Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. . Lir	8.000
Letna inozemstvo ....	»	13.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	15
Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
lin
Leto XXX. - Štev. 43 (1526)
Gorica - četrtek, 2. novembra 1978 - Trst
Posamezna številka Lir 200
S9. oktober 1918
Tudi datumi in zgodovinski dogodki, Anton Korošec v povojni Jugoslaviji v jav-z njimi povezani, imajo svojo usodo. Tako je tudi z datumom 29. oktober 1918.
Ta datum bi moral biti nam Slovencem prav tako važen kot leto 1848, ko so slovenski študentje in nekateri politiki na Dunaju prvič v zgodovini postavili zahtevo pa »zedinjeni Sloveniji«.
To namreč, kar so tistega leta postavili kot program, se je uresničilo 29. oktobra 1918, oziroma se je le na pol uresničilo, kot se je pozneje pokazalo. Ta dan so v Ljubljani slovesno proglasili »osvoboditev Slovenije in njeno zedinjenje v Jugoslavijo«.
Takratni ljubljanski župan Ivan Hribar piše v svojih spominih: »Zbrali so se, da prisostvujejo slovesni razglasitvi našega osvobojenja in da so priča jugoslovanskega zedinjenja.« To dejanje se je izvršilo na Kongresnem trgu (danes Trg Revolucije) v tedanjem deželnem dvorcu, ki je sedaj sedež univerze.
ENKRATNA PRILOŽNOST ZA KRŠČANSTVO
ZGODOVINSKI SKLEP
29. oktober je zato za nas Slovence, kjer koli živimo po svetu, dan, ko se je slovenski narod odtrgal od avstro-ogrske monarhije in stopil na pot lastne državnosti. Vzel je svojo usodo v svoje roke. Res je, da se Slovenci takrat niso odločili za lastno državo, temveč za zedinjenje s Hrvati in Srbi v skupno državo Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) pod žezlom Karadžor-dževičev, toda to dejstvo nič ne oporeka temu, da so odločitev slovenski politični voditelji sprejeli samostojno in s polno odgovornostjo.
Slovensko ljudstvo pri lej odločitvi ni sicer sodelovalo s kakim formalnim plebiscitom, je pa to odločitev sprejelo najprej, ko je množično podprlo Majniško deklaracijo in potem ko je množično v Ljubljani in drugod manifestiralo za Jugoslavijo. Razen redkih glasov nekaterih tedanjih levičarjev in nekaterih članov SLS je bila odločitev soglasna. Podprle so jo po svojih voditeljih vse tri tedanje slovenske politične stranke: Slovenska ljudska stranka, Jugoslovanska demokratska stranka (liberalci) in Jugoslovanska socialdemokratska stranka.
Odločitev strank so podprli slovenski vojaki, ki so se vračali s fronte in na Kongresnem trgu prvi prisegli zvestobo novi državi. »Mi vojaki odrekamo pokorščino Avstriji in prisegamo zvestobo svoji narodni državi Jugoslaviji,« je v njihovem imenu izrekel in prisegel nadporočnik dr. Mihajlo Rostohar. 29. oktober pomeni zato rojstvo Jugoslavije in prvi državotvorni akt Slovencev v njih zgodovini, odkar so izgubili samostojno državo Karantanijo.
Namen tistih Slovencev, ki so novo državo pripravljali in jo hoteli, je bil namreč ta, naj bo Jugoslavija skupna država treh narodov, v kateri bodo vsi trije enakopravni, 7. enakimi pravicami in dolžnostmi. Pustimo ob strani, kakšna je pozneje v resnici postala prva Jugoslavija, namen njenih tvorcev je bil vsekakor plemenit in za tiste okoliščine edina rešitev zlasti za Slovence. Bilo je tudi revolucionarno dejanje, ki se je izvršilo brez prelivanja krvi.
OMALOVAŽEVANJE TE OBLETNICE
Danes pomen tega dejanja nekateri zelo omalovažujejo. Šestdeseti jubilej bo šel mimo kar na tiho, kakor je šla mimo tudi petdesetletnica. Doma bodo rajši proslavljali boje za osvoboditev Štajerske in Koroške, kakor da ti boji niso le posledica prejšnjega dejanja na Kongresnem trgu v Ljubljani. In tudi druga Jugoslavija, ali bi sploh bila brez prve?
A 7. našo preteklostjo je že tako: če politično ni prav obarvana, je ni in je ne sme biti. Ker so pri nastanku Jugoslavije leta 1917 in 1918 sodelovale pri Slovencih predvsem meščanske stranke, to se pravi Slovenska ljudska stranka in Narodna napredna stranka; ker so pri tem imeli glavno vlogo duhovnika tir. Janez E. Krek in dr. Anton Korošec pa škof Jeglič, zato se ta datum ne sme proslavljati in se dr.
nosti niti ne sme imenovati. Prva Jugoslavija je bila predvsem zamisel in delo slovenskih »klerikalcev«. Ti so pozneje bili nasprotniki komunistične partije; med vojno samo so njih pristaši v veliki meri prešli v opozicijo proti partizanom in partiji, bili premagani in zaradi tega velja zanje: »Vae victis! Gorje premaganim!« Še njihov spomin bi najrajši izbrisali.
ZNAČILNA SLOVENSKA SLABOST
V takšnem zadržanju vidim majhnost nas Slovencev kot naroda. Drugod po svetu so tudi imeli revolucije, oblast je prehajala iz rok v roke, toda zgodovinski spomeniki so ostali, za narodno zgodovino in usodo zaslužne osebe so ostale v časti. Srbi npr. imajo še naprej spomenike svojih kraljev iz družine Obrenovičev in Kara-džordževičev, četudi je v Beogradu partija na oblasti in je Tito predsednik republike. V Zagrebu se spominjajo Štefana Radiča in bana Jelačiča, ker sta zaslužna za hrvaški narod. Isto in v še večji meri velja za Madžare, Čehe, Poljake.
Narodova preteklost je pač takšna, kot je bila, narodna zavest pa mora rasti iz zgodovinske preteklosti, kakršna je bila, in ne iz umišljenih mitov in pripovedk. V svojem političnem kompleksu in strankarski zagnanosti pa mi Slovenci menimo, da so za narodno zgodovino zaslužni samo naši trenutni politični somišljeniki, vse ostalo je le sodrga in smeti.
Na takšnih osnovah ne bomo nikoli zgradili narodno zavednih in osveščenih Slovencev, temveč ubogo rajo, ki bo vsakikrat šla za tistim, ki bo imel oblast, pa naj bo domačin ali tujec, kralj, cesar, predsednik, fiihrer, duce, maršal ali kdor koli: da bo le »oblast« in Slovenci bodo tekli za njim. Na žalost, se to dogaja tudi danes. Pa smo si sami krivi in si bomo krivi, če se bo to dogajalo še naprej.	K.	H.
Ludek Pachman živi že od leta 1972 v izgnanstvu. Na Češkem je bil znan kot izboren šahist. Dosegel je naslov velemojstra. Istočasno se je udejstvoval kot časnikar in publicist. Že leta 1943 se je proglašal za marksista. Dve leti za tem je postal član komunistične partije. Leta 1968 se je pridružil Dubčku in se aktivno vključil v »praško pomlad«. Po njenem zatonu ga je čakala ječa. Ko je bil spuščen na svobodo, se je vrnil v katoliško Cerkev. Zaradi verskega prepričanja so ga znova zaprli in obsodili še na dve leti ječe. Ko jih je prestal, so ga izgnali iz države. Zatekel se je v Zahodno Nemčijo, kjer živi sedaj s svojo družino.
Zadnje tedne je imel številna predavanja po Južnem Tirolskem. O tem poroča »Katholisches Sonn-tagsblatt«, ki izhaja v Brixnu. Govoril je o svojih izkušnjah in nakazal, kaj naj bi delali zlasti kristjani v današnjem času.
NAJVEČJA PREVARA
Pachman meni, da je marksistična ideologija vsaj na Vzhodu že dolgo ob svojo notranjo moč. Komunistična revolucija ni uspela. Namesto višjega življenjskega standarda je prinesla gospodarsko nazadovanje, namesto diktature delavskega sloja je prišlo do diktature političnih birokratov.
Namesto osvoboditve človeka po človeku je prišlo do največjega pomora v zgodovini. Sam Hru-ščev je v svojem znanem referatu pred politbirojem sovjetske partije leta 1956 povedal, da je ll mili-
in resnična Jugoslaviji
na dan (!) zaslužijo tpo milijon in pol lir. In če pomislimo, da znaša v Jugoslaviji srednja delavska plača v protivrednosti le približno 200.000 lir?
Kaj je v resnici odtujitev, komentirajo dejstva sama.
■ Posebna italijansko-jugoslovanska mešana komisija za dokončno določitev meje je te dni zaključila svoje delo, ki ga je začela prve dni junija lanskega leta. V ta namen je bilo postavljenih vzdolž meje od tromeje na Peči pri Trbižu do Debelega rtiča 3.500 mejnikov. Izvršeno nalogo je mešana komisija proslavila s kratko, a prisrčno slovesnostjo v Lipici.
lllllllIlllllIllIlHlIllllllllinilllllllllllllllllllllllllHIlUlllHllllllllllltlllNIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIINMIIIIllllMIIIINIIIHIIIIIMIIIIIHIIIIIIIIIIlllllllllllHIIIIIIIUIIIIIIIIIIIItlllllllllHIIIIllllll!
Namišljena odtujitev v
V Sloveniji razprava o veri in klerikalizmu ne najde konca. Pred kratkim (21. okt. letos) je ljubljansko »Delo« prineslo razpravljanje Milana Kučana, predsednika republiške zbornice, pod naslovom »Bolj ko bo cerkev svobodna klerikalizma, manj bo dejavnik odtujene zavesti in manipulacije z ljudmi«. To je tudi v bistvu misel Kučanovega dolgega razglabljanja v poročilu o izvajanju zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Sloveniji.
Že naslednji dan (22. okt.) je »Delo« prineslo drug podoben članek pod naslovom »Klerikalizem in sektaštvo«. Njegov pisec je slovenski partijski tajnik Franc Šetinc.
O veri se sicer ne zraža odklonilno, mu je pa lahko še vedno neka oblika odtujitve. Tudi Marxovo trditev, da je vera opij za ljudstvo, pravi, ne gre jemati kot opij v današnjem smislu besede. Toda ko gre za soočenje marksističnega in krščanskega svetovnega nazora (v šolah v Sloveniji se obvezno poučuje marksističnega kot znanstveno resnico), pravi Šetinc, da marksizem ni samo svetovni nazor in da nima prednosti pred krščanstvom zaradi svojih ateističnih predpostavk. Marksizem da je predvsem teorija revolucionarne prakse pri socialistični preobrazbi dežele in pa praksa sama, ki je v interesu tako verujočih kot neverujočih.
