Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - II Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	20
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	85
Poštno ček. račun: štev. 9-12410	Za inozemstvo: Mesečno	L	150
J
Leto III. - Štev. 46
Gorica - 15. novembra 1951 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Kaj je verska svoboda
Jugoslovanski diktator Tito je pretekli teden imel časnikarsko konferenco, katere se je udeležilo baje 70 tujih in 50 domačih časnikarjev. Trajala je nad tri ure. Govorili so o marsičem, med drugim tudi o odnosu Titove Jugoslavije do Vatikana. Urednik francoskega katoliškega lista »Aube« Pierre Corval je namreč zastavil vprašanje, kakšni bodo v prihodnosti odnosi med Vatikanom in Jugoslavijo. Tito je odgovoril, da med Jugoslavijo in Vatikanom ni nerešljivih vprašanj. Jugoslavija se ne vmešava v notranje zadeve Vatikana, temveč želi, da bi se odnosi med njima normalizirali, kajti v Jugoslaviji vlada svoboda vere. Tako se je približno glasil Titov odgovor, ker razni časopisi so dali različno besedilo. Ta odstavek iz Titovega razgovora sta prinesla tudi Pr. dnevnik in Soča. Ker se je s strani jugoslovanskih vlastodržcev že tolikokrat ponovila ta trditev o svobodi vere v Jugoslaviji, z nasprotne strani pa se prav tolikokrat zanikala, poglejmo, kako je s to rečjo.
Dve sta suvereni, neodvisni družbi, in to sta država in Cerkev. Obe sta vsaka v svojem delokrogu popolnoma neodvisni druga od druge. V skrbi za materialni blagor državljanov, je država neodvisna od Cerkve; in kadar Cerkev skrbi za dušni blagor vernikov, je prav tako neodvisna od države. Neodvisnost Cerkve od države izvira iz božjega prava, od Kristusa. Zato pravi cerkveni zakonik: »Cerkev ima, neodvisno od katere koli civilne oblasti, pravico in dolžnost poučevati vsa ljudstva v evangeljskem nauku.« (kan. 1322). To neodvisnost Cerkve pri izvrševanju od Boga ji dane naloge imenujemo cerkveno svobodo.
Iz te svobode izvira druga, ki jo lahko imenujemo versko svobodo in katera obstoji v tem, da posamezniki lahko nemoteno izpovedujejo katero koli versko prepričanje, se prištevajo k tej ali oni verski skupnosti ali pa k nobeni. Ta svoboda pa predpostavlja prvo, kajti ni mogoče, da bi kdo užival versko svobodo, če versko občestvo, h kateremu se prišteva, ne uživa svobode, da sme nemoteno oznanjati in širiti svoj nauk. Nesmiselno je govoriti o verski svobodi, kadar sme vernik le v svoji notranjosti izpovedovati svojo vero, opravljati le verske vaje, ni pa dovoljeno, da cerkev, h kateri pripada, širi svoj nauk, vzgaja po svoji u-videvnosti mladino, svoj duhovniški naraščaj, ustanavlja verske organizacije, ima lastno časopisje, svobodno imenuje in nastavlja cerkvene predstojnike, škofe, župnike, vzdržuje dobrodelne in vzgojne zavode, samostane itd. Verska svoboda je torej nesmisel brez cerkvene svobode. Zato pa. kadar na Zapadu govorimo o verski svobodi, vključujemo vedno tudi cerkveno svobodo v zgornjem smislu in v vsakdanjem govoru ne delamo razlike med versko in cerkveno svobodo.
Drugače je pa s to stvarjo v komunističnih in sploh v diktatorskih državah. Tam govorijo o verski svobodi, toda mislijo pri tem na duhovno svobodo posameznika, ki je neodvisen, da se lahko prišteva k tej ali oni veroizpovedi ali pa k nobeni, da lahko opravlja svoje verske vaje in obrede prav tako bolj ali manj svobodno, v kolikor to ne moti javnega reda. Nikakor pa ne priznavajo tega, kar sicer imenujemo cerkveno svobodo. Pod komunističnimi režimi cerkvene svobode ni. Vsaka verska skupnost, torej tudi katoliška Cerkev, se smatra kot privatno društvo, zasebna organizacija, ki
ima toliko pravic, kolikor jih država pusti. Zato pa titovci z mirno vestjo govorijo o verski svobodi v FLRJ, dočim imajo v Ljubljani na prisilnem delu 54 duhovnikov, ter so mnogim drugim naložili občutne globe, ker so učili krščanski nauk. Ne. pustijo pobirati miloščine za cerkvene potrebe, ne dovolijo tiskati in prodajati katekizmov in mašnih knjižic, ne dovolijo otvoritve malih semenišč, nobene verske organizacije, kontrolirajo vse versko časopisje, so razpustili toliko samostanov, ovirajo vernikom in duhovnikom vsako občevanje z zunanjim svetom, (lani n. pr. je prišlo z vsega sveta čez tri milijone vernikov v Rim, iz Jugoslavije nihče), itd. itd., pa kljub temu govorijo o verski svobodi.
Kaj naj tedaj rečemo o taki verski svobodi, kjer je cerkev vklenjena v verige državnega absolutizma ? Samo to, da je taka svoboda v sredi
votla, okrog je pa nič ni. Taka verska svoboda je prazna beseda. Služi pa imenitno našim komunistom, da zakrivajo resnično stanje v FLRJ. Ker so zapadnjaki površni ljudje, ki dajo veliko na blesteče besede, a se ne poglobijo v njih smisel, občudujejo Titovo versko svobodo, polne cerkve, narod, Hi roma na Brezje in k Mariji bistriški, oni par duhovnikov, ki sme v šolah učiti krščanski nauk, in podobne pojave osebne veTske svobode. Iz tega črpajo prepričanje, kako svobodni so jugoslovanski narodi. Zato je čas, da damo besedam njihov pravi pomen, tudi besedi »verska svoboda«.
Ko pa Tito govori, da med Jugoslavijo in Vatikanom ni nerešljivih vprašanj, ima prav. Toda rešitev ne zavisi od sv. stolice, temveč od Tita samega. Vrne naj Cerkvi ukradeno ji svobodo in vprašanje bo takoj rešeno. Do takrat pa naj nikar ne slepari ljudi z blestečimi in dvoumnimi besedami. Isto svetujemo »Primorskemu dnevniku« in »Soči«.
Združeni narodi iščejo mir
F. Parri in Jugoslavija
Bivši poveljnik ital. partizanskih edinic med vojno in poznejši ministrski predsednik Ferruccio Parri se
Jugoslavija obtožuje Rusijo
Na seji glavne skupščine ZN dne 9. nov. je jugoslovanski zunanji minister Edvard Kardelj formalno obtožil Sovjetsko zvezo in njene pod-ložnice, da ogrožajo jugoslovansko suverenost, teritorialno nedotakljivost in državno neodvisnost. V obširni spomenici omenja Kardelj, da Sovjetska zveza organizira in izvaja napadalni pritisk proti Jugoslaviji že več kot tri leta, bodisi neposredno, bodisi po svojih satelitskih državah. Nadalje izjavlja, da je jugo* slovanska vlada storila vse mogoče za izboljšanje stikov z državami sovjetskega bloka, pa zaman. Dalje je obtožil Romunijo, Bolgarijo in Madžarsko, da so kršile vojaška določila mirovnih pogodb s povečanjem svojih oboroženih sil. Jugoslavija obtožuje tudi države kominforma podtalnega rovarjenja proti njej in ščuvanja Jugoslovanov k uporu. Obtožuje Sovjetsko zvezo tudi gospodarske blokade in končuje svojo spomenico s tem, da poudarja, da vse to krši splošna načela listine Združenih narodov ter ogroža mir na svetu.
Kardelj je pozval Glavno skupščino Združenih narodov, da sprejme primerne ukrepe proti napadalni politiki sovjetskega bloka in postavi to vprašanje takoj na dnevni red skupščine. — Kardeljev perdlog so sprejeli in pride na razpravo.
je udeležil zagrebškega kongresa za mir na čelu italijanske delegacije. Na kongresu je Parri tudi govoril in se zelo laskavo izjavil o jugoslovanskem diktatorskem režimu. Njegove besede je prineslo vse jugoslovansko časopisje in tudi »Primorski dnevnik«. Sedaj pa je isti Parri v milanskem tedniku »Europeo« objavil pismo svojim tržaškim somišljenikom, v katerem pojasnjuje, zakaj je odšel v Jugoslavijo. Potem ko našteje razne nagibe^ ki so ga pri odločevanju vodili, zaključi:	»Če
sem upošteval ta razmišljanja, ko sem se odpravljal v državo ubijalcev tolikih naših tovarišev, ki jih nisem pozabil v trenutku svoje odločitve, je bilo to zaradi tega, ker sem se po zrelem premišljanju, zasledujoč pazljivo ves razvoj tržaškega vprašanja, prepričal, da sem samo na ta način mogel biti koristen stvari Trsta...«
Tako zagovarjanje samega sebe in s takimi besedami, kot jih rabi Ferruccio Parri, je titovskemu tisku zelo neljuba zadeva, ker odkriva resnično Parrijevo mnenje o Titovem režimu. Zato veljaj tudi v drugih primerih vodilo, da ni verodostojno ono, kar o komunističnih režimih izjavljajo obiskovalci, dokler so v njihovih državah, temveč ono, kar povedo, ko so doma.
Novo zasedanje Združenih narodov v Parizu se je začelo s predlogi za mirno poravnavo mrzle vojne med Vzhodom in Zapadom, ki traja že vsa leta po končani drugi svetovni vojni. Zdi se, da so si zlasti zapadni zastopniki postavili za namen, da hočejo vse poskusiti, da bi do take poravnave prišlo.
Prvi, ki je sprožil misel o poravnavi, je bil francoski državni predsednik Auriol. Ta je imel otvoritveni govor, v katerem je predlagal, naj bi se štirje veliki, to je Truman, Churchill, Stalin in Sehuinan sestali na posebni konferenci, kot se je to dogajalo med zadnjo vojn'o, ter skušali najti rešitev spornim vprašanjem, ki danes razdvajajo svet v dve polovici.
