NEKATERI AKTUALNI PROBLEMI PRIMERJALNEGA PREUČEVANJA RUSKE IN SLOVENSKE LITERATURE 19. IN ZAČETKA 20. STOLETJA*
Na mednarodnem slavističnem kongresu, ki je bil leta 1958 v Moskvi, je Bratko Kreit v svojem referatu fragmenü o slovensko-mskih stikih izjavil, daimajo »slovensko-ruski stiki (...) veliko tradicijo«, začetek te tradicije je postavil v 16. stoletje in jo povezal z imenom avtorja »znamenite knjige« Remm Moscoviticamm commentarii iz leta 1549 Sigismundom Herbersteinom,' hkrati je ugotovil, da so pred raziskovalcem teh stikov »nezorane in vehke ledine«.^ Njegova trditev o »nezoranih in velikih ledinah« je v tistem času veljala tudi za naše Uterarnozgodovinsko področje - in velja deloma še danes.
Pri raziskovanju kulturnih stikov, ki jih je opazoval predvsem kot literarni zgodovinar sprejemanja ruske literature pri Slovencih, se je Bratko Kreft lahko naslonil samo na razmeroma skromno število spisov Ivana Prijatelja, Frana Ilešiča, Franceta Kidriča, N. F. Preobraženskega, Marje Boršnik, B. Ger-lanca in še nekaterih. Med temi avtorji je dejansko samo Marja Boršnik bila tista, ki je z monografijo Pian Celeslin (1951) presegla »fragmentarnost« in parcialnost drugih podobnih raziskav in celovito obdelala tako pomembno primerjalno Uterarnozgodovinsko vprašanje, kot je kritično-publicistična dejavnost Frana Celestina, njegova prizadevanja za popularizacijo ruske literature in uveljavitev realizma pri Slovencih.
Poznejša leta so prinesla na našem področju mnogo novega v razpravah samega Bratka Krefta in tudi v znanstvenih delih drugih slovenskih in sovjetskih raziskovalcev. Sam Bratko Kreft je tako na primer spregovoril o Dostojevskem pri Slovencih' in o Ivanu Cankarju in ruski lieraturi,'' temo »odmev F. M. Dostojevskega med Slovenci« je za obdobje 1881-1895 literarnoteoretsko in zgodovinsko dopolnil Jože Koruza,' izjemna pozornost je bila posvečena odnosu slovenskega pesnika iz obdobja moderne Josipa Murna-Aleksandrova do ruske literature, posebno do poezije Lermontova, Koljcova in Puškina,' najbolj prizadevna sovjetska raziskovalka M. I. Rižova je razmišljala o Antonu Aškercu in ruski literaturi,'' o razmerju Dragotina Ketteje do ruske literature, o Župančičevih prevodih iz ruske poezije, o ruski literaturi v slovenski reviji Ljubljanski zvon, o percepciji Lermontova pri slovenskih pesnikih v 19. stoletju in na začetku 20.,' Janko Moder je delno raziskal tri slovenske prevode povesti Semejnoe sčast'e L. N. Tolstoja (Ivan Pintar, 1884, Peter Miklavc Podravski, 1889, in Josip Vidmar, 1927 in 1966),' Veno Täufer je temeljito in vsestransko obdelal prve odmeve Maksima Gor-kega v slovenski javnosti,'" o doslej najpomembnejšem posredniku in slovenskem raziskovalcu ruske literature Ivanu Prijatelju je kritično in izčrpno spregovoril Franc Zadravec" itd. - Pojavih sta se tudi dve disertaciji tako na sovjetski strani (M. I. Ryzova, Slovenskaja poezija konca 19-načala 20 w. i msskaja literatura, 1973) kot na slovenski (Štefan Barbarič o Turgenjevu pri Slovencih, 1975'^).
