Naš pastir
II.
_ o so pri sosedovih stavili novo hišo, tedaj vam je bilo veselje zame, mla-dega ražposajeiica. Kar vedno sem se smukal okrog zidarjev iu tesarjev. Zna se, da delavci niso potrebovali takih svečnikov okolo sebe, ki so jim bili Ie za nepokoj in napotje. Zato nas je pogosto zadrstil kdo izmej delavcev in nam zapretil, da nas vzidajo, če se še priplazimo. In res niso prišli nekateri nic več blizu; le od daleč so opazovali, kako hitro rase poslopje pod rokami pridnih zidarjev.
Samo Dolinarjev Lukec se ni zmenil za nobeno pretenje. To vam je bil uavihanec, kakor ga ni bilo tedaj v vasi. Nič se ga ni prijelo, ko ga je mati oštevala ter mu prepovedovala, da naj ne hodi svetit zidarjem. Nič ni maral, če prav ga je zalotil nekoč sam mojster ter mu pošteno nnavil uro". Kričal je tedaj sieer na vso raoč; ali ko ga je pa mojster izpustil, smijal se je hudomušno ter trdil, da ga ni čisto nič bolelo.
Toda, kogar ljudje ne morejo ukrotiti, ukroti ga Bog.
Neko popoludne je Lukec zopet postopal okrog zidarjev. Ti se niso dosti menili za neporedneža ter delali in tolkli pridno dalje. Kar opazi Volkov Anže, ko je basal pipo, da gleda Lukcu izza telovnika abecednik.
nPoglej ga lenuha lenega, mesto da bi šel v učilnico, pa se tu poteplje. Ej, ti seme, ti!" Tako mu zapreti Anže in postopi za njim. Lukec hitro rine na stran ter gleda porogljivo Anžeta, misleč: nKaj bodeš reva stara! Saj me še drugi niso ujeli, kam neki bi me ti!"
Ali v tem tronotkn, ko je gojil v srci tako hudobne misli in se norčeval iz starega moža, izpodtakne se ob bruno, ki je ležalo tik velike apnenice. Lovil se je nekoliko in mahal z rokama ; toda zaman. ,,Štrrrbunk" je reklo, pa je bil v beli apneni vodi. ,,Pomagajte! pomagajtel" tako je klical in se pogrezal vedno bolje v mehko-ugašeno apno. Na njegovo vpitje so prihiteli zidarji k apnenici. Prvi je bil Anže. Hitro je položil preko jame močno desko ter izvlekel nesreč-neža. Nekaterim se je smilil, ker je jokal. Drugi so -mu pa privoščili, eeš, kdor išče, ta najde.
In res je staknil Lukec dovolj. Apno ga je objedlo po nogah in rokah, da se mu je luščila koža ter se mu izpihovali mehurji. Sreča je bila, da se je apno vže ohladilo, sicer bi bilo po Lukcu.
Neporednež je moral biti dolgo časa v postelji, predno so sc noge toliko zacelile, da je mogel lioditi. V bolezDi ga je nekaterikrat obiskoval gospod vero-ueitelj. Eazlagal mu je, kar je zamudil v šoli ter ga pripravljal na prvo sv. ob-hajilo. Lukec — bistra glava — zapomnil si je naglo vse in zajedno s součenei dobil listek za prvo sv. obhajilo.
Ko je popolnem okreval, bil je ves izpremenjen. Nie več se ni potepal. Pridno se je učil, da so se njegovi tovariši lahko vzgledovali ob njem. Se celo meni je mati veekrat rekla: nLe glej, da bodeš priden, sicer te bode Bog naučil, kakor je Dolinarjevega Lukca!" Ljudje so se pa tudi veselili, da se je Lukec poboljšal in Volkov Anže je vedno pristavljal: nDa ni padel v apnenico, nikoli bi ne bil tako vrl deček. Vidite, otroci, kar Bog stori, vse prav stori!"
III.                      ¦
Odkar je padel Dolinarjev v apnenico, ni bilo dolgo easa nikogar blizu de-lavcev. Pa drugim je bilo lahko premagovati radovednost. Saj niso videli zidarjev, ker so bili bolje oddaljeni od sosedove hiše. Zato jim je hitro izginila sljii, da bi hodili ,svetit'.  Zbrali so se na pašniku  ter se tam podili in lovili  ves božji dan.
Ali drugače je bilo zame. Na pašnik nisem smel, zakaj stariši so mp imeli trdo.
V sobi pa tudi ni bilo prestati. Saj veste, otrok — pa poleti v sobi! To vara tišei pod milo nebo, da ga ni ukrotiti. Zato sera se po&asi izmotal iz liiše na dvorišče, od tod na vrt in od tam sem skrivaj gledal delavee. Ali kmalu je bilo to zame predaleč. Pomaknil sera se prav trdo za plot in počasi vtikal nogo za nogo v velike špranje, ki so zevale med posameznimi deskami. Kraalu scrn sedel vrhu plota na jelovem obroču, ki je sklepal dva kola. Nobeden me ni opazil, ne mati, ne zidarji. nAha, zdaj le smo pa dobri! Sem le bom hodil sedevat!" Tako sem mislil sam v sebi.
nHej. Koraatarjev!" začujein nenadoma Anžetov glas.
nOh6, zdaj pa pojdemo v apnenico", tako sem si dejal. Kakor bi rae bil z viška vrgel, poskočil sem s plota, da bi jo srečno upeljal. Pa sam pes me je menda toliko zbegal, da sem poskočil na sosedov vrt, mesto na naš. Ko sem uprav zastavil nogo, da bi preplezal plot, zavpije znova Anže:
MLej ga, kam pa greš ? Sem pojdi, sem! Saj te ne vržem v apnenico. Po tobaka mi stopiš tja b. Grogi, ker si urnih nog!"
Moj strah je bil takoj pri kraji. Kot srna sem zdirjal li Orogi ter pritresel Anžetu tobak. Tako sem nekako zaslužil pravico, da sem srael hoditi prav med zidarje. Celo na oder sem šel in ondu podajal opeko.
AJi največje veseJje sera imel, ko so vozniki pripeljali lesa, izpregli konje ter jih privezali k plotu. Ker so videli, kako rad se smučem okolo njih, dovolili so mi, da sem krmil konje, vodil jih ua vodo ter pazil nanje v tem, ko so voz-niki južinali. Posebno všeč mi je bil Kraljičev belec. To vam je bila živinica! Vi ga, to se zna, ne pomnite. Ziv kot iskra, vzrasel kakor bi ga ulil, dirjal je pa, kot veter. Poleg tega pa ni bil nič muhast. Vsak otrok je lahko vozaril ž njim. Poslušen je bil kakor ura. Da si le napel nekoliko voje, vže se je obrnil na dotično stran.
Ker sera ga irael najraje, umeje se samo o sebi. da sem mu tudi najbolje stregel. Vselej sera ga prvega nakrmil, prvega napojil. Pogosto sein prihranil skorjico kruha, da se je belec malo posladkal. Na vodo sein ga vodil navadno ob uzdi. Prav ponosno sem stopal ob njem, gredoč skozi vas. Ljudje so me pa hvalili, če.š, kar za hlapca bi bil dober. Stariši so rai pa tudi dovolili, da seni kaj malega pomagal pri sosedovih. Zakaj tega niso mogli trpeti, da bi bil brez dela postajal ter lenobo pasel. Mati mi je pogosto naročevala, naj se varujem k6nj. Zakaj konj ima kosmata ušesa. Posebno mi je prepovedala, naj se nikdar ne postopim, da bi kakega konja jezdil na vodo.
Nekaj časa sem slušal materino svarilo. Počasi sem je pa pozabljal, kakor je to vže navada pri otrocih.
nLep6 je, ko vedem belca ob uzdi na vodo. Marsikdo me gleda. Toda, ko bi pa jaz še jezdil na njem, potlej, potlej! Ha, vsa vas bi drla skupaj in me gledala. Jaz bi pa prav niodro sedel na njem ter ga gladil po vitkem vratu. Vrgel me pa belec izvestno ne bode. Saj sva že dovolj prijatelja. Kar jutri ga zajezdim. Videli bomo, kaj bode!"                                                                                     
Tako sem premišljeval nekega večera v postelji, predno sem zaspal. In prav v teh mislih sera zatisnil oči. Vso noč se mi je sanjalo, kako lezem na konja, dirjam po vasi — kako me hite ljudje gledat — kako se mi naposled belec splaši ter me vrže v cestni jarek, da so se mi pretresle vse kosti. V tem se zbudim. Malo strah me je bilo. ,Kaj pa če bi me res vrgel', tako mi je nekaj govorilo in spomnil sem se tudi materinega svavila. Pa kmalu sem vse to pre-magal, ponovil rek oeetov, da je ,sanja polna glava spanja', obrnil se in ostal pri svojem sklepu.
Ko so drugi dan vozniki južinali, bil sem zopet pri konjih. Vže so skoro pozobali krmo in so veselo hrzali ter bili ob tla s kopiti.
Jaz sem se motal le okrog belca. Gladil sera ga po vratu, pobijal nadležne brenclje, ki so vbadali tako srdito, da se je konjem marsikje pokazala kaplja krvi.
nLe eakaj, belček ti moj! Zdaj te pa lepo povedem na vodo, ko si se dobro najužinal. Samo danes bodeva tako naredila, da bodem sedel na tebi. Saj me ne bodeš vrgel, kaj ne? Poglej, kak kos kruha sem ti prihranil! Na, mali, na! Kaj ne, kako se ti prilega? Saj je tudi dober. kot sama pogača!"
Tako sem ga ogovarjal in se mu skusal prikupiti, mrveč rau kruh na dlani, s katere je prav zadovoljno pobiral kosee. Na to ga odvežem in vedem nekoliko po poti, da je bil oddaljen od drugili konj. Tam ob konci plota, kjer še zdaj • stoji tisti otel oreh, obustavim ga. Potipljem ga še jedenkrat po vratu — primem ¦ za povodec ter zlezem na plot. Malo je gledal po strani, kaj pomeni tako rav-nanje. Vender je bil miren. Tediij pa rečem jaz, kakor sem slišal očeta pred vsakim delom: »Bog in sveti križ božji!" Pa se poprimem za grivo in — hop — sedel sem na konji. Toda kaj takega pa belec vender ni pričakoval. Prestrašen se vzpne, ker sem pri skoku nategnil uzdo, ter se postavi na zadnji nogi. Jaz spustim uzdo in grivo ter omahnem znak, loveč po zraku, kam bi se prijel. Ves zbegan zdrsnem po zadnji strani konjevi ter se oklenem njegovih nog. Belec brcne in me vrže v jarek. Se zdaj vidim, kako sta se zablisnili podkovi pred očmi. Le malo je manjkalo, pa bi uii bil razbil glavo.                                                 - ;
—**<  69  >¦•—
Prav tedaj so zjnžinali vozniki, prišli iz hiše in videli, kaj se je zgodilo. Vsi preplašeni so prihiteli, misleč, da se rni je izvestno kaj hudega pripetilo. Dmgi so vzdigovali mene, drugi so pa šli lovit belca.
Ko se nekoliko otresem silnega strahu — prašajo me, če me kje kaj boli. Toda bil sem popolnoma nepoškodovan. Dali so mi torej piti vode — pravijo, da je to dobro za strah. Prosil sem jih še, naj ne povedo materi o tem ničesar. Toda v tem je vže pri.šla mati, nekoliko preplašena. Ko me je pa našla nepoškodova-nega, oštela me je pošteno in zvečer sem moral dolgo klečati na polenu ter moliti v zahvalo angelu varuhu. In prav ,je imela mati. Se danes rečem, da me ni nihče drugi otel smrti, kot sam angelj varuh, ki rae je vže v sanjah svaril, naj ne bodem predrzen in naj se ne podajam v nevarnost.                               Fr. S. F