Za Auriolom so prišli na dan s posebnim načrtom za mir trije zunanji ministri Združenih držav. Velike Britanije in Francije. Ti so skupno predlagali načrt za omejitev in nadzorstvo nad oboroževanjem. Njihov predlog za nadzorstvo in zmanjšanje oboroževanja sta podprla predsednik Truman v velikem govoru, ki ga je imel na ameriški narod dne 8. novembra, in pa zunanji minister Acheson v govoru na generalni skupščini Združenih narodov istega dne. Bistvo zapadnih predlogov za mirno poravnavo in sožitje s sovjetskim blokom je v tem, da hočejo, naj se upelje praktična kontrola nad oboroževanjem in pa postopoma razorožitev. Predsednik Truman je glede tega dejal:
»Pred nekaj urami so Združene države, Velika Britanija in Francija objavile, da bodo predložile Glavni skupščini skupni predlog velike važnosti. To je predlog za zmanjšanje oboroževalnega bremena, ki zdaj tako težko teži ves svet. To je pot zdrave pameti za postavitev osnov za ureditev in uravnovešeno znižanje vseh oboroženih sil in vse vojne opreme ter tudi atomskega orožja.«
Nato je predsednik Truman pojasnil, zakaj bodo postavili ta predlog. Vse človeštvo želi mir. Pot do miru je pa dvojna: pot oborožitve, po kateri hodijo narodi sedaj, in pot razorožitve, na katero bi radi stopili za naprej. Ker ima Sovjetska zveza iu njene podložuicr. velikanske oborožene sile, pripravljene za vojno, in obenem tudi večje število atomskih bomb, so prisiljene tudi zapadne države, da se oborožujejo. To tudi delamo, je priznal Truman. »Mi bomo nadaljevali z ustvarjanjem močne obrambe v Evropi in v
Ameriška pomoč Jugoslaviji
Neurje v Italiji
Te dni razsaja hudo neurje po vsej severni Italiji. Veliko je človeških žrtev, zlasti pri prebivalcih ob reki Padu in njenih pritokih. Vse reke v severni Italiji so strahovito narastle in stopile preko bregov. S seboj odnašajo živino, hlode in pa tudi človeška trupla. V ponedeljek je bila v Benetkah plima tako visoka, da je morje poplavilo pritličja mnogih hiš in zlasti trgovin. Tudi Soča pri nas je precej narasla. Neurje ni še prenehalo.
Predsednik Truman je sklenil, da bo Amerika še naprej nudila vojaško in gospodarsko pomoč Jugoslaviji. Ta svoj sklep utemeljuje z naslednjimi razlogi:
»Jugoslavija je izpostavljena nadaljnjemu in povečanemu pritisku Sovjetske zveze in njenih satelitov. Posebno še v teku zadnjega leta ^je Sovjetska zveza podvzela korake, da bi povečala obseg iu učinkovitost oboroženih sil sovjetskih satelitov, ki mejijo na Jugoslavijo. Za obvladanje tega položaja je nujno polreb-no ojačiti jug^-ovaiinke oborožene sile, ki preds'a\Ijajo po številu in pripravljenosti pomefibnn zapreko napadalnosti v jugo-vzhodni Evropi. Jugoslavija ni bila v stanju da proizvaja doma, ali pa dobavi od zunaj, mnoge stvari za svojo vojaško opremo. Položaj je postal tako napet, da je treba pospešiti borbeno učinkovitost jugoslovanskih oboroženih sil. Posledica tega je, da zahteva varnost Združenih držav in svobod-
nega sveta, da dobavimo vojaško pomoč Jugoslaviji.
Naša varnost tudi zahteva, da nadaljujemo gospodarsko pomoč Jugoslaviji, da usposobimo to državo, da obdrži in ojači svojo obrambno sposobnost. Obseg jugoslovanskih o-brambnih naporov je stavil zelo težke zahteve na domače vire. Razen tega sta kominformistična gospodarska blokada in lanskoletna resna suša še povečale te težave. Brez take gospodarske pomoči bi bila bistvena proizvodnja v Jugoslaviji zmanjšana, kar bi nevarno onemogočilo Jugoslaviji, da sama sebe brani.
Nimamo nič proti temu, če ZDA pomagajo jugoslovanskim narodom, da se ubranijo pred sovjetskim komunizmom. Vendar bi Truman ne smel pozabiti, da je sedanjemu šibkemu položaju jugoslovanskega gospodarstva v nemajhni meri. po našem mnenju celo največ, krivo brezglavo gospodarstvo vlade, ki vse poskuša, da bi si odtujila ljudstvo in ubila v njem veselje do dela.
drugih delih sveta — pač tako dolgo, dokler bo to potrebno,« je izjavil predsednik Truman. »Ustvarjanje obrambe svobodnega sveta je ena pot za varnost in mir. Kot stojijo danes stvari, nam je odprta samo ta pot.«
»Vendar obstoji še druga pot do miru in varnosti, pot, ki bi jo najraje nastopili. Mi bi raje videli, da bi države znižale svoje oborožene sile na uravnovešeno osnovo, ki bi bila poštena za vse.«
To sredstvo miru in varnosti so v mednarodni politiki že večkrat skušali uporabiti. Že po prvi svetovni vojni so imeli dolge konference za razorožitev. Še večje poskuse so v tem oziru naredili po drugi svetovni vojni. Ravno ustanovitev Združenih narodov je najdrznejši tak poskus, doseči varnost in mir s pomočjo dogovorov. Na generalni skupščini so o splošni razorožitvi že razpravljali prejšnja leta, a Sovjeti so zavrnili vse predloge. Zato so prišli sedaj m» dan z novim, ki je popolnejši od prejšnjih. Tri bistvene točke novega predloga so: Ugotoviti se mora natančno, kakšno orožje in oborožene sile ima vsaka posamezna država; izdelati se mora postopek za dejansko zmanjšanje oborožene moči; vse to je treba izvršiti čimprej; ta načrt morajo sprejeti in odobriti vse države, ki imajo znatno vojaško moč.
Trumanov govor in načrt zapadnih velesil je demokratični tisk in sploh vsa demokratična javnost sprejela z zadovoljstvom. Ni pa bilo tako s Sovjeti. Ti so po ustih svojega zunanjega ministra Visinskega že čez dva dni odgovorili, in sicer tako, kot je bilo pričakovati. Višinski je predlagani načrt gladko odklonil in stavil svojega. V glavnem je zahteval: Generalna skupščina naj obsodi kot napadalno politiko držav atlantskega sporazuma; sklene naj se premirje na Koreji in čete Združenih narodov naj se umaknejo na 38. vzporednik; generalna skupščina naj pozove svoje članice na novo konferenco za razorožitev; ista skupščina naj povabi pet velikih (Ameriko, Anglijo, Rusijo, Francijo in komunistično Kitajsko), naj sklenejo nenapadalni pakt. Višinski je z vso gorečnostjo zavrnil predlog o kaki kontroli oboroženih sil in orožja na področju Sovejtske zveze.
Po takem odgovoru na predloge zapadnih politikov je postalo jasno še enkrat, da je razkol med obema polovicama sveta že kar nepremostljiv. Zato je bila prva posledica sovjetske zavrnitve mirovnega načrta objava o ustanovitvi skupnega poveljstva za obrambo Srednjega Vzhoda, ki so jo dale ZDA, Velika Britanija, Francija in Turčija. Tudi na Srednjem Vzhodu mislijo osnovati podobno obrambno vojaško moč, kot jo ima general Eisenliower v Evropi. Če bi Egipt in druge r ab-ske države ne pristopile, si bodo pomagali brez njih, kajti svoj pristop so že obljubile Avstralija, Novi Zeland in Južna Afrika.
Volitve v Argentini
V nedeljo 11. nov. so se vršile v Argentini volitve za državnega predsednika. Z veliko večino je bil izvoljen dosedanji predsednik general Peron. V primeru z zadnjimi voli-tvami leta 1945 je bil Peron izvoljen s precej večjo večino. Pred volitvami je bilo nekaj neredov po državi. Na dan volitev pa trdijo, da je povsod vladal red. Prvič v zgodovini so šle Volit tudi argentinske žene. Nekateri menijo, da so ravno te dale Peronu tako veliko večino.
Sedemindvajseta
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 13, 31-35)
Tisti čas je povedal Jezus množicam to priliko: Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in usejal na svoji njivi. To je sicer najmanjše izmed vseh semen, ko pa zraste, je večje ko zelišča in postane drevo, tako da pri-lete ptice neba in prebivajo na njegovih vejah. — In še drugo priliko jim je povedal: Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo. — Vse to je povedal Jezus množicam v prilikah in brez prilik jim ni govoril, da se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: ,Odprl bom svoja usta v prilikah, razodel bom, kar je bilo skrito od začetka sveta.’ □
Iz malega raste veliko. Jezus'povišuje malo gorčično zrno. Je sicer najmanjše izmed vseh semen, ki pa zraste, postane drevo. — Poveličuje kvas. Malo kvasa vso moko pre-kvasi.
To so vse prispodobe, ki naj nas nagibljejo, da malih, tajnih sil, ki so tako potrebne za naše duhovno življenje, ne preziramo. — Morda sanjamo samo o velikem. Naenkrat bi radi postali dobri. Toda tako ne gre. Cerkev se sezida iz malili kamnov. Ni iz ene same skale.
Bog, ki je neizmeren, se rad poslužuje malenkosti, da nas posvečuje. Če se oprimeš te malenkosti, boš rastel kot gorčično drevo, te bo ta malenkost prekvasila kot kvas moko.
Ta malenkost je dejanska milost božja!
Malenkost jo imenujemo le zato, ker tako nalahno, komaj opazno pride. V resnici pa je nekaj velikega. Je nadnaravni dar božji. Tudi gorčično zrno je nekaj majhnega na
Katoličani v Indiji
Zadnje čase je v Indiji veliko zanimanje za splošne volitve, pri katerih kandidira tudi 32 katoliških kandidatov, ki jih je določil malabarski katoliški kongres. Indijski katoličani so trdno povezani med seboj ter se dobro zavedajo važnosti volitev in problemov, za katere se borijo. Ves katoliški tisk podpira volilno kampanjo, ki se bo končala najbrže z zmago kongresne stranke, čeravno je izgubila ta v zadnjih štirih letih precej na svoji priljubljenosti pri ljudstvu. Druga važna stranka v Indiji je stranka »Praja« z levičarskimi tendencami; nadalje stranka socialistov in stranka komunistov. V indijskih državah Travaneore-Coehin in v Madrasu, kjer je komunistična stranka prepovedana, bodo kandidirali komunisti na socialistični listi.
Mnoge škofije države Travancore-Cochin so dobile od ameriških katoličanov velike množine mleka in jajc v prahu ter krušne moke. Ta živila so se porazdelila po krajih, kjer je največje pomanjkanje in lakota. V sami državi •Travancore-Cochin znaša primanjkljaj na živilih 103.000 ton ali 105 milijonov kg, toda še hujše so razmere v Biharju. Pomanjkanje je v nekaterih slojih prebivalstva tako veliko, da je mnogo takih, ki niso mleka še nikoli pokusili. Posebno težke so razmere v Assa-mu, kjer se je pomanjkanje zaradi zadnjih potresov in 'povodnji in zaradi 50.000 ljudi, ki so ostali brez strehe, še bolj povečalo. Neki salezijanski duhovnik poroča, da je v As« a mu kakih 16.000 kristjanov v nevarnosti, da umrjejo od lakote. — Škof msgr. Štefan Ferrando podaja o Assamu podobno sliko, ko piše: »Umrljivost otrok je ogromno narasla. Misijonarji me zopet prosijo za živila. Z mlekom, ki smo ga dobili lansko leto, smo pomagali stotinam ubogih otrok. Prisiljen sem, da vas prosim, da mi pošljete mleka, riža in obrabljenih oblek.«
Nič manj kot 400.000 katoličanov se udeležuje letos duhovne obnove, pri kateri molijo po namenu sv. očeta. Udeleženci te duhovne obnove se zbirajo v Mangalore iz
pobink. nedelja
pogled. V sebi pa skriva življenje. Živi božji klie, ki naj te vname za dobro, skrije Bog v neznaten dogodek, v minljivo besedo, v ta ali drugi slučaj. Ne sliši se ta klic kot šumenje morja, ampak pribaja kakor po prstih.
