P. b. b kulturno -politično glasilo ' ' M ■' ' ■ svetovnih in domačih dogodkov Poštni urad Celovec 2 — Verlagspostaint Klageulurt 2. Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt LETO XII./ŠTEVILKA 26 CELOVEC, DNE 30. JUNIJA 1960 CENA 2.- ŠILINGA K obisku Hruščeva Avstrija se pripravlja na sprejem brez dvoma najpomembnejšega tujega obiskovalca v tej pestri povojni dobi, ki je sicer privedla zelo mnogo tujih vojakov, politikov, diplomatov in turistov v našo lepo in res obiska vredno alpsko deželo. Te dni bo prišel k nam Nikita Sergejevič Hruščev, ministrski predsednik Sovjetske zveze, ki je poleg tega tudi generalni tajnik komunistične stranke Sovjetske zveze, to je stranke, ki ima v tej državi absolutno oblast. Hruščev prihaja v Avstrijo kot predstavnik svoje države in je zato gost naše države. Dober teden se bo zadržal v Avstriji, poleg prestolnice si bo ogledal tudi naše zvezne dežele in prispel tudi na Koroško. Že običajna vljudnost zahteva, da se povabljene goste prijazno sprejema. Vabljenje in sprejemanje državnih gostov spada v pristojnost vlade in tistih krogov, ki so za vodstvo državnih zadev odgovorni. Prebivalstvo ima pa pravico, da je o takih zadevah objektivno in pravilno informirano. Prav zaradi tega, ker je obisk državna zadeva, se hočemo tudi mi tega okvira držati. Zato posnemamo glavno vsebino uvodnika, ki ga je bližnjemu obisku Hruščeva posvetil dunajski dnevnik „Neues Oestcrreich”. Najprej ugotavlja, da prihaja Hruščev v Avstrijo kot predstavnik ene izmed obeh največjih držav sveta, ki sta spričo razvoja tehnike in gospodarstva pravzaprav edini resnični velesili. Avstrija je sicer morala 10 let prenašati sovjetsko zasedbo, vendar nas to ne sme ovirati, da stvarno gledamo na razvoj v Sovjetski zvezi, kjer so v zadnjem času v teku velike spremembe. „Svet izven Rusije je še pogosto pri presojanju Sovjetske zveze obremenjen s predstavami, ki izvirajo iz Stalinove dobe, ki pa danes ne držijo več. V Sovjetski zvezi tudi danes ni svobode. Časopisi, govori, pa tudi razgovori s sovjetskimi vladnimi funkcionarji so še močno vi-stosmerjeni. Kljub temu pa vlada v Rusiji danes sorazmerno znatno več svobode kot pod Stalinom za časa velikih čistk. Začel se je proces duhovnega osvobajanja in ta proces gre naprej ter se ne ustavlja niti pred doslej prav tako nedotakljivimi kot tudi neplodnimi razlagalci komunističnega nauka. In ta razvoj moramo pozdraviti vsi, ki želimo ruskemu ljudstvu več svobode.” List ugotavlja naprej, da so v petnajstih letih bile tudi v Rusiji zaceljene mnoge rane vojne, da se je izboljšalo gmotno stanje sovjetskega prebivalstva, čeprav se še zdaleč ne more primerjati z življenjskim standardom na Zapadli. In predvsem je v teku velik napredek v izobraževanju. Rusko ljudstvo je znanja željno, šole so polne ukaželjnih mladih ljudi, v knjižnicah se gnetejo bralci in to je dobro znamenje. „Se razume, da dobivajo ondi mladi ljudje znanje, ki je skrbno prerešetano in precejeno, a kljub temu vsaka izobrazba navaja človekov razum k samostojnemu mišljenju in s tem k boju za svobodo. Sovjetske šole vzgajajo danes izvrstne znanstvenike in tehnike, če je res, da znanje osvobaja, potem obstoji za Sovjetsko zvezo veliko upanje, da bo |»ostala svobodnejša.” Pri vsem tem pa — nadaljuje list — si pa ne .smemo zakrivati oči pred še vedno obstoječimi senčnimi platini življenja v Sovjetski zvezi ter politiko njenih oblastnikov, kajti sicer bi bili hinavci. „N očrt no prezreti dejstva, da je Moskva za Evropo, za ves svet še vedno težišče nesvobode. Vsak poskus Rusije, svoj vpliv razširiti — vsaj v zapadni Evropi — je ogrožanje demokratičnih svoboščin. Za nas Moskva neke vrste eksportno središče nesvobode, in še za marsikatero deželo za železno zaveso je ognjenik, ki lahko vsak trenutek izbruhne in začne sipati namesto lave vojake in tanke. Nimamo nobenega zagotovila, da se sovjetska intervencija — kot je bila v Budimpešti — ne ponovi, ako bi znova prišlo do tiporov za železno zaveso.” List ob zaključku ugotavlja, da ima strmo vsaj kolikor toliko v miru živeči svet upanje, da postane svobodnejši. Samo ako bo odstranjena grožnja atomske vojne, bo moč odstraniti še obstoječe pojave nesvobode na svetu, tostran in onstran železne zavese. Boljšemu medsebojnemu spoznavanju in boljšemu medsebojnemu razumevanju bi naj služil tudi ta obisk. Južni Tirol pred Združene narode Državna realna gimnazija in gimnazija za Slovence Na seji avstrijske zvezne Vlade minuli torek je po 'poročilu zunanjega ministra dr. Kreiskega o zadnjih razgovorih z italijanskim veleposlanikom Guidottijem 'glede Južne Tirolske bil sprejet sklep, da ho Avstrija glavni Skupščini Združenih narodov, ki se sestane v jeseni, predložila spor glede izvršitve pogodbe med Avstrijo in Italijo iz leta 1946 o avstrijski manjšini na Južnem Tirolskem. V zadnjih razgovorih med Rimom in Dunajem je italijanska vlada odklonila avstrijsko zahtevo po priznanju deželne avtonomije (samouprave) bo-censki provinci, v kateri je večina nemško govorečega prebivalstva. Kot znano je av-strijsko-italijansko pogodbo iz leta 1946 Italija tolmačila tako, da je priznala samoupravo celotnemu področju bocenske in trentinske pokrajine. V slednji so pa Italijani že v veliki večini in tako se je v okviru pdkrajinske samouprave Bočen-Trento znašlo nemško govoreče prebivalstvo zopet v manjšini in v odvisnosti od Italijanov. Takoj v začetku so Južni Tirolci pristali na tako rešitev, 'toda ko so spoznali, da so prišli izpod dežja pod kaip, so začeli odločno zahtevati podelitev samouprave samo provinci Bočen. Italija je to zahtevo ves čas odklanjala in trdi, da je itak izpolnila pogodbo iz leta 1946. V zadnjih tednih je predlagala Avstriji, da sporno vprašanje, ki je po njenem mnenju zadeva razlage pogodb, torej pravno vprašanje, predložita obe državno sporazumno haaškemu mednarodnemu sodišču. Avstrijska zvezna vlada je sedaj ta predlog odklonila z utemeljitvijo, da je južnotirolska zadeva politično vprašanje in da zato spada pred Združene narode. Prvi odmevi avstrijskega sklepa so na zapadu neugodni, kajti Italija je članica Atlantskega pakta in je že vnaprej dala svojim zaveznikom vedeti, da pričakuje od njih politične podpore. Ti so avstrijskemu zunanjemu ministrur dr. Kreiskemu to tudi jasno povedali. Jasno je, da je južnotirolsko vprašanje ne le pravno, ampak tudi politično vprašanje in avstrijska vlada ima s svojim korakom namen, da opozori svetovno javnost o tej zadevi, in je za to izbrala največjo tribuno, to je Združene narode. Uspeh tega koraka bo pa seveda odvisen od tega, v kolikor bo moč za avstrijsko zahtevo pridobiti podporo med državami članicami Združenih narodov. ) OBJAVA Sprejemni izpiti za prvi razred in tudi za višje razrede na Državni realni gimnaziji in gimnaziji za Slovenci so v soboto, dne 9. julija 1960, to je prvi dan velikih počitnic. Izpit za prvi razred obsega slovenščino, nemščino in računstvo v obsegu četrte šolske stopnje ljudske šole. Prijave za sprejemni izpit so lahko ustne v pisarni šole, Lerchenfeldgasse 22, II. nadstropje, vsak dan od 8. do 12. ure in od 14. do 18. ure ali pa pismene. Ravnateljstvo KRATKE VESTI- Francosko-alžirski razgovori v teku Na sedežu prefekture (deželne vlade) v Melunu, kakih 30 km izven Pariza so se minuli ponedeljek začela pripravljalna pogajanja med predstavniki alžirskih upornikov, katerih provizorična vlada ima svoj sedež v Tunisu (ta meji na Alžir) ter zastopniki f. mcoskega državnega predsednika De Grulla glede ustavitve sovražnosti v Alžiru ter izvedbe ljudskega glasovanja v tej najbolj cvetoči francoski koloniji v Severni Afriki, ki jo že od leta 1954 pustoši vojna. Alžirske upornike zastopata dva odvetnika arabskega rodu, med katerimi je šef delegacije Boumedjel dolga leta izvrševal advokatsko prakso v Parizu in ima za ženo Francozinjo. Njegov mlajši kolega Ben Yahia pa je bil odvetnik v Alžiru. Naloga poganj v Melunu ni pravzaprav sklenitev nobenega dokončnega sporazuma, temveč bi se s svojimi francoskimi partnerji dogovorili le glede pogajanj z glavno delegacijo, kateri bo načeloval sam Ferhat Abbas, ministrski predsednik uporniške vlade. Izgleda, da gre v začetku vse dobro. General De Ganile gre v ta pogajanja z ojačenim položajem, ki mu ga je dala francoska atomska bomba, pa tudi izboljšanje odnošajev z Ameriko in Veliko Britanijo. De Ganile je Se med vojno uvidel, da Francija ne bo mogla več dolgo obdržati svojih kolonij in da bo morala svoje razmerje s kolonialnimi narodi, ki so na ipoti k politični osamosvojitvi, na novo urediti, ako hoče vsaj nekaj svojih interesov v Afriki rešiti. To vodstvo alžirskih upornikov tudi ve in zaupa v dobre namene francoskega predsednika. Toda v Franciji je še mnogo Ijmdi, ki znamenj novega časa ni spoznalo, posebno med vojaščino. Predvsem pa dober milijon francoskih naseljencev v Alžiru samem nikakor ni pripravljen odpovedati se svojim privilegijem v primeri z 9 milijoni alžirskih domačinov. Ko so sc pred 3 leti pojavili resni znaki, da nameravajo tedanje francoske vlade ugoditi nekaterim zahtevam Alžircev, so prav ti skrajneži poklicali na oblast De Ganila. Potem, ko se je De Ganile utrdil na Oblasti in strl upor francoskih skrajnežev v Alžiru pa hoče sedaj storiti to, kar bi naj bil preprečil in za kar so ga skrajneži bili poklicali na oblast: namreč sporazum z Alžirci. Pri izvedbi tega namena bo De Ganile brez dvoma imel še veliko težav s skrajneži v lastnih vrstah. Toda Alžir je rak rana, ki ograža Francijo samo. Povrh tega je pa od pravilnega in pravočasnega sporazuma med Francijo in Alžirci odvisna ohranitev možnosti gospodarskega izkoriščanja bogastva v Sahari. Tam so zakladnice petroleja in rudnin, ki bi mogle zagotoviti potrebe Francije za dolgo dobo. Njih izkoriščanje v okviru mirnega sporazuma bi pa prinašalo koristi tako Franciji kot Alžiru. In končno je vojna v Alžiru grozila odpreti vrata komunističnemu vplivu v Afriki, kajti komunistične države, posebno Kitajska nameravajo podpreti uporne Al-žirce z orožjem in »prostovoljci«, kar bi vodilo do komunizacije Alžira, za Alžirce pa prehod iz francoskega kolonialnega jarma v komunistično sužnost. Tega se obe strani zavedata. Pa tudi ves svet pozorno zasleduje potek razgovorov v Melunu. »Panzer rollen Richtung Baku« je naslov knjige, ki je izšla v zbirki »Landser-GroBband« založbe Erich Pabel v Rastat-tu. Zapadnonemška državna komisija za mladini nevarni tisk je knjigo označila kot neprimerno berilo za mladino, ker »na neodgovoren način olepšuje vojno«. Lahko jo pa berejo odrasli in je v svobodni prodaji. Skrivnostna eksplozija je minuli teden poškodovala ameriško atomsko podmornico »Fargo«, ki se mudi v pristanišču Honolulu v Tihem oceanu. Z naglim posegom čf"*je moštvu in gasilcem posrečilo, da so z vodo preplavili prizadeti predel podmornice ter preprečili prehod požara na atomske reaktorje. Pri nesreči sta bila mrtva dva mornarja. Vojna zaradi krompirja je izbruhnila med Zapadno Nemčijo in Nizozemsko, kjer je krompir za pol cenejši kot v Nemčiji. Zato v okolici Aachena hodijo Nemci v procesijah po krompir na Holandsko. Vendar pa smejo prenesti preko meje samo 10 kg krompirja na družino. Tako se dogaja, da matere pri carini gladko zatajijo svoje može in otroke, ki stoje za njimi v vrsti pri carini, vsak tudi s svojimi deset kilogrami krompirja v torbi. Odborniki in zaupniki Narodnega sveta! Opozarjamo vas na odborovo sejo v nedeljo, dne 3. julija 1960, ob 14. uri v Mohorjevem domu v Celovcu. Udeležite se zagotovo! Osrednji odbor Salomonska razsodba nad preganjalcem Judov Argentina se je pritožila na Varnostni svet Združenih narodov proti Izraelu, ker so »prostovoljci« judovske tajne obveščevalne službe na argentinskem ozemlju izsledili nekega Adolfa Eichmanna, ki ima na vesti umor 6 milijonov Židov med zadnjo vojno in so ga z letalom prepeljali v Izrael, kjer sedaj čaka na sodno razpravo. Izrael je s tem ravnanjem kršil suverenost Argentine. Toda če bi bil Izrael od Argentine zahteval izročitev Eichmanna, bi ta najbrž še danes v Argentini živel pod izmišljenim imenom, kot več sto drugih nacističnih zločincev, ki so sc bili zatekli v Argentino in druge južnoameriške države. Ujetje Eichmanna je izvalo svetovno zanimanje in kljub nepravilnemu postopku izraelske vlade znova oživilo v svetovni javnosti spomin na nacistična grozodejstva in Hitlerjeve valpte, med katerimi je gotovo Eichmann eden izmed najgrših. Kot šef urada za »dokončno rešitev« judovskega vprašanja, kar je z drugimi besedami pomenilo popolno iztrebljenje židovstva, je v vojnih letih poslal v smrt okoli 4 milijone Judov, ki so bili pomorjeni v plinskih pečeh koncentracijskih taborišč, nadaljnja dva milijona Judov pa so pobili v getih (zaprtih židovskih mestnih četrtih) po jugovzhodni in vzhodni Evropi Eichmanno-vi »posebni oddelki SS«. Nadalje je izsleditev Eichmanna opozorila svet na dejstvo, da se po Evropi in posebno v Nemčiji ter v Južni Ameriki sprehaja še cela vrsta zločincev proti Človečnosti, katerih zločini so povsem znani, a še nekaznovani. V luči teh spoznanj je seveda argentinska pritožba izgubila precej na teži, čeprav njena utemeljitev drži. Po drugi strani pa bi odobritev »prakse« izraelske tajne službe pomenila, da bi bil odprt »lov na ljudi«, ki bi ga bilo moč zlahka zlorabiti tudi nad nedolžnimi. Varnostni svet se je iz tega precepa iz muznil s salomonsko rešitvijo. Obsodil je ravnanje Izraela in mu naročil, da da Argentini »primerno zadoščenje«. Ker je Izrael že izjavil prej, da ne bo v nobenem primeru vrnil Eichmanna v Argentino in je še pred glasovanjem v Varnostnem svetu argentinski delegat dal razumeti, da njegova vlada ne bo vztrajala pri svoji zahtevi po vrnitvi Eichmanna, bo »primerno zadoščenje« bržkone dobilo obliko kakega formalnega izraelskega opravičila po diplomatski poti. Politični teden Po smtu izvajanj svojega zastopni- Vročina narašča Ves svet je s skrbjo sprejel vest iz Ženeve, da je Sovjetska zveza z ostalimi vzhodnimi državami minuli ponedeljek zapustila razorožitveno konferenco. Ta konferenca je bila sklicana na 'pobudo Hruščeva, ki je za časa svojega obiska v Ameriki pred Združenimi narodi iznesel svoj predlog o splošni razorožitvi, nakar je bil sestavljen odbor 10 držav, v katerem sta bila vzhodni in zapadni blok zastopana. Ta odbor je potem začel pred več meseci svoje seje v Ženevi. 