'SW
Pripravlja uredniški odbor mladih. Številko je uredil Jernej Šček. Oblikoval Matej Susič.
Pri tej številki so sodelovali: Tina Kralj, Vida Forčič, Matija Kralj, David Požar, Helena Pertot in Maja Smotlak. Foto: Matej Susič in Kroma.
1/8 - uvodnik
2 - pozor, pozor!
6	- pred velikim platnom
3 - cogitoergosum 7/8 - prebrano in premleto
4/5 - pozor, pozor!
Kdop ob praznikih
Ul PRAZNIČEN
■	avnokar smo stopili v novo,
V ==r< Edino najlepše obdobje v mr I Iteku svetlobnega leta, ko se vse obrne na glavo. To je čas praz-novanj, veselja, sreče in dobrote, čas razuzdanosti in sočustvovanja, čas ^ dobrodelnosti in občutljivosti do problemov, ki
jih prej ni . r-fe..,,------------------------
bilo. Ravnokar natroše-ne pojme lahko preberete takole: skozi celo leto smo neobčutljivi, zaslepljeni, zavrti in nesrečni, v mednovolet-nem obdobju pa še bolj...
Kaj Vam v zadnjem uvodniku letošnjega leta želim s tem povedati in sporočiti?
Zdi se mi, da smo predvsem mladi del zgodbe, ki jo pripovedujem. Gre za pripoved o času, ki je nepredstavljivo in kompleksno problematičen, še bolj nepredstavljivo pa je problematičnost družbe, razvoja in Nas, ljudi, zamaskirana za evidenco svobode, demokracije in samostojnosti. Zaslepljenemu očesu vsakega izmed nas se zdi, da vse teče v najboljšo možno smer, mogoče celo Edino smer. Ni nam potrebno, da skrbimo za preživetje, ne poveljuje nam več vladar, knez ali diktator, ki bi z nasiljem pokončal vse, ki
niso molčečni in pokorni, tehnologija človeku lajša vsakdanje življenje, svobodno lahko izbiramo o barvi spodnjega perila in božični desti-naciji smučarskega tedna. Seveda, tu pa tam od daleč slišimo odmev naravnih katastrof, kriminala, umorov, gospodarskih veleizdaj, političnih premikov, vojaških spopadov, humanitarnih katastrof, atentatov, samomorilnih akcij, samomorov, smrti zaradi droge, alkohola in drugih »priboljškov», a nam je vse predaleč. Na naslednji stopnji smo tovrstnim problemom priča, v soseski, med prijatelji in znanci se Zgodijo, čeprav so možni »le na televiziji«. Še vedno so nam torej predaleč. Zadnjo stopnjo današnje apatičnosti, neobčutljivosti in skrajnega individualizma pa lahko predstavim z metaforo »pršut na očeh«. Zdi se mi, da ta takorekoč ljudski rek sočno prikaže to, kar se danes dogaja. Gre za novodobni pojav rimskega »kruha in iger«, kjer se razvajena, zavaljena množica s polnimi usti zahvaljuje za dramatični spektakel gnusa, nečloveškosti in krvoločnosti s poslušnostjo, molčečnostjo, z »ne vem« in »me ne zanima« oz. »ma kaj me briga«. Odnos med ljudstvom in tistimi, ki vladajo (ker je brezrazredna družba iluzija), poteka v tej smeri: politiki in ekonomisti javnosti govorijo o izmišljenem xy, delajo premišljeni A, ljudstvo pa razume Z.
Ne gre mi v račun, pripadniku zamišljene mladostniške populacije, da se zadovoljujemo
(dalje na 8. strani) ►►
Tina Kralj, mešana tehnika na kartonu, 2007.
O SODOBNI VRSTI ODVISNOSTI.
Igre na srečo ...
Na reklamah za igralnice in kazi-noje so vedno upodobljeni lepi nasmejani ljudje, ki dajejo vtis, da stalno zmagujejo. Spodaj: znameniti Las Vegas, svetovna prestolnica kazinojev.
Desno zgoraj: igrice na raznih konsolah, računalniku in po internetu lahko uvajajo otroka ali mladostnika k igranju.