Na videz je bilo nekaj zelo neznatnega, če je vojak Ignacij v bolnišnici dobil v roke knjigo »Življenje svetnikov«. Lahko bi jo bil zavrgel. Njemu, častiželjnemu vojaku vendar ne pristoja tako branje. Vendar je sprejel knjigo, jo čital in se spreobrnil in postal velik svetnik.
Takih prilik, v katere Bog skrije svojo dejansko milost, je vse polno. Zvon zazvoni. Nekaj navadnega. Nešteti ga slišijo, ti se pa odkriješ, moliš in storiš svojo dolžnost. — Bolezen te napade. Zopet nekaj navadnega. Koliko ljudi je bolnih. Tebi se zjasni v glavi: daroval bom trpljenje za grešnike.
Ne prezirajmo torej dejanske milosti, ki nas razsvetljuje in nas nagiblje k dobremu. Če ji bomo sledili, bo naredila iz nas nekaj velikega.
NEDELJSKA MOLITEV
DAJ, PROSIMO, VSEMOGOČNI BOG, DA BOMO MISLILI VSELEJ TO, KAR JE PAMETNO, TER V BESEDI IN DEJANJU VRŠILI, KAR TEBI UGAJA.
Koledar za prihodnji teden
18. novembra. NEDELJA. 27. pobinkošt-na; posvečenje bazilike sv. Petra.
19. PONEDELJEK. Elizabeta, vdova.
20. TOREK. Virgilij, škof; apostol koroških Slovencev.
21.SREDA. Darovanje Marije Device.
22. ČETRTEK. Cecilija, devica in muč.
23. PETEK. Klemen, papež.
24. SOBOTA. Janez od Križa, spozn.
vseh krajev Indije, Pakistana, Birinanije, Cejlona, Goe in Pondicherryja. Duhovno obtlovo vodijo očetje jezuiti.
V Travancore-Coehinu je bil imenovan za prosvetnega ministra katoličan PYLEE. To imenovanje je vzbudilo pri katoličanih upanje, da se bodo želje ondotnih katoličanov glede katoliških šol popolnoma uresničile. G. Pylee je prvi katoličan, ki je bil v tej državi imenovan za prosvetnega ministra. Zanimivo je, da je v tej državi večina šolskih zavodov v katoliških rokah. Novi prosvetni minister je v vrstah indijskih katoličanov zelo znana osebnost. Zadnjih 30 let se je bavil s poučevanjem ter je zaradi svojih zaslug prejel od sv. stolice posebno odlikovanje. Poleg njega sedi v vladi države Travancore-Coehina še en katoličan, to je finančni minister M. Kora.
Francoski škofje in stanovanjsko vprašanje
Francoski škofje so podali tisku izjavo glede nujne rešitve stanovanjskega vprašanja. V tej izjavi poudarjajo, da je sv. Cerkev že ponovno opozorila katoličane na važnost stanovanjskega vprašanja. Že Leon XIII. je v znani okrožnici »Rerum nova-rum« iz 1. 1891, razpravljajoč o delavskih pravicah, izrecno poudaril, da mora država poskrbeti, da dobijo delavci primeren del dobrin, ki jih donašajo za skupno blaginjo, kot n. pr. stanovanje, obleko in kar jim je treba. Pij XI. omenja v encikliki »Quadragesimo anno« hišo oz. stanovanje med onimi svetimi pravicami, ki jih imajo delavci kot ljudje in kristjani. Tudi sedanji sv. oče je v svojih socialnih govorih in postanieah že ponovno razpravljal o tem vprašanju ter odločno poudaril, da je nujno potrebno, da se tisočera in milijonom ljudi in družin preskrbi stanovanje, ki naj jim zagotovi vsaj najmanjšo mero higijene, blaginje, časti in moralnosti. Tudi francoski kardinali in škofje so že ponovno povzdignili v tem oziru svoj glas.
Stanovanjsko vprašanje ni torej novo. Mnogo se je že storilo v tem oziru od
raznih strani; znane so razne iniciative od strani javnih oblasti, razne zakonske odredbe, pa tudi stanovanjska dela od strani občin, zadrug in nekaterih velikih podjetij. Kljub temu čutijo francoski škofje potrebo opozoriti katoličane na žalostno in neznosno stanje neštetih družin zaradi sedanje stanovanjske krize.
Francoski škofje poudarjajo, da ne pripada Cerkvi, da bi se zanimala za tehnično rešitev stanovanjskega vprašanja, toda ker so posledice, ki izvirajo iz pomanjkanja stanovanj, nezdružne s človeško častjo in z družinskim življenjem, smatrajo francoski škofje za svojo dolžnost, povabiti katoličane k natančnejšemu študiranju tega vprašanja.
Ob koncu svoje izjave se obračajo francoski škofje na svoje vernike s sledečimi vprašanji: »Ali ste se zanimali dovolj za ljudi, ki nimajo svojega doma? Ali ste se vprašali, ali vam je mogoče jim na kak način pomagati? Ali ste poskušali jim priskočiti na pomoč s tem, da bi jim dali na razpolago prostore, ki jih lahko izpraznite, ali pa s tem, da prispevate h popravi oziroma ureditvi že praznih stanovanj ?«
Te besede, ki so pravo izpraševanje vesti, so naslovili francoski škofje na svoje vernike ter priporočili katoliški akciji in raznim socialnim ustanovam, naj delajo vztrajno na to, da izginejo sedanje stanovanjske razmere, ki se ne strinjajo z zahtevami krščanske pravičnosti in bratstva.
Južna Vestfalija in krščanski socialni problemi
Meseca oktobra se je vršilo v mestu Al-tenhunden zborovanje južnovestfalskih katoličanov. Na zborovanju, ki se ga je udeležilo kakih 20 tisoč katoličanov, so razpravljali o perečih socialnih in moralnih vprašanjih sedanjih dni. Med drugim so povdarili potrebo, da zastavijo vsi katoličani svoje moči, da pridejo v vsem javnem življenju krščanska načela do polne veljave. Podčrtali so tudi, da katoliški delavci in delodajalci pri graditvi novega socialnega reda, ki mora sloneti na večno veljavnih
Italijanski časnikar in pisatelj Ivan Gua-reschi je napisal pred tremi leti knjigo z naslovom »Don Camilo«. Ta knjiga ima po vsem svetu nenavaden uspeh, kot ga sicer zastonj iščemo v italijanski književnosti. V treh letih je knjiga doživela enajst izdaj. Lansko jesen so jo prevedli v angleški jezik in tudi v tem jeziku je bila že sedemkrat ponatisnjena. Knjiga je bila napisana v žalostnih časih za žalostne ljudi z lepim namenom, da bi ljudje žalost pozabili id se malo nasmejali. Vsebina knjige je svojevrstna, a silno priprosto podana. Pisatelj obravnava boj med katoliškim duhovnikom, župnikom Kamiloin in komunističnim županom Pepetom. Oba nasprotnika veže čudoviti križ v farni cerkvi. Ta križ ima v povesti izredno moč, da govori. Med terni tremi glavnimi osebami se razpletajo tako lepe in prisrčne zgodbe, da v resnici vsako poglavje človeka preseneti, razveseli in dvigne. Primer;
Neki škof je imel v Emiliji birmovanje in pastirski obisk po deželi. \ župnikovi pisarni vidi tudi knjigo »Don Camilo«. Malo pogleda potem pa pravi: »No, g. župnik, kaj nimaš časa za bolj pametno delo kakor za te romane. Kako moreš zapravljati dragoceni čas s takim branjem ?« Župnik pa nič ne reče, ampak samo zvečer zanese to knjigo v škofovo spalnico. Priče so povedale, da je bila zjutraj ob dveh v škofovi spalnici še vedno luč. Prebral je vso knjigo v eni noči. Pozneje je celo zelo nasvetoval vsem svojim duhovnikom, naj le preberejo to predragoceno povest, ki je tako trpko resnična a obenem tako vabljivo in prijazno napisana. Pa še več.
Kadar izide knjiga, ki ima velik uspeh na knjižnem trgu, tedaj se filmske družbe takoj zanimajo za vsebino in izdelajo film po romanu ali po izredno napeti povesti. Zlasti odlično podjetje Metro Goldvvin Ma-yer ima veliko prvovrstnih filmov, ki so vsi režirani po zanimivi vsebini raznih velikih literarnih del. Tudi »Gospoda župnika Ka-mila« bomo videli v filmu. Prav sedaj izde-lujejo blizu Padove ta film. Izdelujejo ga največ v mestecu Breseello, kjer je veliko komunistov in tudi veliko pravih demokratov. V tem mestecu sedaj cvete denar vsakemu prebivalcu. Kar vsi povprek sodelujejo pri filmu. Tudi sami komunisti pridno pomagajo, čeprav je ves film kot knjigo izrecno proti rdeči tiraniji. Jasno je, da ta film nikakor ne ugaja partiji in njenim 'vodnikom. Prve tedne se je snemanje filma kar mirno vršilo, toda drugi mesec so komunisti napovedali boj. Prišlo je do grozilnih pisem, do pretepov, celo prava zborovanja so že imeli radi tega filma. Župan,
evangeljskih načelih, ne smejo stati pasivno ob strani. Poleg tega, naj skrbijo delavci za to, da bodo delavski sindikati prevzeti od krščanskih socialnih naukov in da bo vsak član sindikatov aktiven kristjan.
Na zbojovanju so razpravljali tudi o zakonu in družini ter naslovili na delavce nekaj priporočil moralne vsebine. Priporočili so tudi ustanovitev višjih katoliških šol ter ustanovitev posebne ustanove, ki naj bi izdajala sodbe o moralnosti raznih filmskih predstav ter radijskih in televizijskih programov. Slednjič so zborovalci priporočali ustanovitev društva kat. tiska za vso Zapad-no Nemčijo.
Hiša dobrodelnosti
V belgijskem mestu Liege so otvorili koncem oktŽbra tako zvano »hišo dobrodelnosti« (Maison de la Charite). V njej bodo imeli svoja stanovanja dušni pastirji on-dotnega industrijskega in rudniškega okrožja; obenem bodo imeli v njem svoja shajališča delavci raznih narodov, ki so zaposleni v tem industrijskem okrožju, pa tudi novo-došli priseljenci bodo našli lahko tam zatočišče za nekaj dni. Hišo je blagoslovil apostolski nuncij msgr. Cento ob prisotnosti lieškega škofa in njegovega pomočnika.
Apostolski nuncij je častital belgijskim katoličanom ter se jim je zahvalil, da so tako krščansko in človečansko odprli roke tolikim delavcem, ki so prišli iz tujih krajev iskat dela in prostosti v njihovo domovino. Izrazil je tudi željo, da bi »hiša dobrodelnosti« pomagala povezati razne narode s čim ožjimi bratskimi vezmi.
