SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI Inštitut za marksistične študije VESTNIK 1980/1 Ljubljana, 1981 Vestnik Inštituta za marksistične študije SAZU Glavni urednik: prof. dr. Boris Majer, dop. član SAZU Vestnik ima 2 številki letno. Uredništvo: Inštitut za marksistične študije SAZU, Novi trg 5/III, YU - 61000 Ljubljana, p.p. 323/VI, tel. (061) 23 961. Naročila: Biblioteka SAZU, Novi trg 4, YU - 61000 Ljubljana, p.p. 323/VI. Razmnoževanje: Pleško, Ljubljana, Rožna dolina c. IV/36. Nenaročenih rokopisov ne vračamo. Vestnik sofinancira Raziskovalna skupnost Slovenije. SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI Inštitut za marksistične študije V e s t n i k 1980 UDK 3 Letnik I, številka 1 V F E B I N A Uvodnik 9 Uredniški koncept za izdajo Zbranih del Borisa Ziherla 11 Bibliografija del Borisa Ziherla 13 Borut Pihler: Gradivo za zp-odovino marksizma na Slovenskem - kronološka predstavitev člankov in študij iz slovenskih revij in časnikov v obdobju od leta 1899 do leta 1935 51 Sinopsisi 235 Že ob ustanovitvi Inštituta za marksistične študije SAZU je bila navzoča misel, da bi bilo treba znanstveno-raziskovalno dejavnost inštituta na primeren način prezentirati širši znan= stveni, strokovni in sploh vsej zainteresirani javnosti. Šlo je v prvi vrsti za to, da bi postalo delo in udejstvovanje in= štituta čimbolj javno, da bi rezultati dejavnosti ne postali mrtev, izoliran in otrdel izkupiček nekega teoretskega dela, temveč živa in odprta teoretska misel, ki teži k povezovanju in posredovanju teorije z družbeno prakso. Vestnik Inštituta za marksistične študije SAZU bo torej skušal v kar največji meri izpolnjevati funkcijo prebijanja strokovne izoliranosti in gojiti in spodbujati interdisciplinarno sodelovanje zlasti znanstvenih in strokovnih področij, ki so osredotočena na SAZU. Znanstveno-raziskovalna dejavnost inštituta, ki jo bo v različnih oblikah posredoval in prezentiral Vestnik, zajema (v zdajšnji fazi) tri tematska področja in sicer zgodovino slovenske marksistične misli, znanstveno in strokovno pripravo za temeljno slovensko izdajo del Marxa in Engelsa in obravnavo aktualnih vprašanj teorije znanosti v konfrontaciji z marksiz= mora. Osnovni namen in cilj raziskovalne dejavnosti Inštituta za marksistične študije SAZU v okviru prvega tematskega pod= ročja je sistematično znanstveno-raziskovalno proučevanje marksistične teorije na Slovenskem od začetkov do današnjih dni. Zastavljeni cilj je relativno celovita sinteza zgodovine mar= ksistične misli, ki naj prikaže njen vpliv in pomen v sloven= 7 ski družbi, vlogo teorije in prakse delavskega razreda na Slo= venskem, osvetli njena soočanja in spoprijeme z drugačnimi na= zorskimi in idejnimi tokovi in prikaže njen vpliv in njeno re= agiranje na sočasne družbeno-zgodovinske procese in dogajanja v slovenskem prostoru. Drugo izredno pomembno tematsko področje Inštituta za marksistične študije SAZU je dolgoročno znanstveno-raziskoval= no delo na celotnem opusu del Marxa in Engelsa. Namen tega raziskovalnega dela je priprava ustrezne izdaje Marxovih in Engelsovih del v slovenščini, to se pravi, priprava izdaje, ki bo v svojih raziskovalnih in edicijskih načelih stala na spoznavni ravni sodobnih mednarodnih, jugoslovanskih in slo= venskih marksoloških študij, hkrati pa bo prispevala k trajni navzočnosti vseh razsežnosti misli klasikov v slovenski teo= retski in kulturni tradiciji. Osnovno izhodišče inštitutskega dela na tem področju je torej spoznanje, da nam da ključ za razumevanje Marxove in Engelsove misli le lastno, iz naših specifičnih družbenih in zgodovinskih izkušenj izhajajoče raz= iskovalno in terminološko delo. Znanstveno-raziskovalna dejavnost Inštituta za marksistič= ne študije SAZU v okviru tretjega tematskega področja ima za cilj obravnavati aktualna vprašanja sodobnih teorij znanosti, ki skušajo z najrazličnejših idejnih izhodišč graditi različ= ne teoretske modele posameznih znanosti na sploh in na podlagi teh modelov podajati odgovore na najrazličnejša znanstveno-te= oretična, metodološka in epistemološka vprašanja, ki jih pora= ja sodobni eksplozivni razvoj naravoslovnih in družboslovnih znanosti v svetu. Zavedajoč se marksističnega poudarjanja zna= nosti kot ekonomsko produktivne in idejno revolucionarne sile hkrati, bo raziskovalno teoretsko delo skušalo izpostaviti družbeno-idejno relevantnost naravoslovnih znanosti, ki jo ve= čina sodobnih teorij znanosti zanemarja ali postavlja v oklepaj, na drugi strani pa bo skušalo problematizirati metodološki dog= matizem in z njim povezani nekritični empirizem in pozitivizem,- ki nastopata znotraj znanosti samih in sta pogosto tudi podla= 8 ga znanstvenikovega samorazumevanja znanosti oz. njegovega znanstvenega početja. Kritična analiza sodobnih marksističnih in drugih teorij znanosti, raziskovanje sprememb v znanstvenem naravoslovnem mišljenju na začetku 2o. stoletja in radikalnih transformacij •na področju nekaterih družbenih ved (lingvistika, antropolo= gija, psihoanaliza itd.) je danes pogoj za strogo teoretsko eksplikacijo znanstvenega statusa Marxove teorije, ki izhaja iz njenega "kritičnega" značaja in Marxovega povezovanja spoz= navne in družbene teorije. Iz te analize, ki ostaja permanens tna naloga inštituta, je torej mogoče rekonstruirati in ponov= no ovrednotiti teoretski temelj našega proučevanja sodobnih teorij znanosti, tj. Marxov pojem znanosti in njegov koncept kritike ideologije, njegovo metodo, kot jo je razvil zlasti v "Kapitalu". Uredništvo 9 UREDNIŠKI KONCEPT ZA IZDAJO ZBRANIH DEL BORISA ZIHERLA V okviru prvega znanstveno-raziskovalnega tematskega področ» j a inštituta, ki obsega zgodovino in razvoj marksistične misli na Slovenskem, poteka raziskovalna podnaloga, katere namen in cilj je pripraviti za izdajo Zbrana dela Borisa Ziherla. Gre za prvo sistematično in teoretsko analitično predstavitev do- kaj obsežnega opusa tega pomembnega slovenskega družboslovca in enega utemeljiteljev marksistične sociološke znanstvene misli ne samo v Sloveniji, ampak v Jugoslaviji sploh. Dosedanja pri= pravljalna dela za Zbrana dela so pokazala, da je izredno si» roko področje Ziherlovega znanstvenega zanimanja, ki sega od zgodovine, sociologije in filozofije do kulture in političnih vprašanj, mogoče ustrezno predstaviti s kronološkim pristopom, kar je utemeljeno tudi z dejstvom, da se kronološki sklopi veči= noma ujemajo s tematskimi krogi. V pripravljalni fazi dela je bila doslej izdelana bibliografija Ziherlovih del, ki jo tu ob= javljamoj čeprav je bibliografija dokaj izčrpna, pa seveda ne moremo trditi, da je popolna. V nadaljnem delu bomo verjetno odkrili še kakšno bibliografsko enoto, za nekatera obdobja Zi* herlovega dela pa računamo tudi na informacije, sugestije in pomoč njegovih sodelavcev, ki jih po tej poti tudi zaprošamo za sodelovanje. Kakor sicer ni mogoče reči, da slovenska javnost ne pozna Ziherlovega dela, pa se je vendarle doslej pojavljalo v fragmen» tarni obliki, tako da celovit vpogled v njegovo delo različnih obdobij za zdaj še ni mogoč, sploh pa ga je nemogoče oceniti v kontekstu zgodovinskega dogajanja in glede na prispevek k posa= meznim znanstvenim disciplinam ter k popularizaciji marksistič= ne misli na Slovenskem. Glede na odločitev o kronološkem pristo= pu pri urejanju in izdajanju Ziherlovih zbranih del, se kaže, da bodo le-ta obsegala 5 ali 6 zvezkov, in bo njih izhajanje zaklju= čeno predvidoma do leta 1985« Prvi zvezek zajema obdobje od Zi= herlovega vstopa v slovenski kulturni prostor leta 1933 P» do 11 konca leta 1941; gre za članke, spise in prve polemične razpra= ve, v katerih se v glavnih obrisih že zarisujejo skoraj vsa po= glavitna področja, katerim bo poslej namenjena Ziherlova znan= stvena refleksija: kulturno umetniškim temam, opredeljevanju sociološkega in zgodovinskega pristopa do obravnavanih vprašanj in posluh za aktualna dogajanja v družbenem življenju (n.pr. prodorna analiza fašizma). Obdobje revolucije in NOB, od 1. 1941 do konca 1. 194-5 bo zajeto v drugem zvezku; Ziherlova de= javnost v tem času je predvsem agitacijska in mobilizacijska} takšno je veliko število člankov za razne časopise in revije. Pomembno delo iz tega časa pa pomeni tudi Ziherlovo sodelovanje (predavanja) v partijski šoli v Kočevskem Rogu. V letih 19^6 - - 195o(ki bodo zajeta v tretjem zvezku) je Ziherl dejaven pred» vsem kot predavatelj, (nastane prvi del knjige "Dialektički i istorijski materijalizam") v svojih spisih pa se odziva na žgo= ča vprašanja odnosov z ZSSR, zopet pa se vrača tudi k vpraša» njem kulture (o Cankarju, o dekadenci, o Belinskem). Temeljno besedilo četrtega zvezka (od 1. 195° do 1. 1955) predstavlja "Historični materializem", predavanja na Filozofski fakulteti v Ljubljani v letih 1952, 1953f 1954j druge teoretske razprave v tem obdobju pa obravnavajo predvsem eksistencializem in reali» zem. Peti zvezek (od 1. 1955 do 1. 196o) bo predvidoma obsegal krajše aktualne članke, med večjimi razpravami pa velja omeni= ti zlasti "Umetnost in miselnost", razmišljanje o "modernem" ter o socialistični demokraciji in kulturi. Delo zadnjega obdobja, od 1. 196o - 1976, bomo poskusili strniti v šestem zvezku. Zi- herlovo znanstveno zanimanje je v tem času veljalo bolj filo= zofskim vprašanjem (razprave o alienaciji, polemika s t.im. "čisto" filozofijo, i.dr.) in pa seveda aktualnim družbenim do= godkom. V ta zvezek bo verjetno mogoče vključiti tudi drugo, med raziskovalnim delom odkrito gradivo ter eventualno tudi ko= respondenco. Vsak zvezek Zbranih del Borisa Ziherla bo obsegal uvodno stu» dijo kot zaris političnega in kulturnega okvira, v katerem se pojavlja Ziherlovo delo, tekstovna pojasnila s tekstnokritičnimi variantami ter imensko kazalo. Zbrana dela bodo izšla pri SAZU. 12 BIBLIOGRAFIJA DEL BORISA ZIHERLA 1933 1. "Nova ruska proza", Književnost 1933, št. 4, str. 144-146, (B.Z.) 2. "Nekaj besed h Kreftovim 'Celjskim grofom'", Književnost 1933, Št. 7, Str. 271-275, (B.Z.) 1934 3. Georgij Plehanov: "Osnovni problemi marksizma", (predgovor k slovenski izdaji, Ekonomska enota, Ljubljana 1934, str. l-23j B. Ločan). Ponatis v Včeraj in danes in Ljudski pra= vici 1935 4. "Katoliški strokovnjak za marksizem - A.U. (Aleš Ušeničnik)", Književnost 1935, št. 5-6, str. 2o9-216 (A. Ločnik) 5. "Ali je gosp. Ušeničnik pristaš Ptolomejevega sistema?", Književnost 1935, št. 8-9, str. 336-34o (A. Ločnik) 1938 6. "Iz poglavja o narodnih tradicijah", Sodobnost 1938, št. 3, str. 97-lo3, št. 4, str. 148-153. (A. Poljanec). Ponatis v Članki in razprave ter Včeraj in danes 7. "Dve razdobji fašizma na Slovenskem", Sodobnost 1938, št. 1, str. 42-52 (A. Poljanec). Ponatis v Včeraj in danes 8. "Za skupnost slovenskih tvornih sil", Sodobnost.1938, št. 4, str. 145-146 (S.D») 9. "Temelji rasne teorije", Sodobnost 1938, št. 5, str. 214- 22o (A. Poljanec) ID. "Vloga slovenstva v preteklosti in sedanjosti", Sodobnost 1938, št. 7-8, str. 318-329, št. 9-lo, str. 431-441. (A. 13 Poljanec). Ponatis v članki in razprave 11. "Za masarykovo dediščino", Sodobnost 1938, št. 11-12, str. 528-533 (A. Poljanec) 12. "Sovjetsko zgodovinopisje na novih poteh?", Ljubljanski zvon 1938, št. 1, str. 93-96 (Stanko Dornik) 13« "Avstrijsko vprašanje nekdaj in danes", 1551» Akademsko glasilo za univerzna in javna vprašanja, 1938, 14.1., št. la, str. 1 (-) 14. "Ob petdeseti obletnici Levstikove smrti", 1551» Akademsko glasilo za univerzna in javna vprašanja, 1938, 4.3., št. 4, str. 1 (-) 15. Referat Borisa Ziherla v "Slovenskem klubu"; (okoli 1938) 1939 16. "Od plemena do naroda", Sodobnost 1939, št. 2, str. 65-72 (A. Poljanec) 1?. "Nekaj misli o sodobnem patriotizmu", Sodobnost 1939, št. 4, str. 169-173 (A. Poljanec). Ponatis v Včeraj in danes 18. "Smotri francoske revolucije v bojih slovenskih kmetov", Sodobnost 1939, št. 6, str. 3o2-312 (A. Poljanec). Ponatis s preformiranim zadnjim odstavkcm v Članki in razprave, Včeraj in danes, priloga v Engelsovi Nemški kmečki vojni. 19. "Znanost in politika", Sodobnost 1939, št. 7-8, str. 332- 345 (A. Poljanec). Ponatis v Včeraj in danes 20. "Ivan Cankar in slovensko delavsko gibanje", Sodobnost 1939, št. 12, str. 553-561 (A. Poljanec). Ponatisi: Naša stvarnost 1939, št. 17/18, Včeraj in danes, Književnost in družba, 0 humanizmu in socializmu, Celjski gledališki list, Vprašanja naših dni, Članki in razprave 21. "Nekaj besed k pravdi o starih Slovanih", Sodobnost 1939, št. 12, str. 619-624 (A. Poljanec). Ponatis v Včeraj in danes 14 194o 22. "Nekaj misli o vojni", Sodobnost 194o, št. 5> str. 193- 196 (A. Poljanec). Ponatis v Članki in razprave 23. "Temelji sovjetske vnanje politike", Sodobnost 194o, št. lo, str. 471-478. (A. Poljanec). Ponatis v Članki in raz= prave 24. "Poezija zagate. (S. Šali in D. Ludvik)", Sodobnost 194o, št. 12, str. 561-564 (A. Poljanec) 25. "O Sovjetski zvezi". Naša založba, Ljubljana 194o, 76 str. (Stanko Dornik) 1941 26. "O realizmu v literaturi", Sodobnost 1941, št. 1, str. 22- 27 (A. Poljanec). Ponatis v Članki in razprave, Književ= nost in družba, Razgledi v književnosti 27. "Poet razočaranja (Božo Vodušek 'Odčarani svet')", Sodob= nost 1941, št. 2, str. 71-75 (A. Poljanec). Ponatis v Knji = ževnost in družba, Razgledi v književnosti 28. "Etični ideal in resničnost". Pripravljeno za Sodobnost 1941, ni tiskano, prvič objavljeno v Članki in razprave 29. "Rabljevi hlapci v vlogi sodnikov", Slovenski poročevalec, 5.9.1941 30. "Zakaj je propadla Jugoslavija", Agitprop 1941, 29 str. Ponatis 1. 1942j uporabljeno v članki in razprave, Stara in nova Jugoslavija. 1942 31. "Nacionalna politika komunistov v luči sodobne stvarnosti" (predgovor k publikaciji Stalin o nacionalem vprašanju), Agitprop 1942. Ponatis v članki in razprave 32. "ZSSR - utelešenje genialnih zamisli Marxa-Enge1sa-Lenina- -Stalina", Delo, 7.11.1942, št. 5« Ponatis v Članki in raz= prave 33. "Velika oktobrska socialistična revolucija - največji mej= nik v zgodovini človeštva", Delo, 7.11.194-2, št. 5» str. 190-194- 34-. "ZSSR in slovenski narod", Delo, 7.11.194-2, št. 5, str. 225-227 (S.K.) 35» "Ob grobu Toneta Tomšiča", Slovenski poročevalec, posebna izdaja, 22.5.1942. Ponatis v Ljudski pravici, 1951, št. 117. 36. "Brezkompromisni nacionalisti v teoriji in praksi", Slo= venski poročevalec, 19.6.194-2. Ponatis v Članki in razpra= ve 37. "Kajnovstvo", Slovenski poročevalec, 24.6.194-2, št. 25 38. "Ha Vidov dan 194-2", Slovenski poročevalec, 1.7.194-2, št. 26 39. "Fašistovski lov na ljudi" - "Slovenski vaški zvonik" - - "Newyorški nebotičnik in Draža Mihajlovic" - "Partizani se bore za veliko stvar" - "Poročila vrhovnega poveljstva nemške oborožene sile - poročila laži" - "Slovenski Mihaj= levičevci in zavezniška pogodba med SSSR in Veliko Brita= ni j o", Slovenski poročevalec, 9.7.194-2, št. 27 (Slovenski komunist) 4-o. "Važen mejnik na poti v slovensko svobodo. (Ob ustanovitvi Narodnoosvobodilnega sveta)", Slovenski poročevalec, 14-,7. 194-2, št. 28 4-1. "Mi smo te zemlje sinovi!", Slovenski poročevalec, 2o.7. 194-2, št. 29 4-2. "Naučili ste nas sovražiti", Slovenski poročevalec, 26.7. 194-2, št. 3o 4-3. "Mrhovinarji", Slovenski poročevalec, 3.8.194-2, št. 31 44. "Bela garda tira slovenski narod v državljansko vojno" - - "Bela garda je proti zmagi zaveznikov v 1942. letu", Slovenski poročevalec, 17.8.1942, št. 33 45. "Izdajalci so sneli krinko" - "Bela garda organizira okupa= torjem ovaduško centralo" - "Proglas razbojnikov", Sloven* ski poročevalec, 24.8.1942, št. 34 16 46. "Partizani in partizanstvo", Slovenski poročevalec, 21.9. 1942, št. 37 47. "Čas terja brezpogojno opredelitev", Slovenski poročevalec, 29.9.1942, št. 36 - prav. 38 48. "Po štirih stoletjih obnovljeno bratstvo v orožju", Sloven= ski poročevalec, 11.lo.1942, št. 39 49. "Ne pozabite, da vas v vašem boju spremljata prijateljstvo in ljubezen velikega sovjetskega ljudstva!", Slovenski po= ročevalec, 2.11.1942, št. 44 50. "Dve zunanji politiki", Agitprop 1942, 21 str. Ponatis v Članki in razprave 51. Predgovor k publikaciji "Lenin in Stalin, 0 agrarnem in kmečkem vprašanju", Agitprop 1942, str. 1-8 (Boris Ziherl) 52. "Dva mejnika v razvoju slovenske misli"., Slovenski zbornik 1942. Ponatis 1. 1945, str. 23-27 in v Članki in razprave 53. I.V.Stalin: "0 nacionalnem vprašanju" (Izbor člankov). Uvod: "Narodnostna politika v luči sodobnega dogajanja", Agitprop 1942, str. l-lo (Bogdan Kovač). Ponatis v Članki in razpra= ve 1943 54. "Tri razdobja v razvoju delavskega gibanja", Agitprop 1943, str. l-lo (Boris Ziherl). Ponatis v Članki in razprave 55. "Slovenski proletariat in Sovjetska zveza", Delo 1943, št. 1, Delavska enotnost, 3o.1.1943, št. 1 (Boris Ziherl) 56. "Razpust Kominterne - nov poziv k še vztrajnejši borbi za utrditev delavske enotnosti", Delo 1943, št. 4, Delavska enotnost, junij-julij 1943, št. 4, str. 33-36. Ponatis v članki in razprave 57. "Klevete in resnica o komunizmu - Komunizem in vprašanje zasebne lastnine", Ljudska pravica 1943, št. 2 (Boris Zi= herl - Križnar) 58. "Klevete in resnica o komunizmu - Komunizem in kmet", Ljud= ska pravica,1943, št. 3-4 (Bogdan) 17 59. "Pomen Cachinove izjave", Ljudska pravica 194-3, št. 3-4 60. "Stalinski udarec po klevetnikih Komunistične partije", Ljudska pravica 1943, št. 7, Slovenski poročevalec lo.7. 1943 (Boris Ziherl) 61. "Jugoslovanski Gavaignac (Draža Mihajlovič)", Ljudska pra= vica , 22.9.1943, št. 11 62. "Pobijmo zver do kraja!", Ljudska pravica, 22.9.1943, št. 11 (Boris Ziherl) 63. "Sinovi ljudstva" - "Komunisti v borbi za novo slovensko domovino", Ljudska pravica 1943, št. 12 (Boris Ziherl). Ponatis v članki in razprave 64. "Mobilizirajmo nove kadre za partijo", Ljudska pravica, 22.12.1943, št. 14 (Boris Ziherl) Ponatis v Članki in raz= prave 65- "Nova Jugoslavija - mogočen doprinos k bratskemu sožitju svobodnih narodov", Ljudska pravica 1943, št. 15 (Boris Ziherl) 66. "Stalinski 'Naprej'", Slovenski poročevalec, 12.2.1943, št. 3 (Bogdan) 67. "Podlost brez meja", Slovenski poročevalec, 4.3.1943 (Bog= dan) 68. "Naši cilji", Slovenski poročevalec, 24.2.1943, št. 5 (Bog= dan) 69. "Ves slovenski narod se veseli uspehov rdeče armade", Slo= venski poročevalec, 28.2.1943 (Bogdan) 70. "Čas ne čaka", Slovenski poročevalec, 4.3.1943 (Bogdan) 71. "V tretje leto", Slovenski poročevalec, lo.4.1943, št. 8 (Bogdan) 72. "Narodnoosvobodilna vojska podira nasilno postavljene meje med jugoslovanskimi narodi", Slovenski poročevalec, 17«4. 1943, št. 9 (Bogdan) 73. "Delavskemu razredu pripada najčastnejše mesto v boju za slovensko svobodo", Slovenski poročevalec, 1.6.1943 (Boris Ziherl - Bogdan) 18 74. "Glavni smoter naše borbe", Slovenski poročevalec, 12.6. 1943 75. "V novo Jugoslavijo", Slovenski poročevalec, 15.6.1943 76. "Boj za žito je boj za zmago", Slovenski poročevalec, 2o. 7.1943 77« "Narod, si bo pisal sodbo sam", Slovenski poročevalec, 22. 9.1943, št. 19 78. "Beseda starejših tovarišev", Slovenski poročevalec, 2. 10.1943, št. 21 79. "Neslavni konec slovenskega Alcazarja", Slovenski poroče- valec, 13.lo.1943, št. 26 8a "Petindvajset let rdeče armade", Glavno poveljstvo SNOV in PO 1943 81. Predgovor k publikaciji: Klara Zetkin "Lenin o ženskem vprašanju", Agitprop 1943, str. 1-5. 82. "Partizani v boju za zedinjenje slovenske zemlje (Razgovor s tjov. komandantom NOV Slovenije na Štajerskem)", Sloven- ski poročevalec, 2.7.1943, 12 str. 1944 83. "2o let brez Lenina - po Leninovi poti", Ljudska pravica, jan. 1944, št. 1 84. "Narod junakov", Ljudska pravica, 1.5-1944, št. 5 85. "Za pravilen odnos do naše kulturne dediščine", Ljudska pravica, 28.5.1944, št. 7« Ponatis v Včeraj in danes 86. "Dva prispevka k politični izgradnji partijskih kadrov", Ljudska pravica, 28.5.1944, št. 7 87. "Veliki praznik Južnih Slovanov - Ciril in Metod", Ljudska pravica, 29.6.1944, št. 11, Slovenski poročevalec 5.6.1944 88. "Proti okostenelosti pri proučevanju in pojmovanju marksiz= ma - leninizma", Ljudska pravica 1944, št. 14 89. "Nekaj misli o poeziji naše narodno-osvobodilne vojne", Ljudska pravica, 6.8.1944, št. 15 90. "Nimajo mesta med nami", Ljudska pravica, 2o.11.1944, št. 24 (Bogdan) 19 91. "Tako so naši in rdečearmejci osvobodili Beograd", Ljudska pravica, 8.12.1944, št. 29 92. "Pomen cirilmetodovske besede", Slovenski poročevalec, 5- 7.1944, št. 17. Ponatis v Slovenskem poročevalcu 5-7.1947, št. 65 1945 93« "Glavni uzroci sloma stare Jugoslavije", Borba, 6.1.1945. Ponatis v Članki in razprave in Stara in nova Jugoslavija 94. "Lenin - tvorec sovjetske države", Borba, 21.1.1945. Po= natis v članki in razprave 95. "Imperialistički kombinatori", Borba, 2o.2.1945. Ponatis v Članki in razprave 96. "Uslovi prijateljstva", Borba, 7-3.1945. Ponatis v Članki in razprave in Stara in nova Jugoslavija 97- "0 nekim osobinama demokratskog razvitka nove Jugoslavije", Borba, 17.3.1945. Ponatis v Članki in razprave in Stara in nova Jugoslavija 98. "Dvadeset sedmi mart", Borba, 27.3.1945. Ponatisi: "27. mart 1945. godine", Izdanje obl. odbora INOF-e za Slavoni= ju, Članki in razprave, Stara in nova Jugoslavija 99. "Dve spoljne politike", Borba, 17. in 18.4.1945. Ponatis iz Agitpropa, ponatisi v Stara in nova Jugoslavija, "Hlas L'udu" 1945 ("Dve zakraričnč politiky Vydanie") loo. "Posle oslobodjenja Trsta, Gorice i Eijeke", Borba, 13.3. 1945. Ponatis v Članki in razprave, Stara in nova Jugosla« ' ^ vija (lol.J "Jugoslovanski narodi u borbi za punu ravnopravnost i stvarnu jednakost", Borba, 26. i 27.5.1945. Ponatisi: Član- ki in razprave, "0 demokratizmu u rešavanju nacionalnog pitanja", Budučnost Novi Sad 1945, 2o str., "Demokracia a nemzetis^gi kerdčs megoldasaban", Budučnost, Novi Sad 1945 "Dokaz resnične demokracije", Ljudska pravica, 27.7.194-5» št. 81 20 103. Predavanje u Domu JNA u Beogradu, 16.4.1945. "Borba mi= šljenja u političkom i društvenom životu kod nas" 104. "0 suštini i ciljevima velikog rata protiv hitlerovske Nemačke", Priručnik za političke radnike JA, br. 1, 4.5. 1945. Ponatis v Članki in razprave 105. "Veliki učitelj naših naroda", Stara i nova Jugoslavija/ 106. "Jedan važan dokument iz istorije naše partije",Stara i nova Jugoslavija 107. "Vlast i narod u staroj i novo Jugoslaviji",Stara i nova Jugoslavija 108. "Jedinstveni narodno-osvobodilački front - velika teko= vina naše borbe", Stara i nova Jugoslavija 109. "Preporod slovenskega naroda", Borba, 1.2.1945. Ponatis v Članki in razprave 110. "Jugoslavskaja demokratija v bor'be s proiskami reakoii", Novoe vremja, Moskva 1945, št. lo (2o), str. 9-14 (A. Pomerancev) 111. "Stara i nova Jugoslavija" (Članci i rasprave), Kultura, Beograd 1945, 81 str. 1946 112. Govor Borisa Ziherla na svečani akademiji v Narodnem gle= dališču v Beogradu ob priliki 29. obletnice oktobrske revolucije. Vprašanja naših dni, lo.11.1946, št. 45, str. 1193-1198 113. "Smisao i sadržina slovenskog bratstva", Borba, 8.12. 1946. Predelano iz Slovenskega zbornika 1942. Ponatis v Članki in razprave 114. "Ivan Cankar in njegova doba", v knjigi "Ivan Cankar, Tri drame", Beograd 1946, str. 237-255. Ponatis 1. 1956, So= dobna pota 1956, št. 4, str. 2o9-216, "Za narodov blagor", Knjižnica Slovenskega gledališča št. 8, Slovenski knjiž= ni zavod, Ljubljana 1947, tudi v Književnost in družba 21 115. "O nekaterih problemih borbe za novo Jugoslavijo" (Ob knjigi Edvarda Kardelja "Pot nove Jugoslavije), Novi svet 19^6, str. 6J1-660, Delo 1948, Ponatis v Članki in razprave, separat v slovenščini in srbohrvaščini, Kultu= ra Zagreb, Beograd 1947, 95 str. (cir. in lat.) 116. "Epilog jedne protivnarodne zavere", Trideset dana, avg. 1946. Ponatis v Članki in razprave 117. "Demokratičeskoe razvitie Jugoslavii", Novoe vremja, Moskva 1946, št. 6, str. 3-7 (A. Pomerancev) 118. "Voprosy i osvety: I Trieste i Juliskoj Krajine", Novoe vremja, Moskva 1946, št. 8, str. 28-31 (A. Pomerancev) 1947 119. "Triumf resničnega demokratizma (K ureditvi nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji)", Vprašanja naših dni, 28.12. 1947, št. 47/52, str. 1268-127o 120. "Uspele akcije prvega koroškega bataljona", Ljudska pra= vica, 1.1.1947, št. 1 121. "Narod si piše sodbo sam". Govor ob proglasitvi sloven= ske ustave 16.1.1947, Ljudska pravica, 17.1.1947, št. 14, Slovenski poročevalec, 17.1.1947, Novi svet 1947, št. 1, str. 1-17« Ponatis v Članki in razprave 122. "Ivan Cankar kao publicista", Borba, 19.2.1947. Ponatis v Vprašanja naših dni, članki in razprave, Sodobna pota 1956. 123. "Oktobrska revolucija in jugoslovanski narodi", Novi svet 1947, št. 8, str. 558-573. Ponatis v Članki in razprave 124. "Moskva, plamenica svobode in napredka", Borba 7.9.1947. Ponatis v članki in razprave 125. "Mesto Komunistične partije Slovenije v zgodovini sloven= skega naroda", Vprašanja naših dni, 2o.4.1947, št. 16. Ponatis v Ustanovni kongres Čebine 126. "Prijateljstvo med albanskim narodom in narodi Jugosla= vije", Ljudska pravica, 13.7.1947, §t. 162 22 127. "Američki plan. 'novog poretka u Europi'", Trideset dana, Julij 1947, Vprašanja naših dni, 24.8.1947, št. 34, str. 842-848. Ponatis v Članki in razprave 128. "Velik pomen SZ v notranjem življenju jugoslovanskih na= ^rodov", Vprašanja naših dni, 7.12.1947, št. 49, str. 1193-1195« Odlomek iz članka: "Oktobrska revolucija in jugoslovanski narodi", Novi svet 1947 1948 129. "Sto let Manifesta Komunistične partije", Borba, 29.2. 1948, Vprašanja naših dni, 7.3.1948, št. 48, Razgledi, Trst, I-III, str. 34-37, Delavska enotnost, 29.2.1948. Ponatis v Članki in razprave 130. "Kulturne vezi med FLRJ in ZSSR", Obzornik 1948, št. 6, str. 24o-243, Ljudska pravica, 8.3.1948, št. 58 131. "Sodelovanje s SZ je danes neločljivi del vsega družbe» nega življenja v Jugoslaviji", Ljudska pravica, 8.3.1948 132. "Jugoslovanski narodi v 1. 1848" (Napisano za francosko revijo l'Europe), Nova obzorja 1948, št. 1, str. 8-2o. Ponatis v O humanizmu in socializmu 133» "Ivan Cankar i njegovo doba, Ivan Cankar kao publicista", Prosveta, Beograd, Ogledi iz književnosti 1949, Vpraša= nja naših dni 1948, str. 887-894 134. "Komunistična partija Jugoslavije - avantgarda jugoslo= vanskih delovnih ljudi", Vprašanja naših dni, 29.8.1948, št. 35, str. 697-7O2. Ponatis v brošuri Ziherl - Dilas, . Naprijed Zagreb 1948, str. 29-47, separati v več jezikih Jugoslavije 135» "Borba za socijalizam u Jugoslaviji", Zagreb 1948, 47 str 136. "Ob 7o-letnici Otona Župančiča", Novi svet, št. 1, str. 1-11, Književnost, Beograd 1948, št. 2, Ponatis v Književ nost in družba, Ogledi iz književnosti, Prosveta Beograd, 28 str. (v cir.) 23 137. "Dekadentstvo pod videzom borbe proti malomeščanskim used linam (Ob drami Vitomila Zupana 'Stvar Jurija Trajbasa' in povesti 'Andanto patético')",Novi svet 1948, str. 224- 228 138. "članki in razprave", Cankarjeva založba, Ljubljana 1948, 4o6 str. 139. "Članci i rasprave", Kultura, Beograd 1948, 465 str. 140. "0 nekaterih problemih borbe za novo Jugoslavijo", Cankar jeva založba, Ljubljana 1948, 64 str. Ponatis iz Novega sveta 1946. Izdala tudi Državna založba Slovenije 1948, Kultura, Beograd 1948 (v cir.),članki in razprave. "Alcuni problemi della lotta per una nuova Jugoslavia", Zagreb 1948, Istituto editoriale della Croazija, Picola biblioteca 7, 92 str. 1949 141. "Ob izidu Leninovega dela "Materializem in empiriokriti= cizem", Komunist 1949, št. 1, str. 136-14o. (v sbh) 142. "Primena teza marksističkog filozofskog materijalizma na istoriji društva i na praktičku delatnost revolucionarne partije radničke klase", Predavanja na kurzu za nastavni» ke filozofije, Beograd 1949 143. "0 strokovnem šolstvu",Zbornik pedagoških člankov sred= njih in nižjih strokovnih šol za šolsko leto 1948/49 (tiskano kot rokopis) 144. "France Prešeren - pesnik in mislec", predavanje na aka= demiji v Ljubljani, Novi svet 1949, št. 2, str. 128-16o. Ponatisi: SKZ - Slovenski poročevalec, Ljubljana 1949, 72 str., Mala knjižnica 27, predgovor k izdaji Poezij 1. 1951, Beograd, Književnost in družba 145. "Ob dvestoletnici Goethejevega rojstva", Novi svet 1949, št. 7-8, str. 657-668. Ponatis v Književnost in družba, predgovor k Faustu, Prosveta, Beograd 195o 146. "Dijalektički i istorijski materij alizam." Stenografske beleške sa predavanja na Institutu društvenih nauka Beo«= gracL, NSO 1949, 81 str. (v cir.) Štampano kao rukopis. Ponatisi v letih" 1949, 195o, 1951, 195? 