Kazinoji. Da so ustanove, ki naj bi bile namenjene zabavi, tudi proizvajalec nevarne odvisnosti, je že znano dejstvo. V vseh časih in v vseh kulturah sveta imamo primere ljudi, ki so zaigrali vse svoje imetje, s tem pa uničili sebe, lastno družino in svoje sanje. Vedno več je ljudi, ki so patološko zasvojeni z igrami na srečo. Igre na srečo pač ustvarjajo odvisnost, ki je že priznana huda bolezen. Uvrščamo jo v kategorijo t. i. legalnih drog, saj so njeni simptomi primerljivi s simptomi alkoholizma in drugih odvisnosti od drog. Odvisnost se pokaže takrat, ko človek ne igra več le enkrat toliko: igra postane njegovo življenje, vedno misli nanjo, pa čeprav izgublja denar in racionalnost.
No, kaj pa pravzaprav so te problematične igre na srečo, ki povzročajo odvisnost? To so v
M*.'.*.""1
glavnem igralni avtomati, bin-go, ruleta, zadnje čase pa se močno razvija tudi igra po internetu, ki ni resnično omejena le na polnoletne. Kazinoji, vsakovrstne igralske ponudbe po spletu se prav gotovo ne menijo za posledice, ki jih povzročajo, zato se z njimi ukvarjajo posebni zdravstveni centri za odvajanje od odvisnosti. Tak center imamo pri Svetem Ivanu v Trstu, ki ima prav poseben oddelek namenjen zdravljenju zasvojenih igralcev. V Trstu namreč, ker so obiskovalci slovenskih kazinojev večinoma Italijani.
Direktor centra gospod Tičali mi je v intervjuju z njim prijazno razložil, kaj sploh je taka zasvojenost, kako nastane, kakšne posledice ima in kako se z njo spopadajo z zdravstvenega vidika. Meja, ki loči zasvojenost od »normalnosti«, ni vedno jasna. Tisti, ki igrajo poredkoma, spadajo v »normalnost«, tisti pa, ki jim igra pomeni življenje, so že patološko bolni in potrebujejo resne strokovne pomoči, da se rešijo. To so seveda konstrukti, ki pa zlahka zapadajo v kategorizacije za postavljanje zasvojenih na rob družbenega življenja. Pot iz odvisnosti je dolga in težavna, dosti bolj naporna od poti vanjo. Vanjo je potrebno vložiti ves trud in dobro voljo, predvsem pa kontinuiteto, saj je prekinitev zdravljenja direktna pot v ponovno zasvojenost. Zato se torej taki ljudje srečujejo s psihologi in gradijo med sabo prijateljske vezi, ki jim pomagajo vztrajati. Tudi tisti, ki so končali standardno terapijo, trajajočo od šest mesecev da enega leta, se morajo še naprej zdraviti v skupinah samopo-
moči. Proces je namreč zelo podoben tistemu, ki ga vidimo v zgodbi Christiane F. v boju z mamili.
Ustanove, ki ponujajo igre na srečo, se za odvisnost sploh ne menijo. Nihče ne informira uporabnikov, da obstaja nevarnost zasvojenosti, nihče ne bolnemu, patološko zasvojenemu igralcu prepove vstopa v kazino. Nihče ne igralca opomni na družino, ki bo zaradi njegove igre ostala »na suhem«... Seveda ne, saj na račun tega služijo mastne denarce. Kaj še, da bi kdo (država, npr.) nadziral tako početje! Ponudba iger na srečo se nenehno povečuje. Kaj to pomeni? Dejstvo je, da večanje ponudbe povečuje povpraševanje, in ne nasprotno! Torej, dokler bo ponudba tako velika ali še večja, se bo ta problem večal, in ni možnosti, da bi ga le z opozarjanjem na problem zasvojenosti omejili, kaj šele zaustavili.
Kar pa se tiče iger po svetovnem spletu, je zadeva še bolj zapletena. Dostopne so tudi otrokom, in ni nujno, da njihovi najbližji to vedo, posledice pa bomo vsi ugotavljali čez nekaj let ... ko bo mogoče že prepozno!
Vida Forčič
Cilji, pričakovanja, bodočnost
Izobraževanje v Italiji
Jasno je, da je stanje italijanskega šolstva na zelo slabi točki; obetajo se nedvomno drugačni časi, kakršnih smo bili navajeni. Ponujajo se nam spet tehtni razlogi za šolske protestne akcije za obstoj javne srednješolske izobrazbe. Oktobra meseca, ko smo tudi tržaški in goriški dijaki z raznimi pobudami, manifestacijami in zasedbami izrazili nestrinjanje s komaj odobrenim predlogom šolske reforme ministrice Gelmini, smo bili dijaki (in seveda študentje ter vsi drugi) deležni ostrih in nerazložljivih kritik.