V lieški industrijski kotlini je zaposlenih okoli 46.500 tujih delavcev, za katere skrbi v dušnem oziru 15 katoliških duhovnikov. Med temi delavci je 27 tisoč Italijanov z osmimi duhovniki, 6 tisoč Poljakov s tremi, 3 tisoč Ukrajincev z dvema duhovnikoma, 2.500 Nemcev in ravnotoliko Jugoslovanov, ki imajo vsak po enega duhovnika. Poleg tega je še 500 Litvincev in okoli pet tisoč madžarskih, čehoslovaskih, ruskih in drugih delavcev.
ki mu je le za blagor ljudstva, je na zborovanju vprašal, naj ljudstvo javno z roko pokaže, če odobrava ali obsoja snemanje filma. Presenečenje. Vse roke so planile v zrak in vse je vpilo, naj se delo za film nadaljuje. Tedaj je neki komunist, ki seveda tudi s stotinami drugih tovarišev sodeluje pri filmu zanimivo povedal: Deset let sem v partiji in zato še nisem dobil ene lire. Tu pa nastopam v filmu kot komunist in dobim vsak dan tisočak. Živela svoboda! — Če bo šlo vse prav, bomo tam spomladi videli ta zanimiv film, ki bo razgibal svet kakor njega dni »Ninočka«. Komunisti bodo seveda grmeli proti filmu in marsikak podeželski kinopodjetnik se bo bal predvajati ta film, toda za mesta pa velja: živela svoboda!
Vendar pa rečemo o tej izredni knjigi sledeče: kar pisatelj obravnava, to se lahko godi le na tej strani železne zavese. V Titovi in v Stalinovih demokracijah bi se dejansko prav vsako poglavje drugače zaključilo in že po tretjem poglavju bi stal g. župnik Kamil pred ljudskim sodiščem. Tam je življenje katoliškega duhovnika in komunističnega župana zelo drugačno kakor pa ga opisuje pisatelj na tej strani zavese. Četudi bi mogla ta knjiga po čudežu skozi zaveso, še tam zdaleč ne bi imela takega uspeha kakor ga ima v Zahodni Evropi, in zlasti še v Italiji, kjer se premnogim župnikom in rdečim županom tako gpdi kakor g. Kamilu in tovarišu Pepetu. Iz te zanimive knjige bomo objavili prihodnjič poglavje z naslovom: »Gospod župnik ka-zensko premeščen«.
„Zlata knjižica"
V Gorici je izšla pod zgornjim naslovom knjižica, ki jo je sestavil pok. msgr. dr M. Brumat. V njej je prav ob koncu svojega življenja zbral nekaj onega bogastva, ki ga je njegovo blago srce hranilo v korist deklet, ki so se zbirale v Goriški Marijini družbi. Petnajst let je vodil družbo, petindvajset let je kot stolni vikar in kanonik živel v najbližjem stiku s slovenskimi dekleti, ki so v tako velikem številu prihajale z dežele v mesto iskat zaslužka, katerega doma niso dobile. V tolikih letih si je pridobil veliko iskušnje, tako da je bil res najbolj poklican, da napiše knjigo v premislek slovenskim dekletom, ki so šle od doma iskat kruha. Dolgo je omenjeno knjigo nosil v srcu ter o njej govoril svojim najbližjim znancem. Toda dokler je bil zdrav, ni prišel do časa. V zadnji bolezni, ko je moral nekaj časa bivati v
Žabnicah na počitku, ni mogel strpeti v brezdelju. Ker ni imel prilike, da bi dekletom •— družbenicam govoril, je sklenil, da jim napiše knjigo. Tako je nastala pričujoča knjižica, katero je sedaj izdala Marijina družba ob prvi obletnici sinrti svojega nepozabnega voditelja.
O knjigi pravi pisatelj sam v predgovoru :
»V rokah imaš »knjižico« in ne »knjigo«, kakor bi bilo morda res bolje radi odličnosti in zapletenosti snovi, ki jo obdeluje. Je pa knjižica po obsegu stroškov tiska; po vsebini, ker podaja snov, ki se bo zdela na prvi pogled socialno manj čutečim ljudem malenkostna; po načinu podajanja, ker govori tako domače, da jo ho lahko umel tudi najpreprostejši človek.
In vendar hoče bili knjižica »zlata«, to je dragocena, svetla, optimistična — ne pa nekaka »črna bukva služabniškega stanu«, ki bi prikazovala samo temne strani služabniškega stanu.«
Knjižica pa ni pisana samo za služabnice, temveč hoče nuditi koristne nauke tudi drugim: gospodarjem, da bodo znali bolj ceniti in spoštovati delo svojih služabnic; staršem, da bodo lahko dali potrebne nasvete hčeram, ko se odpravljajo v svet; prav tako duhovnikom in vzgojiteljem ženske mladine, ker jim nudijo številno lepih misli primernih za odgojo deklet; končno je knjižica primerna za vsa dekleta in ne samo za družbenice, ker jim slika čednosti, ki naj jih ima vsako dekle.
Zato upamo, da bodo vsi radi segli po tej »zlati knjižici«. Naroča se pri dekliški »Marijini družbi v Gorici - Corte S. Ilario 7. Cena sto lir.
Vela pridobitev delavstva v Zapadni Nemčiji
Prav ob jubileju papeških socialnih o-krožnic je bil v Nemčiji sprejet zakon, ki popolnoma v duhu teh papeških okrožnic rešuje razmerje med delom in kapitalom. Dne 10. aprila t. 1. je bil namreč v zveznem parlamentu Zapadne Nemčije sprejet zakon o pravici delavcev soodločati pri upravi podjetij v premogovni in železni industriji. Ta zakon je tako važen in pomeni tako velik korak naprej v reševanju obnove družabnega reda na temelju sodelovanja delodajalcev in delavcev, da je le koristno, ako si to stvar podrobneje ogledamo.
NEKAJ ZGODOVINE
Ko so zapadni zavezniki zasedli Porurje, se je del tamošnje industrije znašel brez gospodarja. Gospodarji so bili namreč nacisti in ti so ali zbežali ali pa so-jih utak-nili j; ječe. Tem zapuščenim podjetjem so angleške zasedbene oblasti postavile na čelo zasebne zaupnike, ki so tvorili upravni odbor podjetja. Z britanskim odlokom z dne 7. januarja 1947 so bili v te upravne odbore pritegnjeni tudi delavci, da soodločajo o zadevah svojih podjetij. Delavci in njihove strokovne organizacije so dobili polovico zastopnikov v teh odborih- Poleg tega so dobili delavci v podjetju tudi enega ravnatelja, katerega naloga je bila skrbeti za delavstvo v podjetju. — Angleži, kjer je gospodarila takrat še laburistična stranka, so z zgornjim ukrepom šli veliko dalje, kot so šli doma v Angliji. Zdi se, da so na tujih plečih napravili socialni poizkus in hoteli opazovati, ali se bo obnesel ali ne.
IN USPEH?
Nemško delavstvo se je z vso vnemo lotilo obnove nemške industrije. Kar pa je najbolj značilno, je to, da nemško delavstvo ni po svojih zastopnikih v upravnih odborih postavljalo* zahtev po višjih plačah, kljub pomanjkanju in draginji, ampak je hotelo najprej spraviti zopet na noge poškodovano industrijo in imeti v tej industriji tudi kaj besede. S tem so nemški delavci pokazali tisto zrelost, ki jo izven Evrope ne srečamo. Značilnost izven-evropskega (velja tudi za USA) delavca je, zahtevati vedno večjo plačo; za podjetje samo in njegov procvit ali sploh za narodno gospodarstvo mu ni mar. lo je posledica na eni strani kapitalističnega sistema, ki delavca uporablja kot stroj In ne kot sodelavca v podjetju, na drugi strani pa tudi posledica komunističnega delovanja in hujskanja za zahteve po vedno večjih plačah z namenom, da zrušijo gospodarstvo in se na teh ruševinah polaste oblasti v državi.
Razumljivo, da nekaj nemškega podjetništva in tudi nekaj inozemskih — zlasti amerikanskih — podjetnikov ni gledalo na ta nemško-britanski poizkus prav s posebnim veseljem. Začela se je borba. Podjetniki so hoteli, da se po odhodu Angležev iz Nemčije ukine ustanova soodločanja delavcev v podjetjih, nasprotno
Iz življenja Cerkve
O knjigi „Don Camilo“
pa so delavci po svoji enotni sindikalni organizaciji, v kateri imajo večino socialdemokrati, zahtevali, da naj nemška zvezna vlada v Bonnu spremeni britanilvO povelje v zakon. Šlo je tako daleč, da So sindikati zagrozili z generalno stavko, ako se ne potrdi pravica delavcev sodelovati v upravi podjetij.
KAKO SE JE BOJ ZAKLJUČIL?
Nemškemu delavstvu je pri tej zadevi priskočil na pomoč nemški kancler dr. Adenauer, ki je ob enem tudi predsednik nemške krščansko socialne stranke.
Ta mož je že pred leti dosegel, da so v strankin program sprejeli zahtevo po sodelovanju delavcev v upravi podjetij. Dosledno temu programu je dr. Adenauer krepko podpiral delavstvo pri njegovi borbi, čeprav je bilo večkrat očitno, da skuša socialdemokracija to borbo izrabiti v svoj
politični prid.
Ur. Adenauer je imel proti sebi močno opozicijo:	nemške podjetnike in pritisk
inozemskega kapitala. Kljub temu je prinesel osnutek zakona v zvezni parlament in dne 10. aprila t. 1. je bil zakon sprejet. Zakon daje delavcem v premogovni in železni industriji pravico soodločevanja v upravi njih podjetij.
Praksa bo seveda pokazala, če ta prvi večji poizkus ne vsebuje tudi kakih hib, ki jih bo treba odpraviti. Važno pri tem je to, da je v tako industrijsko razviti državi kot je Nemčija, zmagalo zdravo načelo sodelovanja dela in kapitala. — Tudi delavec, čeprav bi dobro zaslužil, želi biti več kot samo številka v tovarni, želi biti človek, ki soustvarja narodno bogastvo, želi odločati o svoji in svojih tovarišev usodi. In prav to je kar delavstvu okrožnica Quadragesimo anno živo priporoča.
SE O SOCIALIZACIJI
(Poslušajmo še zvon iz Severne Amerike!)
V letošnji 30. št. našega lista smo se pečali s socializacijo podjetij v državi. Povedali smo, da še ni mogoče ugotoviti kam se bo svet odločil, ali zanjo ali proti njej, ker imamo še premalo izkušenj glede posledic, ki jih občuti narodno gospodarstvo tam. kjer se socializacija v eni ali drugi obliki izvede. Prav pa je, da o zadevi razmišljamo, zato priobčujemo danes iz Severne Amerike glas, ki je nasproten socializaciji podjetij. Julijska Družabna pravda ima o tem zanimiv članek. Takole piše:
»V Evropi so bili pogosto tudi krščanski sociologi pod uplivom socialističnih gospodarskih nazorov, saj smo bili vsi več ali manj pod utisom ogromne socialistične propagande. Kot mi je nekoč rekel dr. Aleš Ušeničnik, je bil tudi dr. Krek precej pod uplivom tozadevne socialistične literature. Priti je morala velikanska katastrofa, ki jo gledamo pred seboj in ki še prihaja, da bo svet spoznal, da je tudi gospodarski socializem le zmotna fiksna ideja.