' Pričujoči diskusijski prispevek je avtor prebral na sovjetsko-jugoslovanskem strokovnem srečanju »Rusko-jugoslovanski kulturni sUki 19. in začetka 20. stoletja«, ki je bilo od 18. do 25. novembra 1980 v Moskvi.
' Dr Bratko Kreft, Fragmenti o slovensko-ruskih sUkih. Referat za mednarodni slavistični kongres v Moskvi 1958, SRL 9 (1958), str. ' B. Kreft, op. ciL, op. št 1, str. 90.
' Dostojevski u slovenskoj književnosU, Enciklopedija Jugoslavije 3, Zagreb 1958, str. 64 (skupaj z N. F. Preobraženskim).
* Cankar in ruska književnost, SRL 17 (1969), str. 69-98. - Ivan Cankar i russkaja literatura, v zb.: Russko-jugoslavskie literaturnye svjazi, Izd. »Nauka«, Moskva 1975, str. 284-302.
' Odmev F. M. Dostojevskega med Slovenci v leUh 1881 do 1895, Seminarska naloga za dipl. izpit pod B iz leta 1960, Upkopis. 'Edo Roblek, Murn Aleksandrov in ruski romanUčni pesniki, JiS 4 (1958-59), str. 172-178. Isti, Koljcov, Mum in ljudska pesem, JiS 4 (1958-59), str. 208-216. - Jože Snoj, Simbolizem Josipa Murna, v knj.: Josip Murn, Pesmi (Iz slovenske kulturne zakladnice 5), Maribor 1968. Isti, Josip Murn, (ZnameniU Slovenci), Ljubljana 1978. - M. I. Ryzova, Josip Murn i russkaja literatura, v zb.: Russko-jugoslavskie svjazi, 1975, str, 212-259.
' Več razprav. Gl. bibliografijo k avtoričini razpravi Josip Murn i russkaja literatura pod črto na str. 212-213.
• Dragoün Kette in ruska literatura, SRL 22 (1974), str 183-203. - Russkaja poezija v slovenskih perevodah Otona Župančiča. »Russkaja literatura« 1977, No 3, s. 157-168. - Russkaja literatura v slovenskom žurnale »Ljubljanski zvon«, v zb.: Zarubeznye slavjane i russkaja kul'tura, Leningrad 1978. - Tvorčestvo M. Ju. Lermontova v vosprijatii slovenskih poetov 19 - načela 20 veka »Russkaja literatura« 1979, No 3, s. 149-163.
' Tolstojeva povest v treh slovenskih prevodih, SRL 25 (1977 kong). str 47-81. '"Prvi odmevi Maksima Gorkega v slovenski javnosti, SLR 13 (1961-62), str. 117-180.
" Ivan Prijatelj in ruska literatura, v knj.: Prijateljev zbornik. Ob stoletnici rojstva. Ur. Stefan Barbarič. SM, Ljubljana 1975 str 167 do 186.
Širši javnosti sta doslej dostopni samo naslednji poglavji iz disertacije Štefana Barbariča: Turgenev v perevodah na slovenskij jazyk, v zb.: Russko-jugoslavskie literaturnye svjazi, 1975, s. 271-283, in Celestin kot slovensko-hrvatski popularizator Turgenjeva SLR 25 (1977), str. 155-179. b   ]   «.
135
- Vsa navedena dela in problemi, ki jih ta obravnavajo, pričajo, da sta se tako slovenska kot sovjetska slavistika in komparativistika v zadnjih dvajsetih letih temeljito in celo načrtno - to velja še posebej za sovjetsko stran - lotili raziskav slovensko-ruskih literarnih zvez.
Literarno-primerjalna dejavnost ruskih in slovenskih znanstvenikov nam omogoča, da bolj konkretno in stvarno, če že ne rešimo, vsaj nakažemo vprašanje periodizacije slovensko-ruskih literarnih zvez do začetka 20. stoletja, čeprav še vedno nimamo niti dovolj natančnega bibliografskega seznama »prevajalskih in drugih posredovalnih stikov med Rusijo in Slovenijo«, kakor je to opozoril Bratko Kreft že leta 1958.