Za določen čas smo bili tarča napadov vsedržavnih medijev, kajti duh po uporu se je od ust do ust razširil iz prestolnice po celotnem italijanskem teritoriju. Dvignil se je oblak prahu nedoločljive barve, strinjanja in nestrinjanja, podpore in kritik. Kljub splošnim nemirom na italijanskih univerzah, osnovnih šolah in na večini višjih srednjih šol bi se rad osredotočil na določena vprašanja, ki so neposredno vezana tudi na našo slovensko manjšinsko realnost.
V okviru državnih demonstracij smo nedvomno (za našo majhno realnost) dali svoj doprinos tudi dijaki slovenskih višjih srednjih šol v Italiji, ki smo izpolnili pogoje za akcijo in zasedli šolska poslopja zavodov Zois, Stefan in Prešeren v znak protesta in neodobravanja odločitev iz Rima. Kot del okupacijskega programa naj poročam o naših uspehih, od povabljenih gostov, ki so dijakom pojasnili svoja stališča, vse do simbolične demonstracije, na kateri se je zbralo rekordno število udeležencev (po nekaterih virih
10.000	prisotnih). Dogodki, ki smo jih doživeli, so večini udeležencev podarili nepozabno izkušnjo in lekcijo sobivanja s sovrstniki znotraj šolskega in regijskega okolja, kljub temu da smo v šolskih prostorih preživeli dneve in noči. Na demonstracijah in sestankih smo se zbirali

vsi, Slovenci in Italijani, manjšinci in večinci, narodna pripadnost ni bila problem, saj je bil v ospredju skupen cilj. Že dalj časa ne pomnim, da bi se tržaška mladina združila na tak način. Sicer je prišlo tudi do še vedno strah vzbujajočih rasističnih in fašističnih izgredov, a le kot marginalen in omejen pojav! Menim, da bi taki tedni, kot smo jih preživeli ob protestih, lahko spadali v katerokoli srednješolski program.
Spraševal sem se in se še danes sprašujem, če je to res pravi način, s katerim posegati v italijansko šolsko politiko, saj se konec koncev politične želje uresničujejo ne glede na naše posege in zasedbe iz oktobrskih dni prejšnjega leta. Navidez so okupacije in samouprave kot take neučinkovite, a so dokaz, da se mladi zavzemamo za našo bodočnost, pa čeprav grejo smernice politike po drugih tirih.
Znotraj družbe, ki se nenehno spreminja, potrebujemo tudi dijaki alternativne oblike protesta, takega, s katerim lahko direktno vplivamo na javno mnenje in učinkovito poročamo o naši prisotnosti. Sprašujem se, ali je dandanes tak projekt uresničljiv. Vsakodnevno se soočamo s splošno apatičnostjo, predvsem politično. Med zasedbo so prišle na dan kritike na račun zasedbe same in nesmisla zamujanja pouka, in marsikdo je pomislil: »saj bi bilo vseeno, če bi ostal doma«; precejšnje število dijakov je prav tako razmišljalo. Ker se iz generacije v generacijo stanje spreminja, menim, da bi bilo dobro pomisliti na učinkovitejšo obliko protesta. V boju za obstoj naše manjšine nismo ne prvi ne zadnji; izkušnja okupacije je bila enkratna in nepozabna, zavedam pa se tudi, da smo včasih delovali nezrelo in neučinkovito, da bi lahko prišlo do sprememb, kakršnih se naši starši dobro spominjajo iz svojega srednješolskega obdobja. Še vedno pa verjamem, da moramo in lahko delujemo za naše izobraževanje,'ker nam to veliko pomeni!
Zgoraj: ministrica Gelmini in tipična italijanska šolska učilnica.
Levo: med manifestacijo oktobra lani (foto KROMA).