Kjer ljudstvo občuti vse »dobrote« socializacije ali podržavljenja, bo tako sito vseh teh eksperimentov, da ne bo hotelo niti slišati več te besede: socializacija, po-državljenje. Iz Kranja so delavci sporočili bivšemu lastniku, kapitalistu, naj čimprej pride nazaj in prevzame vodstvo tovarne, da bodo rešeni »pekla socializacije«!
Res je to, da po katoliških načelih more država socializirati ali tudi podržaviti industrijo, če je to v korist skupnosti. Toda dosedanje izkušnje dokazujejo, da podržav-ljenje ni v korist človeški družbi, pač pa v veliko škodo.
Katoličani v Združenih Državah so v. socialnem študiju v marsičem pred Evropejci. Tam je na katoliških višjih šolah sociologija obvezen predmet in posebno natančna se študirajo papeške socialne okrožnice. Toda katoličani in še posebno katoliški sociologi tam niso prav nič okuženi s socialističnimi bacili, kot smo bili mi v Evropi. Nikjer med krščanskimi sociologi v USA nisem mogel zaslediti kake zahteve po po-državljenju industrije. Če bi se kje pojavil kak tak predlog, bi se po vsej Ameriki dvignil vihar protestov.
Tudi delavstvo v USA in delavske strokovne organizacije, takozvane unije, vse je proti socializaciji in proti podržavljenju industrije. Unije imajo na milijone članov, se odlično bore za interese delavstva, imajo ogromna premoženja, s katerimi bi kaj lahko socializirali razne industrije s tem. da bi pokupili njih delnice, pa jim to še na misel ne pride. Delavskim strokovnim orga-
nizacijam, ki stoje izven strank in politike, je prvo: javno - to je delavčevo dobro. One vedo, da bi se delavstvu slabše godilo, če bi se industrija podržavila in tudi če bi delavstvo samo vodilo industrijo. Tu delavec ni zastrupljen s socialističnimi fiksnimi idejami in vsa socialna vprašanja presoja trezno in brez predsodkov. V tem oziru je ameriški delavec daleč pred evropskim. Našega delavca je nora socialistična propaganda tako zastrupila, da ni bil več sposoben trezne sodbe in je moral priti bič komunizma, da so se ljudem odprle oči. V Clevelandu vam vsak takoj pokaže na cestno železnico, če mu omeniš socializacijo. Dokler je bila ta v privatnih kapitalističnih rokah, je cenejše in bolje obratovala, uslužbenci so bili prej bolj zadovoljni kot sedaj, ko je v mestni upravi. — Železnice so tu vse v privatnih rokah, pa nikomur ne pride na um, da bi zahteval njih podržavljenje, ker bi bilo to za vse mnogo slabše. Saj smo pri nas doma jasno videli: Dokler je bila Južna železnica (ta je vezala Dunaj s Trstom) v privatnih rokah, je vse funkcioniralo odlično, je bilo vse - uslužbenci in javnost -zadovoljno in postreženo; ko je pa država prevzela to v roke, je nastal nered, pričelo je nazadovanje v vseh ozirih.
Angleški zgled podržavljenja industrije.
Amerikanci so že od pričetka skeptično gledali na podržavljenje, ki ga je pričela izvajati laburistična vlada. Saj je res, da je angleška javnost to socializacijo pri volitvah odobrila, ker so mase delavstva pričakovale velikih dobrin od tega. Danes pa je tu v USA vsem resnim ljudem jasno, da je podržavljenje * v Angliji doživelo neuspeh, nekateri pričakujejo celo popoln polom gospodarstva. Namesto pričakovanega blagostanja, se vedno bolj znižuje življenjski standart (raven) angleškega naroda. Vsi obiskovalci, ki prihajajo iz Evrope, trdijo, da je v Angliji med vsemi državami tostran železnega zastora najnižja življenjska raven. Kakor petletke v Jugoslaviji, tako tudi podržavljenje industrije v Angliji — le uničuje blagostanje.
Amerikanci že po svojih simpatijah, ki jih imajo do Angležev, z velikim zanimanjem zasledujejo laburistične eksperimente. Mnogi študirajo razmere v Angliji in časopisje o tem dosti piše brez kakih predsodkov, čisto stvarno.	»
Pred nedavnim časom je New York Times priobčil članek, ki ga je napisal bivši socialist, ki pa je prišel po študiju posledic socializiranja do prepričanja, da
je socializem tudi kot gospodarski sisteiii velika zabloda in nesreča za narode.
Eden največjih ameriških magacinov »Life« je poslal svojega posebnega poročevalca — Thomasa Friffitha — v Anglijo na licu mesta študirat razmere in ta poroča v zadnji številki »Lifa« z dne 9. aprila 1951 sledeče: »Vse kaže, da je ljudstvo v Angliji sito socializma in da so socialisti siti vladanja. Njih revolucija je končana... Februarja je laburistična vlada socializirala jekleno industrijo. Pri končni državnozborski debati za ta zakon niso laburisti niti več dokazovali, da je podržavljenje jeklene industrije potrebno ali dobro, marveč so branili zakonski predlog le kot vztrajanje pri svoji dogmi socializacije. Neki socialistični minister je celo priznal, da so bili vsi predlogi laburistov za socializacijo v prvi vrsti le propaganda — win-dow dressing — pri volitvah, ki so jim prinesle zmago nad konservativci in Churchillom.«
Ker torej hočejo rešiti prestiž socialistične dogme o podržavljenju, zato še laburisti vztrajajo na tem, sicer bi pa radi videli, da bi jim konservativci odvzeli težko breme vladanja, za katero nimajo sposobnih ljudi, kot piše omenjeni časnikar. (Opomba uredništva: pri volitvah 25. oktobra t. 1. so res zmagali konservativci; s tem je konec socializacije v Angliji v novi posta-vodajalni skupščini).
To je značilno za Evropo. Socialistične fiksne ideje, njih dogme brez realne podlage, so zastrupile socialistične stranke in mnoge evropske sociologe — in zaradi teh Marksovih fiksnih idej in čudaških eksperimentov naj pa trpe evropski narodi! —
Mi ne smemo nikdar istovetiti borbe proti kapitalizmu s socializacijo ali podr-žavljenjem. Kapitalizem se da onemogočiti čisto drugače kot s socializacijo', kakor nam jasno kažejo papeške socialne okrožnice. Podržavljenje industrije spada danes že med staro šaro v sociologiji.
Tudi v Avstriji, kjer so podržavili nekdanjo nacistično industrijo, .so doživeli polom. Država mora doplačevati velike primanjkljaje. Davkoplačevalci socializac-ji pač niso hvaležni! Nimajo za kaj.
G. žužek navaja v Družabni pravdi zgled bivšega kranjskega deželnega zbora in elektrifikacije Kranjske dežele. Toda pri zgradbi vodnih sil je zadeva čisto drugačna kot pri drugi industriji. Ko gradiš elektrarno, ni treba posebne umetnosti, da gre njen obrat v redu naprej. Da le skrbiš za vzdrževanje naprav in pobiranje prispevkov. Pri industriji pa je treba velike sposobnosti, skrbnosti, strokovnega znanja, osebne iniciativnosti itd. in ravno tega pri državnih ali javnih obratih ni.
Amerikanec je praktičen in se ne drži trmasto preživelih socialističnih nazorov, ki so se izkazali zmotni.«
□
Tako smo podali našim bralcem glas drugega zvona iz Severne Amerike, ki nam pravi, da je podržavljenje podjetij le v škodo narodnemu gospodarstvu državne skupnosti. Tudi papeža Pija XI. okrožnica »Quadragesimo anno« odklanja splošni in popolni kolektivizem. So pa dobrine, ki dajejo lastniku takšno moč, ki jo zasebniku ni mogoče prepustiti, ne da bi bila oškodovana javna blaginja. Zato je upravičena zahteva, da se take dobrine »pri-drže« državi — je zapisal papež v isti okrožnici. Le dolgoletne izkušnje na socialnem polju bodo pokazale, katere so tt* dobrine. Pa tudi v teh slučajih priporoča papež, naj bi le važne dobrine v last prejele namesto države »javnopravne stanovske korporacije« in naj država ostane le kot čuvaric^ obče blaginje nad vsemi gospodarskimi panogami in udruženji.
GI0!SiP!0!DIAiR!S!TIVI0
PROBLEMI ITALIJANSKEGA - KMETIJSTVA
Kmetijska površina Italije znaša okoli 27 milijonov hektarjev (a 10.000 m-' = 2 3/4). Toliko zemljišča je pripravnega za kmetijsko oziroma gozdarsko izrabo. Od teh se nahaja 10 milijonov hektarjev v goratih predelih, ki manj donašajo kot ravninski. Od celotnih 27 milijonov je 11 milijonov ha gozdnatega, pašniškega ali močvirnatega ozemlja, tako, da ostane za njive, vinograde in sadovnjake 16. milij. ha. Od teh razpolagajo samostojni kmetje s 6 milij. ha v svoji lasti in s 3 milij. ha v najemu, ostalo zemljišče je veleposestniško ali od različnih ustanov, ki ga obdelujejo ali s koloni ali s plačanimi delavci, katerih en del ima značaj hlapcev, drugi so dninarji. Na noben način niso te razmere gospodarsko zdrave in so vzrok mnogim težavam socialne narave. Temu skuša odpomoči agrarna reforma, ki se izpeljuje, it zelo počasi, ker za takojšnjo izvedbo bi bil potreben državni prispevek nekaj tisoč milijard, s katerimi pa država ne razpolaga in zato bodo prešla leta, predno bo agrarna reforma popolnoma izveden«. Kaj pomaga dati nekomu zemljo, če pa nima stanovanja, ne potrebne živine in ne potrebnega orodja.
Samostojnih kmečkih družin je okoli 1,900.000, nekaj nad ‘/s milijona je kolonov, okoli 900.000 pa takih, ki niso koloni, a so deležni dela pridelkov. V celoti bi torej bilo nekaj nad 3.3 milijone kmečkih družin.
Računajo, da je znašala 1. 1950 vrednost vseh kmetijskih pridelkov okoli 2500 milijard lir. Če razdelimo to svoto na celotno kmetijsko površino, dobimo hektarski donos od okoli 90.000 lir letno. Če pa razdelimo vrednost pridelkov na vse kmečke družine, bi odpadel na vsako kmečko družino kosmati letni dohodek od 700.000 lir. — To pa so srednje številke za celo državo, v kateri pa so velikanske razlike. Hektar vinograda v bližini Rima da letno cisti dohodek od 150 do 200.000 lir, enako tudi v rodovitnih predelih Lombardije, do-čim donašajo mnogi predeli hektarske donose v vrednosti komaj 10 do 15.000 lir letno. Enako je z dohodkom kmečkih družin. Mnoge imajo letno dohodke, ki presegajo milijone, a na drugi strani so mnoge kmečke družine, ki ne razpolagajo tekom leta niti s 100.000 lirami. Živijo od sveže, povrtnine in domačega sadja ter malo kruha.
To bi bila splošna slika, osvetljena z nekaj številkami.
DANAŠNJI PROBLEMI
Kmetijska proizvodnja je danes dosegla približno predvojno raven, kmetovalce pa skrbi razvoj cen za te pridelke. Poglejmo!
Cena pšenici je ostala letos na isti višini kot lansko leto, doeim so se podražila umetna gnojila in zvišale vse ostale dajatve, posebno davki. Zato zahtevajo kmetje zvišanje cene, država pa se temu upira, češ da bi se nekmečki živelj revoltiral proti podražitvi kruha. •— Letošnje leto je bila poleg tega še letina pšenice slabša od lanske, tako po količini kot po dobroti (= nižja hektoliterska teža).
Povrtnina in sadje sta pri pridelovalcu zelo po ceni, mestni potrošnik pa ju mora plačevati drago. Kmetje pravijo, da je razlika prevelika, predvsem na škodo proizvajalcev in zato zahtevajo, naj se kme-
tijskim organizacijam omogoči neposredna prodaja na posebnih stojnicah. Temu se protivijo trgovci s temi pridelki, ki zopet opravičeno trdijo, da morajo tudi oni živeti. — Izvoz povrtnine in sadja je pičel.
Mlečni izdelki, pod katerimi je mišljen predvsem sir, se zelo težko prodajajo, v inozemstvo skoraj nič, ker so cene v Italiji previsoke. Celo v Italijo prihaja mnogo sira iz Holandske, posebno pa Danske in tudi iz Švice. Maslo se proda z lahkoto, a država ne dovoli posebnega povišanja cen in če bi to imelo nastopiti, dovoli brezcarinski uvoz iz inozemstva in potem morajo pasti cene tudi domačemu blagu.
Cena mesa zadovoljuje živinorejce, ker cene rastejo. Bojijo pa se zopetnega padca cen, ker misli vlada olajšati uvoz zmrznjenega mesa.
Olje je važen kmetijski pridelek v Italiji in od te cene zavisi v izdatni meri blagostanje širokih ozemelj v državi, posebno pa v južni Italiji in na otokih. Letos je izredno dobra letina oliv in pridelovalci se bojijo, da bodo cene znatno padle. Vso pomoč pa zahtevajo od države, sami pa se ne organizirajo v zadružne oljarne.
Vino dela preglavice mnogim gospodarstvenikom. Dejstvo je, da povprečni državljan pije vedno manj vina, da je letošnja letina izpadla količinsko zelo dobro in da je računati s težavno oddajo letošnjega pridelka, na drugi strani pa je, vino visoko obdavčeno in užitnina na vino' predstavlja glavni vir dohodkov marsikatere občine.
To bi bilo glede kmetijskih pridelkov.
Kmet pa potrebuje industrijske izdelke, ki postajajo iz dneva v dan dražji. Isto vrija glede davkov in raznih podobnih dajatev.
Tako se stvori jo gospodarske škarije: kmetijski pridelki, to je dohodki kmečke družine padajo, višajo - pa se stroški. Take škarje ostrižejo oziroma uničijo kmečki stan in zato se opaža širom cele Italije stremljenje zapustiti zemljo in iskati zaslužek kje drugje. Pri nas ni mnogo drugače: Dekle poroči raje delavca kot kmeta, ker noče biti celo ževljenje umazana in sužnja zemlje.
NOVA POLETNA HRUŠKA
Od poletnih hrušk sta pri nas najbolj cenjeni sorti »košja« in »viljamovka«, katero imenujejo naši ljudje tudi »vrto-lanjka«.
Nova sorta se imenuje »sveta Marija« in je križanka med imenovanima dvema. Vzgojil in krstil je novo sorto prof. Mo-rettini, ki je svetovno znan kot proučevalec dednih lastnosti in zakonov (genetik) ter kot vzgojitelj različnih drevesnih križancev; posebno so znane njegove križane breskve.
Sorta »sveta Marija« zori kakšen dan za košjo in kakšen dan pred viljamovko, torej nekako v sredi med obema. Tudi oblika in debelost ploda je nekako v sredi.
Nova sorta je zakonito zaščitena —- to je za Italijo novost — in je drevesničarji ne bodo smeli kar poljubno razmnoževati in tudi cepiti na poljubne podlage. V trgovini bodo drevesca komaj za par let.
PRISPEVAJTE za t Kemperlov sklad!
Spisal dr. IVAN ČESNIK
Soetogocsfni pesem
Povest
Marija je posvetila Skalnico, gori bo tre-ba dati novo ime. Imenujmo jo Sveta Gora, po latinsko Mons Sanctus, italijansko Mon-te Santo, nemško Heiliger Berg. Kaj menite? Ali je prav tako?«
»Da, da! Sveta Gora, Mons Sanetu, Mon-te Santo!« se je glasilo po refektoriju.
Oče Gelazij je končal svoje poročilo in svoje predloge. Oče gvardijan je redovni družini povedal svoje sanje o sv. Bernardu in priporočil, da sprejme predloge očeta
Gelazija.
K besedi se je še oglasil samostanski starosta, oče Bijzilij Furlan:	»Kar	sta	nam
poročala in priporočala oče Gelazij in oče gvardijan, sprejmemo! Presveto Devico počastimo in se podvizajmo, da njeno naročilo izpolnimo in neuke podučimo, da ga izpolnijo. Kako bi se za njeno slavo ne potegovali, ko tako lepo govori o njej knjiga modrosti: «In tako sem utrjena na Sijo-nu in počivam v svetem mestu ter vladani v
Jeruzalemu. Ukoreninila sem se med častitim ljudstvom in v deležu svojega Boga v njegovi dediščini in v družbi svetih je moje bivališče. Kakor cedra na Libanu sem zrasla in kakor cipresa na Sijonski gori. Kakor palma na Kadesu sem zrasla in kakor roža v Jerihi, kakor lepa oljka na polju in kakor platana sem zrasla ob potoki1', cimet in dišeči balzam sem dišala, kakor izbrana mira sem razširjala sladek vonj.<
Starček je končal in sedel. Oče gvardijan je vprašal, ali želi še kdo govoriti. Ker ni nihče izrazil te želje, je dal na glasovanje predloge očeta Gelazija. Bili so soglasno sprejeti, kar je oče gvardijan ugotovil in pozval pevce samostanske družine, da zapo-jo Frančiškovo sončno pesem.
Pevci sa se takoj odzvali, odprli okna, stopili v sredo refektorija in zapeli pod vodstvom očeta Vincencija Vodopivca.
12. TRUDAPOLNO DELO IN PREIZKUŠNJE
Naslednje dni je Urška prepotovala goričko okolico. Zglasila se je v Ločniku, Podgori, Pevmi in Števerjanu, obiskala štandrež, Miren, št. Peter, Vedrijan in Bilje. Povsod je pripovedovala o Marijinem
prikazanju in njenem naročilu. Ljudje so jo verno poslušali in obljubili, da bodo Marijino željo po močeh izvršili. Svoje potovanje je zaključila v nedeljo v Gorici, kjer je pred edino tedanjo župno cerkvijo sv. Ililarija in Tacijana, današnjo stolnico, in pred frančiškansko cerkvijo na Starem trgu, posvečeno Materi božji, govorila in vernike navduševala.
Gospod Tomaž ji je za vsako župnijo dal pismeno priporočilo, ki ji je olajšalo delo in pripomoglo do uspeha.
V nedeljo popoldne je Skalniea oživela. Od vseh strani so ljudje prispeli na vrh, ondi klečali, molili in peli. Gotovo jih je bilo vsaj tisoč iz krajev, katere je Urška posetila.
Dasi 'je dobra in pobožna deklica prišla utrujena iz Gorice, je po skromnem kosilu odšla s kuratovo sestro Marijo na Skalnico, kjer so jo ljudje navdušeno sprejeli.
Proti večeru se je množica mirno razšla in sklenila, da prihodnjo nedeljo zopet poroma na goro.
Drugi teden je Urška pohitela v Trnovo, nato čez Ravniški prelaz v Ozeljan. Šempas, Osek, Ajševico in Renče. Nato je obhodila še Kanalsko dolino —• Deskle, Kanal, Av-
če, Ročinj, in povsod uspesno pripovedovala o Marijinem prikazanju in naročilu. Ljudje so jo zavzeti in začudeni poslušali in sklenili pomagati po svojih skromnih močeh, da se sezida cerkev na Skalniei, ki jo je Marija tako odlikovala in počastila, da si jo je izbrala za sedež, s katerega hoče prositi milosti revnemu in betežnemu ljudstvu.
Prihodnjo nedeljo popoldne se je na Skalniei zbrala še večja množica ’ da tri tisoč, ki so molili, peli in sklenili, še priti in povabiti še druge.
Kmalu pa se je pojavil proti Urški, njeni prikazni, Marijini želji in ljudskemu romanju na Skalnico odpor. Gozdar Primož Ferjančič ni bil edini skrivni ■	•	v
deželi. Skoro vse plemstvo se je nagibalo k Martinu Lutru. Cerkveno premoženje mu je delalo skomine. Ne le višji, tudi nižji plemiči, zlasti grof Eck so bili naklonjeni protestantizmu in so skrivali tu in 1 digarje. Eni kakor drugi so podpihovali zločince in neuke ljudi, da so grdili Urško za goljufivko ali jo proglašali za živčno bolno, da celo blazno mladenko, kat-yi re je zmešalo, da ljudje za njeno neumnostjo norijo in romajo na Skalnico.
Goriški deželni glavar Gabrijel pl. Sala-manka, grof Ortenburški je dobil ovadbo od gozdarja Primoža Ferjančiča proti Urški Ferligojevi. Možakar se je v svoji jezi široko razpisal o delovanju goljufivega dekleta, ki vara ljudstvo po Banjški planoti in drugod, da se ji je prikazala Marija in ji naročila, naj pridobiva ljivlstvo zj to, da ji gradi na vrhu Skalnice cerkev. Lahkoverni ljudje ji verjamejo 111 že romajo na dozdevno mesto prikazanja. Takim marnjam je treba napraviti konec.
Zdi se, da goljufivi #rc na roko duhovščina, ki od tega lahko pričakuje mnogo dobička. V Čepovanu je njeno govoričenje podpiral frančiškan goriškega samostana o-če Gelazij.
Tudi od drugod je deželni glavar dobil ovadbe, a ni bil prenagel in nepvem" uradnik. Kot nekdanji španski plemi« je bil veren katoličan in zvest služabnik svojega vladarja Ferdinanda I. Poklical je Tč sebi nekaj uradnikov in se z njimi posvetoval, kaj bi bilo treba ukreniti. Posvetovanje v sobani goriškega grada je trajalo zelo dolgo. Končno je deželni glavar poveril preiskavh svojemu namestniku grofu Jeronimu Attemsu, ki je bil par let mlajši
Leto III. • Štev. 46
KATOLIŠKI GLAS
Stran 3.
Z GORIŠKEGA
Nove določbe o zapori najemnin f Jakob Šuligoj
V 82. letu starosti je umrl v Gorici znani urar g. Jakob Šuligoj. Skoraj pol stoletja je izvrševal urarsko obrt v Gosposki ulici. N. p. v m.!