(Mimogrede bodi povedano, da ostaja sestava bibhograhje ena od temeljnih nalog slovenskih raziskovalcev slovensko-ruskih literarnih zvez. Nadaljevati bi bilo treba delo, ki se je začelo v petdesetih letih v seminarjih profesorjev Antona Slodnjaka in Antona Ocvirka in ki je dalo na primer dokaj popoln pregled prevodov iz ruščine v slovenščino od začetkov do leta 1890 v diplomski nalogi Nika Rupla in že omenjeno razpravo Jožeta Koruze, ki je, vsaj kar se bibliografskega dela tiče, naravnost vzorna, in pri tem uporabiti gradivo, zbrano na SAZU in v NUK v Ljubljani in tudi v že obstoječih ustreznih bibhografljah.)
NekoUko mnogoznačno in provizorično periodizacijo slovensko-ruskih kulturnih stikov je v svojem članku Fragmenti o slovensko-ruskih stikih pod črto nakazal Bratko Kreft kot razvoj v treh obdobjih
- romantičnem, reahstičnem in revolucionarnem" - vendar brez konkretne kronološke zamejitve in brez natančneje opredeljenih periodizacijskih kriterijev. Toda nekaj od te periodizacije vendar ostaja in sicer dejstvo, da preidejo kulturni stiki pri Slovencih z družbeno-poiitičnim razočaranjem nad ruskim carizmom v zadnjih letih 19. stoletja na Uterarno področje, ko se večina slovenskih bralcev in Uterarnih ustvarjalcev navdušuje nad stvaritvami ruske klasične in tudi že moderne literature zaradi posebne in v nekaterih primerih izjemne estetske vrednosti.
Izhodišče, ki ga je nakazal Bratko Kreft in ki so ga razvijale in dopolnile druge raziskave slovensko-ruskih zvez v zadnjih dvajsetih letih ter upoštevanje posebnosti literarnozgodovinskega razvoja slovenske literature in njene odprtosti do ruske literature kot reprezentanta ruske kulture in ruskega družbenega življenja ter kot specifične vrednosti same po sebi - so nas pripeljali do naslednje pe-riodizacijske sheme slovensko-ruskih literarnih zvez:
1. obdobje (80. leta 18. st. - 1819) pripravlja tla za resnični razvoj slovensko-ruskih zvez in stikov in sovpada, če naj sprejmemo shemo književnozgodovinske periodizacije slovenske literature Matjaža Kmecla," z obdobjem slovenskega razsvetljenstva in predromantike. Zaznamujejo ga imena, kot so hlolog Blaž Kumerdaj z razpravo Über die Sprachkunde der Slaven und Russen (1780-1781)," Anton Tomaž Linhart z nekaterimi filološkimi pripombami iz knjige Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südhchen Slaven Oesterreichs (1788-1791) in še posebej pesnik Valentin Vodnik. Vodnik je v Ljubljanskih novicah »večkrat pokazal veUke simpatije do Rusov«". V poročilu, objavljenem 29. junija 1799, o prehodu ruske vojske, ki se je udeležila druge koalicijske vojne zoper Napoleona, preko slovenskega nacionalnega ozemlja, pa je »v bistvu že nakazal utopično ideologijo poznejših slovenskih panslavistov in rusofilov iz 19. stoletja, ki so obstoj in napredek slovenskega naroda in njegove kulture poVezovaU z usodo ruskega naroda«". Vodnikovo izhodišče lahko v nekoliko posodobljeni obliki zaobjamemo v naslednjih treh točkah: 1. nacionalno zavest naj bi krepila misel na »mogočne inu vehke brate«, 2. v skrbi za čistost jezika naj bi se Slovenci naslonili na ruščino (»Proti letim (Rusom, op. A. S.) se imamo bižati, kaderkol očemo jezik čistiti.«) in 3. misel na Ruse in njihovo vojskovanje naj bi krepila pri Slovencih odpor proti sovražniku (»Pa se tudi od njih učiti, kader je treba deželo pred sovražnikom braniti. Ako oni silno daleč pridejo, zakaj bi mi tukaj bhzo ne pomagali, se sovražniku zoper postaviti?«)
2. obdobje poglablja poznavanje ruske kulture in literature in sovpada z obdobjem slovenske romantike (1819-1854). Poleg znanega filologa slavista Jerneja Kopitarja in njegovih zvez z ruskimi filologi in pohtičnimi ljudmi moramo v tem obdobju biti pozorni predvsem na krog Matije Čopa in klasika slovenske literature Franceta Prešerna, ki sta ustvarila temelje za suvereno in samosvojo slovensko odprtost do svetovne kulture in še posebej Uterature. Prešernovo zavračanje Vrazovega üirizma" in
" Prim. B. Kreft, op. cil, op. 1 na str. 90-91.
