192
Preširn in Petrarka.
Govoril Janko Pajk v besedi goriški 30. maja.
Slavna gospoda! Namenil sem se v tem kratko od-menjenem času predočiti črtice iz življenja in spisov moža, ki je pri nas Slovencih dospel vrh Parnasa ko pravi pesnik in izurjen umetnik v pestovanji domačega jezika — predočiti sem se namenil našega lirika, neu-mrlega Franceta Preširn a.
To pa mislim tako storiti, da našemu pesniku slavnega talijanskega lirika Frančiška Petrarka nasproti stavim, ker so teh dveh pesnikov dogodbe in duševne sposobnosti si zelo podobne. Že naš pesnik sam, kakor je mnogim mojih častitih poslušateljev znano, nas na tako primerjanje napeljuje prilikovaje večkrat v svojih spisih svoje zadeve Petrarkinim. Za veči dokaz tega hočem sonet na 149. strani njegovih ^Poezij" prečitati, ki se glasi tako-le:
„Sanjalo se mi je, da v svetem raji Bila sva srečna tam brez zapopadka; Bila je preč življenja doba kratka, Kjer me od tebe ločijo časi, kraji.
Sedela z Lavro ti si sestra mlaji, Pred vama je bila dni prejšnih pratfka, Bila med vama govorica sladka, Kako slovela ktera je od vaji.
In tam na tehtnico s vet'ga Mihela,
S Petrarkam djala sva sonete svoje, —
Visoko moja skled'ca je zletela.
Pridjala čednosti sva nje in tvoje Vsak svojim pesmam, in skudela Njega bila ni niz' od skled'ce moje."
Očito iz tega soneta je dvoje, da Preširn sebe Petrarki in svojo Julijo Petrarkini L a vri primerja. Kako in zakaj, — to naj pokaže kratek popis življenja obeh pesnikov.
France Preširn je bil rojen 3. dec. leta 1800 v Breznici na Kranjskem. Latinske šole in modroslovje dokončal je v Ljubljani, pravdne nauke pa je dovršil v Beču, kjer je tudi dohtar pravd postal. Vrnivši se iz Beča v Ljubljano je stopil v tamošnji komorni kan-celii v službo in še le več let pozneje je postal samostojen kakor odvetnik (advokat) v Kranji.
Mož prebistrega uma in preblage čutnosti, kako-vega iz njegovih pesem poznavamo, je poleg poslov svojega pravdnega poklica lepe umetnosti ljubil. To nam najbolj pričajo Preširnove dela, zraven pa gotova sporočila njegovih poŠtovateljev. Tak je bil med ostalimi Miha Kastelic, ki na pesnikovem grobu poje:
„Slavnih Grekov in Rimljanov, Albioncov, Italijanov, Franc'je jezik bil ti drag."
Slovstva romanskih narodov so tedaj poleg druzih Preširnu bile ljube.
Najvažnejša prigodba Preširnovega življenja, to je, taka prigodba, ki je imela največi upljiv do njegovega celega življenja, bila je nesrečna ljubav do Julije. Kje, kadaj in kako se je v Preširnu plamen ta unel, to nam pripoveduje v sonetu na 132. strani.
Od tiste dobe so se vse pesnikove misli okoli edinega uzora njegove ljubavi sukale; Julija je bila po-četek in konec njegovega pesnikovanja.
Pregoreča in presilna moč ljubavi pesnikove je kriva,  da  so  predmeti,   djanja  in   osebe   Preširnovih
pesmotvorov vseskozi zaljubljene,   kar je  pesnik  sam uvidel poje:
„Vse misli 'zvirajo 'z ljubezni ene."
Po nježnem in umetnem pesmarjenju, h kteremu ga je ljubav spodbadala, je Preširn dobil glas najboljšega slovenskega lirika in je pravi pesnik ljubezni postal.