'Kot običajno, sta bila v razpravi dva predloga o razorožitvi, vzhodni in zapadni. Med več meseci trajajočimi pogajanji sta se pa oba bloka krepko naprej oboroževala. Bistvena razlika med obema predlogoma je naslednja: Sovjetska zveza je predlagala takojšnjo atomsko razorožitev in sicer uničenje zalog atomskega orožja in opustitev vseh vojaških baz izven lastnega ozemlja. Nato bi pa naj bil uveden sporazumni sistem mednarodne kontrole razorožitve. Amerika pa je predlagala najprej ustanovitev posebnega mednarodnega kontrolnega sistema, ki bi nadzoroval v obeh blokih razorožitev in ta bi naj bila izvršena postopoma. Očitno je namreč, da bi izvršitev sovejtskega predloga pomenila samo umik ameriških atomskih čet iz Evrope ter opustitev venca amer. vojaških oporišč v Evropi, Srednjem in Daljnem vzhodu, ki od vseh strani obkrožajo Sovjetsko zvezo. Po drugi strani bi pa tudi v polni meri izvršena sovjetska atomska razorožitev pustila Sovjetski izvezi možnost, da ohrani v vzhodni Evropi svoje >z navadnim orožjem« opremljene milijonske armade, za katere bi bila v ugodnem trenutku zasedba svobodne Evrope do Atlantskega oceana samo kratek sprehod, kajti ni nobene gotovosti, da bi Sovjetska zveza, ki sedaj odklanja učinkovito mednarodno kontrolo, nanjo pristala kasneje. Ker se Zapad ni pustil ujeti v to zanjko, se je Sovjetslka zveza naveličala te igre in Povišane rente od I. novembra letos da ne odobrava ka v Bukarešti. Smo zopet vstopili v novi, precej razgreti študij »hladne vojne« in brez dvoma bodo morali odgovorni državniki na zapa-du ohraniti ddbrc živce, da ne pride do kake nesreče. ... in pri nas v Avstriji Kmetijski zakon vendarle na poti pod streho Po dolgem času je koalicijski odbor pripravil avstrijski javnosti prijetno presenečenje. Ko je namreč že vse kazalo, da bo moral že leta in leta odlagani kmetijski /a1 k on počakati še do jeseni, se je minuli teden koalicijski odbor presenetljivo hitro zedinil. Socialisti so pristali na kmetijski zakon, ki bo končno po 8. letih priprav, prerivanja in nategavanja vendarle prišel pred parlament, kjer bo seveda skorajda gotovo sprejet, kajti v naši koalicijski demokraciji je parlament kot zastopstvo ljudstva postal samo formalni glasovni forum, dočim v resnici odločuje o vseh važnejših zadevah — koalicijski odbor obeh vladnih strank. V zameno za socialistični pristanek na kmetijski zakon pa je OeVP pristala na predlog ministra za socialno skrbstvo glede zvišanja rent. Tako sta v smislu naše stalne povojne prakse vprašanji kmetijstva in rent bili rešeni zopet s koalicijskim kompromisom. O kmetijskem zakonu bomo ob priliki obširneje pisali, zaenkrat navedemo samo tloločbo, tla bo veljal do leta 1965, dočim je tržni zakon (Marktordnungsgesetz) podaljšan samo za eno leto. Med drugim daje novi zakon deželnim glavarjem pravico, da za čas do največ 26 mesecev odredijo posebne ukrepe glede trgovine z živino, namreč da 'bodo v tem času smeli mesarji kupovati živino samo na javnih sejmih. Na ta način nameravajo preprečiti naraščanje cen. enostavno razbila ženevsko mirovno konferenco. Po razbitju »vrhunske konference« v Parizu je to v kratkem času že druga mednarodna konferenca, ki jo je Sovjetska zveza na hrupen način razgnala. Položaj je vsekakor resen in tega se na Zapadu dobro zavedajo. Zato so po odhodu vzhodnih delegatov iz ženevske posvetovalnice predstavniki zapadnih sil sklenili, da se IkkIo še sami razgovarjali naprej. Ideološki spori v vzhodnem bloku Vendar bi se motil tisti, ki bi mislil, da je to loputanje z vrati Hruščeva zgolj znak notranje moči, ki bi naj Zapad spravila v malodušje. Izgleda, da je prav nasprotno res. Na kongresu komunistične stranke minuli teden v Romuniji, kjer se je zbral ves vzhodni blok od Čehoslovaške pa do Kitajske, je namreč odkrito udaril na dan spor med obema največjima komunističnima velesilama, .Sovjetsk ozvezo in Kitajsko. V svojem pozdravnem govoru je kitajski delegat obsodil sovjetsko doktrino »mirne koeksistence med kapitalizmom in komunizmom«, rekoč da je kapitalizem nepolx>ljšljiv ter da je vojna z njim neizogibna in neobhodno potrebna za končno zmago komunizma. Selc po tem bo možna razorožitev. Pri tem se je seveda skliceval na očete komunističnega nauka, na Marksa, Engelsa in Lenina, ki so res pisali v tem smislu. Vendar taka bojaželjnost Sovjetski, zvezi danes ne gre v račun, kajti izkušnja povojnih kriz ji kaže, da je vsaka napadalnost mednarodnega komunizma imela za posledico večjo strnitev med seboj sicer precej skreganih zapadnih držav. Sedaj, brez ozira ali ima Hruščev v resnici tako miroljubne namene, kot jih proglaša, mn take bojne izjave sredi njegove kampanje »za mirno koeksistenco« narobe hodijo. Zato je zelo ostro zavrnil bojaželj-nega Kiaajca, češ, da Marks, Engels in Lenin takrat, ko so predli svoje misli o svetovni revoluciji, niso mogli vedeti kakšen bo svet čez 50 let. Kdor hoče danes zgolj /.hirati te može, je podoben šolarju, ki /na brati le črke, ne zna pa misliti. Ta družinski prepir med komunisti kaže, da med obema velikima komunističnima bratcema vlada vse prej kot enotnost. Da pa vsaj na zunaj nekoliko pokrijejo ta spor, je vlada v Pekingu izjavila, Glede povišanja rent pa bo najnižja direktna renta (tudi za vdove) od 1. novembra povišana od 600 na 680 šil., doklada za /ene rentnikov pa od 225 na 320 šil. Tako bo nova najnižja renta, vključno s stanovanjsko doklado, znašala 710 Sil. za samce, 1030 šil. pa za zakonske pare. Nadalje so bile povišane nekatere postavke za upokojence samostojnih poklicev. Ravnotežje obiskov Brez dvoma so zunanjepolitične skrbi pospešile sprejetje teh dveh potrebnih zakonov. V ospredje so stopili zunanjepolitični problemi. Priprave za obisk Hruščeva /aposlj-ujejo vlado, deželne politične oblasti in prav posebno policijo. Po Avstriji se že sprehaja sovjetski policijski general Saharov, ki pregleduje varnostne ukrepe. i Kancler Raab je v zvezi z obiskom Hruščeva poudaril, da ni nevarnosti za kako (»prevago avstrijske nevtralnosti na vzhod«, kajti zvezna vlada zelo pazi na potrebno ravnotežje. Tako je tik pred obiskom Hruščeva imela v gosteh britanskega zunanjega ministra Selvyna Lloyda, s katerim se je avstrijski zunanji minister dr. Kreisky raz-govarjal o svetovnih vprašanjih ter sta oba prišla do lepega soglasja. Jedro razgovorov pa je vsekakor tvorilo britansko zadržanje do obeh gospodarskih formacij v Evropi, do »Skupnega tržišča« šestorice (EWG) in ,Proste trgovinske cone’ sedmorice (EFTA). Kot »mo že poročali, kaže Anglija v zadnjih tednih — spričo povečane vzhodne napadalnosti po 'polomu vrhunske konference v Parizu, večje zanimanje za ožjo gospodarsko in politično povezavo s skupnim trižščem šestorice. Sedaj pa se je med sed-morico EFTA, katere članica je poleg Velike Britanije tudi Avstrija, pojavila bojazen, da se utegne Velika Britanija za njihovim hrbtom in morda na njihov račun pogovoriti in pogoditi s šestorico. Lloyd je obljubil Kreiskemu, da se to ne bo zgodilo, ampak da se bo Velika Britanija v tej zadevi pogajala skupno z ostalimi članicami EFTA. Eden izmed namenov ustanovitve EFTA, v kateri so razen Velike Britanije same šibkejše evropske države, da bodo pri pogajanjih z EWG imele te manjše države v skupnem nastopu boljše pogoje proti »velikim« v EWG (Zap. Nemčija, Francija, Italija). Potem, ko bo Hruščev odšel, pa pride na Dunaj ameriški podtajnik v zunanjem ministrstvu Dillon, ki je glavni strokovnjak za go.s’podarska vprašanja Evrope in bo imel tozadevne razgovore z našo zvezno vlado. -Skratka prijateljstvo na vse strani. Ruski zavod pri sv. očetu Slovenski bogoslovec Jožko Merkuž, ki študira v Ruskem zavodu v Rimu, tako opisuje sprejem pri svetem očetu. Silno smo se razveselili, ko smo izvedeli, da je sveti oče Janez XXIIL pripravljen sprejeti naš zavod — Russicum — v posebni avdienci ob priliki 'tridesetletnice ustanovitve. V soboto, 30. aprila, smo se ob enajstih zbrali v dvorani »Prestola«. Vodil nas je p. rektor Teofil Horaček. Prisoten je bil tudi ruski škof msgr. Andrej Katkov, ki stanuje v našem zavodu. Sv. očeta smo sprejeli s cerkveno pesmijo: »Is polla eti despota«. (Na mnoga leta, vladika). P. rektor je v imenu zavoda pozdravil svetega očeta, mu izrazil vdanost in ga prosil za blagoslov pri nadaljnjem apostolskem delu med narodi krščanskega Vzhoda. Obenem je obljubil molitve za uspeh bodočega cerkvenega zbora. Nato je spregovoril sveti oče in zaupal, da mu je že mnogo let pri srcu misel na slovanski svet in da čuti iskreno ljubezen do 'te velike družine, ki pripada samo Kristusu. Poudaril je, da si je že večkrat ždel, se-ob bolgarščini seznaniti tudi z ruskim jezikom, vendar mu mnogotere dolžnosti tega niso dopuščale. Kdor hoče z uspehom apostolsko delovati med kakim narodom, mora dobro poznati njegov jezik, zgodovino in običaje. Nova ideologija, ki skuša prenoviti vzhodne dežele, vzbuja strah. Nemogoče je, da bi ostali brezbrižni in neobčutljivi ob tako velikem nasprotovanju veri in ob taki skrunitvi svobode. Naša dolžnost je, da molimo, da bi verni vztrajali v sveti veri in da bi luč vere zajela brezbožna srca ter da bi se zaustavila vseuničujoča sila nasprotnikov, da bi ti obrnili duhovno in materialno bogastvo Rusije v resnično korist ljudstva. Pobožnost do Matere božje, ki jo tako zelo cenijo na Vzhodu, nas mora ganiti, saj je vedno živa priča Kristusove oporoke na Golgoti: In učenec jo je (Mater Marijo) ezcl k sebi. (Jan 19. 27). Vzhod in Rusija svetega očeta silno zanimata. Povedal nam je sledeči dogodek: Ko je bil še patriarh v Benetkah, se je nekoč srečal s časnikarji različnih narodnosti, med katerimi je bil tudi neki Rus. Ta ga je vprašal za nekatera pojasnila in patriarh je Ob tej priliki govoril o apostolu narodov sv. Pavlu, ki je imel odprto srce za vse narode. Ker so pa prisotni želeli, da bi jim patriarh vsaj nekaj spregovoril v ruščini, jih je zadovoljil /. najlep-šim vzdihom verne duše: »Gospodi, pomiluj!« {Gospod, usmili se). »Gospod naj se usmili,« je nadaljeval sveti oče, »in odstrani črno noč brezbo-štva.« Nato je izrazil zadovoljstvo nad delavnostjo Ruskega zavoda, ki ga je nekoč že obiskal in ki uživa, kot je sam ugotovil, velik ugled po svetu. (Po ,,Katoliškem glasu”) HIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHllli SLOVENCI dama la pa smtu Ljubljanski festival v znamenju baleta Ljubljanski festival, ki je v zadnjih letih postal osrednja poletna kulturna prireditev v glavnem mestu Slovenije, bo letos stal v znamenju baleta. Za časa Festivala Im> namreč od 30. junija do 10. julija v Ljubljani revija jugoslovanskih baletnih skupin, na katerih bodo nastopili baletni ansambli opernih gledališč iz. Ljubljane, Zagreba, Beograda, Skoplja in Sarajeva. Sporedno bo pa slovenski gledališki muzej priredili razstavo o razvoju baletne umetnosti v Jugoslaviji. Novi slovenski doktorji v Ameriki V začetku junija sta na univerzi Berkeley v Združenih državah bila promovirana za doktorja dva sicer Aleš Ravnik za doktorja mlada Slovenca in farmacije, njegov brat Anton pa za zdravnika. Odmevi koncerta Slovenske gimnazije v tisku Koncert Slovenske gimnazije je zbudil veliko zanimanje in vseskozi ugodne odmeve tudi v nemški javnosti, k čemer so znatno pripomogle tudi za učence in njihove vzgojitelje laskave ocene koncerta v nemškem časopisju. Sicer pa je ta koncert s svojim geslom »Pesem povezuje« bil najbolj primeren za ustvarjanje prijateljskega vzdušja med narodi. V prejšnji številki smo že navedli pohvalno poročilo celovške »Volkszeitung«, tukaj pa navajamo še nekaj drugih poročil. Uradno glasilo koroške deželne vlade »Kamtner Landeszeitung« si je to geslo vzela za naslov svojega z očitno simpatijo za mladino pisanega poročila, ki ima podnaslov »Zbori študentov gimnazije za Slovence so peli v 8 jezikih« ter nadaljuje: »185 dijakov in dijakinj, ki jih je aplavz polne dvorane še podžgal, je z veliko vnemo in visoko pevsko 'kulturo izvedlo dvourni program, ki je navdal številne starše, goste in profesorski zbor z vidnim zadovoljstvom.« Nato poročilo našteva, da so dijaki v prvem delu peli pesmi v nemškem, češkem, slovaškem, makedonskem, angleškem, ruskem, italijanskem in latinskem jeziku, dočim je bil drugi del koncerta posvečen pesmim v slovenskem jeziku, med »katerimi so bile tudi nekatere v koroškem narečju,« poudarja list. »Vsi zbori so peli večglasno in sicer tako mešani zbor kakor tudi posamezni zbori dijakov, med katerimi se je moški zbor višjih razredov posebno izkazal.« Pod istim naslovom »Pesem povezu je« poroča celovški dnevnik »Neue Zeit« v obširnem članku o koncertu slovenske gimnazije, v katerem pravi med drugim: »Zelo skrbno pripravljeno prireditev je začel ravnatelj šole dr. Tischler z nagovorom, v katerem je označil najbolj uspešne činitelje pri vzgoji pesem in glasbo, knjige in šport. Od vsega začetka je zbudila prijetno pozornost ne ie brezhibna disciplina, ampak tudi resna koncentracija pevskih skupin in njihova besedna in pevska gotovost, kljub temu, da so izvajali svoje točke brez not, poleg tega pa šc prijetni način napovedi prof. Fr. Inzka.« Recenzent hvali »dobro glasbeno vzgojo« zborov ter zaključuje: »Obiskovalci so bili navdušeni, kar so 'pokazali z dolgimi aplavzi; ravnatelj šole pa je s prisrčno gesto nagradil dijake, soliste in zborovodjo s cvetjem.« »Volkswille« posveča slovenskemu koncertu tudi daljši članek, v katerem pravi med drugim: »'Program je segal od lahkotne narodne pesmi preko štiriglasnega kanona do glasovno mogočnega velikega zbora — ki se je predvsem izkazal pri (izvajanju ruske narodne pesmi in slovenskih pesmi — skratka vse, kar si je pri taki pevski prireditvi moč želeti.