Matija Kralj
Trst je že od nekdaj v središču širše medijske pozornosti, to se je zgodilo tudi pred mesecem, ko sta ga kar istočasno obiskali dve veliki politični osebnosti evropskega prostora, italijanski premier Silvio Berlusconi in nemška kanclerka Angela Merkel. Obvezujoč termin tega srečanja je bil ekonomski vrh, ki je potekal v mestnih palačah in katerega cilj je bilo načrtovanje nadaljnje ekonomske politike makrodeže-le v luči najnovejših evropskih gospodarskih razpletov. Ob tem osrednjem dogodku pa sta bila na programu vsaj še dva druga, po splošnem mnenju ljudi tudi zelo pomembna dogodka. Prvi je bilo prisostvovanje obeh premierjev na svečanosti v Rižarni, edinem nemškem koncentracijskem taborišču v deželi. Drugi odločilni trenutek pa je bila seveda otvoritev novega odseka avtocestnega omrežja, speljanega po tržaškem zaledju, ki je del širšega evropskega projekta za gospodarsko sodelovanje in učinkovitejše jcovezovanje tržišč ter prenašanje blaga.
Če na to navežem problem dvojezičnosti in upoštevanja prisotnosti naše manjšine v teh krajih, se lahko samo razžalostim, ko se ozrem na dosežene rezultate. Otvoritev novega avtocestnega odseka in hkrati odsotnost dvojezičnih tabel čutim kot žaljivo in groteskno, saj se ta prometna žila razteza po skoraj popolnoma slovenskem teritoriju, kot je tržaško zaledje, ki ga sestavljata Vzhodni in Zahodni Kras ter Breg oz. občina Dolina.
Dosežki so kljub prijateljskim in velikodušnim parolam, ki so pronicale v tisk in televizijo z obeh strani, milorečeno skromni. Vse glavne table so ohranile svojo domnevno italijansko »čistost«, edine pa, ki so bile »oskrunjene« s slovenskimi dodatki, so bile stranske, manjše table. Še posebej žaljivo je, da cestna uprava ni bila sposobna najti niti enega samcatega slovenskega sičnika, ledinsko ime Padriče pa je pustila v svoji ohromeli obliki Pa-drice. Dodatek s strešico je bil na primitiven način izpeljan kasneje, ko so z lepilnim trakom in lepo izrezano strešico dodobra izpilili »umetnino«. No, tako vsaj malo diši po slovenskem!
Če stvar povzamemo, se lahko iskreno posmejemo nad dejstvom, da je desnosredinska uprava vedno nasmejanega župana Dipiazze res obljubila postavitev dvojezičnih napisov tudi
za vse druge cestne oznake. Predpostavka namreč je, da odsek ravno ne izstopa po svoji obsežni dolžini, torej je jasno, da je tabel bolj malo. Logični zaključek pa bi bil seveda, daje te ljube napise možno postaviti v kratkem času, torej v nekaj dneh.
Toliko o napisih, predmetu prepira, ki velja za politično in čustveno zaledje dnevu otvoritve avtocestnega pasu. Ob prisotnosti vseh najvišjih krajevnih osebnosti, od župana do raznih odbornikov, ob navzočnosti mnogih predstavnikov Pokrajine in Dežele ter seveda v spremstvu uglednih italijanskih in nemških gostov je svečanost potekala, ne da bi politiki izgovorili eno samo slovensko besedo. Slovenija pa je od predora, kjer se je »ceremonija« odvijala, oddaljena le nekaj kilometrov. Meje pa, če pomislimo, sploh uradno ni več. Le Trst se zavaruje pod svojim steklenim pokrovom, od koder po hitrem postopku razvijajoči se zunanji svet, in še posebej našo matico, pazljivo opazuje, sam pa z njo noče interagirati. Soočanje ostaja pri formalnostih, pri nemih pozdravih in prijaznih, prijateljskih medsebojnih nasmehih, ki jih je videti skozi prozorno steklo pokrova.
