HIMNA
IVO   BRNČIČ
Dar naprasnyj,  d&r $lučajnyj, Žizn',   začem   ty   mne   dana?
(Puškin)
L
Tema, brezdanja, trda, neusmiljena temota je ko jeklen oklep vdušila večni dih sveta. Zastal je čas, samo še kot ogromen slap tihota buči in tone, tone v prostor brez meja in dna.
Ugasle, slepe zvezde ledene in mro v višavi; iz svojih starodavnih tirov vržene drve in padajo v praznoto in v omotični motnjavi se kakor krhko steklo krušijo in v prah drotbe.
Po bliskovo, navpik pogrezam se v prepad temotni, otrpel, ko zadet od strele, razdejan in strt. Vse razdivjane sile stvarstva me ženo v togotni vrtinec, ki v njem svojo črno žetev melje smrt.
Ostal je za menoj ko daljna tožba vijoline klic nežnih belih prsi in vabečih ženskih rok. Nikjer poti ne najdem več iz strašne globočine, kjer vseh stvari in bitij topli, živi veletok
se v večen mraz in večen molk in večen mir izteka, kjer oneme vse ustne, izgube se brez sledu vsi upi, vse strasti ljubezni žejnega človeka — ko jata ptic v viharju, plen polarnega ledu.
Vse glave, ki so z nitmi misli vsio zemljo prepregle, vsa zvesta srca, ki ljudem so dala vročo kri, vse rčke, ki so drzno tja do samih zvezd posegle, ljubeče, rosne, v sončno luč zamaknjene oči —
ko listje padajo raz veje časa razvihrane,
da zaskovika jim slovo spomin, mrtvaški ptič,
da na minulosti gladini pusti le ^ostane
za njimi brazda v vodi, val na bregu — votel nič.
18
Izpremenjene v kamen, v prst, v brezčutno, mrtvo gmoto nevzdržno jih poganja mrzle nujnosti ukaz na zadnjo pot, do tod, kjer s slepimi očmi v praznoto molče strmi okamenele večnosti obraz.
II.
To tiho uro, ko samd brodovje smrti sivo
vesla čez večnega miru ledeni ocean
in ko vprašanje eno samo, neutolažljivo,
gori svetlo ko blisk zamrzel, v nebes prikovan,
nad goro trupel, ki kriče nempčna, gola, nema,
čemu človeku dana je bila življenja luč
in ž njo prekletstvo, da iz reke večnosti zajema
vsak dan požirek strupa, s slednjim dihom žejnih pljuč;
—  tesnobno uro to medlim v sovražnem brezdnu stvarstva, atom svetov ugonobljenih, zapuščen in sam.
Ko da nikdar človeka ni bilo, tako brez varstva, tako brez vse moči v brezbrežni noči plahutam.
In vendar: ko že čaka me, obsojenca, grobar molčeči, vse strastneje gori mi v žilah plamen neminljiv viharne volje po življenja sladko bridki sreči.
—  in vse bolj htaden, mrtev ž njo sem vse strašnejše živ.
Osamljenega ko drevo v puščavi me neštetih rodov človeških tihe sence spremljajo zvesto; vse sanje smelih borcev in upornikov prekletih mogočno kakor orgle v mojih prsih zdaj pojo.
Ko gromu v gori prisluškujem čudežnim besedam nesmrtne sle, ki vodi milijonov nog korak; neskončno vojsko živih in mrličev trudnih gledam, ki stopa čez stoletij žalostnih krvavi prag.
Brezimni bratje, ki ledino mrtvega planeta ste preorali, da bi sred kamnitih goličav rodila zlato klasje vaša kri prelita, sveta
—  vam z vetrom spomladanskim pojem hvalo in pozdrav!
2*
19
Vam, bratje, dajem vse: srce in misel prerojeno
— življenje vračam vam, ki sem od vas prejel ga v dar.
Vas čakam, da odplujemo s to zemljo pomlajeno
v prihodnje dni in da nam samo sonce bo krmar.
POSLEDNJA NOČ
IGO   G RUDEN
Ljubezni tvoje dih, šepet in vonj
nocoj ne uspava me v pokojno spanje:
drdranje voz in peketanje konj
po mestu v megli gre kot blodne sanje,
in noč mrmra, mrmra, mrmra
pod težo zimskega neba.
Privijam k sebi te v slovo nocoj,
ko da bi hotel v smrt s seboj te vzeti:
ko me zajame najstrašnejši boj,
mi radi tebe bo težko umreti,
a sence tiha le pečot
naj gre takrat čez tvojo pot.
Kaj v meni je to noč, še sam ne vem, nekoč sem v tebi znal ves svet ljubiti: kdo  dal  oblast  neznanim je ljudem, da moji sni najlepši bodo ubiti? Le noč mrmra, mrmra, mrmra pod težo zimskega neba.
Odpusti mi, kot ti odpuščam jaz,
če drug nad drugim sva kedaj zdvomila:
naj v tebi čist ostane moj obraz,
kot mene v smrt boš čista ti spremila,
in nikdar strt od bolečin
ne bodi name tvoj spomin.
,
20