« Velja še omeniti bratski »Katoliški glas«, glasilo naših rojakov v Gorici, ki prinaša /elo podrobno poročilo pod naslovom »Pesem si osvaja »vet«, v katerem pravi med drugim: »Kdor je prej pogledal spored, se je morda ustrašil, da bo to dolgočasna revija istih pevcev in zborov, ki bodo zapeli, kakor so se pač naučili. Toda tokrat je taka misel bila napačna«. Nato podrobno ocenjuje oba dela koncertnega programa in nadaljuje: »Težo 'programa je nosil profesor petja dr. Franc Cigan. V njem. se vidi, da ni le profesor petja, ampak tudi pedagog. Disciplina, s katero je obvladal okoli 100 grl močan zbor, je bila nekaj izrednega.« Končno ugotavlja: »Gotovo je bil ta nastop izreden dogodek v zgodovini Državne realne gimnazije /a Slovence na Koroškem. Slovenska gimnazija v Celovcu je še mlada ustanova. Ima šele pet razredov, toda strnjenost in povezanost med dijaki, profesorji in starši ji daje poroštvo za bodočnost.« Nova doktorja sta sinova goriškega zdravnika dr. Ravnika in sta v Gorici dovršila slovensko srednjo Solo, nakar sta si poiskala novo domovino onkraj oceana v mestu San Francisco. Sta prva člana slovenske kolonije v teni ameriškem velemestu, ki sta dosegla akademsko čast. V Gorici zidajo dvorano Občinska gradbena komisija v Gorici je minuli teden odobrila načrte za gradnjo dvorane v slovenskem Katoliškem domu v tem sončnem mestu na jugu. Dvorana bo poslala središče kulturnega in družabnega življenja Slovencev v Gorici. V Kratkem bodo začeli z gradbenimi deli. Flurbereinigung in Karnten Im Karnfiner Volksblatt Nr. 11 ist ein Artikel erschienen unter dem Titel: »Fiir cine Flurbereinigung in Karnten«, um mit Riicksicht auf die neuerdings geaufierte Un/ufriedenheit der Fiihrer der sknveni-schen Minderheit die Grundsatze zu er-griinden, die bei der Ldsung des Minori-tatenproblems im Vordergrund stelion. In der Einleitung warnt der Verfasser vor dem iiberspitzten Nationalismus, von dem man sieh bei der Regelung dieser inner-:karntner Frage nicht leiten lassen diirfe. Es vverden dann einige allgemein gultige grundlegende Wahrheiten dargclegt, die im Interesse eines dauernden friedlichen Zusammenlebens der beiden Volker unbe-dingt beachtet werden mussen, so z. B., daB Sprache und Kultur eines jeden Vol-kes gottgewoHte Erscheinungen sind, H6chstwerte, die einen im Naturrccht be-griindeten Anspruch auf Achtung und Beachtung haben. Diese schuldige Achtung miiBten Mehrheitsvolk und Minder-heit einander stets entgegenbringen. Sodann geht der Verfasser dazu iiber, zu versichern, daB auf Seite des deutschen Mehrheitsvolkes der gute Wille zu einer gerechten Losung alier d;ts Lebensrecht der Minderheit betreffenden Fragen vor-handen sei. Er spridit von einer guten aken osterrelchischen Staatsrason, die seit Jahrhunderten auf die Erhaltung der Sprache, Kultur, Religion und volkische Eigenart anderer Nationen bedacht gewe-son sei, um sich ihre Tretie und Anhang-lichkeit zu sichern. Diese alte Tradition habe audi die Republik bevvuBt gepflegt und sie nach der unheilvollen nazistischen ZtvLSchenherrschaft konsequent wiedcr auf-genommen und eingehalten. Es sei alier gute WiMe vorhanden um der Minderheit eine Existenz zu sichern, die ihrer Lebens-form entspricht, es sei nichts unterlassen vvorden, um ihre Eigenart, entsprechend ihrer Volkskraft und ihrem Bekenntnis-\villen, zu wahren. Der Artikelschreibcr weist dann auf den mangelnden Lebens-willen der Minderheit hin, den zu ersetzen nicht Aufgabe des Staatsvolkes sein kann. Es sei hier ein matiirlicher Assimilierungs-prozcB im Gange, der olme Druck und Zwang vor sich gehe, im ProzeB, den das Mehrheitsvolk nicht fordert und den die Fiihrer der Minderheit nicht aufhalten konnen. — Es sei schon hier ausdriioklich vermerkt: Der Artikel geht offensichtlich von der Voraussetzung aus, daB Mehrheit und Minderheit in Karnten einander stets gleichberechtigt gegenuber gestanden sind. Vom Standpunkt des Verfassers mag der Artikel ein vvohlgemeinter Versuch sein, eine brauchbare Grundlage fiir ein gutes Einvernehmen zwischen den beiden Natio-nalitaten zu schaffen. GewiB ist jeder der-artige Versuch zu begriiBen, aber der hier vorliegende kann wohl nicht als gelungen uind annehmbar bezeichnet vverden; denn er fuBt ja auf einer vdlligen Verkennung der geschichtlichen Tatsachen. Die Grundsatze, die bei der Bereinigung nationaler Sireitfragen in Betracht zu ziehen sind, bat der Autor richtig herausgestellt, aber ge-schichtlich unrichtig ist seine Annahme, daB diese Grundsatze in Kiimten aucli im- mer in der rechten Weise angevvendet wor-den sind. Es ist allzu leicht, mit einem Wort von der guten aken osterreichischen Staatsrason iiber die nicht nur fiir das slo-vvenische, sondern aucli fiir das christliche deutsche Volk so schicksalsschvvere Ara der deutschoational-Hberalen Herrschaft in (isterreich und besonders in Karnten hin-vveg zu gehen, als ob es nie eine solehe gegeben hiitte und als ob sie ohne Spuren an uns voriibergegangen vvare. Der Verfasser vvill offcnbar, daB wir mit ihm einen Strich durch diese ungliickselige Periode ziehen und uns zu seiner An-schauung bekehren lassen, nach der auf uns Karntner nie ein Druck und Zvvang ausgeiibt vvorden vvare und vvir die volle Freiheit in der Entfakting unserer Volkskraft genossen hatten. LaBt uns doch die geschichtlichen Tatsachen kurz ins Gedachtnis zuruckrufen! Ist es nicht geschichtliche Wahrheit, daB nach 1866 in Gsterreich der deutschnatio-nale Liberalismus das Rudcr des Staats-schiffes in die Hand genommen hat? Wir konnen doch auch nicht leugnen, daB dieses Regierungssystem seine Tatigkeit mit einem Rechtsbruch, also mit einem Gevvaltaikt, begann, namlich mit der ein-seitigon Ungultigkeitserklanmg des Kon-kordates mit dem HI. Stuhl trotz feier-lichen Protestes seitens des Vatikans. Und damit vvurde in (isterreich eine Politik eingeleitet, in der vielfach Macht vor Redit ging. Es solite uns doch hinreichend be-kannt sein, daB die Kirchc in Osterreich unter dieser kirchenfeindlichen Herrschaft in eine schvvierige Verteidigungsstellung Gospod Marijan Rus, član Državne opere na Dunaju, mednarodno znani pevec, ki je gostoval, v vseh jHunembnejših opernih gledališčih v Evropi, na Dunaju, se je — kot smo že poročali — udeležil koncerta Slovenske gimnazije v nedeljo dne 19. junija v Celovcu. Prav radi objav Ijamoi pričujoče vrstice, v katerih nam ta odlični naš rojak izraža svoje vtise o nedeljskem koncertu. Ur. Prirediteljem koncerta nase Slov. gimnazije bi bilo treba ob koncu šolskega leta poleg šolskih spričeval izdati še štiri diplome s samimi odličnimi ocenami. Ravnatelju gimnazije naj bi bila namenjena prva. On je eden tistih vzgojiteljev, ki je p r a k t i č n o dokazal, da ne drže besede tistih teoretičnih pedagogov, ki trdijo, da pri vzgoji današnje »pol-moč-ne« mladine ni mogoče doseči zadostnih uspehov. Ravnatelj dr. Tischler ve, da vzgoja ne spada v rubriko znanosti, temveč v področje umetnosti. V vzgojeslovju ni mogoče postavljati trdnih pravil in nepremičnih formul; tudi tu — kot v celokupni iimethosti — pogosto 2X2 ni 4, temveč 3 ali pa celo 6! Poleg prirojene nadarjenosti je treba vzgojitelju ljubezni in srca na pravem mestu. Ravnatelj stvari ne k o m p lici r a , temveč »vzame« enostavno mlade- gedrangt vvurde, daB sie durch die inter-konfessionellen Gcsetze, besonders durch das Gesetz iiber die interkonfessionelle Schule, beim Volke viel von ihrer gottge-benen A utori tat und dem ihr zustehonden EinfluB cingebiiBt hat. Mit der Kirche vvurde aber auch die christliche Familie, sovvohl beim deutschen wie beim slovveni-schen Volk wie bei allen anderen oster-reich. Volkern, in ihren heiligen Rechten schvver getroffen. Wir diirfen es auch noch nicht vollig vergessen haben, vvie unheil-voll sich die interkonfessionellen Gesetze, die der HI. Stuhl scharfstens verurteilt hat, aiuf das christliche Leben im allgemeinen und besonders auf die religiose Lage der Familie ausvvitkten. Diese schlimmen Aus-vvirkungen vrurden schon damals von tief-blickenden Mannern in ihrer ganzen Trag-weite vorausgesehen, wie von einem Bi-schof Jos. Rudigier. von Linz, der dem Kaiser in einer Audienz gesagt haben soli: Die Generation, die aus dieser Schule her-vorgehen wird, vvird Sie dereinst vom Thro-ne sturzen. Ein ahnlich scharfes Urteil hat Papst Pius IX. gefallt. Unterricbtsmini-ster Dr. Drimmel hat unlangst auf einer Lehrerversammlung in Klagenfurt gesagt: ^,,99% der Schwierigkeiten, denen sich die Lehrerschaft in der Schule gegenuber sieht, ist darauf zuruckzufuhren, daB die Familie an Bedeutung verloren hat.« Er hatte noch binzufiigen mussen, daB den deutsch-nationalen Liberalismus die Hauptschuld daran 'trifft. Wenn das deutschnationale Regime die Familie des eigenen Volkes nicht geschont hat, so hat es noch viel we-niger die des slovvenischen Volksteils. Dieser SchluB ist ganz naheliegend und wird im folgenden bevviesen werden. '(Fortsetzung auf Seite 8) ga človeka tako kot bi ta moral biti in ne kot takega, kakršen po mnenju diplomiranega teoretika »najbrž« je. In tako ga pripelje tja, kjer ga je v svoji ljubezni do mladine in v navdušenju do svojega poklica že ob pričetku v šolo nepristno ugledal. Ta mladina je disciplinirana, sigurna v nastopu, idealna in — ponosna. To je v prvi vrsti zasluga vodstva in to je letošnji nastop pokazal v hudo veliki meri. Trideset let delovanja v glasbeno-gleda-liški stroki mi daje pravico in usposobljenost, da strokovno ocenim delo umetniškega vodje tega koncerta. Današnja mladina se mora učiti več kot smo se svoj čas učili mi; ob resnosti študija ji ostane malo časa in priložnosti, da prestopi iz ožjega šolskega področja v tiste vrtove umetnosti, kjer poleg »cvetočih rožic poezije« done »nebeško mili glasovi«. In v tem pičlo odmerjenem času je dr. Cigan naštudiral koncert in temu delu posvetil toliko ljubezni, strokovnega znanja in umetniške ter življenjske moči, da tega truda poslušalec, ki kot nestrokovnjak dobi v par urah servirano d o k o n č n o produkcijo, tega truda in dela sploh ne more presoditi, zajeti in oceniti. Z dunajskim filharmoničnim orkestrom, v katerem sede sami strokovnjaki-profesorji, se celo slabim dirigentom posre- čijo pozitivne reprodukcije. V roke mojstra dr. Cigana pa pridejo otroci, ki prinesejo v šolo le lepe a neobdelane glasove prelepe koroške dežele. Not ne poznajo, pravilno dihati ne znajo in celo pravilna izgovorjava jim dela hude težave, če gledamo na odru verziranega igralca, kaj radi pozabimo, da so tudi njemu ob prvih korakih in nastopih bile roke predolge in noge v napoto, govor neizoblikovan in kretnje — kot je veliki ruski basist Šaljapin dejal — podobne mlinu na veter. Od prvega koraka začetnika do mojstrovine je dolga pot, strma in polna kamenja. Pa je mojster - pevovodja pokazal, kako je treba hoditi po teh napornih potih in pobral je kamenje s cest, da so dekleta in fantje hodili korajžno in brez nežgod po njih. Tem nepoklicnim mojsterčkom nadomešča disciplino navdušenje do stvari in spoštovanje do umetnosti. Velik uspeh koncerta je dr. Ciganu pokazal, da je na pravi poti in da mladina, ki občuti ljubezen, resnost in požrtvovalnost vodstva, ne bo razočarala tistih, ki vanjo verujejo. Naš doktor dobro ve, da se vsak reproduktivni umetnik mora tudi na vodilnem mestu podrediti celoti. On ve, da tudi »primus« mora biti primus inter pares, to je, prvi med enakimi, ker vsi »vlečejo za isto vrv«. Zato njemu diploma, z lovorovim vencem okrašena! In tretja je namenjena vsem ostalim mojsterčkom in mojstrom pevcem. Skoro sto jih je bilo in uspelo jim je ustvariti iz njih skladno enoto! Bilo bi premalo, če bi samo jrohvalili odlično izšolan, krasno barvan glas ter čustveno interpretacijo profesorja - solista. Že dejstvo samo, da javno umetniško sodeluje z mladino, katero med štirimi stenami poučuje in vodi v svoji šolski stroki, je ganljivo in vse hvale vredno. In zdaj še vsi drugi iz vrst mladine! Od malega črnolasega frkolinčka pa do fanta, ki je z energičnim udarcem na klavirju spremljal goslača; od tiste mlade pevke, ki je dopoldne pri maši tik za zadnjo klopjo z angelsko čisto intonacijo prepevala, pa do tistih, ki že zdaj kar resno vzamejo na znanje, če jih kdo na pol v šali titulira z gospodičnami; od tenorjev, ki so v svetem ognju komaj čakali, da pride muzikalno mesto, kjer bodo pokazali »višine«, pa do tistih basov, ki bodo v par lotih, ko jim bo narava razširila prsni koš tako zagrmeli, da bo celo današnja na vso moč akustična dvorana premajhna. Njihovo pravo navdušenje so vrata v kraljestvo u-metnosti, njih korajža pa naj jih vodi do (istega ponosa, ki naj — brez nadutosti in domišljavosti — najde svoj izraz v vzkliku: »Mi smo pa mi!« Četrto diplomo pa izročimo občinstvu, ki se je dobro zavedalo, da prireditelji ne grade betonskih mostov, po katerih naj bi korakale vojaške čete, temveč da spletajo le drobne zlate in srebrne nitke, ki naj povežejo mlade srčke s srci očetov in mater, dedkov in babic, ki so s solzami v očeh mislili na svoja mlada »leta nerodna« in odhajali domov s soncem v duši in s prepričanjem, da je ta mladina res »ta prava«! Bog naj ohrani zdrave in zavedne vse štiri odlikovance! Po donlače jih pozdravlja njihov rojak M a r j a n R u s. Mednarodno priznani umetnik o naši mladini FRAN ERJAVEC: 276 koroški Slovenci (III. del) Precej slabše nego intendantska uprava je pa delovala tedaj uprava nekaterih podeželskih merij, kar je kaj lahko razumljivo, ker so bile osnovane te popolnoma na novo in za mere (župane) navadno ni bilo na razpolago sposobnih mož. Ker nad njimi tudi ni bilo dovoljenja nadzorstva, je skušal marsikak mer zlorabljati svoj položaj predvsem za svoje osebne koristi. Organizacija merij je bila končana šele spomladi 1. 