Kdo je podpihoval ogenj in ga poživljal ter tako naklonjenemu županu Dipiazzi preprečil, da bi se v svoji svečanosti spomnil na navzočnost slovenske manjšine? Morda mestna skrajna desnica, partija, ki že petdeset let jaha konja enojezičnosti tega območja. Morda celo naš premier, da ne bi slučajno potreboval nekoga, ki bi mu prevajal iz tujega jezika. Dejstvo je, da je vse zavito v plašč skrivnostnosti. Ampak nekaj je, vsaj za tržaške - in pri tem pomenijo tržaške tako italijanske kot slovenske - vernike in tudi nevernike zelo pozitivnega. Naš škof Ravignani
je od vedno iskreno in prijazno izkazoval veliko spoštovanje in zanimanje za našo realnost ter se je našega jezika tudi naučil. Pomislite, da mašuje tudi v slovenščini. Njegovi pozdravi ob javnih slovesnostih so večkrat dvojezični. In tudi tokrat, ko je blagoslovil nov odsek avtoceste, je bil njegov nastop obogaten s prijetnim zvenom slovenščine. Tukaj se je pokazalo, koliko se motijo tisti, za katere je Cerkev zastarela In vse prej kot inovativna ustanova, ki se ozira samo na preteklost. Cerkev je na Tržaškem prehitela desnosredinsko italijansko politično elito in se izkazala za najbolj napredno stranko; za našega škofa očitno ne predstavljamo problema, temveč pomenimo obogatitev, neko različnost, ki območje lahko samo oplemeniti. Poleg njega pa je seveda še vrsta drugih aktivistov, mislecev in posameznikov, ki pa ne morejo preseči
ustaljenega vrednostnega konsenza glede samobitnega Trsta. A stvari se premikajo na bolje.
Drugi veliki dogodek je bil, kot že rečeno, v Rižarni, tržaškem koncetracijskem taborišču. Predstavljali smo si seveda, da se taki priložnosti idealne italijansko-nemške sprave in obe-leženja vojnih grozot tako italijanski kot nemški najuglednješi upravitelji ne bodo tako rekoč »izmuznili«; da si bodo v svojem urnem stremenju po prihodnosti, po bodočem gospodarskem načrtovanju le vzeli čas za preteklost. A do tega
Dvojezične napise najdemo na mnogih tablah: v slovenščini in italijanščini na avtocestnem odseku na Koprskem: italijansko in furlansko na cesti na Videmskem; tudi na Koroškem so dosegli, da se lahko berejo (sicer žal čisto majhna) slovenska imena vasi. Bomo tudi na Tržaškem končno lahko brali slovenska imena na tablah?
Levo: tržaški župan Dipiazza.
David Požar
žal ni prišlo, v napol prazni stavbi pa sta bila prisotna le dva zunanja ministra ter nekateri člani kabineta, sicer zelo ugledne osebnosti, ampak to ni bilo dovolj. Ko smo vstopili v Rižarno, smo bili prepričani, da bo tisti dan nekako zapisan v zgodovinskih knjigah; nedodobra pojasnjene istočasne obveznosti obeh premierjev pa so to preprečile. Svečanost je postala torej le »ena od tolikih«, ki se v tem žalostnem kraju redno dogajajo. Vsaka izmed teh je seveda na isti način poglavitna za kulturo spomina, pa vendar - .
Zgodovinska priložnost je bila na tak način izgubljena in nas razočarane navzoče pustila z mešanimi občutki. Bi si bili morali tak slab razplet predstavljati ali so bila naša visoka pričakovanja upravičena?
Strnjena vsebina sodobne tržaške zgodovine je seveda negativna. Ob velikih parolah o sodelovanju in odprtem soočanju s slovenskim in nasploh vsem slovanskim zaledjem našega mesta, ob že večkrat vsaj na papirju nakazani želji po odpiranju novih ekonomskih možnosti, po prodiranju skozi zgodovinske pregrade in grajenju na novih politično-ekonomskih izzivih leži resnično stanje stvari, zrušeno in zmrtvičeno na tleh. Enakopravnost dveh držav, sploh pa vseh držav območja Alpe Adria, niti zdaleč ni realna. Italija se žal odpoveduje svojemu izrednemu potencialu v tem specifičnem območju in istočasno pozablja, da ni več tista nekdanja velesila, ki lahko vsiljuje svojo bit v telo druge narodnostne in gospodarske realnosti. Ravno obratno, Italija sedi sedaj v klopi, je učenec, ki se mora po okoliških politikah zgledovati in si pridno zapisovati. To je nedvomno res, saj je dovolj, da pomislimo na padajočo ekonomsko proizvodnjo italijanskega obmejnega pasu ter na naraščajoče gospodarstvo onstran ne več prisotnih meja.
Ker dobro vemo, da je vsaka manjšina most med matico in drugo kulturo, je spoštovanje njene enakopravnosti, pravic in navsezadnje tudi ugleda prva in najpomembnejša predpostavka za bodoče, uspešnejše sodelovanje ter za integracijo v tem narodnostno mešanem, raznolikem in gospodarsko perspektivnem prostoru. Dovolj je le kanček dobre volje: in ščepec skromnosti.
i
december 2008
V
pred velikim platnom
Changeling (2008)
Resnična zgodba prikazana v novem filmu Clinta Eastwooda.