'* Matjaž Kmecl, Shema književnozgodovinske periodiziranosti slovenskega slovstva, v zb.: Slovenski jezik, literatura in kultura. InformaUvni zbornik, Ljubljana 1974, str. 209-212.
" Zanimiva je izjava ki jo je Kumerdej povedal 28. maja 1779 v nagovoru na seji nekakega privatnega slovenskega filološkega društva in ki pred Vodnikom napoveduje slovensko rusofilstvo: »Narod, iz katerega izhajamo, je najbolj zaničevan v tako imenovanem oh-kanem svetu, le presijajna dela naših rodnih bratov Rusov morejo to zaničevanje nekoliko zadrževati.« (F. Kidrič, Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe, Ljubljana 1930, str. 38.)
Jože Koruza, Opombe v knj.; Valentin Vodnik, Izbrano delo. Izbral, uredil, spremno besedo in opombe napisal Jože Koruza. Knjižnica Kondor 166. Ljubljana 1970, str. 154. Po Konazovi izdaji so povzeti tudi vsi navedki Vodnikovega besedila. Bratko Kreft, Fragmenti o slovensko-ruskih stikih, str. 92. Prim. na primer Prešernov zabavljivi napis Narobe Katon.
136
na primer zaverovanosti Jakoba Zupana v enotnost »slovenskega jezika«" sta pripomogli, da je tudi v naslednjih obdobjih, ki nas tu zanimajo, nacionalno tlačeni slovenski narod kljub nekaterim odstopanjem ohranil svojo kulturno in jezikovno samobitnost - V tem obdobju nastanejo tudi prvi slovenski prevodi iz ruske literature, ki se prično pojavljati v tisku, leta 1846 sta objavljena v časniku Novice dva prevoda Antona Žaklja in Jovana Vesela Koseškega - omembe vreden je samo prevod ode Bog G. R. Deržavina, ki ga je napravil Koseški.^"
3. obdobje bi lahko imenovah obdobje uveljavitve ruske literature v slovenskem kulturnem prostoru kot literarnega faktorja, sovpada z obdobjem slovenskega realizma s poznoromanučno spremljavo (1854-1895). Na upravičenost take oznake opozarja že poznoromantični pesnik Simon Jenko z izjavo, da so nanj najljolj vplivali Byron, Heine in Lermontov,^' še bolj pa pripovedništvo I. S. Turge-njeva, ki je bil v drugi polovici 19. stoletja, posebno v 70. in 80. letih, najbolj prevajani evropski pisatelj na Slovenskem" in je predvsem po zaslugi Frana Celestina, začetnika slovenske univerzitetne ru-sisüke, in Karla Štreklja postal tudi aktivni dejavnik v razvoju in konsolidaciji slovenskega realizma, še posebej z vplivom na Janka Kersnika Ta je na primer v svojih romanih podobno kot Turgenjev povezoval aktualno družbeno tematiko z ljubezensko temo. - Spremljanje ruskega hterarnega dogajanja in prevajanje ruskih avtorjev sta od tega obdobja stalni in nepogrešljivi komponenti slovenskega kulturnega življenja.
