Sergej: O tebi sanjam vsako noč . . . 303 Kdo bila vam mati ? Kdo bil vam je kum ? ah, vseh skupaj ne oplaši bodri se pogum!« v A ne more pregnati strahu. Črne misli ga obletajo, kakor jate vranov vrešče nad njegovo potjo. Nedosežno naivno je izražen ta v strah v pesmi: »Pa ne pojdem prek poljan.« »Črna slutnja gre z meno!« To je trpka brašnja iz cukrarne v svet: smrtna kal in strah pred smrtjo za prigrizek! Vse temnejše so njegove nočne fantazije in vse trpkejši je njegov prezir. S kako sovražnim očesom je gledal zadnji čas v svet in kako je sodil o sladkem človekoljubju, nam kaže najostreje pesem »Ti sam si drag si«. Vse zveze so pretrgane, vsi kompromisi zavrženi: vsak na svoji strani — očito in odkrito si glejmo oči v oči, ne prikrivajmo si, da smo si nasprotniki! In vendar, Damijan, sosed za zidom, nama obema ni nič kaj lahko. In če ti je prav, pošljem ti v tolažbo vina. A meni, Damijan, bo skoro boljše, in takrat, Damijan, ti potrkam v znamenje na zid. A kako bo potem s teboj, Damijan, sosed za zidom ? . . . Je li hotel kaj povedati s svojo zadnjo pesmijo ali ne — povedal je! »Ne bodi vendar preveč bolan!« In ti — Damijan ?! 0 tebi sanjam tebi sanjam vsako noč, o tebi, Erna sladka — objemljem te poljubljajoč s slastjo brez zapopadka. — Kako v prelestnih teh nočeh drhtiš na prsih mojih! -— Vso srečo čitam ti v očeh, v nasmehih zrem jo tvojih . . . Vsako noč . . . In srce mi zahrepeni po oni dolgi noči, ki v groba hladni žemljici po smrti mi napoči. Saj sanjal tam bi vekomaj o tebi sanje sladke — a tu na zemlji so sedaj mi te noči prekratke! — Sergej. 304 Podlimbarski: Potresna povest. Potresna povest. Spisal Podlimbarski. (Dalje.) fric Andrej je bil petinsedemdesetleten, zgrbljen, suh in sključen starček skopuh. Po drugem sunku je vstal iz postelje in prižgal luč. Poskusil je, če se zapah pri veznih durih ni kako zrahljal, če se okna niso razmaknila in če zatiči niso popustili. Ko je našel tudi svojo skrinjo v redu, je zopet legel. Vzel je molek, ki je visel na steni pri postelji, in je začel moliti. Moleč se je spomnil, da je enkrat že izkusil po jakosti podoben potres, le da je bil takratni sunek krajši. Sedel je takrat v domači hiši na skrinji in skrinja se je nekatere-krati pomeknila pod njim na desno in na levo in obratno. Začel je razbirati, koliko let je že tega, in pri takem razbiranju mu je zlezla molitev iz srca na ustnice, odkoder mu je kmalu raz-puhtela na vse vetrove. Dolgo ni mogel uganiti pravega leta, dasi je imel v spominu ohranjenih dokaj imenitnih dogodkov svojega dolgega življenja, ki so mu pomagali uvrstiti čas tako, da se je pokazal v zgodovinsko-kronološkem redu. Ti imenitni dogodki so se nanašali večinoma na obrodke gabrovškega polja, na navadne in naravne priključke z domačo živino, ali pa na smrtne slučaje. Dolgo se je zastonj ubijal; zastonj je postavil pred svoje duševno obzorje celo vrsto juncev, pomešanih s kravami, ki so jih njegov oče odredili ali pa kupili in prodali; postavil je v kronološki red več nego sedem dobrih in sedem slabih letin, a brez uspeha; uvrstil je tudi blizu deset znancev in sorodnikov, ki so šli pred njim v večnost, pa tudi tu njegov spomin še ni hotel speljati. In glej, po dolgem duševnem prebavljanju in pripletavanju različnih dogodkov se mu je posvetilo naposled tako na naglem, da se je z roko tlesknil po glavi, češ: kako da se precej nisem domislil tega. Na mah mu je šinilo na um, da se je potres prigodil baš tisti dan, ko so njegova mati pekli pogačo, da jo ponese k Porenetovim. Rajna stara Porenela je rodila tisti teden hčer, kateri so bili njegova mati za krstno botro. In 'krstna botra mora poslati po starem običaju pogačo novemu zarodu. Tista Porenelina hči, pozneje omožena Cuclja, je umrla letošnji predpust — večna luč naj Podlimbarski: Potresna povest. 305 ji sveti! — petinpetdeset let stara, torej bo že petinpetdeset let od zadnjega hudega potresa. Ko je stric Andrej dognal to stvar, je položil radovoljno trudno glavo na blazino in zamižal, kakor počije učeni starinar, kadar je po dolgih naporih do korena utemeljil, iz katere dobe je črepinja, ki jo je našel v zemlji. Bog ve, kakšne dogodke bi bila prebavljala Andrejeva duša, da ga ni zmotilo štorkljanje pred kočo in zatem trkanje na okno. Prisopel je bil namreč iz vasi njegov prijatelj Krulčev Peter, ki je stanoval v drugem koncu njegove koče. Tesar se je skril za župniške hleve, ko je bil pobegnil od Smoletove gostilne, ker se mu je zdel kraj okrog župnišča svet in najbolj varen. Videl je, kako je zdrknila streha z zvonika in kako se ziblje župnišče. Hotel je v strahu zakričati na ves glas, pa beseda mu je brez zvoka trepetala na ustnicah. Ko pa so poleg njega zakrulile svinje, so mu vstali lasje pokoncu in zapustil je svoje zavetišče ter zbežal domov. »Andreja, Andrejka!« je klical Peter in trkal na okno. »Kaj pa je?« je vprašal nevoljno stric Andrej. »Oh, še vprašuj, kaj ? Ali ne vidiš, da gre narazen svet, da pokajo skale? Moli, prijatelj, in premišljuj, ali si pošteno opravil velikonočno izpoved ali si utajil kaj!« »Peter, dobro zapri in zakleni v svojem koncu! Ob takem času je vse zmešano in slepo; le tat se kaj rad priplazi in uzma. Le posluhni me!« Tesarju se je zdelo, da si izvoli boljši del, če izmoli par oče-našev za večno zveličanje, nego da se ukvarja s skopim in trdovratnim prijateljem. Zapustil je torej okno, in ker si ni upal v kočo, se je utaboril pri deskah, ki so v skladanici ležale pred kočo. Pokleknil je na rodno mater zemljo, naslonil se s komolcema na skladanico in skrušenega srca je poglobil glavo k deski. Pri vsakem sunku je šklepetaje z zobmi dvignil glavo in pogledal, stoji li še koča na svojem mestu. In ves prepadel je klical v goro, kakor je slišal v narodni pesmi: »Pomagaj, Bog, svet' Valentin in njegov brat, svet' Peregrin!« Tako ga je našel Tone. »Kje so pa stric?« je vprašal očanca. »V koči leži klada kladasta in roke drži na svojem denarju, da mu ga ne odnese tat in ne sne molj. Idi, idi in reci mu, naj pusti posvetne stvari pri kraju in naj prosi nebesa odpuščanja »Ljubljanski Zvon« 5. XXIII. 1903. 20 306 Podlirabarski: Potresna povest. grehov, ker kdo ve, če ne bomo stali v kratkem vsi pred večnim sodnikom. Zdaj le dobra dela in čista vest kaj zaležejo, vse drugo je ob veljavo.« Tone je stopil k oknu in potrkal nanj s tako silo, da se je odprlo. »Dobro jutro, stric!« je klical skozi odprtino. »Prišel sem pogledat, kako se vam godi in če potrebujete česa.« »Boljše jutro nam Bog daj!« je klical stric, pokašljujoč v po- v stelji. »Ziv sem, le hripa me mori, da se Bogu smili.« »Zakaj pa iz koče niste šli ? Kako lahko bi se bilo na vas podrlo! Pri nas nočimo vsi na zelniku.« »Oh, kam pojdem, ljubi moj ? Tvoj oče se ne meni dosti, če mu prav pokradejo v hiši, saj ima dosti polja, lepe travnike in zarasle gozde in teh mu ne more odnesti nihče. Jaz pa nimam drugega, v nego kar vidiš tu okoli mene. Ce se tat priplazi in mi še to odnese, moram pa res kar gladu umreti.« »Take sile bi ne bilo, stric« »Oh, ti si še mlad, pa še ne veš, kako je na svetu. Lej ga, v zapri okno, mraz gre noter! Ze tako mi je celo noč, kakor bi me tresla mrzlica, zdaj si pa še odprl okno. Kako, da sem ga tako slabo zataknil!« »Potres vas stresava, stric, in ne mrzlica,« je dejal Tone in priprl okno. V tem trenotku se je prigodil zopet močan sunek, ne vemo kateri, ker težko jih je bilo šteti ono noč. Slišati je bilo v dalji votlo bobnenje, kakor bi se podirale Kamniške planine. Tone je plaho skočil od koče. Dasi so zaškripali tramovi, se mu je vendar zdelo, da v leseni koči za človeka ni toliko nevarnosti kakor v zidani. Zato strica več ni hotel spravljati pod milo nebo. Ko se je obrnil, je stal Krulčev Peter pred njim. In tako ga je ogovoril tesar: »Tone, ti si mnogo študiral in do nove maše bi bil lahko pricijazil, da si hotel. Pa ti že veš, zakaj si se z obema komolcema branil belega kruha in kateri stan je zate najboljši. Ali povej mi, kaj ti praviš, kaj to pomeni, ali bo sveta konec, ali nam še prizanese vsemogočni Bog?« »Kdaj bo sveta konec, tega mi nihče ni vedel povedati v šolah; ali to je pa gotovo, da vse, kar zdaj živi, prej pogine, predno se pogrezne svet« Petra je zadovoljila tolika modrost; pritrknil je z glavo in nekako boječe je rekel: »Bog se nas usmili! Jaz tako pravim, da pri tem delu ima tudi vrag svojo roko vmes, ali kaj bi rekel. Ali si videl nocoj kosmatina?« Podlimbarski: Potresna povest. 307 Tone se je glasno posmejal. »To ni za smeh, prijatelj!« je dejal užaljeni tesar. »Lahko se pač smejaš, če ga nisi videl; komur je pa dirjal tako blizu pod nosom kakor meni, ta se ne bo smejal izlepa.« »Ali ste ga vi res videli?« je vprašal neverni mladenič. »Oj, videl, če ti pravim, videl! Da bi ga ne bil, ljuba duša! Od vašega kozolca se je pripeljal, lomastil mimo Smoleta in dirjihal je dalje po širnem svetu. Oh, kako je hrul! Ne vem, ali je stal na vozu, ali je sedel, to sem pa natanko razločil, da je bil vragu podoben. Ti ne verjameš, prijatelj ? Skoprnel bi bil, to rečem, da si na lastno oko videl pošast. Tu ne pomaga nobena učenost« Tesar je krepko pljunil, ker globoko mu je zamrzela prikazen, ki se ne klanja nobeni učenosti. »I dajte, povejte, kakšna pa je bila tista pošast, da jo bom tudi jaz poznal, če se kako nataknem nanjo.« »Kakšna ? . . . Takšna, oh! . . . Kosmata od vrha do tal, repata in rogata. Na sredipostno nedeljo sem slišal v pridigi govoriti o takšni mrcini. Oči žerjavica, na rokah kremplji in iz gobca je molel jezik, zakrivljen kakor srp. Tega pa ne vem, odkod je prihajalo tisto škripanje: ali je satan tako škrtal z zobmi, ali je voz škripal tako. Cesar za gotovo ne vem, tega ne trdim. A ne želi si srečati nocoj tiste pošasti!« Tone se je prilično začudil svoji fotografiji. »Kako pa ste mogli tako natanko razločiti, kakšen je bil tisti satan, ko je bilo po noči in je tako hitro lomastil mimo vas ?« »Ljuba duša, saj sem peklensko prikazen malo poprej videl pri luči pod Smoletovo mizo; in ona na vozu ni bila nič drugačna: ves tisti pasji gobec. Pošasti so si vse podobne kakor pisarji v nekaterih pisarnah. Bog nas jih varuj zdaj in na zadnjo uro!« Tesar je sklenil roki in iznova pokleknil k skladanici. XII. Tone je pustil Krulčevega Petra pri deskah ter se vrnil v vas. Kam naj bi šel zdaj prej, ali pobirat tolarje, ali naj bi pogledal zopet k Smoletovim? Odločil se je za prvo, da ne bi ga prehitel kdo. Ko se je bližal domači hiši, je jel oprezovati, ga le nihče ne vidi. Domačini so bili vsi za hišo na zelniku, in od tam se ni videlo h kozolcu. Korakal je počasno dalje, oziraje se na strani. Dasi bi denar krvavo potreboval in bi ga kakor imetek rešil velike skrbi, 20* 308 Podlimbarski: Potresna povest. se mu je vendar zazdelo, da ima misel na denar nekaj nelepega, nekaj težkega v sebi in kako duševno ubogi so oni ljudje, ki se z vso silo pehajo za denarjem, ki ima le hipno srečo v sebi. In koliko je drugih lepih, vzvišenih misli, ki se ne dajo staviti v eno vrsto z ono nizko mislijo! Kraj kozolca je zadel ob nekaj zvenečega. Snel je klobuk, pogledal na znamenje. Potem se je sklonil na vse štiri. Tolarjev je bilo res vse belo. Otipaval je oprezno po travi in pobiral v klobuk. Zdajci je zadela roka ob nekaj temnega in kosmatega ob kozolčevem stebru. Zgrozilo se mu je in zgabilo in brž je odtegnil roko, kakor bi se bil spekel. Poiskal je žveplenke, prižgal in pogledal, na kako mrhovino je naletel. Pri luči je spoznal, da leži na tleh kosmat meh, najbrž mačji. Ko je ugasnila žveplenka, je nastala za hip nepredirna tema pred njim. Mraz ga je izpreletel huje nego ob potresnih sunkih. Plašen se je ozrl v daljavo, da bi si poostril in razjasnil oči in se preveril, ali ni nihče opazil njegovega svetila. Nikjer ni bilo videti žive duše, dasi je šumelo in vrvelo v vasi kakor v uljnjaku v poletni noči. Pobral je kamen in prevrnil ž njim tisti meh, in glej — meh ni prazen! Prižgal je zopet žveplenko, in previdno držeč luč pod dlanjo, da ne bi bila vidna na daleč, je ogledaval meh ter ga preobračal. Ko se je prepričal, da se ne javlja nič posebno gabnega na njem, ga je previdno vzel v roko. Oj čudo — do polovice je napolnjen s kovanim denarjem! Na koncu binglja od njega precej debel jermen, pregrizen in prejeden. Tudi meh sam je preluknjan. Pogrelo ga je, ko seje očutil pred tolikim denarjem. »Mačji mehovi ne padajo z nebes,« je dejal sam v sebi. »Tu je skril nekdo svoj zaklad v kozolec, najbrž kakšen tat, ki ga je prinesel sem v temni noči. In živali so ga našle in se lotile tega, kar jim je dišalo. Le prepovršno sem pogledal opoldne v kozolcu za križ. Tu imaš — zdaj je pa potres ves ta zaklad prerahljal in stresel na tla! In meni je, po pravici rečeno, napravil skrbi, mučne skrbi in nemara mi bo treba še k sodišču iti zarad njega. Kam ž njim, da mi ga kdo ne ukrade ? ... Pa da se v Gabrovcu najde v teh slabih časih kar na kupu toliko novcev, to je imenitno. Ampak na tak kraj skrivati tako stvar, to ne kaže posebne iznajdljivosti. Jaz ga hočem bolje spraviti.« In hitel je pobirati in spravljati v meh. V členkih mu je pokalo in vse ga je že bolelo, tako se je trapil po tleh. Ko se mu je zdelo, da je vse pobral, je vsul v meh tolarje, ki jih je nabral v klobuk. Potem je vstal, stisnil plen pod pazduho in korakal preko Podlimbarski: Potresna povest. 309 trate z obrazom človeka, ki mu se je važno delo obneslo, pa se ni zvalila še vsa skrb ž njega. Doma je zlezel na osek in tam je s povreslom prevešal in ovil zaklad. »Semkaj sem nosil v otroških letih skrivaj, da ne bi videl hlapec ali kakšen drug lakomnik, trdo in nezrelo sadje v mladivo; tu notri naj čaka mačji meh svojega gospodarja!« In porinil je meh za deščeno ograjo v slamo. Skočil je na tla. Težko breme je padlo ž njega, ko je odložil tuji denar. Začudil se je, kako da je mogel toliko misliti o denarju nocoj, ko bi moral pravzaprav razdeliti svojo dušo na dve plati: ena bi morala plakati z narodom zarad neskončne nesreče, druga bi se morala tajno veseliti luči prve ljubezni. Njegove misli so zavile zdajci v tisti tir, kjer jih je hotel imeti. Predno se je napotil k Smoletovim, je obvestil domače ljudi, da se stricu Andreju ni prigodilo nič zalega. Smoletovi so bili zbrani na vrtu pri jarko plapolaj očem ognju. Tone je postal za vrtnim plotom na poti. Njega ni mogel nihče videti, a on je dobro razločil, kdo je pri ognju. Spoznal je, da stoji pri Smoletovih gospod župnik, zato ni hotel stopiti k družbi: ni v župniku in ne Smoletovim ni hotel izdati svoje skrivnosti. Sel je dalje po Gabrovcu. Vsak korak mu je kazal nesrečo, ki je zadela domačo vas. Tej tihi vasi, v katero je tako rad zahajal na počitnice, ki je do konca življenja ne pozabi, ki se mu zdi vedno prijazna in mikavna, kjer pozna vse prebivalce, kjer žive njegovi starši, sorodniki in znanci, kjer se mu zdi zemlja lepša in nebo si-jajnejše nego drugod, tej dragi domači vasi preti poguba! In ne samo vasi, morda vsej pokrajini, celi deželi! Kak ponos ga je navdajal, ko se je s šolskimi tovariši pogovarjal o napredku naroda, o razvitku prestolnega mesta, o lepši bodočnosti, in glej — ena sama noč preti uničiti vse nade, vse kratkočasne sanje, prignati temnih oblakov roj na jasno obzorje! Oh, da ima Atlantova ramena, odnesti bi hotel ta toliko ljubljeni narod iz krajev, kjer se je tako kruto oglasil podzemski orjak! A ne samo naroda, ves ta predel zemlje bi moral odnesti odtod, ker brez tega zemskega raja si ne more misliti svojih rojakov. Bog ve, kaj je res z Ljubljano, na katero ga veže toliko spominov in vezi, kjer prebiva njen oče. Ali se tudi tam trese? Ali prestane prestolnica ta strašni pojav prirode? Ali se še pomiri zemlja, ali se kdaj zjasne vremena temu toliko teptanemu narodu? (Dalje prihodnjič.)