Angelina Jolie, zelo prepričljiva v svoji vlogi. Slika na dnu: Angelina Jolie z režiserjem Clintom Eastwoodom.
Los Angeles, marec 1928. Christine Collins, mlada mama, ki je v službi v losangeleški telefonski centrali, pusti doma samega svojega devetletnega sina VValterja. Ob povratku domov naleti na tragično situacijo: njenega sina ni več. Z otrokovim izginotjem se začne ukvarjati krajevna policija, ki ne slovi po poštenosti in pravičnosti. Po štirih mesecih tesnobe in mraka le posveti žarek veselja: policija je našla njenega otroka. Kmalu zatem pa spet obup: fantek, ki so ji ga pripeljali, ni njen sin. V to je Christine skrajno prepričana, z njo pa se strinjajo vsi tisti, ki so fantka poznali, začenjši z učiteljico.
Vname se torej mučen boj med Christine in policijo. Samo reverend Guistav Briegleb podpira njen boj proti najbolj
pokvarjeni in izprijeni mestni upravi v zgodovini Los Angelesa. Policija vztraja pri svojem, in to do take mere, da pripiše Christine umske motnje in jo da zapreti v umobolnico. S tem skuša lažno pojasniti, zakaj mati ne prepozna svojega otroka.
V internaciji spozna obupana telefonistka veliko žensk, ki so jih zaprli samo zato, ker so nasprotovale policiji, ne pa ker bi bile kakorkoli umsko ali mentalno prizadete. Internacija je bilo leglo vseh marginalnih in prevratnih družbenih elementov, ki so ogrožali oblast. Opažate v tem kaj podobnosti z današnjim časom? Christinin zdravnik predlaga, naj sama umakne svojo obtožbo proti policiji, v zameno pa bo dobila svobodo. Christine seveda odkloni, ker verjame v svoje ideale in vrednote. Le nepričakovan prihod reverenda Breigle-ba jo v zadnji instanci reši pred elektrošokom. K njej je prišel, da bi ji razkril resnico o Walter-ju: njen sin je namreč prišel v roke serijskegmu morilcu.
Po vrsti zapletov in vsebinskih obratov tudi nepravi Christinin sin prizna, da ni Walter in da so ga prisilili lagati na
policijski centrali. Christine še z zadnjimi močmi toži policijsko centralo in jo zdesetka. Vse do konca filma bo Christine iskala svojega sina, predvsem ko najdejo otroka, ki je ubežal morilcu.
To, kar ste ravnokar prebrali, bi lahko bil dober, izmišljen hollywoodski scenarij, vendar žal si te pretresljive zgodbe ni nihče izmislil, zgodila se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Los Angelesu. Scenarij je zvesto priredil J. Michael Straczynski po sodnih aktih enega izmed največjih procesov v zgodovini Los Angelesa.
Občutljivi Clint Eastwood je režiser te čustvene zgodbe. Ne da bi se ozirali na njegove filme, kot so npr. Mystic River in Million dollar baby, lahko vidimo, da so režiserju zelo blizu problem podkupovanja, odnosa med pacientom in zdravniškim sistemom in smrtne kazni. Clint Eastwood nas nenehno opozarja, da se pravice posameznika ne smejo teptati. Genialni režiser gledalcem pričara zgodbo z močnimi čustvi, tako da dve uri mineta takoj. Zgodba takoj steče, ti pa stopiš vanjo, se v njej prepoznavaš, jo čutiš in z junaki sočustvuješ, predvsem pa razmišljaš o kompleksnosti sveta.
H kakovosti filma je seveda prispevala tudi glavna igralka Angelina Jolie - neprepoznavna v tej vlogi. Sama nisem mogla verjeti, da je lahko ista igralka nastopila tudi v vlogah Lare Croft ali Mrs. Smith. Nova Angelina Jolie v tem filmu ponotranji vsa svoja čustva, bori se, ne da bi zakričala. To pa v zgodovinskem času, ko je bil položaj žensk zelo zapleten...