Predno pa celo življenje Preširnovo pregledamo, ozrimo se na život Petrarkin. Francesco Petrarca se je rodil v Arezzu na Toskanskem 20. julija leta 1304 iz precej imenitne florentinske begajoče rodbine. Še za pesnika mladih let so se njegovi roditelji v Avignon, srednje mesto na sedanjem južnem Francoz-kem, takrat pa sedež papežki, preselili in tam je Petrarka otročje leta in srednjo starost preživel. Po očetovem povelju se je mladeneč pravdoslovja in sicer v Montpellier-u, pozneje pa v Bologni učil. Po rani smrti svojih roditeljev pa se je pravdi odpovedal in ves lepim vednostim, posebno filozofu in filologii, posvetil. To mu je toliko lože bilo, ker so prijatli, kakor mogočna rodbina Colonna, za-nj po očetovsko skrbeli. Preskočim vse drugo in hočem samo omeniti slučaj njegovega življenja, ki ga je lirika in talijanskega pisatelja — zakaj Petrarka je največ latinski pisal — storil; imam njegovo ljubezen do Lavre v mislih. Lavra je bila vitežkega rodu, v Avignonu doma. V osemnajstem letu starosti se je nekemu Ugu d i Sade, ki je obširno delo o Petrarki zapustil, za ženo udala. Petrarka začetek svoje ljubezni sam s temi besedami opisuje: ,,Lavra se je prvikrat prikazala mojim očem v prvem času moje mladenčne starosti v letu 1327, dne 6. aprila" — tudi na enakem mestu, kakor ga popisuje v sonetu na str. 132. Od tega dne mu je bila ljubav do Lavre, — ktera mu pa nikdar ni svojih pravih misel odkrila — voditeljica pri vseh djanjih; ljubav mu je odpirala do onda skrite zaklade pesništva; ljubav ga je navduševala z blagimi in nebeškimi čuti — ali ga je tudi mučila do milega. Zapuščina one Petrarkine dobe je ogromno število sonetov in drugih pesem , ki izrazujejo vse tajnosti srca in blisčijo v najkrasnejši besedi, tako da je Petrarka postal kralj lirične poezije talijanske.
Ako zdaj pogledamo na Preširnovo življenje, vidimo, kako temno in neprijazno je bilo. Neskončna tožnost se vleče skozi vse njegove poezije. Najživeje nam popisuje pesnik svoje stanje, kadar o značaju svojih poezij govori:
„Ur temnih so zatirale jih sile Vse pevca dni, ki ti te pesmi poje; Obup, življenja gnjus začela boje, Erinje vse so se ga polastile."
Ali tudi ,,pevec brez upa" se je končno trdi osodi udal in preveliki ljubezni odpovedal, da si čisti plam ljubavi v sebi ohranivši, kar nam jaaznanja posebno v zadnjem svojem sonetu Matiju Čopu, kjer o sebi pravi:
„Pokopal misli visokoleteče, Zelj& nespolnjenih sim bolečine, Ko Črtomir ves up na zemlji sreče."
in v tistem sonetu, nekoliko više govori:
„Minljivost sladkih zvez ne svet' oznani, Da srečen je le ta, kdor z Bogomilo Up sreče unstran groba v prsih hrani."
V teh besedah vidimo naertan pomen in^ namen „Krsta pri Savici", kjer nam v osebah Črtomira in Bogomile, ki sta krivo pagansko vero v katoliško in pozemsko, posvetno ljubezen v nadzemsko, nebeško spremenila, spreobrnjenje svojega lastnega mišljenja dokazuje. Tudi on je previdil nečimernost minljive sreče na svetu in je začel v prsih gojiti nado večnega,  un-
stranskega osrečenja. Prebivsi vsakoršne bolečine srca in upiraje svoje duševne oči na nadzemske stvari je Preširn umri 8. februarja 1849 v Kranji.
Srečnejšo ko Preširn je Petrarka užival starost. Eden in dvajset dolgih let je nosil butaro posvetne ljubezni („tennemi Amor anni ventuno son. 84. in mort. d. Mad. Laur.), kar je zadnjič „slepoto" svoje ljubezni in „zgublj enega truda" uvidil. To spremembo svojih posvetnih misel v pobožne prekrasno popisuje v veličastnih pesmih znanih „trionfi", posebno v „trionfi d* A more" in „della mor te." Ves pokojen in miren je Petrarka umrl leta 1374.   •
S tem, kar sem do zdaj povedal, nikakor ne bodi rečeno, da je Preširn v svojih pesmih Petrarko posnemal, da je samo po Petrarkinih stopinjah hodil. Teh misli jaz nikakor nisem; temveč sem se iz primerjanja Petrarkinih in Preširnovih pesem prepričal, da je med obema poezijama notranja sorodnost, to je, priličnost čutja najti, ali da so našega pesnika poezije samo-stalni plodi njegove lastne domišlije in skušnje. Tudi ni z mojim govorom rečeno, da je naš Preširn v poezii enak Petrarki, on, ki se v gori navedenem sonetu tako čedno z a Petrarka postavlja, ampak moja sodba in namen mojih besed je bil le pokazati, da je Preširnu bil Petrarka skoz in skoz znan, da je Preširn brž zapazil duševno in osodno sorodnost obeh in da je zatega voljo Petrarke omenjal in spominjal se. Da je razun te podobnosti — nesrečne ljubezni — zares dosti točk med obema pesnikoma enakih, to je vsakemu v hipu očitno, kdor je prevdarjal književne okolinosti, v kterih sta oba živela.
193