Štev.  3.
^IIjubljaiiskL,
1 o x o 3LjiJl*ji id»«oioioioii>toio>tfffi»8iyT9y>y^'"Ma""01 °ZS
-t----r—5----»----r
t—t—1—r—i—1—1—r-
Leposloven in znanstvert list?
V Ljubljani, dne  1. sušca 1897.
Leto XVII.
#
Essehrin kip.
voji ljubici Essehri
Je sezidal Abdurrhaman
Ob valeh  Gvadalkivira
v
Carokrasen grad.
Mnog iz Kordove prihaja
Moslem in po stezah vrta
Izprehaja se, napaja
Si oči čudeče.
Glej,  ciprese kot duhovi
Temne v zrak se dvigajo
A pred  njimi  lavorike
Kot začarane kraljične
Se   priklanjajo.
In  pod njimi vodometa
Vodice šume zaspane,
S kapljicami  poigrava
Si nebeški solnčni  žarek
In zefir lehak.
In ti hrami, te dvorane!
Dvigajo se vitki stebri
Pod visokim svodom;
In oboki križajo  se,
V lokih  drznih  spenjajo  se
Pod nebo visoko.
A po stenah arabeske
Se prepletajo, cvetejo
Bujno in fantastično,
Kakor sanje v duši mladi .
Ah, in  sanje v duši mladi
Si žele še več,  še več . . .
Kje so huris črnooke,
v
Crnooke, črnolase,
Črnolase, belopolte,
Da krase  ta kras ?
Tukaj!  Glej  — ob  vhodu krasna
Huri  — ne,  saj  to ni huri,
To ni krasotica živa  —
To je kip  Essehre!
»Abdurrhaman, Abdurrhaman ! Allah tebe naj  prokolne, Naj  zapre ti svoje dvore Ker korana ne spoštuješ! Kaj  prepoved je korana ? ,Allah eden,  in njegova Je prepoved ta: Vernik!  ne okrašaj hiše, Niti hiše,  ne svetišča S kipom si človeškim  — Ker to je ničemurnost !' Ti pa zaslepljen  od strasti In  ničemurnosti grešne Si postavil kip Essehri Vsem v pohujšanje!«   —  — Tak' jeze se po Kordovi Starci moslemini, In prete nebeško kazen, In žele nebeško kazen.
Odgovarja jim kalif: »Oj,  vi .starci moslemini,  — Vi bojite se,  kaj ne da, Da naposled se še vaša Lica ne upodobe ?
»3°
Kazimir Radič:  V mraku.
Brazgotine vse in gube
Lica, čela vašega,
Razoranega od strasti' —
Naj  li jih vrstniki zro,
Naj li se ohranijo
Do potomcev vaših poznih?
O sramota, o sramota!
Koran sveti, na pomoč! . . .«
» »Odpri koran, Abdurrhaman,
Citaj  koran,  suro peto,
Citaj v njej prokletstvo svoje !...««
»Oj,  vi verniki  častiti,
Potolažite si srd!  —
Vse na svetu se izpreminja,
Nove misli, nove  želje —
In le koran naj bo star ?
Moslemini   pravoverni,
Saj i vi ste za napredek —
Le pomislite na suro,
Ki o vincu govori! . . .«
Zlobno se kalif nasmeje; Moslemi osramočeni Grizejo se v ustnice.
Aleksij   Nikolajev.
V mraku.
I
eži kot lepa mlada žena Pred mano zemlja pomlajena, Nje dih je sladki vonj cvetlic, Nje smeh zveneči —  petje ptic.
V dvorani širni,  neizmerni Počiva na blazini perni Nad njo lestenca jasni žar Telesa nje obseva čar.
V   lestencu luč medli,  umira, In žena v sen oko zapira — Nje smeh, nje glas,  kako je   tih, Opojni čutim le nje dih . . .
V  lestencu luč je dogorela, Ženo tihotna noč objela, Kot sanje bajne nad glavo Ji zvezde zlate zasijo.
Nobenega ni ljubca blizi
— Ima jih več ko   zrn na nizi
Oh, sama sredi te  noči
Ta lepa žena spi,  leži!
cT3
Kazimir Radič.
f
Zvečer.
ohiti solnčece zlato, Pohiti hitro za goro; Ko ti zaideš  proč od nas  -Hitim jaz k ljubici na vas !
Ko tebe, solnčece, več ni, Vse lepše nje oko žari, In ko večerni hlad pihlja, Vse slajše ona šepeta . . .
I. N. Resman.