4.) Na zadnji strani predlonega lista v platno vezane knjige iz Akereve knjinice Novi testament... Na Dunaji. Zaloila britanska in inozemska svetopisemska druba. 1882. prevod, ki ga je, kakor znano, oskrbel Josip Stritar je Akerc s svinnikom zapisal naslednjo misel:
Da na tem svetu nihe ni popol. (se. popolnoma) zadovoljen s svojoj usodo j, pria najbolj, da vsaki lovek up a* do smrti. 22. VII. 98.
Jo s. Wester.
Francoska klasika in Nemci. V zborniku Vom Geiste neuer Literatur-forsehung, Festschrift fiir Oskar Walzel, Wildpark-Potsdam 1924, str. 126144, je objavil Victor Klemperer tudi za nas Slovence zanimivo tudijo o razmerju Nemcev do francoske klasike in izborno oznail ta vrhunec francoske literature. Jedro Klempererjevih izvajanj je sledee:
Nemci radi poudarjajo svojo sposobnost razumevanja in pravinega ocenjevanja tuje posebnosti, vendar pa se jim to pri Danteju kljub vestnim naporom ni posreilo, napram francoski klasiki pa je ta sposobnost popolnoma odpovedala i po moi i po volji in od nekdaj se pri Nemcih slii mnenje, da je francoska klasika nekaj manjvrednega, kar pa nikakor ni utemeljeno. e Gottsched je francosko klasiko isto napano razumeval, pa tudi Lessingova polemika proti nji je cesto nedostatna, osporiva ter nepravina in generacije nemkih (in tudi slovenskih) dijakov so prisegale na protifrancoske stavke Hamburke dramaturgije kot na dogme, pri emer je sodelovalo tudi politino nasprotje. Celo Goethe in Schiller sta uporabljala francosko klasino dramo zgolj kot vzgojno sredstvo za presvobodno obliko nemkih dramatikov, pa tudi nemka romanistika je cesto izraala zgreene sodbe o tej dobi francoske knjievnosti.
Za pravino in pravilno oceno tega vrha francoske knjievnosti se je pri Nemcih prvi zavzel H. Hettner, za njim pa ele O. Walzel za Corneille-a in II. Heiss za Racine-a.
Ker pa francoskega bistva ni mogoe razumeti brez francoske klasike, zato si stavi Klemperer vpraanje, kaj je vsebina francoske klasike. Priel je do sledeih zakljukov:
Klasina doba v francoski zgodovini se zaenja pri Nantes-skem ediktu (1. 1598.) in se konuje z naskokom na Bastille-o (1. 1789.), v francoski literaturi pa tee od D' Urfejevega romana Astree (1. 1607.) do julijske revolucije (1. 1830.). Hrepenenje po miru, redu in lepoti je osnovna poteza tega romana. Tudi D' Urfejeva precioznost, v kateri so mu sledili vsi pozneji, tudi rezki Corneille, strastni Racine in celo hladni Moliere, ni nenaravna, kakor jim Nemci oitajo, ker tudi ta izvira iz ljubezni do reda in mira. Isto velja o oitku galantnosti francoske klasike, kajti pod plaem galanterije se lahko skriva pristna in mona strast ravno tako kot nepristna in medla. Zaire se drugae izraa in drugae uti kot Desdemona, s imer pa e nikakor ni reeno, da zato manj pristno in slabe je uti.
Klemperer nadalje ugotavlja, da angleki vpliv na francosko prosvetljeno dobo zdaleka ni tako velik, kakor se splono misli, ampak da ta angleki vpliv francoskega bistva ni spremenil, ker so Francozi sprejeli samo to, kar odgovarja njihovi duevnosti. Klemperer se tudi zavzema v nasprotju z vsemi (ne samo nemkimi) literarnimi zgodovinarji za Voltaire-a kot pesnika in stavi tudi Rousseauja kljub njegovi Novi Heloisi, ki osvoboja poedinca, zaradi njegovega Contrat social, ki ga zopet vee na dravo, h klasiki in ne k romantiki.
* Podrtal Akerc.