Toda kako se ta socialistična preobrazba dežele in »revolucionarna praksa« kaže v praksi? Le nekaj dni za tem je jugoslovanski tisk sam prinesel izjave predsednika hrvaškega parlamenta Jureta Biliča o špekulacijah in bogatenju v Jugoslaviji.
V Jugoslaviji je preveč milijarderjev, je povedal Bilič in njihovo število se je znatno povečalo v zadnjih letih, sedaj pa znaša nekaj tisoč. Seveda gre za milijarde izražene v starih dinarjih, kar pa pomeni v lirah še vedno 440 milijonov. So tudi take osebe, ki imajo v lasti hiše, vredne v lirah 200 ali 300 milijonov. Toda so tudi taki, ki
77
jonov sovjetskih državljanov postalo žrtev stalinističnih čistk, medtem ko Solženicin govori o 40 do 50 milijonih pomorjenih.
Ni govora o kaki socialni pravičnosti. Tisti, ki so v socialističnih vzhodnih državah najbolj izpostavljeni pritisku in najbolj izkoriščani, so prav delavci. Dobro zaslužijo predvsem tisti, ki pripadajo aparatu oblasti. Partijski funkcionar zasluži trinajstkrat več kot specializiran delavec; specializiran zdravnik prejema tretjino plače jetniškega paznika. Najboljše socialno zavarovanje je biti član partije.
EVROKOMUNIZEM
Zdi se, da je evrokomunizem nekaj novega, pa je le kopija preteklih vzorcev. Že leta 1945 se je komunistična partija Češkoslovaške predstavila s programom, v katerem je bila »ljudska demokracija« prikazana kot nekaj različnega od diktature proletariata in kot nova demokratična pot v socializem. Tudi takrat se je govorilo o političnem pluralizmu, ki da je splošno veljavno načelo socializma, govorilo se je o svobodi tiska in izražanja ter o človečanskih pravicah. Čehi so verjeli in tako je prišlo leta 1948 do prevrata ne zaradi kakšnega neposrednega sovjetskega vmešavanja, temveč po notranjih političnih silah. V šestih letih se je pokazalo, kako je bil ves program »ljudske demokracije« zlagan. Od prevzema oblasti je bilo 176 usmrčenih, stotine ljudi je umrlo po zaporih, okoli 60.000 oseb je bilo iz političnih razlogov obsojenih na dolgotrajno ječo.
Evrokomunizem ostaja oprt na marksistično pojmovanje človeka. V marksistično pojmovani družbi naj bi vsi, seveda če pripadajo istemu razredu, imeli iste interese, enako mislili in ravnali. Za take vrste bitij bi bil seveda socializem najbolj idealna rešitev vseh problemov. Toda ljudje niso kot mravlje. Vsak človek ima lastno zamisel, kako naj bi živel.
Zato se vsako komunistično gibanje, tudi v Zahodni Evropi, znajde pred sledečo izbiro: ali se odreči Marxovi zamisli družbe in človeka, kar bi seveda pomenilo razkroj komunizma ali pa — in to je pot, za katero se komunisti vedno in povsod odločijo — ljudi s silo pripraviti, da storijo, kar je Marx od njih pričakoval.
Danes se lahko najde prepričane komuniste le še na Zahodu. V vzhodnem bloku marksisti vero v komunizem le še glumijo, v sebi pa ga prezirajo in se mu posmehujejo.
NOVA POMLAD SE PRIPRAVLJA NA VZHODU
Socialistični sistem je najbolj slaboten tam, kjer je krščanstvo najbolj močno. Zadnja množična romanja na Poljskem pričajo o tem. V vzhodnih državah se vera znova uveljavlja. Ljudje odkrivajo, da krščanstvo napolnjuje tisto praznino, ki jo pušča za sabo marksistična ideologija.
Na Zahodu je drugače: marksizem se okorišča z brezbrižnostjo ljudi, ki se zanimajo le za avtomobile in čim večji življenjski standard, svoboda pa jim pomeni nekaj samo po sebi umevnega.
Za Pachmana se nova pomlad pripravlja nekje na Vzhodu. Krščanstvo je jamstvo, da bo znova pridobljena svoboda imela pozitivno vsebino. Pri tem Pachmana obletava čudna misel: ko se bo nekega čudovitega pomladanskega dne kot starec vrnil v svojo svobodno domovino, se bo pridružil solidarnostnim akcijam, ki jih bodo na Vzhodu organizirali v oporo idejnim oporečnikom zoper komunizem v Italiji in Franciji.
Izbira je jasna in obenem preprosta: Evropa bo ali krščanska in s tem svobodna, ali pa bo to Evropa brez vere in zato tudi brez svobode.
Letošnja Nobelova nagrada za ntir je bila podeljena egiptovskemu državnemu pogla-garju Sadatu in izraelskemu ministrskemu predsedniku Beginu. V utemeljitvi nagrade je med drugim rečeno: »S tem ni bilo dano priznanje le Sadatu in Beginu, kar sta do sedaj storila za stvar miru, temveč naj bi nagrada bila spodbuda za nove podvige, ki naj privedejo do trajnega miru na Bližnjem vzhodu.«
NipsiKl na meln
V znani izjavi Združenih narodov je rečeno, da ima vsak človek pravico do izobrazbe. Po 30 letih od te izjave še vedno nad 800 milijonov odraslih ljudi na svetu ne zna ne brati ne pisati. Ti možje in žene so praktično izključeni iz sveta Idej in iz zavestne in odgovorne udeležbe pri graditvi družbe; ostajajo brez obrambe, nesposobni da bi uveljavljali in izvajali svoje pravice.
Razne pobude, ki so jih izvedle vlade in Unesco, pa tudi neutrudno delo katoliške Cerkve na 'tem področju doslej niso dali zaželenih uspehov. Število nepismenih se na žalost kar naprej veča. Predvidevajo, da bo leta 1980 na svetu 850 milijonov nepismenih. Leta 2000 pa se bo njihovo število povišalo na eno milijardo sto milijonov.
Razpon med delom opismenovanja in normalnim demografičnim porastom se bo še bolj povečal, če ne bodo posegli vmes odgovorni organi z masovnimi ukrepi. Poglobljeni študij teh številk namreč kaže, da obstaja povezanost med socialnim in ekonomskim podrazvojem in nepismenostjo. Značilno je, da veliki pasovi nepismenosti sovpadajo s tistimi, kjer obstaja gospodarski podrazvoj, ki jih najdemo v Afriki, Aziji in v Latinski Ameriki.
Nekatere nasvete za reševanje toga težkega problema nudi okrožnica »Napredek narodov«, ki jo je izdal pok. Pavel VI. V njej je poudaril, da se mora razvoj, če hoče biti v resnici colosten, tikati vsakega in vsega človeka. V pismu, ki ga je za VIII. svetovni dan proti nepismenosti poslal predsedniku Unesca, je Pavel VI. prikazal delo Cerkve, ki se že stoletja bori za kulturni napredek narodov. Ta naloga obstaja tudi v današnjih dneh, je dejal papež, zlasti v deželah, kjer vlada revščina. ★
■ Pred letom dni je USA dolar veljal 880 lir, pretekli teden pa je zdrknil pod 800 lir in obstal na 788 lirah. Drsenje dolarja navzdol je naravno izzvalo v bančnih in finančnih krogih silno vznemirjenje.
MILENA MERLAK
Vsi sveti na tujem
Tudi letos bom lahko, tako kot mnogi drugi, le v duhu obiskala domače vaško pokopališče. Namesto tja bom skozi obokani vhod prišla na velikansko velemestno pokopališče. Tiho bom opazovala številne obiskovalce, kako polagajo na grobove dragih pokojnikov vence vseh mogočih velikosti, krizanteme živih in mirnih barv in prižigajo sveče. Pogled na praznično okrašeno pokopališče me bo prevzel. Temno oblečeni tujci bodo pritišano govorili in imeli bolj blag pogled, kot ga imajo, kadar sedijo v tramvajih ali si utirajo pot skozi gnečo ob cestnih prehodih.
Medtem ko bom notranje nepotešena hodila po dolgih pokopaliških drevoredih, se bodo moje misli vedno znova vračale na grobove, ki sem jih pustila doma. Mislila bom na še žive svojce, ki so se ta čas podali na dobro znano vaško pokopališče.
V	duhu jih bom videla, kako stojijo pred spomenikom, na katerem je vklesano ime mojih prednikov.
Kot vsako leto bom tudi letos poiskala samotni kot na robu pokopališča, kjer ležijo zapuščeni in pozabljeni grobovi. Tu bom prižgala svečke, ki jih imam s seboj. Naj svetijo tem pokojnikom, ki so bili mogoče že za življenja prikrajšani za svetlobo ljubezni in veličino usmiljenja. Tudi drugi živi bodo danes nanje mislili. Nekateri se bodo za Vse svete zapeljali na pokopališče mrtvih brez imena, ki leži samotno ob veliki reki, nedaleč od velemesta.
Čez čas bom pustila za seboj usmiljeno utripajoče svečke in se počasi vračala po drugem drevoredu, ki vodi do drugih obokanih pokopaliških vhodov. Na večjem križišču, kjer številne poti sestavljajo zvezdo, bom prišla mimo posebno visokega križa iz temno bleščečega črnega marmorja. Spomenik je posvečen žrtvam prve in druge svetovne vojne. Tudi letos bom tu darovala prispevek za oskrbo preštevilnih vojaških pokopališč. Spomnila se bom svojih pokojnih bratov in vseh drugih vojnih žrtev, ki so na krut način izgubile Življenje, pogosto še tako mlade, da svojega lastnega življenja v zrelosti in miru niti še niso živele. Tiha žalost, s katero sem se dosedaj v spokojni molitvi pogovarjala z mrtvimi, se bo tu sprevrgla v grozo; grozo ob misli na sveže vojaške grobove, ki jih nasilje še vedno vsak dan, vsa trenutek koplje nekje na zemeljski obli.
Ko bom zapuščala velikansko pokopališče, bom jasno čutila, da so mi vsi mrtvi tega sveta blizu, da so mi dragi in da tujih pokopališč zame ni, kakor tudi ni zame nikjer tujine, saj trepečem za vsako življenje na tem planetu in mu želim visoko starost in srečno zadnjo uro. Še zadnjič se bom prijazno ozrla, predno bom šla skozi obokana, široka in visoka pokopališka vrata. Za menoj bo utripalo tisočero svečk kot neprešteta množica svetih, a skrivnostnih oči, ki mi bodo razodevale, da z menoj verujejo, upajo in ljubijo.