Župani pri prefektu
Dne 8. novembra je novi prefekt sklical na prefekturo vse župane, kjer jih je pozdravil in izrazil upanje za uspešno sodelovanje med novim prefektom in župani.
Sladkor in kava za Gorico
Dne 10. novembra so začeli razdeljevati sladkor in kavo za goriško prosto cono.
Ministrski svet v Rimu je izdelal nov zakonski osnutek o najemninah. Po novem zakonu ostanejo najemnine pod zaporo do 31. decembra 1953. Dovoljujejo pa se novi poviški, in sicer v naslednji višini:
100 % se povišajo najemnine luksuznih stanovanj. Katera so stanovanja te vrste, bodo še natančneje določili; 50 % se smejo povišati najemnine za navadna stanovanja; 25 % najemnine za trgovske lokale; 75 °/o pa one za gostilniške obrate.
Nadalje določa dekret, da bodo morali lastniki hiš polovico od novih poviškov dati državi za poseben fond, ki bo služil za zidanje ljudskih stanovanj. Na ta način računajo, da bo država dobila novih 12 milijard na leto za zidanje potrebnih stanovanj.
Novi dekret, ki mora biti šele izglasovan v zbornici, stopi v veljavo s 1. jan. 1952.
Z novim dekretom hoče vlada priti na pomoč lastnikom blokiranih stanovanj in pa dobili novih sredstev za zidanje cenenih ljudskih stanovanj. Pri tem pa dela krivico, ko zahteva od novih poviškov zase 50 %, dočim lastniki novih stanovanj, ki prejemajo veliko večjo najemnino, ne bodo prispevali ničesar.
Obletnica smrti pokojnega msgr. M. Brumata
V torek 20. novembra bomo praznovali prvo obletnico smrti pok. msgr. Mirka Brumata. Ob tej priliki se bo za pok. monsignorja ob 6. uri zjutraj darovala sv. maša v stolnici, pri kateri bo pel zbor dekliške Marijine družbe. Vabljeni so vsi verniki, da se ta dan udeležijo sv. maše in za pokojnega monsignorja molijo.
Šolski ravnatelj g. Lapanja je umrl
V nedeljo zvečer je v bolnici pri »Rdeči hiši« po enomesečnem brezuspešnem zdravljenju umrl didaktični ravnatelj slovenskih šol doberdobškega okraja g. Peter Lapanja. V svojem 19. letu starosti je moral pustiti tako važno in težko delo za dobrobit slov. šolstva. Resnično je ljubil te šole in se požrtvovalno trudil za njih obstoj in uspešen razvoj. Večkrat je poudarjal, da morajo slov. šole poslovati brezhibno in postati najboljše v državi, če si hočejo zagotoviti bodočnost.
S pokojnim so mnogo izgubili tudi njegovi učitelji in katehetje, za katere je očetovsko skrbel. Zaradi njegove dobrohotnosti in vestnosti je bil povsod spoštovan. Bil pa je tudi mož vzglednega krščanskega življenja in trdne tkzv. naprednih naukov nepokvarjene vere, katero mu je dala domača globokoverna vzgoja; saj je izhajal iz znane kmečke hiše Lapajnovih v Šebre-ljah, ki nam je še letos dala novomašnikn. Pokojni je bil nečak nekdanjega solkanskega dekana g. Rejca.
Veličasten pogreb na pokopališče v Pev-mi je pokazal, da je pokojni bil zares spoštovan in ljubljen.
Težko prizadeti družini naše iskreno sožalje.
Prof. Emil Turus umrl
Te dni je umrl 74 letni prof. Emilio Turus. Pokojnik je bil dolga leta profesor na ital. goriški klasični gimnaziji. Leta 1945 je postal tudi njen ravnatelj. Vendar ne za dolgo časa, ker je kaj kmalu stopil v zasluženi pokoj. R.I.P.
Vsak potrošnik dobi za ta mesec 1.500 gr sladkorja in 0.400 gr. kave.
Svetoletna procesija goriških Slovencev
V nedeljo se je zbrala tisočglava množica goriških Slovencev pri sv. Ignaciju ob 3h pop. Od tu so šli v dolgi procesiji v stolnico, h kapucinom in sv. Roku ter tako dobili molitvene odpustke. Zaradi dežja je najbrž marsikdo izostal, vendar do sedaj še nobena tovrstna procesija v našem mestu ni številčno dosegla te naše procesije.
Za trgovce
Zveza trgovcev za goriško pokrajino poroča, da je visoki komisar začasno prepovedal uvoz živine iz Danske zaradi izrednega širjenja slinavke na oni živini, ki so jo od tamkaj uvozili.
PASTIRČEK JE IZŠEL ŠIRITE PASTIRČKA
S TRŽAŠKEGA
Bazovica
Vedno znova lahko vidimo, kako nekaj lepega je imeti dvorano. Tako je dana prilika za razne kulturne prireditve in za pošteno zabavo.
Celo poletje je naš Bazovski oder počival. Igralci so bili preveč zaposleni z drugim delom in tudi prevroče je bilo. Z jesenjo pa je delo oživelo. Večer za večerom se zbirajo požrtvovalni igralci k vajam.
Preteklo nedeljo je bila nekaka otvoritev letošnjih zimskih predstav. Igralci so nam vprizorili silno zanimivo šaloigro: »Pri belein konjičku«. Igra je precej zahtevna. Mirno lahko trdimo, da je bila to ena najboljših predstav Bazovskega odra. Izginil je strah pred ljudmi. Na odru se gibljejo sigurno. S svojo igro bi gotovo lahko zadovoljili vsak podeželski oder. K uspehu je tudi dosti pripomogla lepa scena odra.
Za naprej se pripravljajo za sv. Miklavža. Na sporedu bo Geržiničeva spevoigra; Miklavž prihaja.
Sveti misijon v Bregu
V sredi dolinske cerkve stoji velik misijonski križ. Na stranskem oltarju kraljuje fatimska Mati božja, katere kip smo privatno pripeljali z Opčin v Dolino. V to župnijo sta prišla dva izredna govornika č. g. Savelj Ludvik in č. g. Vidmar Jožef in bosta oznanjala besedo božjo skozi devet dni. Vse. to pomeni, v Dolini imamo sveti misijon. Zadnji je bil tam pred osemnajstimi leti in predzadnji 1. 1921. Istočasno kot v župni dolinski cerkvi se vrši misijonski govor tudi v podružnici na Prebenegu. (Začetek misijona to soboto 17. nov. zvečer ob osmih).
Ko bo v Dolini sv. misijon zaključen, se bo kmalu nato (1. dec.) začel sveti misijon v sosednji župniji v Ospu. Misijonske pobožnosti ne bodo pri farni cerkvi ampak pri podružnici v Mačkoljah. Tako bo ta vas prvič v svoji zgodovini obhajala sveti misijon.
Ko vsem našim bralcem z veseljem sporočamo to veliko novico, vas prav vse iskreno prosimo, molite v času misijona
Starši naročite svojim malčkom Pastirčka. Veseli bodo oni in vi 1
za naše vasi v tržaškem Bregu. Zlasti tržaški bralci dobro poznate naše vasi in tudi naše ljudi. Saj kjer se zbiramo tržaški katoličani na naše skupne praznike, tam nikoli ne manjka Mačkoljanov in tudi ne Dolinčanov. Po drugi strani pa že samo iz naših poročil v časopisu prav dobro veste, da v tržaškem Bregu za duhovnike in prave vernike ne cvetejo samo rožice. Prav zato vsi na pomoč v teh za nas tako velikih dneh! Sveti misijon v Bregu se vrši pod posebnim varstvom fatimske Matere Božje. Prav na ta način boste obhajali sveti misijon spomladi v nekaterih vaseh na Krasu. Čeprav misijon v sedanjih časih ni vesel, niti zelo obetajoč praznik, ga povsod pričenjamo z največjini zaupanjem v Marijino pomoč. (V Dolini in na Prebenegu so misijonski govori ob delavnikih zjutraj in zvečer ob osmih, to nedeljo 18. nov. ob 7; 10.30 in pop. ob treh, zaključek misijona v nedeljo 25. novembra ob treh popoldne).
O cerkvi sv. Martina v Dolini
Nad dolinsko vasjo stoji na Brcah poleg pokopališča velika stavba, ki je bila še pred to vojno cerkev sv. Martina. Sedaj temu kraju še vedno pravimo pri sv. Martinu, toda to ni več prava cerkev. Med vojno so imele v tej cerkvi svoje zatočišče in skladišče vse mogoče armade, ki so šle čez Primorsko. Notranje cerkvene stene so popolnoma okrušene in v cerkvi razen spodnjega kamenitega dela oltarja ni ničesar, kar bi spominjalo na hišo božjo. Ko je bila ta »cerkev« to jesen slučajno odprla, so iznajdljivi šolarji našli v kamenitem oltarju spodaj blizu stopnic opeko, ki se je dala premakniti. Za to opeko je bil prav blizu tal grobek relikvij svetniških telesnih ostankov, ki so vzidani v vsak oltar. Po srednjeveških navadah so pripravili ta prostor proti dnu oltarja, danes pa škofje zazidavajo svetniške telesne ostanke v zgornji plošči oltarja. Dolinski šolarji so povedali svoje odkritje g. župniku in ta je odprl škatljico, katera je bila v dveh kozarcih in trikrat vmes oblita z voskom. V škatljici smo našli poleg točno zaznamovanih relikvij sledeče besedilo na pergamen-
PASTIRČEK stane samo 25 lir
tu: Danes 22. novembra leta 1654 sem jaz Marenzi, škof in knez tržaški posvetil to cerkev in oltar v čast sv. Martina škofa in spoznavalca. V oltar sem vložil koščice sv. Martina, sv. Justa, sv. Modesta, sv. Socerba, sv. Filipa apostola, sv. Valentina in sv. Justina mučenca. Zraven sem dal tudi relikvije, ki so bile v prejšnjem oltarju. Za danes in za obletnico posvečenja dovo-
ljujem vsem vernikom odpustek 360 dni pod navadnimi pogoji.« To je napisano na listku. Zadnjo nedeljo na Martinovo smo te relikvije javno v cerkvi častili. Zlasti starejši Dolinčani, ki se še spominjajo lepih starih časov, pa si želijo, da bi cerkev sv. Martina na Brcah zopet obnovili in ga naprej v njegovi lastni cerkvi goreče častili.
ZANIMIVOSTI
Novo kemično sredstvo
Neka ameriška družba je izdelala novo kemično sredstvo, ki ščiti tkanine pred raznimi malimi organizmi, kot sta na primer rastlinska rja in snet ter tudi pred raznimi bakterijami. Novi izum bo zlasti važen pri izdelovanju zastorov, šotorov, nepremočljivih odej in drugih izdelkov, ki se uporabljajo na prostem. Nova kemikalija, ki je trenutno na razpolago samo še za poskuse, je svetlorumene barve, skoraj brez duha in prav nič ne draži človeške kože.
Zanimiv gumi
Pri ameriškem uradu za mere in uteži preskušajo novo vrsto umetnega gumija, ki obdrži nespremenjeno svojo prožnost tudi pri temperaturah do 50,5° pod ničlo. Ta gumi bo zlasti koristen pri letalskem prometu v polarnih krajih.