147. "Komunizam i otadžbina", Naprijed, Zagreb 1949, Mala po= litiSka biblioteka 7, 56 str, Beograd 1949, Politička biblioteka 54, 32 str. (v cir.) 148. "Komunizem in domovina.J Prispevek k vprašanju o komunis= tiSni morali", Komunist 1949, št. 6. Ponatis v Sodobna pedagogika, Aktualna vprašanja socializma "Alcuni problemi della lotta per una nuova Jugoslavia", Zagreb 1949, Instituto editoriale della Croazia, Picola biblioteca, 92 str. "Komunizmus a vlast", Novi Sad, Bratstvo - Jednota 1949, 59 str. "Komunizam i tatkovina", Skopje, Kultura 1949, 56 str. "Komunizm i ojozyzna", Beograd, 1949, 64 str. "Contributie la chestiume despre morale comunista ", Var= set 195o, 44 str. "Komunizmi dhe atdheu", Priština, Priština 195o, Progres "Komunizmus es a haza", Novi Sad 1949 , 64 str. "Hozzarzolas a kommunist a erkoles klrdldehez", Novi Sad 19 5o "Communism and Fatherland", Belgrade, Jugoslovenska knji= ga 1949, 63 str "Communismus si patria", Belgrad, J.K. 1948, 64 str. "Contributio al probleme della morale comunista", Škol= ska knjiga, Zagreb 195o 195o 149. "Komunizem in domovina. Prispevek k vprašanju o komunis= tični morali", Cankarjeva založba, Ljubljana 195'o, 64 str. 150. "France Prešeren, pesnik i mislilac", Beograd, Prosveta 195o, 59 str. Ogledi iz književnosti 4 (v cir.) 25 151- "Po povred sedumdesetgodižnicata na Oton Župančič", Skop Je 195o, Drž. knigoizdalselstvo na Makedonija, 32 str. Ogledi iz književnosti 9 (prav 16) (v cir.) 152. Visarion Grigorjevič Belinski: Članki in eseji o knji= ževnosti. Predgovor k slovenski izdaji. Cankarjeva za= ložba, Ljubljana, str. III-XXXVII. Ponatis v Književnost Sarajevo 195o, Književnost in družba 153. Predavanja sa kurza za nastavnike srpskog jezika i knji= ževnosti, Znanje, Beograd 195o, 31 str. 1951 154. "Dijalektički i istorijski materializam", tiskano kao rukopis, Rad, Beograd 1951, 282 str. 155- "Smisel vsem naših naporov je - utreti pot popolnemu razvoju človeške osebnosti", Ljudska pravica, 18.3.1951, št. 66. Govor ljubljanskim študentom. Objavljeno tudi v Študentskem listu, 31.3-1951, št. 8 156. "0 demokratičnem centralizmu v Partiji", Ljudska pravica 24.2.1951, št. 47. Članek je objavil 21.2. Radio Slove= nij a v oddaji "Odgovori na aktualno temo" 157. "Ob grobu Toneta Tomšiča", Ljudska pravica, 2o.5.1951, št. 117. Ponatis iz Slovenskega poročevalca 21.5.194-2. 158. "0 socialističnem javnem mnenju". Ob IV. plenarni seji CK KPJ, Ljudska pravica, 14.7.1951, št. 154. Predavanje na ljubljanskem radiu 2.7.1951 159. "Prispevek k vprašanju družbene biti in družbene zavesti v prehodni dobi", Delo 1951, št. 1, str. 46-76, Komunist 1952, št. 1-2, Aktualna vprašanja socializma. 160. "0 naši kritiki, o kritikih in kritiziranih", Ljudska pravica, 3.11.1951, št. 17o 161. "0 nekaterih teoretičnih in praktičnih problemih sloven= skega zgodovinopisja" Referat na zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Ljubljani, 4.5.1951. Objavljeno v Aktual na vprašanja socializma, Novi svet 1951, št. 6, str. 481 495. 26 162. "Zgodovinski pomen reformacijskega gibanja na Slovenskem" Ob četrti obletnici slovenske knjige, Ljudska pravica, 8.9.1951, št. 162 163. "Ivan Cankar i njegovo doba". Predgovor v Ivan Cankar: Izbrana proza, Beograd 1951, str. 9-29 1952 164. "Še enkrat okrog 'Besede'", Ljudska pravica, 26.1.1952, št. 4 (Odgovor na članek Uroša Kraigherja: "Okrog 'Be= sede'v Ljudski pravici 12.1.1952, št. 2) 165. "Ob Prešernovem dnevu" (Govor na svečani akademiji v Ljubljani, 7.2.1952), Novi svet, 1952, št. 1-2, str. 97-Ho, tudi Ljudska pravica 9.2.1952, št. 6. Ponatis v Književnost in družba 166. Izbrana poglavja iz marksistične teorije: "Delo je ustva= rilo človeka". Boris Ziherl:"Marksizem - ideologija gra= diteljev socializma", Ljudska pravica, 29.3.1952, št. 13 167. "Proletariat v slovenskem kulturnem življenju", Ljudska pravica, 1.5.1952, št. 18, str. 13 168. "Ob šestdesetletnici tovariša Tita", Ljudska pravica, 24.5.1952, št. 21 169- "Naše izobraženstvo in delavski razred", Ljudska pravica, 6.9.1952, št. 36. Govor na ustanovnem kongresu "Svobode" v Trbovljah 170. "Pred kongresom jugoslovanskih književnikov", Ljudska pravica, 4.1O.1952, št. 4o 171. "Borba z informbirojem in naša stvarnost sta nam odkrili mnoge nove resnice", Ljudska pravica, 8.11.1952, št. 45 (Govor na VI. kongresu KPJ). Objavil tudi Slovenski poro= čevalec, 7.11.1952, št. 263 a, Ljubljanski dnevnik, 7.11. 1952, Naši razgledi, 15.11.1952 172. Lukacs, G.: "Razprave in eseji o realizmu", Cankarjeva založba, Ljubljana 1952. Boris Ziherl na str. 243-245 173. "Po kongresu", Naši razgledi, 15.11.1952, št. 19, str. 1, Ljubljanski dnevnik, 7.H. Ljudska pravica, 8.11.1952, 27 Slovenski poročevalec, 7.11.1952 174. "Tovariš Boris Ziherl o napredku socialistične misli", Ljubljanski dnevnik, 7.11.1952, št. 263 (Govor na VI. kongresu KPJ) 175- "Ob stoletnici Mohorjeve družbe", Novi svet, 1952, št. 12, str. I 0 5 7 - I 0 6 0 , Kolekcija MD 1953 176. "Književnost in prevratne dobe", Novi svet, 1952, št. lo, str. 9o8-916. Ponatis v Književnost in družba. "Književnost i revolucionarna razdoblja", Pregled, Sara= jevo 1954, št. 4, str. 265-269. Odlomek v Oslobodjenje, 16.1.1954, št. 2374, Skrajšano: "Književnost u doba re= volucije", Vjesnik M 4, 7.12.1952, št. 2394 177. "Ob Ramovševem grobu", Novi svet, 1952, št. lo, str. 865-866 178. "Družbenopolitični temelji reformacijskega gibanja na Slovenskem", Drugi Trubarjev zbornik 1952. Ponatis v Književnost in družba 179. "Dijalektički i istorijski materializam", I, II, Rad, Beograd 1952 180. "0 slobodi i zadatku umjetnosti...", Književni Jadran X/1952, I, lo. Izjave date na III. kongresu književnika Jugoslavije održanom u Ljubljani 5«1o.1952 1953 181. "Eksistencializem in družbene korenine", Naša sodobnost, 1953, št. 1, str. 2-18, št. 2-3, str. I06-I31, Nova mi= sao 1953, št. 3- Ponatis v Književnost in družba, 0 eksi= stencializmu i drugim savremenim pojavima idejne deka= dencije 182. "Prispevek k vprašanju o komunistični morali", Sodobna pedagogika, 1953, št. 9-lo, str. 314—326. Razprava prvič izšla v Komunistu 1949. Ponatis v Aktualna vprašanja so= cializma. 183« "Deset let naše ljudske države". Slavnostni govor na pro= slavi 29. nov. v Ljubljani. Slovenski poročevalec, 29.11. 1953, št. 282, Naša sodobnost 1953, št. 11, str. 961-969 • 28 Pred IV. kongresom D. En. (24.4.) št. 17 Pred IV. kongresom OF Slovenije 184. Engels: Dialektika prirode, Cankarjeva založba, Ljublja= na 1953. Boris Ziherl, predgovor, str. 7-13 185. "Avtoriteta se ščiti le z dejanji, ne pa s prikrivanjem napak". Odgovori Borisa Ziherla o boštjanskem primeru, Slovenski poročevalec, 25.4.1953, št. 97 186. "Ob stoletnici Mohorjeve družbe", Kolekcija MD, str. 115- 117, Novi svet 1952/12 187- "Slovesna izročitev darila Vladimira Dediera našemu gle= dališču", GL Postojna, št. 5. (Govori: B. Ziherla, F. Murnika in R. Horna v Postojni) 188. "Nekaj opomb o naši kritiki", Naša sodobnost, št. 7-8, str. 577-585, Delavska enotnost, 2.1o.l953, št. 4o. Po= natis v Književnost in družba, Život, Sarajevo 1954, št. 18, str. 191 - 199 189. "Iz spominov na tovariša Kidriča", Borec, št. 4, str. 125-126 190. "Življenska pot Borisa Kidriča", Borec, št. 4, str. 119- 12o 191. "Mož prepričanja in mož dejanja", Obzornik, št. 2, str. 42-43, Slovenski poročevalec, 13.4.1953, št. 87 192. "Ob sedemdeseti obletnici smrti utemeljitelja znanstvene» ga socializma Karla Marica", Ljudska pravica, 14.3.1953, št. lo, str. 1 193- "Deset let naše ljudske države", Naša sodobnost, št. 11, str. 961-969, Slovenski poročevalec, 29.11.1953, št. 282 194. "Stane na Koroškem", Večer, 28.4.1953, št. loo 195» "Še enkrat o eksistencializmu", Naša sodobnost 1953, št. 5, Nova misao 1953, št. 6. Ponatis v Književnost in druž= ba, 0 eksistencializmu i drugim savremenim pojavima idej= ne dekadencije 29 1954 196. "Ob prazniku slovenskega naprednega tiska", Naša sodob= nost, št. 9, str. ?69-78o (Govor na proslavi 2o-letnice Ljudske pravice). "Svečana proslava praznika naprednega tiska v Ljubljani", Ljudska pravica, 6.1o.l954, št. 239, str. 1-2. (Ob 2o- letnici Ljudske pravice). Ponatis v Književnost in druž= ba 197. "O eksistencializmu i drugim savremenim pojavima idejne dekadencije", Beograd, Kultura 1954, 12o str. 198. "Borba mišljenja u političkom i društvenom životu kod nas". Predavanja u Domu JNA v Beogradu 16.4.1954, Beo= grad 1954, ciklostirano, 7 str. 199. Boris Ziherl, Ivan Regent, Brejc Tomo - odgovori na pita= nja saradnika lista "Vjesnik" Bruna Begoviča, Vjesnik, 6.6.1954, št. 2878 200. "Radnička klasa i kultura", Oslobodjenje, 16.6.1954, št. 24o2. (Predavanje održano u Sarajevu) 201. "Naši družbeni cilji in vloga komunistov v boju za nji = hovo uresničevanje", Ljudska pravica-B, lo.1.1954, št. 7, str. 2, 12.1.1954, št. 9, str. 2. Ponatis v Književ= nost in družba, 0 eksistencializmu i drugim savremenim pojavima idejne dekadencije 202. "Zgodovinski materializem in sodobna "sociologija"", Na= ša sodobnost, št. 4, str. 289-3o5, Naša stvarnost, št. 4, str. 48-64, Borba, 5.4.1954, št. 80, Ljudska pravica, 4.4.1954, št. 79, str. 7- (Nastopno predavanje na Filo= zofski fakulteti). Ponatis v Včeraj in danes, 0 eksisten= cializmu i drugim savremenim pojavima idejne dekadencije 203. "Prispevek k razčiščevanju nekaterih pojmov", Ljudska pravica-B, I.5.1954, št. lo4, str. 9, Borba, 1., 2., 3. 5.1954. Boris Ziherl o potrebi konkretne diskusije, Novinar, št. 2., str. 4-5. Ponatis v Književnost in družba, dopolnje= no v 0 eksistencializmu ... 30 204. "Rasprava o savremenom književnom stvaralaštvu", Delav= ska enotnost, 19.11.1954, št. 47. 205. "Kratak osvrt na razvitak slovenačke književnosti za vre= me rata i posle rata", Književnost i jezik u školi, št. 4, str. 2o5-217 206. "L'essere sociale e la coscienza sociale nel periodo di transizione", Scuola nuova, 1953-54, št. 1, str. 51-61» št. 3, str. 33-37, št. 4-5, str. 35-39, št. 6. str. 23- - 2 6 207. "Aktualnost razprave Plehanova 'Osnovni problemi marksiz= ma'", Ljudska pravica-B, 15.5.1954, št. 114, str. 7, Bor= ba, 19.5.1954, št. 119, Borba (Zagreb), 2o.5.1954, št. 12o 208. "Glavno torišče dela slehernega komunista je, kakor nek= daj, tudi zdaj, med množicami", Ljudska pravica-B, 21. 5.1954, št. 119 a, str. 6 (Govor na III. kongresu ZKS), Slovenski poročevalec, 21.5.1954» št. 117 (0 delu komi= sije za ideološka vprašanja) 209. Govor Borisa Ziherla, Slovenski poročevalec, 19.1.1954, št. 15 (Govor na III. plenumu CK ZKJ), Ljubljanski dnev= nik, 19.1.1954, št. 14 (V umetnosti morajo delovati druž= bene komponente) 210. "Poljudno tolmačenje naše stvarnosti je najboljša popula= rizacija marksizma" (Odgovori tov. Borisa Ziherla na vpra= šanja sodelavca Borbe), Ljudska pravica-B, 28.6.1954, št. 153, str. 5 211. "Ob novem letu naše ljudsko-prosvetne dejavnosti", Socia= listična misel, št. lo, str. 593-597 (Predavanje v ljub= ljanskem radiu, dne 17.lo.1954) 212. Izredni plenum Zveze književnikov Jugoslavije, Naša so= dobnost, št. 11-12, str. 961-lo44. Boris Ziherl sodeloval v razpravi (str. lo36-lo4o) 213. "še enkrat o naši kritiki", Naša sodobnost, št. 1-2, str. 154-161, št. 3, str. 262-274, št. 4, str. 365-375, Naša stvarnost, št. 9. Ponatis v Književnost in družba 31 214. "Boris Kidrič", Letopis SAZU 1952 3/5, str. 161-167 1955 215. "Socialistična demokracija i kultura", Naša sodobnost, št. 2, str. 9?-lo9. Ponatis v Književnost in družba, O aktualnih vprašanjih socializma (v srbohrvaški izdaji) 216. "Ivan Cankar i njegovo doba ", predgovor v Ivan Cankar: "Zbrani spisi". Ponatis v Književnost in družba. Napi= sano maja 1955 217. "0 nekaterih vprašanjih književnosti in umetnosti", Tri.= buna, 24.1.1955, št. 2 218. "lo let svobodne univerze", Tribuna, 26.4.1955, št. 8, str. 1, 3 219. "Znanstvena estetika in umetniško delo. Larpurlartizem, modernizem in eksistenca v književnosti", Ljubljanski dnevnik, 12.8.1955, št. 188 220. 0 eksistencializmu i drugim savremenim oblikama idejne dekadencije, Kultura, Beograd 1955, 12o str. 1956 221. "Umetnost in miselnost", Državna založba Slovenije, Ljub= ljana 1956 , 88 str. Ponatis iz Naša sodobnost, št. 6, str. 481-494, št. 7-8, str. 641-647, št. 9, str. 779-793, št. lo, str. 9o6-921, št. 11, str. 988-lol3, Savremenik, št. 7-8, str. 41-58, št. 9, str. 222-23o, št. lo, str. 347- -362, št. 11, str. 486-5o3, št. 12, str. 599-626. Ponatis v Književnost in družba, separat Kulture in DZS. Izkustvo i idejnost. Inostranaja literatura, Izvestia, Moskva 1957, št. 8, str. 2o2-21o 222. Šesti plenum CK ZKJ, Komunist, št. 3-4, str. 3-125 223. III plenum CK ZKS in plenum SZDL Slovenije, Komunist, št. 1-2, str. 3-77 (Boris Ziherl: "0 dolžnosti komunistov, kulturno-prosvetnih delavcev v borbi za idejno enotnost ZK) 32 224. "Delavski razred - hrbtenica našega dela in zmag", Go= renjski glas, 14.9.1956, št. 73, str. 2-3 (Ob dvajset» letnici tekstilne stavke) 225. "Slovenski pisatelj in socialist", Naša sodobnost, št. 5, str. 385-396 226. Odgovori na pitanja postavljena na "Književnom petku" u Zagrebu, Vjesnik, 16.12.1956, št. 3675 227. Popovic J.: Za socialistički kriterij, Narodni list, 14. 12.1956, št. 356O 228. Kovic Kajetan: Na progresivnih tradicijah. Knjiga za ljud= stvo, Ljudska pravica, 28 , 29.11.1956, št. 281. (Miš= ljenja v zvezi s četrto redno zbirko Prešernove družbe) 229. "À propos de la coopération culturelle internationale", Revue de la politique internationalle, 1956, 148, 4-6 "International cultural cooperation", Review of inter= national affairs, 1956, 148, 3-5 "Kulturelle Zusamenarbeit den Völken", Internationale Politik, 1956, 148, 4-6 "0 medjunarodnoj kulturnoj saradnji", Medjunarodna poli= tika, 1956, 148, 3-5, Slovenski poročevalec, 3.6.1956, št. 129 "0 medžunarodnom kulturnom sotrudništvu", Medžunarodnaja politika, 1956, 148, 3-5 230. Treci plenum CK SK Slovenije, Komunist, št. 1-2, str. 6 1 - 6 2 231. Prva okrajna konferenca ZKS za Gorenjsko, Glas Gorenj = ske, 6.2.1956, št. 11 (Potekala 3.2.1956 v Kranju, Boris Ziherl sodeloval v diskusiji) 232. "Ivan Cankar in slovensko delavsko gibanje", odlomek, So= dobna pota, št. 4, str. 2o9-216 "Ivan Cankar i slovenski radnički pokret", odlomak, Kul= turni radnik, št. 9, str. 1-5 233. "Ivan Cankar (1876-1918)',', Le théâtre Jougoslave d"aujourd' 'hui, 1955, p. 25-26 "Ivan Cankar (1876-1918)", The Yougoslav theatre of today, 1955, P. 37-38 33 234-, "Ivan Cankar in naš čas", Celjski gledališki list, št. II, str. 294-299, Slovenski poročevalec, 13-5.1956, št. III, Borba 13.5.1956, št. 12o "Ivan Cankar, osnovatelj slovenskoi socialističeskoi literaturii (K 80-letnici rojstva), Inostranaja litera= tura, Izvestja, Moskva 1956, št. 5, str. 162-169 235« "O mednarodnem kulturnem sodelovanju", Slovenski poroče= valeč, 3.6.1956, št. 129 1957 236. "Partija in slovensko izobraženstvo", Ljudska pravica, 17.4-.1957, Št. 91, Str. 4-, Borba, 18.4-.1957, št. I06 237. "Nskaj o predmetu in metodi naših socioloških raziskovanj", Komunist, 1.5.1957, št. 1, str. lo 238. "Nekaj o modernem in njegovih družbenih nosilcih", Naša sodobnost, št. 7, str. 579-597, Izraz Sarajevo, št. 7-8, (Povodom ankete sarajevske revije "Izraz"), Ljudska pravica, 13.4-.1957, št. 87 239. "Ob prazniku loških planincev", Planinski vestnik, št. 7, str. 369-37o 24-0. "Kaj je moderno in kaj je dejanski nosilec modernega?" Drugi "kulturni razgovori" v Križankah, Ljudska pravica, 13.4-.1957, št. 87, str. 5- Ponatis v Književnost in druž= ba 24-1. "Nesporazumi in navzkrižja", Naša sodobnost, št. 8-9, str. 775-782, Savremenik, št. 9, Ponatis v Književnost in družba, O humanizmu in socializmu, separat 24-2. "O nekaterih aktualnih vprašanjih socializma", Cankarje» va založba, Ljubljana 1957, ponatis 1959 2A-3. "Naš Luka" (Ob šesedesetletnici tovariša Franca Leskovška), Komunist, 14.12.1957, št. 33, str. 5 244-, "Iz spominov na Mošo Pijadeja", Ljudska pravica, 17-3.1957, št. 64-, Borba, 17-3-1957, št. 74-, Politika, 17.3.1957, št. 1575o (Živi izvor istorije radničkog pokreta) 34 24-5. "Lik Toneta Tomšiča". Iz zgodovine KPS, Komunist, 7.6. 1957, št. 6, str. 8 246. "Mejnik v oblikovanju novih odnosov med ljudmi", Ljud« ska pravica, 7.11.1957, št. 262, str. 2 (Govor na prosla= vi v počastitev 4-o-letnice oktobrske revolucije), Slo= venski poročevalec, 8.11.1957, št. 265, Ljubljanski dnev= nik, 7.11.1957, št. 26o (Hazpočil se je stari svet) 24-7. Odgovori na pitanja urednika almanaha "Film danas", Film danas, 1957, str. 14-16 248. "Zgled slovenskega razumnika", Ljudska pravica, lo,12. 1957, št. 289 (0 Ferdu Kozaku) 24-9. Govor na seji 0L0 Kranj, Glas Gorenjske, 4-.lo.1957, št. 77 (O Prešernovem gledališču) 250. "Izven ozkih okvirov" (Ob reorganizaciji "Prešernovega gledališča" v Kranju, Komunist, 7-11.1957, št. 23, prav 28, str. 9 251. "Setev in žetev" (Vinko Trinkhaus), Delavska enotnost, 1.1.1957, št. 1-2. (Razgovor s Tonetom Seliškarjem, An= tonom Ingoličem in Borisom Ziherlom) 252. "La vivo ververa kaj la modernismo", La Sudo Štelo, št. 6, str. 91 253. "Jedan mali nesporazum", Savremenik, št. 1, str. 91-93. 254-. "Ob novi izdaji 'Speransa'", Knjiga 57, 6, str. 24-7- 24-9 255- Odgovori na pitanja saradnika lista "Globus", Globus, 4-.1.1957, št. 14-7 256. "Umetnost i idejnost", Kultura, Beograd, 1957, 85 str. 257« Savjetovanje novinara kulturnih rubrika listova i radio= stanica, Borba, 31.5»1957, št. 14-7, Naša štampa, št. 52, Oslobodenje, 31.5« i 1.6., št. 3374-, 3375, Politika, 31. 5. i 1.6.1957, št. 15823, 15824-, Politika Sarajevo, 3o., 31.5.1957. (Govoril Boris Ziherl) 258. "O nekaterih značilnostih oktobrske revolucije", Poli= tični priročnik za komuniste, št. 4-, str. 14-5-151. "Ob štirideseti obletnici velike oktobrske socialistične revolucije", Naša sodobnost, št. 11, str. 961-969. 35 "Velikaja oktobrskaj socialističeskaja revolucija i narod Jugoslavii", Gospolitizdat, 1958, Moskva. Ponatis v 0 humanizmu in socializmu 259. "Književnost in družba", Cankarjeva založba, Ljubljana 1957, 51o str. 1958 260. "Po poteh humanizacije družbe", Naši razgledi, 22.11.1958, št. 22, str. 526, Jugoslavija, št. 15, 0 nekaterih aktu= alnih vprašanjih socializma 261. Boris Kidrič: Zbrano delo. Članki in razprave (Uredniški odbor: B. Ziherl, F. Kozak, D. Vojska, F. Saje, L. Modic) I. knjiga, Cankarjeva založba, Ljubljana 1958 262. "Svobode in ljudskoprosvetna društva naj obrnejo svojo dejavnost k napredku proizvajalcev", Mlada pota, št. 3, str. 145-147 263. "Po kongresu", Naša sodobnost, št. 6, str. 481-483 264. "Smo za tovariško kritiko, a proti podtikanju", Komunist, 26.4.1958, št. 18, str. 12 (Govor na VII. kongresu ZKJ) 265. "Svetovni nazor in znanost", Ljudska pravica, 14.lo.1958, št. 241 (Ob študiju programa ZKJ) "O vlogi svetovnega nazora v znanosti in umetnosti", So= dobna pedagogika, št. 9, str. 219-226 266. "Dve glavni oviri napredka naše kulture", Ljudska pravi= ca, 22.3.1958, št. 68, str. lo 267. "Lenin o kulturi in umetnosti", Komunist, 14.11.1958, št. 47, 21.11.1958, št. 48 268. "Lenin o književnosti in umetnosti", Naša sodobnost, št. II, str. 961-976. Predgovor k izdaji Cankarjeve založbe, Ljubljana, 1972, Kulture, Skopje. Ponatis v 0 humanizmu in socializmu 269. "Iz spominov", Naša sodobnost, št. 12, str. I057-I060 (Ob obletnici Ferda Kozaka) 270. "še enkrat o nesporazumih in navzkrižjih", Naša sodobnost, št. 2, str. 142-144, št. 3, str. 241-256, Savremenik, št. 36 271 272 273 274 275 276 277 278 279 28o 281 282 283 284 2-3. Ponatis v 0 humanizmu in socializmu "0 nekim aktuelnim pitanjima socializma", Kultura, Beo= grad 1958, lol str. "Umjetnost i idejnost", Kultura, Beograd 1958 "Velika obletnica", Koledar Prešernove družbe, str. 17- 2o. (Ob 4o-letnici oktobrske revolucije) "Preden so počile prve puške", Borec, št. 7, str. 321- 325 (Spomini Borisa Ziherla) "Književnost i društvo", Svetlost, Sarajevo 1958, I. knj: ga, 272 str, II. knjiga 354- str. 1959 "Ivan Cankar in njegov Hlapec Jernej", Prešernova družba Ljubljana, str. 5-17. Ponatis v 0 humanizmu in socializ= mu IV. kongres ZKS (Ljubljana 23.-25.6.1959), Ljubljana, Cankarjeva založba 1959, Boris Ziherl: Komunisti v boju za socialistično kulturno politiko, Komunist, 26.6.1959, št. 26, str. 9, Delo, 24.6.1959, št. 54-, str. lo Boris Kidrič: Zbrano delo. Govori, članki in razprave 1944-1946, II. knjiga. Uredniški odbor: F. Kozak, B. Zi= herl, D. Vojska, F. Saje, L. Modic "Pot dolga štirideset let...", Loški razgledi VI, str. 7-lo, Muzejsko društvo v Škofji Loki 1959 Odgovori na pitanja saradnika lista "NIN", NIN, 12.4. 1959, št. 432 "Objašnjenje", NIN, lo.5.1959, št. 436 "0 književnim prilikam Slovenije izmedu dva rata", Večer nji list, 5.12.1959, št. 134 "0 nekaterih aktualnih vprašanjih socializma", Cankarje= va založba, Ljubljana 1959, 14o str. Predelana in dopol= njena srbohrvaška izdaja iz 1. 194-8 "Ponosni smo lahko na naše razumništvo", Ljudska pravica 28.4.1959, št. 98, str. 4 37 285« Boris Kidrič: Sabrana dela I. i II. knjiga. Preveo Niko Beras, Kultura, Beograd 1959. Urednik B. Ziherl 286. "Inštitut za sociologijo", Delo, 1.7.1959, št. 61, str. 8 287. "Nekaj o filozofiji in sociologiji danes", Komunist, 25. 12.1959, št. 52, str. 8 288. "0 nekaterih vprašanjih naše kulturne politike", V luči programa ZKJ, Naša sodobnost, št. 2, str. 97-118, So= cializem, št. 1. Ponatis v Aktualna vprašanja socializ= ma, v ital. Edit, Rijeka, 196o, 32 str. 289. "Polemika je i obračun i sa samim sobom", NIN, 12.4.1959, št. 432, str. lo 290. "Nekaj pripomb k Lukacsevi razpravi o današnjem pomenu kritičnega realizma", Naša sodobnost, št. lo, str. 865- 877, Lukšcs, G.: Kritični realizem, Kultura, Beograd 1959» Ponatis v 0 humanizmu in socializmu 291. Sedmi kongres komunistov Jugoslavije, Koledar Prešernove družbe, str. 17-2o 292. "Naloge na idejnem področju", Priročnik IV. kongresa ZKS, št. 7, str. 37o-371 293. 'Dnekim aktuelnim pitanjima socializma", Beograd, Kultu= ra 1959, lo2 str. 196o 294. Valentin Petrovič Kataev: Ptički božji. Humoreske (Preve= del B. Ziherl in beseda o Kataevu), Ljubljana, Prešerno= va družba 196o 295» "Marksistična misel v naši stvarnosti", 0 blejskem posve= tovanju filozofov in sociologov, Delo, 2o.ll.196o, št. 318, str. 7 296. "Slavna pot", Koledar Prešernove družbe, str. 17-21 297» Posvetovanje o nalogah komunistov pri idejno-politični vzgoji mladine, Priročnik za mlade komuniste, št. 2, str. 87-96 (Govorili S. Kranjc, B. Ziherl, M. Jančar) 38 298. Prešernova družba v boju za napredno knjigo, Iz poročila na tretjem občnem zboru v Ljubljani, 21.2.i960, Delo, 24.2.1960, št. 53, str. 6 299- "Genij ustvarjalnega marksizma" (Ob 9o-letnici Leninove= ga rojstva", Naši razgledi, 3o.4.196o, št. 8, str. 169- 17o. Ponatis v 0 humanizmu in socializmu 300. Pisma "Oslobodenju" na temo: Danas vizija-sutra stvar= nost, Oslobodenje, 1., 2., 3.1.1%o, št. 4217 301. "0 ulozi pogleda na svijet u znanosti i umjetnosti", Kulturni radnik, št. 1-2, str. 1-8 1961 302. "Karl Marx: Kapital: Kritika politične ekonomije, 1. zvezek", Referat B. Ziherl, T. Vidmar, Naši razgledi, 3o3« Ivan Cankar: Novele, Prosveta, Beograd, 1961. B. Ziherl: "Ivan Cankar i njegovo doba" (Prevedel Buza Radovič) 304. Razprava na III. plenumu CK ZKJ (Med drugimi govoril tudi B. Ziherl), Komunist, 1.12.1961, št. 49, str. 6-9 305. "Trije prvi maji", Delo, 1.5.1961, št. 119, str. 2 306. "Ob dvajsetletnici ustanovitve OP Slovenije", Komunist, 28.4., št. 17, str. 8 307. "Uvek vernost obečanju", Naša štampa, št. loo. 1962 308. France Prešeren: Odabrane pesme (Prevod Trifun Bukic). Predgovor B. Ziherl, Savremena škola, Beograd 1962 3o9^ "Ob slovenskem prevodu Marxovega Kapitala", Naši razgle= di, 21.4.1962, št. 8, str. 141, Borba 13.5.1962, št. 12o. Ponatis v 0 humanizmu in socializmu 310. Posvetovanje o nalogah komunistov pri idejno politični vzgoji mladine, Priročnik za mlade aktiviste, št. 2, str. 87-96 311. "Družbena zavest" (Avtoriziran zapis predavanj), VŠPV, Ljubljana 1962, 131 str. 39 312. Predgovor k Hauserjevi Socialni zgodovini umetnosti in literature. Ponatis v 0 humanizmu in socializmu 1963 313. Razgledi v književnosti 1918-1941. Eseji in kritike, uredil Franc Zadravec. Mladinska knjiga, Ljubljana 1963, zbirka Kondor. B. Ziherl: "0 realizmu v literaturi", "Poet razočaranja" (ponatis iz Sodobnosti 1941) 314. "Delež marksizma v kulturnem snovanju", Pogovori 1963, 6.4., št. 9o, str. 124-126 315. "Nekritično obožavanje modernog", Borba, 3.4.1963, št. 72 316. "Nekateri problemi filozofske misli na Slovenskem", Priročnik za mlade aktiviste, št. 5, str. 289-3o4. Pona= tis v Včeraj in danes 317. "Poti prijateljstva. Pred Titovim obiskom v Latinski Ame= riki", Delo, 8.9.1963, št. 246, str. 4. Tudi v španšči= ni, angleščini, ruščini, francoščini, nemščini in madžar= ščini 318. Iz razprave na V. plenumu CK ZKS, Komunist, 5.4.1963, št. 13, str. 4-5 319. "Osvobajanje dela", Naši razgledi, 12.1.1963, št. 1, str. 4-7 320. "Deset let Prešernove družbe", Koledar Prešernove druž= be, str. 29-3o, Naši razgledi, 23.2.1963, št. 4, str. 69 (Poslanstvo množične knjižne akcije), Obzornik št. 4, str. 241-245 321. Govor B. Ziherla ob podelitvi nagrad, Delo, 3.12.1963, št. 33o, str. 3 322. Govor B. Ziherla oh podelitvi nagrad, Delo, 12.4.1963, št. loo, str. 1 in lo (Ob podelitvi nagrad sklada Borisa Kidriča) 40 1954 323. "Kultura svobodne socialistične osebnosti". Beseda na kongresu Zveze kulturno-prosvetnih organizacij, Delo, 31.3.1964, št. 89, str. $ 324. "0 alienaciji ali samoodtujitvi človeka". Zapiski ob ne= katerih razpravah o socializmu in humanizmu, Teorija in praksa, št. 3, str. 326-336, št. 5, str. 649-661, št. 12, str. 167o-1685. Ponatis v O humanizmu in socializ= mu 325. "Soočanje mnenj in vidikov". Simpozij o alienaciji in re= integraciji človeka v naši družbi je končal delo, Delo, 11.1.1964, št. 9, str. 5 326. "Socijalistička politika i dezalienacija čoveka", Komu?» nist, 24. in 31. 7.1964, št. 3o, 31. 327. "Naučni skupovi - važan doprinos razvijanju naše socio= loške i filozofske misli", Borba, 5.4.1964, št. 84 328. "Razglednice iz sedmih prestolnic", Koledar Prešernove družbe, str. 8o-96. Boris Ziherl: La Paz 329. Iz diskusije u komisiji za idejna kretanja na VIII. kon= gresu ZKJ, Komunist, 18.12.1964, št. 51 330. "Življenje, posvečeno boju za socializem" Ob 80-letnici Ivana Regenta, Komunist, 24.1.1964, št. 4, str. 3 331. "Komunisti, nosilci znanstvene kritike", Delo, 24.3. 1964, št. 82, str. 3, Borba, 22.3.1964, št. 80. Prispevek k razpravi o idejnih vprašanjih, ki je bila 11. in 12. februarja letos v ideološki komisiji CK ZKJ v Beo= gradu 332. "Ljubljanski (ne)kulturni noji in delavec iz Iquique", Teorija in praksa, št. 4, str. 553-554 1965 333» "Ob dialogu: 'Krščanstvo in marksizem danes*", Teorija in praksa, št. 7-8, str. 1222-1228 334. "O humanizmu in socializmu", Državna založba Slovenije, Ljubljana 1965, 218 str. 41 335« "Socijalizmot i humanizmot", Kultura, Skopje 1965 (v cir.) 336. "Hegel in Prešernov krog", prvič objavljeno v 0 humaniz= mu in socializmu, str. 189-194 337. "Ob 24. obletnici ustanovitve OF", Komunist, 3o.4.1965, št. 18, str. 16, Delo, 28.4.1965, št. 115 338. Referat na V. mednarodnem kongresu 6.-12.9.1965» objav= ljeno v O humanizmu in socializmu 339. "Neki problemi i primetbe", VIII. kongres ZKJ, Praxis, št. 2, str. 225-257 340. Govor v diskusiji na V. kongresu ZKS, Borba, 19.3.1965, št. 76, Delo, 19. in 2o. 3.1965, št. 75 in 76, Komunist, 26.3.1965, št. 17 341. "Socialističeskaja mislii i praktika, št. 5, Beograd 1965- "Ob objektivnih i subjektivnih obstajatenjstvih vasstanov= yenja ljičnosti čeljoveka u uslovih socializma", str. 111-134 342. "Viri in zgodovinski pomen OF", Govor na 9. seji SZDL 27.4.1965, Komunist, 3o.4.1965. Ponatis v Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja 343. "Pripis", prvič objavljeno v 0 humanizmu in socializmu 1966 344. "Kritično in znanstveno obravnavanje družbeno politične prakse", Po simpoziju o Socialistični zvezi, Komunist, 21.1.1966, št. 3, str. 8-I0 345. "Vsestransko se moramo angažirati v oblikovanju ustvar= jalne socialistične misli in dejanja", 0 idejni vlogi ZK, Delo, 16.lo.1966, št. 282, str. 3 346. "Visokošolski študij politoloških in sorodnih ved", Naši razgledi, 25.6.1966, št. 12, str. 242-245. Boris Ziherl: "Nekaj opomb o študiju sociologije" 347. "0 akciji Prešernove družbe", Delo, 19.11, št. 315, str. 6 -intervju. 0 časopisu Knjižna polica. Razgovor zapisal F. Novšak 348. "Ob otvoritvi Prešernove koče na Stolu", (21.8.1966), Pia» ninski vestnik, št. lo, str. 441-443 42 349. "Ob 25. obletnici ustanovitve OF slovenskega naroda", De» lo, 27.4.1966, št. 114, str. 3 350. "Revolucionarni in vsenarodni značaj OF", Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, št. 1-2, str. 217-223, Naši razgledi, posebna številka 14.5.1966, št. 9, str. 177-178. Ponatis v Včeraj in danes, O humanizmu in socia= 1 i zrnu 351. "Oblike družbene zavesti" (Uvod v sociologijo kulture), VŠPV, Ljubljana 1966, 164 str. (Skripta) 352. Diskusija: Savez komunista i problemi kulture", Socija= lizam, št. 9 , str. II06-II86 353. "Kulturni razvitak svake nacije stvara osnove opšte-čo= večanske integracije", Novi list, 29. i 3o.1.1966, št.24 354. Simpozij: "Socijalistički savez radnog naroda Jugoslavi= je i radni čovek u borbi za razvijanje socijalističke demokratije", Komunist, 21.1.1966, št. 3, Socijalizam, št. 1, str. 3-lo6. 