4. obdobje sega v 90. leta 19. stoletja in se zaključi nekako z letom 1918. V tem obdobju se ruska h-teratura uveljavi predvsem kot estetski faktor, čeprav tudi njene družbene funkcije ne gre zanemarjati, posebno pri recepciji takih avtorjev kot je Maksim Gorki. Obdobje pokriva »naturalistični Intermezzo s kasnejšimi podaljški (1895-1899) in slovensko novo romantiko oziroma ,moderno' (1899-1918)«. - Že dosedanje raziskave so pokazale, da je to najbolj zanimivo, kompleksno in hkrati tudi najbolj zapleteno obdobje v razvoju slovensko-ruskih zvez in stikov pred oktobrsko revolucijo. Zanimanje za rusko literaturo preide v tem obdobju, še posebno v času moderne, v vsestransko, živo duhovno občevanje s pomembnimi stvaritvami ruskega leposlovja. - V recenzijah Štreklja, Aškerca, Prijatelja, Grivca in drugih se eksplicitno izrazi zavest o vrednosti prevoda (tudi iz ruske literature) kot kulturnega dogodka in priložnosti, ki je ob njej mogoče osveüiti tudi marsikatero (ne samo jezikovno) slovensko literarno in širše kulturno-družbeno vprašanje in težnjo. - V tem obdobju je aktualizirana in na svoj način reinterpretirana ruska romantika v ustvarjanju takih modernih pesnikov, kot sta Dragotin Kette in Josip Murn-Aleksandrov, umetnost Gogolja, Dostojevskega in Tolstoja v deUh Ivana Cankarja itd.. Ivan Prijatelj je s svojo esejistično in tudi literarnozgodovinsko dejavnostjo postavu temelje za vsestransko obravnavo ruske literature in omogočil med drugim, da je leta 1919 tudi ruska Hteratura dobila svoje mesto na novoustanovljeni univerzi. - Prvi odmevi Maksima Gorkega v slovenski javnosti opozarjajo na uveljavljanje kvalitete, ki jo v dosedanjem razvoju slovensko-ruskih zvez in stikov nismo poznah v tolikšni meri: na prelomu stoletja je tuje (nemško, češko idr.) posredništvo drugih literatur in kultur v slovenskem prostoru začelo izgubljati svojo vodilno vlogo.2'
Nakazana periodizacija razvoja slovensko-ruskih stikov in zvez in kvalitetne spremembe v odnosu Slovencev do ruske kulture in še posebej literature so že dosedanje raziskovalce navajale na kompleksen odnos in obravnavo, ki je segala od splošnih kulturoloških do posebnih poetoloških pristopov do posameznih vprašanj. Toda zapleteni razvoj teh stikov in zvez v drugi polovici 19. stoletja in na začetku 20. (po naši periodizaciji v 3. in 4. obdobju) stavi pred raziskovalce nove in odgovorne naloge:
1. Od registracije posameznih kulturnozgodovinskih in literarnih dejstev in raziskave pozitivnih in negativnih paralelizmov oziroma konvergenc in razlik med slovensko in rusko literaturo, ki poteka še vedno v okviru kontaktnih raziskav, bi morah preiti na zgodovinsko-tipološke in zgodovinsko-genetične primerjave (po terminologiji V. M. Žirmunskega)." Te bi nam na primer pokazale, da ko govorimo o Murnu in ruski romantični poeziji in še posebej o poeziji Koljcova, ne moremo do onemoglosti govoriti o tem, kar sovjetska raziskovalka M. 1. Rižova imenuje »duhovnoe edinenie s krest'janstvom« in »krasočnoe etnograličeskoe bytopisanie«", pač pa o modernistični aktuahzaciji romantičnega binoma »stvarnost-ideal«, kar tipološke zbližuje Murna in ne samo njega z ruskim simbolizmom.
