NASA LUC ŠTEVILKA 4 APRIL 1955 tyelLU&M&iL dcabiž Iz Janežičeve torbe Ali veste, cl a ... . .. ima žepna ura kakih 100 sestavnih delov? ... je voda, ki vre 5 minut, prav tako vroča kakor voda, ki vre pet ur? ... četrtina vsega človeštva govori kitajsko (470 milijonov)? ... ima odrasel človek 4 litre krvi, v kateri je 32 milijard belih in 2 bilijona rdečih telesc? Če bi ta telesca postavili drugo poleg drugega v vrsto, bi dobili 140.000 kilometrov dolg trak, ki bi ga lahko ovili skoraj štirikrat okoli zemlje. ... je bila prva avtomobilska dirka leta 1894. v Parizu? Zmagal je avto, ki je prevozil 12 km na uro. Lani je zmagal Italijan, ki je dosegel 371 km na uro! . . . ribe pri spanju ne zapro oči, ker nimajo trepalnic? .. .so v Abesiniji odpravili suženjstvo šele leta 1924? ... med vsemi državami pridela največ krompirja Nemčija? ... je največja zgradba na svetu kitajski zid, dolg 3.300 km? 1a v a v izide vsak mesec razen julija in sep-tembra, t. j. desetkrat na leto. — Dopise za Številko, ki izide konec meseca, pošljite vsaj do prvega V mesecu poverjeniku v bližini ali naravnost uredništvu v Celovec. UREDNIŠTVO IN UPRAVA imata naslov: „Naša luč”, Viktringer Ring 26, Ce-lovcc-Klagcnfurt, Austria. Ce naročiš list tako, da ti ga pošiljajo naravnost iz Celovca, stane letno: 28 šilingov, 48 bfrs, 400 fürs, 4 hol. gulđ., 4.50 DM, 700 lir, 12 angl. šil., 1 dolar in pol. — Za ceno oglasov piši na upravo lista. Naročnino in darove za list sprejemajo listovi poverjeniki po raznih deželah. Lahko pošlješ oboje tudi naravnost na upravo. Odgovorni urednik: Dr. Janko 'Hornbock. - Založba Družbe sv. Mohorja v Celovcu. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. - Printed in Austria. PERIODIQUE ... je v Rimu 281 katoliških cerkvd? ... so v Ontario v Kanadj iz enega samega zrna pšenice dobili pri žetvi 1539 zrn? MISEL O TRPLJENJU Kar je molčalo, zdaj se razodeni — in z roko trdno vzdignil bom svoj križ: bridkost je prag do večnega veselja in smrt je le vstopnina v paradiži (Pisatelj Ivan Cankar) KAKO SPOZNATE NOTE PRI PESMIH? Če bi se kdo rad naučil not v pesmaricah, pa se dobro spozna na pijačo, mu povej takole: „Vidiš, tale nota, ki nima repa ne navzgor ne navzdol, je kakor cel liter vina. Ta nota, ki ima rep, je kakor pol litra vina. Ta nota z repom, ki je črna, je, kot če ukažeš £>rinesti četrt litra vina. Ta, ki ima pa rep in na repu privezano cunjo, je osminka, to se pravi — samo en kozarček vina.” Če hočeš, da bo tvoj učenec tudi pel, mu moraš seveda vino v steklenico tudi naliti. T. O SVETEM JURIJU Dne 24. aprila je god sv. Jurija, ki je eden najodličnejših krščanskih vojakov. Pod cesarjem Dioklecijanom je dosegel v rimski vojski visoko čast. Ko so ga aretirali zaradi krščanskega prepričanja, so ga mučili osem dni. Nazadnje so mu odsekali glavo. Sveti Jurij je patron slovenske prestolice Ljubljane. V ljubljanski škofiji mu je posvečeno 12 župnih cerkva in 26 podružnic. cALelu^a! DCvhhu /> intal! ^Ostanimo tudi mi! Veliki teden ^^rehitro je minil postni čas. Že je tu cvetna nedelja, na katero blagoslavljajo oljke in butare. Nekateri ji pravijo tudi „oljčnica”. V ponedeljek in torek že stopa pred naše oči Jezusov križ. Velika sreda je spomin Judovega izdajstva. Pri maši se bere pasijon po sv. Luku. Veliki četrtek je spomin na zadnjo večerjo, pri kateri je po besedah evangelija Jezus „svojim izkazal ljubezen do konca”. Postavil je zakrament sv. Rešnjega Telesa, ustanovil sveto mašo in posvetil prve duhovnike. V župniji mašuje ta dan le en duhovnik, drugi gredo le k obhajilu; to je podoba apostolov, ki jih je Jezus prvič obhajal. Veliki četrtek — Jezus z apostoli pri zadnji večerji Na Včiiki petek ni maše. Je spomin krvave daritve na križu na gori Kalvariji. Tam je Jezus umrl za nas, da bi nas rešil večne smrti. V cerkvi častimo križ. Včlika sobota nas vodi v mislih k Jezusovemu grobu. A pri službi božji že začu-jemo veselo £>esem „alelujal” Zvonovi za-zvone. Z blagoslovljenim ognjem prižgd velikonočno svečo, ki nas poziva, da postanimo „luč Kristusa”, da „s Kristusom vstanimo tudi mi” v življenje milosti in prijateljstva božjega. Tako pride Velika noč, največji praznik krščanstva, višek cerkvenega leta. April 1955 cSestrino pumo „Pismo za vas, Marko,” je gospodinja hitela nasproti mlademu fantu, ki