•	Kmalu po izvolitvi 'kardinala Wojtyle za papeža je njegov brat v škofovstvu poljski primas kardinal Višinski na vatikanskem radiu v poljski oddaji dal sledečo izjavo: »Med kardinali smo iskali človeka žive vere, gorečega dušnega pastirja, človeka dobrega srca in prisrčnega nasmeha, ki bo mogel svetu pričati za božjo ljubezen.« Kardinal je nato omenil temeljito izobrazbo, globoko duhovnost in obširno znanje novega papeža. Bil je tudi športnik z vsem srcem, planinec, smučar. Gotovo bo v Rimu čutil domotožje po širnih poljskih gozdovih in planinah. Pa ga je prijateljsko vzpodbudil:	»Ne	bodi žalosten,
gorjan, ko boš živel daleč od ljubljene domovine. Tvoja odpoved bo klicala božji blagoslov za tvoje velike naloge.«
~k
Ob izvolitvi papeža
JANEZA PAVLA II.
Zvone zvonovi k veličasti dneva...
Srce nam od veselja prekipeva: na Petrov stol izvoljen je Slovan, h krmilu Cerkve od Boga poslan, da nam bo luč, ki ožarja pota in v nič sprhni nevere grenka zmota.
Da reši narode duhovne bede,
Slovana Bog da za pastirja črede. Slovenska mati, rada še bolj vneto Žrtvuj se, da bo tvoje dete sveto.
Pod skrbnim vodstvom svetega očeta, naj bo slovenski narod božja četa, ki vreden bo, da mu nebeški ključi odprejo vrata k sreči v večni Luči.
Egidij Pipan
★
• Občinski svetovalci v Vittorio Veneto so enoglasno sklenili, naj se cesta, ki vodi od stolnice do gradu, poimenuje po papežu Janezu Pavlu I. Preden je bil imenovan za patriarha v Benetkah, je bil, kot znano, Albino Luciani 12 let škof v tem mestu Ob slovesu so mu tudi podelili častno občanstvo.
• Za naslednika leningrajskega metropo lita Nikodima, ki je umrl v Rimu 5. septembra letos v avdienci pri papežu Janezu Pavlu I., je ruski pravoslavni sinod imenoval dosedanjega škofa v Minsku (Bela Rusija) 54-letnega Antonija. Ta je v Minsku deloval 14 let.
egiptovskega predsednika Sadata, naj bi v znamenju miru in sožitja med tremi verami v enega Boga postavili troje svetišč: krščansko cerkev, judovsko sinagogo in muslimansko mošejo. Menihi menijo, da bi tako ravnanje spremenilo svetopisemski značaj teh krajev.
•	V zairskem mestu Bandundu deluje katoliška tiskarna, ki so jo leta 1932 ustanovili jezuiti, od 1952 pa jo vodijo misijonarji božje Besede (Verbum Dei) ali ver-biti. Ta misijonska založba je lani natisnila 250.000 katehetskih učbenikov za mlade, dvakrat na mesec pa izdaja tudi svetopisemsko revijo v treh jezikih.
u
■ Sv. oče Janez Pavel II. je v helikopterju preteklo nedeljo popoldne obiskal Marijino svetišče Mentorella, ki leži v Prene-stinskih gorah 1020 m visoko in ga oskrbuje pet poljskih redovnikov iz družbe re-surekcionistov. Opravil je v svetišču sv. mašo, nato pa je spregovoril zbranim vernikom. Dejal jim je, da ga je ta kraj, skrit med hribi, vedno privlačeval in da ga je obiskal tudi nekaj dni pred zadnjim kon-klavom. »Ta kraj je zelo primeren za če-ščenje Matere božje in za molitev,« je naglasil. »Molitev da smisel življenju v vsakem trenutku in v vsaki okoliščini. Molitev na različen način izraža odnos človeka do Boga. Naj bo tudi moja prva naloga, prva moja papeška poslanica in sporočilo svetu — molitev.«
■ Papež Janez Pavel II. je do nadaljnjega potrdil za vatikanskega državnega tajnika francoskega kardinala Jeana Villota. Sam Villot je papeža opozoril, da bi bilo bolj primerno, odkar ni papež več Italijan, da bi bil novi vatikanski zunanji minister Italijan, zlasti ker je na vidiku občutljivo vprašanje obnove konkordata med Apostolskim sedežem in Italijo.
■ V poslanski zbornici v Rimu se je zaključila razprava o Morovem umoru. Vladno resolucijo je parlament odobril s 341 glasovi. Proti so glasovali radikali, liberalci, misovci in proletarski demokrati, vzdržala se je »Destra nazionale« (8 gla-
Delo o furlanskih
Brskanje po zgodovini ima vedno svoj čar, pa naj gre za domače ali svetovne dogodke. Zahteva pa obenem veliko potrpežljivega dela, vztrajnosti, ljubezni do resnice, objektivnosti in še marsikaj drugega.
V	tem oziru je zgodovinopisje gotovo zahtevnejše od leposlovnega ustvarjanja, čeprav ima slednje gotovo tudi svoje umetniške prednosti. In prav to ljubezen do zgodovinskega poustvarjanja, sodoživlja-nja in soudeležbe na dogodkih samih — poleg prej omenjenih lastnosti — lahko zabeležimo pri goriškem zgodovinskem piscu in raziskovalcu Camillu Medeotu, ki že dolgo vrsto let ne samo pridno zbira podatke, pač pa tudi izdaja tehtna dela iz krajevne zgodovine Goriške. O teh smo že večkrat pisali.
Pred časom je Camillo Medeot spet izdal novo delo, in sicer obširno knjigo »Friulani in Russia e in Siberia (1914-1918)«, ki je izšla v Gorici pri založniku Pelican. Delo samo na sebi je pravzaprav obsežna zbirka dokumentov, pisarn, fotografij, zapiskov in drugega materiala, ki ga je avtor zbral pri raznih osebah, samih beguncev v Rusiji v dobi prve svetovne vojne in po njej. Opisuje dolge odiseje in pere-grinacije, dogodivščine, z eno besedo usodo raznih furlanskih in italijanskih beguncev, zlasti bivših vojakov in njih postanek na ruskih tleh. Tu so zbrani prispevki desetih oseb. Med temi je ing. Leone Sirtori (Sirk) iz furlanskih Brd, o katerem piše avtor, da je v svojem postanku v Tientsi-nu na Kitajskem poučeval na jezuitskem kolegiju skupno s slavnim filozofom p. Theilardom de Chardinom.
V	spremni besedi h knjigi pravi publicist Ouirino Principe med drugim, da je danes Medeot protagonist v goriškem zgodovinopisju ter še dodaja: »Medeotov je ”star” način pisanija, toda "star” v najboljšem pomenu, kot staro vino...«.
Nova Medeotova zgodovinska zbirka se prijetno bere kljub raznolikosti prispevkov in pestrosti razmer, oseb in dogodkov skoraj v filmskem slogu spremlja bralca od začetka do konca. Obenem pa pomeni ponoven prispevek k poznanju razmer naše ne tako oddaljene preteklosti. Škoda le, da avtorju ni uspelo zbrati tudi kakega
sov). Vendar je bilo v trenutku glasovanja odsotnih nad 200 poslancev, dokaz za dokaj majhno zanimanje za Morovo zadevo. H Na kratek obisk v Rim je prispel francoski predsednik Giscard d’Estaing. Izčrpne politične pogovore je imel z ministrskim predsednikom Andreottijem, obiskal pa je tudi predsednika republike Pertinija in papeža Janeza Pavla II. O slednjem je dejal: »Razpravljala sva o vseh problemih, ki zadevajo svet in krščanstvo kot je npr. povratek miru v Libanonu. Presunila me je prodorna papeževa osebnost. V njem sem našel človeka, ki se zaveda svetovnih razsežnosti svojega poslanstva.«
■ Na večdnevnem obisku v Jugoslaviji se je mudil britanski prestolonaslednik princ Charles. V Igalu ga je sprejel Tito in ga zadržal na kosilu. Pred tem si je princ Charles ogledal Dubrovnik, po srečanju s Titom pa Kotor, kjer je obiskal katedralo iz leta 1166 in črnogorski pomorski muzej. Z letalom, ki ga je sam upravljal, je britanski gost nato odletel v Split, si ogledal Trogir ter umetniška dela v samostanu sv. Nikolaja. Iz Splita je odpotoval v Mostar, nato pa še v Bečej v Banatu in Novi Sad v Vojvodini. Svoj obisk je zaključil v Beogradu.
■ Izraelska vlada je po tridnevni razpra-
vi	v načelu sprejela osnutek egiptovsko-izraelskega mirovnega sporazuma, vendar je predlagala nekatere dopolnitve v besedilu. Od 17 ministrov jih je za takšen obrazec glasovalo 15, samo dva z desnega krila že itak desničarske stranke Likud pa sta se glasovanja vzdržala. Po glasovanju sta izraelska pogajalca zunanji minister Dajan in obrambni minister VVeizman konec preteklega tedna spet odpotovala v VVashing-ton, da tam nadaljujeta s pogajanji. Vendar ju čaka težka naloga. Izraelski ministrski predsednik Begin je dal namreč izjavo, da bo vlada nadaljevala s politiko židovskih naselbin na področju Gaze in v Cisjordaniji, kar je spravilo v veliko ne-voljo tako ameriško vlado kot Sadata v Kairu. Slednji razmišlja, da bi odpoklical egiptovske pogajalce domov. Tako se spet oddaljuje možnost skorajšnjega miru med Izraelom in Egiptom.
■ V Somaliji so ustrelili 17 častnikov, ki so v aprilu letos skušali zrušiti predsednika Barreja. Državni udar je bil očividno posledica somalskega poraza v pokrajini Ogaden, ki pripada sicer Etiopiji, lasti pa si jo Somalija. Za poraz Somalcev so imeli bistvene zasluge kubanski najemniki in sovjetski strokovnjaki.
beguncih u Rusiji
zapisa od strani slovenskih ljudi, ki so tudi v tem obdobju delili podobno usodo s svojimi furlanskimi oz. italijanskimi sodržavljani. To pa simbolično krije slika »Stara Rusija« našega goriškega slikarja Vena Pilona na platnici knjige. - ab
RAZNO
Nevarnost visokega krvnega pritiska
Visok krvni pritisk in tumori so najpogostejši vzrolk smrti v Italiji. Zaradi pritiska trpi kar 25 odstotkov odraslih v tej državi, to je nekako 10 milijonov. Večina se ne zaveda nevarnosti, ki jo pomeni visok krvni pritisk. Ta se mora gibati ob različnih starostih med 90-60 in 140-90. Previsok pritisk škoduje ožilju. V žilah se tvorijo maščobni zamaški, kar povzroča arteriosklerozo. Zamaški v žilah preprečujejo dotok krvi v možgane ali v srce, kar ima lahko za posledico srčno in možgansko kap. Ce pa se kri ne očiščuje škodljivih odpadnih snovi v jetrih, se začne telo zastrupljati. Zato so zdravstveni organi v Italiji začeli vsestransko akcijo opozarjanja na nevarnost visokega krvnega pritiska. (Prizadeti se morajo nujno podvreči zdravljenju in svojega stanja nikakor ne smejo zanemariti.