" Prim. zabavljivi sonet Ne bod'mo šalobarde, Moskvičanov. - V tej zvezi bi opozorili tudi na Prešernov zabavljivi napis Bahači četvero bolj množnih Slave rodov.
" Niko Rupel, Prevodi iz ruščine v slovenščino do leta 1890, Diplomska naloga za dipl. izpit pod A, tipkopis, str. 12.
Jenkovo izjavo je posredoval Fran Leveč: »Odkritosrčno je pravil, da so največ vpliva imeli nanj in na razvoj njegovega pesništva Byron, Heine, Lermontov (...)« (F. Leveč, Simon Jenko, Zvon 1879, str. 372.) "Prim. o tem: S. Barbarič, Turgenev v perevodah na slovenskij jazyk, str. 271 in si. " Prim. Veno Täufer, op. cit str. 118.
" Gl. razpravo Problemy sravnitel'no-istoričeskogo izučenija Uteratur, v knj. V. M. Žirmunskij, Sravnitel'noe literaturovedenie. Izd. »Nauka«, Leningrad 1979, str. 66-83. M. I. Ryzova, Josip Murn i russkaja literatura, str. 247.
137
2. Ob upoštevanju slovenskega kulturnega prostora, ki je bil in tudi je »odprt evropski kulturni prostor«, in je v obdobjih, ki jih obravnavamo, pod pritiskom tuje kulturne nadvlade, je treba upoštevati možnost interference domačih in tujih pogledov, tuje posredništvo med rusTco in slovensko Hteraturo, ki se je tako ali drugače izrazilo tudi v boju s tujo mislijo. Tako na primer za raziskovanje odnosa Ivana Cankarja do umetnosti Gogolja ah Dostojevskega ni nepomembno, da je Slovenec sprejemal ruskega pisatelja preko nemškega prevoda in deloma tudi sodobne nemške interpretacije."
3. Zazrti v mikroraziskave tipa Lermontov-Murn, Dostojevski-Cankar ipd. pozabljamo na celovitost sistema in strukture tako pisatelja, ki pri njem iščemo sledove tujih vplivov, kot na kontekst, posebnosti in dinamiko nacionalnega literarnega življenja, ki v njem posamezen avtor deluje. - O Antonu Aškercu, ki ima velike in nedvomne zasluge za popularizacijo ruske literature pri Slovencih na prelomu stoletij, tako v obdobju mederne ne moremo govoriti kot o »naprednem« literatu - tudi takrat ne, ko gre samo za področje ruske literature. Aškerc je na primer v letih 1905 in 1906 v ocenah zbornika Ruska modema, ki ga je sestavila Minka Govekar, izrazil bolj kot navdušenje za umetnost Maksima Gorkega odklonilen odnos do usmerjenosti sodobne slovenske literature, užaljeni in razočarani Aškerc je odklanjal predvsem nazore Ivana Prijatelja in še bolj umetnost Ivana Cankarja.^'
Poseben problem predstavlja soodnos ruske in slovenske literature, še posebej percepcija slovenske Uterature pri Rusih in po Koršovem prevodu in izdaji Prešerna leta 1901 tudi morebitni vpliv slovenske besedne umetnosti na rusko. Tu se nam odkriva bogato področje komparativnih raziskav šele v območju 20. stoletja, ki bi nam od kontaktnih primerjavah^* dalo posebno s tipološko konfrontacijo obeh literatur in njunih usod zanimive in poučne rezultate. Čas bi že bil, da se vsestransko lotimo 20. stoletja - tudi zunaj t i. revolucionarne in sociaUstičnorealistične problematike.
Aleksander  S k a z a Filozofska fakulteta v Ljubljani I