355. "Hegels Einfluss auf die Slowenische Dichtung in der ersten Hälfte des XIX. Jahrhunderts", Hegel - Jahrbuch, 1966, str. 4o-47 1967 356. Karl Marx, Friedrich Engels: Izbrana dela v petih zvez= kih. Izbral Boris Ziherl 357- Ustanovni kongres Čebine.1937. Ob 3o-letnici ustanovnega kongresa KPS. Boris Ziherl: "Mesto KPS v zgodovini slo= venskega naroda", Cankarjeva založba, Ljubljana 1967, str. 157-167 358. "Revolucionarna kontinuiteta", Teorija in praksa, št. 4, str. 531-535. Ob 3o-letnici KPS. Ponatis v Včeraj in da= ne s 359. "V spomin Tonetu Tomšiču", Delo, 21.6.1967, št. 166, str. 3 360. "S Borisom Kraigherom u Sremskoj Mitrovici", Politika, 5.1.1967, št. 19127 43 361. "Osma sednica Centralnog komiteja revolucionarnih komu= nistov", Borba, 21.6.1967, št. 168, Delo, 21.6.1967, št. 166 362. Anketa: "Kakav je značaj "Kapitala" za izgradnju savreme= nog socijalističkog društva i proučavanje savremenog ka= pitalizma", Oslobodenje, 28.5.1967, št. 5817 363. "Dve obletnici", "Obravnave", "Sklepne besede", Prispev= ki za zgodovino delavskega gibanja, 1967» št. 1-2. II. del znanstvenega posvetovanja o oktobrski revoluciji (5o obletnica), str. 9-19, 463-466, 5o3, Naši razgledi, 4.11.1967, št. 21, str. 594-595, Delo, 4.11.1967, št. 3oo, Kulturan Život, št. 7-8, str. 4-6 (v cir). Ponatis 1. teme v Včeraj in danes 364. "Potrebna je kulturna akcija v najširših plasteh druž= be", Delo, 18.4.1967, št. lo7, str. 5 1968 365- "Oktobrska revolucija in marksistična misel", Teorija in praksa, št. 1, str. lo-22. Predavanje na SAZU. Ponatis v Včeraj in danes 366. "Na Prešernov dan 1968", Besede predsednika upravnega od= bora Prešernovega sklada na slovesnosti ob podelitvi le= tošnjih Prešernovih nagrad, Naši razgledi, lo.2.1968, št. 3, str. 65, Delo, 8.2.1968. Ponatis v Včeraj in da= ne s 367« "Cankar - naš kulturni program", Spominski govor na ple= narni seji VI. kongresa ZKS, Delo, 12.12.1968, št. 338, str. 2, Komunist, 13.12.1968, št. 51, str. 1-2 368. "Ivan Cankar in slovenska družba" Nekoliko razširjeno predavanje na simpoziju Slovenske Matice 7«12, Teorija in praksa, št. 12, str. 169o-1799- Ponatis v Včeraj in danes 369. "Humanistička misao pesnika Prešerna", Politika, 11.2.j 1968, št. 19523, str. 18 44 3?o. "Razsežnosti pesnikovega razodevanja", Iz govora na slo= vesni podelitvi Prešernovih nagrad, Delo, 8.2.1968, št. 37, str. 5, Naši razgledi, Borba (drug naslov). Ponatis v Včeraj in danes 371- "Ob petdesetletnici Cankarjeve smrti", Komunist, 13.12. 1968, št. 51, str. 1-2 1969 372. Ivan Cankar: Drame. Predgovor "Ivan Cankar i njegovo do- ba", Prosveta, Beograd 1969 373. "Ob štiriindvajsetletnici ustanovitve DF", Ob 5o-letni= ci KPJ - ZKJ, str. 149-153 374. "5° let revolucionarnih bojev in uspehov", Ob 50-letnici KPJ, Koledar Prešernove družbe, str. 94-96 1970 375« "Lenin in kulturni problemi socializma", Referat na sve= čani seji CK ZKS, posvečeni loo-letnici Leninovega roj= stva, Komunist, št. 17. Ponatis v Včeraj in danes 376. "Ob stopetdesetletnici Engelsovega rojstva", Prispevek k diskusiji na znanstvenem posvetovanju v Berlinu, Ko= munist, 27.ll.197o, št. 48, Dijalektika št. 4. Ponatis v Včeraj in danes 377. "Predvojno publicistično delo Edvarda Kardelja", Komu= nist, 23.1.197o, št. 4. Ponatis v Včeraj in danes 378. "Ob življenjskem jubileju tovariša Mihe Marinka", Delo, 8.9.197o, št. 24o, str. 6 379- "Resnice ne smemo ponarejati", Iz govora na proslavi 3o- obletnice OF v Mariboru, Večer, 23.4.197o, št. 95 1971 380. "OF - vir današnje slovenske državnosti", Večer, 26.4. 1971, št. 97 381. "Revolucionarni in vsenarodni značaj OF", Borec, št. 5, str. 338-343 45 382. "O simpoziju 'Hegel, Marx, Engels, Lenin'", Teorija in praksa, št. 3, str. 516 383. "Nekaj kritičnih pripomb k sodobnemu razpravljanju o Engelsu", Univerzitet (Beograd), str. 59-68. Iz: Dija= lektika, št. 4 384. "Hegel, Marx, Engels in Lenin v XX. stoletju", Simpozij "Aktualnost misli Hegla, Marxa, Engelsa in Lenina v družbenem življenju in znanosti 2o. stoletja", Naši razgledi, 26.2.1971, št. 4, str. 98-lo2 385» "0 pouku marksizma na šolah nismo govorili" - intervju, Mladina, št. 11, str. 4-5 1972 386. "Nekaj kritičnih pripomb k sodobnemu razpravljanju o Engelsu", Referat na znanstvenem posvetovanju "Aktualnost Heglove, Marxove, Engelsove in Leninove misli v družbe= nem življenju in znanosti 2o. stoletja", Gradivo simpo= zija, Ljubljana 1972, str. 57-62, Delo, 15.4.1972, št. lo3, str. 2o. Ponatis v Včeraj in danes 387« Nagovor ob otvoritvi znanstvenega simpozija "Aktualnost Heglove, Marxove, Engelsove in Leninove misli v družbe= nem življenju in znanosti 2o. stoletja", Ljubljana 15.- 17.2.1972. Gradivo simpozija, str. 7-12. Ponatis v Vče= raj in danes 388. "Nekaj o marksizmu danes"- intervju, Mladina, št. 11 389. "Politika, kultura, socializem", Boris Ziherl o zopet oziroma večno perečen razmerju med kulturo in politiko, Delo, 12.2.1972, št. 4o, str. 19 390. Karl Marx - Friedrich Engels: Izbrana dela v petih zvez= kih, II. zvezek. Izbral B. Ziherl, Delo 27.4.1972, št. 115, str. 13 391. "Dediščina OF", Delo, 27.4.1972, št. 115, str. 1-2. Pona= tis v Včeraj in danes 46 392. "Tito in sodobna marksistična misel", Referat na SAZU ob 8o-letnici tovariša Tita. Prvič objavljeno v Včeraj in danes 393- "Veliki borec za socializem", Ob 9o-letnici rojstva Geor= gija Dimitrova, Delo, 17.6.1972, št. 163, str. 18. Po= natis v Včeraj in danes 394. "Dva dokumenta iz zapuščine B. Kidriča", Teorija in praksa, št. 4, str. 568-572 395« "Lenin o književnosti in umetnosti" v knjigi Lenin: 0 kulturi in umetnosti, Cankarjeva založba, Ljubljana 1972, str. 5-22 396. "Položaj in vloga socioloških, politoloških in komunika= cijskih ved v naši družbi", Teorija in praksa, št. 1, str. 33-71 397. "Socialistična vzgoja in marksistično izobraževanje mla= dih", Zvezno posvetovanje v Ljubljani od 2-3.11.1972, Vzgoja in izobraževanje, št. 7, str. 5-67. V razpravi sodeloval tudi Boris Ziherl 398. Diskusija na posvetovanju: "OF in socialistična preob= razba slovenskega naroda(1941 - 1943)", Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, št. 1-2 399. "Mož revolucionarne misli in dejanja", Obzornik, št. 4, str. 2o9-213 400. "Oblikovalec sodobne marksistične misli", Delo, 2.6.1972, št. 148, str. 6 401. "Za kakšen marksizem gre?" Komunist, 2.7.1972, št. 24, Teoretična priloga št. 4-5, str. 9-lo 402. "Nekaj problemov marksističnega izobraževanja" - inter= vju, Otrok in družina, št. lo, Komunist, 29.12.1972. Ponatis v Včeraj in danes 4o3« "Marksizma ne moremo dojemati, če ga ne soočamo z živ= ljenjem", Komunist, 13.12.1972, št. 51, str. 1-2, 29.12. 1972, št. 52, str. 5-6 47 1954 404. Georgij Valentinovič Plehanov: Izbrani spisi. Uvod na= pisal B. Ziherl: "G.V.Plehanov in njegovo delo". Pona= tis v Včeraj in danes 405. "Brez socialistične miselnosti ni uspešne graditve no= vih oblik človeškega sožitja" - Intervju, Večer, 16.1. 1973, str. 4 406. "Prevodi iz svetovne marksistične literature", Delo, 7.4.1973, št. 95, str. 25 4o7« "Jedra množične kulturne dejavnosti", Delo, 19.5.1973, št. 134, str. 19, Prešernov koledar 1974, str. 33-35 4o8. "Lev Modic - 60 let", Delo, 7-8.1973, št. 216, str. 6 4o9« "Komunistični manifest in naš čas", Komunist, 6.4.1973, št. 14, leoretična priloga. Ponatis v Včeraj in danes 410. Predgovor k IV* izdaji Engelsove "Nemške kmečke vojne", Komunist, Ljubljana 1973, Komunist, 7.9.1973, Teoretična priloga, Ponatis v Včeraj in danes 411. "Kultura in samoupravljanje", Prosvetni delavec, št. 2o. Ponatis v Včeraj in danes 412. "Upornost zemlje, majhne za otroško dlan" - intervju, Mladima, št. 12, str. 14-15 1974 413. "Vladku Majhnu v spomin", Delo, 23.2.1974, št. 34, str. 3 414. "Želimo priti med delavce", Delo, 2o.4.197*, št. 93, str. 21 415. "Komunistično ravnanje - odsev komunističnega prepriča» nja", Delo, 4.5.1974, št. lo3, str. 19 416. "Fašizem in revolucionarno delavsko gibanje", Delo, 8.6. 1973, št. 133, str. 21 417. "Die historische Mission der Arbeiterklasse und der re« volutionäre Weltprozess der Gegenwart (Internationale Wissenschaftliche Konferenz, Berlin 1973, 15-16 Marz). Dietz Verlag, Berlin, str. 215-22o. 48 418. "Ivan Cankar i njegovo doba", v Ivan Cankar: Drame, Pro= sveta, Beograd 1974, str. 5-28 419. "0 nekaterih vprašanjih naše kulturne politike v luči programa ZKJ", Komunist, 8.7.1974, št. 24, Teoretična priloga, str. 3-7 420. "Še enkrat o Urbančiču in njegovi "čisti filozofiji"", Teorija in praksa, št. 9-lo, str. 944-946 421. "Včeraj in danes", Državna založba Slovenije, Ljubljana 1974, 486 str. 422. "Oblike družbene zavesti" (Uvod v sociologijo), Politič= na šola pri CK ZK Slovenije (Skripta) 423. "Temelji marksistične obče sociologije" (Izbrana poglav= ja), Novi vidiki, Ljubljana, 1974, št. 3, 139 str. 424. "Engels, Lenjin i "autentični marksisti""- Socijalizam, Beograd, št. 2-3, Borba, 27.1.1974 "Nekaj besed o Leninovih kritikih danes in pri nas", (raz= širjeno), Teorija in praksa, št. 5-6, str. 513-523, Komunist, Teoretična priloga, jan-febr., str. 28-3o. Ponatis v Včeraj in danes 425. "Poizkus moralne diskvalifikacije", Komunist, 22.4.1974, št. 16, str. 21 (Odgovor na odprto pismo dr. Gaja Petro= vica) 426. "Ob prazniku slovenskega naprednega tiska", Komunist, Teoretična priloga, posebna izdaja, avg.-dec., str. 44-46 1975 427. "Z Beethovnom na Velem polju", Ljubljanski dnevnik, 13. 4.1975, št. lol 428. "Čas, ko so upi postajali resničnost", Delo, priloga, 10.5.1975, št. I08, str. 2-4 429. "Slavljenec v očeh in besedah jugoslovanskih sodobnikov", Josip Vidmar, Delo, 14.lo.1975, št. 24o, str. 5 "Josip Vidmar v očeh svojih sodobnikov", Sodobnost, št. lo, str. 85o-851 49 430. "Ob 175-letnici Prešernovega rojstva", Delo, 3.12.1975, št. 28o, str. 8 431. "Marksistična misel pri nas in naš včeraj in danes", Novi vidiki, Ljubljana 1975 432. "Marksistična misel pri Slovencih", Slovenija- paralele, št. 43, str. 25-32 1976 433« "Šli smo in šli bomo po lastni poti", Delo 434. "Ivan Cankar in naš čas", Cankarjeva založba, Ljubljana 1976 1977 435. "Uvod v sociologijo kulture", Dopisna delavska univerza, Ljubljana 1977 ter srdito začel napadati komunizem in slovanstvo." Tako dr. Derganc. Od kod jemlje vse te "podatke", ni jasno, jasna pa je 156 namera: če je že avtor marksizma takšen, kakšen je šele marksi- zem sam! Da bi si Marx olajšal polet, nadaljuje Derganc, je vrgel s sebe balast židovstva in se dal krstiti: "Nemško-nacio- nalna krinka se mu je za zmerom tako prirasla, da je ostal do smrti nespraven, naravnost fanatičen nasprotnik slovanskega de- mokratskega duha." "Vendar nemški nacionalni liberalizem ni za- upal krščenemu Židu, češ Savel ostane Savel, pa če se stokrat popravi. Užaljen, ponižan, žehteč po osveti, je prešel v na- sprotni tabor, v Pariz med komuniste in socialiste. Pa šele le- ta 1847 je v Londonu napočil nestrpno pričakovani trenutek in vzniknila je možnost osebne diktature." To leto je namreč, na- daljuje Derganc, krojaški pomočnik W. Weitling preselil svojo tajno "Zvezo pravičnikov" iz Pariza v London in jo spremenil v javno društvo, v "Zvezo komunistov", v kateri so bile zasto- pane vse narodnosti. Weitling je že od leta 1835 po svojih pri- jateljih, rokodelskih pomočnikih, razprezal po Nemškem tajno zvezo komunizma in oral socialistično ledino. Marx je takrat zaslutil, nadaljuje Derganc, pomembnost Weitlingovega priprav- ljalnega dela in njegove "Zveze komunistov". Napel da je vse moči in s pomočjo Engelsa izpodrinil Weitlinga. Nasilno da si je prilastil vodstvo društva in mu sestavil v obliki znanega "Komunističnega manifesta" idejno in teoretično osnovo: "Nje- gov gospodovalni duh je sklenil preorganizirati 'Zvezo komuni- stov' v mednarodno centralo, ki bi iz Londona z diktatorskim absolutizmom vodila svetovno delavsko gibanje. Namera se mu je posrečila leta 1866, kc je na ženevskem kongresu preosnoval Weitlingovo, zdaj svojo 'Zvezo komunistov' v 'Mednarodno delav- sko zvezo' (Internacionalo)." - Prenapeti nemško-židovski nacio- nalizem, nadaljuje Derganc, je odbijal slovanske in romanske socialiste. Rus Mihail Bakunin, ki da je prekašal Marxa po svo- jem iskrenem radikalizmu, je zato napisal polemično brošuro in "ožigosal podzemeljsko razjedajoči vpliv židovstva na sociali- zem". Njegov slovanski instinkt se je, kakor pravi Derganc, uprl "nemškemu Židu" Karlu Marxu in mu očital, da razširja pod plaščem socializma velikonemško idejo. Leta 1868 je ustanovil 157 V Bernu s svojimi romanskimi tovariši lastno, Marxovi interna- cionali rivalsko -"Alianso socijalistične demokracije" na stro= go nacionalni in federativni osnovi. Leta 1872 je prišlo na kongresu v Haagu do očitnega spora med židovsko-nemškim centra- lizmom in slovansko-romanskim federalizmom. Preglasovan (26 pro- ti 23) je izstopil Bakunin s svojo alianso iz Marxove centrale in tako razbil prvo internacionalo. Vodilni ruski socialist, na- daljuje Derganc, je nato pozval svoje pristaše na neizprosen boj proti Marxovemu socializmu (marksizmu) in proti Bismarckovi diplomaciji, "ker sta najhujša sovražnika mednarodnega delavske- ga gibanja in hočeta samo ponemčiti Evropo". Od tistega časa traja po Dergancu nepomirljiva borba med židovskim in slovanskim socializmom. V zvezi s tem je zaključna Dergančeva ugotovitev: "Leta 1917 so Nemci v Rusijo vtihotapili zmago marksizma - v plombiranih vagonih." Marxov osebni "ressentiment" pa po Dergancu sam na sebi ne bi zadoščal za razlago pojava "tragične slave":. "Psihologija njegovega ressentimenta je učinkovala vse globje in širje, ker Je v mogočni rezonanci z njim zazvenel in jeknil podtalni res- sentiaent celotne židovske rase, tistega skrivnostnega, samodej- mega, po vsem svetu razpletenega organizatorskega aparata." Po- glejmo samo, poziva Derganc, statistiko židovskih socialistič- nih voditeljev in časnikov. In tu sedaj naveže Derganc svoja razmišljanja in pojasnjevanja Marxa in marksizma na fenomen ži- dovstva kot takega: "Torej še besedo o historični nevrozi, o historičnem ressentimentu židovske rase, kakor jo posnemamo iz del židovskih psihologov samih." - Principialno zavračamo, pou- darja Derganc, vsako antisemitsko gonjo, "ker smatramo po bio- loških izsledkih vse rase za enakopravne sotrudnice v družini narodov". V tem primeru da je celo narobe, ker da bo še dolgo prednjačila stara židovska rasa po marsikateri kreposti pred ostalimi rasami in narodi, "na primer po organizatorski sposob- nosti, marljivosti, skromnosti, štedljivosti, familiarizmu, zla- sti pa po socialni samozavesti, po svojem plamenečem naciona- lizmu". čeprav je Mara po Dergancu zatajil vero svojih očetov 158 in obsodil oderuški materializem svoje rase," (T.G.Masaryk: "Filozofske in sociološke osnove marksizma, Dunaj 1899)» "ven= dar so do konca krožili po njegovi krvi ostri hormoni židovske» ga imanentnega nacionalizma, kakor ga je pred njim izpovedal že drug slavni židovski konvertit, apostol Pavel v Pismu Rim» ljanom 9, 1-5." Iz ljubezni do svojega naroda da je bil Pavel pripravljen vse žrtvovati v korist židovstva, celo svoje zve» ličanje in krščanstvoj navzven sicer ta vzgoja v monomaniji (po Dergancu) "izvoljene in mesianske rase" nima neposrednih posledic. Voditelji da jo v javnosti celo zavračajo liberalno in porogljivo kot ljudsko vražo: "Židje so namreč nedosegljivi mojstri v ciničnem, seveda samo taktičnem samoponiževanju. Za» to se je navznotraj tem uspešneje poslužujejo v vzgoji fanatič- no nacionalne mase. Že v kali zastruplja moderno toleranco strup 'dvojne resnice'." Moramo pa po Dergancu priznati tudi pozitivne zasluge židovstva v vseh časih in na vseh področjih človeške kulture od Mojzesa do Spinoze in Einsteina, pa do obeh psihologov Sigmunda Freuda in Alfreda Adlerja. Freud-Adlerjeva psihoanaliza da ni končna in splošno veljavna, normalna psiholo- gija, marveč le psihopatološka monografija nevroze, kakor sta jo oba opazovala predvsem v zrcalu svoje lastne židovske rase. (Lahko bi rekli, da je tudi ta Dergančeva "študija" psihopato» loška monografija njegove lastne ignorance, tako lastne in in» dividualne, da nima zveze z njegovo "rasno" in nacionalno opre» deljenostjo. - Menimo, da velja kljub temu še nadalje slediti Dergančevim "razmišljanjem", ki so na tak ali drugačen način kljub temu dokument časa, dokument neumnosti, omejenosti in šentflorjanske mizerije.) Takole pravi Derganc: "Freud in Adler smatrata za bistvo in jedro nevroze odrinjen, potlačen, zadržan ali pregnan kompleks, to se pravi v podzavest zdrknjeno čustvo, ki v ovinkih kolatei« ralnih, podzavestnih zvez izpušča eksplozivne impulfce v višje živčne postaje in povzroča nevrozo ali trajno razdražljivost (ressentiment)." Drugi da si tolmačijo kompleks kot prekinjen, zastan refleks, v katerem se čustveni impulz ne more ali ne sme 159 normalno sprožiti. S ponavljanjem ojačan da se naposled podza= vestno avtomatizira "v nekako tlečo in prasketajočo bombo". Freud in Adler, nadaljuje Derganc, se razlikujeta samo po dom= nevi dominantnega kompleksa. Freud ga išče v spolnem nagonu, odtod njegov "panseksualizem", Adlerjeva individualna psiholo= gija v samoljubnosti, v nagonu po veljavi in moči: "Negativna samozavest inferiornega, manjvrednega jaz-a se odziva z mašče= valno užaljenostjo, zagrizenostjo, ressentimentom." Nekako sra= mežljivo pa sta se po Dergancu oba židovska psihologa izognila tretji dominanti: nagonu materialistične grabežljivosti: "Mor= da dobimo še kdaj "tretjo" v kapitalistični sodobnosti najak= tualnejšo psihoanalizo." Praktični zdravniki, pojasnjuje Derganc, opazujejo in ugo= tavljajo nasprotno, da proizvaja komplekse že obstoječa nevro= tična dispozicija: nervoznost (razdražljiva oslabelost) se jav= lja deloma v povečani, deloma zmanjšani občutljivosti (razdra= žljivosti) živčnih celic in prevodnosti živcev, kolateral in živčnega medija: "Tako prodirajo zavestni impulzi lažje v pod= zavest, sugestibilnejše postaje, se lažje avtomatizirajo in izzivajo histerične (mistične) motnje. Obratno pa podzavest ne= kako pripira normalne tire avtomatiziranim impulzom, čustvom in nagonom. Šele psihoanaliza jih posredno sprošča in jim odpira smeri pravilnega, normalnega sproževanja (reakcije). Ob nepre= pustnosti normalnih živcev pa 'tleče bombe' v zdravi askezi sa= mopremagovanja kar same ugasnejo po zakonu inaktivitetne atro= fije." če vse to apliciramo na Žide in na Marxa, dobimo po Der= gancu pravo predstavo o marksizmu, oziroma njegovo definicijo. Posebno zanimivi pa so, poudarja Derganc, psihogeni, umet= ni ali "kulturni" kompleksi, ki nastanejo s sistematičnim ponav= ljanjem in metodično vzgojo. Derganc navaja naslednji primer: človek z zdravimi, normalnimi živci, z zdravim in skromnim spol= nim nagonom zaide kot otrok ali mladostnik v lascivno družbo, kjer se ponavljajo v najrazličnejših variacijah samo seksualne predstave. Na splošno dela tako po Dergancu moderna pornograf= ska literatura in "ogabna kyno-tehnika". Z neprestanim ponavlja= 160 njem seksualnih dražil postane tak nesrečen človek slep in na= silen avtomat hipertrofiranega spolnega nagona, spolnega kom= pleksa. Za enako demonično hipertrofijo obolevajo po Dergancu tudi vsi drugi biološki nagoni, kot samoljubnost in materialis= tična grabežljivost. Tu se hočemo dotakniti, pravi Derganc, zgolj umetno, "kul# turno" hipertrofirane samoljubnosti in iz nje porajajoče se nev= rože - "ressentimenta" (da ostanemo pri Marxu, kot bi to rekel Derganc). Zunanja, po podedovani ali pridobljeni degeneraciji povzročena nevroza ali psihopatij a je samo naključna ali pre = hodna. "Psihogena, 'kulturna', je mnogo nevarnejša. Ovekoveču= je in skozi tisočletja jo umetno ponavlja in vzdržuje vzgojna organizacija s posebnim vzgojnim aparatom, ki sprejema mlade duše že ob rojstvu in jim spleta, oblikuje do groba dogmatično strukturo solipsističnega racionalizma." Nevarnost take hiper= trofične ideje, pojasnjuje Derganc, z umetnim ponavljanjem oja= čane do avtomatične eksplozivnosti, nam je kaj nazorno naslikal Marx sam. Tu navaja Derganc mesto iz Krekovega dela "Sociali= zem", 19ol, str. 335: Ideje, ki so premagale naš um, ki so osvo= jile naše mišljenje, h katerim je razum prikoval našo vest, so verige, ki se jim noben ne odtrga, ne da bi raztrgal svoje srce, so demoni, ki jih more človek premagati le s tem, da se jim pod= vrže. Noben psiholog nam ni po Dergancu tako živo prikazal de= monične sile mehaničnega ponavljanja. Psiholog Mercier (Aleš Ušeničnik: "Uvod v filozofijo", 1923, II. zv., str. 187) pojas= njuje po Dergancu pravilno: 'Toute image (toute idée) tende à sa réalisation. ' Umetno ukresana in razpaljena ideja, npr. ide = ja "izvoljene in mesijanske rase", se hoče, kot pravi Derganc, tudi praktično uresničiti: "Ker pa se močnejši in številnejši narodi okolja z normalnim živčevjem upirajo udejstvovanju umet= ne nevroze samoljubnosti, nastaja v samoljubnežu užaljeno ob= čutje krivičnega zatiranja in neumevanja z osvetno reakcijo res= sentimenta." In sedaj zaključni sklepi Dergančevih razmišljanj: "Sedaj umevamo do zadnje psihološke korenine tragiko židovstva in Marxa in jo oproščamo kot žrtev dialektičnega racionalistič= 161 nega solipsizma: Tat tvarn asi! (to si ti!) Namesto pravilne sozavesti: ti nisi celost, marveč samo neskončno droben del vsemirja. Po nujnosti razvoja in logike vodi solipsistični in= dividualizem, oziroma šovinistični nacionalizem neizbežno do kulturnega boja /recimo razrednega, in tega se Derganc boji/, ki za vedno odloči, ali se naj človeška duša in človeštvo ob= likuje v vzgojnem stroju dogmatično individualističnega racio= nalizma ali sotrudnorazvojnega kriticizma." Napredna delavska revija "Svoboda" je objavila leta 1933 Friedricha Engelsa "Govor na grobu Karla Marxa", prevedel ga je Talpa /Bogo Teply/ iz dela Franza Mehringa: "Karl Marx". Sicer je celotna številka (4-5) posvečena 5o. obletnici smrti Karla Marxa. 0 teoretično in filozofsko relevantnih sestavkih bomo še govorili. Nepodpisani avtor objavlja v reviji "Sodobnost" kratek članek "Kaj je bistveno v"-marksizmu?" Gre za recenzijo članka dr. Ale= ša Ušeničnika, ki je v časopisu "čas", 1933, št. 8, objavil sestavke "Nekaj kritičnih opomb o marksizmu". Za izhodišče svojih razmišljanj si avtor postavi vprašanje, kaj je bistveno v marksizmu. Marxov svetovni nazor ali njegov ekonomski nazor? Isto vprašanje si je postavil tudi Ušeničnik. Postavil pa si ga je Ušeničnik zaradi tega, ker so se nekateri voditelji katoliških delavcev in nekateri katoliški akademiki prištevali k privržencem marksizma, ne glede na siceršnji Mar= xov svetovni nazor, temveč le glede na njegove ekonomske nazo= re, kot to povzema avtor. "Na to vprašanje odgovarja dr. Aleš Ušeničnik zelo jasno in nedvoumno, kakor je njegova navada. Takole je njegovo mnenje: Ker sta bila socializem in kolektivi- zem sanja in zahteva mnogih ljudi že pred Marxom, je jasno, da je bistveno v marksizmu le nekaj, kar mu je Marx dal. Po tem, pravijo njegovi pristaši, je postal socializem 'znanstveni so= cializem'. Engels pravi: 'Dvoje velikih odkritij je, ki je po njima socializem postal znanost: materialistično pojmovanje 162 zgodovine in teorija o presežni vrednosti, ki je razodela skriv= nost kapitalistične proizvodnje.' Kdor torej izloči eno ali drugo, sklepa pravilno Ušeničnik, podaja marksizem 'ad usum Delphini', ne pa pristnega marksizma," - Sporno je že, nada=» ljuje avtor, ali je bil Marx materialist v polnem smislu bese= de. Lenin trdi da, drugi da zanikujejo. V tej zvezi navaja av= tor Maxa Adlerja, ki da dosti verjetno dokazuje, da ni bil (Max Adler: "Lehrbuch der materialistischen Geschichtsauffas» sung", Soziologie des Marxismus, I 193o). Ne da pa se zanikati, nadaljuje avtor, da so po Marxu verske, nravne in pravne ideje le refleks gospodarskih razmer; teorija o presežni vrednosti da ni v celoti Marxovo odkritje, a nihče ni te teorije tako vdelal v sistem kakor Marx. Po njem kapitalizma brez te teori= je sploh ni mogoče umeti. V tem smislu je tudi ta teorija bi=» stvena sestavina marksizma. Najbolj njegova pa je po avtorju sinteza obeh sestavin; in šele ta sinteza je pristni marksizem: "Pristni marksizem obsega torej Marxov svetovni in ekonomski na= zor. Najdosledneje je marksizem izvajal Lenin. Njemu se je zdel gol nesmisel ločiti v marksizmu ekonomski nazor in svetovni na= zor in uveljaviti onega brez tega. Poglavitna mu je bila v mar= ksizmu revolucionarna materialistična dialektika. Kdor te ne umeje, je rad ponavljal, ta sploh ne umeje marksizma. A osnova te dialektike je ateizem ter negacija vseh verskih in nravnih idej." Avtor navaja še Marxovo misel, da "je religija opij za ljudstvo", misel, ki jo je prevzel boljševizem za enega svojih osnovnih naukov. Zaključuje pa takole: "Pustimo torej besedam njih pravi smisel in ne delajmo zmede med delavstvom in mladi= no." Morala zgodbe je jasna: gre za odločne poskuse obvarovati katolicizem pred sugestivnostjo Marxovih odkritij, ki vlečejo verno mladino in verno delavstvo na svojo stran. Dušan Kermavner objavi v prvem letniku revije "Književnost" članek z naslovom "Karl Marx" pod psevdonimom Peter Lem. Kot smo že omenili, so v reviji "Književnost" začela izhajati prva razmišljanja o Marxu in marksizmu v slovenskem revialnem tisku, 163 ki imajo znanstveno težo. Izšla je tudi študija, ki je takrat odprto slovensko nacionalno vprašanje postavila kot znanstveno vprašanje, znanstveno v luči Marxovega in Engelsovega odkritja. Kermavner začenja takole: "Pred pol stoletja (14. marca 1883) je Karl Marx končal svojo življenjsko pot. Vsakdo ve, da je ta mislec vrgel v svet ideje, polne netiva, ki so razgibale velike množice in ki so vsaj v zadnjih dveh desetletjih pomak= njene tako v središče boja v človeški družbi, da v razmišljanju o njih nihče ne more mimo njih. Tudi tisti, ki v teh viharnih, svet pretresajočih družbenih bojih z mržnjo spremljajo gibanja, navaljujoča v znamenju Marxa na stari družbeni, gospodarski, politični, duhovni red na svetu, se ne morejo popolnoma izogni= ti nekemu Marxovemu vplivu, kajti tudi oni so prisiljeni upo= rahljati pojme in izraze, ki jih je oblikoval Marx, kakor n.pr. kapitalistični družbeni red, proizvajalne sile, razredni boj, proletariat, diktatura proletariata, brezrazredna družba itd. Učinkovitost Marxovih socialno-revolucionarnih idej, njih gi= balna, 'agitatorična' sila, je že davno očitna in priznana." - Marx pa terja od nas po Kermavner ju večje razumevanje in poz = navanje. Z ostrim mečem svojega duha, nadaljuje Kermavner, je globoko posegel v znanosti o človeški družbi, uporabil je v njih novo metodo in razkril neko zakonitost v razvoju družbe. Institucionalizirana univerzitetna znanost je dolgo gleda= la na Marxovo teorijo prezirljivo in jo odklanjala, pozneje, "pa so začele oficielne znanstvene korifeje priznavati veliki znanstveni pomen Marxove zgodovinske teorije, vendar pod pogo= i jem, da se očisti pretiravanj, enostranosti, da se izloči iz nje 'agitatorično', skratka vse revolucionarno". Sledi zanimi= va Kermavnerjeva opomba k tekstu: "Na ljubljanski univerzi se je zgodilo pred nekaj leti, da so starokopitni profesorji, kate= rih enostranska 'znanost' plesni v svoji okorelosti (in ki to plesen prenašajo v naraščaj), odklonili predlog za nakup neka= terih Marxovih in Engelsovih del, češ da te ne spadajo med znan= stvene knjige!" - Nadaljuje pa Kermavner takole: po Marxovi po= ti so začeli stopati nekateri sociologi, kot Max Weber, Troeltsch 164 in Werner Sombart; vsi ti so se priznavali za Marxove učence, seveda brez "enostranosti" in "pretiravanj" učiteljeve koncep= cije, s katerim nimajo politično niti najmanjše zveze, hkrati pa so se vedno trudili, da čimbolj skrijejo svojo odvisnost od njega: "Wittfogel imenuje take vrste marksiste 'krypto-marksi= ste'". V svojem nadaljnjem razmišljanju o Marxu in marksizmu poda Kermavner naslednjo pomembno misel oziroma ugotovitev: "Človeku, ki se zanima za Marxov nazor, je svetovati previdnost pri spoznavanju tega nazora iz druge roke." Misel je pomembna zato, ker večina avtorjev pred Kermavnerjem in v njegovem času sploh ni brala Marxa, Engelsa, pač pa je enostavno povzemala "njihov nauk" po že večkrat omenjenih delih oziroma avtorjih; misel oziroma opozorilo, ki je pomembno tudi za naš čas (1979)t redukcija velike Marxove misli na brevirje marksizma po pravi= lu zgreši svoj "dober namen" (sicer je že Engels po nekem an= gleškem avtorju povzel, "da je z dobrimi nameni tlakovana pot v pekel"), namesto populariziranja Marxove misli predstavlja s sistematično poneumljanje populusa. Drugo, kar je za Dušana Kermavnerj a pomembno v sklopu pro= blematike marksizma, je dialektika: "Ko pa je nemško meščan= stvo prenehalo biti revolucionarni razred, je izgubilo nagnjenj in sposobnost za razumevanje dialektike, edine znanstvene for= me za razumevanje revolucionarnih skokov v razvoju (glej Korsch "Marxismus und Philosophie", Grünberg Archiv, 1923). Ljudje, ki so proglašali dialektiko za 'sofisterijo', za 'hokus pokus' itd., pač niso mogli razumeti Marxa, stvaritelja materialistic- ne dialektike, bodisi da so ga pobijali ali pa kot namišljeni 'marksisti' razlagali." V nadaljnjem navaja avtor še Marxovo misel, da ni marksist in upravičeno kritizira Kautskega, ki je vrgel celotno dialekti ko čez krov, in poudarja, da Engelsovih nazorov ne moremo loče= vati od Marxovih. Sledi skica Marxove življenja in dela (kot viri so navedene naslednje knjige: Franz Mehring: "Karl Marx, Geschichte seines Lebens", 1918; Max Beer: "Karl Marx, sein Leben und seine Lehre 165 1919, (izšla 1. 