Manhattan sredi Nevv Yorka
lo središče New Yorka postaja spet zanimivo za podjetja velikane. Zaradi utesnjenosti, visokih najemniških cen in toliko drugega so ga pred leti začele zapuščati velike družbe. Družba Texaco je prodala nebotičnih Chrysler, Shell Oil se je bila preselila v Texas itd. Posledica: 600.000 izgubljenih delovnih mest, propadajoči nebotičniki in dva milijona kvadratnih metrov v prodaji ali oddaji v najem brez kakega odziva. Zadnji dve leti pa so se mnoge družbe začele vračati. Vzrok je premišljena politika nove mestne uprave, ki je znižala številne davščine na nove gradnje in prenovo starih hiš. Poleg toga so uredili mnogo sprehajalnih in nakupovalnih cest na krajih, kjer so se poprej zbirali dvomljivi ljudje iz tkm. podzemlja.
iiuiuiiimiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiMiiiMiiiiiiiiiuiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiMiiiiMiiimiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiMimiiiiiiiiiiiiimiiiiimiiiiiiii
Deseto slovensko romanie v Einsiedeln
V septembru 1968, torej pred desetimi leti je slovenska katoliška misija v Švici začela z rednim delom za naše izseljence z otvoritvenim srečanjem in službo božjo v Marijinem svetišču v Einsiedelnu. Pod Marijinim varstvom naj bi se ohranjala in utrjevala krščanska in narodna zavest med slovenskimi delavci v Švici. Od takrat so naši rojaki vsako leto poromali v ta švicarski Lurd, da pred Materjo božjo naredijo obračun o svojem krščanstvu in slovenstvu ter si izprosijo njene pomoči še za naprej. Letos za desetletnico se je to zgodilo 24. septembra.
Kot priprava na to jubilejno romanje so bile duhovne obnove v raznih krajih: v Winterthuru, Armistvillu, Ziirichu, Baslu in Oltenu. Vodil jih je provincial slovenske kapucinske province Štefan Balažič.
V Einsiedelnu je imel pred sv. mašo v »Dorfzentrumu« prelat dr. Lojze Šuštar iz Ljubljane predavanje o problemih, s katerimi se srečuje kristjan v tujini ali pri povratku v domovino po daljši odsotnosti. Govoril je ne le strokovno, temveč tudi doživeto, tako da so njegovi nasveti in opozorila gotovo vsakogar v živo zadeli.
Sledila je sv. maša, ikii jo je daroval škof Lenič ob somaševanju 15 duhovnikov. Tudi g. škof, ki je direktor dušnega pastirstva za Slovence izven domovine, je s skrbjo pastirja povzel misli dr. Šuštarja in nanizal svoje, do katerih je prišel kot slovenski škof, ki je že obiskal Slovence v Sev. Ameriki, Avstraliji in vsej zahodni Evropi. Sveto daritev so poživljale Marijine pesmi, potem pa so bile še pete litanije Matere božje v Marijini kapeli. Za zaključek pa je zadonela pesem »Marija skoz življenje«.
Po kosilu v veliki dvorani Dorfzentruma so nastopili otroci s pesmijo in deklamacijami. Skupina iz Vorarlsbcrga pa je predvajala odlomek iz »Krsta pri Savici«. Odrasli, zlasti očetje in matere so znova spoznali, da je najlepše tisto, kar pride iz nedolžnih otroških src in ust.
o V počastitev spomina papeža Janeza Pavla I. je čilska poštna uprava izdala posebne znamke s papeževo sliko. Tudi vatikanska poštna uprava je izdala 12. oktobra posebne znamke z napisom »Sede vacante septembris 1978« (Ob praznem sedežu v septembru 1978).
• Ob volitvah papeža Janeza Pavla II. je zastopalo azijske katoliške skupnosti devet kardinalov: dva s Filipinov, dva iz Indije, po eden iz Južne Koreje, Indonezije, Vietnama, Cejlona in Pakistana. Oceanijo so na zadnjem konklavu predstavljali 4 kardinali: dva iz Avstralije, eden iz Nove Zelandije in eden z otočja Samoa.
• V letošnjem letu je obiskalo znano svetišče Marija Bistrica v hrvaškem Zagorju že nad 200.000 vernikov. Samo na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta jih je bilo 25.000. Sedanja cerkev je bila posvečena leta 1731, od 1923 pa ima častni naslov bazilike.
• Avstrijska zveza benediktinskih samostanov šteje 12 opatij s 430 menihi. 15. in 16. oktobra so imeli člani teh opatij svoj generalni kapitelj v Kremsmunstru ob Donavi. Izvolili so novega predstojnika (pre-zesa) avstrijskih opatij, 46-letnega Maksimilijana Aicherna, do sedaj opata iz Sankt Lamberta na Gornjem Štajerskem ter potrdili stare naloge benediktinskih samostanov: bogočastje, pouk in vzgoja mladine, pomoč misijonom in deželam Tretjega sveta ter dušno pastirstvo, saj je
v	12 avstrijskih opatij vključenih 185 župnij s 350.000 verniki.
• Armenska pravoslavna Cerkev šteje pet milijonov vernikov, od katerih jih živi poklrug rniljon zunaj domovine. Pred kratkim je praznoval v armenskem mestu Edz-miadzin, ki pripada Sovjetski zvezi, poglavar armenske Cerkve »katholikos« Va-sgen I. 70 let življenja. Armensko cerkveno skupnost vodi že 23 let. Slavja se je udeležil tudi ruski pravoslavni patriarh Pimen.
• V Poitiersu (Francija) se je ob začetku letošnjega šolskega veroučnega leta zbralo 1.500 katehetov, da ibi se porazgo-vorili o verouku v današnjem času. Zanimivo je, da je bilo med kateheti le osem odstotkov duhovnikov. Enajst odstotkov je bilo redovnikov in redovnic, vsi ostali pa laiki.
• Pravoslavni menihi v samostanu sv. Katarine na Sinaju so odklonili predlog
Tako se je Einsiedeln tisti dan spremenil v naše Brezje. Na Brezje je spominjala tudi votivna sveča z napisom: »Slovenci v Švici ob desetem romanju v Einsiedeln 1978« in s podobo brezjanske Matere božje.
Desetletnica slovenske katoliške misije v Švici pa je bila hkrati tudi priložnost, da so se naši ljudje na primeren način zahvalili vsem, ki so se tekom zadnjih deset let v Švici zanje žrtvovali. Spominski medaljonček so prejeli p. Fidelis, p. Angel, s. Avrelija, p. Štefan in dr. Šuštar.
nm oo rm
lllllllllllllllllllllll!ll!llllllllllllllll!IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII!l!lll!lllllllllilllll!llll.lllllllll!llilllllllllllll||||||||||||||||||IIIf|||||||||||||||||||||||||||||||)||||||l|||||||l!llllllll||l|||
 Ip-t ** ^ y -jvVa f Z 7 •; v% V * v >	^	vV
* :K‘.	^~ ^^ifr.a'
Slovenci ob desetem romanju v Einsiedeln 24. septembra 1978, zbrani okrog škofa dr. Stanislava Leniča iz Ljubljane
P. Fidelis Kraner, ki je pred desetimi leti z veliko zavzetostjo prevzel dušno pastirstvo med slovenskimi izseljenci v Švici in ga vrši še danes
★
•	Pravoslavna Cerkev v Ukrajini Stoje okoli 5.000 duhovnikov. Pod Hruščevom sta bili zaprti dve tretjini cerkva, štiri petine samostanov in dve bogoslovni semenišči v Kijevu in Luoku. Danes obstaja le semenišče v Odesi, ki je leta 1974 imelo 117 bogoslovcev. Škofij je 18, a so štiri že dalj časa nezasedene. Edini verski list, ki izhaja od leta 1968 (prej več let ni izhajal) je Pravoslavnyji visnyk. V cerkvah so razetn v zahodni Ukrajini vse pridige večinoma v ruščini.
ŠKOFIJSKO ZBOROVANJE TRST:
Kristjani iz oči v oči
Potreben je tvoj pristop
Že smo na pragu zborovanja. Pripravljalni odbor je poslal vsem duhovnikom in organizacijam lepake in letake z navodili za vpis ali pristop k zborovanju. Izpolniti je treba posebno prijavnico, katero dobiš pri duhovniku in dati prispevek
2.000	lir. S tem dobiš zadnjo dokumentacijo raznih komisij s pravico do besede v časti zborovanja. Čas za vpisovanje je do 15. novembra.
Zakaj 2.000 lir? Zato pač, ker so z zborovanjem povezani precejšnji stroški in ker smo vsi poklicani, da prispevamo in žrtvujemo nekaj za skupno stvar.
Kakšna so predvidevanja o poteku zborovanja?
Lahko se zgodi, da bodo komisije predstavile zborovanju naloge, primerne razredom srednje šole. Vsekakor bodo ti dokumenti zrcalo stanja naše škofije. Spoznali bomo, koliko je naša škofija uresničila smernice zadnjega koncila. Že to bo nek dosežek. Bomo morda dali žalostno sliko samih sebe? Tudi če bo tako, smo vendarle morali začeti.
Duhovniki so za ali proti zborovanju?
Odgovor je preprost. Uporabim domač primer. Za peko kruha je potrebna moka, kvas in ostalo. Kako naj spečemo kruh brez teh prvin? Duhovniki se zavedamo, da nimamo teh prvin ali pa jih imamo v majhni količini. Z drugimi besedami ne razpolagamo s pripravljenim kadrom laičnih oseb. Vsekakor bi daljša in skrbnejša priprava le naveličala udeležence kot so nekateri že sedaj naveličani. Nemci lahko pripravijo svoj »Katholikentag« in mnogi drugi narodi tudi npr. Poljaki, toda naša
Seminar Slomške skmmsii
V	soboto 28. in v nedeljo 29. oktobra so se v iBeli peči zbrali na študijskem seminarju člani in predstavniki Slovenske skupnosti. Namen seminarja je bil predvsem ta, da se poglobi nekatere osnovne teme, ki od blizu zanimajo našo stranko in njeno delovanje. Prisotnih je bilo okoli petdeset udeležencev s Tržaške, Goriške in tudi iz videmske pokrajine. Posebej je bil zanimiv poseg predstavnika iz Kanalske doline, ki je vsem predočil sedanje stanje slovenske narodne skupnosti v tem predelu naše dežele.