572
Mislec, ki daje vsej duevnosti francoske klasine dobe svoj ig, je Des-cartes, ki se bori za sigurno umstveno urejenost. Descartes-ov duh govori tudi iz Rousseaujevega Contrat social in Corneille-ovih dram. Kakor se Descartes klanja onemu Bogu, katerega si je ustvaril sam iz ideje popolnosti, tako se francoska dramatika klanja takemu Aristotelu, kakrnega si je sama ustvarila. Tudi boginja uma je Descartes-ova tvorba in v svoji premosti obna francoska umnost. Ta Descartes-ov um in sploh francoski um pa ni hladen in miren, kakor se splono misli, nego strasten in vro, ker je vedno ogroen od afektov. Resnino, dobro in lepo je za Descartes-a samo to, kar um spozna za pristno; to mora volja zahtevati in tudi izsiliti, e se afekti protivijo. To je bistvena lastnost Descartes-ovega racionalizma in sploh francoske duevnosti te dobe, obenem pa tudi bolj ali manj vse francoske duevnosti sploh.
Pri taki duevnosti je razumljivo, da se je v tej dobi razvila ravno dramatika, saj za zgolj uvstveno liriko in mirno epiko v njej ni mesta. Zato so Corneille-ove komedije brez komike prav za prav meanske drame, v katerih rie boj svobodne volje za njeno neodvisnost, njegovi junaki postajajo vedno bolj sunji svoje volje in fanatinega razuma, zastopniki ideje najvekrat dravne , da, ideja sama, vendar niso brez lovenosti in nosijo v sebi Des-cartes-ovo stremljenje. Ker je ta boj popolnoma notranje narave, zato je zanj enotnost dejanja, kraja in asa nekaj naravnega in primernega, ne pa izumetnienega. Corneille na svojem vrhuncu ne pozna ljubezni kot strasti, ampak razum jo, e je ne more upraviiti, premaga, kar je nam nekaj tujega, ni pa e zato ni hladnega, nepristnega, precioznega ali zgolj galantnega.
Doim nam je Corneille tuj, se nam zdi Moliere bliji, kot nam je v resnici, kajti tudi on ni brezasni Evropec, kot se cesto smatra, ampak bliji Descartes-u in Corneille-u, kot se navadno misli, in je bolj tragikomik kot komik. Moliere smei svoje slabotne junake zato tako kruto, ker so nedes-cartes-ski in nedravni.
Razmeroma najbliji nam je Racine, toda oita se mu, da je pregladek, vendar strasti njegovih junakov in junakinj zaradi te gladkosti verzov in jezika niso povrne, ampak duene in zaradi tega e bolj stopnjevane, predajajo1 se jim pa z nekim samega sebe mueim ugodjem, vendar so si svojega stanja descartovski jasno svesti.
Tudi napram francoskim prosvetljencem je oitek hladnosti, ki se stalno ponavlja, skrajno krivien, kajti v aktivnosti te dobe tii mnogo res sicer racionaliziranega, a zato ni manj krepkega uvstva, kajti v nauku o samostojnosti lovekega razuma in o lovekem napredku je ve upanja in vere 4 kot miselnosti. Voltaire-jeve tendenne drame bi bile samo tedaj neumetnike, e bi bila njih oblika inadekvatna, kar pa ni, ali osebe brez ivljenja, kar pa kljub 15. kosu Hamburke dramaturgije niso, vsaj v najuspelejih delih, na pr. v Zairi, ne in umetnika moramo soditi, e hoemo biti pravini, po njegovih najboljih, ne pa po njegovih najslabih umotvorih.
Glavna ovira za pravilno umevanje in pravino ocenitev francoske klasike ter francoske duevnosti sploh je torej nerazpoloenje sedanje dobe napram vsakemu racionalizmu, ki ga smatramo za nekaj hladnega, kar pa francoski racionalizem, pa tudi sploh francoska duevnost nista, dasi tii v njej mona racionalistina komponenta, ki oteuje nai neracionalistini dobi pravilno razumevanje in pravino oceno ene in druge. Maks Robi.
Kettejevo pismo deset dni pred smrtjo (16. IV. 1899). Dvoje literarnozgodo-vinskih zanimivosti vsebuje to pismo: pisal ga je Jos. Murn po Kettejevem naroilu in je Kette le sopodpisan, drugi pa kae pismo, kako polno upanje
573
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si