1812. in so imele dvojni delokrog, lastnega in prenesenega, kakršnega je prvič uveljavila ravno francoska revolucija in ga poznamo še danes. Francoski mer je veljal pravzaprav pa uradnika in njegova glavna naloga je bila razglašati francoske uradne odloke (to so vršili navadno ob nedeljah pred cerkvijo) ter skrbeti za red in mir v občini, razen tega so se pa pred njimi n. pr. sklepale tudi civilne poroke. Ker so imeli nižjo policijsko oblast, so lahko nalagali tudi kazni za manjše prestopke. Pri uradnem poslovanju so nosili poseben kroj: triogelni francoski klobuk, temnomoder suknjič, čez pas pa šerpo v francoskih barvah (modro-belo-rdečo). V Šmohorju je županoval tedaj Jak. Unterberger, njegov »adjunkt« je bil pa krčmar J. Leitgeb. Vsakemu merit je bilo dodeljenih nekaj svetnikov (12—20) in občinski tajnik (adjunkt, ta je bil pogosto učitelj). Vse je imenovala oblast sama izmed najimovitejših in najbolj izobraženih mož v občini. V pristojnost merij je spadala uprava občinske- ga imetja (razen gozdov in pašnikov), vzdrževanje cest in mostov, vzdrževanje šol, skrb za reveže in za zdrastvo, vodstvo matičnih knjig (rojstnih, poročnih in smrtnih) ter izdajanje zadevnih listin, krajevna policija i. dr. Za kritje svojih stroškov so občine lahko prve čase obdržale dohodke od srenjskih posestev, poslopij, užitnin, tržnin itd., a ker so bili njihovi izdatki precejšnji, so jim prepustili še policijske globe, »centimsko« (vinarsko) doklado od zemljiškega, osebnega in patentnega (obrtnega) davka ter takse za izpiske iz raznih matičnih knjig. Končno so dobivale še določene odstotke od nekaterih davkov, ki jim jih je v obrokih nakazoval davkar, zato so pa morale občine na drugi strani pripisovati k plači intendanta, za vojašnični in invalidni fond, za javno bogoslužje, za priboljške vojaštva, kriti stroške narodne straže itd. Toda gospodarska samostojnost ilirskih merij je bila omejena do skrajnosti. Uradni jezik občin je bil po zakonu francoski, a ker ga župani po večini občin (zlasti prve čase) seveda še niso znali, so uradovali pač v tistem jeziku, ki sta ga znala župan ali njegov tajnik. Proti koncu francoskega medvladja se je pa baje že tudi precej županov in tajnikov naučilo francosko in so potem lahko tudi uradovali v tem jeziku. šmohorski domači zgodovinar, dekan J. Pietschnigg, celo trdi, da se je »francoščina uvedla dejansko povsod; najmanjše gorske vasi so dopisovale z oblastmi v tem jeziku«. Ta trditev bo seveda jako pretirana, ne moremo pa dvomiti, da »spisi iz te dobe kar mrgole francoskih besed«. Več občin je tvorilo kanton. Ti niso imeli kake lastne uprave kakor v Francij i in so bile merije tudi podre- jene neposredno intendaturi, le glavna merija v kantonu, po kateri je nosil ta tudi svoj naziv, je razpošiljala ostalim merijam v kantonu razne okrožnice intendanta. Tu so se včasih sestajali na skupna posvetovanja vsi meri iz kantona in tu se je vršilo tudi žrebanje rekrutov iz vsega kantona. Francdska vlada v naših deželah je trajala komaj štiri leta, a že ta kratka doba pomenja za naš narod prvi zgodovinski dogodek nedoglednega pomena. Francozi so prinesli, v nasprotju z dotedanjim preživelim avstrijskim fevdalizmom in policijskim reakcionarstvom, k nam svobodoljubnega duha visoko kulturnega naroda, napredne ustanove in odlično upravo, razširili so naše kulturno obzorje, bili prvi, ki so izkazovali vse dolžno spoštovanje jeziku našega slovenskega ljudstva in nas s tem osvobodili predstave, da ima kaka tujejezična kultura pravico vsiljevati kakšnemu narodu tudi svoj jezik. Prvič smo Slovenci tedaj zaslišali priznanje, da ima vsak narod pravico do razvoja svoje lastne osobitosti, jezika in književnosti. V tem pogledu pomenja ta doba za nas Slovence pravo narodno prebuditev, kar je ugotovil že tedaj Vodnik v svoji pesmi »Ilirija oživljena«. Uradni jezik v Iliriji ni bil izrečno določen z nobenim zakonom, vendar je lahko razumljivo, da je postal ta francoski. Poleg francoščine sta se pa še nadalje uporabljali tudi nemščina in italijanščina (ta ni prevladovala le v Primorju in v Dalmaciji, temveč je bila tedaj jako razširjena tudi med koroškim in kranjskim izobra-ženstvom), a poleg teh treh jezikov se je začela prvič v naši zgodovini krepko uveljavljati tudi slovenščina. (Dalje prihodnjič) n nas mT&mkem SLOVENJI PLAJBERK (f Valentin Lausegger) V prelepem mesecu majniku smo spremili k zadnjemu počitku Valentina Lau-seggerja, Urbančkovega dedija. Ljubi Bog mu je dal dočakati lepo in visoko starost. Izpolnil je 92 let in bil tako najstarejši v naši fari. Lepo pripravljen je odšel v večnost. Zadnja leta je obhajal prve petke, rad je vedno molil sv. rožni venec in tudi iz molitvenika, ker v cerkev že dalj časa ni mogel. Bil je naročen na Nedeljo in Tednik in si tako z lepim branjem delal kratek čas, ker mu pač njegova visoka starost težkega dela ni več dopuščala. Posebno ga sedaj pogreša žena, s katero sta se lepo razumela in preživela mnogo let skupaj, saj kot smo poročali, sta lansko leto '.slovesno obhajala biserno poroko. (Poroke) Da bi plajberški rod pa ne izumrl, zato je poskrbel Žarkov Franc in popeljal pred poročni oltar Dušnjakovo Micijo, kjer sta slovesno izjavila, da si hočeta ostati zvesta do smrti in tudi otroke, ako jima jih Bog nakloni, pripravljena vzgajati v verskem duhu. Nista pa ostala med nami, ampak sta se preselila v Brojansko faro na Špicarjev dom, kjer Mici pridno gospodinji in hauž-va, mož Franc pa ravna cesto, da je vedno lepo gladka. Saj mi pač zelo neradi slišimo, da ozka, in trnjeva pot vodi v srečo, mi ljubimo široko in gladko, brezskrbno cesto. Katera je boljša in bolj gotova, bi nam vedel povedati Alojz čer to v, ki je zadet od kapi umrl v celovški bolnici. ŠMIHEL - KORTE - VELIKOVEC: (Planinska poroka podjunskega para) Večkrat je stal sicer svetli avto pred Škrjančevo hišo na Bistrici in smo videli, da je na obisku ženin, vrli Andrej Urbas, kovaški mojster iz Velikovca. — Pa kljub itemu nam je prišla poroka škrjančeve Marice nepričakovano hitro! Na zadnjo nedeljo pred binkoštmi so ju »vrgli« prvič s prižnice in ljudje so se kar spogledali, škoda se nam je zdelo Marice, ki je kot pridno dekle bila povsod priljubljena. »Velikovčani je niso vredni,« so moledovali nekateri. Pa je baje, kot se sliši, tudi Andrej fant od fare in poštenjak, na katerega ni samo lahko ves kovaški stan ponosen, marveč z njim tudi celo velikovško mesto. Dolgo je hodil k škarjancu na Bistrici in nazadnje je le prepričal skrbne Škrjančeve starše, da je božja Previdnost prisodila Marico njemu. Seveda je to posebno za mamo velika žrtev; kajti Marica je podpirala s svojo marljivo delavnostjo res dva ogla pri hiši. Na 'binkoštni ponedeljek sta imela Andrej im Marica svojo poroko, pa ne tukaj v,šmihclski nižini, tudi ne v megleni dremavosti Velikovca, temveč v sinjih višinah prelepih planinskih Kort. Ženin si je izbral ita košček naše lepe zemlje im je s tem pokazal, da gre njegovo hotenje kvišku v neoskrunjeni božji svet, v svet Stvarnikove lepote in dobrote, v svet pristno domače zemlje in besede. V mali cerkvici so se zbrali svatje iz raznih delov Podjune in še preko nje. Saj so bili pevci, ki so zapeli mlademu paru, celo iz Roža. Nekateri vozniki, navajeni lepih cest, so se sicer skozi Korške peči za volanom pošteno potili in komaj čakali, da bi bili mimo vrtoglavih strmin, a ko so se smeli ustaviti pred Pristovnikovo gostilno in lično cerkvico poleg nje, jih je minil ves strah in so se vsi zadovoljno smehljali. Bili so sami globoko verni svatje, izbrana truma vernikov, ki so napolnili cerkvico v Kortah, kjer je nevestin domači župnik iz Šmihela izvršil poročne obrede. Ni koroškega Slovenca, ki ne bi bil ponosen na delo, ki ga je vršila Mohorjeva družba v preteklih petnajstih letih. Za njeno obnovo in vsestranski razmah je bilo ob ruševinah, ki jih je zadala tudi Mohorjevi družbi druga svetovna vojna, treba osebe z železno voljo, z veliko vztrajnostjo in neupogljivo vero v uspeh. Prelat dr. Podgorc je rešil Mohorjevi družbi premoženje in ji pridobil koncesijo za tiskarniško obrt. Konstituiran je bil stari družbeni odbor, v katerega so odborniki kooptirali dr. Janeza Hombocka. Kot mlad duhovnik je zastavil vse svoje sile za rast Mohorjeve družbe. Začel je pripravljati leta 1947 prvi družbeni koledar po vojni, kateremu so sledili nato vsako leto redni knjižni darovi. Mohorjeve hiše v Celovcu so utrpele po bombah veliko škodo. Prostori glavne hiše, ki so še bili uporabni, so bili zasedeni po Angležih in po strankah. Treba je bilo misliti na to, da bi služila hiša čimprej svojemu pravemu namenu. V njej naj bi zacvetelo na novo plodovito delovanje družbe, kateri Slovenci toliko dolgujemo. Po izpraznitvi glavne hiše je sledila temeljita obnova njenih prostorov, poleg starega poslopja so bile dozidane še tri hiše, s pomočjo vseh Slovencev pa je bila obnovljena tiskarna. Prišlo je do naselitve šolskih sester v Mohorjevem domu, ustanovitve dijaških domov za fante in dekleta, zidave provincialne hiše in izpraznitve hotela Heimlinger za dijake višjih razredov. Za obnovitvenim delom je stal z. vso življenjsko energijo dr. Hornhock, ravnatelj Mohorjeve družbe. »Zdravje in moč in nedotaknjenost teh planin naj bi bila ženinu in nevesti simbol njunega hotenja in življenja v družini. Kakor smo tu bliže Bogu, tako naj bi mu bila ženin in nevesta bliže tudi v družinskem življenju!« tako so med drugim povedali g. župnik. Po končanih obredih in sv. maši smo se podali v prostore Pristovnikove gostilne, kjer je bilo tudi za telo izvrstno poskrbljeno. Preden smo to domače in prisrčno slavje zaključili, smo pa namesto običajnega »lecmana« pobrali še ofer za dom duhovnih vaj v Tinjah. Lepa misel! Naj bi iz tega novega doma prihajalo v vsej polnosti duhovno življenje v naše družine, tudi v Andrejevo in Maričino! Želimo vama obi- Kot tajnik Dušnopastirskega urada je urejeval dr. Hornbdck med leti 1950 in 1953 tudi »Nedeljo« ter si veliko prizadeval za poživitev duhovnih vaj. Ob njegovi petdesetletnici želimo msgr. dr. Hombocku predvsem trdnega zdravja in še mnogo let uspešnega dela. Naj Bog blagoslovi njegova prizadevanja za vero in dom. Hvaležni Mohorjani bomo spremljali njegovo delo z molitvijo. ••f: Dr. Hornbock se je rodil 14. junija leta 1910 pri Bavantu v Št. Janžu v Rožu. K sprejemnemu izpitu na celovško gimnazijo so ga peljali rajna Šlemcinja. Leta 1932 je maturiral z odliko, študiral dve leti filozofijo na celovškem bogoslovju, med leti 1934—1938 pa na Kanizijanumu v Innsbrucku, kjer je napravil v treh letih in pol doktorat iz teologije. Očeta je izgubil med prvo svetovno vojno, mati pa je umrla eno leto pred novo mašo. 24. aprila leta 1938 je daroval prvo sveto daritev. Do L januarja leta 1939 je bil nato kaplan v Železni Kapli, nato do 10. maja 1941 v Podgorjah, od koder je bil izgnan in odpeljan z drugimi duhovniki od nacistov v beljaške zapore. Po izpustitvi je bil za kaplana v VVolfs-bergu, od L 9. 1945 pa je župnik v Podgorjah. Po smrti preč. gospoda dekana Šenka je prevzel vodstvo rožeške dekanije. Msgr. dr. Hornbock je tudi član škofijske liturgične’ komisije, od leta 1953 je škofijski duhovni svetnik, od leta 1957 papeški častni kaplan, leta 1958 pa ga je imenoval sv. oče za monsignora. Dr. V. L lo sreče in božjega varstva v vajinem družinskem življenju. — Šmihelski pevci sicer žalujejo za nevesto, ki je več let z vzorno marljivostjo sodelovala pri cerkvenem zboru. Naj ji sv. Cecilija povrne njen trud v tej obliki, da bodo še tudi njeni potomci peli naše pesmi v božjo čast! ŠT. JAKOB V ROŽU (Zlata poroka) Redkokdaj doživimo slovesnost zlate poroke. Letnik 1910 je videl 11 poročnih parov, a le Jožefu Egartner-ju v Svatnah in njegovi ženi Ani, roj. Gabrijel, Dober-nikovi v Svatnah, je Bog naklonil to milost. Bilo je 20. junija 1910, ko so ju tedanji kaplan Franc Mikula, sedaj župnik v Melvičah, poročili v podružni cerkvi sv. Uršule v Svatnah. Preteklo nedeljo, dne 26. junija, so se hvaležni otroci, Neži in Jozej, Mici in Hanzej, s svojimi družinami zbrali ob svojem skrbnem ateju in (Dalje na 8. strani) 111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111 Odmev na zaključno„priredifev gospodinjske šole v St. Jakobu Že sta minila dva meseca, odkar sta naši gospodinjski šoli šolskih sester v Št. Rupertu in št. Jakobu zaključili svoje zimske tečaje. Ne mislim bralcem klicati v spomin veličastnih sklepnih prireditev ob zaključku, le ena točka programa v št. Jakobu mi je še danes v spominu. Da imajo danes mladi kmečki gospodarji težak položaj pri iskanju primerne neveste, je splošno znano. Kako malo je danes deklet, ki bi bile pripravljene stati v življenju ob strani možu kmetu, kako malo je deklet, ki bi bile pripravljene darovati sile svojega življenja našim vernim, slovenskim kmečkim domačijam. Kot sončni žarek v ta težki položaj so bile besede deklet, ki so ob zvokih in spremljavi harmonike zarajale in zapele: Svojemu rodu zvesta je kmetu le nevesta je! Ker mi je bilo besedilo te pesmi čisto neznano, mislim, da je bilo prirejeno prav za to prireditev. Kakor vsa literatura in prosveta, je prav gotovo tudi pesem nosilka ideje. Tn prav to je, kar je omembe vredno. Da se v naših gospodinjskih šolah seznanijo dekleta z vsem, kar zahteva od njih ta-kozvano boljše moderno gospodinjstvo, je že na splošno znano in najboljši dokaz za to so vsakoletne razstave ob zaključkih. Da pa navaja šola svoje učenke še prav ■]x>sebej in predvsem k ljubezni do našega kmečkega doma, za kar je najboljši dokaz prav ta pesem, je v veliko tolažim vsem nam, ki nam je pri srcu obstoj naših vernih slovenskih kmetij. To nas navdaja z novim pogumom. Dokler imamo šole, ki v takem duhu vzgajajo naše hčere, lahko še upamo v našo sončno bodočnost. Kmečki gospodar Msgr. dr. Hornbock - petdesetletnik „alti st&piL hmii k Imhjvnui elt(u'jn“ Naši letošnji novomašniki DAVID IGNAC, roj. 30. 7. 1932 v Šmihelu. Maturiral 1955 na Plešivcu. Posvečen bo 3. julija 1960 v Celovcu. Nova maša bo 17. 7. 1960 v Šmihelu pri Pliberku. Pridigar: župnik Vinko Zaletel. HOTIMIC MARTIN, roj. 9. 3. 1936 v Bukovju pri Dobrli vesi. Maturiral 1955 na Plešivcu. Posvečen bo 3. julija 1960 v Celovcu. Nova maša bo 17. julija v farni cerkvi v Dobrli vesi. Pridigar: mil. kanonik Aleš Zechner. OMELKO VIKTOR, (roj. 4. 7. 1935 v Tihoji. Maturiral 1955 na Plešivcu. Posvečen l>o 3. julija 1960 v Celovcu. Nova maša 10. julija v Št. Lipšu ,pri Ženeku. Pridigar: župnik Andrej Ka-ricelj. ROPITZ JOŽE, roj. 16. 4. 1936 na Metlovi. Maturiral 1955 na Plešivcu. Posvečen bo 3. julija 1960 v Celovcu. Nova maša bo 10. julija 1960 na Metlovem v Podjuni. Pridigar: kaplan France Božič. Češnje so zrele Kdo se ne veseli tega prvega poletnega sadeža, ki je že na zunaj tako prikupen in vabljiv, pa tudi tako okusen in poživljajoč. Žal pa po nekaterih krajih češnjevo drevje bolj ali manj propada, ker ne skrbimo za naraščaj, starejše drevje pa se le malo ali celo nič ne neguje. Češnje so izvrstno tržno blago, ker so prvo sadje in zaradi tega povsod močno zaželene. Češenje, ki so namenjene za trgovino je treba trgati nekoliko prej, preden so prezrele. Seveda je ravno v tem oziru težko zadeti pravi trenutek, ker šele popolnoma zrela češnja dobi svoj pravi okus, ki se razvije šele zadnje dni pred popolno zrelostjo. Vedeti tudi moramo, da Češnja v shrambi ne pozori tako kakor n. pr. hruška ali breskev. Zelo napačno je tedaj trgati češnje, ko se komaj dobro začno barvati. Namizne češnje moramo trgati s peclji. Iz češenj brez pecljev, zlasti pri mehkih sortah, se izceja sok, kar zelo pospešuje razkrajanje in propadanje plodov. Take češnje se tudi rade umažejo, so mastne in zaradi tega ne posebno slastne. Namizna češnja mora hiti suha. Taka pa ostane le tedaj, če ima pecelj. Češnje brez pecljev nimajo v trgovini nobene cene in jih je moč uporabiti le za dom. Niti za vkuhava-nje niso dobre, ker se izcedi iz njih ves sok. Kdaj obiramo češnje? Češnje obirajmo le ob suhem vremenu, ob hladnih jutranjih ali vsaj dopoldanskih urah. Mokrih ali od sonca zelo pregretih češenj ne obirajmo, ker se take hitreje pokvarijo! Ob dežju je obiranje češenj tudi bolj nevarno, ker so veje spolzke. Sploh je treba pri obiranju češenj, zlasti na starih, visokih drevesih, velike pre- vidnosti. Marsikdo je neprevidnost pri obiranju že plačal z življenjem. Za uspešno in hitro trganje češenj moramo imeti primerne, lahke pa zanesljive lestve, ki se dajo prislanjati tudi od zunaj drevesnega vrha, da dosežemo tudi skrajne veje, kjer so navadno naj lepši in najbolj zreli plodovi. Kako jih shranimo? Nabrane češnje znosimo v kak hladen, zračen prostor, kjer jih razgrnemo v bolj tankih plasteh, da se ne segrejejo, kar bi silno pospešilo gnitje. Sicer je pa skrbeti za čimprejšnjo prodajo. Uporaba v domačem gospodinjstvu Češnje se da tudi v domačem gospodinjstvu s pridom uporabiti. Sveže so priljubljena slaščica za staro in mlado. Pripravne pa so tudi za Vsakovrstno predelavo v tr- pežno obliko. Najbolj običajno konzerviranje je vkuhavanje. Nekatere bolj mesnate sorte se dajo tudi sušiti. Iz češenj lahko pripravimo tudi okusen sok, ki je dober nadomestek za malinovec. Kadar jih je prav veliko, se dajo uporabiti tudi za mezgo ali marmelado. Predelava v žganje je upravičena samo tedaj, ako je zaradi oddaljenosti ali iz drugih razlogov vsaka druga uporaba velike obilice sadja, ki zori vse obenem, nemogoča. Kdor češnje 'kupuje za namizno rabo, naj jih pred uživanjem dobro opere. To pravilo velja sicer za vse sadje, ki ga uživamo v presnem stanju, prav posebno pa še za češnje. Ponekod po kmetih je grda navada, da jedo češnje s koščicami vred. To ni le neokusno, ampak tudi nevarno, posebno za otroke. Koščica je neprebavljiva in je le veliko breme za prebavila. Pokazalo se je tudi, da voda na češnje povzroča včasih prav občutne in celo nevarne motnje v želodcu. Po češnjah je pijača sploh nepotrebna, ker imajo same na sebi dovolj vode. Važno o cenah električnega toka Na mnogih koroških kmetijah, ki imajo poleti nastanjene letoviščarje, vlada nejasnost glede cen električnega toka, ki jim ga dobavlja KELAG, kajti v tem slučaju morajo plačati električni tok po drugačnih cenah. V tarifnih določilih družbe stoji: »Ako so s kmetijskim obratom povezani prostori, ki služijo obrtnim ali drugim poklicnim namenom, je treba za te prostore določiti osnovno ceno po obrtni tarifi.« Če torej kmetija daje preko poletja v najem letoviščarjem sobe, v katerih so tri postelje in več, bo KELAG obračunavala električni tok v takih sobah, na hodniku in v stranišču po obrtni tarifi; prav tako pa tudi uporabne naprave kot so likalnik, pralni stroj in hišno črpalko za vodo, torej 3Caf pedaoime a hipko Sele potem, ko smo stanovanjski prostor pripravili, kakor je bilo povedano, postavimo vanj potrebno pohištvo. Vse je lahko preprosto, biti pa mora snažno in uporabno, t. j. da lahko vsak kos brezhibno uporabljamo, za kar je bil napravljen. Postelja, omara za obleko in perilo, umivalnik, mizica in stol je vse, kar spada v tujsko sobo. Več pohištva, kot je potrebno, samo jemlje prostor in dela na stanovalca vtis, da smo nakopičili v njegovo sobo vse tiste stvari, za katere drugje nismo našli prostora. V tujsko sobo ne spada tudi noben predalnik, omara ali kaj sličnega, kjer mi sami shranjujemo svoje reči, katerih ne moremo hoditi iskat, ko je soba zasedena, ne da bi neprijetno nadlegovali in motili stanovalca. Nič ne sme ležati na omari ali za njo po kotih, pa tudi sten ne preobložimo preveč. Pomniti moramo, da je večina okraskov, ki imajo za nas spominsko vrednost, za tujca brez pomena in bolj za nabiranje prabu kot za okrasek. Soba z le [h m razgledom v zeleno ne rabi dosti okraskov. Postelja naj ima snažne žimnice in odejo ter lepo oprano perilo. Odeja za poletje ne sme biti pretopla, zato pa naj bo še kak koc pri rokah, če nastopijo zelo hladne noči. Glede blazin so želje zelo različne, vendar pa dve navadno zadostujeta. Posteljo posteljemo natančno, to se pravi, rjuhe naj bodo od vseh strani dobro zatlačene, da ne lezejo sem in tja. Poleg postelje je dobrodošel košček preproge, da ni treba stopiti iz postelje takoj na mrzla tla. Omaro znotraj zbrišemo z vlažno cunjo ali še bolje umijemo in pustimo posušiti. Istočasno se notranjščina dobro prezrači. Če police niso več posebno lepe, jih obložimo s čistim, belim ovojnim papirjem, ki ga pripnemo. V omari naj bosta dva obešalnika za obleko in dve ali več poličk za perilo. Tudi poseben prostorček za obutev pride prav. Na umivalnik, ki je lahko železen ali lesen, spada velika umivalna skleda in vrč z vodo, skledica za milo in kozarec za umivanje zob. K umivalniku spada še vedro za izlivanje in več brisač. Za papir in druge odpadke je dobrodošel koš za papir, ki ga postavimo k mizi ali v primeren kot. šopek domačega cvetja v preprostem glinastem lončku prijetno poživi sobo. naprave, ki so v zvezi z obrtjo povezanimi prostori. Kmetija mora plačati enkratni gradbeni prispevek, ki znaša za luč pri vsakih 100 Wattih 55.— šilingov in za jakost po 500 Wattov 180.— šilingov. Za električne na-prave, ki so priključene na nočni električni tok (bojlerji in pralni stroji) je treba plačati le 20 odstotkov gradbenega prispevka. Višina osnovne cene se obračunava po vrednosti priključka. Pri električnih svetilnih napravah obračunajo prvih 100 Wattov vrednosti priključka s 15.50 šil., vsakih nadaljnih 50 Wattov s 5.50 šil., pri čemer računajo žarnice z jakostjo do 75 Wattov s 40 Watti, žarnice z jakostjo nad 75 Wattov pa z dejansko vrednostjo priključka. Pri električnih napravah obračunajo mesečno prvega pol kilotvatta vrednosti priključka, ki je podvržen osnovni ceni, z 22.— šilingi, vsakega naslednjega pol ki-lowatta pa s 15.— šilingi. Na to osnovno ceno za eno leto, do katere so prišli na prej omenjeni način, dajejo ob izključno poletnem oddajanju sob, to je od 1. maja do 30. septembra 60 odst. popusta. Cena za kw je 58 grošev. Vsak potrošnik ima možnost meriti porabo električnega toka v omenjenih prostorih in napravah s posebnim, dodatnim števcem, da lahko pri večji porabi električnega toka v kmetijstvu uporablja tarifo »L II« pri kateri znaša delovna cena 40 do 48 grošev na Kw, ali pa da ob malenkostni uporabi tujskih sob zahteva za te prostore tarifo najskromnejših odjemalcev električnega toka. Zvezno ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo je v 1400 kmečkih obratih izvedlo povpraševanje o položaju kmečkega gospodinjstva. Med drugim so ob tej priložnosti ugotoviti, da ima 94 odstotkov kmečkih gospodinjstev svoj šivalni stroj. Druga zanimiva ugotovitev pa je bila, da so dosegli najboljše rezultate tisti kmečki obrati, kjer sta mož in žena bila deležna enake strokovne izobrazbe. KULTURNI OBZORNIK Schillerjevi flRazbojniki Rreže, nekdaj znane zaradi dobro ohranjenega mestnega zidu z vodnim jarkom, kjer so obiskovalci občudovali gotski kor v farni cerkvi, krilni oltar v bcncdiktuiskem samostanu in uživali lep razgled po metu iški dolini s Petcrsberga, kjer je še ohranjena cerkev iz 9. stoletja s freskami in paramenti, beležijo vsako leto več obiskovalcev in slove vedno bolj ob uspelih prireditvah na odru na prostem. Malokdo je prerokoval igralski skupini, ki se je pred enajstimi leti zbrala okrog agilnega arhitekta Sandlerja, preuredila razvaline nekdanjega škofijskega gradu na Pctersbergu v oder na prostem in začela predvajati klasične drame, tolik uspeh, da so Ureže zaslovele preko deželne in državne meje. Pravo tradicijo so si že ustvarili igralci, kar je pokazala tudi letošnja premiera Schillerjevih ..Razbojnikov”. Kljub deževnemu vremenu, ki je sicer dalo širši okvir za vživljanje v življenje rokovnjačev, je prihitelo na prireditev skoraj tisoč gledalcev iz Koroške in Štajerske, pa tudi iz drugih zveznih dežel. In niso bili razočarani. Z vso prepričljivostjo so ]>odali ti prostovoljni igralci delo, s katerim si je še mladostni Schiller v Brežah (Friesach) v letih pred francosko revolucijo ustvaril sloves dramatika. Revolucionarne težnje so motiv te drame; vendar nedostatkov zakonov in nepoštenosti oblastnikov ni moč izenačiti z zločini in maščevanjem; intrige in pohlep po oblasti brez izbire sredstev vodijo tudi podlega človeka v pogubo, revolta pa je nevarna podležu samemu prav tako kot okolici. Mojstrsko sta podala glavna igralca Sandler in MbBlacher vlogi Franca in Karla, ki si kot Kajn in A1k‘1 in še mnogi drugi primeri v zgodovini stojita nasproti in tirata dogodke do viška in v razplet. Vsako priliko izrabi prvi, z mimiko obraza in s prilagoditvijo gest, da poda karakter brezzna-čajneža, ki z zvijačno i>odlostjo stremi po oblasti; sladek, ko se je treba prikupiti, tiran, ko je na višku. Prepričljiv v podajanju kot poklicni igralec je drugi, jasen v besedi, čustven v bolesti, dosleden v dejanju prav do zadnjega, do žrtve svoje ljube in sebe samega. Pa tudi ostali so dobro rešili dane vloge: pri prizorih v dvorcu in pri (>odajanju roparske tolpe. Karel Renesch kot graščak Moor, oče razdvojenih bratov, katereg-a vloga zlasti ob zmračitvi uma ni lahka, Heinz Neunteufel, ganljiv kot zvesti in vestni komornik Daniel, ter oba služabnika Lutzer in Berger, dobra v podajanju in jasna v besedi, Velisek v vlogi Amalije, prilagodljiv Putz kot Hermann, prepričljiv v besedi in gestah, Mayer kot pastor Moser. V celoti dovršena roparska tolpa. Izredne igralske sposobnosti sta pokazala Koppl kot Spiegelberg in Schuhmcyer kot Roller, ki je pa tudi mojstrsko podal prolog. Dober v izražanju in prepričljiv v kontrastih je Herrnstcin kot pater. Igrali so skrajšano predelavo drame v prireditvi Harryja Uucktvitza iz. Frankfurta, za kar je Sandler kot režiser priredil dve sliki mi odru: prostor v graščini s stopnicami in gozd z glavnim stanom razbojnikov. Ti dve odrski opremi sta zadostovali za dvanajst slik, ki so sc ob razvijanju dogodkov tekoče vrstile brez večjih sprememb scenarija. Dobra zamisel je bila uvajati in zaključevati prizore z glasbo (vodstvo Norbert Artner), čeprav ta ni vedno vsebinsko harmonirala z. dramo; vendar pa igralcem nihče ne bo verjel, da bi ne znali zapeti razbojniške pesmi brez. pomoči glasbil in zvočnikov. Uspeh je bil prepričljiv. Z daljšim ploskanjem, ki je ponovno privabilo igralec na oder, so gledalci dali duška svoji navdušenosti. Še mala pripomba: prižgane svaljčice niso častile muze Melpomene, temveč motile bližnje gledalce. Vendar uspeha igralcev to ni moglo zmanjšati. Za otroke daljše vožnje niso zabava Kdor ljubi svoje malčke, se bo jrotrudil olajšati jim vožnjo z avtomobilom kar se le da. To bo pričel že pri dojenčku s tem, da ga bo položil v košarico ali torbo, ki se ne more prevrniti. Otroci, ki sedijo drugim sopotnikom na kolenih ali ki jih premetava v avtomobilu sem in tja, so vsega občudovanja vredna bitja. Ko je čas dojenja, je treba avtomobil ustaviti! Poskakovanje in tresenje med dojenjem, bo povzročilo v dojenčkovi notranjosti pravo revolucijo. Povračanje in druge nevšečnosti bodo vzele več časa kot kratek odmor ob času dojenja. Na splošno pa so ravno dojenčki najbolj pohlevni sopotniki na daljših vožnjah, kajti večino kilometrov prespijo. Drugačna bitja pa so otroci od enega do 12 let. če se nam čisto majhne še posreči ukrotiti v obešenem sedežu, pa pomeni želja po gibanju pri odraslejših hudo pre-izkušnjd za živce vseh ostalih. Držimo se zato načela: nobenih dolgih potovanj z otroki. Bolj pametno in zdravo je napraviti krajši izlet v naravo, kjer se ustavimo in pustimo otroke, da se nanorijo v zeleni prirodi. Vseeno je kaj počnemo, glavno je, da sploh nekaj počnemo na svežem zraku. če imamo dovolj, se peljemo še malo dalje, kjer spet izstopimo in damo otrokom priložnost, da skačejo po mili volji, da se okopajo, natrgajo cvetlic in podobno. Izbijmo si iz glave misel, da imajo otroci posebno veselje z ogledovanjem spomenikov, muzejev in podobnih zanimivosti na daljših krožnih potovanjih. Za otroka je veliko bolj zanimiva razpadla koča, kot pa muzej v Rimu ali Parizu. Ako pa se ne da napraviti drugače, kot da vzamemo otroke s seboj na dolgo potovanje, tedaj se moramo pač temeljito pobrigati za njih udobnost. Doraslemu telesu priložnostni napor ne škoduje, za otroke pa je dolgotrajno sedenje, slab zrak, vibrar cije in ropot škodljivo. Torej se moramo zavoljo njih med potjo večkrat ustaviti in napraviti kratek sprehod ter si privoščiti majhen prigrizek. Toda res le prigrizek! Otroke za dolgo pot temu primerno oblečemo, da se lahko po mili volji pregibajo in jih nič ne tišči. Paziti je treba, da ni prepiha v vozu, sicer bodo imeli kaj hitro vnete oči, trganje v ušesih ali nahod. Pa še eno, kar pa je posebno važno: tudi če bodo otroci še tako prosili, da jih pustimo sedeti spredaj, jim tega nikakor ne dovolimo. Kaj lahko je to za nje smrtno-nevarno. Že močno zaviranje, na katero ni bil nihče pripravljen, lahko povzroči hudo nezgodo, kajti otroško telo, ki nima prave teže, kaj hitro zleti proti vetrobranu ali armaturni deski. Posledica je izbit zob, zlomljena nosna kost če ni še kaj hujšega. Zato naj otroci vselej sedijo na zadnjih sedežih! Mi pa moramo voziti še bolj skrbno kot sicer. Ali 50 ali samo 8 kg Alko imamo oprano perilo, ki ga obešamo, kar v škafu ali košari na tleh, tedaj se moramo za vsak kos pripogniti prav do tal in ga dvigniti do višine vrvi. Povprečno računamo, da tehta kos perila 14 kg. Ne vzdignemo pa vsakokrat samo četrt kilograma, prišteti moramo še težo zgornjega telesa, to se pravi povprečno še 50 kg. Torej dvignemo pri 50 kosih perila, ki ga pobiramo s tal in obešamo na vrv, 50 krat po 50,25 kg ali skupaj 2512,50 kg. Če pa naredimo košari za perilo kolesa, kot jih imajo košarice za dojenčke, ali če postavimo škaf na dovolj visok podstavek, se nam pri obešanju ni treba več pripogibati. Namesto da bi dvignile vsakokrat po 50,25 kg, dvignemo zdaj le 8,25 kg, in sicer je to teža kosa perila (25 dkg) in teža rok (8 kg). Pri 50 kosih preložimo le breme, težko 412,50 kg torej 2100 kg manj kot v prvem primeru. Te številke dovolj nazorno kažejo, kako je mogoče z malenkostno izpopolnitvijo zmanjšati telesni napor pri delu. Prvo pismo fafrtom: Mladi prijatelj, poln si nemira . . . Dovoli, da se s teboj v bodoče od časa do časa pogovorim o vsem, kar tebe najbolj zanima in o čemer tako nerad nadleguješ druge. Saj so to vprašanja, o katerih sicer mnogo razmišljaš, a jih nikomur ne zaupaš; tičejo se prav tebe in tvojih najskritejših doživljanj. Mlad si in novo porajajoče življenje s tisoč zagonetkami in željami se poraja v mladih prsih. Polno skrbi se poraja v mladi duši in iz globočine nemirnega srca vre sto vprašanj, ki se zrcalijo v široko odprtih očeh: kaj naj naredim ... ? Dobro Te ]X)znam in vem, da si pogumen in navdušen fant, ki hoče biti dober in iz sebe nekaj lepega in velikega napraviti. Toda zadnje čase postajaš tak, da te ni več spoznati. Nekaj posebnega se godi v tebi. — Vse vre in kipi v tebi, podoben si sladkemu moštu, ki mora prekipeti, da bo iz njega dobra pijača. — Ampak, ko drugi tega nočejo umeti. Kar čez noč si zrastel in sedaj se smejejo tvoji neokretnosti. Noge so predolge, roke kar zvone ob hlačnicah, glava se prav tuje počuti na podaljšanem vratu; ves si nesrečen! V tvojem srcu pa se je vzbudilo novo, doslej nepoznano hrepenenje, ki mikavno vabi v daljne tuje kraje ... Zaskrbljen se vprašuješ, kaj in kako? Na prehodu dveh dob si! .Iz polsanja-vega otroka, ki je do sedaj živel v tebi, se razvija mož. Otrok se bori z možem. Kakšen bo izid? Zmagal bo mož. Prva znamenja so že tu. V 'tvoj gladki, dobrodušni obraz se že rišejo prve moške poteze. Glas se je znižal in če te nihče ne vidi, stopiš pred ogledalo in skušaš s konci prstov ujeti prvi mah, ki 'sramežljivo poganja pod nosom. Kakor zunanjost se spreminja tudi Tvoja notranjost; srce in pljuča, možgani in vse živčevje se krepi in dozoreva. Razvija se tudi tvoja duševnost, toda mnogo počasneje in komaj dohaja bujni razmah telesnih sil. Sploh si pa zelo nestalen, muhast in kar težko ti je ubogati. Sam že hočeš nekaj pomeniti. Poln si načrtov, a drugi imajo tako malo razumevanja, zato si večkrat potrt in do smrti žalosten ... Za vse te pojave veš in jih le preživo čutiš v sebi. Zato te bo bolj zanimalo, odkod te velike spremembe v tebi. Pokazati ti hočem naravni vzrok in te hkrati opozoriti, zakaj je vsa nadaljnja tvoja usoda odvisna od tega, če boš v teh prehodnih letih gospodar svojega telesa in svojih čustev. V moža zoriš v tem času. Toda v možu je vendar vse tako krepko in ustaljeno, v tebi pa same nestalne vihravosti, boš ugovarjal. Ali more to mladostno kipenje doprinesti kaj k moškemu ustaljenju? Na ta ugovor ti povem, da prava moškost nikoli sama po sebi naenkrat z brki vred ne pade z neba. Zares da je na svetu mnogo mož z močnimi pleči in nizkim basom, pa so kljub temu velike šleve. Zna-čajnosti si niso izklesali v bojih mladih dni in to jih kvari celo življenje. Dobo, v kateri si, bi mogli imenovati čas dozorevanja. V tvojem telesu se razvijajo sile, ki te usposobijo, da boš nekoč tudi ti mogel posredovati življenje drugim. Treba je samo, da postaneš gospodar teh skrivnostnih sil v tebi. Radi izvirnega greha nam je namreč odvzeta odlika svobodnih človeških otrok in smo postali reveži. Nikjer pa ta greh ni zapustil tako poraznih posledic, kakor ravno v odnosih spolnosti. Znano ti je, da imajo tudi živali spolni nagon, ki pa je z naravnim zakonom omejen na določene čase in meje. V človeku pa je ta nagon teh zakonitosti oproščen; vladati ga mora pamet in svobodna volja. Ta najmočnejši nagon v človeku pa nikakor ni ubogljiv in se vedno upira go-spodstvu volje. Tudi je zelo zapeljiv, zato vpliva vabeče na razum, zraven pa še pritegne domišljijo, čute in duševnost, da tako prisili človeka k predaji. Fant, če ne paziš in se ne upreš tej po-željivosti takoj spočetka, bo zagospodovala nad teboj s strašno tiranijo. To je slepa sila, ki, če ni ukročena, zgrabi svojo žrtev kakor vrtinec in jo požre. Že mnogo prej pa je vzela človeku vsak smisel za kaj višjega; luč vere ugasne in jo iztisne iz duše in v temi obupa žene svojo žrtev v večno pogubo. Bog je dopustil, da se pojavi ta nagon v tebi že v času, ko še nikakor ne moreš misliti na zakon. Zato se moraš v tem času S7 rodu Grka, iz slovanske okolice Soluna, dobro znala slovenski jezik. Da bi njuno delo bilo bolj uspešno in trajnejše, sta dala Slovanom še pisavo, katere do takrat še niso imeli. Jezikoslovci prav občudujejo natančnost te pisave, ki se je imenovala glagolica; saj je v njej tako dovršeno mogoče izraziti vse govorjene besede v vseh različnih glasovih. Tako je slovanski jezik bil .po oznanje-valoih Kristusove vere v svojih prvih zapiskih posvečen, da služi Bogu. Molitve, pridige, prevodi svetega pisma in cerkvenih pisateljev so bile prvo, kar je bilo zapisano v tem jeziku. S pomočjo pisanih knjig, ki so služile svetima bratoma in njunim učencem pri misijonskem delu, so Slovani dobili nov obredni ali liturgični jezik, ki je bil razumljiv plemenom, ki so bivali med Jadranskim morjem in srednjo Evropo. Je to staro slovansko bogoslužje, katero se je ohranilo še do danes in je v rabi še v nekaterih škofijah ob Jadranskem morju. Pod vplivom teh starih pravic do slovanskega bogoslužja imajo južni Slovani med zapad-nimi narodi doslej izreden privilegij slovenskega oziroma hrvatskega obrednika, kot ga nimajo veliki narodi. Na splošno je na kulturnem polju med Slovani zasluga svetih bratov neprecenljiva. V priznanje im v spomin na te njune zasluge imenujejo še danes vzhodni Slovani svojo pisavo po sv. Cirilu cirilico. # Sveta brata Ciril in Metod sta bila pred tisoč leti apostola Slovanov in velika misijonarja. Toda njuno delo je tako izredno veliko in svojevrstno, da bi ju še danes smeli smatrati za sodobne ali moderne. Saj sta že takrat uporabljala način in sredstva za svoje sveto poslanstvo kot to delajo moderni misijonarji. Prilagoditi sta se znala ljudstvu in mu ustvarila temelje samobitne narodne kulture. Podala sta najlepši vzgled združene ljubezni do vere in naroda in znala sta najti pravo skladnost slovanstva in krščanstva. Z/lasti pa sta postala s svojim versko-kul-turnim delom simbol bratske skupnosti v Kristusu in klic k duhovni edinosti Vzhoda in Zapada. Šolske prireditve na Primorskem Že od ustanovitve slovenskih srednjih in ljudskih šol na Primorskem, med in po drugi svetovni vojni, so v navadi ob koncu Šolskega leta nastopi in razstave šolske mladine. Tako naj bi učenci pokazali, česa so se tekom leta naučili, kako znajo nastopati in samostojno podajati. Take nasto- Bodi zaposlen! Neštetokrat smo že sami ugotovili, da ne moremo biti ob istem času živo pozorni na dve popolnoma različni stvari. To je dušeslovni zakon, katerega mora upoštevati vse dušeslovje. Ali smo pozorni na eno ali drugo stvar, ali pa dojemamo dve stvari istočasno, toda zelo površno. V prizadevanju, da se ohranimo dobre in plemenite, se moramo vztrajno in odločno zoperstavljati notranjim slabim nagnjenjem in zunanjim slabim vplivom. Zelo uspešen način boja proti zlu je stalna zaposlenost našega telesa in duha. Kadar je namreč kdo zelo zaposlen z delom, ga zlo ne more ''prevzeti; v brezdelju in lenarjenju je pa človek zmožen vsake grdobije. Zato so prebivalci goratih in manj rodovitnih dežel na splošno bolj nravni in zdravi, ker jih trdo delo močno zaposluje in utruja. Prav tako je znano iz zgodovine starih narodov, da so bili mogočni in zdravi, dokler se niso pomehkužili in se v bogastvu predali brezdelju. Ko so delo prepustili sužnjem, so začeli propadati. Veliki škof Slomšek je zapisal mladini v opomin: »Rja sne železo, lenoba pa mlado telo, ako praznuje.« Znan je tudi star pregovor, ki pravi: »Lenoba je vseh grdob grdoba.« v težkem boju usposobiti, da lw>š imel tudi pozneje sebe v oblasti. Zaradi teh pojavov v Tebi se zato nikar ne vznemirjaj. Ta nagon, ki se v tebi pojavlja, ni sam na sebi nič slabega! Poniževalno pa je za tebe, če dopustiš, da ti nižji nagoni usužnijo tvoj razum in tvojega duha vobče. Končujem, še enkrat ti toplo naročam: Nič ni častnejšega za mladeniča, kot biti zmagovit borec. Zato pogum in pokaži, da zares zoriš — v moža. 'Pozdravlja te Tvoj duhovni prijatelj. Vsako telo potrebuje počitka, če naporno dela. Kdor mesece in mesece brez počitka dela, je potreben počitnic in oddiha. Toda tudi takrat se je treba primerno zaposliti s športom, zabavo, izobraževanjem, branjem in podobnim. Dokler se gorski potok mora riniti skozi skalovje in se 'loviti preko strmin, je njegova voda sveža in čista. Bistre ribe brzijo po njej; sonce in zvezde se ogledujejo v njegovih čistih tolmunih. Ko pa je iz potoka nastala reka, ki se leno vije po dolini, je njegova voda blatna. Delo ali vsaj zaposlenost je mlademu človeku močan varuh plemenitosti in izvrstna opora za krepost. S telesnim delom si krepimo moč; spoznavamo pa tudi svoje zmožnosti in spretnosti. Pri telesnem delu se duša uči pazljivo nadzorovati -telo in imeti pregled nad harmoničnim razvojem telesnih sil; to jo varuje enostranosti. Ročno delo nam torej vzgaja čut točnosti in odgovornosti za še tako nepomembna dejanja. Brzda nam domišljijo in jo pametno naravnava, da sanjavo ne bega. Resno izvrševanje telesnega, ročnega dela nas tudi uči spoštovanja do vseh telesnih delavcev in do njih proizvodov. Cerkveni pisatelj sveti Hieronim, ki je živel v četrtem stoletju in je bil doma v mestu Stridonu, v današnji Dalmaciji, je bil zelo vroče narave. Imel je težke boje s samim seboj, da je ostal pošten. Da bi bil dovolj zaposlen, se je vneto lotil učenja hebrejskega jezika. To je bilo takrat zelo težko, ker niso imeli za to potrebnih učnih knjig. Pa se je izvrstno naučil jezika in še danes rabimo njegove prevode svetega pisma. •Ko je nekoč neki lani vprašal resnega Hieronima, kako bi najlažje v sebi premagal uporno naravo, mu je ta odvrnil: »Vedno kaj delaj, da te hudobni duh nikoli ne dobi brez dela.« pe pripravi skoro vsaka šola na Primorskem; zlasti pa so v tem pogledu delavne manjše šole ha podeželju. S tem je dano veliko priznanje primorski mladini in prav tako tudi požrtvovalnim učiteljem, ki si povsem prostovoljno in iz ljubezni do dela med slovensko mladino naložijo to nelahko delo. Tudi letos so ob koncu šolskega leta, ki se je na Primorskem zaključilo že konec malja, skoro vse šole na Tržaškem in Goriškem priredile šolske nastope in razstave. Nekatere so bile prav lepo pripravljane in tudi dobro obiskane. Med vsemi številnimi letošnjimi šolskimi prireditvami na Primorskem je gotovo naj-boljše uspela dijaška predstava v Avditoriju v Trstu. Pod dovršenim vodstvom profesorja Peterlina so dijaki realne gimnazije igrali Anouilhovo: »Antigone«. Poročilo pravi, da je bilo za tržaške Slovence prvo prijetno presenečenje že to, da je bila velika dvorana sredi mesta dobro zase-dena, drugo pa, da so mladi igralci tako dovršeno odigrali vloge zahtevne igre. Deklica z dvema srcema Zdi se kakor v pravljici. In vendar je resnica. Zdravniki bolnišnice v St. Ger-main-en-Layce v Franciji so z Rontgeno-vimi žarki ugotovili, da je 16-letna Canne-la de Felice, doma iz Barija v Italiji, deklica z dvema srcema. Že kot majhna dveletna deklica je po neki otroški 'bolezni začutila prve motnje pri srcu. Pozneje so se te motnje povečale, toda italijanski zdravniki so z velikim začudenjem odkrili poleg normalnega še drugo prav tako delujoče srce. Dekle bo morala ostati pod strogim zdravniškim nadzorstvom najmanj tri leta. Med tem časom bodo zdravniki natančno preučili delovanje vsakega srca posebej in skušali pripraviti operacijo, če bo mogoče. ZA CIGARETE IN VINO Neka gospodinja iz Padove je vložila na sodišču tožbo proti svojemu možu. Obtožila ga je, da jo vsak večer pri kartah z ra/ nimi ukanami opehari za tisoč lir. Mož se je zagovarjal, da karta z ženo samo zato, ker prvega izroči vso plačo in mii nič ne ostane za cigarete in za' vino. Sodišče se je postavilo na njegovo stališče, češ da ni mogoče govoriti o posebnih ukanah, če mož dobiva nazaj prisluzeni denar... P * | * S * /\ * I\l * O * B * R * /\ * l\l * J * E Uted fteUtojsim Uti L bralci našega lista kramlja Alojzij Vauti, selski župnik (Nadaljevanje) Na poti v Dachau Na Markovo, 25. aprila, zjutraj ob štirih, ko je bilo še temno, nas je zbudil hrup na hodnikih, tekanje gor in dol in glasno klicanje. Nihče od nas ni vedel, kaj se je zgodilo. Vstali smo in čakali. Ko so nam izredno zgodaj prinesli kavo, smo slišali povelje: vsak naj vzame s seboj skledico z žlico in eno odejo in se pripravi na pot. Kam, nihče ni vedel. Zvijem debelo volneno, v kaznilnici stkano odejo. A kako jo nositi, ta dosti težek in neroden zvitek? Prefrigani Rosental jo koj potuhta. Z rjuhe nacepi po 4 prste široke trakove. Preostali del rjuhe si ovi-jem okoli telesa na srajco, trakove pa zvežem in si jih uredim kot naramnice pri na-hrtotniku. Za te naramnice porinem na hrbet odejo. Skledo privežem k naramnici, obenem pa s prostimi rokami lahko naramnice tako držim, da mi teža odeje ne pritiska preveč na rame. Moji sojetniki si pomagajo na podoben način. Okoli šestih smo tako opremljeni zapustili celico. Gnali so nas na dvorišče in postavili po štiri v dolgo vrsto. Vklenili nas niso, ker za 2800 mož ni bilo dovolj železja. Nekdo je vedel povedati, da je ponoči iz Miinchena dospelo povelje, naj se vsa kaiznilnica izprazni in jetnike spravi v Dachau. Zaklali so v naglici nekaj svinj, natovorili voz s kruhom in prekajenim konjskim mesom. Okoli pol osmih je okoli 2 km dolga vrsta ujetnikov odrinila po cesti v smeri proti Landshutu, za njo pa je par konj vlekel voz z živežem. To je bila res izredno čudna Markova procesija! Bilo je lepo vigredno jutro. Sonce nas je toplo ogrevalo. Po dolgih tednih spet enkrat v prosti naravi. Vse je zelenelo, ob hišnih stenah so bila drevesa že v cvetju. Vsa ta naravna krasota nas je navdajala z veseljem, ki je spodrinilo skrb, kaj bo z nami. Okoli desetih so se na obzorju pojavila vojaška letala zaveznikov. Kmetje so bežali s polja ali se stisnili v cestni jarek, mi pa smo korakali dalje, kakor da se to nas ne tiče. Pa v resnici nismo bili v nevarnosti. En letalec se je spustil čisto nizko nad nas in se prepričal, da nismo vojaki, marveč ubogi jetniki. Zato nam od letalcev ni pretila nobena nevarnost. Pač pa smo bili priča boja v zraku. Nemška flak je zadela letalo, da je goreče padlo na tla blizu nas, pilot pa se je rešil s padalom. Na cesti naletimo na razmesarjene konje, ki jih je zadel kos bombe. Ob cestnem robu vidimo tu in tam mrtveca, tudi v jet-niški obleki. Je pač gotovo tukaj že pred nami marširala jetniška kolona in je kateri obnemogel ali bil od straže ustreljen. Opoldne smo ob cesti počivali in použi- LOJZE NOVAK: (Konec) TOMA2 ŠPOLAR (Zgodba iz Argentine) Tonjaž je stopil v noč. Za petami je začutil psa, ki mu je sledil. »Psa ti posodim, da te pospremi,« je rekel Martin kakor za slovo. Tomaž se je ozrl in je videl, kako je zaloputnil vrata in ugasnil luč. In se mu je zazdelo, kot da se je svetovje s časom in prostorom jelo pogrezati. Počasi, počasi, vedno globlje... V gost nepredušen molk. Pampa okrog njega je čudno drhtela, se jela kakor razmikati pod težo naraščajoče teme, ki je gosta valovila od vseh strani. Edino, kar je čutil, je bila bližina psa, ki mu je zvesto hodil za petami. Ustavil se je in pobožal žival po glavi. Pes ni dal najmanjšega odpora. »Hvala, Oče,« je rekel Tomaž. »Dal si mi volčjaka sivca!« In je korakal naprej kakor preko ruševin časa, ki je tonil pod težo noči. .. # Ko je jesen tonila v pampo in je zima z neprenehnim deževjem javljala svoj prihod, je Tomaž špolar sedel ob oknu, kamor ga je bil postavil župnik. Noge ga niso več nosile. Že lep čas je, odkar so mu li svoj košček kruha in konjskega mesa. No, tega sem malce še prihranil, da sem ga še popoldne medpotoma žvečil in požiral s slinami. Hoja je bila čim dalje težavnejša. Cokle so bile nerodne in hoja v njih prava muka. Prsti so me žgali in krvaveli. Vslcd oslabelosti mi je postajala tudi odeja vedno težja. Pa tudi večini tovarišev ni bilo nič lažje. Dobrosrčna štajerska fanta Alič in Zorko sta bila vedno v moji bližini. Zvečer so nas nagnali na neki travnik in nas na vseh straneh zastražili. Dež je malo rosil, štirje smo legli tesno skupaj na eno razprostrto odejo, ostale pa naložili nase. Tako smo se skušali v hladni in mokri noči zavarovati proti mrazu in s spanjem okrepiti utrujene ude. Prvi dan smo morda prehodili kakih 30 km, naslednji dan niti toliko. Pešali smo vedno bolj, največ zaradi gladu. Lojz Lušin mi je povedal, da sta tudi oba Selana Joža in Nužej z nami na potu. Malo je zaostal, da sta prikorakala do njega in jima naznanil, da sem blizu in ju privedel k meni. To je bilo svidenje! Kakor meni se je tudi njima poznalo na obrazu preslano trpljenje in lakota. Zdaj smo se držali bliže skupaj. Cesta je vodila skozi mnoge vasi. Prebivalstvo je z nami sočustvovalo. Z balkona ene hiše so vrgli nekaj hlebčkov kriiha. Divje so se lačni jetniki spopadli zanje; le nekaterim je ostalo nekaj kruha v pesteh. V drugi vasi je pristopil otrok s košaro kruha, da bi ga delil. Zagnali so se k njemu s tako silo, da so ga prevrgli po tleh in je bridko zajokal. Mi smo si skušali oblažiti lakoto s tem, da smo žvečili kiselico in regrat. Joža me je opozoril na visoko ras-tlino, ki je rasla po njivah, na S TANKO VUK: Prvi septembrski snegovi so čez noč za-meli gore. Globoko iz Rezijanske doline zrejo stare, preperele hiše začudeno na Kanin, ki se je posrebril, samotne smreke na travnatih klancih so se ukrivile v prvi mrzli sapi. Jesen je. Cas vrnitve se je približal. Pastirji s planine Grubje, z Nizke, s planine za Javorom, s Planinke, iz Kota in s planine Črnega potoka pod Mužci so prišli s čredami v dolino, a osojski mežnar Tomaž, ki so ga leta komaj malo zlomila in ^ime le za spoznanje posrebrile po laseh, ni dočakal, da bi se vrnil sin, divji lovec. Ure mu teko tegobno. Sede na prag v zadnjem oktobrskem soncu, gleda v gore in moli po hribovsko, toda ohromele, odpovedale. Samo roke je za silo premikal in glavo. In je razmišljal. Pa je nekega večera, ko je vijoličasti mrak turobno risal preko okna temne sence, trdo potrkalo na vrata. Potem so vrata zaječala in se s treskom odprla. Volčjak sivec je planil v sobo in se zleknil Tomažu pred noge. Za njim je prikrevsail ob palici Martin Brglez. Sključen se je ustavil pred Tomažem. »Prišel sem,« je rekel. In je pokleknil. »Ti si videl? Kaj bi ti govoril!« In je segel po Tomaževi desnici. V mraku je Tomaž čutil, da je nanjo padla solza. »Ego te absolvo ...” je molil. Nato se je Martin dvignil. »Psa ti podarim,« je dejal in se napotil. Ko je zaprl za seboj vrata, je pes lahno zacvilil. Stekel je do vrat, obstal za hip, povohal po zraku. Nekaj hipov je buljil v strop in nato kot za slovo boleče zalajal. In se je vrnil k Tomažu, mu legel k nogam in mu začel lizati roko. »Hvala, Oče!« je hlipal Tomaž. Zastrmel se je skozi okno v noč. Med časom in večnostjo je razpeto, kakor na križ pribito odpuščanje...« je šepetal. Volčjak sivec se je vzpel na zadnji nogi in ga z jezikom oplazil po licu . .. rips, ki ima v sebi nekaj olja. Tudi ta nam je tešil glad. Dober Holandec je nekje izpulil par debele poreja in mi na mojo prošnjo dal nekaj listov. Ti so bili boljši od regrata. Na njivah so bili tu in tam kupi pese, pokriti s slamo in prstjo. Kadar se je pojavil tak kupček, so iz sprevoda kar »šturmali« nanj in potem grizli surov sadež, kar pa je kmalu imelo neprijetne posledice: surova jed je v praznem želodcu povzročala drisko. Meni je še v celici nekoč postregel Rosental s tako hrano. Le malo sem je užil, pa sem zaradi nje trpel ponoči. Zato zdaj nisem imel nobenega poželenja P« njej- Minul je drugi dan. Tretji dan smo se vlekli počasi dalje. Zopet in zopet je kdo vprašal: Kaj bodo z nami? »Postrelili nas bodo!« je trdil kak črnogled. Drugi smo zopet imeli upanje, da se nam bo še vendar dobro izteklo. Molil sem na tihem, včasih odprl tudi brevir in opra vljal iz njega razne molitve. Tudi »itine-rarij« sem še večkrat ponovil. Angel varuh me ne zapusti! Vodil me bo kakor nekoč mladega Tobijo! V moji druščini je bil tudi kaplan Eiers-ebner iz Zgornje Avstrije in še en duhovnik. '»Bodimo kar pripravljeni tudi na najhujše«, sta rekla, »tudi na smrt!« Zato smo eden pri drugem medpotoma opravili spoved. Tako, zdaj pa naj se zgodi božja volja! Četrti dan okoli poldneva smo imeli malo odmora pri cestnem ovinku, dobro uro pozneje pa smo dospeli do mesta Frei-sing. Pred eno hišo sem videl počivati gručo jetnikov iz naše kolone. Pred njimi zdravnik. Stopim k njemu in mu povem, da ne morem več dalje. »Pa ostani tu pri teh«! mi veli. Kaj rad sem zapustil procesijo in sedel l>od košato drevo. Sprevod pa se je pomikal dalje. Čakal sem, ali dobimo kako o-krepčilo, a ga ni bilo. Le malo vode si morem privoščiti z bližnjega vodnjaka. (Dalje prihodnjič) iz srca: za hčer, ki se je omožila v Bjelo, a ni srečna z možem in nima otrok; za rajno, ki je skrbela za hišo in je njena postelja zdaj hladna in mrzla; za vreme, da bi ne deževalo in bi lahko posekal v skoraj navpičnih tratinah še nekaj krme za ovce; za koruzo, da bi bilo dovolj polente na zimo, in zase, grešnika, da bi bil kmalu odpoklican iz te revne Rezijanske doline. »Pri štirih vetrovih«, v samotni krčmi ob osojskem potoku igra lajna za slab groš dolge jesenske večere. Gosta, mrzla megla prihaja z gor, daleč za meglo, tam nad Žrdjo, pa so zvezde. Potem pridejo vlažne oktobrske noči, le nad Kaninom je nebo mrzlo in jasno, ko da ga je očistil momik z gobo, napojeno v kisu, v Šubici se oglasi v noč ura za verne duše v vicah in jok zvonov šumi v vetru ko črna voda. Takrat, še skoraj poleti, mu je prinesel redkobesedni gozdar novico: grofovi hlapci so pri Kolku ujeli Tunina in ga odpeljali v Skluže. Tomažu je zastalo srce. Za hip mu je srce v nedrjih oledenelo, potem se je zopet /ganilo, kakor se odpre rana. iz katere za-curljajo tri, štiri goste kaplje krvi. Prestar je bil, da bi se odpravil v Skluže prosit milosti. Dolga je dolina, da bi jo Tomaž prehodil. In še opravil bi nič ne. Ostal je potrt pod Kaninom, prižgal sveče in poslušal fante, ki so na večer, samotni, brez Tunina, peli: »Rasti, rasti, rožmarin . ...« Na noč svetega Lukeža evangelista pa mu je padla na posteljo mesečina in je videl v snu: Velika srebrna zvezda se je ustavila nad bajto in po prosojni megli je prišla z gor v njegovo preprosto sobo prečudovita Mati božja višarska. Imela je sinji plašč in sama je bila. Mladega sina, ki je še slaboten, je pustila v zavetni cerkvi tam gori sredi snegov, na Višarjah. Njen obraz je bil otožen. »Mati božja, zakaj ste žalostni?« je vpraša! Tomaž. »Kaj bi ne bila,« je dejala Mati božja. »Od pomladi do jeseni hodijo k meni ljudje, od vseh vetrov romajo preko gor in skozi doline, le na zimo, ko pokrije sneg ^Ouarvkn Legenda na debelo smreke in tratine okoli cerkve, da ni najti ne praga ne trdnih hrastovih vrat, za božič, ko nama je s Sinom najbolj mraz in sva najbolj otožna in sama, takrat ni romarja, da bi nama delal družbo, tam gori na Višarjah, sredi snegov.« Velika srebrna zvezda nad bajto se je utrnila, mesečina je padla ko ivje s postelje na pod in Tomaž je bil zopet sam. Pomel si je oči: v sobi je bil samo še vonj po zrelih jabolkih. Stopil je na prag. Ozek in črn rezijanski potok se je vil ko žila zgoščene krvi. Smreke so šumele v vetru s severa. Zvezde so mirno gorele nad hribi. Takrat se mu je zazdelo, da je bilo znamenje, kar je videl. In zaradi tega znamenja se je zaobljubil: če pride sin iz ječe, pojdeta za božični večer na Višarje, in da ne bo Materi božji in Sinu mraz, ju bosta ogrnila s svojima raztrganima suknjama, oče s svojo Mater božjo, Tunin s svojo pa Sina. Potem je čakal. V decembru je tanka plast snega pokrila rušo v dolini. Steze so postale lužaste, prehodi preko hribov nemogoči. Pritisnil je mraz. Tomaž je čakal sina. Pripravil je leščerbo, dolil lanenega olja in urezal dve podpornjači. Zmrzovalo je. Večeri so bili mrzli in jasni. Iz doline so se videle luči v Koritih pod Kaninom kakor v Betlehemu nad jaslicami. Tri dni pred božičem, pod noč, je potrkal tujec na vrata. Obraz mu je bil zarasel, lica upala. Tomaž se je prekrižal in si komaj upal vprašati: »Tunin?« »Da, jaz sem,« je odgovoril oni od zunaj. »Odprite!« Ugasnila sta trsko, ki je še gorela, in Tunin se je oteščal, s tem, kar je našel v shrambi. Potem je razložil, kako je ubežal iz ječe v Sklužah, da mora še nocoj preko Kanina in potem dalje v Trento, k divjemu lovcu Kverhu, kjer bo na varnem do pomladi. »Čez Kanin boš šel,« je dejal Tomaž, »a ne še v Trento. K Materi božji višarski sem te zaobljubil za božični večer, če prideš iz ječe, in tja morava prej.« Po polnoči sta se molče vzdignila na pot. Vzela sta grčasti podpornjači, sin, ki je stopal spredaj, je nesel leščerbo, oče za njim culo z mrzlo polento in sirom. Do planine Grubje sta hodila v trdi noči po snegu dobre tri ure. Vsa premražena sta legla v seno. Naslednje jutro sta bila ob prvi kalni svetlobi pod ledenikom na severni strani Kanina. Pri Beli peči, tam, kjer rasto poleti planike, velike kot jesenske zvezde, sta se oteščala. Hoje gor so se grmadile visoko pod nebo. Bog ve, kje so se skrivali srnjaki in s kadečimi se gobci iskali mahu pod snegom ali lubja mladih brez. V Mrzlem potoku so zledeneli vsi tanki curki gorske vode. 'Močvirne loke poti Mangartom so se prevlekle s temnim, zamolklim ledom. Gore so se kopičile okoli, ko da bi bile rezane iz trdega javorovega lesa. Njim je bila megla prijeten hlad in sneg svatovsko oblačilo. Proti poldnevu, ko je postalo nebo jasno in prosojno ko na pomlad, sta prišla romarja do Rabeljskega jezera: ležalo je sredi snegov ko zelen list bršljana. Potem sta počila. Tiste čase so hranile zarjavele ključe risarskega hrama tri vikanje,' ki so ležale na treh cestah, po katerih so prihajali romarji: za gorjane s težkim polenom ona v Mrzli vodi, za vesele romarje s severa, ki so nosili s seboj sodček vina, ona v Žabni-cah, za reveže in pastirje iz Furlanije ona v Ovčji vasi. Pod večer sta potrkala na vrata vikarije v Mrzli vodi. Star gospod je prišel odpirat. In ko je slišal, kaj želita, se je nehote premaknil in za trenutek mu je zmanjkalo besed. »Ključe?« »Da, ključe!« Vikar je videl njuna oguljena suknjiča in lačne oči, pa se je spomnil, da je krona Matere božje višarske iz suhega zlata. »Ne dam!« je viknil. »Potepa sta, pa ne romarja,« in je zaloputnil težka, okovana vrata. (Konec na 8. strani) Ud nas na HocosUe** (Nadaljevanje s 4. strani) verni mami, se v družinskem slavju poveselili, voščili in čestitali ter se zahvaljevali za vso ljubezen in skrb. čestitkam so se pridružili bližnji in daljni sorodniki od blizu in daleč, še daljna Amerika je poslala voščila in darilo. Le škoda, da svatinsko pranganje niso kronali s cerkvenim obredom zlate poroke. Pač pa je sprejela zahvalo jubilantov in njih otrok — Marija na Otoku. Dan po družinskem slavju pa so se zbrali v poročni cerkvi k zahvalni sv. maši. Oživeli so spomini preteklih 50 let: težka vojna leta 1914—18, povojna doba bojev in plebiscita, gonja zavistnih domačinov, ki je vernemu in zavednemu jubilantu iztrgala službo pri železnici (kot mnogim v tistem poplebescitnem času), 2. svetovna vojna, ki je s sinovoma poklicala tudi očeta z doma .. . Veselje ob toliki pozornosti in hvaležnosti naj zveni še dolgo v njunih dušah! Se mnogo let! (Pogosto se oglaša smrt) Lani je 3. decembra odpeljala 21. žrtev, letos pa še sedaj — junija: znašla se je pri Kajžniiku na Hodnini in odpeljala starega očeta v 80. letu starosti (roj. 1. 11. 1880). Odšel je po večno plačilo veren in značajen mož, ki je 50 let vodil in držal Kajž-nikov dom. Na praznik Petra in Pavla smo ga pokopali na farni božji njivi. Med svežimi grobovi imamo grob mladega Tomeja Aschgana. Iz nič si je z bratom Jozejem ustvaril dom na Hodnini in nudil streho tudi staršem. V sredo pred Telovim je še prinesel potrebščine za raz- Poljcdclski stroji, motorne kosilnice, stroji za setev, stroji za trošenje umetnih gnojil, grablje, obračalci za seno, Hcuma-Sonncnrad-Universal-maschinc, traktorji z vsemi nadomestnimi deli. Vse to vam dobavlja tvrdka JOHANN LOMŠEK ŠT. LI P Š, T I H O J A, P. Dobrla ves svetljavo in olepšavo doma, na večer pred praznikom pa se je odpeljal z družbo fantov, opolnoči se je smrtno ponesrečil na cesti v Podgorje, odkoder so mrtvega pripeljali domov. Onemeli, osupli so fantje, ki so prihiteli iz podgorskega »espressa« na kraj nesreče, ko so videli Tomeja v krvi — sredi ceste — mrtvega. Pretresel jih je jok brata Jozeja, pretresla jih je ugotovitev zdravnika »mrtev«, pretresla tudi misel na lastno smrt. Da bi življenjska žrtev Tomeja ne bila zastonj! Ob obilni udeležbi ljudstva in žalnih akordih godbe Kelaga smo ga pokopali v soboto, 18. junija. Žalujočim staršem, bratu in sestrama — naše sočutje in sožalje! SELE (Prezgodnja smrt) V veliki žalosti je letos obhajal svoj god Alojz Užnik, pd. Travnik na Srednjem Kotu. V hiši je bil postavljen mrtvaški oder, na njem pa je ležala njegova žena Marija. Dolgo je uničeval grozni rak njeno zdravje in moči, dokler je 20. junija ni rešila smrt strašnega trpljenja. Bila je še le v 37. letu starosti, poročena dobrih 10 let in zapušča pet nedoraslih otrok. Ta smrtni slučaj je vzbudil v preostalih splošno sočutje. Veliko žalujočih, med njimi 'tudi iz njene rojstne fare Slov. Plaj-berka, jo je spremilo na zadnji poti. Naj uživa večni mir in srečo kot plačilo za preslano trpljenje! Vsa gospodinjska skrb je slonela in bo še tudi nadalje slonela na ramah Travni-kove stare matere Uršule. Bog ji še nadalje daj moči, da bo kljub svojim 75. letom kos težavni nalogi! CIRKOVCE PRI PLIBERKU (Požar) Komaj smo se malo pomirili po velikih požarih v Vogrčah, so se ognjeni plameni pojavili pri posestniku Štefanu Uranšku pri Božjem Grobu. Dne 20. t. m. ob 11. uri je nenadoma zajel požar obe gospodarski poslopji in ju v kratkem času popolno- ma opustošil. Velika zahvala gre požarni hrambi iz Doba, ki je rešila hišo, svinjski hlev in vse Fleisovo poslopje tik zraven. Svojo dolžnost so izpolnile tudi požarne hrambe iz Pliberka, Libuč, Vogrč in Repi. Posestnik in gostilničar trpi ogromno škodo, ki jo cenijo do 300.000 šil. Kako je požar nastal je neznano, najbrž zaradi vnetja t. j. preveč ugrelega sena. Torej kmetje, pazite na zaloge novega sena, da ne nastane kakšna škoda. Velika zahvala ljudem, ki so prihiteli od blizu in daleč in so reševali, kar se je dalo še rešiti. Posebna zahvala č. g. župniku Vinku Zaletelu iz Vogrč, ki so bili hitro na mestu in tudi 2>omagali reševati, kar se je dalo. wonigstens in Karnten nichts zu spiiren; diese war hbchstens Privateigentum eini-ger guter osterreich. Patrioten, aber die offizielle Politik ging besonders in Karn-ten ihre eigenen, vom Deutschnationa-lismus diktierten und vorgezeichncten Wege. Der Artikel 19 des Staatsgrundge-setzes iiber die Gleichberechtigung aller Nationen wurde in Karnten iiberhaupt nie und wohl auch in anderen Kronlandam nicht ganz durchgefiihrt. Ein von der Re-gierung Badeni im Jahre 1897 unternom-mener Versuch, die Gleichberechtigung zu venvirklichen, sticB auf heftigsten Wider-stand bei den Deutschnationalen und scheiterte. Bezeichnend ist, daB damals an der Grazer Universitat groBe nationalisti-sche Demonstrationen gegen diesen Plan der Regierung stattfanden. Dieselbe Stadt Graz hat dann im Jahre 1938 a Is Stadt der Volkserhcbung dem Nazi-Regime in Osterreich zuerst die Tore geoffnet. Um auf den Kern der Sache einzugehen, vvird festgestellt: Unter der deutschnationalen Herrschaft in Karnten und auch dann noch in der Republik wurde den Slowenen eben das verweigert, was der Verfasser des Artikels als naturliches Recht der Minderheit zuerkannt, namlich sich siprachlich und kulturell frei entfalten zu konnen, wie es ihrer Lebenskraft ent-spricht. DaB das slowenische Volk Kam-tens zur Zeit der Einfiihrung der allge-meinen Schulpflicht, als es auch nach amtlicher Statistik eingeschlossenes Sied-lungsgebiet bevvohnte und ein Drittel der Bevblkerung des Landes ausmachte, un-bestreitbar geniigend Lebenskraft auftvies, beweisen wohl die Kultunverke, die es aus’ eigener Kraft und Mitteln ins Leben zu rufen imstande war, Kultunverke, denen man, wie z. B. der Hermagoras-Biicher-bruderschaft, auf deutscher Scite jahr-zentelang nichts dbenbiirtiges an die Seite 'zu stellen vermochte. Das beweist das rege Kulturleben, dessen Mittclpunkt gerade Klagenfurt im Jahrzent 1858—1868 bildete, Tatsachen, um die man sich auf deutscher Seite eben mehr interessieren solite, wenn man sich ein objektives Urteil iiber die Schaffenskraft der Slovvenen auf dem Ge-biet der Kultur biilden will. Auch im po-litischen Geschehen hat unser Volk zur Zeit der Monarchie oft genug seinen Exi-stenztvillen bekundet. Besonders impo-nierend trat das bei der ersten Wahl nach dem allgemeinen, gletchen und direkten Wahlrecht im Jahre 1907 und bei Land-tagswahlen in jener Periode in Erschei-nung. Das muB man erlebt haben, tim ur-tcilen zu konnen, wie die deutschnationale Regierungsmehrheit den Lebenswillcn des slotven. Volksteils durch die Zusammen-legung von deutschen und slowen. Ge-richtsbezjirken zu Wahlkreisen kncbelte und nicht zur Geltung kommen licB. (Fortsetzung folgt) DOLINA PRI POKRCAH Dolinsko žegnanje bo v nedeljo 3. julija. Sv. maše od 7. do 11. ure. Marijini častilci od blizu in daleč prav prisrčno vabljeni v naše priljubljeno, obnovljeno Marijino svetiščel SLOVENSKE ODDAJE V RADIU PONEDELJEK, 4. 7.: 14.00 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Slovenski samospev od začetka do danes. (4.) — Katero starost dosežejo živali. — 17.55 Pomenek z ženami. — TOREK,, 5. 7.: 14.00 Poročila, objave. — Pod domačo lipo... — SREDA, 6. 7.: 14.00 Poročila, objave. Domači vrt. — Kar želite, zaigramo. - ČETRTEK, 7. 7.: 14.00 Poročila, objave. — Moderne popevke. — PETEK, 8. 7.: 14.00 Poročila, objave. — Kogar zanima. — SOBOTA, 9. 7.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 18.-) Brž skrbi, nadloge v kraj... — NEDELJA, 10. 7.: 7.SO Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. MALI OGLASI Kupim stanovanjsko hiško, ali „kajio”, najraje na kmetih. Ponudbe na upravo lista pod značko ..Takoj plačam”. Blago za poletne obleke A Ubnitet {/etika izbica ! ttiatic um! Klagenfurt, Alfer Platz 35 QfL(L ze.g.n.anfe, z ljudsko veselico v nedeljo, dne 3. in 4. julija 1960 v gostilni MAŽE V SELAH! Za jedačo in pijačo najbolje preskrbljeno. Igrajo „VESEU PLANŠARJI" iz Ljubljane. Flurbereinigung in Karnten (Fortsetzung von Seite 3) Welch groBen Schaden im besonderen das christliche Volk Karntens und zwar sowohl das deutsche wie insbesondere das slovvenische durch das liberale Regierungs-system, namentlich auf dem Gebiet der Schule, erlitten hat, dafiir ist die Lebens-geschichte des Dulderbischofs Dr. Jos. Kahn ein bleibendes beredtes Dokument, das von den deutsch-christlichen Politikern mehr studiert und beherzigt werden solite. Das war fiir Karnten jene Zeit, in der nach dem mimdlichen Bericht eines er-fahrenen Zeitgenossen die Stadte und Markte von Kampfrufen gegen die Ultra-montamen — damit meinte man die rom-treuen Katholiken —, von Rufen »Los von Rom« und »Deutschland iiber alles« wiederhallten. Das war jene Zeit, in der trotz der vielgopriesenen Freiheit Terror lierrschte, wie z. B. im Jahre 1897 in Klagenfurt, wo ebehfalls nach dem Bericht eines Augenzeugen die Teilnehmer einer christlichen Versammlung im Hotel Grom-mer beim Verlassen des Hauses mit einem Steinregen empfangen wurden. Karnten war von 1867 bis zum Ende des ersten Weltkrieges eine uneinnehmbare Hoch-burg des deutschen Liberalismus, der seine unumsehrankte Macht der Kirche, vor al-lem dem Bischof, dem trcu zur Kirche ste- rOisavska Ivfjvuda (Nadaljevanje s 7. strani) A Tomaž in Tunin se nista vrnila. V zavetišču na koncu vasi sta prenočila in čmer-ni krčmar ju je zbudil ob prvem petelin jem klicu. Pričela sta se vzdigovati na Višarje. Pot med velikimi košatimi smrekami je bila nedotaknjena. Že dolgo ni bilo tod človeške stopinje. Odtisi v snegu so kazali, da jo je le tu in tam v diru presekal divji zajec ali 'kozel, ki je iskal še zelen grm. Megla je zožila prostor med smrekami. Sveže, srebno ivje je pokrilo veje, redki brinjevi grmi so dišali po zemlji, ploščati šopi trave so silili iz snega. Joj, nihče ni vedel, kdo je očistil romarska znamenja, na 'katerih je z nerodno roko narisano, kako teče Kristusu iz srčne rane curek rdeče krvi, ki pere verne duše v vicah ... Tudi tisto, na katerem je napisano, da je tu nagle smrti, ob uri, ki je skrita in je morebiti še nocoj, umrl grešnik in romar iz Čedada. In tudi tisto, na katerem se v krčih vije Gospod, nevidni Lovec henden deutschen Volk und am alermeisten dem kompakt christlichen sloivenischen Volk fiihlen lieB. Die christlichen Karntner Slowenen wa-ren in der Tat das ausgesuchte Opfer der 'kirchenfeindlichen und entnationalisieren-den Tendenzen der deutschnational-libera-ilen Politik. Kann uns das eigentlich wun-dernehmen? Wenn diesen Machthabern die Redite der Kirche und christlichen Familie, im Konkordat festgelegt, nicht als 'imverletzlich erschienen, so machten sie sich begreiflichervveise auch kein Ge-wissen daraus, das natiirliche Recht der isknvenischen Familie auf Pflege der Mut-tersprache und Eigenart in der Schule oin-fach zu ignorieren. Wie durch die inter-konfessionelle Schule unter dem deutschen Volke die Kinder vielfach der religiosen Lebensform der christlichen Familien und da,mit dem christlichen Geist des glaubi-gen Volkes sovvie der Kirche entfremdet wurden, so bevvirkte die interkonfessio-nelle und sogenannte utraquistische Schule unter den Slowenen dieselbe Entfrem-dung in bezug auf die volkische Eigenart und Lebensform der slowenischen Familien. Das wird sich aus den unten folgen-den Ausfiihrungen ohneweiters erkennen lassen. Von der guten aken osterreich. Staatsrason oder Regierungsweisheit war na potih našega življenja ... Morda pa je 'bil to nočni dež, morda pa veter od morja, 'kdo ve. Tunin in Tomaž sta se vzdigovala trudoma in počasi. Na večer sta prišla pred cerkev. Sneg, visok več sežnjev, je gledal skozi motna stekla v hram božji in vrata so bila čisto zasuta. Odložila sta leščerbo in podpornjači ter pričela grebsti z rokami sneg od vrat. In ko sta se dogrebla — glej: vrata so bila odklenjena. Pokleknila sta in po kolenih šla do oltarja, kjer sedi v mrazu, samotna in otožna, sladka Mati božja višarska. Tu sta prižgala sveče. Potem je Tomaž slekel suknjo sebi in sinu in z nerodno hribovsko roko odel s svojim suknjičem Mater božjo, s sinovo pa božjega Sina. Dolgo sta molila. Ker pa sta bila trudna in lačna, sta sedla na prag, da se odpočijeta in oteščata. Glosta tema, ki je prihajala iz Zajzerske iloline, je ugašala ko črna megla pod zvezdami. Gostosevci so goreli nad Gamsovko, nebeški strop se je stiskal nizko nad goro in hram Matere božje je bil ko iz pisane majolikc. Trudna sta se naslonila na trdna hrastova vrata in zaspala. — Prvi pomladni romarji so ju našli zmrzla na cerkvenem pragu. fostinsUi abcati, gaspadihie, pazoc! v Ze sedaj si po ugodnih cenah nabavite manjkajočo opremo v trgovini s preprogami RADLNAVR V I L L A C H Velika zaloga žimnic, zaves, talnih oblog in raznih drugih vrst blaga za opremo sob PJtacilM dafiat/e! List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik — Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 7.— šil., letno 80,— šil., za inozemstvo G dolarjev letno. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrelec. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec. Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 45-58.