Udeleženci so poglobili nekatera bistvena vprašanja, s katerimi se mora soočati slovenska narodna skupnost v sedanjem in bodočem trenutku. Sem spadajo predvsem politična razbitost Slovencev v Italiji, proces asimilacije, pozitivne in negativne plati Osimskega sporazuma glede na nadaljnji razvoj in zaščito življenjskih koristi slovenske manjšine, enotni nastopi vseh Slovencev in vloga SSk pri teh pobudah, idejna in ideološka problematika, poglobitev gospodarsko socialnega programa stranke, njene notranje strukture, odnosi z matično domovino, mladinska in ženska problematika itd.
Seminar je nakazal delovne in idejne smernice za pripravo bodočega deželnega kongresa in pred njim še pokrajinskih občnih zborov. Vse to bo gotovo imelo svoj poseben pomen v perspektivi bodočih evropskih volitev.
Vsekakor je bil seminar sam na sebi zelo pozitiven, saj je dal možnost vsem udeležencem, da so dali oseben prispevek k razpravi in s tem obogatili celotno našo politično skupnost.
Bližnja koncertna sezona v Gorici
V	četrtek 16. novembra bo v Gorici začetek slovenske koncertne sezone, ki jo organizirajo Glasbena matica, ZSKP in SPZ. Na tem prvem koncertu bo nastopil Trio Tartini iz Ljubljane v Attemsovi palači. Dne 6. decembra pa bo koncert vokalno instrumentalne glasbe, na katerem bosta polog solistov nastopala simfonični orkester Slovenske filharmonije in pevski zbor Consortium musieum. Koncerti se bodo nato nadaljevali po novem letu. Še posebej opozarjamo na nastop ljubljanske Opere. Sezono bo zaključil beograjski zbor Collegium imusieum.
Tudi za to sezono bodo na razpolago abonmaji, ki bodo na prodaj na upravi Katoliškega glasa na Plaouti, pri g. Ko-shuti v ul. Mameli ter na sedežu SPZ v ulici Malta. Podrobneje bomo o tem še poročali.
tržaška Cenkev, odnosno duhovniki nimamo koga pripeljati k zborovanju, ponekod s težavo najdemo par ljudi.
Tu je problem, zato ni umestno vprašanje ali so duhovniki za ali proti zborovanju. Težave so vidne. Toda, ponavljam, začetek je potreben, pa če je še tako tvegan. Gotovo ne bo to zborovanje praznik, verjetno bo le slika ali podoba naše nedeljske maše, kjer je prisotnih 10 odstotkov vernikov. Za nekatere župnije niti tega ne.
Zborovanje je tveganje, pogumno tveganje, saj nam bo jasno povedalo, kakšno je stanje tržaške Cerkve. To je njegov prvi namen. Iskanje uspehov ni v duhu Cerkve.
Važno je, da smo začeli o tem govoriti, namreč o verski prenovi in ne samo duhovniki, temveč duhovniki, redovnice in laiki. Do sedaj niti tega ni bilo. Že to pokaže, kako smo v veliki zamudi. Z zborovanjem bomo postavili sebe pod žaromet javnosti — verne in neverne. V našem delu ne dobimo nikoli spričevala, na koncu leta nas ne čaka Bog z uspehi, temveč komaj stopimo na prvi hrib, je že drugi pred nami. Ponovila se bo slika iz življenja apostolov, ko so prišli k Jezusu in žalostno izjavili, da niso »ujeli nobene ribe...« Za ostalo naj poskrbi On.
Prve dni decembra bo stopila tržaška Cerkev v novo, a potrebno avanturo, ki bo, kljub nedostatkom in nepopolnostim dala novo smer pastoralnemu delu. Vsekakor se ne strinjam s tistimi, ki že vnaprej omalovažujejo vso zadevo. Ostajamo realisti, a tudi z upanjem, saj gre za evangeljsko oznanjevanje in človeški napredek. Vsi smo orodje v Njegovih rokah. d. j.
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
Marijina družba v ul. Risorta
Misijonsko nedeljo smo letos lepo praznovali. Pri Novem sv. Antonu je bilo pri slovenski maši — zdaj ob 8. uri zjutraj — več ljudi kot navadno doslej ob 7. uri, in so precej darovali za slovenske misijonarje.
Popoldne smo imeli -misijonsko prireditev v našem domu. Na programu je bil srečolov, ki je bil za to priložnost kar bogat. Še pred napovedano uro se je nabra-
lo	toliko ljudi, da so dvorano napolnili. Prej kot v pol ure so pokupili vse srečke in razdelili darove. Še so se zanje zanimali, a jih ni bilo več. Gospa Marija je vse tako pripravila, da je šlo v redu hitro naprej.
Potem je prišla na vrsto zelo lepa igra »Puščava bo cvetela«. V Argentini so naši rojaki pred leti spremenili v igro lepo misijonsko povest s tem naslovom, katero je v francoščini napisal Albert Bessieres. To igro je gdč. Tončka predelala in skrajšala. In takšno smo predstavili na odru. To je zares lepa duhovna in misijonska igra.
Od preprostega začetka — veselje in zadovoljstvo v srečni družini — se je z nastopajočimi osebami stopnjevalo in razvijalo, na eni strani z molitvijo in skrbjo za pravo izbiro življenjskega poklica mladih, na drugi strani pa s plemenito ljubeznijo, ki je hotela vskladiti človeško ljubezen z božjimi načrti misijonskega delovanja. Ali bo to mogoče? Asket Ibrahim je drugačnega mnenja. Njega je Bog poslal, da vrže iskro božjega klica v žar zernske ljubezni. Sledil je boj, ki ga je učenjak in misijonar še povečal: »Poklic ni sad vztrajnega prigovarjanja in čustev, ampak velika nevidna igra med Bogom in človekom. Jezus ni vprašal: »Če čutiš...«, ampak »Če hočeš... prodaj vse, potem pridi.« Za odločitev v tem boju je nujno potrebna samota — duhovne vaje, ki sta jih naredila oba. Z božjo pomočjo sta tu zmagala. Puščava bo cvetela — poganska Afrika se bo pokristjanila. Oba sta se odpovedala negotovi zemski sreči, da bosta darovala svoje življenje za širjenje evangelija.
Treba je reči, da so se vsi igralci in igralke zares potrudili, da so se naučili vloge in jih občuteno odigrali. Nekateri so bili že utrujeni od celodnevnega dela, a so v poznih večernih urah prišli k vajam in v kratkem času naštudirali zahtevno igro. Zato jim gre vse priznanje in pohvala. Globoka duhovna vsebina bi ne vzbudila posebnega učinka, če bi ne bila primerno sestavljena scenerija, ki jo je še poživila razsvetljava in glasba. Zahtevalo se je od režiserke veliko domišljije, da si je uprizoritev tako zamislila. Gospe Stani Oficiji najlepša zahvala, kakor tudi vsem igralkam in igralcem ter vsem, ki so pri igri pomagali.
Globoka misijonska vsebina je navdušila gledalce. V prijetnem duhovnem razpoloženju kar niso mogli razumeti, da je že konec igre. Prav zaradi opreme odra, zaradi razsvetljave in glasbe ni mogoče, da bi igro brez večjih težav kje drugje ponovili, kakor so nekateri prosili. Upamo pa, da jo bomo še enkrat videli na našem odru.
Rižarna
O Rižarni v Trstu vodno premalo govorimo in pišemo. Povzdignili smo jo v narodni spomenik in s tem mislimo, da smo
pomirili svojo vest. Še vedno čakamo na rešitev konkretne zadeve. Iz Slovenije prihajajo namreč večkrat skupine in potrebujejo slovenskega vodiča. Zato je potreben tudi slovenski čuvaj ali vodič, ki bo v pomoč raznim slovenskim obiskovalcem. In že ker smo pri tem, je že dolgo, kar je pošla slovenska razlaga tega kraja.
Delegacija SDL pri odborniku Brezigarju
V	torek 24. oktobra je prišlo na sedežu tržaške pokrajine do skupnega sestanka med odbornikom Brezigarjem ter delegacijo Slovenskih delovnih ljudi v Italiji, ki sta jo sestavljala Branko Slavec in Boris Gombač.
Predstavnika tega gibanja sta slovenskemu pokrajinskemu odborniku orisala kritični gospodarski položaj, -v katerem se nahaja tržaško gospodarstvo ter izrazila zaskrbljenost zaradi negotovega političnega okvirja na Tržaškem. Delegacija SDL v Italiji je med prijateljskim razgovorom ponovno omenila svoje stališče, ki je docela kritično do industrijske proste cone na Krasu ter predlaga, naj se to cono prenese v že obstoječo industrijsko cono in s tem učinkovito preusmeri tovarne, ki se nahajajo -v finančnih težavah oziroma so zapuščene.
Ker pa ni mogoče izvesti nobenega gospodarskega planiranja brez specializiranega kadra, sta predstavnika SDL v Italiji obrazložila odborniku Brezigarju zahtevo po nujni osamosvojitvi slovenskega tehničnega zavoda ter njegovo vsklajeva-nje z bodočimi potrebami.
š.T.
SKORAJ VSI
Skoraj vsi ste odšli,
kar sem vas srečal na poli
Življenja — trpljenja . . .
Da bi vsaj kmalu prišli k večnemu cilju — k Dobroti, po sveti obljubi vstajenja.
Angel smrti požel
vas je kot klasje na njivi
morda še ne dozorelo —
angel vstajenja zapel kmalu bo: Spet boste živi, življenje bo večno začelo.
Kazen je strla telo,
moralo v grob je, strohneti —
vendar mu dano bo vstati.
Duše kot nikdar tako, vdano znajo trpeti,
Bogu dolgove zravnati.
Vendar nam kličejo vse:
Prav je in vdano trpimo, božja pravična je roka —
a kako rade bi prišle, kar si edino želimo, v sveto deželo brez joka.
Danes ne le spomin, k Bogu se dviga molitev, da bi skoraj dospeli
v hišo brez bolečin, zadnjo končali selitev, večno veselje začeli.
Odbornik Brezigar, ki je pokazal odprtost do slovenske ter delavske problematike sploh, je zagotovil, da bo osvojil doprinos SDL v Italiji v okviru celotne gospodarske problematike.
Jesenska »Mladika«
Prinaša uvodnik A. Rebule o Janezu Pavlu I. Sledi kratka novela »Na Višarje« z nekoliko stereotipno temo: trgovec pod Višarjami, menda v Ovčji vasi, nerad govori slovensko, kar se piscu (Ambrož Hladnik) zdi izdaja. Misel je nekoliko naivna, ker je brez sociološke in politološke poglobitve in temelji na preživeli ideji čustvenega slovenstva, namesto kritičnega pretresa o nujno potrebni sodobni kulturnopolitični informiranosti.