Alkoholni odpadki - odlična krma za živino
Tvarina, katero so imeli nekoč alkoholni destilaterji za neuporabno, je v zadnjih letih postala važno krmilo za živino. Vsako leto kupijo kmetovalci za približno 30 milijonov dolarjev tega posebnega izdatnega krmila, ki ga pripravljajo iz »drozge«, ki ostane po destiliran ju alkohola. Ta drozga, ki so jo smatrali destilaterji nekoč zi neuporabno nadlogo in jo odvajali v kanale, se je izkazala kot odlična krma za perutnino in živino, ki ima zlasti mnogo proteinov. Inženirji so izpopolnili destilacijske sušilnice, kar omogoča prodajanje krmila v obliki kaše. V zadnjih desetih letih se je povpraševanje po tem krmilu povečalo od 150.000 ton na več kot 350.000 ton letno.
Dobra mlečna koza
je pravi zaklad za revnejše, posebno delavske družine. So pa tudi pri kozah različne pasme in ene so bolj mlečne druge manj. Izplača pa se imeti predvsem dobro mlečno kozo in taka pasma je »Toggen-burg«, ki so jo upeljali iz Švice in jo sedaj širijo po Karniji.
Koze pasme »Toggenburg« so izredne mlekarice in marsikatero se lahko molze tudi do 280 dni v letu in med tem časoin dajo tudi 700 litrov mleka, torej dan k dnevu 2*/2 litra prvovrstnega mleka. — Toliko mleka pa nekaj pomeni za revno družino z majhnimi otroci. Kar se mladih tiče, imajo navadno 2 kozi 3 mlade.
Če se kdo zanima za to pasmo in bi rad imel spomladi mlado kozico pasme »Toggenburg«, naj piše na Ispettorato Agrario, sezione Tolmezzo (Udine).
ŠPORT
Nogomet:: mednarodna srečanja.
ITALIJA - ŠVEDSKA : 1-1 (0-1)
Tekma se je odigrala v Firencah, pod vodstvom angleškega sodnika Ling-a.
Gole sta zabila: Lofgren (Š) z dolgim in »telefoniranim« strelom, ki je presenetil italijanskega vratarja in Amadei (I) s pomočjo »darovane« enajstke.
Prisostvovalo je 80.000.. ostro žvižgajočih gledalcev!
Odlična telesna kondicija, požrtvovalnost in dobro izvedeni »sistem« so dovedli Švedsko do nepričakovanega delnega uspeha. »Severna« ekipa je izenačena, homogena in se v glavnem oslanja na obrambo. Italijani bi z boljšo tehnično pripravo lahko uveljavili svojo izrazilo prednost: hitrost. Na terenu pa so ubrali polževo pot...
Neodločena igra je potrdila nastopajočo »krizo« italijanskega nogometa in ponovno izpričala pomanjkanje tekmovalnega duha italijanske reprezentance.
Iz dežja pod kap...
EGIPT - ITALIJA B : 3-0 (2-0)
Nekvalificirani Egipčani so dosegli v srečanju z italijansko enajstorico senzacionalni rezultat.
Z marljivim in vztrajnim urjenjem so svoje sposobnosti toliko dvignili, da lahko tudi v bodoče dosežejo kvalitetne uspehe. Italijanska ekipa pa je popolnoma popustila... Prava debacle!
LISTNICA UPRAVE
Vse one naše cenj. naročnike, ki so zadnji čas prejeli poštno položnico, prosimo, da nam čimprej nakažejo dolžno svoto, ki je označena na položnici — ker v nasprotnem slučaju smo prisiljeni jim list ustaviti. — G. Puntar Margareta, Brooklyn, USA. Denar prejeli! Srčna hvala! Naročnino imate s tem plačano do 31. 7. 1952.
DAROVI Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠČE
V počastitev spomina ljubljene mame Marije Terčon daruje ob obletnici smrti družina za Alojzijevišče 1000; č. g. Š. T. 1 dolar; K. C. v počastitev spomina pok. Terezije Peršolja 500; Pavla daruje za revne dijake 500; N.N. 200; g. Ivanka Pavoni namesto cvetlic na grob pok. učit. Petra Lapanja 1000 lir. Bog povrni vsem! Vsak dan se spominjamo v molitvi dobrotnikov zavoda, živih in umrlih.
Prijatelji, podpirajte naš zavod! Pridobivajte nam novih dobrotnikov!
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
Tvrdka CITRUS
IMPORT - EXPORT
Lastnik Aleksander Goljevšček
TRST, Via Torrebianca 27
pošilja v Jugoslavijo darilne pakete in razno drugo blago pod zelo ugodnimi pogojia
od njega, v svoji službi zelo natančen, odločen in strog, tako da mu je glavar večkrat priporočil umerjenost in pojenljivost.
»Izvedite natančne poizvedbe! Zaslišite čim več ljudi o zadevi! O vsem mi poročajte in pred vsako važno odločitvijo se zopet sestanemo. Stvar je skrajno kočljiva in spada tudi v cerkveno področje. Nikakor ne maram imeti kakega spora z oglejikim patriarhom kardinalom Marinom Gritnani-jem, ki skrbno čuva svoje nadpastirske pravice. Proti redovnikom in duhovnikom bodite skrajno obziriti! Gre le za to, da do-ženemo resnico.«
»Ali naj dam deklico semkaj privesti in zapreti? Ali naj romanje oziroma hojo ljudstva na kraj zatrjevanega prikazanja na vrhu Skalnice prepovem?« je vprašal grof Attems in si pogladil rjavo, že nekoliko sivo, pristriženo brado.
Oboje lahko storite. Če se izkaže, da dekle ni kaka fantastinja ali goljufivka in da gre za resnično prikazanje, kar je možno, bo treba preiskavo ustaviti in zadevo sporočiti cerkveni oblasti, da o tem obvesti patriarha. V tem primeru se bo treba posvetovati z duhovščino, ker gre za cerkveno in versko stvar, ki je mi ne moremo pre-
soditi. Svetujem vam, da ste zlasti glede zapora previdni. Zapor naj bo le časten, cus-todia honesta, ne v podzemlju, temveč v celici grajskega stolpa z razgledom na metlo in okolico. Deklici se ne sme nič zgoditi. Stražniki morajo biti spodobni, trezni, mirni, preudarni možje. Hrana bodi zadostna! Ne kakor pri zločincih — kruh in vrč vode!« je svetoval glavar.
»Vse ukrenem po vaših navodilih,« je dejal grof Attems.
Posvetovanje je bilo končano in uradniki so se razšli.
□
Grof Jeronim Attems je prebral ovadbe nato pa napravil načrt, kako izvede preiskavo. Privesti da Urško v zapor, pokliče k zaslišanju njenega duhovnega voditelja kurata Tomaža Kosa, frančiškana očeta Ge-lazija in gozdarja Primoža Ferjančiča. Te izpovedi stvar razjasnijo ali vsaj pokažejo, v kateri smeri naj preiskavo nadaljuje.
Poklical je pisača Jakoba Črnigoja, mu narekoval vabilo za tri omenjene priče in zaporno povelje za pastirico Urško Ferligo-jevo. Izdal je tudi prepoved romanja na vrh Skalnice. Nato je pozval stražnika biri-
ča Janeza Krstnika Federzollija in Petra Čibeja, jima izročil zaporno povelje in u-kazal, naj privedeta še danes v grajske zapore grgarsko dekle — Urško Ferligojevo, po domače Piskovo. Podučil ju je, da se morata proti mladenki vesti dostojno, da ne smeta porabljati sile — tepenic — in da ji tudi ni treba zvezati rok.
»Oprostite, vaša milost! Kaj pa naj storiva, če dekle poskuša ubežati?« je vprašal po furlansko brkati Federzolli.
»Kaj nadleguješ milostnega gospoda grofa s takimi vprašanji? Saj si ne bo upala pobegniti. Ustrašila se bo najinih l'rk in šla z nama, bolje pred nama, kakor psiček pred gospodarjem,« je omenil l.ibej po slovensko.
Biriča sta vzela, s seboj tudi vabilo za grgarskega kurata Kosa, za gozdarja Primoža Ferjančiča; prepoved romani:i n." Skalnice občinam na Banjški planoti in Goriški okolici je pa nesel poseben sel gla-varstveni sluga Rafael Birsa.
Za očeta Gelazija je bilo oddano vabilo mimogrede na samostanskih vratih. \se priče naj se zglasijo že drugi dan ob deveti uri dopoldne na deželnem glavarstvu na goriškein gradu!
Biriča nista dobila Urške doma. Bila je na paši pri svoji čredi, ker ni bilo več potrebno, da jo nadomestuje sestrična Franc-ka. V hiši sta naletela na mater Tinieo, ki se je prestrašila nenadnega biriškeg!: ka. Peljati je morala oba »dostojanstvenika« na Skalnieo. Gori sta dobila Urško, klečečo pred Gospodovim razpelom in zatopljeno v molitev. Pokazala sta ji zaporno povelje, ga prebrala in jo pozvala, da gre z njima na goriški grad.
»Moja draga hčerka, oblasti in sili se ne moreš ustavljati. Toda ljubi Bog ne bo dopustil, da bi tvoje trpljenje v ječi dolgo trajalo. Upam, da boš kmalu zopet na svobodi,« je solznih oči bodrila mati Urško.
»Za čast Presvete Device rada trpim to neprijetno preskušnjo. Pasite vi danes čredo, jutri pa prosite Godničevo Francko,« je dejala Urška.
»Prav tako, Urška!« je odvrnila mati linica, objela svojo hčerko in se od nje poslovila.
Ko sta biriča odvedla Urško, sc je Čuvaj razhudil z močnim lajanjem in spremljal pastirico tlo Prevala, se ji dobrikal, lizal roki in nežno gledal biriča, šele ko ga je dalj časa gladila po hrbtu in mu ukazala,
da se vrne k čredi, je klavrno stisnil rep in se počasi vračal na goro. Federzolli in Či-Jbej sta pripeljala Urško popoldne na goriški grad in jo predstavila glavarjevemu namestniku, ki je takoj poklical pisača Jakoba Črnigoja in jo zaslišal. Predočil ji je ovadbo in jo pozval, da mu pove popolno resnico.
Deklica mu je mirno in ponižno pripovedovala zgodbo Marijinega prikazanja in naročila, kakor je to storila že tolikokrat na raznih krajih. Grof Jeronim Attems je narekoval podrobno njen zagovor v zapisnik v nemščini in ji končno pretolinačil in jo vprašal, ali je prav zapisano. Ko je pritrdila, je poklical starega ječarja Zuehiattija Pavla in mu naročil, da odpelje deklico v zaporno celico v stolp, ji preskrbi večerjo in ji' ves čas daje dobro hrano, kakor jo dobijo »boljši zaporniki«. Zabičal mu je, naj z Urško lepo ravna in pazi, da je nihče ne bo nadlegoval s kakimi marnjami, nesramnimi ali nasladnimi besedami. Ječar se je priklonil in dejal pokorno: »Vse stoniv. kakor vaša milost naroča. Star vojak sem in vem, da mora biti povelje do pike izpolnjeno.«
( Nadaljevanje)