1926 v slovenskem prevodu pri "Zadružni založbi"); Klara Zetkin: "Karl Marx und sein Lebenswerk", 1913)• Pove pa nam Kermavner še tole: "Ogledal sem si pri tej priliki, kar je bilo pri nas objavljeno o Marxu - seveda ne vsega. 0 tistem, kar mi je prišlo v roke, nameravam napisati poseben kritični pregled za prihodnjo številko 'Književnosti'." (v letniku 1/1933 "Knji= ževnosti" tega pregleda ni.) Po kratkem prikazu Marxovega življenja in dela zaključuje Dušan Kermavner takole: "Marxovo delo mora danes priznati vsak= do, ki se hoče orientirati v svojem času in njega bojih tako, da ne bo videl zgolj gibanja valov na površju in slišal ne zgolj njih glušeče bobnenje, ampak spoznal tudi vzroke in vzgone tega valovanja, ki so skriti v ekonomsko-socialni strukturi (ustroju) obstoječe družbe. /.../ Kdor hodi danes mimo Marxovega dela, ži= vi brez haska za resnični napredek družbe." - "Marx ni postavil nobenih naukov in formul, ki bi jih mogli nazvati 'dogme', kajti pojmoval je tudi človeško spoznanje kot proces. /.../ Marx je razkrinkaval 'večne resnice', ne morda zato, da bi postavil no= ve na mesto starih, ampak zato, da človeka današnje družbe os= vobodi vseh iluzij (samoprevar), ki ovirajo njegovo pot naprej." Edvard Kardelj je objavil pod psevdonimom Tone Brodar v is= tem letniku "Književnosti" daljšo študijo z naslovom "Nacional= no vprašanje kot znanstveno vprašanje". Tisto, kar je novega v tej študiji glede na zgodovino marksizma (kot filozofsko-teore= tičnega modela) na Slovenskem, kakor se le-ta zrcali v sloven= skem revialnem tisku in časnikih, je dejstvo, da tu prvič ne gre za to, da bi predstavili, kritično ocenili in ovrednotili marksizem, del marksistične problematike ali posameznega avtor= ja, ki ga uvrščamo v tradicijo marksizma, niti ne gre za polemi- ko o marksizmu znotraj slovenskega kulturnega prostora, pač pa je tu marksizem sam na delu ob analizi slovenskega narodnega vprašanja, ki je tako zelo burilo duhove v obdobju okoli 1933. leta. Se pravi, ne gre več za reprezentiranje marksizma ali po=- lemiko o njegovih fundamentalnih problemih, gre za "aplikacijo" 166 velikega Marxovega odkritja na za Slovence tako boleče vpraša= nje: vprašanje o narodu, in sicer slovenskem narodu. Z drugimi besedami bi to situacijo lahko označili tudi takole: tu prvič postane na Slovenskem marksistična teorija del teoretične prak= se razrednega boja proletariata oz. delavskega gibanja. Prebe»- = rimo tekst. Brodarjevo pisanje je polemika z Josipom Vidmarjem, oziroma bolje, polemika z osnovnimi stališči Vidmarjeve knjižice "Kul= turni problem slovenstva", ki je izšla leta 1932 kot tretji zve= zek pri Tiskovni zadrugi v zbirki "Slovenske poti". "Najprej izide Vidmarjev 'Kulturni problem slovenstvaf, na= to priloži Tiskovna zadruga knjigi neke vrste preklic, ki se izkaže kot reklama zanjo, knjiga se razprodaja, Vidmar raste, Vidmar predava po akademskih društvih, Vidmar postane evange= list slovenstva in samoslovenstva in 'Kulturni problem sloven= stva' njun evangelij. 'Slovenec' in 'Slovenija' se opajata v Vidmarjevi ideologiji." Brodar se je spustil v kritiko te ideo= logije. Vnel se je spor. "In kaj je vsem tem časopisnim borcem slovensko nacional= no vprašanje? Vidmarju, kakor pravi čisto prav Župančič, vpra= šanje cmeravosti, nekakšne slovenskemu narodu prirojene lirič= nosti, Rajku Ložarju božanska imaginarnost, Francetu Vodniku katolicizem in Otonu Župančiču nič, kajti zanj slovensko nacio- nalno vprašanje ne eksistira." Praktično pa se pri vseh teh, povzema Brodar, reducira nacionalno vprašanje na vprašanje ne= ke nejasne in neopredeljive "kulture": "Metode debat in polemik so slovensko literatske. 0 znanstvenem obdelovanju tega vpra= šanja nikjer sledu." Toda če je bila Vidmarjeva knjižica, nadaljuje Brodar, kljub vsej svoji malopomembnosti in znanstvenemu diletantizmu tako žejno sprejeta, če je vzbudila take debate in polemike, "če je povzročila 'obglavljanje' še do včeraj največjega slo= venskega pesnika, če je prebudila celo kavarno 'Union' iz nje= ne literatske senilnosti in če je naposled ideologija te knji= žice tudi v neposredni zvezi z ideologijo slovenskega kmeta. Če 167 je slovenski kmet vsaj približno nosilec te ideje (kajti tudi kmet je po svoji ideologiji malomeščan, kakor je to Vidmar - besedo malomeščan uporabljam v razrednem smislu kot ime za ne= ko družbeno formacijo), kar je za nas najvažnejše, potem je to dokaz, da je bila taka knjižica potrebna in pričakovana, dokaz, da je vprašanje, ki ga tretira, za določeno družbeno grupo močno aktualno, da je taka ideologija hudo blizu razred= nim potrebam te družbene grupacije. Že od vsega začetka nam mora biti namreč očitno, da ono ne more biti rezultat samonikle- ga duhovnega dela poedinca, temveč, da mora izvirati iz svoje materialne baze, iz ekonomskega položaja družbene plasti, ka= tere ideološki odsvit je in katere potrebe in težnje izraža." — Iz uvodnih Kardeljevih razmišljanj vidimo, da bi lahko svo= jo polemiko z Vidmarjem naslovil tudi "Nacionalno vprašanje kot razredno vprašanje". - Povzema takole: "Vsi ideološki pokreti, pa tudi narodni, imajo svoj poslednji vzrok v ekonomski struk= turi dane družbe." - Problem torej, ki ga je Vidmar jeva knji = žica začela ni samo "kulturni" problem slovenstva, pojasnjuje Brodar, temveč je to širok kompleks družbenih pojavov, ki sega "preko oele družbene nadstvabe in ki se ga da nazvati z edino pravim imenom, slovenski nacionalni problem ter je to predvsem problem slovenskega kmečkega in malomeščanskega ljudstva". Brodar zahteva znanstven pristop k slovenskemu nacionalne- mu vprašanju: "če pa hočemo ta problem pravilno doumeti, po- tem se mu je treba drugače približati, kakor je to napravil Vidmar in kakor se je ta problem reševal in se še rešuje med slovenskimi 'kulturnimi delavci', ki so ga smatrali in ga še smatrajo za njihovo notranjo zadevo, zadevo večje ali manjše bistroumnosti; treba ga je proučiti znanstveno, treba je pre- gledati zgodovino njegovega postanka in razvoja, proučiti nje- govo družbeno bazo in njegov družben pomen." - "Če Oton Župan- čič z omalovažujočo gesto negira eksistenco slovenskega nacio- nalnega vprašanja, če mu daje Vidmar v svoji samoslovenski oz- kogrudnosti tako strašno revno vsebino, češ to je vprašanje slovenske kulturne samobitnosti, ki se izraža v nekakšni lirič- 168 nosti in mehkobi našega značaja, potem je to dokaz njune znan= stvene ignorance v tem -vprašanju. Ne eden ne drugi nista prišla do njegovega pravega bistva." Tako se po Brodarju kulturnih problemov slovenstva ne da obravnavati izolirano od političnih in ekonomskih vprašanj slovenskega naroda, "kajti vsi ti se izprepletajo v gosti mreži medsebojnih odvisnosti, ki so si med seboj kakor vzroki in posledice. - Izločiti en sam problem iz celotnega kompleksa in ga raziskovati tako, kakor se nam v mo= mentu kaže, ne pa z ozirom na njegovo vsestransko zavisnost, v njegovem odnosu napram mreži vzrokov in posledic ter v njegovem časovnem miljeju, spoznavati ga torej v njegovem 'mirovanju', ne pa v njegovem gibanju, je način spoznavanja metafizike (me= tafizika kot metoda). Zato je Vidmar že naprej obsojen na pasi= vizem, kajti metafizika (v označenem smislu) je že radi tega pasivna, ker smatra, da je Človeški duh sposoben dojeti abso= lutno resnico. S tem odpravlja vzrok, ki vodi v borbo in pro= gres - razredni karakter resnice." Sledi interpretacija Vidmarjeve knjige. Osnovno Vidmarjevo izhodišče, ki ga pojasnjuje v prvih stavkih knjige Vidmar sam, je, da niso njegova razmišljanja niti znanstvena niti politič= na, da je stvar napisana iz osebnih nagibov in zaradi tega po njegovi metodi; hkrati pojasnjuje Vidmar, da je tisto, kar skoz in skoz spremlja njegovo pisanje, močna emocionalna prizadetost. Nepolitičnost, neznanstvenost, osebnost, emocionalnost pa ima= jo določene konsekvence: povzročajo nastajanje neproduktivnih protislovij, ki jih Brodar takole okarakterizira: "To metafi= žično, statično pojmovanje sveta vodi Vidmarja do najkontradik= tornejših rezultatov. Lovi se v nekem začaranem krogu - narod= nost je apriorna bitnost, narodnost je produkt prirode, narod= nost vznika, se prebuja in umira in je zopet apriorna bitnost, ki je zanjo težko reči, ali je sploh kedaj ni, toda kljub temu umira, vznika (to se pravi ni apriorna) in zopet je kot nekaka 'čista čud' že apriori vložena v človeka itd.; težko, da se z Vidmarjem vred kdo znajde v tem kolobarju." Neustreznost pri= stopa k obravnavanemu predmetu ima za posledico pojmovno neus= 169 klajenost in zmedo. Nacionalni problem dopušča zgolj znanstve= ni pristop, če naj bo kot problem pojasnjen in ne še bolj pro= blematičen, znanosti pa, katerih predmet je pojem naroda, se imenujejo družboslovne znanosti. Brodar jih imenuje družbene. Kaj nam pove o njih? "Na družbene znanosti se da prav tako ma= lo statično gledati kakor na prirodo. Priroda in družba se ne= prestano razvijata v nasprotjih, ki žive istočasno drug v dru= gem. V eksaktnih prirodnih znanostih je človek tako blizu di= nami ki prirodnega dogajanja,- da ji nujno prilagodi tudi metodo svojega raziskovanja. Toda še tu nam kaže zgodovina, kako je razredna predestiniranost ovirala razvoj pravih spoznanj (sho= lastika). Družbene znanosti pa se nam kažejo vseskozi le kot izraz družbenih odnosov ekonomskih potreb razreda, ki so iz njega izšle. Kako velja to tudi za Vidmarjevo knjižico, bomo videli kasneje." - "Stališče nekega razreda napram določenemu pojavu je torej odvisno od njegovega razrednega položaja, od njegovih ekonomskih interesov, če diktira danes ekonomski inte= res slovenskemu industrijalcu in finančnemu kapitalistu določe= no orientacijo, diktira ekonomski interes slovenskemu malomešča= nu skrajni oportunizem na eni strani ter politično malkontener= stvo na drugi strani. To sta dve rešitvi istega vprašanja. Obe sta pravilni z ozirom na razredni položaj družabnih grupacij. Izgubiti to izpred oči, pomeni bloditi v temi." - Vidmar pa iz= gublja prav to izpred oči: "Ker ne vidi materialne baze vsega ideološkega dogajanja, zato govori o kulturnih problemih slo= venstva ne glede na politične ter ekonomske razmere ter se s tem postavlja na stališče slovenskih rodoljubov šestdesetih let ..." Kulminira pa Vidmarjevo razmišljanje po Brodarju v na= slednjem: "In naposled še donkišotsko svečana gesta: 'Narodnost ni politikum, marveč je nadpolitičen, je izrazito duhovni pojav in kot tak domena velikih, stvarniških, t.j. v višjem smislu človeških duhov' (str. 7o) Tako je Vidmar depolitiziral ta emi= nentno politični pojem ..." Brodar v nadaljnjem razgrne dejstvo, da obstaja o nacionalnem vprašanju niz teorij, da je bil ta pojem v zgodovini že prav tako sestavni del naprednih 170 idej kakor tudi najreakcionarnejših ideologij: "Že samo dejstvo, da eksistira o nacionalem problemu cela vrsta teorij, da se da= je pojmu narod najrazličnejša vsebina, da je bil ta pojem izko= riščan na najrazličnejši način, da je bil temelj najostrejših progresivnih borb in da je bil porabljen tudi kot idejna podla= ga imperializma in v zadnjem desetletju reakcionarnega fašiz= ma, že samo to dejstvo je dokaz kompliciranosti tega vprašanja." "Narod, ki je bil najprej parola osvobodilnih borb mladega meščanstva, je postal na eni strani ščit za najbolj brutalno nacionalno in socialno zatiranje po kolonijah in polkolonijah velikih zapadnoevropskih držav, na drugi strani pa parola kmeč= kih in malomeščanskih množic po teh kolonijah in polkolonijah v njihovi borbi za ekonomsko osvoboditev od tujega kapitala, v momentu ko igra njihovo lastno meščanstvo najbolj nagnusno opor= tunistično politiko napram vladajočemu tujemu meščanstvu; navi= dez v imenu istega nacionalizma, v resnici pa zato, ker ji ta= ko kažejo njeni ekonomski interesi." Kje pa je situiran Vidmarjev "teoretični" topos? "Sredi teh teorij, v znanstveni in idejni zmedenosti, v sramežljivem koke= tiranju z rasno, spiritualistično in kantovsko postavljeno teo= rijo, ki pa ni ne ena, ne druga, ne tretja, plava Vidmar na bo= žanskih perotih metafizike. Pobijati ga ni težko, ker se pobija sam." V svojih razmišljanjih pride Brodar (Kardelj) do problema, kako definirati pojem naroda: "Če hočemo definirati pojem naro= da, tedaj ni zadosti ugotovitev, da je narod ljudstvo z določe= nim 'narodnim karakterjem', kakor to dela Vidmar, temveč, treba je ugotoviti, od kod je ta narodni karakter in kaj je ta narod= ni karakter." Ta narodni karakter, nadaljuje Brodar, ni nekaj mističnega, zrasti je moral na neki materialni bazi. - Da je lahko nastal, je že moralo obstajati nekaj, kar je vezalo dolo= čeno grupo ljudi skupaj (kajti "biti" je pred "zavedati se"). "Naše stališče smo objasnili zgoraj. Narod ne more biti pro= dukt zavedne človeške volje, kajti to bi pomenilo pripisovati človeškemu duhu metafizično moč tvorjenja ideoloških form izven 171 časa in razmer, niti produkt prirode, ker bi to bila redukcija naroda na pojem rase, temveč edino produkt socialnih razmer." - Brodar razvija v nadaljnjem razliko med ljudstvom in narodom, pojmoma, ki j\i Vidmar vztrajno zamenjuje, tako da o ljudstvih govori kot o narodih (Egipčani, Grki, Rimljani), in pravi tako- le: "Ljudstvo ima svoj začetek v prirodi, narod v zgodovini; ljudstvo je torej v osnovi priroden, narod pa zgolj zgodovinski pojav. /.../ Ljudstvo je etnografski material za narod. /.../ Toda narod ni samo zgodovinska kategorija, temveč zgodovinska kategorija določene epohe, epohe prodiranja kapitalizma. Pro= ces likvidacije fevdalizma in razvoja kapitalizma se kaže isto= časno tudi kot proces spajanja ljudi v narode. /.../ V momentu, ko so nastale take produkcijske razmere, da so mogle zajeti v skupnosti ekonomskih interesov celo etnografsko edinico, se je rodil narod. Tako skupnost, tako ekonomsko povezanost je moglo ustvariti šele meščanstvo s svojimi zahtevami po svobodi konku= renče, trgovine in industrije in s svojo ideološko borbo za razširjenje ozkih fevdalnih obzorij." Tako ugotavlja Brodar nas= lednje fundamentalne karakteristike naroda: jezik (etnografska skupnost), ekonomska povezanost, ki je l̂ ihko nastala zgolj na skupnem teritoriju ljudstva. Prerez duševne konstitucije posa= meznega naroda ima neke določene specifičnosti: narodni karak- ter (ki ga označuje Vidmar kot edino opredelitev naroda). "Če pravi Vidmar: 'Narodnost je in bo ostala osnova vsake bodoče preuredbe sveta,' potem je to dokaz njegove socialne sle= pote. Vidmarja se življenje ne dotika. On išče v sebi, ne v procesu. Konstruira, ne analizira. Vidmar je sholastik." Končna Brodarjeva definicija (definicija, ki predstavlja v modificirani obliki izhodišče poznejše Kardeljeve knjige "Raz= voj slovenskega narodnega vprašanja") pa je naslednja: "Narod je torej zgodovinsko nastala edinica jezika, teritorija, ekonom- ske povezanosti in psihične konstitucije, ki se izraža v skup- nosti kulture." In Brodarjeva pripomba: "Za njegovo označbo je vselej nujna eksistenca vseh štirih znakov." 172 Del Brodarjeve študije je posvečen zgodovinskemu orisu raz= voja nacionalnih držav, vseskozi pa predstavlja njegovo razmiš= ljanje posredno in neposredno kritiko Vidmarjevih naziranj, ki pa jih, kot smo videli, Brodar ne .cmlje kot Vidmarjevo osebno zmoto, pač pa kot posledico določene svetovnozgodovinske usme= ritve. Stopnjevanje ideje nacionalnega je šlo v zgodovinskem razvo= ju do absurda: "Ideološki vrhunec tega do absurda stopnjevanega nacionalizma je fašizem. Ideja nacionalne enakopravnosti je ta= ko napravila v nekaj desetletjih obrat za stoosemdeset stopinj in se spremenila v svoje nasprotje - v ideologijo nacionalnega zatiranja." "V razvoju nacionalizma moremo torej razlikovati dve fazi: fazo progresivnega nacionalizma v zgodnji mladosti kapitalizma, ki ga označuje njegova revolucionarna borba proti fevdalizmu in gospodarski ter politični hegemoniji vladajočega naroda za popolno enakopravnost vseh narodov, in fazo deformi= ranega reakcionarnega nacionalizma v dobi zrelega kapitalizma- fašizma - ki ga označuje imperialistična politika in negacija pravice do samoodločbe slehernega naroda. Videli smo, kako sta obe fazi produkt razvoja produkcijskih sil." "Kakšne so perspek= tive naroda v bodočnosti? - Za Vidmarja je narod absolutum, ki obstoji od vekomaj do vekomaj. Tudi v bodočnosti bo imel po njegovem mnenjti dominantno vlogo, saj je 'organ za kulturo'.- - Mi pa smo videli, da je narod nastal in se razvija. Zato ta pojav za nas ni nikakršen absolutum, marveč le eden izmed mno= gih atributov meščanske družbe." Tu pride Brodar do temeljnih ugotovitev: "Tendenca življenja gre v smer pretopitve vseh naro= dov sveta v eno celoto. Narodno kulturo bo sedaj - v nasprotju z Vidmarjevim mnenjem - nadomestila internacionalna - vsečloveš= ka kultura." V svojih nadaljnjih razmišljanjih eksplicira Brodar zgodo= vinski razvoj slovenskega nacionalnega problema, pri čemer po= stavlja v ospredje zgolj najpomembnejša dejstva. Tisto, kar je fundamentalno v Brodarjevi analizi, pa je historično-materialis= tični pristop k slovenskemu nacionalnemu -vprašanju. In prav ta 173 historično-materialistični pristop ima za konsekvenco v zaključ« nih Brodarjevih razmišljanjih izpostavitev radikalne diference nasproti Vidmarju: "Naša dialektična spoznanja glede nacional= nega vprašanja pa so s temi ugotovitvami prenehala hiti sam6 znanstvena spoznanja, marveč so postala orožje delavskega razre= da v boju za rešitev tega vprašanja, tako kakor tudi dialekti« ka sama ni nikakršna filozofska teorija, za kar bi jo radi pro= glasili oni, ki ji žele odlomiti njeno bojevnost, marveč bojev= no orožje progresivnega prol-etariata za njegovo ekonomsko, so« cialno in kulturno osvoboditev." - "S tem pa smo odkrili pogla= vitno razliko med nami in Vidmarjem. Dočim je on dejstva krat= komalo konstatiral, toda ostal pri tej konstataciji, to se pra= vi, on je 'svet samo razlagal', so postala nam spoznanja in znanstvene konstatacije bojevno sredstvo, ali če hočemo govori« ti v jeziku 'Sodobnosti', mi smo postavili idejo v službo druž« bi. Vidmar pa se je postavil v službo ideji. /.../ Toda filozo« fi so svet samo razlagali, stvar pa je v tem, da se spremeni. Zato je za nas ideja naroda bojevno sredstvo v borbi za social« no osvobojenje človeštva. Da ne bomo izgubljali besed: Vidmar je od prve do zadnje črke knjižice pasiven, zato njegova knjiži« ca ne pomeni ničesar. Ko sem pisal prvi članek o tem vprašanju, je govorila o knjižici domala vsa Slovenija, danes ne govori o njej - nihče več. S tem je važnost knjižice popolnoma označe« na." Brodar (Kardelj) razmišlja v nadaljnjem o slovenski nacio« nalni politiki od Luthra do 1933. letaj označi jo kot politiko dribtinic (izvzame zgolj Levstika), Vidmarja pa postavi znotraj nje: "Vidmar je otrok te malomeščanske zaostalosti. Niti za ko« rak ni napredoval od zahtev slovenskega malomeščanstva šestde« setih let. In kakor takrat, je tudi dane£ ves boj za slovenstvo le smešno zverižena senca pravega boja. Socialne korenine tega gibanja se nahajajo v ekonomskih potrebah slovenskega malome= ščanstva. Odtod izhaja tudi Vidmar jeva knjižica in vse navduše« nje, ki jo je pozdravilo." 174 "Tako je odbila Vidmarjeva knjižica slovenskemu nacionalne- mu problemu borbeno ost in postala reakcionarna. /.../ Od cele knjižice ostane torej pozitivna samo dobra volja. Kar pa se te strani tiče, se 'Književnost' z Vidmarjem popolnoma strinja. Tudi pričujoča kritika ni bila uperjena proti cilju, ki ga je imel Vidmar pred seboj, ko je pisal svojo knjižico, marveč pro- ti oportunističnemu načinu postavljanja tega vprašanja." ?To, kar smo konstatirali za Vidmarja, velja več ali manj za vso aa- moslovensko ideologijo našega malomeščanstva. Kljub temu pa ima ta akcija eno pozitivno stran: objektivno predstavlja progres, ker diferencira in razkraja trhlo meščansko zgradbo." Sklene pa svoja razmišljanja Brodar takole: "Na koncu samo še nekaj: majhni narodi v kapitalističnem gospodarskem sistemu nikoli ne morejo priti do prave nacionalne svobode, tudi če se osamosvoje, kajti organiziranemu napadu velike tuje industrije se noben majhen narod ne bo mogel upreti. Da pa more narod, ki je gospodarsko podjarmijen, živeti svobodno kulturno življenje, v to more verjeti samo Vidmar. Marksisti smo na stališču, da ima vsak narod pravico do samostojnega življenja, toda tako svo= bodo je mogoče pribojevati le z vztrajno borbo delovnega ljud- stva, kajti kakor smo videli, nacionalni problem v svojem jedru ni kulturni problem, marveč socialni. Zato se kot hegemon v tem boju vedno bolj uveljavlja proletariat. In tako bo ostala vsa pisarij a okoli tega problema le dokument oportunizma slovenske- ga malomeščanstva." V reviji "Književnost" iz leta 1933 najdemo tudi sestavek Petra Lema /Dušana Kermavnerja/ z naslovom "Zgodovinski pregled revizionizma". Pomemben je zato, ker jasno ločuje misel Marxa in Engelsa od revizionizma Bernsteina in Kautskega, pomemben, ker se je v slovenskem kulturnem prostoru pogosto dogajalo, kot smo videli, da se je Bernsteinov nauk ponujal kot avtentični marksizem. Uvodna opomba pojasnjuje namen članka: "Članek je mišljen kot skromen prispevek k bližajoči se 5o-letnici smrti Karla 175 Marxa. Uvaja tiste, ki se zanimajo za delavsko gibanje in za njega teoretični izraz, v najbolj 'sporno' vprašanje marksiz- ma." Naj na začetku povemo še naslednje: celoten koncept revije "Književnost" od člankov, študij, polemičnih sestavkov in re= cenzij je zasnovan na odkritjih historičnega materializma oz. marksizma, in to na tisti podobi marksizma, ki je najglobje dojela Marxovo zastavitev v času med obema vojnama. Kermavner začenja takole: "Pred kratkim je umrl v visoki starosti 83 let Eduard Bernstein, nemški socialdemokrat, čigar ime smo pred tremi desetletji slišali med najčešče imenovanimi, kjerkoli je bilo govora o delavskem gibanju in o njega teoriji, o marksizmu. Bernstein je bil tedaj glava tako imenovane refor= mistično revizionistične struje v nemški in mednarodni social- demokraciji. Proglašali so ga za predstavnika nekakšnega 'moder nega' socializma ali 'neo-marksizma'." Še posebej pa je bil Bernstein 'v modi', kot pravi Kermavner, pri Slovencih pred prvo svetovno vojno. Skoraj vsi slovenski socialistični ideolo= gi intelektualci (Abditus Prepeluh, dr. A Dermota, dr. Drag. Lončar, dr. Vlad. Kniflič) so po Kermavnerjevem mnenju stali na terenu revizionizma, "nemarksist Masaryk in revizionist Bern= stein sta jim bila učitelja v teoriji delavskega gibanja. Nji= hova revija 'Naši zapiski' je bila glasilo revizionizma. Dr. Aleš Ušeničnik, glavni predvojni klerikalni kritik marksizma pri nas, je v svoji 'Sociologiji' z velikanskim zadoščenjem pripovedoval, da so že revizionisti z Bernsteinom na čelu 'ovrgli' vse tri bistvene teorije marksizma: historični materia lizem, nauk o vrednosti in presežni vrednosti in pa teorijo o socialni katastrofi." V nadaljnjem opiše Peter Lern usodo revizionizma po Bernstei novi smrti, posebej pa se ustavi pri Karlu Kautskem. Kot vira za svoj opis razvoja revizionizma navaja avtobiografiji Bern- Steina in Kautskega, ki sta izšli v zbirki "Die Volkswirtschaft lehrer der Gegenwart in Selbstdarstellungen", 1924. V vsej Bernsteinovi reviziji, nadaljuje Lern, ni sledu o ka- ki novi ideji. Ves revizionizem eksistira v golem zanikanju mar 176 ksizma. Namesto Marxove ekonomske teorije je Bernstein priporo= čal meščansko politično ekonomijo, namesto dialektičnega mate= rializma meščansko filozofijo (kantovstvo), namesto marksistič= ne politike liberalno meščansko socialno politiko: "Zlasti mu je bila neprijetna dialektična metoda, ki sta jo Marx in Engels prevzela iz Heglove filozofije in ki predvsem vsebuje logiko protislovja, in teorija razvoja v nasprotjih. Dialektiko je pro= glasil za ostanek utopizma v Marxovem in Engelsovem delu. - V nemški socialdemokraciji in v drugi internacionali je izzval revizionizem močan odpor." Z Bernsteinovim revizionizmom sta se posebej ukvarjala, nadaljuje Lem, socialdemokratski kongres v Hannovru leta 1899 in v Liibecku leta 19ol. Obakrat je zasto = pal obtožbo proti Bernsteinu "najvišja avtoriteta predvojne nem= ške socialdemokracije August Bebel" in ogromna večina, nadalju= je Lem, je glasovala za predlagane resolucije, ki so obsojale revizionizem. "Glavni publicistični polemik proti Bernsteinu je bil njegov ožji prijatelj v predrevizionističnem obdobju, štiri leta mlajši in danes /1933/ še živeči Karl Kautsky. Kautsky se je odločil, da nastopi proti Bernsteinu in revizionizmu. Takrat se začenja njegova vloga budnega čuvaja ortodoksne marksistične teorije in tradicije." - Leta 19o6 doživi tudi Kautsky revizio= ni stični preobrat, ki je bil na zunaj utemeljen v porazu revolu= cije 19o5: "Pod -vplivom poraza prve ruske revolucije 19o5-19o6 se je Kautsky preobrnil in se začel razvijati v smer proč öd or= todoksnega marksizma. Dolgo časa je spretno prikrival ta svoj umik, dokler ni dokončno v svetovni vojni in po njej postal od= krit in odločen ideolog teorije postopnega vraščanja v sociali= zem." - "Tako se znajdeta ogorčena nasprotnika spet v prijatelj= skem objemu. - Vsa razlika med njima je v tem, da Kautsky, sivi patriarh 'ortodoksizma', ponuja revizionistično vsebino pod znam= ko 'marksizma', medtem ko jo je Bernstein prodajal pod znamko revizionizma." V svojem obsežnem delu 'Der historische Materialismus' nare= di Kautsky naslednje: historični materializem mjjius dialektika in pa ekonomska teorija minus dialektika: "Dialektika pa je po 177 Marxu oblika vsega gibanja, zakon vsega življenja in razvoja, zato je tudi kautskijanski revidirani 'marksizem' - 'marksizem brez življenja'". Dialektike Kautsky v svoji tisočpetsto strani obsegajoči knjigi "Der historische Materialismus" sploh ne ome= nja: "Kadar danes govorimo o revizionizmu, mislimo na Kautske= ga in kautskijance, ne več na Bernsteina." V reviji "Sodobnost" je izšel 1933« leta kratek sestavek Stanka Lebna, dejansko polemika s Francetom Šmonom, oziroma nje= govim sestavkom v "Reviji o sodobnih vprašanjih" 11/1933. Šmon poskuša namreč združiti krščanski svetovni nazor z Marxovimi odkritji na področju politične ekonomije: "šmon v is= ti sapi govori o 'krščanski resnici' in o 'krščansko marksis= tičnem gospodarskem nazoru'." - Šmonov svetovni nazor je tako po Lebnu zvarek iz krščanstva in marksizma, "od sile moten in nejasen, pa še nemoški povrhu, ker ni ne krop ne voda". - "Mno= go jasnejše se mi zde npr. besede iz člančiča 'Marx ali Kristus', ki ga je 19- marca priobčil 'Slovenec' in kjer stoji: 'Spoštuje- mo prave marksiste, odločno pa obsojamo one, ki bi se radi s krščansko krinko na obrazu vtihotapili med slovensko katoliš- ko delovno ljudstvo in ga odtujili Bogu, cerkvi in njenim po= glavarjem. - Bodi katolik ali marksist, voda ali ogenj, ne mo= reš pa biti oboje, ker se to dvoje izključuje, kar je potrdil papež v svoji okrožnici 'Quadragesime anno*. Marksist stopa po stopinjah Marsovih, mi katoliki pa stopamo po stopinjah Kri= stusa in bomo slovenskemu ljudstvu kazali pot do socialne obno= ve in ga vzgajali in učili po smernicah, ki nam jih je On raz= odel.'" Leben zaključi z naslednjim vprašanjem: "Kako je sedaj z jasnostjo in doslednostjo 'edino pravilnega krščanskega marksi- stičnega gospodarskega nazora'?" Revija "Književnost" je 1933. leta objavila Leninova sestav- ka "Trije viri in trije sestavni deli marksizma" in prevod Mar=- xovih enajstih tez o Feuerbachu ter tekst Klare Zetkin "Življe- 178 njsko delo Karla Marxa". Prav tako prevod teksta Friedricha En- gelsa "Iz zgodovine znanstvenega socializma"Ker so ti teksti dostopni iz drugih virov, predvsem pa v izvirniku, jih na tem mestu ne bomo predstavljali. - Tudi sicer je bila v tem letniku revije "Književnost" objavljena vrsta člankov, ki so s svojo te= matiko posredno vpeti v oblikovanje teoretično-filozofske osno= ve marksizma v Sloveniji; tako npr. sestavek Bratka Krefta "Po- žig nemškega parlamenta - kapitalistična provokacija" in polemi= ka Antona Kovača z dr. Gosarjem "Dr. Gosar proti Karlu Marxu". "Akademski glas", glasilo študentov in profesorjev ljubljan= ske univerze, je leta 1933 objavilo nepodpisan sestavek "0 dia= lektiki in historičnem materializmu" (drobec po predavanju dr. Henrika Turne na sestanku "Triglava", 8. nov. 1933). "V sredo, 8. t.m. je predaval pod okriljem akad. društva "Triglav" pri Mikliču g. dr. Tuma o dialektiki in historičnem materializmu. Predavatelj se je dotaknil v grobih obrisih raz= mer na Angleškem za časa Marxa, nato je, gledano deloma filozof- sko-materialistično, prikazal zgodovinski razvoj družbe, sled- njič je utemeljeval deloma filologično nastanek in razvoj člo- veške duševnosti." - Utemeljitelja historičnega materializma sta Marx in Engels, pojasnjuje avtor, ki sta ob študiji angleš- kih gospodarskih razmer spoznala, da je baza družbe gospodar- stvo (način produkcije). - Če se spremeni gospodarski temelj, se spremeni vsa družba: "Ob nastopu stroja je kmet šel v fabri- ko. Način življenja se je spremenil, zato se je spremenil tudi duh. V fabriki je nastala nova, robotivistična miselnost, ki je našla izraz v delavskih organizacijah. Nove forme se razvija- jo iz protislovij kot negacija starih." - V nadaljnjem ugotav- lja avtor, da je zgodovinski razvoj v celoti potrdil Marxova dognanja: kapitalizem pada pod težo protislovij, ki jih je sam ustvaril in ostril. V kapitalističnem sistemu se producira zgolj zaradi dobička. Marxova teorija o akumulaciji kapitala se popol= noma potrjuje. - Vendar se po avtorju kapitalizem ne bo zrušil sam od sebe, "zato je potrebna zavestna akcija ljudi". 179 "Prvo človeško družbo veže krvno sorodstvo, misli kolekti= vistično in je skoraj popolnoma pod oblastjo prirodnih sil. Iz strahu pred orjaško prirodo nastane verstvo. - Človek se razvi= ja pod vplivom gospodarskih faktorjev, klime, pasme in sile." Sam nastanek države utemeljuje avtor s silo, oziroma z nasil* jem; "Močnejše pleme si podvrže slabše. Država so ljudje, ki imajo oblast in ki to oblast izkoriščajo." Materialističnemu gledanju nasprotno, pojasnjuje avtor, je spiritualistično (idealistično). Le-temu je gonilna sila druž= benega razvoja "samotvorni duh", ki obstaja od vekomaj. Ta pred= postavka da je konstrukcija človeškega duha, zaprtega vase, ne izhaja iz dognanj študija razvoja družbe in je s temi dognanji tudi v nasprotju: "Misel, duh sta proizvoda materije, sta gi= banje v našem živčevju. Ideja je v mislih ustvarjena podoba, ki jo hočeš realizirati." "G. predavatelj je še podčrtal materi= alistično bazo prava, etike in estetike. Ob koncu je izrazil tole čudno misel: Prva naloga tehnike je zadoščenje življenj- skih potrebščin. V svojem nadaljnjem razvoju se usmerja v ustvarjanje smeri, ki jih imenujemo lepe. - Tehnika prehaja v estetiko." ("Po predavanju se je razvila živahna debata.") Revija "Svoboda" je objavila leta 1933 skrajšan prevod razprave Karla Rennerj a iz revije "Kampf" pod naslovom "Marksi- zem in antimarksizem". "Danes ko delavstvo izzivajo in krvavo zatirajo /v Nemčiji/ pod geslom 'antimarksizma', je bolj važno kot kdaj prej, da tudi posamezen delavec ve, kaj pomeni marksizem zanj in koliko sme samega sebe imenovati marksista, kaj je prinesel marksizem njegovemu očetu in dedu in kaj bo ali more biti zanj in za ti= ste, ki pridejo za njim." Sledijo zelo poljudne razlage o izvo= ru delavskega razreda, o delu Karla Marxa in poteh marksizma. Istega leta je izšel v reviji "Svoboda" tudi članek Boga Teplyja "Karl Marx in dialektični materializem" pod psevdoni- • mom Talpa. Članek je pravzaprav razlaga osnovnih potez in od= kritij marksizma. 180 "Metoda, s pomočjo katere je Karl Marx dognal zakone ekonom= skega razvoja, je dialektično materialistična in tvori neločljiv del marksizma; z njo marksizem stoji in pade." - "Trditev, da Marx te svoje metode ni nikjer razvil, je popolnoma napačna. Tlarx je bil učenec Heglov, učenec tistega nemškega filozofa, ki je po dolgih stoletjih srednjeveške okorelosti znova priz= nal dialektiko, ki so jo poznali že nekateri starogrški filozo= fi, in jo napravil za osnovo svoje filozofije." - Glavno na= čelo dialektike se da po Teplyju preprosto označiti takole: vse se nenehno razvija, razvija pa se iz nasprotij; vse se razvija, boj pa je oče napredka. In medtem ko je bil Hegel idealist, je Marx celotno svetovno dogajanje postavil na trdna tla ekonomi= je. V nadaljnjem omenja avtor Marxovo "Kritiko Heglove pravne filozofije" iz leta 1844, kjer obračuna Marx z idealizmom: "Njegova razprava pa doseže višek v spoznanju, da pravnih raz= mer in državnih oblik ni mogoče razumeti iz njih samih, niti iz tako imenovanega splošnega razvoja človeškega duha, temveč da koreninijo v materialnih življenjskih razmerah, ... da je treba torej anatomijo meščanske družbe iskati v politični ekonomiji." Teply piše še o Marxovem "Uvodu h kritiki politične ekonomi= je" iz leta 1859 in navaja najpomembnejše stavke iz tega uvoda ("V družbeni življenjski produkciji pridejo ljudje v določene nujne, od svoje volje neodvisne razmere, ...", Sein prevaja z bitnost) "V teh jedrnatih Ilarxovih stavkih je obseženo vse, kar je treba marksistu vedeti vsaj za osnovo" - nato sledi razlaga raz= ličnih produkcijskih načinov, pojma produktivnih sil ... Povzema pa Teply po Plehanovu takole: Zgodovinsko obdobje je torej potrebno tolmačiti na naslednji način: (1) - stopnja produktivnih sil, (2) - produkcijski način, ki je odvisen od prve stopnje, (3) socialno-politični red, ki se dviga na ekonomski bazi, (4) - psihologija podružbljenega člo= veka, ki je odvisna deloma od ekonomskih razmer, deloma od so = cialno-političnega reda, (5) - različne ideologije, ki izražajo psihologijo. 181 Sledi razlaga prehodov iz enega produkcijskega načina v drugega, poudarjena je vloga ljudi, ki delajo zgodovino, za= vrnjen je zgodovinski avtomatizem. Zaključi pa Talpa takole: "V novi brezrazredni družbi bodo odpravljena vsa nasprotja. Ta= krat bo zaključena predzgodovina človeštva, t.j. doba medseboj= nega klanja, doba barbarstva. Nastopila bo zgodovinska doba, ko bo iz človeka barbara postal Človek." 182 III (1954 - 1955) 1954 V letu 1954 se pojavi v reviji "Čas" izrazito odklonilno stališče do historičnega materializaa. Avtor ŽitOBir Janežič začenja v svojem članku "Historični materializem kot filozofi* ja zgodovine" takole: "*Neko strašilo se podi po Evropi' - stra- šilo na novo pogretega materializma. Tudi pri nas straši, seve- da ko je drugod že precej odfttrašilo. Stvari, ki so jih drugod že v glavnem preživeli, skušajo pri nas napraviti aktualne. Ljud- je, ki jim je zadnji namen ribariti v kalnih vodah revolucije, nas hočejo danes s svojo rdeče vezano 'literaturo' - ki naj bi jo sprejeli kot znanstveno - prepričati, da je dialektični ali historični ali ekonomski ali končno marksistični materializem modrostni kamen vseh znanosti in filozofij. Vsaka filozofija, ki ni dialektični materializem, in vsaka znanost, ki ni prepoje- na z dialektičnim materializmom, ni več resna stvari vse, kar ni dialektični materializem je neresno fantaziranje praznih ide- alistov, sentimentalnost in naivnost. Vse, kar danes obstoja, im vse, kar je kdaj bilo ali se dogajalo, je bilo in je tu prav zato, da dokaže narx-Engelsov dialektični materializem." - "S tem nas mislijo na vsak način - tudi na silo - osrečiti." - "Hvala Bogu, da že poznamo starega Hegla, ki je enako mislil, da je vsa zgodovina zato na svetu, da dokaže njegovo dialektič- no trojko: teza-antiteza-sinteza, kar je vse doživelo svojo "antitezo'." - "Poznamo tudi duhovitega Spenglerja, ki je bil prepričan, da je vsa zgodovina s svojim dogajanjem le material, ki izpolnjuje model zgodovinske morfologije, ki ga je on izna- šel. V isto vrsto in kvalitativno širino moramo pač postaviti tudi ilarc-Enge 1 s o v historični materializem, čeprav se bo Spen- gler radi tega - po pravici - čutil zelo užaljenega." Tako Ja- nežič. Nato nadaljuje: dialektični in historični materializem hoče biti vse in hoče razložiti vse. Toda kadar se zavij v znan- stveno ogrinjalo, takrat posebno rad zahaja na področje social- ne zgodovine, zgodovinske in religiozne filozofije. "Ker je pri 183 nas socialna, zgodovinska in religiozna filozofija - če izvza- mem eno ali drugo ime - še popolnoma v povojih, z druge strani pa se vrši z omenjeno marksistično literaturo prava propaganda, ki nas močno spominja na sodobno Rusijo, je postalo potrebno, da resno pregledamo, koliko resnične znanosti je pod 'znanstve- nim ogrinjalom' marksističnega ali 'dialektičnega' materializma, kolikor hoče ta spodriniti in nadomestiti vso zgodovinsko in socialno filozofijo." I. - V prvem razdelku govori avtor o odnosu med Marxom in En- gel som, o historičnem materializmu, o proizvajalnih silah in dialektiki, ki jo reducira na znano triado. "Brez Engelsa, ki je bil najsrečnejši Marxov tolmač, bi Marx v filozofiji zgodovine ostal precej brezpomemben. Kakor je bil Engels po svojem značaju ali celo osebnosti najbolj posre- čeno dopolnilo Marxa, tako ga je dopolnjeval v pomanjkljivem in neurejenem zgodovinskem filozofiranju, če hočemo kolikor to- liko spoznati zgodovinski dialektični materializem, moramo poleg posameznih, v Manovih delih in pismih raztrošenih tozadevnih odstavkov vzeti v roke tudi Engelsova dela in pisma, zlasti nje- govega 'Peuerbacha', 'Antidühringa' in o i pisem zlasti njegova štiri pisma o historičnem materializmu." - "Na dnu vsega zgodo- vinskega, marksističnega, historičnega ali dialektičnega mate- rializma - vsi ti izrazi so danes v rabi - leži težak de termini « zem, po katerem je končno materija gospodar duha. Duh ni svobo- den, niti v mišljenju ne, ampak vse njegovo udejstvovanje dolo- čajo materialni zunanji pogoji. Človek je začel misliti in zme- raj vse misli in dela končno le zaradi gospodarskih razmer in interesov." - "Vse se dogaja le iz gospodarske nuje, to je osno- va in zadnji zgodovinski činitelj. Zgodovinsko dogajanje je po- dobno reki: posamezno dejanje človeka, ki ga goni materialni go- spodarski interes, Je kakor kapljica v reki. Brezbroj takih kap- ljic tvori reko zgodovine, ki jo tako končno gonijo le material- ne gospodarske vzmeti, ali kar je isto: produkcijske sile." - - "Razvoj vsega tega, ta boj za posest čim več produktivnih sil, 184 je zgodovina. Tako je potem res, 'da produktivne sile tirajo kakor z naravno nujnostjo meščansko družbo k propadu ali k pre- obratu' in tako ustvarjajo zgodovino. Zgodovina slednje družbe do naših dni je bila - zato - samo zgodovina razrednih bojev. Tu sta prišla mojstra historičnega materializma do kritične točke." - Žitomir Janežič nas sedaj pouči takole: "Proizvajalne sile so ali odvisne končno od človeka ali pa so to neke nerazum- ljive slepe sile, ki se same uravnavajo v korist človek«. Če so to slepe sile narave, so zakonite in trdno določene, se ne more- jo ne kvantitativno ne kvalitativno ne intenzivno spreminjati, produkcija se ne bi mogla ne znižati ne zvišati, skratka gospo- darstvo bi bilo popolnoma statično, vedno isto. če pa so te si- le odvisne od človeka - kot je končno vsaka tehnična zmožnost od- visna od človekovega duha - potem pade osnovna teza historične- ga materializma, da so zadnje gonilne sile zgodovine materialne produkcijske sile ali gospodarstvo, in bi morali priznati, da za produkcijskimi silami stoji kot zadnji činitelj človeški duh s svojo stvariteljsko iznajdljivostjo, ki uravnava in stori, da naravne sile postanejo 'produkcijske'. Tako bi zadnji vzmet bil vendarle idealen, in bi bil duh vendarle nad materijo. Iz te hu- de zadrege sta se Marx in Engels - najbrž s srečno asociacijo misli ob Heglu - rešila s svojo slovito 'dialektiko'." - "Ker nista priznala, da je bistvo gospodarstva prav v tem, da človeš- ki duh ustvarja (iznajdbe) ali bolje ureja naravne produktivne sile, ki bi brez človekovega razumnega sodelovanja ostale ne- plodne, so iznašli v samih teh silah neko logiko, v njihovem je- ziku 'dialektiko'. Te sile se same ravnajo in spreminjajo. Ne samo v življenju družbe ali zgodovini, ampak v vsej živi in mrt- vi, razumni in nerazumni naravi, vlada izredno splošen in nujen zakon, po katerem se vse stvari, razmere in dosledno tudi njihov 'odtis' v glavi - misli, počasi razvijajo iz svojega prvotnega stanje (pozicija) naravnost v svoje nasprotje (negacija) in ta- ko same sebe uničujejo. Vendar gre ta proces potem - k sreči - naprej in se tudi ta negacija začne razvijati v svojo lastno ne- gacijo, tako pa zopet pride do pozicije itd. Formula za vse to 185 dogajanje je: pozicija - negacija - negacija negacije (pozicija). Po tej shemi #e nujno odigrava vsa zgodovina sveta. Dva primera iz 'Anti-Duhringa' naj to pojasnita: '1. pozicija - skupna last produktivnih sil, negacija - privatna last, negacija negacije - zopet skupna last ali komunizem) 2. pozicija - jajce, negacija - gosenica, negacija negacije - metulj.'". - "Engels je to shemo prenesel v vso filozofijo, tudi na misli, na čisto logične res- nice." - "T svojem navdušenju je seveda pozabil, da ima tudi ta vsa njegova doktrina le relativen pomen in da bo tudi ona mo- rala doživeti svojo 'negacijo', ki bo ravno tako resnična in up- ravičena. " II. - V tem razdelku govori avtor o 'virih' dialektičnega mate- rializma: "Dialektični materializem kot zgodovinska filozofija ni bil za dobo, v kateri je nastal, še nič več originalen. Vse ideološke osnove zanj so bile podane že davno prej. Koncem 18. stoletja je bila ta teorija še popolnoma izoblikovana, tako da ji Harx in Engels nista morala nič več dodajati." Janežič se pri tem 'argumentiranju' opira na citate V. Sombarta: "Der proleta- rische Sozialismus (Marxismus)", Jena 1924. Sledi opis obdobja, • katerem nastane misel Marxa in Engelsa. "Kakor vsak pravover- ni meščan (v duhovnem pomenu besede), tako je tudi Marx bil nav- dušen pristaš pro svet 1.1 enstva. To je važen element v njegovi fi- lozofiji. Horda je v najširših plasteh našel odmev prav radi svojega pridiganja o naobračanju vseh blagoslovov prosvetljen- stva tudi na Proletariat. Kot prosvetljenee se je še zgodaj za- šel zanimati za takrat na novo oživelo in zato moderno antično filozofijo. Harxu se je zaradi osebnega značaja, a tudi pod vplivom okolja, najbolj priljubila dekadentna grška filozofija, iz katere so rasli takrat vsi novoheglovoi." itd. itd. "Poleg pro sveti j enstva je bila zelo vašna kulturno-zgodo- vinska komponenta dobe, v kateri je nastajala Marx-Engel sova fi- lozofija, tudi romantika. Ne sicer pesniška, sentimentalna in konzervativna, proti kateri je A. Buge objavil 1. 1839 aro j ma- nifest, ampak revolucionarna romantika." - "Tudi v svojem mate- ri j alističnem izrazito ekonomskem mišljenju o zgodovini ni Marx originalen. T tem se naslanja predvsem na francoske fiziokrate in na angleške ekonomiste." 186 Tudi o razmerju Hegel-Marx: "Končno si je treba biti na jas- nem tudi o Marzovem razmerju do Heglove filozofije. Kakor drug- je, tako tudi pri nas Se mnogi trdijo, da je Harx enostavno pre- vzel Heglovo dialektično metodo in Feuerbachov materializem, ter ustvaril tako zvani dialektični materializem. To pojmovanje ni točno. - Mar* sam se norčuje iz Heglove dialektike in ji pravi, da stoji na glavi..." III. - V tretjem razdelku skuša Žitomir Janežič razumeti in pred- staviti osnovne poteze historičnega materializma: "Harz-Eogel- sova metoda v dokazovanju historičnega materializma je ta: vze- la sta, ne toliko iz splošne kolikor iz gospodarske zgodovine, nekaj meščanskih dogodkov, v katerih je res gospodarstvo igralo glavno vlogo, in sta potem iz analize teh dogodkov kajpada dog- nala, da je gospodarstvo glavni činitelj. To 'dognanje' potem naobračata kratko malo na vso zgodovino. Tse zgodovinsko doga- janje jima je končno uslovljeno in absolutno odvisno od gospo« dar s t vaj Se se komu zdi, da so še neki drugi Sinitelji, so ti le sekundarnega pomena, tudi njihova osnova je gospodarska." - - "Zadnji motiv, zaradi katerega človek kot zgodovinski činitelj stori to ali ono, vsekakor ni vedno in ne izključno gospodarski interes ali nuja. Človek si je zgradil prvo orodje ali v marksi- stičnem jeziku, prvo produkcijsko sredstvo za obrambo življenja, a koliko drugih stvari si je ustvaril istočasno, ki jih danes najdemo poleg izkopanin najprimitivnejšega orodja, ki pa gotovo niso imele gospodarskih namenov, ampak veSinoma estetske in re- ligiozne." - "Umetnosti, plastične, slikarske ali literarne, gotovo ni- so rodile gospodarske razmere in potrebe, ampak notranja duhov- na potreba po razodetju svoje notranjosti, svoje misli, svojih Sustev in doživetja. Glasba, ki jo vidimo že pri divjakih in ki ima nedvomno tudi svojo zgodovino, ni zrasla iz 'gospodarske' baze. Umetnost sploh v svojem bistvu ni utilitaristična. In umet- nost ne samo da ima svojo specialno zgodovino, ki je del sploš- ne zgodovine Sloveške družbe, ampak je bila pogosto tudi važen direktni Sinitelj splošne zgodovine." - "Videli smo, kako dia- 187 lektični materializem ali marksizem pojmuje zgodovino. Čeprav je proti vsaki filozofiji, ima dejansko tudi sam zelo komplici- rano zgodovinsko filozofijo, kot se taka razmišljanja na sploš- no imenujejo. Ta marksistična filozofija nam ne more odgovoriti na mnogo vprašanj in se izkaže, da je v protislovju sama s se- boj. /.../ Glavno vprašanje, na katero nam ta filozofija ne od- govori, pa je to: če gospodarstvo vodi in uslovlja vse drugo zgodovinsko dogajanje, kdo pa potem vodi gospodarstvo samo." - - "Videli smo, da je za materialno bazo še nekaj drugega, kar giblje zgodovino, tudi zgodovino gospodarstva samega. To zad- nje gibalo je človečki duh. 'Gospodarska baza' ima svojo globo- ko duhovno bazo." Po tem "podtihovljenju" zgodovine sklene Žitomir Janežič ta- kole: "Marxova zgodovinska teorija pa je vendar - kar ji bodo morali vsi zavedno priznati - storila neko delo, da je obrnila človeškega duha od dlakocepsko brezplodnega idealizma, k stvar- nejšemu in naravnejšemu gledanju sveta in človeka." Anton Marinček je objavil pod kraticama A.M. sestavek "Mate- rialistično zgodovinsko naziranje" v reviji "Beseda o sodobnih vprašanjih" III/1954, str. lo-13. Takole začenja: "Materialistično zgodovinsko naziranje je temelj, na katerega je postavil Karl Marx tudi svojo ekonomsko teorijo. Vendarle Je teoretično prav mogoče, da se da ista eko- nomska teorija izpeljati brez materialističnega zgodovinskega naziranja, ki pa znanstveno objektivno gledano nikakor ni to, za kar se splošno smatra in proglaša." - "Prej še nekaj pripomb počez o marksizmu sploh. Če odstranimo vso navlako, ki se je v toku desetletij prijela tega znanstvenega sistema, moramo ugo- toviti predvsem, da to ni kak program stranke, ki zastopa inte- rese Proletariats. Tu je treba ločiti manj ali bolj revolucio- narno delavsko razredno politiko in pa marksizem kot tak. Marx pač ni začel, to vsakdo ve, s politiko, nego s filozofijo in s sociološkimi in ekonomskimi znanstvenimi analizami in raziskova- nji. Marksizem v celoti tudi ni gola ekonomija, čeprav se v 188 splošne ve o Marxu le to, da je napisal ogromno knjigo, ki se imenuje 'Das Kapital' in ki vsebuje analizo in kritiko ter bo- dočo razvojno pot kapitalističnega gospodarskega sistema. Kaj- ti bistvena oznaka Marxove ekonomske kritike je, da opazuje ekonomske pojave še drugače in ne le s stališča nacionalne eko- nomije, marveč v prvi vrsti kot družbene pojave, kot pojave socialnega razvoja družbe." Afirmativen odnos do marksizma vzpo- stavi avtor, kot vidimo, tako da loči materialistično pojmova- nje zgodovine od Mancove ekonomske teorije, marksizem kot tak od interesov prolatariata. Šele to ločevanje bi naj omogočilo konstituirati marksizem kot znanost. Nadaljuje pa: "0 tem, da Marxov sistem tudi ni noben svetovni nazor, bomo govorili ob- širno pozneje. V marksizmu tudi ne gre gledati v vseh podrob- nostih izdelan znanstveni sistem. Sistem, kakor ga je postavil Marx ni nobena dogma. Kdor je marksist in obenem kritičen duh, kar znanstvenik mora biti, temu je pač le na tem, da ohrani Marxove znanstvene izsledke v zvezi z vsem, kar je človeški duh doslej dognal kot istinitost, kot objektivno resnico, da ohrani Marxove izsledke kot sile, ki priganjajo k novih ugoto- vitvam. Dokler seveda je to možno in znanost ne bo prerasla tudi Marxovih socioloških in ekonomskih dognanj." - "V glav- nem je danes tako, da se Marxova ekonomika v celoti ali pa vsaj v nekih delih priznava kot objektivno pravilna. Res je, da postaja marksističnoipojmovanje kapitalističnega gospodar- skega sistema vsesplošno. To dokazujejo ne le stvarna dejstva, n.pr. priznanje neizogibnosti razrednih borb v človeški družbi vsaj v nekem obsegu, izkoriščanje mezdnih delavcev odnosno več- vrednosti itd., ampak tudi vsesplošno ekonomsko izražanje." Ti- sto, kar pa avtorja moti pri Marxu, je nekaj drugega: "Kot či- sto nevzdržna pa je njegova sociologija - njegovo materialistič- no zgodovinsko naziranje, kakor je svojo sociologijo Marx sam označil. Zakaj? (Mimogrede omenjeno, Marx sam nikjer ne govori o kakem historičnem materializmu ali o kakem dialektičnem ma- terializmu. Vsi ti izrazi so se pojavili šele pozneje, zlasti pa zadnji v prav najnovejšem času.)" - "Prvi vzrok je ta, da 189 Marx svojega temeljnega nazora ni nikjer sistematično razložil. Na posameznih mestih njegovih del so raztreseni le majhni drob- ci. Drugi in morda glavni vzrok pa je tradicionalni naziv sam. V tem nazivu namreč noben sestavni del ne odgovarja stvari, ka= tero hoče označiti in naj bi jo označil. Ni primeren niti izraz 'materialistično' niti izraz 'zgodovinsko' niti izraz 'nazira- nje'. To pa vodi vse tri smeri v temeljne zmote." Takole pojasnjuje avtor dalje: "Materialistično zgodovinsko naziranje ni nikoli golo naziranje ali gola metoda. Če bi bilo osnovno načelo Marxovega nauka le naziranje, bi se gibali v sfe- ri subjektivnosti. Vse bi izgledalo tako, kakor da imamo pred seboj le nako naziranje, pojmovanje zgodovine, poleg katerega obstajajo seveda še druga. Zakaj ne bi namreč mogli opazovati zgodovine še kako drugače, kakor samo s stališča ekonomskega razvoja. Nekateri hočejo pojmovati zgodovino kot dalo velikih mož, zopet drugi kot stvar slučaja itd. /.../ Vendar pa je vsa- ko izmed njih le naziranje, kateremu se more zoperstaviti dru- go. In tako stališče tudi dejansko zavzema antimarksistična kri- tika napram marksističnemuzgodovinskem naziranju, s tem da se drži doslovnega naslova. Pogosto lahko slišimo, da je ta Marxov nauk pač neko naziranje zgodovine v smislu borbenih in stran- karskih interesov proletariata." - "Ves ta način ocenjevanja materialističnega zgodovinskega naziranja pa je od kraja zgre- šen. Kajti pri tem nauku baš ne gre za neko golo subjektivno stališča, ampak za objektivno spoznanje, ki temelji na ugoto- vitvi kavzalnih zvaz in razvojnih smeri družbenega življenja. Zato ja prvi popravek, katerega moramo izvršiti pri tam tradi- cionalnem naslovu ta, da to noče biti nobeno naziranje, ampak znanatvena teorija. Ona hoče pokazati temeljne ekonomske spo- janosti družbenega procesa samega! Izhodišče pa je fundamental- na pomembnost ekonomskih razmer za potek in oblikovanje druž- banaga življenja. Danas nas uča, da ja ta razvoj zavisen od stanja znanosti in podobno. Ali morda ni teoretično in izkust- veno stokrat bolj utemeljeno, da so odločilni momenti vseh so- - cialnih pojavov v Ekonomski strukturi družba. In to je vsebina 190 te teorije. Izraz 'naziranje' je torej v tem naslovu čisto ne- prikladen. Ta teorija noče postavljati nikakega nazora, ampak hoče hiti res znanstvena teorija.,to je spoznanje neke zakoni- tosti. Sledi kritika izraza zgodovinsko naziranje: "Tudi izraz 'zgodovinsko' naziranje vodi v zmote. Ne gre za samo zgodovi- no, to je za prikazovanje dogodkov v življenju narodov in držav, ampak za celokupnost družbenih pojavov. /.../ Pravilen izraz bi bil tedaj namesto zgodovinsko naziranje - družbeno, sociološ- ko naziranje. Oziroma z že izvršeno korekturo bi bila pravilna označba tega naslova: družbena (sociološka) teorija. To je teo- rija o bistvu in razvoju družbe 1 "Najbolj pa moti avtorja izraz materializem: "Tretja kardinalna napaka v naslovi temeljev mar- ksizma pa je izraz 'materialistično'. Ta izraz v nesrečnem na- slovu Marxove teorije je povzročil in še danes povzroča največ zmede tako pri marksistih samih kot pri nasprotnikih. Kajti oz- načba 'materialistično' je dejansko dovedla do tega, da se sma- tra marksizem enostavno za del materializma, da je torej mate- rialistično zgodovinsko naziranje le primena materializma na zgodovinski razvoj človeške družbe." - "Marksizem in materiali- zem stvarno nimata prav nič opraviti drug z drugim. Resnična vsebina marksizma in še posebej tega tako zvanega materialistič- nega zgodovinskega naziranja Je popolnoma nezavisna od dejstva, ali materializem priznamo ali zanikamo. In to bi veljalo tudi za slučaj, Se bi bil Marz res materialist. Marksizem Je po svo- jem logičnem značaju vseskozi znanosti Nasprotno pa je materia- lizem prav tako skozi in skozi filozofija - metafizika. S tem pa je izražena fundamentalna razlika obeh miselnih sistemov." - "Marksizem in materializem se razlikujeta torej kakor znanost in metafizikal Poleg tega si materi al i zna ni mogoče misliti kon- sekventno do konca izvedenega. Vedno je prostora za metafiziko. Znanost pa je napram vsaki metafiziki čisto irelevantna. Prav tako je materializem za marksizem brezpomemben L" Zaključuje pa avtor svoja razmišljanja takole: "Če pa zre- mo -vprašanje bolj z biografskega kot pa s strogo filozofskega 191 oziroma znanstvenega vidika, tedaj pridemo po študiju Marxovih del do sledečih logičnih zaključkov: beseda 'materialistično' ne pomeni nič drugega kot poudarek resničnih, realnih medseboj- nosti. Hoče izraziti zahtevo, da se opazujejo zgodovinska in družbena dogajanja na realnih in ne spekulativnih temeljih, še več! Ta izraz pomeni pri Marxu kažipot k temeljnemu vzroku družbenega, socialnega razvoja, ki je materialni produkcijski proees, ali z drugo besedo ekonomske razmere. Ta ideologija pa nima prav nič skupnega z materializmom!" V reviji "Književnost" je objavil Oskar Drenik recenzijo slovenskega prevoda "Antiduhringa". (Friedrich Engels: "Gospoda Eugena Duhringa znanstveni prevrat", Poslovenil Miha Lavrič, Založba Nova knjiga, Ljubljana, Idrijska 13«) Avtor začne s citatom A. Labriole: "Vse dežele imajo žal svoje Diihringe. Kdo ve, kakšne 'Antiduhringe' bi bil kak Engels napisal v kaki drugi deželi? ..." In nadaljuje: "Te besede zna- menitega italijanskega marksista veljajo tudi za naše razmere. Kdor je čital slovenske meščanske in malomeščanske ideologe in doslej ni mnogo slišal o marksizmu ter vzame v roko to Engel« sovo delo, bo v Duhringu s presenečenj jim zagledal fotografije vseh svojih dosedanjih avtoritet, velikih in malih. Ko se En- gels prešerno zabava z Duhringom na področju filozofije, biolo- gije, morale, prave, dialektike, tedaj v njegovih citatih me- stoma nehote pozdravljamo dr. Vebra, tam dr. Aleksiča, tu spet dr. Spektorskega, tam dr. Ozvaldaj na področju ekonomije in socializma tu dr. Gosarja, tam dr. Pitamica, tu dr. Kreka, tam dr. Abditusa in dr. Knafliča in vse malomeščanske in revizio- nistične socialiste - tiste, ki so 'Antiduhringa' brali in ga niso brali - ter mlajše slovenske esejiste in beletriste. Sko- raj ni takega, ki mu ne bi mogli prisoditi svojega kotička." - - VV sedemdesetih letih preteklega stoletja, po razpadu prve internacionale, v času, ko sta Marx in Engels živela v izgnan- stvu v Londonu, je socialistično gibanje v Nemčiji doživljalo svoj orjaški mladostni polet j bilo je to pred združitvijo lassa- 192 llovcev in eisenachovcev (marksistov). Voditelji marksistov (Wilhelm Liebknecht, Bebel) sami niso imali pravega pojma o marksizmu, kar se je seveda odražalo v njihovih govorih, član- kih, in programih ter dajalo vzrok za nezadovoljnost Engelsu in Marxu, tako da se je ta pozneje ironično izrazil: 'Jaz nisem marksist.' Veseli zmagovitega gibanja so povsem pozabljali na teorijo in so pozdravljali zapovrstjo vse zastopnike znanosti, ki so se nagibali k socializmu ter sprejemali od njih vse, kar je gibanju prijalo, zamižali pa so nad napakami ter se obračali proti 'dlakocepskim teoretičnim prepirom'. Gibanje jim tudi ni dajalo časa, da bi se bolje ukvarjali s teorijo| upoštevati je treba, da so imeli prav za prav le dve Marxovi knjigi: 'Mani- fest' in prvo knjigo ^Kapitala'. 'Kapital' je služil Leibkne» chtu za velike parlamentarne govore o delavski zakonodaji in o izkoriščanju proletariata, filozofski del 'Kapitala' pa je bil, kakor pravi Plehanov, 'nečitano poglavje priljubljene knjige'. Pripomniti je treba tudi, da je takrat poznavanje Heglove filo- zofije padlo; brez Hegla je pa nemogoče razumeti 'Kapital', ka- kor je dejal eden od največjih Marxovih naslednikov." - "Tedaj je dr. Eugen Duhring, mož z enciklopedično izobrazbo, ki se je lahko vsestransko in svobodno orientiral v filozofiji in v druž- benih znanostih, v svojih knjigah podal zaključen svetovni na- zor ter populariziral svoje teorije kot docent na berlinski uni- verzi; bil je mož, ki si je med mladino pridobil posebnih sim- patij s svojo neustrašeno doslednostjo in odkritostjo, s pros- lavljanjem Marata, Babeufa in pariške komune - spričo razmer na pruski kraljevi univerzi v primeri z našimi znanci gotovo veli- ko junaštvo - in s tem, da si je nakopal sovraštvo ostalih pro- fesorjev; bil je vseskozi poštenjak ter je v svojem 28. letu izgubil vid, tako da je podobno pokojnemu RadiČu moral študira- ti le s pomočjo drugih, navadno povsem tujih ljudi." Sledi opi- sovanje vpliva Duhringovih teorij: "Teorije utopičnega sociali- sta Diihringa so takoj pridobile najprej socialistične študente, potem pa delavske voditelje, tako da skoraj lahko rečemo, da so bili trsi delj ali manj časa, deloma ali v celoti njegovi pri- staši. Bernstein n.pr. leta 1873 ni zamudil niti enega Duhringo- 193 vega predavanja in je bil njegov glavni apostol. On je pridobil Fritzscheja, Mosta, Bebla in deloma tudi Liebknechta. Bebel je napisal v "Volksstaatu" članek "Ein neuer Kommunist", s kate= rim pozdravlja DShringa kot človeka, ki pristopa k novemu nazo- ru iz globokega prepričanja in ne iz osebnih interesov, ter proglaša Duhringova dela za najboljše, kar je bilo napisanega izza izida 'Kapitala'. Nad Duhringovim pobijanjem Marxa pa so vsi zamižali. Nastal je nov bojni klic, 'Marx in Diihring'." - - "In naslednji mladostni pristaš Diihringa je bil celo sam oče ruskega marksizma - Georgij PlehanovI" Prvi, ki je v Nemčiji uvidel Duhringove napake, nadaljuje Drenik, in Duhringov utopi- zem, je bil W. Liebknecht. Do tega spoznanja da so mu vsekakor pripomogle ostre klofute v Engelsovih pismih, ki jih je preje- mal kot urednik 'Volksstaata'. Nato je Liebknecht sam začel prositi Engelsa, da bi napisal kritiko Duhringa. Sledi opis nastanka 'Anti-Duhringa'. "Tako je nastal 'Anti-Duhring'j delo je bilo ponatisnjeno v knjigi, v dveh zvezkih, med katerima je drugi izšel tik pred objavo zakona proti socialistom 1878. Nedostatek je bil odprav- ljen - marksisti so dobili v tem delu zaokrožen in v celoti po- dan ivetovni nazor. Engels ga je sicer podal v obliki kritike, toda tako so napisana vsa velika marksistična dela, kajti obli- ka kritike je le nujni odraz dialektičnih resničnih protislovij v predmetu, ki ga pisatelji obravnavajo." Nato sledi vsebinski opis dela. "'Anti-Duhring' je omogočil in dal vzpodbudo za nadaljna dela Kautskega (predvsem Erfurtski program!), Lafarguea, Ple- hanova, Mehringa in drugih marksistov, ki se na vsakem koraku poslužujejo argumentov iz te knjige." - Na koncu je recenzija prevoda. (Oskar Drenik je namreč prevajal pred vojno Marxov 'Kapital' po Borchardtovi prirejeni izdaji.) "Petinpetdeset let je preteklo, odkar je Engels napisal 'Anti-Duhringa'. Knjiga je prevedena v jezike vseh civilizira- nih narodov. Slovenci smo seveda zadnji. Mnogo zablod in prevar bi bilo preprečenih, mnogo energije bi bilo potrošeno v pravi 194 smeri, mnogo naprednejše bi bilo danes slovensko gibanje, vi- soko bi nadkriljevala marksistična literatura vse ostalo, če bi bila knjiga prevedena ob začetku slovenskega delavskega gi- banja." V reviji "Književnost" 11/1954 sta izšli dve študiji Geor- gija Plehanova: "K vprašanju o vlogi osebnosti v zgodovini" in "Nekaj besedi o zgodovini" /o dialektično naterialističnen poj- movanju zgodovine; odlomki iz P. kritike Lacomba: Sociološke osnove zgodovine/. Ker sta sestavka Plehanova dostopna tudi iz drugih virov, ju ne bomo navajali in komentirali. Navajamo zgolj opombo uredništva k drugemu sestavku: "Prinašamo odlomke iz kritike, ki jo je napisal Plehanov o Lacombeovi knjigi 'So- ciološke osnove zgodovine'. Iz kritike smo vzeli vsa tista me- sta, ki so splošno principielnega značaja in ki ne veljajo samo za Lacombe-a, četudi smo mestoma pustili citate iz njegove knji- ge, ker so bili za razumevanje tez Plehanova potrebni. Pleha- nov je ob Lacombeovi knjigi pokazal, kako gleda na človeško zgodovino dialektični materialist. Lacombe je skušal veljati celo za naprednega materialističnega zgodovinarja, a se je po- služeval vulgarnega materializma, ki je mestoma (če ne povsod) samo prikrit idealizem. Vsa slovenska zgodovina do danes je pi- sana z idealističnega stališča, zato nikakor ni odveč, da spoz- na slovenski čitatelj, kako razumevajo človeško zgodovino in zgodovinopisje dialektični materialisti. Nekaj tega bo našel v pričujočih odlomkih." V reviji "Književnost" 11/1934 je objavil Bratko Kreft re- cenzijo hrvaškega prevoda "Beda filozofije" Karla Marxa (pre- vedel M. Porobič, izdala Naučna biblioteka v Zagrebu). "V zadnjem času je prinesel knjižni trg nekaj znamenitih knjig, ki vse globoko segajo v marksistično znanost. Pri nas smo dobili Engels-Plehanova 'Uvod v dialektični materializem' (Bova knjiga) in 'Naš svetovni nazor' od Sigme (Cankarjeva druž- ba). Obe knjigi sta poleg Marxovega 'Kapitala' važna vira za 195 študij znanstvenega socializma" - "'Beda filozofije' spada med prve Marxove daljše spise. Pred njo je sicer že napisal "Sve- to družino" in "Nemško ideologijo", ki ju moramo danes zato v njegovem razvoju predpostaviti 'Bedi filozofije', četudi je del 'Nemške ideologije' izšel šele po Marxovi in Engelsovi smrti, kompletna pa pred nekaj leti. Močne klice historičnega materializma so že v njej. Ker nista mogla objaviti razprave 1. 1846, ko je bilo delo dokončano, sta se zadovoljila s tem, da sta smatrala spis kot delo osebnega idejnega razčisčenja in sporazuma na novi idejni osnovi. 'Nemška ideologija' je obra= čunala z vso takratno nemško filozofijo in s kritiko ter stopi= la na novo pot, ki jo je 'Beda filozofije' spopolnjevala in pre = našala tudi na ekonomsko znanost. Z "Bedo filozofije' je nasto= pil historični materializem svojo zgodovinsko pot v filozofiji kakor tudi v socioloških znanostih." - "'Beda filozofije' je izšla 184-7. 1. v francoskem jeziku, v katerem jo je Marx napi = sal radi tega, da bi neposredno podal francoski javnosti kri= tiko Proudhonovega že omenjenega dela." - "Proudhon je skušal napraviti v svojem delu sintezo teorij in stremljenj klasičnih meščanskih ekonomov (Ricardo, Smith) in utopičnih socialistov. Skušal jih je analizirati in kritizirati z nekega vzvišenega stališča, vendar je, kakor pravi Marx, padel globoko pod obo= je. Do kakšne progresivne ugotovitve po potrebi spremembe družbenega reda in njegovega gospodarskega sistema, kapitaliz- ma, se P. ni mogel povzpeti, ker njiju osnov ni razumel. Pri tem je ostal na istem kot vsi utopični socialisti. Reforme in spremembe, ki jih je predlagal, so vodile nazaj in ne naprej. Klasični meščanski ekonomi so v borbi proti fevdalizmu trdili, da je fevdalistični sistem zgodovinski, od človeka narejeni si» stem, medtem ko je novi meščanski naraven - prav tako, kakor trdi n.pr. katoliška cerkev, da je samo ona božja ustanova, vse druge cerkve in vere pa so človeškega izvora. - Do Marxa in Engelsa ni nihče upal niti znal meščanskega družbenega sistema spoznati kot razvojno prehodnega, ki bi z ukinitvijo samega se- be prav tako prešel v višjo stopnjo razvoja, v svojo negacijo, 196 kakor je fevdalni v meščanskega. Utopični socialisti so gradili socialistično družbo na osnovah kapitalističnega gospodarskega sistema, četudi so stremeli po preosnovi družbe na podlagi uki» nitve privatne lastnine itd. Pri neraavitem proletariatu niso našli tiste opore, tistega osnovnega nasprotja kapitalističnega reda, kakor sta to ugotovila Marx in Engels. 7 bedi so videli samo bedo in so jo samo 'moralno' obtoževali." Sledi kratka predstavitev Proudhonove dialektike, pozneje Marxove kritike: "V prvem delu svoje knjige kritizira Marx Proudhonovo napačno pojmovanje prometne kakor tudi uporabne vrednosti, vloge denarja in človekovega dela ..." "Četudi je Marx v tem >delu temeljito obračunal z njegovo gospodarsko kakor tudi filozofsko teorijo, borba s proudhoni» stičnimi elementi ni prenehala. Proudhonisti so igrali precej» šnjo vlogo v razvoju delavskega gibanja v Franciji tja do komu- nej odjeknil je Proudhonov nauk v takratni Španiji in Rusiji. Marx je ob tej priliki podal tudi kritiko klasične meščanske ekonomije, četudi se je še sam ni bil povsem sprostil. Tako n. pr. še priznava brez ugovora Ricardov zakon o mezdi. Kot filo* zof pa se je bil v tem delu Hegla že osvobodil in nastopil kot historični materialist. Proudhonovo stremljenje je bilo resn« in odkrito, a za razvoj delavskega gibanja škodljivo. V tem se razlikuje od raznih današnjih idejnih špekulantov." "Kljub polemični strani knjige in ostri povezanosti s ta» kratnimi razmerami je 'Beda filozofije' vendar aktualna. Kajti kritika takih neznalcev v ekonomiji, filozofiji in zgodovini, kakor je bil Proudhon, sega do raznih antimarksističnih ideo- logov našega časa. Tudi fašizem je ena izmed takih ideologij, ki noče poznati razredne borbe (četudi jo v praksi izvaja z največjim terorjem), in razrednega sistema, na katerem je zgra» jena današnja družba. Zato osnuje nekakšen 'svoj, pravičnejši socialni in gospodarski red', ki pa ni nič drugega, nego začas» na utrditev meščanskega razreda in obrambna koncentracija kapi= talistične moči proti razredno zavednemu proletariatu." 197 Zaključi Kreft takole: "Toda povrnimo se k 'Bedi filozofi» je'. Kakor smo iz zgoraj navedenega videli, vlada tudi danes že precejšnja 'beda v filozofiji', beda po duhu in pameti - vse po potrebah in zahtevah vladajočega razreda. Ljudstvo pa naj bo sploh neumno, mora ostati neuko, zato da ne spozna res- nice /.../ Toda resnica je na pohodu in ideja v rokah množice je ostrejše orožje nego vsi topovi propadajoče družbe. Zato si jo je treba prisvojiti in uničiti. Delo na znanstvenem polju je ogromne važnosti za razvoj marksističnega načina mišljenja. Izdaje 'Naučne biblioteke' so važen pripomoček na tem polju. Vsakdo naj seže po njih in si jih naj prisvoji, da bodo posta- la last njegovega razuma in orožje njegovega prepričanja." Leta 1934 je izšla v reviji "Književnost" še recenzija Bratka Krefta z naslovom "Marxov 18. brumaire Louisa Napoleo- na" (Izdaja Nova knjiga, Ljubljana, Miklošičeva c. 13, 1934). Avtor začenja takole: "Nasprotniki kaj radi očitajo mar- ksizmu, da njegova idejna utemeljitelja, Marx in Engels, nista zapustila niti enega dela, ki bi se ukvarjalo zgolj z dialektič- nim materializmom kot teorijo in metodo. To je v nekem profesor- sko-šolskem smislu tudi res, četudi še s tem ni rečeno, da nista o tem vendarle zapustila toliko raztresenega gradiva v svojih spisih, da tvorijo vrni skupaj čisto jasno zgradbo dialektične- ga materializma kot teorije in metode, torej kot določen sve- tovni nazor. 'Priročnika' ali kakšne 'vadnice' res nista niko- li napisala, zato sta tudi brez 'fórmele', ki jih tako ljubijo profesorji, ki ravno z njimi ponajvečkrat zagrenijo, če ne celo uničijo vsako ideologijo v očeh svojih učencev. Marksizem je svetovni nazor, ki ima v svoji osnovi najmanj tega, čemur pra- vijo svobodoumni intelektualci dogma, ker bistvo materializma je vendar dialektika, ki takorekoč vsako stvar sproti razkraja, ki vedno in vedno opozarja na dialektični proces v družbi in na- ravi, to se pravi, da vsaka danes porojena stvar nosi v sebi kal smrti, kal svoje lastne negacije, ki jo bo nekoč zamenjala." - "18. brumaire, ki ga je Engels imenoval genialno delo, je po 198 'Sv. družini', 'Bedi filozofije' in 'Manifestu' najbolj zaklju- cena razprava, ki utemeljuje in uporablja dialektični materia- lizem kot teorijo in metodo. Nikakor nočemo s tem trditi, da se to ni zgodilo že prej pri omenjenih treh delih, toda vred- nost tega dela je nad onimi (izvzemši 'Manifest') radi tega, ker je Marx v njem prvič analiziral dnevne politične in gospo- darske dogodke v zvezi z družbeno zgradnjo s stališča dialek- tičnega materializma. V prvih svojih dveh delih je polemizi- ral s filozofi in gospodarskimi pisatelji ter raznimi teorija- mi, pečal se je torej bolj z ideologijami in teorijami nas- protnikov, v 'Brumairu' pa je ustvaril genialno delo analize, potem ko je že odkril 'veliki gibalni zakon zgodovine, zakon, po katerem so vsi zgodovinski boji, najsi se tudi odigravajo na političnem, religioznem, filozofskem ali sicer ideološkem področju, dejansko vedno bolj ali manj jasni izraz boja med družbenimi razredi in (da) je pogoj za eksistenco teh razredov in s tem tudi pogoj za njih trenja razvojna stopnja ekonomske- ga stanja, način njihove produkcije in menjave, ki jo produk- cija določa.' (Engels) Pravilnost in resničnost tega zakona je v svojih spisih najbolj dokazal prav v 'Brumairu', v katerem analizira vse okoliščine, vse vzroke, ki so privedli do držav- nega udara Napoleona III." Svoja razmišljanja razvija Kreft v nadaljnjem takole: "Za- to je prav ob tej knjigi treba poudariti, da uporaba dialektič- nega materializma pri analizi neposrednega družbenega dogaja- nja, ki še traja, ko ga je že treba vzeti v pretres, nikakor ne more biti mehanična, ker je treba vedno znova spoznavati vlogo subjektivnih činiteljev in njih razmerja do objektivne osnove vsega družbenega dogajanja. Za to delo ni dovolj samo poznavanje dialektičnega materializma in zgodovine, zato je treba tudi stvariteljske sile analizatorja." - "Pač pa se ho- čemo nekoliko ustaviti pri problemu vloge ttakozvane nadstavbe, o kateri zlasti kaj radi pišejo nasprotniki marksizma, ki mu očitajo, da marksizem kot materializem ne polaga nobene važ- nosti na tako zvane idejne dobrine, da vlogo 'idej' sploh orna- 199 lovažuje in zanika, kar pa seveda nikakor ne odgovarja resnici. Jasno pa je, da mora dialektični materialist najti vezi idej- ne nadstavbe z ekonomsko osnovo. Idejna nadstavba nikakor ni zgolj mehanična in direktna posledica ekonomskega vzroka, am- pak se velikokrat razvija v velikih protislovjih, a je kljub temu v teh in takih okoliščinah nujna taka, kakršna se pozneje izkaže. Idejna nadstavba velikokrat zakriva razredno borbo, skriva materialne osnove družbenega procesa. Fašizem n.pr. sku- ša to storiti zavestno, saflio da bi odmaknil pozornost delovnih množic od resničnega stanja in edino progresivnega ter zanje edino rešilnega izhoda iz nemogočega položaja v današnji člo- veški družbi. Idejna nadstavba, ki jo gradi za kapitalizem in v njegovem imenu, za njega konsolidacijo in ohranitev, fašizem, je v tistem trenutku postala materialna sila kapitalizma, kakor hitro se je posrečilo delovne množice preslepiti in terorizi- rati (k fašističnemu terorju ne spada samo oborožena sila, am- pak prav tako šole, časopisi, zakoni itd.), da delajo v njego- vem imemu." - "On /Marx/ je prvi jasno in potanko razčlenil meščansko družbi in pokazal na njen razredni sestav ter na eko- nomsko osnovo, na kateri je zgrajen ves razvoj človeške družbe. Iz tega je izvajal svojevrstno vlogo proletariata. Jasno pa je, da je vsaka ideja prazen papir in samo leporečna fraza, če ni pogojena v realnih razmerah, materialna sila pa postane šele takrat, ko jo je sprejela množica vase, ko jo je s svojo aktiv- nostjo 'materializirala'. Tako je problem idejne nadstavbe pro- letariata zanj /za Marxa/ prav tako važen, kakor njegova ekonom- ska osnova." Kreft sklene takole: "Marksizem zahteva od pripadnika zmož- nost samostojnega mišljenja, to se pravi, da ne trpi mehanič- nega prenašanja stavkov iz marksističnih knjig na življenje, ki vendar vedno teče, ki je v večnem gibanju. - '18. brumaire'je klasičen in genialen primer takega stvariteljskega duha. V obi- lici nakopičenega gradiva in zgodovinskih dejstev, od katerih je nekatera Marx napovedal, še preden so se zgodila, naj bravec nikar ne pozabi pomisliti, kako je Marxov duh vse to iztrgal 200 iz vsakdanjosti, kako je znal najti prave vzroke in učinke, kako je nakazal na nasprotja in protislovja in kako je iz vse- ga navedenega s pomočjo dialektičnega materializma našel tisto osnovno rdečo nit in tako prišel do jasnih, neovrgljivih skle- pov." Naslednji prispevek Bratka Krefta v reviji "Književnost" je posvečen osemdesetletnici Karla Kautskega. V tem kratkem se- stavku je poskušal z nekaj besedami opredeliti mesto Kautskega znotraj zgodovine marksizma. "Kari Kautsky, ki je bil precej časa glavni ideolog II. in- ternacionale, zlasti se je eksponiral proti ruski revoluciji po 1. 1917, stoji danes ob svoji osemdesetletnici tudi v svojem taboru precej osamljen. Ta osamljenost ne izvira iz tega, ker v tej visoki starosti ne more biti več delaven, temveč prihaja od tod, ker je prav on bil v zadnjih petnajstih letih, ki je poskušal vso likvidatorsko politiko II. internacionale znanst- veno marksistično utemeljiti. S preplavo fašizma pa se je stvar precej spremenila. Pri raznih političnih porazih nemškega in avstrijskega delavstva je igrala precejšnjo vlogo 'znanstvena ideologija' II. internacionale, ker se je danes že deloma auto- kritično pripoznalo, tako da ima Kautsky v nekaterih socialde- mokratskih voditeljih tudi svoje nasprotnike." Sledi kratka biografija Karla Kautskegaj citiranje negativ- nih mnenj Marxa in Engelsa o Kautskem. Vendar kljub vsemu temu ne smemo vsega dela Kautskega jema- ti kot slabega. Glavna njegova zasluga (in II. internacionale v njeni pozitivni podobi) je, da je ideje marksizma popularizi- ral in prenesel v množice. V borbi proti Bernsteinovemu revizio- nizmu se je postavil v obrambo marksizma, četudi mu je v neka- terih področjih manjkalo idejne razčiščenosti in borbene odloč- nosti. To se je zlasti pokazalo pri vprašanju religije in filo- zofije. Socialdemokracija v tem oziru sploh ni imela jasnega stališča in ga še danes nima, ker je napak razlagal stavek, da je religija privatna stvar in pa da je Marxov nauk samo ekonom- 201 ska teorija, ne pa zaključen svetovni nazor. Torej tudi filozo- fija. Vse to je lepo dokazal Plehanov v knjigi 'Osnovni proble= mi marksizma', ki so pravkar izšli v slovenskem prevodu. Bern= stein je dialektiko odkrito napadel, Kautsky pa jo je branil v besedah: v vsem svojem mišljenju, v uporabljanju se je izkazal Kautsky kot nedialektik, ki se je sicer svojega Marxa in Engel» sa naučil na pamet, in se priznaval k njima, v resnici pa se je v borbi proti dialektiki posluževal eklekticizma ... Vedno znova so zato revizionisti poudarjali, da vsaj v filozofiji raz» like med njimi in Kautskim niso tako velike in skoraj vse, kar je Kautsky o tem napisal, lahko priznajo - (K. Sauerland: 'Der dialektische Materialismusf, str. 127). Borba za čistost mar= ksističnega nazora se vrši že cela desetletja in še danes ni dokončana, ker je ravno v socialdemokraciji še mnogo nasprot- nikov dialektičnega materializma in revizionistov, ki nočejo pripoznati Marxovega nauka kot zaključenega svetovnega nazora. Ta borba pozna v svoji zgodovini različna obdobja, ki igrajo tudi v življenju Kautskega veliko vlogo, saj je nekoč stal na braniku čistega marksizma in je v tisti borbi pred tridesetimi leti in Še nekaj let kasneje dobil ironične pridevke od nasprot- nikov, kakor 'ortodoksni Kautsky', 'fanatik dogme', 'Veliki inkvizitor marksizma' itd. Višek Kautskega pomeni njegova bro- šura 'Pot do oblasti' (19O9), v kateri je napovedal prihod revolucionarne dobe. Toda ko so to ugotovitev Luxemburgova, Liebknecht i.dr. skušali politično uveljaviti in izkoristiti, je isti Kautsky nastopil proti njim. Žalostna likvidacija so tudi njegovi članki med vojno, v katerih je skušal opravičiti nemogoče zadržanje socialdemokracije." Sledi navajanje del Kautskega in kritika dela "Die materi- alistische Geschichtsauffassung". (V letniku 1934 "Književnosti" je bil preveden kratek odlo- mek iz Marxovega "Kapitala" 'Nesreče in varnostne naprave v industriji'(iz III. knjige "Kapitala", 1. del str. 62-66, izda- ja Meissner, prevedel -r-š-), nadalje Franca Mehringa sestavek 202 'Proletariat in religija', Augusta Thalheimerja članek 'Meščan- ska filozofija, socialdemokracija in fašizem'.) Bogo Teply je polemiziral pod psevdonimom Sigma z J.E.-ajem, ki je v reviji "Svoboda" objavil kritiko njegove knjige "Naš svetovni nazor". Da bo razumijivejši odgovor avtorja, najprej nekaj osnovnih misli iz kritike oziroma recenzije. "Cankarjeva družba je za leto 1934 med drugimi izdala tudi knjižico z naslovom: Naš svetovni nazor. Kot podnaslov je knji- žici dodan: Teorija in razvoj dialektičnega materializma." - "Svetovnih nazorov imamo zato takšno množico, ker znanost še ne more na vsa naša vprašanja odgovarjati, in je vsled tega mogoče uveljavljati in uveljaviti naziranja in nazore tudi iz- ven znanosti. Vendar v omenjeni brošuri je povedano, 'da je le tisti svetovni nazor pravilen, ki temelji na znanosti'. Takšna doslednost bi bila povsem v redu, če bi bila v knjižici dosled- no upoštevana. Ni pa v redu nadaljna trditev, da je dialektič- ni materializem svetovni nazor, 'ki se edini opira na znanost'. Spoznavna teorija, ki je osnova dialektičnemu materializmu in v brošuri obdelana, vsebuje tudi neznanstvena izhodišča. Še manj v redu pa je trditev, da je dialektični materializem 'pri nas obče znan tudi z imanom historični materializem'. Kdor je količkaj v predmetu poučen, ve, da je dialektični materializem poln prizadevanja, da identificira marksizem z modroslovnim materializmom, dočim historični materializem nima z modroslov- nimi igračkami nikakih stikov." - Sledi kritika posameznih mest iz knjige. "Ne morem se strinjati s trditvijo Sigme, da 'mora' vsak marksist priznavati dialektični materializes. - Poleg tega, da smo duševno različnih tvornih moči, k sreči še dobro vemo, ka- ko odločno sta bila Marx in Engels proti temu, da bi zavisela pripadnost k delavskemu pokretu od priznanja Marxove vrednost- ne teorije ali celo od materialističnega zgodovinskega nazira- nja. (historičnega materializma), dasi se nanj vrednostna teo- rija opira." - "V pogledu ideje kot 'gonilne sile razvoja' od- 203 nosno kot 'zrcala gospodarskih razmer', str. 6, bi bilo potreb» no obrazložiti, da ideje praktično izvršujejo le ljudje. Netoč» nost ni v tem, da so ideje gonilne, marveč v tem, če bi mislili, da so brez gibajočih vzrokov. Gospodarske temelje in idejne vr= hnje zgradbe praktično nikakor ni ločiti, le oboje ima v druž« benem razvoju svoj učinek. Razmere oblikujejo človeka, človek pa zopet razmere. Ustvarjajoči človeški duh (ideje) dobi pomen v zvezi z vsemi drugimi činjenicami, ki jih historični materia» lizem upošteva." - "Z zgodovinskim razvojem dialektičnega mate» rializma se piscu silno mudi, in preveč pozornosti zgodovini po» sveča, kjer bi bilo treba šele predmet zaokroženo odkriti. Zgo» dovino bi naj za sedaj nadomestilo temeljitejše objašnjenje predmetov in pojmov: snov (materija), materializem, duhovnost z oblikami zavesti (misliti, čutiti, hoteti) in življenje. Naš človek je potreben in želi, da bi mu brošura navedenega našlo» va nudila v samostojnem poglavju razpravo o snovi (materiji) in materializmu, v posebnem o duhu in zavesti, in na vsak način v posebnem poglavju tudi razpravo o življenju. Poslednjemu namreč dialektični materializem, kakor ga danes v Rusiji učijo, pri- znava svojevrstno zakonitost. Kajti do svetovnega nazora (enot- nega razumevanja celotne bitnosti) se povzpnemo, če smo uspo- sobljeni celoto prirode zajeti prirodoslovno (fizikalno), živ» ljenjeslovno (biološko) in družboslovno (sociološko). Takšno 'celotno sliko sveta' je menda Sigma za 'Naš svetovni nazor' imel v mislih, roda podal je še ni. Kdor vso bitnost (das Sein) obrazloži, obrazloži hkrati dialektiko, kajti bit je dialektika bodisi v prirodi bodisi v družbi." "Navedene panoge v pregledni razvrstitvi in razumljivi znan» stveni obliki v knjižici manjkajo. Zato je 'Naš svetovni nazor' zevajočo vrzel na modroslovnem polju le prav slabo zamašil, če- prav 'Svoboda' v svoji oceni drugače misli. Dobra ocena ga na mestu, kjer ni primerna, nikomur ne koristi." - "Moti se tudi Sigma, če po znanih nepotrebnih naziranjih duhovnost enostavno kot funkcijo materije proglaša, ali če po istih naziranjih miš« ljenje kot gibanje materije razlaga. Tako misliti je sicer fi» 204 lozofično-materialistično dopustno, ni pa to historično mate» rialistično in znanstveno dopustno. Bavno na tej točki se dia- lektično tudi resnica neha. Znanost in znanstveniki hi na takšne trditve Sigme ne pristali." - "Gotovo je 'Naš svetovni nazor' na mnogih mestih neznanstven, in to iz najpriprostejše razlage, ker je metafizičen, to je, zajet onstran naših izkušenj - iz- ven znanosti. Kolikor pa se znanosti odmika, prav toliko se od- daljuje od Marxa in Engelsa, ki sta se na znanstvenih tleh naj- bolje počutila." Zaključi pa J.K. oceno Sigmine knjige takole: "Sigmi smo za prizadevanje hvaležni, ker se nadejamo, da bo 'Naš svetovni na- zor', na glavi in udih popoln j en, lahko posta), svetla luč v obično tmino. Takšen uspeh bo zanesljiv, če bo marksizem prišel med nas kot znanost in ne kot filozofija." Sledi odgovor Sigme /Boga Teplyja/: "Na to oceno nam bo od- govoriti lahko in težko - kakor se pač vzame. Lahko, ker nam na podlagi Marxovih in Engelsovih del ne bo težko ovreči mnogote- rih piščevih trditevj težko pa zopet zato, ker se da iz kriti- kovega sloga in neobrazloženih izrazov, ki jih tolikokrat upo= rablja, prav težko predstavljati, kaj pisec pod temi izrazi ra- zume. Je že namreč tako, da ima večina stvari na svetu svoje i ime, besedo, ki je znamka za stvar, pri abstraktnih (pojmovnih) besedah pa si različni ljudje različno predstavljajo. Kaj si naj naj, na primer, predstavljamo vse pri izrazih, kakor: 'posebne vrste materializem', 'modroslovni materializem' itd., ki jih kritik s pridom uporablja. Tako sem v težavnem položaju, da mo- rem mestoma samo slutiti, kaj je J.K. hotel povedati, in tako se bo menda godilo marsikomu, ki bo gorenjo oceno bral." - "Oce- na se začne s tem, da skuša kritik skopati najprej umetni pre- pad med historičnim in dialektičnim materializrnom, računajoč, da bo na ta način vso zgradbo v knjigi podrl." - "Namesto vse- ga dolgovezja, ki ga je napisal, naj bi rajši kar po domače po- vedal: Sprejemam Marxovo teorijo o večvrednosti, borim se tudi za boljši družabni red po svoje, kakor pač menim, da je prav, ne sprejemam in zavračam pa metodo, s katero je prišel Marx do 205 svojih izsledkov /.../ Z drugimi besedami: J.K. je obstal v marksizmu sredi pota in je povsem podoben našim krščanskim so* cialistom, ki sicer včasih sprejemajo Marxove končne izsledke v ekonomiji, potov, po katerih pa je prišel Marx do teh izsled- kov, pa ne priznavajo in se celo bore proti njim." - "Toda, če sem rekel, da je J.K. podoben kraščanskim socialistom, sem re= kel - preveč! Vsi resni nasprotniki marksizma priznavajo, da sestoji marksizem v glavnem: 1. iz teorije o večvrednosti j 2. iz dialektičnega materializma. /.../ So pa na svetu Marxovi nasprotniki, ki se bore proti njemu na drugačen način, in sicer: 1. nekateri skazijo vso njegovo teorijo in naperijo boj proti tej skazi, zavedajoč se, da mu sicer ne morejo priti do kože; 2. zopet nekateri pa zamolče to in ono, kar je Marx napisal, tako pokvarjenega Marxa sprejemajo za svojega in se ponosno ime= nujejo - marksisti! - Slednje dela tudi moj kritik." - "Namesto filozofije sta oba utemeljitelja znanstvenega materializma po- stavljala znanost. Toda kritik napravi pač to napako, da smatra dialektični materializem za filozofijo, za 'modroslovne igrač- ke', ne pa za znanstveno metodo, s katero sta Marx in Engels raziskovala gospodarstvo, družabno bit in celotno nadstavbo. Dialektičnega materializma ni obrazložil samo Engels v 'Anti- Duhringu', nego nam ga je obrazložil tudi Marx v sledečih svo- jih delih, ki jih razvrščam časovno in ki so živa priča, kako se je Marx od dela do dela, od knjige do knjige globlje dokopa- val do njega, dokler ga ni docela izoblikoval: 1. "Kritik der HegeIschen Rechtsphilosophie" (1843), kjer obračuna Marx s Heg- lovo idealistično filozofijo ter metafizičnim gledanjem na svet in življenje j 2. "Bie heilige Familie" (1844), ki v njem Marx in Engels podajata metodo svojega dela; 3. "Die deutsche Ideo- logie" t o tem delu pravi znani poznavalec Marxa Adoratskij, 'da v nobenem drugem delu ... ne najdemo osnovnih vprašanj dia- lektičnega materializma tako vsestransko in globoko obdelanih' (glej uvod v to delo, ki ga je izdal Marx-Engelsov instituti). Tu razglablja Marx o spoznavni teoriji, o logiki, o umetnosti, celo o jezikoslovju - skratka: o celotni nadstavbij 4. prav ta« 206 ko pa obravnava politično in ideološko nadstavbo, idealistično filozofijo itd. tudi v delu "Elend der Philosophie" (1847). V naštetih delih bo našel pozorni čitatelj obravnavano vse - če že ne drugače, pa vsaj v zametkih - , kar imenujemo mi dialek- tični materializem." "Toda - vrnimo .se zopet k domnevni razliki med historič- nim in dialektičnim materializmom! /.../ Z obema izrazoma je mišljena ena in ista stvar. To nam potrjujejo tudi vsi teore- tiki marksizma, katerih nekateri izdajajo knjige o 'historič- nem materializmu' (Buharin), drugi o 'dialektičnem materializ- mu'. (Thalheimer) - oboji pa pišejo o istem. Dokaz za to pa imamo tudi pri Engelsu, ki uporablja obae izraza v svoji ko- respondenci kot istovrstna." "Ko J.K. tako napravi razliko med historičnim in dialektič- nim materializmom, ki sploh ne eksistira, razen če bi kdo uteg- nil imenovati historični materializem marksistično raziskovanje bolj na ekonomskem polju, potem pa se naš kritik povzpne do epohalnega odkritja, da sta Marx in Engels 'dialektiko bolj ce- nila kakor materializem'. Človek bi se tu nehote spozabil in rekel: Bog pomagaj!" - "Oboje je spojeno v eno in torej ni niti govora o tem, da bi Marx eno plat kaj bolj cenil kakor drugo. Da pa sta oba zametovala naravoslovni, Feuerbachov ali celo vul garni materializem, tega ni kritiku nikar nič treba posebej pou darjati, kajti to sem