Izredno pričevanje je tudi to pot nadaljevanje dnevnika duhovnika Ladota Piščanca. Vladimir Kos iz Tokia prispeva pesem. Nato poročilo o »Dragi 78« in kritični zapisi o slovenskem radiu, gledališču in kulturnih domovih. Karlo Mučič poroča o problemu vode in onesnaženja na Goriškem, Bruna Pertot o posebnostih čebule, Vojko Arko pa nadaljuje s povestjo o slovenskem gorništvu v Argentini. Ivo Jevni-var z novicami iz sveta manjšinskih narodnih skupnosti, Martin Jevnikar o obzornikih Tokovi in Jadro, ki sta izhajala v Trstu v petdesetih letih, ter o knjigi Ane Praček-Krasne (verjetno Krašna, kot je pogost priimek na gornjem Vipavskem): Med dvema domovinama.
Med pismi je pomembno tisto, ki opozarja na srbohrvašike oddaje na ljubljanski televiziji in to celo kmetijske oddaje. Temu bi bilo še pridati zgodnje večerne, ki so tudi v srbohrvaščini, gledajo pa jih veliko prav otroci. Tudi tukaj v zamejstvu. Številni starši, ki želijo, da bi njihovi otroci pridobili na slovenskem izražanju, so zaradi tega hudo razočarani nad jugoslovansko (ljubljansko) televizijo. Da ne gre spet za stare hegemonistične poskuse? Naivno bi bilo misliti zgolj na »potrošniški cinizem«.
Vatikanisti se množijo
Vatikanisti so tisti časnikarji, ki se izrecno zanimajo za vatikanske zadeve. Zadnje čase imajo vsi veliki časopisi svojega vatikanista, kakor jih imajo televizijska omrežja in tiskovne agencije. Vatikanski dogodki ali drugače povedano dogodki katoliške Cerkve so danes novica, ki zanima mednarodno javnost, verne in neverne. Malokdaj je imela katoliška Cerkev tak odmev v svetu kakor ga ima danes. To dokazujejo dogodki od prvih dni avgusta dalje. Vatikanisti so postali celo taki, ki so ostro nastrojeni proti Cerkvi in duhovnikom.
Vsa družbena občila so spremljala zadnje dogodke v Cerkvi, trg sv. Petra je postal pozorišče za ves svet, logično po zaslugi televizijskih zaslonov in časopisov. Težko zato razumemo, zakaj je slovenski dnevnik v Trstu umestitev novega papeža tako skromno zabeležil, skoraj obšel.
Tudi sovjetski tisk ima svojega vatikanista v osebi I. Griguleviča, ki je v tedniku »Novi časi« na dolgo komentiral izvolitev novega papeža in celo objavil njegovo sliko, kar se je prvič zgodilo. Seveda je bil ton razlage v soglasju z njegovim političnim gledanjem.
Vse to priča, da ima Cerkev' marsikaj povedati današnjemu človeku: druga stvar pa je, koliko to človek potem sprejme.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiii!iiiiiMiiimiiiiiiiiimi!iiiiiiiiiii!iiiiiiii!iiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiii!iiiiiiiii!!iiiiiiiiiiniiiiiiiii!iiiii!ii!!iiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!iiiiiiiiiiiiimi iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii»iiiniiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiniitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii(iiiiiiMiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Obiski pri sosednjih pastoralnih ustanovah
Drago Oberžan, duhovnik mariborske škofije, je nedavno obiskal avstrijske pastoralne centre v Celovcu, Gradcu in na Dunaju. Zanimalo ga je njihovo delo, pa tudi strukturne ureditve, posebej med pastoralnimi ustanovami in upravnimi škofijskimi organi.
CELOVEC
Pastoralno delo v krški škofiji je zanimivo in poučno. Temelji na škofijski sinovi (1971-72). Le-ta je svoje sklepe, želje in zakone izdala v duhu 2. vatikanskega cerkvenega zbora. »Vsekakor naj bi duh koncila sinodo usmerjal v njenem potoku« (škof Kiistner v predgovoru knjige »Cerkev in svet« - Koroška sinoda 1971-72). Pastoralno delo pa je zanimivo tudi zato, ket se prilagaja dejstvu, da živita v škofiji dve narodnosti.
Z Jožetom Kopeinigom, rektorjem doma v Tinjah in tajnikom dušnopastirskega urada, sva se v zanimivem pogovoru dotaknila najprej strukturnih oblik škofije, nato pa še najpomembnejših pastoralnih dejavnosti.
V	škofijsko kurijo spada Pastoralni urad, ki ima dva bolj ali manj samostojna dela: nemškega in slovenskega. Vodja slovenskega oddelka, kanonik in dekan Millonig, in vodja nemškega oddelka, kanonik Weiss, sta člana škofijskega konzi-storija in tako povezujeta oba urada z vrhom škofijskega vodstva.
Slovenski dušnopastirski urad je v svojem delovanju samostojen, a škofu odgovoren. Po sinodi je bil ustanovljen Škofijski svet, v katerem so že po pravilih zastopani 'tudi koroški Slovenci po uradnih, imenovanih in voljenih članih. Poleg Škofijskega sveta obstoji še Slovenski pastoralni odbor, čigar naloga je usmerjati pastoralno delo med slovenskimi verniki. Njegova skrb je tudi uresničevanje sinodalnih sklepov v slovenskih in dvojezičnih župnijah.
Za poživljanje verskega življenja v škofiji si prizadeva tudi Katoliška akcija, v kateri imajo laiki »glavno besedo«.
Temelj vseh pastoralnih dejavnosti so torej sklepi škofijske sinode. V omenjeni knjigi pravi škof: »Določeno število važnih sklepov je med tem doseglo razveseljivo udejstvitev, drugi še čakajo svojega uresničenja.«
Na osnovi sinodalnih sklepov se je v škofiji marsikaj spremenilo. Poleg slovenskega pastoralnega odbora, ki šteje 17 članov, predvideva sinodalni sklep še posebnega slovenskega zastopnika pri škofu in ordinariatu. »Ta oseba mora na eni strani zastopati pri škofiji slovenske zadeve, na drugi pa tudi odločitve škofije pri lastni narodni skupini.« Sinoda je bila torej tudi zato pomembna, ker je ustvarila pogoje za pastoralno koordinacijo, pravi Ko-peinig.
Škofijski pastoralni urad izdaja dva lista za odrasle vernike, Nedeljo in Kiirnt-ner Kirohenzeitung, in dva otroška lista (Otrok božji in Regenbogen). Poleg tega
skrbi za razna liturgična besedila ter pripomočke za pobožnosti in druge verske prireditve. Seveda se poslužujejo tudi liturgičnih pripomočkov iz Slovenije. »Izda-
li	smo molitvenik "Slavimo Gospoda”,« pripoveduje Kopeinig, »morali bi pripraviti še druga liturgična besedila, pa nimamo dovolj moči.«
V dušnopastirskem uradu se stekajo razne misijonske akcije, kot podpiranje domačih bogoslovcev in pomoč misijonarjem. Nadalje podpira škofijsko »Karitas« v njeni dejavnosti v slovenskih in dvojezičnih župnijah. Duhovniško združenje So-daliteta Srca Jezusovega, ki skrbi za duhovno poglabljanje in izobrazbo duhovnikov, najde v dušnopastirskem uradu pomoč in oporo.
V domu v Tinjah je neprestano živahno. Vrstijo se duhovne vaje in razni verski in izobraževalni tečaji, pa tudi počitniške kolonije najdejo tam priljubljeno streho in iskano zavetišče.
(Konec prihodnjič)
Zahvala Vatikana SSk
V	imenu sv. očeta je vatikanski državni tajnik kardinal Villot poslal deželni Slovenski skupnosti zahvalno brzojavko za čestitke k izvolitvi Janeza Pavla II. Posebej še izraža papeževa voščila za krščansko blaginjo in plodno delovanje.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiNimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Slovenščina na univerzah
Slovenščina je zadnja leta nov diplomski predmet na univerzi v Moslkvi. Ena skupina študentov študira ta jezik pet let, potem pa se v prvi letnik vpiše druga skupina. V Pragi pa se študentje v drugem letniku odločijo tudi za poslušanje predavanj iz enega od južnoslovanskih jezikov. Med njimi izberejo lahko slovenščino.
Dejstvo, da se v mejah Slovenije stikajo štiri največje jezikovne skupine v Evropi: slovanska, romanska, germanska in ugrofinska, ki ji pripada madžarščina, zbuja pri mnogih tujcih posebno zanimanje za slovenski jezik, ki posebno sosedom le ni tako neznan, kot smo se navadili misliti.
Lektorati slovenskega jezika se odpirajo na več univerzah, s katerimi ljubljanska univerza izmenjuje lektorje. Take univerze so v Nottinghamu (Anglija), Parizu, Rimu, Neaplju, Trstu, Celovcu, Gradcu, Pragi, Krakovu, Moskvi in Bukarešti. V deželah z neslovanskimi jeziki so Slovenci kot narod manj poznani in 'slovenski jezik imajo za nekaj eksotičnega. Tako se v Parizu poučuje slovenščina na orientalistiki.
i Radia Trst A
Gradili bomo telovadnico!
Dandanes ima šport v svetu vedno večjo važnost. Prišli smo namreč do tega, da niso samo vrhunski atleti, ki gojijo športne dejavnosti, pač pa danes iahko že vsakdo preizkusi svoje sposobnosti. Vse več je športnih manifestacij, ki so zgolj rekreativnega značaja, kjer se tekmovalnost umakne družabnosti in želji po bližjem stiku z naravo. Pa tudi naše življenje samo se je tako spremenilo, da si po dnevu, ki smo ga preživeli pretežno v mirovanju in zaprtem prostoru, zaželimo gibanja in fizičnega truda — še posebno odkar vemo, da je fizična aktivnost izredno koristna za naš organizem.
Šport pa ni samo rekreacija, temveč je tudi to, kar je bil vedno: borba za rezultate, za visoko uvrstitev in odlične dosežke, za nenehno izpopolnjevanje — s tem pa obenem veliko vzgojno sredstvo za našo mladino. To so bili nameni, ki so nas vzpodbudili, da se znova obračamo na širšo slovensko javnost za pomoč in podporo pri gradnji novega velikega objekta, ki bo nedvomno izredno obogatil naše narodno občestvo. Zgradbe kot so Katoliški dom, Zavod sv. Družine in Alojzijevišče bodo ostale za vedno živ spomenik naše narodne prisotnosti v tem delu ozemlja. Slovenci smo lahko ponosni, da jih imamo, zlasti zato, ker smo jih sami zgradili. Vsa ta naša poslopja so bila postavljena, ko je bila nujnost največja, in slovenska javnost je to jasno izpričala z množičnim odzivom pri akciji za denarno pomoč.
Danes se je na isti način pojavila nujna potreba: ZGRADITI MORAMO TELOVADNICO! To naj bo dvorana, ki bo stala zraven Katoliškega doma in ki bo služila predvsem za športno udejstvovanje naše mladine, da ji ne bo treba zahajati v tuje športne kroge in se tam izgubljati; tu bo imelo svoj sedež in igrišče Š. Z. 01ympia, ki nas zastopa na odbojkarskih igriščih širom dežele, ko pa nastopa v Gorici mora plačevati druge telovadnice in tako nikoli ne igra na pravih »domačih tleh«; v taki dvorani bi nadalje organizirali tečaje telovadbe za staro in mlado, kar je v našem času izredno važno iz socialnih in zdravstvenih vidikov.
Razumljivo pa je, da taka dvorana ne bo služila le športnim namenom, oač pa le bodo v njej lahko vršile vse večje manifestacije naše skupnosti, od zborovanj do kongresov, od plesov pa do vaških praznikov in festivalov.
Kar pa je najbolj važno in smisel vsega je dejstvo, da bomo tako ustvarili v srcu Gorice slovenski center, ki bo postal središče in izhodišče vsega našega narodnega športnega delovanja, obenem pa nadaljnji trajen spomenik naše prisotnosti v tem delu našega zamejstva.
Načrt za stavbo je že v delu, zemljišče je zagotovljeno, manjka seveda denar za gradnjo, ki ga nameravamo zbrati s široko nabiralno akcijo. K tej vabimo vso našo skupnost. Prepričani smo, da se bomo Slovenci tudi tokrat, kot že v prejšnjih časih, znali izkazati in si tako priboriti lastne prostore z lastnimi močmi pod geslom: KAR SI BOMO SAMI ZGRADILI, BO ZA VEDNO OSTALO NAŠE!
ODBOR ZA GRADNJO TELOVADNICE V GORICI
Misijonska dejavnost goriških Slovencev
,Po vsem katoliškem svetu so nedeljo 22. oktobra praznovali kot dan za misijone. Tudi goriški slovenski verniki so se temu praznovanju pridružili. Misijonska dejavnost je med našimi ljudmi že od nekdaj zelo živahna in plodovita, kar je predvsem razvidno iz brošure »Misijonska nedelja«, ki je tudi letos izšla in razveselila brale? z zanimivo in aktualno vsebino. Misijonska nedelja sama pa je bila letos v znamenju molitve in žrtve, ki so jo mnogi doprinesli, ko so šli peš na Sv. goro.
Zunanja proslava misijonske nedelje pa je bila 29. oktobra v Katoliškem domu. Goriška Marijina družba ima že od davna v režiji misijonsko prireditev. V teku let so se zvrstile na našem odru res lepe in zanimive misijonske igre, ki so jih pripravile družbenice same in to z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo. Prav tako je bil srečolov vedno zasnovan in voden od marljivih družbenic. Ta je -bil tudi letos njihova Skrb. Kot pridne čebelice so zbrale skupaj neverjetno veliko dobitkov, ki so razveselili skoro vse obiskovalce letošnje misijonske prireditve.
Pred začetkom igre je dr. Kazimir Humar pozdravil navzoče in izrazil zadovoljstvo goriškega nadškofa nad radodarnostjo slovenskih vernikov za misijone. Za njim je pozdra-vil še g. Vinko Zaletel, ki je sprejel vabilo dr. Humarja m prišel s svojimi igralci iz Vogrč k nam v Gorico. Tudi on je izrazil zadovoljstvo nad koroškimi Slovenci, med katerimi je misijonska misel zelo živahna, saj skrbijo za nič manj kot tri sto misijonskih bogoslovcev, ki so zlasti v Indiji. Vsem tem misijonskim delavcem v zaledju je bila posvečena veseloigra, ki so jo prikazali Vogrčani v režiji g. Zaletela.
Gledalci so bili z igro zadovoljni, saj smeha ni manjkalo pri nesrečnih zaplet-ljajih, ko so se mladi ljudje končno našli in odstranili vse zapreke, ki so ovirale njihovo ljubezen in soglasje med starejšimi. Igra je potekala brezhibno in sproščeno, kar je brez dvoma zasluga režiserja, ki je znal taiko posrečeno razdeliti vloge med mlade igralce. Ko vsem izražamo naše priznanje, si želimo, da bi še prišli med nas in nas razveselili z zdravim humorjem in pojočo koroško besedo. - Z. P.
V nedeljo 5. novembra popoldne
SKUPEN OBISK POKOPALIŠČA V GONARSU
Organizirata ga slovenska župnija v Gorici in Svet slovenskih organizacij (SSO). Ob 15. uri bo najprej maša v župni cerkvi v Gonarsu, nato pa obisk pokopališča, kjer se ibomo poklonili žrtvam nasilja v drugi svetovni vojni in 'bomo zanje molili. K tej spominski svečanosti rabimo vse naše vernike, zlasti pevce, da bo mogoče skupno petje v cerkvi in na pokopališču. S Travnika bo odpeljal poseben avtobus ob 13.30. Vpisovanje v cerkvi sv. Ivana v Gorici. - Slovenska župnija in SSO
Jugoslovanski poslanik v Gorici
Veleposlanik SFR Jugoslavije v Rimu Berislav Jovič je sredi preteklega tedna obiskal Trst in Gorico. V Gorici si je po uradnih razgovorih ogledal gradbišče novega mednarodnega mejnega prehoda v Štandrežu, Katoliški dom, kjer ga je sprejel prof. dr. Andrej Bratuž, gradbišče bodočega kulturno-športnega središča v ulici Brass, kjer ga je pozdravil predsednik odbora za gradnjo Gorazd Vesel, slovensko podjetje Viviex v Štandrežu, v večernih urah pa je obiskal prostore PD »O. Župančič« in se sestal z zastopniki slovenskega življa na Goriškem, ki so veleposlaniku razložili položaj naše manjšine na raznih področjih. Navzoči so bili med drugimi doberdobski in sovodenjski župan ter števerjanski podžupan Ciril Terpin, predsednik SSO dr. Damjan Paulin, predsednik goriške SKGZ dr. Mirko Primožič in pokrajinski tajnik SSk Marjan Terpin.
Poroka
V	soboto 28. oktobra sta se v cerkvi sv. Ivana v Gorioi za vse življenje povezala Verena Koršič in Branko Zorn. Ženin izhaja iz družine, ki se je pred ileti preselila z Vipavskega v Pariz, kjer sedaj Branko deluje kot zdravnik.
Nevesta Verena je doštudirala na ljubljanski univerzi in poučevala na goriški slovenski srednji Soli. Vsi ijo cenimo zaradi
njenega vedrega značaja pa tudi zaradi resnega odnosa do svojega strokovnega dela in čuta odgovornosti. Vedno je pokazala izreden posluh za probleme in potrebe zamejskega človeka. Med drugiim je sodelovala v Slov. akademskem društvu, pri Goriški Mohorjevi družbi, v Zvezi slov. katol. prosvete in bila večletni predsednik zbora »Lajze Bratuž«.
Hvaležni smo ji za vse. Želimo ji, da bi na novi življenjski poti mogla še naprej razvijati svoje bogate zmožnosti in da bi zvesto spremljala, čeprav iz tujine, dogajanje v naši zamejski skupnosti.
Prijatelji
Nedopustno ravnanje goriškega občinskega sveta
Odbor Mladinskega krožka - Gorica je na svoji zadnji seji 27. oktobra ugotovil, da goriška občinska uprava pri namestitvi stenčasov rajonskih svetov ni poskrbela za dvojezične napise v samem mestu, čeprav v njem živi največje število Slovencev na Goriškem. Je to ponoven dokaz za poskus izrivanja Slovencev iz samega mestnega središča. Edino pošteno s strani goriške občinske uprave bi bilo, da kot je postavila dvojezične napise na stenčasih po raznih okoliških krajih (Pevma, Podgo-ra, Štandrež), to stori tudi v vseh mestnih rajonskih svetih.
Koroški študentje so obiskali naše otroke
26. oktobra imajo v Avstriji državni praznik; spominjajo se dneva, ko je zadnji tuji vojak zapustil državo in je Avstrija po drugi svetovni vojni znova postala neodvisna in suverena republika. Ta prosti dan so koroški študentje slovenske gimnazije žrtvovali, da so prišli na Goriško in obiskali naše otroke. Prišel je »Oder mladje« z mladinsko igro Svetlane Makarovič »Hiša tete Barbare« in pa lutkovna skupina, ki je izvajala lutkovno igro »Irena in prijatelji«.
V sredo zvečer so razveselili otroke na Plešivem. Z lutkovno igro so nastopili kar na dvorišču pri Bučinelovih. Naslednji dan v četrtek je lutkovna skupina najprej nastopila v otroškem vrtcu pri Sv. Roku, dočim je Oder mladje istočasno igral v dvorani doma Anton Gregorčič v Štandrežu za tamkajšnje osnovne šole. Zatem sta obe skupini odšli v Doberdob, kjer so jih nestrpno čakali otroci iz vseh osnovnih šol v občini in otroškega vrtca. Dvorana župnijskega doma se je napolnila z mladim živžavom, ki je nato z veseljem sledil lutkam in nazadnje še »Hiši tete Barbare«. Končno so se koroški ištudentje po kosilu odpeljali še v Števerjan, da so razveselili tudi tamkajšnje otroke, ki imajo celodnevni pouk. Šele pod večer so se vrnili domov na Koroško, da gredo naslednji dan znova v šolo. V obeh skupinah je bilo 20 dijakov in dijakinj. Do gostovanja pa je prišlo na pobudo Krščanske kulturne zveze in Zveze slovenske katoliške prosvete.
V imenu organizatorja in v imenu naših otrok se koroškim dijakom iskreno zahvaljujemo za njihov obisk in izražamo željo, da bi jih še videli in slišali, saj so tako polni dobre volje in tudi požrtvovalnosti, želimo jim še veliko uspehov.
Slovenski otroški vrtec v Ronkah
Tržaška senatorka GabrieMa Gherbez je naslovila na prosvetnega ministra vprašanje, kako ie z dovoljenjem za odprtje otroškega vrtca v Ronkah. Minister je odgovoril, da je bilo dovoljenje dano. Vprašanje pa je, kdaj naj bi se ta vrtec odprl? Najbrž ne pred začetkom prihodnjega šolskega leta.
Drugo vprašanje pa je, zakaj je pobuda zanj prišlo tako pozno? In, ali bi bilo sploh kaj narejenega, če pred zadnjimi volitvami v občini Ronke ne bi predložila liste tudi Slovenska skupnost? Šele potem, tik pred volitvami, je občinska uprava, v kateri imajo komunisti večino, omenila možnost odprtja tega vrtca, ker se je zbala, da bi ji ušli slovenski glasovi. Znova se izkaže, da tam, kjer ni slovenske samostojne politične stranke, za Slovence ni storjenega ničesar. Šele če se pojavi, se zganejo tudi levičarske stranke.
