XVIII - 85 - 1997 ACROCEPHALUS Nekaj novih vpogledov v taksonomijo velikih galebov Some new insights into the taxonomy of large gulls Pred časom je slovensko javnost pretresla novica o novejši delitvi veli- kih galebov, bolj znanih pod imenom "Larus argentatus-fuscus kompleks". Ta- ko je y 41-42 številki Achrocephalusa Iztok Skornik prvič predočil slovenski ornitološki javnosti nekaj novosti v zvezi z novo klasifikacijo tega kompleksa, ki je takrat nekoliko razburila duhove slovenske ornitološke smetane z mate- rializacijo grozljive nove vrste, imeno- vane Larus cachinnans. Pojav te vrste ima sicer že zelo zgodnje zametke, sega namreč v dalj- no leto osemnajsto-enajsto, ko je znani naravoslovec in taksonom Pallas ugo- tovil, da srebrni galeb Larus argen tatus in vrsta, ki se pojavlja v južnem in vzhodnem delu zahodne palearktike, nikakor ne moreta biti eno in isto ter slednjo poimenoval za soimensko for- mo rumenonogega galeba, imenova- no Larus cachinnans cachinnans. Toda kot kaže, slovenski ornitologi niso bili edini, ki so bili mnenja, da je srebrnega in rumenonogega galeba pač pretežko ločevati, tudi vodilna zahodnoevrop- ska ptičjeslovna javnost si ni mogla kaj, da ne bi te "grozno problematične vrste" spet zrinila pod enormno okrilje superspecifičnega srebrnega galeba, ki so ga v tem času za silo "vkup spaoali" iz kar štirinajstih podvrst. No, kakorkoli že, tudi z evolucijo se daleč pride in ubogi "I<;aho" se je, podobno kot Kovačičev Cato do svo- bode, končno pririnil do taksona, za katerega sistematiki večkrat ponosno zatrjujejo, da je edini naravni. Naš galeb je bil torej ponovno že pred približno petnajstimi leti, končno pa povsem uradno leta '96 tudi s strani mednarodne taksonomske komisije, priznan za samostojno vrsto! Da je~res tako, nas je že leta 1989 opozoril Skornik v članku Rumenonogi Larus cachinnans ali rumenonogi Larus tuscus? Pa vendar, zdi se, da je ta ugotovitev prav tako pomembna kot to, da je morje slano. V taksonomiji argentatus-fuscus kompleksa je v za- dnjih nekaj letih novega še vse kaj drqgega. Ze pred najsodobnejšo delitvijo je kompleks obsegal sedemnajst podvrst, ki so jih razdelili zgolj med ti dve vrsti. V sodobnem času imamo štirinajst pod- vrst, ki pripadajo petim vrstam. Za nekoliko natančnejši vpogled sem se odločil, da jih naštejem: srebrni galeb Larus argentatus, vrsta, ki je nekoč štela kar štirinajst podvrst, je sedaj okleščena na borne tri: L. a. argentatus (Skandinavija), L. a. argenteus (Britan- sko otočje, Z. Evropa od Danske do Bretanije) in L. a. smithsonianus (S. Amerika). Kompleks, nekdaj znan kot "cachinnans kompleks", sedaj uvrščamo pod vrsto, imenovano rume- nonogi galeb Larus cachinnans, ki §teje največ podvrst: L. c. cachinnans (Crno morje), L. c. michahellis (Sredozemsko morje), L. c. atlantis (Kanarsko otočje), L. c. mongolicus (osrednja Azija), pri čemer nekateri štejejo za samostojno podvrsto te vrste še formo L. c. "bara- bensis" (prav tako osrednja Azija). Odprto ostaja tudi vprašanje L. c. "omissus" (gnezdi na otokih v Baltiku), stalne tarče dveh nasprotujočih si tabo- rov, ki z genetskimi analizami DNA in v zadnjem času prav tako zelo popular- nimi fenološko-etološkimi raziskavami poskušata dokazati, bodisi da je forma podvrsta omenjene vrnte bodisi nekaj popolnoma tretjega - izgubljeni takson, ki ne pripada nobeni od naštetih vrst, ampak ima poseben , do sedaj še ne 165 ACROCEPHALUS popolnoma diferenciran taksonomski status. Zelo popularna je tudi monoti- pična vrsta armenskega galeba Larus armenicus, ki je poleg rumenonogega najbolj utemeljen dokaz za "kikse" sub- sodobnih taksonomov. Vrsta gnezdi v Iranu, Armeniji, Siriji in Turčiji. Nasled- n ja monotipična in predzadnja izmed petih novodoločenih vrst je Larus vegae, ki gnezdi v severovzhodni Sibi- riji , v zadnjem času med ornitološkimi navdušenci zelo "iskana" vrsta pa je še "sibirski galeb" Larus heuglini, ki se deli na soimensko podvrsto L.h.heuglini (od polotoka Kole do Tajmirja) in podvrsto L. h . taymiiiensis (polotok Tajmir). Kot samostojno podvrsto nekateri pozna- valci včasih štejejo še vmesne popula- cije med L. h. taymi.Iiensis in L. vegae, imenovane L. h. ''biiulai", vendar pa je prav tako popularna tudi razlaga, da naj bi bila sama podvrsta L. h. taymiiiensis zgolj prehodna populacija med vrstama L. heuglini in L. vegae. 166 xvm -as - 1997 Tako bi bil L. h. "biiulai" lahko okvalifi- ciran kot prehodna populacija prehod- ne populacije. Smešno, a rGsnično . Taksonomija tako imenovanih "tipičnih , velikih beloglavih galebov" (typical large white-headed gulls), kot nekateri tudi imenujejo kompleks argen tatus- tuscus, tako še zdaleč ni popolna in dokončna, najverjetneje pa tudi nikoli nebo. Slovencem nam tako preostane le, da sledimo "naprednim" tokovom svojih "razvitejših" sosedov, ki nam bodo ver- jetno še naprej modro določevali siste- matiko taksonov, ki bi jim zgolj z ogromno mero domišljije lahko pripisa- li tako "naraven" izvor, s kakršnim nas pitajo na naši intelektualni poti učne progresije in strokovne zrelosti. Za sedaj lahko rečemo le: "Hvaljen bodi Gospod, da si ustvaril galeba!". Boru t Rubinič Rumenonogi galeb Larus cachinnans, Yellow-legged Gull 19. 4. 1997 , Sečove­ ljske soline (I. Geister)