opravil že vse kar sam na straneh: 52- 53, 58-59, 62-63!" Sigmi gre za nedeljivost marksizma kot ideo- logije, znanosti, filozofije in nasprotuje različicam marksis- tične misli, ki se jemale v svoj sistem samo nekatere dele Marx ovega nauka: "Marksist je samo tisti, ki sprejme Marxov nauk v celoti, in sicer, kakor objektivno eksistira, in ne, kakor si ga ta ali oni po svoje prikroji, socialist je pa lahko marfeikdo saj imamo celo vrsto socializmov /.../." "V drugem delu kritike 'Našega svetovnega nazora' postopa ocenjevalec J.K. prav svojevrstno, da ne rečem kaj hujšega. De- loma poudarja z drugimi besedami stvari, ki sem jih v knjigi si cer na kratko, a dovolj razumljivo razložil, tako da mora dobi- 207 ti človek, ki knjige ni čital, mnenje, da je delo zelo površno sestavljeno, deloma pa nakaže iz knjige nekatera mesta, ki jih skuša 'dati v nič' ali po svoje popraviti. Bistvenih stvari se v drugem delu sploh ne dotika, nego lovi, da se tako izrazim, le muhe. Za oba slučaja le nekaj zgledov!" Sigma /Bogo Teply/ navede nekaj zgledov in zaključi: "Obenem je pa ta kritika še opomin, da je treba vselej in vsepovsod iti do virov, torej do samega Marxa in Engelsa, ne pa študirati s pomočjo literature, ki je v njej, žal, mnogo plevela, kar pa je seveda zopet umiji» vo." 1935 Franc Veber je objavil v reviji "Misel in delo" leta 1935 sestavek "Masaryk - filozof". Razmišljanja so sicer posvečena Marasyku, vendar najdemo v njih kratko naznačitev Masarykovega odnosa do 'marksističnega pojmovanja Človeka', naznačitev, ki jo Veber poda tudi kot svoj odnos do marksizma: "Zdaj je tudi na dlani edino pravo /namreč Masarykovo/ stališče do danes tako oboževanega nasprotnega, namreč marksističnega pojmovanja člove- ka in družbe. Sfao sredstvo življenja 3e tu zamenjuje z njegovim namenom in smislom. Sáme gospodarske, prirodme dobrine dobiva» jo tu vlogo svojstveno človečanskih ciljev življenja. Na medse» bojni ljubezni zgrajena skupnost življenja se zamenjava tu z zgolj ekonomsko ureditvijo človeških odnosov in torej s tako ureditvijo, ki bi v najboljšem primeru pomenjala samo neko za» časno premirje med egoisti, vsak čas pripravljenimi, da se zno» va tem huje spopadejo. In končno se tu pozablja, da je celo sam ekonomski boj v svojih osnovah samo moralno kulturno in torej zopet izven-gospodarsko utemeljen. Marksizem je iz takih in po- dobnih razlogov naravnost protičlovečanska /podčrtal F*V./ teo» rija življenja: ona izvaja tudi sámo človečanstvo iz tfekih stra- ni, ki so skupne vsemu prirodnemu življenju in ki so zato prav na točki človeka samo posebno prirodno sredstvo, ne pa samó človeškemu življenju lastni namen in smisel. Pač pa dobimo po 208 tej poti tudi v samem človeštvu posebne skupine, ki so že po Herderjevih nazorih obenem edini naravni organi samega člove- čanstva, same humanitete. To so narodno-nacionalne skupine. Nacionalna misel dobi tako v kolektivnem življenju tisto mesto, ki gre osebni misli v individualnem življenju: kar je osebnost na točki človeka poedinca, to je nacija na točki svojstveno človeške življenjske skupnosti. Zato je nacionalnost obenem pravica in dolžnost: je pravica, da ljudstvo varuje svoje živ« ljenjsko bistvo, in je dolžnost, da se to bistvo postavlja v službo vseh duhovnih vrednot življenja na zemlji. - Storiti še preko tako pojmovanega človečanstva korak naprej, pa se pravi toliko, kakor priznati - Boga. In dejstvo Boga postaja vsake- mu neizpodbitno, ako ta korak najprej v samem sebi tudi v res= niči stori, doživi. Ali tudi ta zadnji korak je zopet le v de- lu, v dejavni pobožnosti, ki sama sodeluje z nedoumnimi cilji božje previdnosti in ki tudi sama po svoji ideji uresničuje božje kraljestvo na zemlji." Tako Veber o marksističnem pojmo- vanju človeka. V reviji "Misel in delo" je objavil Lojze Potočnik sestavek z naslovom "Kritika historičnega materializma /Po Masaryku/. "T.G. Ma8aryk se je mnogo pečal s sociološkimi vprašanji in uvedel prvi v češko znanost sociologijo. Napisal je več socio- loških del in zavzel svoje stališče (T.G.Masaryk: Otžzka social- ni, ZÄklady marxismu sociologickl a filozoficki, Praga 1898) tu- di napram historičnemu materializmu. To njegovo stališče napram historičnemu materializmu si hočemo sedaj na kratko ogledati." Takole razmišlja Potočnik: "Ker je Marx uvedel materializem v sociologijo in zgodovino, je njegov materializem z njegovega sociološkega vidika historični materializem ali, kakor ga hoče- jo raje imenovati pristaši historičnega materializma sami, eko- nomski oziroma ekonomsko historični materializem. Ni ga mogoče tako načelno odklanjati kakor psihološki ali metafizični materi- alizem, ker vsebuje nekaj pravilnih in upravičenih elementov." - Naveden je Marxov spis "H kritiki politične ekonomije" 1859 in nekaj poglavitnih misli iz njega. 209 "Najdemo pa različne Marxove opredelbe historičnega materia» lizma tudi v drugih njegovih spisih, kakor n.pr. v 'Sveti dru= žini', v spisu proti Proudhonu, v spisu o Napoleonu, v Komuni= stičnem manifestu, Kapitalu itd. Toda vse te različne razlage ^pričujejo, kako se Marxov nazor spreminja in kako se je njegov materialistični radikalizem vedno bolj ohlajeval. Po Marxovih nazorih je vsebina historičnega materializma sledeča: Zgodovi= na je dialektični proces, ki se odigrava neodvisno od človekove volje. Ta dialektični zgodovinski proces pa je isto kakor poli- tični razred in boj. Razredni boji sami pa so po svojem bistvu ekonomska revolucija. Le gospodarske prilike imajo za človeka in družbo pravi dejanski smisel, medtem ko ima ideologija, ki je sama na sebi iluzorična, le simptomatičen pomen." Nadalje govori Potočnik o Engelsovih opredelitvah historič- nega materializma, tudi o Karlu Kautskem, C. Schmidtu, Bernstei- nu, Cunowu. "Že ta oris razlag historičnega materializma nam dokazuje, da teorija historičnega materializma niti za marksis- te same ni pomenjala nekaj končno veljavnega. Marx, še bolj pa Engels sam, sta neprestano spreminjala svoje nazore. Niti med mlajšimi marksisti še ni dosežen zadnji razvojni stadij." Sledijo zanimivejša razmišljanja: "Izločimo iz historične- ga materializma njegove elemente! Najprej moramo ločiti poziti- vizem od materializma. V resnici je historični materializem v prvi vrsti pozitivistični historizem. Marx je ultra-pozitivist in sledi v tem Comte-u. Kakor je črtal Comte iz svojega siste- ma pozitivne filozofije psihologijo in etiko, tako tudi Marx in Engels, samä da sta še radikalnejša. Comte celo prizna, da ima filozofija svoj zadnji vir v etičnem teženju, in pride kon- čno do religije humanitete. Marx pa gre dalje in odklanja vsako ideologijo. Celokupna filozofija ni zanj nič drugega nego misei* na fotografija dejanskega svetovnega procesa. Comte je priznal človeku in zgodovini čustvo in voljo ter njuno prvenstvo. Po Marxu pa je človek stroj, ki pasivno spoznava, brez čustev in brez volje. Zavest pa je vobče napačna, pravi Engels. Marx je tudi ultraobjektivist, ker išče iz strahu pred subjektivnim in 210 individualnim absolutno objektiven pravec izvestnosti, ki ga je mogoče najti le v objektivni zgodovini. Zavoljo tega je hi- storični materializem hkrati objektivistični historizem: objek» tivno dialektično razvojno načelo, ne pa individualna zavest, je prava, resnična vsebina sveta in svetovne zgodovine. Marx je tudi natüralist. Zgodovina je po njegovem nazoru sama del ob» jektivnega svetovnega procesa. Posameznik ni nič, priroda in prirodna družba pa vse. Toda te odnose je treba materialistično pojmovati. Zato je Marxov historični materializem hkrati ekonom» ski materializem. Njegov objektivizem in naturalizem gre celo tako daleč, da je slep za vsako drugo dejavnost, izvzemši eko- nomsko dejavnost. To, kar se ne da otipati, nima nobene vred» nosti. V tem smislu moramo reči, da je Marxov historični materi» alizem pravi pozitivistični amoralizem." Po Potočniku pa mora» mo razen o "tej pozitivistični strani" historičnega materializma govoriti tudi o njegovi ideološki strani. Tudi v tem pogledu da je Marx iskal vzor pri Comtu. In kljub temu, da sta Marx in En» gels zavračala ideologijo, pa sta vendar sama verjela v dejav- nost ideologije; "Tako je n.pr. hotel Marx, da bi bil njegov sistem brez etike. Toda celotna podlaga 'Kapitala' je vendarle etična. Že pojem večvrednosti ni samo ekonomski, marveč tudi etični pojem. Saj pravi Marx, da je vsa zgodovina boj med izko- riščevalci in izkoriščanimi. In ta boj ni nič drugega nego boj za pravičnost. Gonilna sila zgodovinskega dogajanja pa je vprav nezadovoljnost z družbenim redom. Tako je n.pr. značilno za vso dosedaj napisano zgodovino, kakor pravi Engels, da so vprav la- komnost, vladoželjnost in še druge take slabe strasti one, ki onemogočajo zgodovinski razvoj." Sledi poljudna kritika Marxovega in Engelsovega 'ekonomizma', njunega pojmovanja znanosti zgodovine. "Marx in Engels nista dokazala svojega historičnega, oziro- ma ekonomskega materializma. Tudi nista dokazala, da ima vsa ideologija svojo realno podlago vpra*r v ekonomskih prilikah. Ona samo vse to zatrjujeta." - " ZpoJj ekonomska razlaga ideolo= gije ne zadostuje, ona zastre vso vsebinsko bogastvo zgodovin« 211 skih dogodkov in socialnega življenja. Marxova težnja, napravi= ti s pomočjo kavzalne razlage zgodovinskega razvoja pozitivno znanost, šepa, ker ni mogel dokazati, da so ekonomske prilike konstitutivni vzrok vsega socialnega življenja. Njegova razla= ga je enostranska, abstraktna in utopistična ter je kvečjemu razlaga gospodarskega, ne pa celokupnega kulturnega razvoja." - "Naturalizem v sociologiji je neupravičeni In Marxov natura- lizem in materializem je primitivna in znanstveno reakcionarna filozofija in metoda. Tej znanstveni primitivnosti ne podleže Marx samo v teoriji, marveč tudi v praksi. ¥ teoriji žrtvuje psihologijo in sociologijo materializmu, v praksi pa išče svoj socialni ideal v prakomunizmu. Ekonomski materializem zaključu= je, da je zavest iluzija, četudi temu najodločneje nasprotuje psihološko gledanje. Kajti med Marxovim objektivističnim mate= rializmom na eni strani ter psihologijo in etiko na drugi, ob= staja načelno nasprotje. Proglašanje individualne zavesti za iluzijo je utemeljeno v Marxovem in Engelsovem kolektivizmu, saj priznavata le razredno, kolektivno zavest." Sklene pa Potočnik svojo /seveda Masarykovo/ kritiko histo= ričnega materializma takole: "Marx utemelji sociologijo materia= listično na prirodoslovju, vtem ko bi irorala biti zgrajena v prvi vrsti na psihologiji, in sicer zato, ker sestoji družba iz zavestnih in zavestno delavnih poedincev. Tudi historični raz= voj je razvoj zavestnega človeka. Če pa je individualna zavest iluzija, potem pa je iluzija vse, tudi ekonomski materializem. Marxisem je torej odločen iluzionizeml Seveda bi se Marx v tem pogledu lahko podučil pri Schopenhauerju. Toda Marxov iluzioni- zem je objektivističen, ker vodi skrajni objektivizem prav ta- ko kakor skrajni subjektivizem v iluzionizem. Omenjene psihološ- ke in sociološke pomanjkljivosti imajo svoj razlog v Marxovi metafiziki - v materializmu. Ni mogel umeti, da je ravno vsako dosledno mišljenje, vsaka filozofija neiluzionizem, t.j. stalna kritika mnogih iluzij. Tudi se smisel sveta in življenja ne da videti ali fotografirati, marveč samo razložiti; to je pa več- no iskanje." 212 V reviji "Književnost" je izšel sestavek Friedricha Engel- sa pod naslovom "0 historičnem materializmu" /odlomek o razvoju modernega materializma iz brošure "Bazvoj socializma od utopije do znanosti"/. Ker je tekst dostopen v mnogih izdajah, ga ne bo- mo posebej predstavljali. Leta 1935 so izšla v reviji'Književnost'krajša razmišljanja Iva Brnčiča z naslovom "Priznavanje historično-materialistični metodi". "Nič ni danes v filozofiji bolj osovraženega kakor materia- lizem. Pripadniki idealistične filozofije, ki je v svojem da- našnjem klavrnem stanju vzela pod okrilje vse najreakcionarnej- še ideologije, vključivši fašizem, strastno in kjer se to da (na pr. pri nas) naravnost denunciativno napadajo dialektični materializem in njegove pripadnike. V tem napadanju je znak ne- moči, kajti če ima nekdo toliko družbenega in državnega aparata v rokah, kakor ga imajo danes pripadniki idealistične filozofi- je (v raznih oblekah in oblikah) in se kljub temu tako strašno boje materialistične filozofije, čigar klasična doba šele pride, je to znak slabosti, omahovanja in brezizglednosti. Le malo je med meščanskim kulturnim svetom odkritosrčnih kultamih delav- cev, ki si upajo priznati, kako je prav danes materialistična filozofija najboljši kompas za orientacijo v kaosu sodobne druž- be." Brnčicev sestavek je dejansko kratka predstavitev Štefanovi- čevega članka, ki je izšel v "Prager Presse" 15« maja 1935 z na- slovom "Homo Montenegrinus" in v katerem poroča avtor o Djonovi- cevi knjigi "Rad i karakter Crnogoraca" ter o spisu slavista praške univerze prof. Gesemana "Der montenegrinische Mensch". Brnčic piše o stvari zato, da bi pokazal, kako je prisiljen celo avtor, ki ni marksist (prof. Geseman), "reševati najtežje probleme le s historično-materialističnega stališča". "Ne da bi se skliceval na Marxa, je Geseman po svoji metodi vendar marksist. Ve namreč, da je družbeno bivanje človeka ti- sto, kar določa njeK0V0 mišljenje in čustvovanje. Ve, da ideološ- 213 ka nadstavba neke družbe ne more obstojati. če se je izpremeni- la njena družbena osnova. Tako so mu duševne lastnosti Črnogor- ca zgolj odraz družbenih odnosov, v katerih živi ali pa je ži= vel. /.../ Takšno posredno priznavanje k marksizmu učinkuje tem bolj osvežujoče v dobi, ko marsikaterega učenjaka brez lastnega prepričanja potegne veter časa - saj je res samo veter! - v drugo smer." Na strani 271 iste številke Književnosti je izšla recenzija prevoda Engelsovega dela "Izvor družine, privatne lastnine in države". Podpisan je V. Šk. Obsežnejše razmišljanje "Borba proti Marxu" je objavil Mir- ko Košir (podpisan z -r-š-) v tretjem letniku "Književnosti", razmišljanje, ki je pravzaprav polemika s sestavkom Žitomirja Janežiča iz revije "Čas" - (s tem sestavkom smo začeli tretji del prikaza in analize gradiva za zgodovino marksizma na Slo- venskem.). "L. 1933 se je spomnila 'Književnost' 5o-letnice Marxove smrti. Letos se mora spominjati 4o-letnice Engelsove smrti. - Najlepši način, s katerim lahko proslavimo te velike in važne obletnice, je, da se na Marxov in Engelsov - posebno na Engel- sov - način borimo proti nasprotnikom, ki poskušajo na vse kriplje zavreti Rkolo zgodovine nazaj, ker slutijo, da jih bo to kolo zdrobilo. Posebno starejša katoliška generacija se tru- di, da bi si vzgojila naraščaj, ki naj bi bil njen dedič. Tako je g. A. Ušeničnik dobil naslednika v Žitomiru Janežiču, ki je napisal kritiko 'dialektičnega materializma kot filozofije zgo- dovine'. (Čas, XXIX, št. 9-lo)" "G. Janežič pogreva staro trditev, da je že Engels Marxa napačno razumel in napačno podajal. G. Janežič pravi: 'Znani marksist Lukics pravi celo, da je že Engels Marxa od temelja napačno razumel.' (Čas, 1. XXIX, št. 9-lo, str. 266). Dalje: 'Tu se dobro vidi, kako je Engels sistematično omiljeval skraj- nosti Marxovih principov. Engels tu govori samo o moderni zgo- • dovini, Marx pa izrecno pravi: 'Die Geschichte aller bisherigen Gesellschaft ist die Geschichte von Klassenkämpfen.' (Komm. Ma- 214 iiifest I). Engels ¿je omilil Marxa za 5o%. Ni čudno, če marksist Georg Lukács pravi, da Engels sploh ni razumel Marxa (O.e., str. 269) V "Vse to ¿je zapisal g. Janežič v pripombah pod črto. Navaja pa tudi v članku samem primer, kako je Engels omiljeval Marxa, in sicer s trditvijo: 'V odgovoru na to vprašanje pa moramo ugo- toviti, da v moderni zgodovini določajo državno voljo v bistvu izpreminjajoče se potrebe meščanske družbe, premoč tega ali one« ga razreda, to je konec koncev produkcijske sile in menjalni odnosi.'(O.e., str. 269)." - "Zdelo bi se torej, da je Marx tr- dil, da je vsa dosedanja zgodovina zgodovina razrednih bojev; Engels pa bi rad trdil obratno, da je samo moderna zgodovina zgodovina razrednih bojev. Marx in Engels si torej nasprotuje- ta." "Toda vsak, ki so mu znani osnovni pojmi znanstvenega so- cializma, vé, da sta manifest spisala Marx in Engels skupno in sta ga skupno podpisala 24. junija 1872. Öe je torej Engels kdaj popravil kako trditev 'Manifesta', tedaj ni popravil samo Marxo- vega znanja, temveč tudi svoje. To pa je bilo potrebno, ker je osnovna poteza Marsove in Engelsove znanosti ta, da ni dogma- tična, temveč dialektična. In Engels je trditve v 'Manifestu' v resnici popravljal. Zakaj in kako? Najboljši odgovor na to vprašanje je Engelsova pripomba iz 1. 189o k znamenitemu stav- ku iz 'Manifesta': 'Zgodovina vse dosedanje družbg je zgodovina razrednih bojev.' Engels je pristavil: 'To se pravi, če govori- mo natančno, pismeno sporočena zgodovina. L. 1847 je bila prva zgodovina družbe, družbene organizacije, ki je bila pred vso za- pisano zgodovino, skoro še popolnoma neznana. Pozneje je odkril Haxthausen skupno zemljiško lastnino v Rusiji, Maurer je doka- zal, da je skupna zemljiška lastnina družbena osnova, iz katere so zgodovinsko izhajala vsa nemška plemena, in polagoma smo od- krili, da so bile vaške občine s skupno zemljiško posestjo pra= oblike družbe od Indije do Irske. Končno je Morganovo odkritje prave narave rodu in njegovega mesta v plemenu razkrilo notra- njo organizacijo te samorasle komunistične družbe v njeni tipié- 215 ni obliki.Z razkrit,jem teh prvotnih zajednic se začne cepitev družbe v posebne in končno nasprotne si razrede.'" "Dialektični materializem je znanost proletariata, ne buržo= azije; dialektični materializem je znanost velike večine ljudi, ne pa neznatne izkoriščevalske manjšine; zato se dialektični ma terializem ne boji priznati, da na neki določeni stopnji svoje= ga razvoja ni obsegel še vseh pojavov, zato dialektični materia lizem na vsakem koraku oceni svoje možnosti, zato je dialektič» ni materializem znanstvena metoda, ki osvobaja duha vseh spon, vseh predsodkov." Mirko Košir pojasnjuje v nadaljnjem Janežiču razmerje med Marxom in Engelsom. Piše o Engelsovi skromnosti in zavrne Jane= žičevo trditev o Marxovi nevednosti v vprašanjih filozofije zgo dovine: "Večje skromnosti si ni mogoče misliti; čeprav Engels svoje delo prav gotovo podcenjuje, vendar Marxovega dela s tem prav gotovo ne precenjuje. Janežičeva trditev o Marxovi 'brez= pomembnosti' ima ta namen, da dokazuje njegovo nevednost v naj» osnovnejših stvareh iz življenja in dela tako Marxa kot Engelsa Nadaljevanje polemike postane zanimivejše, ko riše Mirko Košir zgodovinsko ozadje Marxove in Engelsove misli: "Nihče ni nikdar skrival - ne Marx, ne Engels, ne kdo drugi - odkod vse črpa dialektični materializem svoje sile. Dialektični materia» listi niso nikdar zatajevali svojih prednikov in jih tudi danes ne taje. Obratnol Dialektični materialisti trd4, da so dediči vse klasične filozofije in vse klasične znanosti. V 'Osnovnih problemih marksizma' je Plehanov na zelo dober način orisal raz mere tiste dobe, v kateri sta Marx in Engels ustvarjala in ob= likovala teorijo in prakso dialektičnega materializma. G. Jane= žič ponavlja samo stare stvari, ko navaja vse vire marksizma; pa tudi to ni nič novega, da skuša izrabiti to v poniževanje in omalovaževanje marksizma. To je delal že Masaryk v svoji knjigi 'Socialni otžzka'". V nadaljnjem pobija z argumenti -r-š- (Janežičevo) trditev, da je Marxov in Engelsov nauk dejansko Feuerbachov in še prej La Mettrijev, pojasnjuje razliko med materializmom Buchnerja 216 in Moleschotta in historičnim materializmom, zavrača Janežičevo trditev, da je vulgarni materializem Buchnerja in Moleschotta kronološko pred historičnim materializmom. "V prvem delu svoje razprave sem pokazal na nekaj primerih,,kolikšno je resnično znanje g. žitomira Janežiča, kar se tiče razmerja med Marxom in Engelsom, kako 'temeljito' pozna ta slovenski znanstvenik gra- divo, ki ga obdeluje, in kako 'točno' je poučen o časovnem po- teku nekaterih dogodkov iz Marxovega in Engelsovega življenja." Vendar za Mirka Koširja vse to ni toliko pomembno, zanj je pomembnejša JaAežičeva globalna kritika historičnega materia- lizma. Temu posveti pozornost v razdelku z naslovom "Janežiče- va slika historičnega materializma". "Takoj v začetku svoje razprave obljublja g. Janežič, da 'bo obravnaval tu t.zv. historični materializem le v njegovi najpristnejši obliki, kot sta ga zasnovala Marx in Engels'. (O.e. str. 266) Videli bomo, da te obljube ne bo izpolnil, ker bi se mu drugače marsikak dokaz ne posrečil, ki se mu tako 'po- sreči'. Sicer pa ima g. Janežič z obema ustanoviteljema znan- stvenega socializma nasploh in historičnega materializma pose- bej že takoj ob začetku križe in težave." "Meščanskemu znanstveniku so izhodišče navadno definicije. Vsak pojem, ki ga rabi tak znanstvenik, mora najprej točno dolo- čiti, in sicer zato, da lahko potem med delom pozabi na to dolo- čitev in podtakne temu 'točno določenemu' pojmu drugo vsebino. Zato ni čudno, da se g. Janežič jezi, ker v 'ogromnem kupu del' ni našel nikjer mesta, kjer bi Marx in Engels določila, kaj je zgodovina. Našel je pač eno mesto, kjer 'se zdi', da avtor ho- če določiti, kaj je zgodovina'. Kako je torej pri Marxu in En- gelsu z definicijami?" Mirko Košir navaja nato Engelsove misli iz uvoda k tretji knjigi "Kapitala": "Ne bom se spuščal v razpravljanje njegovih pripomb glede drugih strani Marxovega podajanja. Te pripombe temelje na zmoti, da hoče Marx tam, kjer razvija, definirati, in da smemo sploh pri Marxu iskati dognane in dovršene, enkrat za vselej veljavne definicije. Saj je vendar samo po sebi ra- 217 zumljivo, da se tam, kjer ne smatramo ne stvari ne njihovih med« sebojnih odnosov za stalne, temveč za spremenljive, da se tam tudi njihove miselne podobe, pojmi, prav tako spreminjajo in preobrazujejo; da jih torej ne vklepamo v toge definicije, tem- več da jih razvijamo v njihovem zgodovinskem oziroma logičnem procesu nastajanja.' (K. Marx: Das Kapital. 3. zvezek, 1. del, str. 14, Ring Verlag Zürich, 1933). Že pri prvem koraku v svet historičnega materializma se torej g. Janežič ni samo spotaknil ob nepričakovano oviro, temveč je pokazal tudi svoje neznanje, ki smo ga pa pričakovali." Mirko Košir navede nato Janežičev opis materialističnega pojmovanja zgodovine. "Tak bi naj bil Marxov in Engelsov nauk o materialističnem pojmovanju zgodovine; in sicer bi naj bil to njun avtentični nauk, najpristnejša oblika tega nauka! Naj omenim takoj, da je v tej sliki historičnega materializma g. Janežič sam navedel ob nekem zelo važnem mestu, da za tiste navedene trditve nista odgovorna Marx in Engels, temveč g. W. Sombart. To je mesto, ki pravi, da 'proizvajalne razmere niso nič drugega kot razumna or- ganizacija dela.' Očividno je torej g. Janežič prelomil dano be- sedo, da bo podal historični materializem v najpristnejši obli- ki. Trditev, da sta Marx in Engels smatrala produkcijske razme- re za razumno organizacijo delo, je prav tako nesmiselna, ka- kor večno poudarjanje g. Janežiča, da sta smatrala Marx in En- gels za končno gibalo zgodovine tisti zgodovinski interes, ki je v tem: 'priboriti si čim več sil za proizvajanje življenjskih sredstev', ali z drugimi besedami, gospodarski interes, ki je 'pohlep po pridobitvi čim več proizvajalnih sil', ali še z dru- gimi besedami, gospodarski interes, ki je 'boj za posest čim več produktivnih sil'." "Po Marxu so torej produkcijski odnosi realna osnova za so- cialni, politični in duhovni življenjski proces na sploh, ali na kratko, za zgodovinsko dogajanje. Gospod Janežič pa trdi, da so gibalne sile zgodovinskih dogodkov tisti gospodarski intere- si, ki jim gre za čim večji razvoj produktivnih sil; po g. Ja- nežiču bi takih dob ne smelo biti, ker je vendar večen gospo- 218 darski interes, da se produktivne sile čim bolj razvijejo. Kdo je potemtakem pravilno podal Marxov in Engelsov historični mate- rializem. Marx ali g. Janežič?" "Nam pa se razodeva prav nič čudežna resnica, da je g. Ja- nežič historični materializem prikrojil prav tako po svoje ka- kor že pred njim legij on Marxovih kritikov. Upam, da tudi ni poslednji tega rodu." Poslednji razdelek sestavka Mirka Košir- ja nosi naslov: Janežičeva kritika historičnega materializma. "Prav za prav bi bila moja naloga že končana, kajti Janeži- čeva kritika historičnega materializma je verna slika njegove slike historičnega materializma. Odlikujejo jo vse tiste vrline njegove učenosti, na katere smo bili že doslej tolikokrat nale- teli. Ker pa raste po naši materialistični dialektiki znanje iz neznanja, zato nam bo nesnanje g. Janežiča tudi v njegovi kri- tiki pripomoglo do večjega znanja in do razčiščenja raznih vprašanj." "Kritika historičnega materializma mora biti nujno spojena s postavljanjem lastnega pojmovanja zgodovine." - Sledi citi- ranje nekaterih mest iz Janežičevega članka, kjer pride le-ta do ugotovitve, 'da je človeški duh zadnja baza Marx-Engelsove gospodarske baze'. Kritika Mirka Koširja se usmerja tudi proti Janežičevemu izenačevanju historičnega materializma s heglovstvom. Zaključuje jo takole/ "Iz neskončnih globin Janežičevega neznanja poteka tudi trditev, da marksistično pojmovanje zgo- dovine ne da odgovora na vprašanje, zakaj se je prvotna pra- komunistična družba, ki ni bila razdeljena na razrede, razdro- bila na razrede. Ta odgovor daje med drugim Engelsovo delo 'Izvor družine, zasebne lastnine in države', ki je vse posve= čeno prav postanku razredov. Ogleda naj si ga pa g. Janežič sam, ker je prevedeno tudi v slovenščino, tako da mu ne bo tre- ba biti ¥ skrbeh za povečanje našega uvoza! - Ne samo da ni stoletje, ki bo kmalu minulo, odkar sta bila Marx in Engels po- ložila temelj zgradbi historičnega materializma, omajalo niti kamenčka v tej trdni zgradbi, nasprotno, vse to stoletje potr- 219 juje na vsakem koraku, kar je bil Iljin zapisal o materialistic- nem pojmovanju zgodovine v svojem eseju o 'Karlu Marxu'." Študija Georgija Plehanova "0 materialističnem pojmovanju zgodovine" je izšla leta 1935 v reviji "Književnost" /s filo= zofskimi fragmenti in uvodom Bratka Krefta/. Študija Plehanova je dostopna tudi iz drugih virov in knjiž= nih izdaj, zato je ne bomo predstavljali in komentirali. Zani = miva pa so uvodna razmišljanja Bratka Krefta: "Tudi nam že dol= go poznani marksist Plehanov razpravlja v tem svojem spisu, kako materializem (dialektični in historični) obravnava človeš= ko zgodovino. /.../ Pri nas materializem res nima kdove kakšne tradicije, saj so se ga odrekli celo slovenski predvojni soci- aldemokrati v 'Naših zapiskih' - vse se ga je takorekoč balo, na tihem pa je marsikdo vprav pri analiziranju, zlasti pa eko- nomskih problemov - nehote zašel vsaj pod vpliv materialistič- nega gledanja. Ta 'eksploatacija' je postala danes še prav po- sebno moderna, čeprav se ji razni fašistični 'ideologi' skuša- jo na vse načine izogniti in se rajši zatečejo v metafiziko in abstrakcijo, kajti razmere so zašle v trkšno zagato, da je že ugotavljanje samih dejstev postalo nevsrno za status quo današ- nje družbe. V naših zakrknjenih, s konservativnostjo natrpanih intelektualnih krogih, ki se pečajo s filozofskimi vprašanji s filistrsko in birokratsko mirnostjo, ki olimpijsko vzvišeno gledajo na probleme današnje družbe in vsakdanjega življenja, je že zgolj kot nasprotje tega nujno potrebno razmišljati o vsem dogajanju z nasprotnega, z dialektično materialističnega stališča, kajti potem bo prišel marsikdo do spoznanja, kako je olimpijska mirnost in vzvišenost, metafizična gostobesednost in vsa razna idealistična brklarija naših slavnih 'filozofov' in 'nefilozofov', lajikov in strokovnjakov, profesionalistov in diletantov - zelo klaverno stališče kričačev, ki morajo ponav- ljati kot kakšen perpetuum mobile stare, zaprašene fraze in ki jih pa koncu pobarvajo z nacionalizmom, da mu dado kakšni» mod- no obleko, rekoč: 'slovenskemu narodnemu bistvu nasprotuje ma» 220 terializem, materializem je sovražnik slovenstva (prav tako ju« goslovanstva), razkrajalna sila, zajedalec v naši narodni kul« turi' itd. itd. - zato se ga je treba otepati v imenu narodne kulture itd. In tako se v znamenju borbe za narodov blagor vr* ši tudi borba proti materializmu. Najbolj smešno in žalostno dejstvo pa je poleg vsega tega še to, da vse razne napade proti materialistični filozofiji, proti marksizmu, spremlja kot staifc len refren trditev: 'sicer pa je marksistična (ali materialis« tična) * znanost" v vsem sodobnem znanstvenem svetu položena ad acta'. Tak in podoben refren je vedno in vedno znova dodan vsem resnim in neresnim izpadom in se ponavlja in obnavlja ka« kor refreni v starih in modernih operetah v večni bojazni, da* kmalu ne bo več občinstva, ki bi temu filozofsko-operetnemu re= frenu ploskalo, in človeku, ki mirno sedi v parterju in gleda komedijantsko kričanje in spakovanje sodobne idealistične filo« zofije in posluša to klaverno trobentanje (pri nas bolj klaver« no) od piskanja najslabše hribovske bande), se mnogokrat zazdi, da ji ploskajo samo še plačani klakerji raznih delniških družb in časopisnih koncernov ... Na drugi strani pa se mi zdi, da se skriva za tem refrenom še nekaj, strah, ki je podoben strahu znanega Gogoljevega junaka, ki je izgubil nos. Če bi Gogolj še živel, bi danes napisal novelo o junaku, ki je izgubil možgane in sedaj blazno išče svojo pamet, inserira svojo izgubo v vseh sodobnih dnevnikih in revijah in pričakuje vsak čas, da jo bo našel - nje (pameti) pa od nikoder." "Moderno materialistično pojmovanje in razlaganje našega bivanja si počasi utira pot tudi v slovenskem kulturnem živ« ljenju. Do pred kratkim §e naša javnost tega svetovnega nazora v njegovem bistvu in v njegovi pravi obliki sploh poznala ni, ker pravih zastopnikov v preteklosti pri nas ni imel, saj so se nekateri v preteklosti sploh bali izdajati se za materiali« ste, ker je to v splošni gonji in falzificiranem prikazovanju in razlaganju pojma, kaj je materializem, bila naravnost huda psovka in človek, ki bi se drznil izpovedati takšen nazor - iz« rodek, izobčenec, barbar, ki nima pravice prestopiti praga v 221 salone slovenske kulture. Odkrito moramo priznati, da ni niti najmanj naš namen dobiti stolček v tistih salonih, kjer vlada zlagana malomeščanska in meščanska etiketa, senilnost in impo- tenca, nacionalna in rodoljubarska sentimentalnost, bleiveisov- stvo in koseskijanstvo, ki je (zdi se) neumrljivo pri nas, kaj- ti ob oknih teh salonov še vedno stoje dr. Coste in trobijo za vsakogar, ki si drzne govoriti resnico, svoj edini življenjski čredo: 'Krepieren soll der Hund!'" "H koncu še pripominjamo, da smo Plehanovljevo razpravo pov- sod tam krajšali, kjer se naravnost bavi s kritiko Labriolove knjige, ki je pa naši bralci ne poznajo in bi bili vsi tisti odstavki zanje brezpomembni. Prav tako smo spustili imena raznih ruskih kritikov in napadalcev marksizma. Tako smo odgovor Ple- hanova njim posplošili, da se lahko nanaša prav tako na razne naše 'subjektiviste in narodnike', kakor so se imenovali razni ruski ugledni in neugledni, važni in nevažni 'kritiki' dialek- tičnega materializma. Različna imena za isto stvar, kajti sorod- ne in podobne 'kritike' imamo tudi pri nas, čeprav ne nosijo na- ziva 'subjektivisti in narodniki' - ampak se skrivajo velikokrat pod še bolj zvenečimi imeni." Franc Kranjc je napisal v "Književnost" leta 1935 sestavek "Potreba študija marksizma". - Članek ni teoretične narave, ven- dar ga velja omeniti, ker skuša biti propedevtično vpeljevanje v študij marksizma: dajanje osnovnih napotil, navajanje dostop- ne literature; vsebuje celo navodila za sam proces študija. S katoliške strani je uperil kritiko nasproti marksizmu Aleš Useničnik v študiji "Znanstvena vrednost dialektičnega materia- lizma" v reviji "Čas" XXX/1935-36 /polemika z Ločnikom (B. Zi- herlom)/. Takole začenja Ušeničnik: "Lenin je bil prepričan, da komu- nisti ne bodo pridobili mas za komunizem, zlasti ne, je dejal, rokodelcev in kmetov, če jih poprej ne pridobe za materializem in ateizem. Zato si komunisti povsod, tudi pri nas, tako zelo 222 prizadevajo, da bi ljudem iztrgali vero iz src. Temu namenu naj po Leninovi zamisli služi tudi dialektični materializem. Tudi tu hodijo naši komunisti po Leninovih stopinjah. Po dialektič- nem materializmu je namreč ves svet idej le nekakšen 'epifeno- men', nekakšen refleks gospodarskih procesov. Če imajo estetske in pravne ideje po tem še neko pomembnost, so gotovo ideje, Bog, duša, posmrtnost, odgovornost pred Bogom, le fikcija, le izmiš- ljenine. Te misli nista že Marx in Engels prav nič zakrivala. (Prim. Komunistični manifest) Ako se predstavljajo te ideje kot izmišljenine 'posedujočih' slojev, da bi laže izkoriščali delov» ne sloje, je jasno, da bodo proletarske množice te ideje z gne= vom zavrgle, čim se oprimejo dialektičnega materializma. Zato komunizem dialektični materializem s takšno vnemo oznanja." "Naravno pa je, da se vsaj inteligenca vprašuje, kakšne do= kaze navajajo pač komunisti za dialektični materializem. 0 ka- kem naravnostnem dokazu iz narave stvari nočejo ničesar slišati. Pravijo, da je le 'fiksna ideja' idealističnih filozofov, če zahtevajo za resničnost dialektičnega materializma -'teoretičnih, filozofskih, metafizičnih in silogističnih' dokazov. (Književa nost III, 338 proti A. Ušeničniku). 'Kriterij za resničnost dialektičnega materializma, pravijo, je praksa in samo praksa' (prav tam). Kljub Leninovim metodam, s katerimi odpravljajo na= 8protnika, se vrnimo k vprašanju, kakšne dokaze imajo komunisti za dialektični materializem? Teoretičnih, filozofskih, kakor se vidi nimajo, ker zahtevo po takšnih dokazih tako ogorčeno odkla- njajo. Njim je dokaz praksa in samo praksa. Presodimo torej mi- rno in hladno ta dokaz, ali more pametnega človeka prepričati?" - - "Kaj se pravi, da resničnost dialektičnega materializma doka- zuje praksa? To bi se dejalo - ko bi bilo resnično -, da je mo- goče z dialektičnim materializmom in samó z njim razložiti etič- ne, ipravne in verske ideje človeštva ali recimo na kratko njego- vo ideologijo, in sicer vso." "Dialektični materializem, ker teoretične dokaze za svojo resničnost odklanja, je torej v položaju hipoteze. Hipoteza je neka podmena, ki jo postavimo, ne da bi bila dokazana, ki pa 223 upamo, da se bo izkazala in dokazala svojo resničnost v prak» tični uporabi s tem, da bomo z njeno pomočjo razložili doslej nerazložljive pojave." "Kdaj se hipoteza zares izkaže za resnično? - Prvi pogoj je, da nima hipoteza v sebi kakega nesmisla. - Drugi pogoj je, da samo ona, le-ta podmena, razloži tiste pojave. - Tretji pogoj je, da hipoteza razloži vse pojave in da ni z nobenim v nas» protju." "A sedaj presodimo po teh kriterijih dialektični materiali» zem. - Prvemu pogoju se komunisti izmikajo. Nočejo razpravlja« ti o notranji resničnosti ali neresničnosti dialektičnega ma= terializma. /.../ Materializem je materializem, naj pojmujemo duhovnost kot svojstvo materije ali pa kot razvojni produkt ma» terialnih procesov. Šele na podstavi duha se pa začne tisti go» spodarski dialektični proces, ki naj bi bil po Marxii in komuni» stih proizvedel etične, pravne in verske ideje. /.../ Tak ma= terializem pa nasprotuje vsemu značaju duhovnega in se zato resni misleci vse bolj obračajo od njega. Zato dialektični ma= terializem kot materializem že radi tega nasprotja z duhovnimi dejstvi ne zasluži niti imena hipoteza. Postavke, ki je že a priori zmotna, ne moremo dopustiti nit:', kot hipotezo. Toda poj» dimo mimo tega, ker komunisti o tem nočejo razpravljati." "Dialektični materializem je v nasprotju tudi z drugim po» gojem. Ni namreč resnično, da bi bila njegova razlaga ideologi» je človeštva edina. Nasproti tej razlagi je razlaga krščanske filozofije, ki so ji Bog, duh, duša, duhovna realnost, ki jih nikakor ni mogoče izvesti iz tvari in tvarnih procesov, temveč so po svoji bitnosti nad tvarjo." Dalje razlaga Ušeničnik, da tudi krščanska filozofija zado» voljivo pojasnjuje pojave v sferi ideologije. Tako naj ne bi dialektični materializem zadovoljeval tudi drugi pogoj logično upravičenih hipotez. "Kako je s tretjim pogojem? Ali je dialek» tični materializem zadovoljivo razložil vse kulturne in ideološ» ke pojave? Hipoteza je tem verjetnejša, čim več pojavov razlo» ži. /.../ Dialektični materializem bo tudi po izpovedi A. Loč» 224 nika v najboljšem primeru ostal večna hipoteza. /.../ Hipoteza, ki šele začenja razlagati pojave, je še kaj slabotna hipoteza. Kdo ve, če se ne bodo na daljni poti pokazali pojavi, ki se bo- do tej hipotezi uprli, morda celo pojavi, ki bodo s to hipotezo naravnost v nasprotju in jo bodo znanstveno uničili? Kdo bi mo- gel na začetku poti v neskončnost te možnosti zanikati? Nihče torej ne ve, ali bo dialektični materializem kdaj izpolnil tre- tji pogoj. Zato tudi nihče ne more vedeti, ali bo komunizem kdaj izkazal in dokazal resničnost dialektičnega materializma." "Torej sklep: Po zadnji točki je dialektični materializem v najboljšem primeru hipoteza, o kateri pa nihše ne ve in ne more vedeti, ali se bo kdaj izkazala za resnično. Po drugi točki 'konkurira' z 'dialektičnim materializmom' krščanska filozofija, zato si dialektični materializem niti ne more lastiti verjetnosti edine hipoteze. Po prvi točki, ki o njej dialektični materializem nič ne mara slišati, ki je pa za nas prva in odločilna, je pa dialek» tični materializem v protislovju z jasnimi psihološkimi dejst- vi, ker so le-ta popolnoma drugega značaja kakor pa tvarni po= javi. Za nas, in mislimo, da tudi v resnici, je torej dialektič- ni materializem prazna in protislovna izmišljenina, ki bi bil že čas, da bi jo končno zavrgli. S stališča komunistov samih pa 9e dialektični materializem more imenovati le hipoteza in sicer hipoteza, ki je - če se na prvo točko prav nič ne oziramo - šele na prvi stopnji verjetno- sti in bo v najboljšem primeru ostala hipoteza, ker je popoln znanstven dokaz po izpovedi komunistov samih možen šele v nes= končnosti in večnosti, torej praktično nikoli. Ali ni humbug - sit venia verbo, a primernejši izraz je težko najti -, ako govore komunisti o svojem znanstveno utrje= nem svetovnem nazoru? In ali ni pravi zločin, ako skušajo na taki osnovi iztrgati ljudstvu Boga in vest?" Tako Ušeničnik v svojem zavračanju dialektičnega materializma. 225 V dodatku k njegovim razmišljanjem so navedeni odlomki iz Leninovih sestavkov iz leta 1922, ki so izšli v listu "Pod za- stavo marksizma" in govore o borbi proti religiji in farštvuj tudi odlomek iz Komuni stičnega manifestaj pa razmišljanje Uše= ničnika o nastanku idej iz gospodarskih in socialnih razmerj ustavil se je ob Ptolomejevem in Kopernikovem sistemu ter ostro napadel Ločnikovo /Ziherlovo/ misel, da "borba med Ptolomejen vim in Kopernikovim sistemom v 16. in 17. st. ni bila samo na= vadna borba med dvema različnima ideologijama /.../, pač pa je v tej borbi prišla do izraza borba med dvema različnima razre- doma, med propadajočo fevdalno gospodo in med nastajajočo ml a- do revolucionarno buržoazijo". Ušeničnik dokazuje svoje nasprot- no mnenje takole: Kopernik je bil Kanonik (njegov ujec, ki ga je vzgojil, škof), Galilei pa sin florentinskega plemiča in fi= lozof toskanskega velikega vojvode). "Pravi" teoretični dokazi. (Navaja Galilejev "Dialogo ... sopra i due massimi sistemi del mondo, Tolemaico e Copernicano" - 1632.) A. Ločnik /Boris Ziherl/ je pisal v sestavku "Katoliški strokovnjak za marksizem A.U. (=Aleš Ušeničnik)" v reviji "Knji- ževnost" leta 1935 o Ušeničnikovih recenzijah prevodov marksis- tičnih del. "Kritike prevodov marksistične književnosti, ki jih piše v katoliški reviji 'Čas' g. A.U., so na videz zelo nepristranske, človek bi skoro dejal, da so celo dobrotne. Toda 'boj se Danaj- cev, čeprav ti prinašajo darove!', kakor so govorili v starem veku o tem narodu oni, ki so doživeli bridke skušnje z njim." Ušeničnik je namreč pisal o slovenskem prevodu Plehanova "Osnovni problemi marksizma", pri tem pa se je obregnil ob uvod v ta prevod, ki ga je napisal Ziherl, in očital Ziherlu, da ho- če v tem uvodu bralca neustrezno uvajati v marksizem. Temu je oporekal Ločnik najprej s tem, da je navedel poglavje svojega uvoda (1. Marksistična sociologija in njeni sodobni "kritiki", 2. Osnove dialektičnega materializma in "prevrat" v modemi znanosti, 3. G.V. Plehanov kot utemeljitelj in teoretik ruske- 226 ga marksizma), in nadaljeval: "Iz vsega ostalega pa sledi jasno, da prevajalec /Ziherl je delo tudi prevedel} tu govori o sebi v tretji osebi, kot A. Ločnik o B. Ločanu/ ni nameraval v uvodu razlagati filozofije marksizma, niti ni mislil uvajati koga v filozofijo marksizma, kar je baš cilj Plehanovljevega dela, pač pa hoče konfrontirati dialektični materializem z novimi kritič= nimi ugovori proti njemu, v moderni znanosti skuša dobiti dej= stva, ki govore proti dialektičnemu materializmu ali zanj, ozi= roma za idealistično filozofijo ali proti njej, kajti že Engels je dejal nekoč, da spremeni dialektični materializem svojo po= dobo z vsakim novim odkritjem v prirodnih vedah. Prav zaradi te= ga marksist ni in ne more biti dogmatik, temveč je edini mate- rialist, ki stoji na stališču ustvarjajočega, neprestano razvi- jajočega se materializma, ki si je prisvojil rezultate doseda= njega razvoja znanosti in si še vedno prisvaja vsak uspeh znano- sti." "Kljub temu točno označenemu namenu pa pravi katoliški stro= kovnjak g. A.U., da se 'B. Ločan, ki je to delo prevedel, v predgovoru trudi, da bi nam materializem teoretično približal. Ne vem, ali je tak način 'kritike' znak popolne nesposobnosti za logično mišljenje že v ozkem okviru metafizične logike - da o nesposobnosti večine slovenskih meščanskih znanstvenikov za dialektično gledanje na gibanje prirode in družbe sploh ne go= vorim - ali pa je to zavestno zavijanje in napačno podajanje dejstev, kar bi ne bilo nič čudnega, ker je pri današnji zaos= trenosti vseh ekonomskih protislovij meščanske družbe in iz teh izvirajoče zaostrenosti razrednih nasprotij še bolj kot kadar- koli poprej potrebno, da buržoazni ideologi prikrajajo marksi- zem, proti kateremu se bore, .svojim potrebam primerno in ga ta- ko zaveštno potvarjajo. Čim bolj propada meščanska družba, tem bolj lažnjiva, tem bolj zahrbtna, tem bolj svetohlinska postaja njena borba proti pravemu nosilcu naprednih stremljenj - prole- tariatu in njegovim ideološkim predstavnikom. Ker torej ne gre v Ločanovem predgovoru za teoretično (in za teoretično še po- sebno ne, ker se bori proti čisto konkretnim, sedanjim nasprot- 227 nikom marksizma: Spektatorskemu, Vebru in na osnovi konkretnih, sedanjih znanstvenih ugotovitev: Semkovski, Marr) približevanje materializma, zato tudi ne more biti to nikak 'zares le klavem poskus', kakor trdi A.U. Tako se torej že najpreprostejša objek tivna realnost zrcali v možganih idealističnega znanstvenika (t.j. znanstvenika, ki stoji objektivno na strani buržoazije, pa najsi je on sam, subjektivno, še tako prepričan o nasprot- nem) ne samo postavljena na glavo, temveč tudi popolnoma izkriv ljena in napačno zložena, in v tem je 'napredek' novejšega idea lizma v nasprotju s Heglovim, ki ga je bilo Marxu in Engelsu po treba samo postaviti na noge, da sta dobila sintezo materializ= ma in dialektike." Ko Ločnik dalje polemizira z Ušeničnikom (o tem ali je dr. Šerko dialektični materialist ali ne), pride do zanimivih ugo- tovitev: "Dokler je družba razcepljena v razrede, tako dolgo ima vsa ideologija (in znanost je del te ideologije) dvojno po- dobo: po eni strani so mnenja in ugotovitve te ideologije izraz vladajočega razreda, in sicer so ta mnenja in te ugotovitve precej svobodne, dokler ta razred predstavlja progresivni del družbe (zato je meščanska revolucija razglasila načelo 'svobo- de znanosti' in ga je Vladajoče meščani3tvo sprejelo v svoje ustave), dokler se ta razred še veseli oblasti, katere se je bil pravkar polastil} po drugi strani pa se začne pojavljati zaradi nujnosti dialektičnega zgodovinskega procesa, ker ust= varja vladajoči razred v vse večjem obsegu tlačeni in izkori- ščani razred (na pr. buržoazija proletariat), tudi nova ideo- logija izkoriščanega razreda} v začetku nosi ta ideologija zara di nerazvitosti tlačenega razreda, ki se še ne zaveda jasno svo jih nalog, ker niso še dani materialni pogoji za izvršitev teh nalog, pečat utopije, na višji stopnji svojega razvoja pa po- stane ta ideologija znanost, in ko se je oprimejo množice, po- stane sama materialna sila) tedaj pa zavrže vladajoči razred načelo o 'svobodi znanosti' (v teoriji - v ustavi - ga morda še obdrži, v praksi pa zgore znanstvena dela, ki ne ustrezajo ideologiji vladajočega razreda, na grmadi) in terja od vsake- 228 ga znanstvenika, da se postavi na jasno stališčej vmes med do- bo svobodne znanosti in nesvobodne znanosti, če hočemo govori- ti e spremembah v družbi, kakor se zrcalijo na ideološkem po- dročju, pa je doba, ko se v enem in istem znanstveniku lahko mešata obe ideologiji." - - "Kritiko A.U. že dolga leta preganja še neka fiksna ide- ja, o kateri je treba natančneje spregovoriti ne samo zaradi našega katoliškega kritika, temveč tudi zaradi slovenskih idea- lističnih filozofov nasploh, že v svoji 'Sociologiji' iz leta 191o je na strani 292 Ušeničnik napisal: 'Metoda marskizma je, kakor smo že rekli, Heglova dialektika, na podlagi historičnega materializma. Marx ne dokazuje materializma (podčrtal A.L.) Ta mu je dogma vsled protislovij Heglovega apriorističnega idea- lizma. ' In isto vprašanje o 'dokazanem materializmu' ponavlja A.U. znova po 25 letih. 'Docela drugo pa je vprašanje, ali je Plehanov tudi dokazal, da je Marxov materializem resničen in upravičen.' (podčrtal A.L.), tako pravi A.U. v svoji kritiki. Zdi se mi, da bi A.U. hotel imeti dokaz za resničnost materia- lizma, da bi imel nekako obliko takegale silogizma: 1. Papež je nezmotljiv. 2. 'Osservatore Romano' je papeški oficielni list. 3. Torej je vsaka laž tega lista brezdvomna resnica (čeprav ves svet v6, da je s stvarjo drugače nego ta list piše)." - "Ple- hanov je v tem delu prevei dialektični materiellst, da bi ne vedel, kaj je znanstveni kriterij resnicej zato tudi ni imel na- mena, da bi v svojem delu dokazal resničnost dialektičnega ma= terializma, temveč je samo 'zajel sociološke osnove marksizma... in jih obdelal s tako jasnostjo in temeljitostjo...', kakor pra- vi Ločan v predgovoru takoj na prvi strani, tako da bi to tudi A.U. lahko čital. Kar pa se dokaza za resničnost tiče, je Ločan prav tako dal v istem predgovoru nekaj migljajev, kako se to vprašanje rešuje v dialektičnem materializmu. "Dialektični materializem, ki je strnil izkustvo vsega ti= sočletnega razvoja znanosti, poudarja torej, da je pravi krite- rij za pravilnost kakega spoznatka, kake sodbe edino praksa in samo praksa. Ni ga kriterija, zaradi katerega bi že po svoji no= 229 tranji strukturi bila neka sodba pravilna, še manj pa more biti kak kriterij, zaradi katerega naj bi bil že po svoji notranji strukturi kar neki celoten sistem pravilen, in najsi bi bilo tudi samo krščanstvo." - "Najmočnejše potrdilo za pravilnost kake prirodoslovne teorije pa je, če je na njeni osnovi mogoče predvidevati nove pojave, to se pravi, če nam naša praksa ne potrjuje samo tega, kar smo bili prej ugotovili, temveč nam daje tudi navodila za naše nadaljnje delovanje. Ta kriterij za pravilnost, resničnost, upravičenost itd. prirodoslovnih teorij - znanstvena praksa to- rej , pa je tudi kriterij, ki odloča, ali je 'Marxov materializem resnično upravičen' ali ne. Samo tako bi smel postaviti vpraša- nje g. A.U., ne pa, da zahteva od dialektičnih materialistov, naj mu kar tako povprek - teoretično in splošno - dokažejo pra= vilnost svojega materializma. Tedaj bi pa tudi videl, da se je mogoče prepričati o pravilnosti Marxovega materializma samo pri konkretnih primerih in da je vsaka resničnost konkretna." - "Za dokaz, kako se je marksizem približal idealu stroge prirodne znanosti in kaj pravi praksa o pravilnosti marksizma, navajam manifest nemškega socialdemokratskega odbora z dne 5» septembra 187o, v katerem je Marx podal klasično analizo svetovnega polo- žaja in vzoren primer marksistične znanosti. /.../ Vse, kar je bil Marx 1. 187o napovedal, je poznejša zgodovinska praksa po- trdila. /.../ to je samo en primer, kako dokazuje praksa, ne pa teoretični silogizmi, pravilnost in resničnost marksizma. Nešteto primerov, tudi iz novejše dobe, si bo g. A.U. lahko sam poiskal, če se mu ne bo zdelo primernejše, govoriti zares a priori o dogmatičnosti marksizma. Marksizem ni dogmatičen, pač pa se zaradi svojih uspehov izraža s tako prepričevalnostjo in gotovostjo..." Zaključi pa Ločnik takole: "Ker pa je temelj marksizma dia- lektični materializem, in more marskist samo na tej osnovi pri- ti do svojih trdnih rezultatov, tedaj mora biti tudi dialektič- ni materializem pravilen in resničen. V tem je razlog, zakaj zajema marksizem vse širše množice delovnega ljudstva in inte- 230 ligence; zato je vsaka taka borba proti marksizmu nemogoča. 'Marksizem j e sila, ker je resničen. " Polemiko z Ušeničnikom je A. Ločnik /Boris Ziherl/ nadalje» val v istem letniku "Književnosti" v sestavku z naslovom "Ali je gosp. Ušeničnik pristaš Ptolomejevega sistema?" (Književnost III/1935, str. 336-540) "Na članek, ki je izšel v št. 5-6 'Književnosti' o 'kato= liškem strokovnjaku za marksizem', je g. Aleš Ušeničnik odgovo= ril v 'Času' (1.1934-35, št. IX-X, str. 321-323). Njegov odgo= vor ni več tako 'dobroten', kakor so bile to po njegovem mnenju njegove ocene v isti katoliški reviji. Že sam naslov tega od» govora in ves uvod osvetljujeta katoliške 'znanstvene' metode tako sijajno, kakor se to morda v slovenski zgodovini do sedaj še ni nikoli zgodilo." "Najbolj so zapekli g. Ušeničnika očitki 'fiksnih idej', 'nesposobnosti za logično mišljenje', 'analfabetizma idealistič» nih kritikov'. Človek bi pričakoval, da bo g. Ušeničnik s svo= jo prakso (ne s filozofskimi t.j. po njegovem metafizičnimi do= kazi, ki pa so samo večno ista zatrjevanja in nič drugega) do= kazal, da so ti očitki neupravičeni. G. Ušeničnik pa prav na» sprotno prinaša v svojem odgovoru celo vrsto novih trditev, ki potrjujejo še jasneje pravilnost teh očitkov in odkrivajo po» leg tega še nove, doslej prikrite strani našega domačega meta» fizičnega idealizma." Ziherlov članek je zelo oster in poskuša vrniti Ušeničniku 'milo za drago', je polemika o nekaterih besednih pomenih, o kvaliteti in manemu Ločanovega uvoda v knjigo Plehanova '0s= novni problemi marksizma', o razliki med historičnim in dialek» tičnim materializmom: "..., trdim le, da pomeni za Engelsa iz» raz 'historični materializem' tisti del materializma, ki se ba= vi z razvojem človeške družbe po dialektičnih zakonih, ki so sa= mo ob sebi umevno dialektični zakoni." - "Za Engelsa ima torej izraz 'historični materializem' popolnoma določen pomen. Pa tudi Marx sam se določno izraža v smislu, da so zakoni, po ka» 231 terih se giblje družba, prirodni zakoni, da pa se obratno pri= rodni zakoni ne izčrpajo z zakoni, ki veljajo samo za razvoj človeške družbe. /.../ materialistična dialektika obsega torej pri Marxu in Engelsu tako prirodo kakor družbo, historični ma= terializem pa je sami razširjenje materializma na področju druž= benih pojavov. G. Ušeničnik pravi, da je vedel, da nekateri lo= čijo med dialektiko in historičnim materializmom, da pa 'ni ho= tel za njimi'. Jaz pa pravim, da g. Ušeničnik za dialektični materializem ni vedel še 1. 1921 niti 1. 1924, ko je pisal svoj 'Uvod v filozofijo'. Med naštetimi filozofskimi strujami, ki jih navaja v tem delu, ni dialektičnega materializma, niti mu ni med imeni filozofov ne Marxa ne Engelsa, ki takrat že nista bila več edina velika dialektična materialista v Evropi. Tudi to je dokaz za posebne vrste znanstvenost g. Ušeničnika - in to ne več na področju marksizma, temveč na področju njegove posebne stroke, t.j. filozofije." - "Predaleč bi me zavedlo, Če bi hotel danes pojasniti vse pomanjkljivosti, ki jih je zgre= šil g. Ušeničnik v svojem odgovoru, ko je skrčil vso dialekti« ko na Heglovo shemo afirmacije, negacije in negacije negacije; prav tako bi me predaleč zavedlo, če bi hotel razložiti, kako popolnoma nesposoben je g. Ušeničnik doumeti dialektiko, ne sa= mo Plehanovljeve trditve, temveč vsega dialektičnega materia» lizma na sploh, če ta materializem pravi, da seveda dokaz za resničnost materialistične dialektike ne more biti nikdar po= poln, ker je potreben neskončen razvoj za popolno doumetje. absolutne resnice, ki obstoji izven naših omejenih možganov kot objektivna realnost." Nato sledi razprava o Ptolomejevem in Kopernikovem sistemu. Zaključuje pa A. Ločnik takole: "Vsa znanstvena kakor tudi druž= bena praksa dokazuje osnovne trditve dialektičnega materializ= ma: da je izven naših glav objektivna realnost, da je bila ta objektivna realnost že zdavnaj, preden je eksistiral kak 'duh', ki bi jo mogel dojemati, da je družbena bit prvotno in družbe» na zavest drugotno, da je absolutna resnica sestavljena iz re= lativnih resnic itd. itd." t "Dodajmo še poslednji dokaz za lo= 232 gičnost g. Ušeničnika. Pravi, da je klic, 'marksizem je sila, ker je resničen', logično sporna trditev. Zakaj? Zato, ker bi bilo treba reči: 'resnica, ker je resnica, se uveljavlja in je sila.' Kdo ne vidi, da je g. Ušeničnik samo prestavil dele mo= jega stavka in nič drugega? Kdo ne vidi, da je g. Ušeničnik samo zapisal: 'ker je resničen, je marksizem sila', medtem ko sem jaz zapisal: 'marksizem je sila, ker je resničen'? Trditev, da idealistični znanstveniki ne znajo misliti niti po pravilih svoje okorele metafizične logike več, je pravilna. Ni dima brez ognja, g. Ušeničnik!" Sestavek Georga LukAcsa "Marx in Engels o vprašanjih drama= turgije" je izšel v reviji "Književnost" III/1935* str. 11-16. Prevajalec ni podpisan, verjetno pa je bil Bratko Kreft. S kratko predstavitvijo problematike tega članka, ki je sicer znana tudi iz drugih virov, zaključujemo III. del zbranega gra= diva iz slovenskih revij in časnikov za zgodovino marksizma na Slovenskem. "Kakor na vseh drugih področjih izhajata Marx in Engels tudi na področju literature in umetnosti iz splošnih osnovnih načel dialektičnega materializma: bivanje je tisto, kar določa zavest; predstave in človekovo mišljenje so zrcalni odraz objek= tivne resničnosti. Za literaturo v splošnem in za dramaturgijo posebej, pa velja vprašanje: katera vsebina bivanja oblikuje specifično vzposobljene predmete za dramo in katere specifič= ne metode potrebuje drama, da bi s svojimi specifičnimi sred= stvi najuspešneje izzvala pravilen odraz resničnosti v glavah ljudi." - "Že ta način postavljanja vprašanja jasno kaže osnov= no smernico dramaturgije po Marxu in Engelsu. Kakor zmerom pri obravnavanju literature, izhajata iz vprašanja vsebine. Vsebina drame pa je za njiju tisti veliki, svetovnonazorski razredni bo.j. v katerem se odigrava razvo.-j človeštva. V dramatskih kon= fliktih, v spopadih dramskih osebnosti se morajo odražati prav ti spopadi razredov, ti spopadi medsebojno ločenih družbenih ureditev." 233 Sledi prikazovanje Marxovih in Engelsovih nazorov o litera= turi, o tendenci v umetnosti, o Marxovi in Engelsovi kritiki Lassallovega idealističnega Schillerjanskega stila. "Od kod izhajata Marx in Engels v svojem poudarjanju rea= lizma kot stvariteljske metode, pričajo po eni strani veliki primeri in vzori, na katere kažeta vedno znova (Aishjlos, So= fokles, Shakespeare), na drugi strani pa pisma, ki jih je pisal Engels Margareti Harkness in Mini Kautsky." (0 tem, da tenden- ca vvliteraturi ne sme biti privlečena za lase.) "To Engelsovo pojmovanje tendence v realističnem literarnem delu je zgolj nujna posledica uporabe dialektičnega materializ- ma pri presojanju literature in dramaturgije. Engels se bori proti prazni, abstraktni, idealistični, na dejstva prilepljeni in površni tendenci. Kakor pa so jasno pokazala njegova dose= danja izvajanja, Engels nikakor ni proti pristranosti litera- ture. Narobe. Engels zametuje površno prilepljeno tendenco, kajti po njegovem naziranju govori prav miselno neoporečna in čustvena reprodukcija pravilno spoznanih bistvenih dejstev druž- benega bivanja glasno progresivno besedo, da postane ob njej docela nepotrebno vsako slepomišenje s tendenco." Konec leta 1935 d« prenehaja izhajati revija "Književnost". Po tem letu se je hkrati zmanjšalo število člankov in študij v slovenskih revijah in časnikih, ki so pisali o teoretičnih, znanstvenih in filozofskih problemih marksizma oz. historič- nega materializma. 234 sinopsis GRADIVO ZA ZGODOVINO MARKSIZMA NA SLOVENSKEM Kronološka predstavitev člankov in študij iz slovenskih revij in časnikov v obdobju od leta 1899 do leta 1955 V gradivu, katerega namen je bil prikazati članke in študije iz slovenske periodike v letih 1899 do 1955, so obdelani samo tisti teksti, ki neposredno jemljejo oz. obravnavajo marksizem kot filozofsko teoretičen model. Cilj tega pregleda je krono« loško in analitično interpretirati gradivo iz periodike, ki bo - skupaj s podobno obdelano knjižno publicistiko - tvorilo podlago za končni problemski in sintetični pristop k zgodovi= ni marksistične misli na Slovenskem. synopsis MATERIAL FOR THE HISTORY OF MARXISM IN SLOVENIA A chronological presentation of articles and studies from Slovene reviews and newspapers in the period between 1899 to 1935 In the material, which presents articles and studies from Slovene periodicals from 1899-1935) only those texts which directly deal with marxism as a philosophical theoretical model are discussed. The purpose of this survey is to chronologically and analytically interpret the material from the periodical that will - together with a similarly treated literary journalism — form a foundation for an ultimate problematic and synthetical approach to the history of marxist thought in Slovenia. 235