Mladinska maša v Trstu. V nedeljo 5. novembra bo v Rojanu na pobudo slovenske zamejske skavtske organizacije in v okviru priprav na škofijsko zborovanje mladinska maša. S pesmijo in aktivnim sodelovanjem hočemo poudariti vlogo vseh nas pri omenjenem zborovanju. K udeležbi vabljena še prav posebno mladina.
Vrh sv. Mihaela
V	nedeljo 29. oktobra se je izteklo življenje 76-letnemu Andreju Vižintinu, po domače Kršulinu. Pred tremi leti je še mogel z zvesto ženo Marijo v družbi svojih otrok, vnukov in vnukinj z zahvalno sv. mašo praznovati zlato poroko, potem pa mu je začelo zdravje naglo pešati. Večkrat se je zatekel v bolnišnico, a tudi zdravniki mu niso mogli pomagati. Silno si je želel priti domov, zato so ga domači prepeljali nazaj na Vrh, kjer je počasi dogorel kot sveča. V bolezni je večkrat prejel zakramente. Malo pred smrtjo ga je še obiskal domači dušni pastir in ga z molitvijo ter papeškim blagoslovom pospremil v onstranstvo. Na dan pred Vsemi svetimi so ga položili k zadnjemu počitku na vrhov-skem pokopališču.
Tudi pokojnemu Andreju ni bilo v življenju prizaneseno s preizkušnjami in trpljenjem. Skromna kmetija na gornjem koncu Vrha je komaj dala zadosti za skromno preživljanje otrok, ki so prihajali drug za drugim. Zato so si pri Vižinti-novih kot drugod na Krasu pomagali z nabiranjem in prodajanjem železa, ki ga je prva svetovna vojna v obilni meri pustila v kamniti zemlji. Prišla je druga svetovna vojna. Jeseni 1943 so Nemci Andreja odvedli na prisilno delo v Konigsberg v Nemčiji, od koder se je vrnil ob koncu vojne. Vendar gorja še ni bilo dovolj. Leta 1950 je zgorela hiša, pri čemer je tragično umrl 18-letni sin Andrej. Toda to Kršulinu in njegovi ženi ni vzelo poguma. Kupila sta si posestvo na Briščih in si tam uredila novo življenje. Gospodarske razmere so se izboljšale, le zdravja ni bilo več. In tako je prišla božja dekla smrt, da zatisne trudnemu Andreju oči.
Naš list je imel h Kršulinovim vedno prosto pot, saj so bili od začetka nanj naročeni. Zato izrekamo ženi Mariji, sinu in hčeram ter ostalim sorodnikom iskreno sožalje, pokojnemu Andreju pa želimo, da se mu telo spočije v rodni zemlji, duh pa doživi polnost sreče v občestvu svetih. - jk
Moški zbor »Mirko Filej« na Koroškem
Pretekli teden je bil zares plodovit v kulturni izmenjavi med Goriško in Koroško. Prišli so koroški študentje z lutkami in razveselili naše najmlajše, prišla je skupina mladih igralcev iz Vogrč in v Katoliškem domu zabavala širše občinstvo s posrečeno veseloigro. Vendar je o tem govora na drugem mestu v našem listu.
Tu bi želeli povedati, da medtem, ko je v nedeljo 29. oktobra en avtobus pripeljal Korošce v Gorico, je drugi avtobus šel v Celovec in Dobilo vas ter tja ponesel pevce moškega zbora »Mirko Filej«. Po zaslugi in posredovanju dr. Vrbinca, ki je na celovškem radiu zadolžen za slovenske oddaje, smo šli na to radijsko ustanovo snemat ciklus naših pesmi. Registracija je lahkotno potekla, nakar so nas
Korošci pospremili v Št. Lipš v prijazno Sternovo gostilno in nam postregli s kosilom. Popoldne smo si z avtobusom ogledali Klopinjsko jezero in razne zanimivosti ter zvečer nastopili v Kulturnem domu v Dobrli vasi v organizaciji društva »Srce«. Menimo, da smo s svojim podajanjem poslušalce navdušili, saj so še in še prosili za ponovitve raznih pesmi.
Naj še omenimo, da je bil nastop na Koroškem v okviru izmenjav med tamkajšnjo Krščansko kulturno zvezo v Celovcu in Zvezo slovenske katoliške prosvete v Gorici, ki sta se pred kratkim dogovorili za niz podobnih izmenjav med obema zamejskima skupnostima. In tako je brez posebnega hrupa prišlo do gostovanj v preteklem tednu, ki tudi služijo manjšinski povezavi in rodijo dobre sadove. Požrtvovalnim nastopajočim pa dajo novega zagona, ko vidijo, da se obzorja njihovega udejstvovanja znatno razširijo.
OBVESTILA
Misijonski brat Ludvik Zabret, ki misi-jonari v Indiji že 30 let, bo imel predavanje v sredo 8. novembra ob 20.30 v mali dvorani Katoliškega doma, ki bo združeno s skioptičnimi slikami ter filmi.
G. Vinko Zaletel s Koroškega bo v nedeljo 12. novembra ob 17. uri imel v Katoliškem domu skioptično predavanje o starem Egiptu.
Društvo slovenskih izobražencev v Trstu
bo imelo v ponedeljek 6. novembra ob
20.15	v svojih društvenih prostorih, ulica Donizetti 3 redni občni zbor.
Srečanja Slovencev v Milanu so vsako drugo nedeljo v mesecu. Prihodnje srečanje bo v nedeljo 12. novembra ob 16. uri v cerkvi sv. Tomaža, ul. Broleto, Milan. Za informacije telefonirajte na (02) 872990 ali (0332) 283401.
DAROVI
Za Zavod sv. Družine: Bazilka štanta v spomin pok. duhovnika Bernarda Špacapana 12.000 lir.
N. N. za slovenske misijonarje, za cerkev sv. Ivana v Gorici in za kapelo bi. p. Leopolda v Domju po 50.000 lir.
Albina iz Gorice: za Alojzijevišče 5.000, za misijone 10.000 lir.
Namesto cvetja na grob Jožeta Petarosa
daruje sestra Urška za telesno prizadete na Opčinah 10.000 lir, za sklad Katoliškega glasa in za misijone pa po 5.000 lir.
Za tržaške skavte: Ivanka Sancin ob 8. obletnici smrti nepozabnega sina Karlota
5.000	lir.
V	spomin Terezije Bucik daruje Marija Kobal za misijone 3.000; Danica Novak za kapelo p. Leopolda v Domju 10.000 lir.
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19; kratka poročila ob 11., 14; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15
Spored od 5. do 11. novembra 1978
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Oddaja o Benečiji. 10.30 Danes obiščemo Bane. 11.05 Mladinski oder: »Ježek se potepa«. 11.35 Nabožna glasba.
13.00	Ljudje pred mikrofonom. 13.20 Poslušajmo spet. 15.00 Nedeljsko popoldne.
Ponedeljek: 9.30 Psihologija predšolskega otroka. 10.05 Koncert. 11.00 Odlomki iz Svevove proze. 12.00 Prizori iz zdravniške ambulante. 12.20 Vesela glasba. 13.15 Naša pesem 1978 v Mariboru. 14.10 Kulturna beležnica. 14.20 Glasbeni ping pong. 17.05 Koncert. 18.05 Čas in družba. 18.20 Operna glasba.
Torek: 9.30 Poznate Evropo? 10.05 Koncert. 11.00 Podlistek: Moč preteklosti. 13.15 Zborovska glasba. 14.10 Literarni utrinki. 14.20 Stara navada - železna srajca. 15.00 Mladi izvajalci. 15.35 Poglejmo v izložbo plošč. 16.30 čudoviti otroški svet. 17.05 Koncert. 18.05 Slovenska književnost v Italiji. 18.20 Operna glasba.
Sreda: 9.30 Nekdanji avtorji, kakor jih vidi Boris Pahor. 10.05 Koncert. 11.00 Ljudje in dogodki. 12.00 Odlomki iz operet.
13.15	Naši zbori. 14.10 Mladi pisci. 14.20 Kličite Trst 31065. 16.30 Otroci pojo. 17.05 Koncert. 18.05 Recital.
Četrtek: 9.05 Iz južnoameriške folklore. 9.30 Družina v sodobni družbi. 10.05 Koncert. IT .00 Podlistek: Moč preteklosti. 13.15 Cecilijanka 1977. 14.10 Danes 'bomo govorili o... 14.30 Glasbene oblike in izrazi. 15.35 Priročnik lahke glasbe. 16.30 Kje je napaka? 17.05 Klavirske skladbe v ddbi čitalnic.
18.05 Gospodarska društva. 18.25 Operna glasba.
Petek: 9.30 Iz beležnice Zore Tavčar.
10.05 Koncert. 11.00 Nenavadne življenjske zgodbe. 12.00 V starih časih. 12.30 Glas in glasba narodov. 13.15 Mednarodno tekmovanje Seghizzi 1978. 14.10 Mladi znanstveni raziskovalci. 14.20 Pesmi iz polpretekle dobe. 15.00 Jugotonov express. 15.35 Zgodovina rock in pop glasbe. 16.30 Otroški vrtiljak. 17.05 Koncert. 18.05 Kulturni dogodki.
18.05 Operna glasba.
Sobota: 9.30 Življenje besed. 10.05 Koncert. 10.30 Kulturno pismo. 13.15 Slovenske ljudske pesmi. 14.10 Slovenske povojne revije v Italiji. 14.30 Končno, sobota! 15.35 Iz filmskega sveta. 16.30 Odprimo knjigo pravljic. 17.05 Mi in glasba. 18.05 »Profesor Klepec«. Izvedba Radijski oder. 18.45 Vera in naš čas.
Za Marijin dom v Rojanu: v spomin Terezije Bucik darujeta sin Drago in snaha Albina 20.000; Vida Slokar 10.000; Matejka Maver 5.000; ista v spomin Jožeta Štrekelj
5.000	lir.
Za kapelo p. Leopolda v Domju: Angelina Kalin, Trst, 10.000; Mery, Trst, 10.000; N. N., Riomanje, 20.000; N. N., Mačkolje, 5.000; N. N., Mavhinje, 20.000; razni dobrotniki iz Domja 60.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: Marja Senica (za streho) 20.000; družina Boža in Silvano Dobrila (Log), ob obletnici smrti mame in tašče Rože 15.000 lir.
Za slovenske misijonarje: Marta Požar in Saloma .Novak iz Trsta po 10.000 lir.
Za lačne po svetu: v spomin blage Tinčke Živec sestri Mira in Zora 10.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
t
Ob desetletnici smrti dragega moža in očeta
Antona Krebelj
(7. 11. 1968 - 7. 11. 1978)
se ga vedno spominjajo
žena Angela, hči Jolanda z družino ter odsotna sinova
Mavhinje, Tržič, Barcelona, Sydney
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo