Petruškove pesmi.
Veliki dan.
1.
oznal te nisem, ko sem mimo šel v pretemni noči neveselih dni, velika istina! Zdaj se dani in veliki je k meni dan prišel.
In v vsej lepoti pred menoj stojiš, brezmadežna devica, in smejiš se meni, ki sem te zastonj iskal sredi meglenih, neprijaznih dalj.
Vse je pozabljeno, kar sem trpel —
kot na kraljico je ponosen kralj,
ki čuti v njej svoj srčni ideal,
moj duh je v sreči pred teboj vzdrhtel.
2.
Klanjam se ti, solnce krvavo, ki iz megle si vzšlo nad tiho, mračno dobravo na brezoblačno nebo.
»Ljubljanski Zvon" 12. XXVII. 1907.
45
706                                             Petruškove pesmi.
Klanjam se ti, duh moj premočni, ki si -na beli dan vstal, ko taval si v temi nočni in nisi v pozabljenost pal!
Solnce, ki iz megle si vzšlo, duh, ki si na beli dan vstal: ker sta razgnala temo, klanjam se vama do tal.
Kraj morja.
Utihnila je že viharja sila, spet mirna noč svoj plašč je razgrnila; morje počiva, že po bitvi vroči zaspala trudno v zemlje je naročji.
Njegova grud globoko, težko diha in kakor misel, kakor želja tiha igrajo in šepečejo njegovi s peščenim bregom združeni valovi.
A tam svetilnika oči krvave na morje gledajo, kjer iz daljave med skalami, otoki v pristanišče svoj pot težavni trudna ladja išče.
Pesem.
No, in palo snega nam na radost je, nam na radost veliko, na fantovsko: naokrog, kamorkoli pogled se vpre, vse z debelim je snegom zagrnjeno.
Naša koča oblekla je beli kožuh in na toplem sedi in zre v daljno dalj, kjer na gori bor temni, za vse slep in gluh, ves v zelenju pod krono stoji kot kralj.