Helena Pertot
Pred kratkim sem slišala nekoga reči, da je književnost življenje. In še kako prav je imel. Življenje je, ki ga ne bomo nikdar izživeli, trenutek, ki ga je nekdo »odživel«
pred nami, dogodek, ki bo morda nekega dne postal realnost... ali pa tudi ne, a dan nam je kot dar v izposojo za tisti kratek čas, ko imamo srečo biti bralci.
Jean Giono:
MOŽ, KI JE SADIL DREVESA
Knjiga ...za samotni zimski večer
Desno: Jean Giono v povojnih letih in že v starih letih.
Spodaj: risba iz risanega filma, ki je leta 1988 prejel Oskarja; gozdovi v južni Franciji so gotovo pripomogli k pisateljevi ljubezni do narave.
Nekega decembrskega večera, ko je zunaj ostra burja vila drevesne veje, se je iz drobcene knjižice v tihi sobi začela šepe-taje razpredati zgodba o samotarskem možu, ki je z vztrajnostjo in skromnostjo našel svoj smisel v svetu ter tako za seboj zapustil nepozabno sled.
Bil je provansalski pastir, ki se je potikal po straneh literarnega dela Mož, ki je sadil drevesa, osrednji lik te kratke, približno petdeset strani obsežne ter na videz preproste pripovedi, ki se danes zdi bolj aktualna kot kdajkoli prej, četudi jo je francoski pisec Jean Giono (1895 -1970) zapisal že leta 1953. V obdobju svojega zrelega ustvarjanja je v tej zgodbi razpletel svoje temeljne življenjske nazore in jih spojil z
avtobiografskimi elementi. Vanjo je vsadil pričevanje o lastni ljubezni do narave, do sprehajanja po provansalskih gričih in kramljanja s tamkajšnjimi povečini kmečkimi prebivalci. Zapisal je svoje doživetje prve svetovne vojne, a predvsem stremljenja, želje In vere v močne, duhovno ne-omadeževane posameznike, ki naj s trdim in poštenim delom ustvarijo svet miru, harmonije z naravo, poštenosti, nesebičnosti in splošne sreče. In ravno te vred-
note, ki so bile stalnica tudi ostalih Giono-vih romanov, esejev, dialogov, poezij In dramskih besedil, sintetizirajo neodvisnost avtorjevega razmišljanja, ki se je v teku njegovega življenja večkrat izkazalo kot samosvoje in univerzalno obenem. Njegove miroljubne Ideje so ga namreč ob začetku druge svetovne vojne stale obsodbe In zapora zaradi »protivojne propagande«, a obenem je njihova univerzalnost v času pritegnila mnoge privržence in podpornike po vsem svetu. Njegovo pisanje namreč je bilo doslej prevedeno v več kot trideset jezikov. Mož, ki je sadil drevesa je bil prestavljen v slovenščino leta 1998, na filmski trak pa še enajst let pred tem, saj je na podlagi te kratke pripovedi leta 1987 Frédéric Back režiral istoimenski risani film, ki je v svojem filmskem žanru leto pozneje prejel oskarja.
Pogled v to nenavadno, malodane »pravljično« zgodbo se bralcu odstre preko avtorjevega sprehoda po pusti in samotni provansalski pokrajini v letu 1913, kjer sta potniku stalna spremljevalca le besneči veter in divja sivka. Sredi popolne zapuščenosti Jean Giono sreča pastirja, ki z nekaj ovcami in psom živi v kamniti hiši. Ta je taka kot on - trdna, urejena, tiha, mirna,
(dalje na 8. strani) »
samotna, a prijetna. Prava redkost ¡£M med razkropljenimi in razpadajoči-	«
mi kočami provansalskih vasic,	!h
kjer se redki prebivalci, ki še živijo v njih, prebijajo skozi lastne eksistence polne medsebojnih sporov, grenkobe, samomorov, umorov in blaznosti. Ta redkobesedni starec,
Elzeard Bouffier, ki je imel nekoč W svojo kmetijo, ženo in sina in je svoje življenje že »odživel« v nekem daljnem nekoč, preživlja svoje dni ločen od ostalih, tako da nabira želode, in ko odbere najboljše, jih skrbno posadi v prst, ki ___
ni v njegovi lasti. Toda ta je pusta in žalostna, stari pastir pa si ne more kaj, da ne bi vanjo vnesel nekaj življenja, sto tisoč želodov, iz katerih, če ima srečo, požene deset tisoč hrastov. V mirnem in počasnem življenju se potrpežljivo posve ča dolgotrajnemu delu, v katerem najde svojo srečo, ki je ne skalita ne prva ne druga svetovna vojna. Medtem ko nekje ljudje umirajo in minevajo za brezsmiselnost uničujoče vojne, se v naravi, med človekom in na novo posejanimi drevesi, ki so v nekaj letih zrasla visoko v nebo, sprede posebna naveza. Tedaj se sproži nepričakovan tok dogodkov, ki vodi k splošni rege neraciji nekdaj puste in neprijazne pokrajine ter
ljudi v veliko večjih razsežnostih, kot bi si jih lahko skromni pastir kadarkoli zamišljal.
Skozi večplastno zgodbo, ki jo Jean Giono pripoveduje s skopim in preprostim jezikom brez olepšav, ki pa pripovedi ne odvzame lirskosti, se tako jasno in prepričljivo izriše lik požrtvovalnega pastirja, ki prikaže človeka kot bitje, ki je še vedno zmožno nesebičnega ustvarjanja in človekoljubnega zasledovanja ciljev v prid drugemu. Obenem pa se v njem skriva namig bralcu, da je tista zmožnost tega posebnega moža, ki sadi drevesa in s tem spreminja na bolje svoj mali svet, podeljena vsakomur. Vsakdo nosi nekje v sebi zmožnost, da poišče moč tudi ko je življenje videti že »odži-veto«, da sušno in pusto pokrajino z lastno požrtvovalnostjo, energijo in voljo spremeni v cvetoči gozd, samoto in zapuščenost v vedrino in prijateljstvo, nesmiselnost in dolgčas v smisel in ustvarjalnost... samotni zimski večer v zgodbo polno topline.
J6ÂN GIONO
THE MAN WHO PLANTED TREES
Wood engnwinp by Michael McCurdy
Maja Smotlak
« (UVODNIK - dalje s 1. strani)
z Z-jem, torej s polnim trebuhom in prazno glavo. Zakaj ne želimo prav mi, mladi, ki smo rojeni v tehnokratski dobi in doživljamo hitre spremembe kot naravne, razumevati zapletenost tega časa? Smo res tako zdolgočaseni, razvajeni, zavaljeni, neumni (nalašč stopnjujem te pridevnike), da nam je vseeno. Od vsega? Seveda ne, zanimamo se za modo, trende in tendence na vseh področjih, ne iščemo pa tistega, ki nas Nas zanima. Prav raznolikost, posebnosti, zanimive nepozna-nosti pa ohranjajo svet živ in dinamičen, nas pa bogatijo z novimi in novimi elementi. Ne bomo se bogatili, če bomo le buljili v računalniški ekran (čemur bi nekoč rekli televizija, še prej pa radio ...). Ne razumite me napačno, tudi to je potrebno, namreč deskanje po spletu, poslušanje glasbe, igranje videoi-gric itd., potrebne pa so tudi druge stvari, druga doživetja, ne le virtualna realnost, ampak spoznavanja, komunikacija iz oči v oči, Guitar Hero in preigravanje akordov na akustični kitari, gledanje filmov in branje knjig, chatting, debata s sosedom ... A kaj tu romantiziram ...
Takole, počitnice in božični ter novoletni prazniki so tu, poleg njih pa še vrsta drugih enostavno izmišljenih izgovorov, da se praznuje. A potrebujemo res tovrstni filter, ki celoletno trpljenje, mučenje, potenje in nezadovoljstvo sprosti v ponorelih dveh tednih, med katerimi je dovoljeno delati, kar se med letom ne sme? Kar si v vsakdanjiku ne dovolimo, kar si 26. marca, 17. septembra ali 7. januarja ne dovolimo? Le zakaj bi moral biti razpoložen in delati »kažin« 31. decembra, ko je prav takrat na toplem tako lepo? Kje čutite magičnost novoletnega mejnika? Se vam ne zdi, da je to le simbolna opora, ker sami nismo dovolj močni, pozitivni, motivirani in potrebujemo zunanje, neobstoječe dejavnike, ki bi nam dali pogum? Upam, da se bo nekoč praznično vzdušje in moto »na svetu je lepo, a bi lahko bilo veliko boljše« porazdelilo po preostalih 11 mesecih.
Kdor ob praznikih ni prazničen, je čudaško drugačen, kdor pa je prazničen med celim letom - tudi...
Jernej Šček