se je pravkar vrnil z nočnega dela. Marko je hitro pogledal pisavo in z velikim presenečenjem spoznal, da mu po dolgih letih spet piše sestra Anka. Marko je ljubil Anko, toda v zadnjih letih se mu je dogodilo, da je vedno manj mislil nanjo. Marko je čeden fant. Sin naše zemlje je! Njegova zgodba je zgodba mnogih naših fantov, ki so se zaradi razmer v domovini rešili v tujino. Oče mu je že pred leti umrl. Hvala Bogu! Tako mu je bila prihranjena tragedija vojnih in povojnih let. Markovi bratje so med vojno okušali zapore tujih okupatorjev. Po vojni pa so jih Angleži kot protikomunistične borce vrnili s Koroške v roke komunistov. Odveč bi bilo govoriti, kaj se je zgodilo z njimi... Marko se je rešil čisto slučajno. Na domu sta ostali samo še njegova mama in sestra Anka. Hvala Bogu, naš narod ima še velikih žena! Ti dve sta taki! Usoda sinov in bratov ju je težko zadela, toda ni ju zrušila. Ostali sta ponosni in neomajno zvesti idealom, za katere so oni padli. Na kmetiji sta sedaj morali delati vsaka za tri osebe. A nista se strašili! Razumeli sta, da veliki časi zahtevajo velikih ljudi. Molili sta več kot kdaj koli in . . . garali, garali. Garali sla, kot samo naše kmečke /ene /morejo garati. # "T"ako je poteklo nekaj let. Marko se je v tujini v skrbi za njuno usodo /e nekoliko pomiril. Toda na lepem so prenehala že itak redka pisma od doma. Kaj se je zgodilo? Od sosedovih je Marko zvedel, da so neke noči prišli miličniki, izropali hišo in odvedli mamo in Anko. Marko je tedaj jokal kot dete. Časopisi so poročali, da sta se morali zaradi „sodelovanja z zapadnimi kapitalisti proti narodnim oblastem” zagovarjati pred sodiščem dve kmetici... To sta bili Markova mama in sestra. Obe sta bili obsojeni na večletno ječo. # Ali čas hitro teče! Čez dve leti se je mama vrnila. A zdravje je pustila v zaporu. In srce je pustila tam, pri svoji hčeri. Na domu je mama dobila vse opustošeno. Božji RTob v St. Jakobu v Rožu. (Delo naüega slikarja M. Jerine.) V ZARJI VELIKONOČNEGA JUTRA Golgote trnjeva steza, krvav pot prinesel je svetu odrešenje, o Gospod! Krepka vera izseljenega poholenja lw privedla vse nas do veselega Vstajenja. A p še žlice ni imela! Toda poguma ni zgubila, vedoč, da trpi za pošteno stvar. Kot vedno, je mnogo molila in ... garala, garala. Pred očmi ji je neprestano lebdela slika hčere v zaporu in sinbv mučencev. Ponosna je bila, da so sinovi padli za veliko in sveto stvar. To strašno žrtev je jro-ložila Bogu na oltar za zmago Cerkve in lepšo bodočnost domovine. Toda mama je previsoko cenila svoje sile. Bila je v resnici močna, toda visoka leta, duševno trpljenje in zapor so izčrpali njeno odpornost. Nekega dne jo je zadela kap. Dalj časa je bila med življenjem in smrtjo. Ali ostala je pri življenju, samb cela leva stran je ostala hroma. Bog je vzljubil njeno dušo ter ji je poveril poslanstvo še večjega trpljenja za rešitev naroda. # KA arko je medtem že davno zapustil ta-Iborišče za begunce, dobil delo, dobro zaslužil in se vživel v nove razmere. Reči moramo celo, da se je še preveč privadil tujine. Mlad in neizkušen je padel v Bogu odtujeno okolje, ki ga je polagoma čisto osvojilo. Slika domovine, pobitih bratov, mame in sestre je vedno bolj bledela pred njegovimi očmi. Izgubil je na žalost tudi smisel za Cerkev in božje stvari, še vedno se je sicer smatral za katoličana, ali njegovo katolištvo je postalo samo neka zunanja firma brez vsakega vpliva na njegovo vsakdanje življenje. Sin strogo katoliške družine je v pivnicah začel zapravljati svoj denar in v nočnih lokalih svojo mladost... Kje so ideali, za katere so umrli njegovi bratje in za katere trpita mama in sestra? Kje so?! Tujina jih je odnesla! Marko ima sedaj nove ideale. VELIKA NOČ ... Pogovarjali smo se o drugi Veliki noči, o tisti, ki je bila polna šumečega sonca, prešernega potrkavanja zvonov, dišečih, rumeno zapečenih kolačev, rdečih pirhov, svetlih pomaranč; mati ima na glavi belo ruto in pogrinja mizo; mi sedimo po vrsti za pečjo in gledamo; oče sloni ob oknu, baše pipo in se smeje... Pisatelj Ivan Cankar. Denar, pijača, ženske so postali njegovi ideali... Žalostno! In sramotno! * Anka se je slednjič le vrnila iz zapora. Zlata vredno dekle! Kakor se zlato očisti v ognju, tako se je njena duša izkristalizirala v ognju siln'h dušnih in telesnih muk. V prvo pismo bratu po dolgih in težkih letih je vlila vso svojo plemenito dušo. In hitela je pisati, da bi njeno pismo dospelo že za Veliko noč. # Prav na Veliki petek zjutraj je prispelo Ank'no pismo. Marko se je zaprl v svojo sobo, da bi mogel brati v miru. Z drgetajočimi rokami je pismo odprl in bral: * * Dragi Marko! Vrnila sem se, hvala Bogu! Dolgo je bilo! V začetku se mi je dan zdel daljši od leta. Pisati Ti v tem času nisem mogla, pa sem toliko več molila za Tebe. Gotovo veš, da so mama že več let v postelji. Pogumno nosijo svoj križ. Mnogo molijo za vse. Naša svetnica so! Včas'h so žalostni. Tedaj jokajo zaradi otrok, ki so jih ji pobili, in za Teboj, Marko. Zelo Te želijo še enkrat videti. Marko, vedno bolj sem prepričana, da brez Boga na tem svetu nikoli ne more napočiti prava svoboda. To, kar imamo tu, sliči bolj peklu kot življenju v svobodi. Strašno so tepli našega škofa in mnoge duhovnike samo zaradi njih zvestobe Kristusu. Pritisk se je v zadnjem času neko- Juda s poljubom izda Jezusa v vrtu Getsemani liko zmanjšal, a še vedno ne more biti govora o pravj svobodi. Narod molči, ker ne sme govoriti. A kako je s Teboj, Marko? Upam, da v tujini nisi pozabil idealov, zaradi. katerih so bratje in tisoči drugih izgubilj življenje ter smo vsi toliko pretrpeli. Sedaj veš, Marko, moj edini še živeči brat in edino upanje naše domačije, kako zelo Te ljubim! A odkrito Ti povem, da bi Te rajši videla mrtvega med ostalimi brati, kakor pa da bi morala zvedeti, da si se v tujini izgubil...” Marko ni mogel več brati. Pismo ga je zadelo v živo. Z rokami si je zakril lice in grenko zaplakal. „Sestra, ko bi Ti vedela, kako sem zašel!” je ječal. „Ko bi moja mama vedela, kako je z menoj ...?!— To bi bilo njena smrt! „Tujina, o tujina, kaj si napravila iz mene?! „Napravila si me izdajalca, podlega izdajalca! „Jaz nesrečnik sem izdal mamo, brate, sestro, domovino, Boga, vse! „Jaz sem izdajalec, izdajalec! „O Bog!” Marko se je vrgel na posteljo in zgubljeno buljil v steno. V istem času pa je njegova sestra klečala v župni cerkvi v domovini in pobožno sledila obredom Velikega petka. Stari župnik je prav tedaj z ganljivim glasom pel očitke S Veliki petek na gori Kalvariji trpečega Kristusa: „Ljudstvo moje, kaj sem ti storil in s čim sem te razžalil? — Odgovori mi!” ... Ob sestrinem pismu je Marko hipoma spoznal, da ne more več tako živeti. „Kaj storiti?” se je spraševal. Ko se je nekoliko umiril, je nadaljeval >. branjem sestrinega pisma: „Kakor je Kristus čez Kalvarijo Velikega petka dospel do zmage velikonočnega jutra, tako bomo tudi mi in naš narod, ki smo sedaj na Kalvariji, dosegli zmagoslavje velikonočnega jutra, ako bomo vredni.. — Ako bomo vredni... Marko je razumel, da ni vreden ... Postalo ga je sram . . . „Toda jaz hočem postati vreden!” je z vso silo udaril po mizi. „Jaz hočem postati vreden svoje sestre junakinje, mame svetnice, bratov mučencev in vseh onih, ki so umirali z nasmeškom na ustih, srečni, ker umirajo za veliko in sveto stvar. „Jaz hočem, hočem! — Moj Bog, usmili se me in pomagaj mi!” se je Marko ihteč vrgel na kolena. * Anka je tedaj še vedno klečala v cerkvi in stari župnik je pri obredih prišel do tja, kjer se poje: „Bog se nas je usmilil in nas blagoslovil; razsvetlil je svoje obličje nad nami in se milostno ozrl na nas . . .” # V veličastnem jutru, ko so po vsem krščanskem svetu zmagoslavno odmevali velikonočni zvonovi, je Marko po iskreni spovedi ginjeno ponavljal: „Hočem, hočem, hočem! — Moj Jezus, pomagaj mi, da bom vreden, zares vreden!” V-ko. „Nobenega greha nimam!“ Za Veliko not je neka gospa prišla k župniku in mu rekla, da se želi spreobrniti. „Vam torej leži na duši težka krivda?” „Ahj ne! Jaz sem vedno bila neoporečna žena.” „Vi torej niste nobena grešnica?” „Kaj vendar mislite o meni, gospod župnik?!” „Potemtakem vi ne potrebujete spreobrnitve!” Tako je potekal razgovor med župnikom in gospo. Slednjič si je župnik dovolil reči: „Hočem vam dati dober nasvet: Pojdite, draga gospa, sedaj domov iti takole molite: .Gospod, pokaži mi moje srce tako, kot ga vidiš Tj!’ — Ali, prosim, ne recite tega samo enkrat in ne samo s koncem ustnic, temveč v resnici, iz globine srca!” Čez dva dni se je gospa vrnila z objokanim licem: „Ah!” je govorila v strahu, „poslušala sem vaš nasvet ... O, nikoli nisem mislila, da sem tako slaba. Kaj vse mi je Gospod pokazal! Pregledal je z menoj vse moje življenje. Spomnil me je na stvari, ki sem jih že davno pozabila.” „To je strašno!” „Ali mislite, gospod župnik, da ima Bog za tako, kot sem jaz, še milost?” „Vsekakor!” je prizanesljivo odgovori! župnik. Pokazal je iz sv. pisma in iz življenja zglede božjega usmiljenja, ki so ga bili deležni grešniki, in je zaključil: „Predvčerajšnjim Odrešenik ni imel kaj početi z vami, ker je On prišel med nas predvsem, da bi iz grešnikov napravil svetit i k e. Danes, ko ste tudi vi priznali svojo grešnost, je On tudi za vas pravi ODREŠENIK.” (Iz: „Im Kristall des Kirchenjahres”.) M vbicafo Fantje se skup zbirajo, na Laško dol marširajo; dol tja na laško stran, kjer nobeden mi ni znan. Barčica zaplavala in mamica zaplakala; le odrin’ od kraja preč, saj se ne vid’mo nikdar več. Oj ti preljubi fantič moj, kje boš počival ti nocoj? Pod to zeleno vejico, pod to hladno senčico? Oh ta zelena vejica, ta bo moja odejica, le ta me bo odevala, moje srce ogrevala. Marija sedem žalosti, obvaruj nas nevarnosti! Oh le odrin’ od kraja preč, saj se ne bomo vid’li več! Narodna pesem. ZVEZDNATO NEBO ,,L)ve stvnri sta, ki vzbujata moje nenehno občudovanje: zvezdnato nebo nad menoj in moja vest v meni.” Tako je zapisal ji l o z o f Kan t. Na tisoče planetov, ki se po določenih potih sučejo po vsemirju, priča, da je nekdo, ki jih je pognal v gibanje, in nekdo, ki jim je določil pot, po kateri hodijo. Vest y človeku je nepisan zakon, ki govori, ka] je prav in kaj ni prav. Kdo ga je zapisal v duSo človekovo, če ne Stvarnik Bog? Pet prvih sobot V februarski številki smo objavili poziv rojakom, naj začno opravljati pobožnost prvih petih sobot. Kjerkoli žive Slovenci po zemeljski obli, povsod se kaže lep odziv. Cel<> z Japonske, Hongkonga, Formoze, Filipinov, Indije, Afrike, Egipta, Kube se oglašajo in pridružujejo tej vsenarodni pobožnosti. Mi po Zapadnj Evropi ne smemo zaostajati. Kako se opravi ta pobožnost v čast brezmadežnemu Marijinemu Srcu? Tako, da pet mesecev zaporedoma vsako prvo soboto pristopimo k sv. obhajilu, če zaradi dela ni mogoče v soboto, lahko to storiš v nedeljo Treba je poleg tega opraviti razmišljanje o Mariji in njenem Srcu, zmoliti del rožnega venca in tisti dan opraviti kakšno žrtev v zadoščenje Marijinemu Srcu: na primer skrbno opraviti kakšno dolžnost, ki nam ni ljuba, ali pa se čemu tisti dan odreči. To je pobožnost, h kateri je nagovarjala ves svet Marija ob prikazovanju v Fatimi na Portugalskem 1. 1917. Ob desetletnici posvetitve slovenskega naroda brezmadežnemu Srcu Marijinemu so Slovenci v Ameriki sestavili poseben odbor prvih sobot, da bi vzpodbudili k opravljanju te pobožnosti, ki je Mariji ljuba. Razposlali so že čez pet tisoč vabil in sedaj še premišljevanja za prve sobote, ki jih je sestavil škof dr. Rožman. Dne 5. junija bodo v Clevelandu ob priliki romanja izvedli ponovno posvetitev vsega slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Marija še ni ostala nikoli dolžna. Zato bo poplačala tudi vse, kar se bomo potrudili ob tej priliki in kar bomo izvršili ljubega njenemu Srcu! Kako urediti življenje? //lh-ci{eih.išUi svet" Današnja družba je bolnik, ki nevarno boleha zaradi neurejenosti odnosov med delom in kapitalom. Nad tem bolnikom se sklanjajo številni „strokovnjaki”, ki predpisujejo nasprotujoča si zdravila. Recept Marksovih duhovnih sinov se glasi: „Razredni boj, diktatura proletariata, podržavljenje itd.” Na receptu kristjanov pa je zapssano: „Sodelovanje med stanovi, spoštovanje človekove osebe in njegove podjetnosti.” V tem zadnjem receptu, o katerem smo že govorili, zavzema zelo važno mesto „Podjetniški svet”, v katerem se zbirajo k skupnemu posvetovanju zastopniki DELA in KAPITALA. Delo predstavljajo svobodno izvoljeni delavski zastopniki, kapital pa voditelji podjetij. Predmet njihovih posvetovanj so tisočere tekoče zadeve v podjetju, ki zadevajo: a) preprečitev sporov s pojasnitvijo nastajajočih težkoč; b) skupno upravo socialnih skrbstvenih ustanov, c) izmenjavo mišljenj in želj; d) splošno stanje podjetja. Zamisel o Podjetn!škem svetu je krasnal Nasprotujoča si tabora naj bi spoznala, da je najpametneje sesti za isto mizo k složnemu posvetovanju, ker itak drug brez drugega ne moreta živeti in so zato vse sovražnosti brez smisla. Po mnenju zasnovateljev bi Podjetniški svet moral postati VELIKO ORODJE OSVOBODITVE DELAVSTVA, glavno sredstvo za reformo socialnega ustroja go spodarskega življenja, po katerem bi delav stvo dokazalo svojo zrelost in se pokazale sposobno sodelovati v vodstvu ekonomske ga življenja. Vsekakor velika zamisel! Težave pri uresničitvi Ne smemo pozabiti, da je na svetu vse, kar je velikega in plemenitega, moralo pre hoditi dobo težkih preizkušenj in razočaranj. To so doživeli tudi zasnovatelji „Podjetniškega sveta”. Večletne izkušnje namreč niso prinesle zaželenih sadov. Zakaj ne? Razlogov je mnogo! Mi se moremo pomuditi samo pri nekaterih: L Uredba o Podjetniškem svetu je bila podjetnikom naložena od strani zakonodajalca. Podjetniki v veliki večini nanjo niso bili duhovno pripravljeni. Zanje je to bilo nekaj nezaslišanega. Oni si sicer želijo sodelovanja, ali ne takega, ki bi jim moglo vezati roke. Zato z nezaupanjem gledajo na delavske zastopnike v Podjetniškem svetu. Razgovori se ne vrše v dovolj iskrenem tonu. Skratka, velik del podjetnikov je storil vse potrebno, da bi Podjetniški sveti po stali — mrtvorojeno dete ... 2. Po drugi strani pa se zdi, da niti delavci sami še niso bili notranje pripravljeni za tako sodelovanje. Stoletna borba za osnovne pravice je pustila sledove v njih duševnosti. Tudi oni so nezaupljivi. Vedno sumijo, da ima gospodar „nekaj za bregom”. Poleg tega si mislijo: „Sodelovati? — Hm ... čemu? Ali ne bo spet samo ,gazda’ tisti, ki bo imel koristi od takega sodelovanja?” Jasno je, da je v takih razmerah težko ustvariti vzdušje, ki je nujno potrebno za uspeh velike zamisli, kako postaviti odnose med delom in kapitalom na zdravo podlago. Treba je poseči še globlje! Kaj torej storiti? Razmere same kažejo smer naše poti! Poskusi s Podjetniškim svetom so pokazali potrebo po nadaljnjih socialnih reformah. Kajti, dokler ne bo lastnina NA NEKI NAČIN skupna, dokler sad dela ne bo na neki način skupen, nima smisla govoriti o povezavi delodajalcev in delavcev pri delu, ki je pravzaprav skupno samo imenu. Zato bo, kot mislijo strokovnjaki, za spremembo mišljenja delavstva treba globokih in odločnih ustrojnih sprememb pri lastnini, upravi in dobičku podjetja ter sploh vsega ekonomskega življenja. * Ali smemo upati, da bodo podjetniki za- čeli umevati potrebo po tesnejši pritegnitvi delavstva v področje, ki so ga do pred kratkim smatrali za izključno njihovo? Smemo! Razmere jih bodo k temu privedle. Kajti vedno bolj si utira pot težka resnica, da imamo pred seboj samo dve izbiri in sicer: Ali uničujočo razredno borbo — ali pa ISKRENO SODELOVANJE MED STANOVI. V-ko. Spominu prelata J. Kalana Dne i:7. aprila bo poteklo 10 let, odkar je umrl 1. 1945. v Ljubljani prelat Janez Kalan. V „Naši luči” se spominjamo te obletnice zato, ker je mnogo rojakov izseljencev, ki se spominjajo tega moža. Vnet za vse dobro je začutil osamelost naših izseljencev in šel mednje. Najprej po Hrvaškem, potem po Srbiji, nato po Nemškem in še drugod. Goreče je govoril, kamor je prišel, tolažil in dvigal srce v veri in poštenju. Še boste našli po naših izseljenskih družinah brošure: „Pozdrav iz domovine!”, „Nova vera”, „Fantič, le gor vstan’!”, v katerih ži t alino in veselo govori še danes rojakom v tujini. Marsikdo je že rekel: „To so zlati nauki, škoda, da se jih nismo vedno držali!” Napisal je tudi knjigo, ki je prevedena v veliko jezikov: „Kristus, kraljuj!” Bil je po-bornik kongresov Kristusa Kralja. „Hotel sem se prepričati, če je ta izredni slovenski mož tudi na drugem svetu tako podjetne sorte, kakor je bil na tem.” Tako nam piše č. g. F. Kolednik, ki je bil pred leti med našimi rojaki v Franciji, in nato nadaljuje: „Dne 25. avgusta 1945 sem po izrednih težavah spet prišel v Pariz. Komaj mesec za menoj je priromal Mirko Bojt, ki je bil v Parizu že 1. 1937. Pa revež, je prinesel iz Italije bolezen, ki ga je spravila tako daleč, da ni bilo več upanja, da ostane živ. Hišna predstojnica je pisala p. Her. Voden'ku: „La mort est imminente (Smrt je tu!)”. Tedaj sem prosil g. Kalana v večnosti, naj posreduje sedaj, če zna in če je kaj mogočen. Mirko je šel v bolnišnico 5. okt. Do srede novembra ni bilo še prevelike nevarnosti. Ampak za tifusom, ki ga je prebolel, so prišle druge težave. Na dan sv. Cecilije, 22. novembra, je strežnica rekla, da mi bo že telefonirala, kdaj bo izdihnil, saj ni treba, da bi ves dan stal pri njem. štirje zdravniki so rekli, da ni nobene človeške pomoči več. Pa je le Bog pomagal na priprošnjo g. Janeza Kalana in danes je Mirko — zdrav.” PIRHI Pirhov smo otroci čakali skoro z isto nestrpnostjo kakor velikonočnega kolača ali potice. Ko je mati pripravljala barvo in pristavljala ponev z vodo za barvanje jajc, smo otroci, skriti za vsemi vogali, kukali na ognjišče in tako opazovali slovesno dejanje. Seveda naše postavanje po kuhinji — izmislili smo si vse mogoče potrebe — je bilo le napota že itak dovolj zaposleni materi. Zanimivo je, da, ko je prišlo do barvanja pirhov, smo pozabili celo na oblizovanje prstov, ki smo jih mimogrede, vkljub skrbnim materinim očem, vtikali v sladke dobrote, razkošno nastavljene samo v tem času leta. Mati je že vedno naprej določila število pirhov, ki jih bo vsak dobil. Vsak je bil drugače obarvan. Vedno pa je bil med njimi eden, na katerega je s težko roko napisala :„Vesela aleluja”, ali „Vesela Velika noč!” ali „Gospod je vstal!” in podobno. Ta nam je bil najbolj prj srcu in smo ga odločili od ostalih in ga namenili za trajen spomin, dokler nas ni skušnjava ali potre- ba prisilila, da smo ga porabili kakor vse druge, četudi s težkim srcem. Tisto leto sem imel sedemnajst pirhov. Od tolikega bogastva nisem vedel, kam bi se dal in kako bi čimprej raztrobil svojo moč v zalogi pirhov. Le stroga prepoved matere, da se na dan same Velike noči ne sme iti nikamor, me je držala doma. Pa še takrat, če sem le mogel, sem preko dvorišča vpil za sosedovim Petrom s prav prešernim glasom, če ima on tudi toliko pirhov kot jaz. On je iz previdnosti molčal. Na velikonočni ponedeljek, včasih že dopoldne, popoldne pa prav gotovo, se je začelo veselje, ki so se ga udeleževali stari in mladi. Na sosedovem travniku se nas je zbrala večja družba. Starejši fantje so se podali na sekanje pirhov, mlajši pa smo se zabavali s pirhi na isti način kot s frniko- lami. Dobro nam je služilo dvoje grabelj, ki so skupaj zložene tvorile nekak breg in se je prav dobro dalo trkljati pirhe. Da se jih je pri tem dosti pobilo, se razume. Sredi popoldneva je prišel naokrog neki fant z vasi in se bahal, da ima tako trd .pirh, da se mu nič ne zgodi, četudi ga vrže v zrak in, ko prileti na tla, da se ne razbije. Pred našimi začudenimi očmi in obrazi je to svojo trditev tudi dokazal. Ker sem bil vedno za vsako stvar takoj navdušen, sem še jaz poizkusil svojo srečo. Vsak poizkus se je seveda žalostno končal z razbitim pirhom. Kazen za mojo baharijo je bila že tu. Moja zaloga pirhov je izgledala kakor bojno polje po bitki. Mati je na vse to le pripomnila: ,,Le kdo bo sedaj vse te pirhe pojedel?” Nič me pa ni bolj zadelo kakor novica, ki mi je mimogrede priletela na uho, da je bil pirh, ki ga je fant iz vasi metal v zrak, — lesen. Daši mi je šlo na jok, sem stisnil zobe in molčal, da si ne bi nakopal norčevanja vse vaške otročadi. (PKO v „Mislih”) CEKIN December leta 1943. smo začeli z obilico snega in ostrim mrazom. Košava je vila in tulila okrog voglov našega banjiškega koncentracijskega taborišča s tako silo, da se mi je zdelo, da bo zdaj zdaj odneslg s seboj stražarja s strojnico in stražnim stolpom vred. Mi smo se v slabih letnih oblačilih oblečeni tresli kot trepetlike. Korec mlačne brozge iz buč na dan nam pač ni mogel dajati zadostnih kalorij, da bi nam bilo toplo. Smilili so se mi ubogi kmetje. Edina kri-vica teh starčkov je bila, da niso dali odrejene množine žita okupatorju.Za kazen so jih pobrali kar z njiv. Rekli so jim, da skrivajo žito za nas „šumce”. 85-letni za čudo trdni hribovec izpod Cera, čiča Rajko, se mi je najbolj smilil. Upognil sem svoj ponos in požrl sovraštvo do svojega ječarja in zaprosil pri upravniku taborišča, nadutem Prusu, za par oblačil pobitih talcev, da bi ubogi ljudje ne zmrzovali. Upravnik se je vzravnal iznenadeno in me zvedavo gledal. To je bilo prvič, da so ga moje oči gledale proseče. Vseeno je ukazal, da razdelijo vsem v taborišču tiste „co-te”, kj so jih navadno pošiljali v tovarno v predelavo. „Zase ničesar ne prosite?” me je vprašal upravnik, ko je že odhajal. „Ne! Imam bluzo na sebi,” sem odvrnil. Odšel je, ne da bi naprej spraševal. Nekatere naše so odpeljali po oblačila in kmalu so se vrnili. Čiča Rajko mi prinese dva koca in pravi: „Upravnik ti pošilja to in pravi, da mi butci še ne vemo, koga imamo v tebi med sabo. Ha, ha! Čižmar je le čižmar. Misli, da te nimamo radi in te ne spoštujemo, ker ne nosimo upognjenih vratov preti teboj. Opankar je le opankar. Starešina si in veš, kaj smo!” — Pomežikni! je in odšel na svoje mesto. Sto nas je bilo v sobi, pa bi skoraj rekel, da poznam vsakega v dušo. Človek, ki čaka vsako jutro ob sedmih, da bo odpeljan na morišče, ne skriva svojih čustev. Zato se mi je zdela čudna nenadna sprememba čiča Rajka. Teden dni se je v sebj mučil in se me izogibal. Končno je le prišel k meni: „Strašne oči imaš; kaj me mučiš z molčečim izpraševanjem!” je zastokal. „Odpri dušo, odpri srce, čiča Rajko, stala garda!” sem se mu priliznil. Zavzdihnil je in zašepetal: „Poglej ta stari in raztrgani kožuh! Dobil sem ga tam doli. Morda zato, ker to ubogo stvar ni nihče maral. Potežkal sem ga tedaj v rokah kot snop pšenice. Zdel se mi je težak in sem ga vzel. Ko sem se oblečen vlegel, me je vsepovsod žulilo. V temi mi je uspelo izluščiti iz kožuha — zlatnik. Pa jih ima še več v sebi. Potipaj!” Potipal sem pazljivo dragoceni kožuh in našel trinajst ležišč. Enajst je bilo še polnih, dva sta bila že prazna. Čiča Rajko je pobledel in zastokal: „Gospod Bože, glavo mi bodo odbili zaradi teh cekinov. Vrnil jih bom nazaj.” „Ne prenagli se,” sem dejal. „Kožuh je bil verjetno last nekoga, ki je verjel v srečno številko trinajst. Gotovo je enega porabil. Brez uspeha, boš rekel? Bog ve! Bili so primeri, da so si ljudje zamenjavali imena in obleke in morebiti je manjkajoči cekin odpeljal kakega pohlepneža na morišče. Dati cekine Nemcu? Napravil bo še več mu-nicije za ubijanje naših ljudi. Bog te je čuval doslej in te bo tudi še vnaprej! Spravi cekine! Dani so ti bili po čudni poti božje volje. Samo — jezik za zobmi!” Gledal me je ... Jaz pa sem ga tolažil: „Ne obupuj! Vse se bo srečno izteklo. Spet boš zaživel v svobodi v svojem kmečkem kraljestvu! Tudi mi se bomo vrnili domov. Zapad že močno pritiska. Ko prideš domov, mi pošlji par oskoruš, ker praviš, da jih imaš toliko. Vedel bom potem, da si srečen in da te cekini ne težijo več tako kot tu-kaj.” Moreča skrb je izginila z obraza čiča Rajka. Spet je bil stari veseljak. „Obdržal jih ČEZ TRI GORE Čez tri gore, čez tri vode čez tri zelene travnike moj ljubi hodi k meni v Vi's in vriska in poje na glas. Saj hodim, hodim res za njo kakor meglica za votlo, sem strgal nove čeveljčke, zdaj bom pa še svoje noge. Narodna pesem. bom. Bodi brez skrbi, držal se bom tvojih naročil. Le trije vemo zanje: ti, jaz in Bog. In mi trije znamo molčati. Glede skorajšnje svobode pa tvoja ne bo držala. Hraber vojak si, šolan in lepo znaš človeku povedati in ga opogumiti. Ali vseeno mi nekaj pravi, da živimo v dobi velike preizkušnje. Leta 1917 sem bil na solunski fronti. Z nami je bil tudi ruski polk. Ko je zavihrala revolucija v carski Rusiji, so se strašno vznemirili. Neki bradat narednik, „starši”, je bral sveto pismo in razlagal: .Bratje, strašne stvari bomo še doživljali in vsepovsod po svetu bomo razkropljeni. Poglejte, tu pravi sv. Matej (4, 2—10): „Hudi duh je skušal Jezusa štirideset dni v puščavi.” On ga je premagal. Nas bo pa mučil štirideset let in veliko, veliko mu jih bo podleglo. In ko bodo ti in pa omahljivi mislili, da bo hudi duh zmagal, bo prišla rešitev po priprošnji Matke božje in srečni bodo v miru božjem živeli preostali.’ — Ta narednik je bil sila učen človek. Gel polk mu je verjel, kar je rekel. Jaz tudi!” “7godilo se je, da je čiča Rajko nekaj / tednov po tem dogodku odšel sreč-no domov. Mesec je že mineval od njegovega odhoda, pa oskoruš ni bilo. Zaskrbelo me je. Spravili so me v žensko celico smrti št. 9, zadnje mučenje pred odhodom v Nemčijo. Na sam dan odhoda pa prejmem paket od sestre. Pest oskoruš je bilo tudi v njem. „Hvala Bogu!” sem vzkliknil na glas, da so me drugi pogledali zvedavo. V skritem kotičku je pisalo: „Čiča Rajko je tu! Otroci se sladkajo s kmečkimi dobrotami, ki jih že dolgo nismo uživali. Prišedši domov je zapahi svečo darovalcu, drugo svetovalcu za srečno vrnitev, tretjo — za tvojo srečno vrnitev. Zahteva, da dam oskoruše v paket. Noče ničesar povedati, kaj sta imela skupaj. Pripoveduje o vašem življenju in jokamo ja/ in otroci z njim vred ...” * Enajst let je prešlo od tega dogodka, a mi je še vse živo pred očmi. Živim zares svobodno, ali v tujem mrzlem svetu brez svobode rojstnih tal. Ko mi je mati večkrat pravila, da otroci večinoma podedujejo usodo svojih prednikov, sem ji ponagajal, da tudi jaz ne bom videl 14 let rojstnega kraja kot ona. Požugala mi je s prstom: ..Nikar ne jezi Boga, da se ti res ne bo kaj takega /godilo.” In kaj vidim? Že dvanaj-to leto teče, kar nisem videl domovine. # Ob postu se vsako leto zazrem ob evange-bju sv. Mateja (4, 2—10) v preroške besede ..staršega”, izrečene leta 1917. Isto leto je tudi Fatimska Mati božja dala svetu opozorilo, naj molimo za spreobrnjenje centrale zlega duha. A mi - kaj delamo? Starina premleva zgodovino, mladina nori. Skrajni čas je, da še \zdramimo in da iščemo Boga tudi v svojih rcih, ne samo po cerkvah. V borbi med zlom in dobrim, se moramo odločiti za dobro. A p V večernem hladu Hladno postalo okoli je mene, v dalje so zginile trate zelene. Ptički so drobni se nekam zgubili, žarki prijazni za megle se skrili. Žalostna gledam v to mrtvo planoto, vedno se globlje pogrezam v samoto. V srcu je senca in v duši je zima ostra, ki z mano usmiljenja nima. Vem in razumem, tako mora priti, slabo se mora kot dobro izpiti. Saj ko se megla najbolj bo zgostila, večnosti luč nam bo zasvetija. P. A. JCrorn p ir e ko oe xqödlie FR. BAZI LIJ ZA VELIKE in MALE OTROKE l ■■■■ ........— (Nadaljevanje) KROMPIRČEK NAJDE SREČO Krompirček jo je mahal po širni prismo-dalski deželi, če ga je kdo vprašal, kam se mu tako mudi, mu je junaško povedal, da mora najti prerokovanih šest košev sreče. Dobro, da ve, da čakajo nanj, a kje??? „Morda veste vi zanje?” je spraševal. Pri-smodalci pa so mu odkimavali in mu bili strašansko nevoščljivi. Pa je zagledal Krompirček nekega dne Ribničana, ki je krepko koračil po cesti. Glej, glej! Pa ravno šest košev, drugega v drugem, je nosil na hrbtu. „Šest košev . . .” je zažvižgal kratkohlačnik. „Pa menda niso to koši moje sreče?” In stopil je h krošnjarju ter ga pocukal za rokav: „Hej, očka, kam pa greste?” „I, karti! Po svetu! Suho robo prodajam. Ti koši so vse moje bogastvo in vsa moj i sreča,” je po ribniško zavil mož. Krompirčka pa je kar vznak vrglo. Saj se mu je zdelo, da je s temi koši v zvezi vsa sreča. „Pa ste prepričani, da je ta sreča vaša?” je vprašal nezaupno. Ribničan se je široko zasmejal: „Ali si prismojen ali pa ne pri zdravi pameti? Kaj ne bom vedel, saj sem jih sam delal. Lepe denarce bom dobil za koše.” Krompirček je brž odparal počen groš in ga pomolil krošnjarju: „Prodajte srečo meni, očka! Tu je denar.” Ribničan pa v smeh, da so se visoko naloženi koši sumljivo gugali na levo in desno, naprej in nazaj. Saj bi moral imeti Krompirček najmanj sto grošev, če bi hotel kupiti „srečo”. Pa sta se končno le dogovorila: Fant naj postane krošnjarjev nosač, pa mu bo odstopil zadnji koš. „Bolje en koš sreče kot nič,” se je popraskal za ušesom Krompirček in od veselja, da je rešil vsaj enega — zajokal... # Mnogo zemlje je pretlačil Krompirček in se potil po svetu z Ribničanovo krošnjo. K) Ko pa sta končno prodala vseh pet košev, jo je z zadnjim srečno mahnil proti domu, špeluza je kriknila od presenečenja, sinček Krompirček pa je vrgel prazen koš z ram in objel svojo mamico: „Pet košev sreče mi je ušlo, enega sem pa le srečno prinesel domov. Juhuhuhuhu ! ! ! ...” KROMPIRČEK MED RAZBOJNIKI Špezulo je sinko s svojo vrnitvijo in praznim košem v resnici razočaral, „Ti moj nesrečni Krompirček! Zdaj vidim, da včasih tudi pametnega potegnejo. Le kdo te je navlekel s košem?” ga je pobožala po šče-tinasti glavi. Fant je debelo gledal, kaj to pomeni. Ko pa je pričela mati z njegovim košem „sreče” nositi gnoj iz hleva, je le iztuhtal, da je zastonj trgal podplate po prismodalski deželi. — „Nak! Svoje sreče pa zares ne pustim drugim!” se je namrdnil in jo skleni! znova iskati. Mati mu je znova napolnila torbo ter zopet zašila vanjo počen groš. Trikrat ga je obrnila na dlani, potem pa ga je le žrtvovala v blagor in srečo sinu. Vsa solzna je gledala za Krompirčkom, ki je izginil za plotom in na mah pojužinal vse dobrote ... