d. AA
kmetijske in rokodelske novio
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Do
Tečaj III.
V srédo 5. Listopada. 1845.
List 45.
Vodnikov napiſ sa meſez Liſlopad.
Je nadelana zeſta,
Ne sajémajo peſta.
Sv. Rupret.
Zató stojijo cerkve še,
Kjer Neme stanuje no Slovenc,
V čast Rupreta aposteljna
Slovencam, Nemcam miliga.
Hvaležnih serca ga časté
Že celih tavžent no sto lét,
De nam je vére luč prižgal,
Nam ključ zveličanja podal.
V telés in duš nevarnosti —
Se vérni k njem' obračajo:
In kdor pobožno ga časti
Pomoč od njega zadobí.
O svét' patron! poglej na nas
Popotnike v dolini solz,
Tud nam pomagaj priti kje
V doline rajske sončnate.
Čast bod' Očetu Stvarniku,
Čast njega Sinu večnimu,
Čast od obéh zhajočimu
Od véka — Duhu Svetimu.
*
*
v vsih okolišinah poterjeniga, to nič ne veljá. Tudi
Snetje.
na Nemškim je na to vprašanje veliko odgovorov
Kér se kmetovavci že veliko let trudijo vzroke
vkupej prišlo, tode kar je en kmetovavec terdil,
zvediti, iz kterih snetje izvira, in kér so že
je drugi zavergel, in navskriž-besedí ni bilo ne
skušali sto in sto pomočkov, s kterimi bi se dalo
konca ne kraja. Nar bolj skušeni možje, kte-
pregnati, je lani neka nemška kmetijska družba
rim le resnica, ne pa lastna terma kaj veljá, so
očitno vprašanje med kmetovavce razglasi-
zastran imenovaniga vprašanja v témle edinih mi-
la, ji povedati: v čim obstojé vzroki snetjá
sel bili: Vzroki snetjaviga žita somnogo-
verstni in posebno je sprideno seme, napčno
in s kterimi pomočki se dajo odverniti?
obdelovanje njiv in nasprotno vreme te-
Marsikteri kmetiček si bo sam pri sebi mislil:
ga krivo. Ni mogoče, vselej snetja odver-
„kaj tega ne vedó? to bi jim jez pač lahko pove-
niti, kér vreme ni v naših rokah. Nar bolje jo bo
dal." — Prijatel počasi! de se ne opêčeš. Tu veljá
resnico in ne le menitev; kar ni gotoviga, pa vunder tisti kmetovavec opravil in bo svoje žito
Perhrule gor od jutra so
Nebrojne trume ajdovske,
Povsod cerkvé podirajo,
Nebéški nauk zatírajo.
Pregnan' pastirji so ovčic,
Več pasti zdej jih nema kdo,
Slovenci, Nemci le slepé
Malike mol'jo in časté.
Zdihuje v t'mi Slovenija,
Dežela némška joka z njo:
Zgubile obé ste vére luč,
Zgubile svet'ga raja ključ.
j, ravno polje tam leží,
V sréd' polja cerkvica stojí,
V sréd' polja cerkvica stojí
Kjer sveti Rupret se častí.
Svet' Rupret božji hlapec zvést
Cel svét želí spreobernit',
Cel svét želi spreobernit',
Bogú ga zopet pridobit'.
Kar luč pernese Solingrad,
Perkaže se svet Rupret škof,
Slovence, Nemce kliče vstat',
K Bogú nazaj se spet podat'.
Ob verli reki Donovi
Se luč nebeška zasvetli,
Ob Dravi, Savi božji glas
Doní zveličavno za nas.
Pošilja Rupret mašnike
Na vse strani — ljudí budit:
Malikam slovo dajajo,
Pred križam se priklanjajo.
Svét' Rupret se na pot podá,
Novince v véri poterdit:
Svét dar opravlja in uči,
Kar kaže, s čudeži terdí.
Poln dobrih dél, visokih lét
Preseli se v nebéški raj,
Za mnoge trude vene dobi:
Njih blagi dar med nam' živi.
188
snetjá obvarval, ki za setev vselej čisto zdraviga
sernja zbêre, ki njivo presilno ne pogno-
ji, in nategama po gnojenji žita ne vseje.
Dostikrat je že skušnja pokazala, de je na tistih
mestih; kjer je gnoj dalje časa na kupu le-
žal, nar več snetjaviga žita bilo. — To so
nar bolj poterjene skušnje, ktere je zgorej imeno-
vana kmetijska družba razglasila. Mi jih tukaj
kmetovavcam zató oznanimo, de bi se tudi oni
zvesto po njih ravnali.
Se nekake besedice od reje lesá.
Dan današnji se zmirej več toži, de je če-
dalje težeji lesá dobiti za rokodelstvo in pa za
kurjavo. Per vsim tem pa se ne vidi nič posebne
skerbi lesa bolj pervarovati, ali v prihodnje zare-
diti. Brez truda bi se v ti reči veliko storiti zamoglo.
Potreba bi bilo, de bi se mladiga lesá več v
prihodnji zarod pušalo; treba tudi, de bi se
živini ne pustilo, toliko mladja v začetku po-
končati; de bi se več listja v hóstah za gnoj
drévju pušalo; de bi se novine ali lazi raji iz
pustih, kakor iz z drévjem obrašenih svetov delali.
S tem bi se lesóvi ohranili, brez de bi se mogli novi
boršti zasejati; dobro bi pa tudi bilo, na priložnim
svetu novih host zasaditi. To naj se še enkrat ob
kratkim opomni; bolj modri pa naj bolj natanjko
učé, zakaj zadni čas je, de začnemo resnično na
rejo lesá misliti.
P. H.
za ta poduk, ki ga jim je smešno dal, vedno hva-
ležni bili. Z objokanimi očmi so ga 17. dan Mali-
travna v letu 1790 h grobu spremili.
Dr. B.
Zdravilna moč retkve.
Nemške vertnarské Novice se v 26. listu na
glas veselijo, de je njih lanjski svèt, retkev
jesti in nje sok piti, pràv veliko ljudem poma-
gal, ki so imeli oslabljen želodec ali pa kte-
rim se je voda zapérala i. t. d. Zató sedej
zopet ta svèt ponavljajo, rekoč: „Kdor se hoče z
retkvijo v imenovanih boleznih ozdraviti, je ne
sme z jesiham in oljem jesti: takó vžita retkev ne
pomaga nič.“ Kdor se hoče z njo ozdraviti, naj
nariba černe retkve z kožo vred na ribežnu,
potem naj vodo, ki jo retkev v sebi ima, iz nje
iztisne in te vode, vsako jutro skozi 3—4 tedne
kake dve žlici povžije. Od konca človeku, ki ni
navajen, ta voda nemalo želodec teží, to pa nič
ne dé — v 3 tednih se že pokaže zdravilna moč
retkvene vode. To je domače zdravilo in nam re-
vežam bolj tekne, ko drage toplice bogatincam."
Takó govoré vertnarske Novice. Mi temu le pri-
stavimo, de je retkev zares dobra pomoč v marsi-
kterih boleznih oslabljeniga želodca, v vodenici,
cingoti (škorbutu) i. t. d. tode zavoljo retk
ve se
ne sme pomoč praviga zdravnika zamuditi.
Očiten dokazik, kakó koristno je deteljo
gipsati.
Benjamin Franklin, visoko učen in celi-
mu omikanimu svetu dobro znan mož, je zadnje
dni svojiga življenja na svojim kmetijstvu pràv
veselo preživel. Nar veči veselje mu je bilo, svoje
sosede v kmetovanji podučiti, zatorej jih je, pre-
pričan od velikiga dobička, kteriga detelja sle-
hernimu kmetovavcu prinese, vedno nagovarjal,
deteljše spomladi z gipsam (sadro) poštupavati.
Sosedje so terdovratni pri svoji šegi ostali in se
niso hotli nikakor gipsanja poprijeti, akoravno so
z lastnimi očmi vidili, de je Franklinova detelja
zmirej veliko veliko lepši bila od vsake druge; mi-
slili so si: mož je bogat ter zamore svoje njive
veliko bolji gnojiti in zavoljo tega mu tudi dete-
lja lepší raste.
Kaj storí Franklin, terdovratneže očitno pre-
pričati? Na spomlad gre skrivej na svojo njivo, ki
je bila z deteljo obsejana, in ki je kmetam pràv
pred nosam ležala. Vzame nekoliko gipsa seboj in
poštupa kos njive takó, de z belo štupo pràv ve-
like čerke po nji naredi, in de so se lahko tele be-
sede brale:
Tukaj je z gipsam poštupano.
Zvunej tega pa te njive ni clo nič poštupal.
Neke tedne potem se je vidilo, kakó čversto je
detelja na gipsanih čerkah kviško šla; visokeji in
gosteji je bila, takó de so se z gipsam zapisane bese-
de „tukaj je z gipsam poštupano" pràv lahko
brale. Vsak, kdor je memo njive šel, je na visoki
in začerneli detelji že od deleč imenovane besede
bral in se je čudil, ko je velik razloček med gip-
sano in negipsano deteljo vidil. Nevernim kmetam
pa so se zdej oči odperle in spoznali so, de ni sam
gnoj detelje kviško pognal, sicer bi bila mogla
po celi njivi enako velika biti. Odsihmal so se
Franklinovi sosedje gipsanja poprijeli in so mu
Slovenske besede.
(Nadalje.)
R. Ali se vam šole takó potrebne zdijo?
J. Takó potrebne so nam, kakor ribi voda.
Brez nauka ne moremo se izobraziti in brez šol
se ne moremo takó visoko povzdigniti, kakor dru-
gi izobraženi narodi. Ravno zató vsak sostavek
(Aufsatz) v „Novicah" takó zvesto beremo, kteri
nam kaj od učilnic (šol) na Slovenskim pové. Slo-
venskega rodoljuba perva in poslednja misel za
Bogam so učilnice. — Da bi se mi Slovenci v
tem le na druge izobražene narode ogledali in jih
posnemali! Poglejmo samo na naše sosede Nemce,
kakó za nemške šole skerbé, kakó pametno ravna-
jo; povsod imajo nemških šol dovelj. Mi pa — jaz
le samo zató Slovencam to očitam, da bi spo-
znaje v čem krivo obračamo, poravnali, kar je
napčniga — mi pa, pravim, smo za učilnice še pre-
mlačni. To ne govorim od vsih, Bog obvari! Jih
je tudi v Slovenii žlahtnih rodoljubov, kteri se,
spoznavši potrebo, skerbno v učilnicah trudijo.
Hvala jim! — Pa od pametnih Nemcov se v tem
še moremo mnogo lepega in pametnega naučiti. Po
Nemskim imajo šol dovelj; kér se je pa nekoliko
Nemcev iz Nemškiga preselilo črez morje v Ameri-
ko, tudi še za leté bratovsko skerbé, tudi denar-
je pošiljajo, jim nemške šole in cerkve v Ameriki
napravljajo. Ali ni to lepó? — To se vidi v buk-
vicah „Berichte der Leopoldinen Stiftung 1844.“
Bratovščina sv. Leopolda je zbrala na ta namen
lani 46,468 goldinarjev in 19 in pol kr. Mnogo
se za šole in vero zgodí. V mestu Cincinati so
izzidali dve lepi veliki cerkvi samo za Nemce,
tudi sirotišnico (Weisenhaus) za nemške sirote,
in šolo za 600 nemških otrok (stran 1.). Te dve
cerkvi bodete skoro premalo za tamošnje Nemce
(str. 5.). Dve cerkvi v Zanesvilli ste velike in
krasne, jedna je za Amerikance, jedna pa za Nemce
(str. 6.). Tudi v mesto Detroit je bratovščina de-
narjev poslala za tamošnje Nemce (st. 14.); takó tudi
189
v mesto Richmond in v St. Louisk), kjer še ni-
majo cerkve, ktera bi samo za Nemce namenjena
bila, pa nemške duhovnike so vender dobili (st.
19.). V mestu Nashvillu tudi še nimajo cerkve
posebno za Nemce, ako pa bratovščina jim po-
maga, bodo si jedno izzidali in nad vrata napisali:
Germanorum pietas erexit, to je: Pobožni
Nemci so jo izzidali (str. 28.). Na Štajer-
skim in po Krajnskim, Koroškim in Ter-
žaškim se je za to bratovščino lani zbralo 9517
gold. 32 kr. in pol. Ali smo Slovenci za slovenske
učilnice tudi kaj nabrali in koliko? — Da bi le kdo
tako seme znašel, da bi se vsejalo, in da bi iz nje-
ga sama od sebe šola zrastla, — kakó bi to bilo dobro
za nas!
(Dalje sledí.)
Priden sadjo- in vinorednik na visoki gori.
Visoke častí vredni gosp. tehant Jakob Dolenc
so odborstvo c. k. kmetijske družbe unidan pràv razve-
selili, ko so mu oznanili, de na visokim hribu pri sv.
Andreji v Loški fari neki kmet stanuje, Tomaž
Vernik po imenu, ki ima posebno veselje z sadjorejo,
in ki je pred nekimi leti iz pašnika nograd naredil,
na kterim si je letas več ko 1200 bokalov môšta pride-
lal. Za ogled so nam gospod tehant dve hruški iz
Vernikoviga verta poslali in pa dva sladka grojzda;
vsaka hruška dobriga plemena skorej en funt tehta,
en grojzd 27 lotov, drugi pa 26 lotov. Hruške imenuje
špôrglje. Gosp. tehant so obljubili, vert in nograd prid-
niga Vernika c. k. kmetijski družbi bolj na tanjko popi-
sati, in nadjamo se, de ga bo ona pri prihodnjim velikim
zboru zavoljo njegoviga hvale vredniga prizadevanja z
sreberno svetinjo počastila, ktera je posebno prid-
nim oskerbovavcam sadniga drevja namenjena.
Naj bo sadjorednik na visocim hribu drugim kme-
tam na planjavah v spodbodo in v izgled! Vrednistvo.
Skušen nauk.
M. K. iz Češnjic nam je povedal, de mu je pred
nekimi dnevi lepo kravo hudo napenjalo, ki je s suhim
fižolam nit požerla, po kteri se fižol na prekle ovija.
Veliko so poskušali, pa nič ni pomagalo, zatorej so ža-
lostni že obupali. K sreči gospodarju na misel pride, de
je lani v Novicah bral, de se mora pri hudim napen-
janji živinčetu vamp prebôsti in sicer tam, kjer je nar
bolj napet. To so storili, in kravi je bilo berž poma-
gano. Rano so ji z neprehvaljenim hribovskim pri-
mažkam (arniko) ozdravili, in vsa zdrava krava bo kma-
lo telička imela. Bog poplačej Novicam otetbo krave
in telička!
K. H.
Hvala komur hvala gre.
Umni in omikani kmetje in rokdelci niso samo zató
spoštovanja vredni, kér nam kruh in druzih potrebnih
rečí pridelujejo, ampak tudi zató, kér zamorejo k po-
vikšanji in pomnoženji raznih vednost, posebno natoro-
in storoznanstva dostikrat kaj pripomoči. Tako očitno
hvalo zaslužijo neki kmetje iz Grobelj med Šent Jer-
nejem in Kostanjevco, ki so mi o letašnjih šolskih
praznikih z velikim veseljem vse povedali in razkazali,
kar so pred 4. leti na tem kraji starih rečí iz zemlje iz-
kopali. Posebno hvalo zasluži tudi prijazni kerčmar iz
Stariga Terga poleg Višnje Gore, Simončič po
imenu, kterimu sploh Salomon pravijo, ki me je na
*) Po pismu gosp. Premutata (Novični list 35.) so jo mende
v mescu Kimovcu 1844 dobili.
Vredništvo.
tisto mesto peljal, kjer se imenitno ležiše lahkiga kam-
nja (Tuffstein) vidi, kakoršniga je le malokje viditi; tudi
tisti kraj mi je pokazal, kjer Dedindolov potok pod Ter-
stenikam teče, brez de bi se voda teh potokov nekod ste-
kala. Enako pohvaljenje zaslužijo tudi kmetje še več
druzih krajev, ki so se mi v enacih zadevah pràv prijazni
skazali, tode tukaj mi prostora manjka vsih posamim
opomniti. Samó kovača iz Zgorne Straže poleg To-
plic, Martina Picelna moram še pohvaliti, ki mi je,
ko sim staro stražo ogledoval, 3 ondi skopane stare že-
leza (dva meča in eno zazobino ali sulico) pokazal, ter
mi jih je brez vsiga plačila za Ljubljanski muzeum po-
nudil.
Po tacih in enacih delih se tedej skazuje razum-
nost in dobro sercé naših kmetov.
De bi bili pač vsi naši domorodci tacih misel, in
de bi povsod, karkoli posebniga stariga najdejo, za naš
muzeum ali pa za zgodovinsko družbo prihranovali. Po
tem takim bodo tudi kmetovavci in rokodelci k mnogoteri
vednosti pripomogli, ktera jim bo po drugi poti zopet
povernila, kar so ji oní dobriga skazali; zakaj vse vedno-
sti so med seboj v eno koló zvezane, in ena drugo podpira.
V Ljubljani 27. Kimovca 1845.
Peter Petruci,
c. k. učenik pesništva in govorništva,
in ud zgodovinske družbe.
Domača povest.
Veličaštno cerkvenovojaško obhajanje v Ipavski dolini 16. Kozo-
perska.
(Konec.)
Po dokončanih biljah so gospod Matija Vertove,
Št. Vidški fajmošter, po želji vojaškiga poglavarja, kér
so vsi pričijoči oficirji in vojaki slovenšino razumeli, na-
sledni nagovor v slovenskim jeziku izustili:
Visoko Veljavni!
„Spomin obhajamo visokoserčniga konjika, kteri je
pred 32 leti junaške smerti tukaj umerl. Nam, ki smo
tisti čas že v šestim letu duhovno pastirstvo v dolini
opravljali, in ravno tisti dan slave polno smert junaka
zvedili, naj bo dovoljeno, današnje praznično cerkveno
opravilo visokiga pomena z kratkim nagovoram skleniti.
3. dan Kozoperska 1813 je bil celi Ipavski do-
lini večniga spominstva vredni dan, ob kterim je bilo
nam — rešenim iz rok sovražnika — pripušeno iz celih
pers dihati, očitno veseliti in srečne čislati se, de so nas
bili presvitli avstrijanski Cesar Franc otéli, in vnovič
pod Svoje vse osrečljivo vladarstvo spravili.
Ravno tisti dan je tudi danes hvaleni Pavl Ro-
staz, množen konjik veljavniga c. k. petiga regimenta,
mlad, verl in upa poln mož — sin žlahtnoserčniga in ja-
kiga ogerskiga naroda, kteri je omahovani sedež Marije
Terezije podpiral, in ki si v poslednjih časih močno pri-
zadeva, po modrih kmetijskih, obertniskih in kupčijskih
postavah visokeji stopnjo blažnosti doseči — tukajle na
cesti, blizo te hiše božje v čverstim in premažnim kre-
sanji z zopernikovo zadnjo stražo, svojo žlahtno kri prelil,
in iz pokoršine do Cesarja in za rešenje naše drage
domovine, svojo dušo junakoserčno pustil.
Berž ko so bili lpavci — kteri so se ob tistih zlo
nevarnih časih z gerečo ljubeznijo do milostljiviga Cesarja
Franca in svoje domovine obnašali — zaliga junaka
slavno smert iz ust eškadronskih gospodov oficirjev in
druzih njegovih tovaršev zaslišali, so z enim duham po-
skerbeli, njegovo lepo smert s kristjanskim pogrebam
počastiti, in so na hitro narejenim znamnju njegovo imé
vnukam v spomin zročili.
Gospod baron Gramont, ki so takrat pri rav-
no tistih huzarjih njegov korporal bili, in pred devet
letmi stotnik Brodsko — mejaškiga regimenta v Ipavi
180
stanovali, so bili dali za svoje stroške spominšino Pavlu
Rostazu, svojimu nekdanjimu tovaršu v regimentu, kte-
riga junakoserčnosti so sami priča bili, ponoviti, jo z
celo svojo kompanijo na tem mestu po vojaški šegi po-
častiti in s posebno prazničnim cerkvenim obhajanjem
posvetiti.
Danes bomo pa, Visoko Častiti! na ravno tistim
svetim mestu slavni junakaserčnosti Pavla Rostaza novi
in stanovitniši spominik posvetili, kteriga so mu — svo-
jimu nekdanjimu tovaršu — vsi udje od perviga do zad-
njiga častitiga c. k. petiga huzarskiga regimenta omislili.
Kakor regimenta jakimu sinu, bo letá krasni spominik
tudi vsim njegovim tovaršam, ki so mu ga postavili, v
veliko veliko čast; kar pa njegovo veljavo še veliko viši
povzdigne, je, de ga ni navaden kamnarski podobodél,
ampak c. k. oflcir verle avstrijanske vojne iz terdiga
kamna umetno izdelal, in podobi pràv pràv primerjen
duh vdihnil.
Cerkev — razlagavka svete vere, té iz nebes nam
milo poslane oznanovavke mirú — vsako čednost spozno-
vavši, in tó, za ohranjenje mirú takó potrebno krepost
visoko spoštovavši, posvečuje s posebno radostjo spomin-
ke, postavljene v čast junaških domovine sinov; torej
priporočí in zročí tudi ona letó sveto spominšino verliga
Pavla Rostaza pobožnim prebivavcam lpavske doline,
zavetni skerbi visoko častite tehantije in velavne kanton-
ske komisije, de bi tudi v prihodnjih stoletjih vsi avstri-
janski vojaki in drugih dežel verli sinovi memo tega
svetiga mesta popotvaje, vidili, spoznali in se učili: kakó
lepo in slavno je — za domovino svojo kri pre-
liti! —
Vam pa prevrednim namestnikam veljavniga c. k.
petiga huzarskiga, zdaj kraljevo Sardinjskiga imenova-
niga regimenta, v kteriga imeni se je dragi, danes po-
svečen spominik postavil, Vam naj se današnje visoko
obhajanje globoko v spomin in v serce vtisne, in naj Vas.
ko bi domovina v nevarnosti zdihovala, k enaki junako-
serčnosti spodbada! Vaš poklic, Vaša dolžnost je, in
Vaša lastna čast tirja od Vas, de Svojo kri, de Svoje
življenje za ohranjenje presvitliga Cesarja in drage do-
movine stavite. Verlim in junaškim domovine sinovam
dodelí vikši Oblastnik nevenljivi zmage venec!
Blago dušo danes visoko čislaniga junaka, ktero je
on iz nepremakljive zvestobe do Cesarja in iz goreče
ljubezni do rojstne dežele, kakor mučenc ali marternik,
blizo tukaj le iz serčnosti pustil, je usmiljeni Bog v svoje
sveto varstvo vzel; njegovi pozemljski ostanjki pak naj
na tem svetim mesti pod brambo Marije, naše preljube
Gospé, ktero v ti hiši božji častimo, do dneva vstajenja
s častjo in v miru počivajo!“ —
Po dokončanim nagovoru so še Goriški gospodje
pevci lepo pesem „Junaka spanje" pràv čversto brez
orglanja zapeli. Na to so več časa popred iškopane in v
spodobni tružici spravljene kostí Pavla Rostaza iz
cerkve med spremljenjem vojaške častivne straže na to
mesto prenesli, spominik blagoslovili in potem tružico s
kostmi pod-nj v pokopališe položili. Zadnjič je praznič-
no oblečena vojašna, ki se je nasproti cerkvi in spomin-
šini nastavila, letí po svojih šegah trikrat vklonila, in
jo s trojnim streljanjem in z muziko počastila.
To od ene straní kar ganljivo, od druge pa k nar
veči junakoserčnosti spodbodljivo obhajanje se je spominu
vsih pričijočih globoko vtisnilo. Ko bi se bilo le pet dni
popred za to obhajanje zvedilo, bi ne bila mogla sicer
zlo prostorna cerkev privretiga ljudstva obseči.
Vsi gospodje oficirji so bili h sklepu od gospoda
groſa Lantirja na kosilo povabljeni, kér so zdravico
presvitlimu Cesarju Ferdinandu, po tem veljavnimu
petimu huzarskimu regimentu, celi verli cesarsko kraljevi
vojni in še drugim napivali. Na večer je lepa vojaška
muzika na plesišu v Tábri pričijočo gospôdo k veselimu
plesu združila.
Bolj veljavna množica kantonske komisije je na-
hitrama toliko denarja zložila, de so iz njega množni
vojaki oba dni svoje pričijočnosti v Ipavi, z mesam,
rajžem in vinam gostovani bili.
Zahvala.
Gosp. Kl. Janša, naravoslovec v Ljubljani, je
zvesto spolnil, kar nam je obljubil in v letašnjih velikih
šolskih praznikih po Gorenskim nabrane slovenske ime-
na z zeliši vred, nam podal. Nej bode zató pridnimu go-
spodu Janšatu očitna hvala in zahvala. Vredništvo.
Urno, kaj je noviga?
(Za svetovavca pri c. k. Teržaškim dežel-
nim poglavarstvu) namesto na Dunaj poklicaniga
gospoda Dr. And. Gollmajerja, c. k. svetovavca pri
dvorni komisii, so presvitli Cesar po sklepu od 18. tega
mesca gospoda Ignaca Beka, fajmoštra v Velkim
Olkovcu in vodja c. k. Cnojmških latinskih šol na
Marskím, izvolili.
(Na Irskim) — deželi pod Angležkim kraljestvam
— so se začeli strašne lakote bati zató, kér jim je gnjilo-
ba skorej ves korún — edini živež Irskiga ljudstva —
pokončala.
Veselo oznanilo.
Vredništvo teh Novic je 300 iztisov (eksemplarov)
v slovenski jezik prestavljeniga nagovora Njih Prevzvi-
šenosti milostljiviga škoſa in kneza gosp. gosp. Antona
Alojza, kteriga smo v 42. listu natisnili, vodju c. k.
domorodniga regimenta podálo s tem namenam, de bi ga
dali med vojake tega regimenta razdeliti. Temu natisu
smo ob kratkim tudi nagovor c. k. vodja, žlahtniga go-
spoda M. Görgerja v slovenskim jeziku pridjali; potroški
celiga natisa pa so bili iz tiste zaloge poplačani, ktero
so mestniki za praznovanje 24. Kimovca nabrali. — Vodja
domorodniga regimenta so podeljene slovenske iztise z
velikim veseljem sprejeli in ukazali jih v spomin tega
veličastniga obhajanja precej med vojake razdeliti.
Po ti poti je prelepi in krepki nagovor po svoji vrednosti
razglasen, in brali ga bodo tudi tisti, ki nemškiga jezi-
ka ne razumejo.
Vganjka.
Veliko imam očí, pa vender sim slep —
Per vsakim očesu zraste mi rep.
V Ljubljani
V Krajnju
Zitni kus.
31. Kozoper-
ska.
27. Kozoper-
ska.
gold.  kr.
gold. kr
mernik Pšenice domače ..
banaške...
»
Turšice.....
..
Soršice .......
Reži ...... . . . . .
Ječmena . . . . . . . .
1
2
1
50
1
2
57
7
12
34
26
»
12
21
10
Prosa .. . . . .. .
Ajde .. . . .
Ovsa . . . . . .
42
10
57
45
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.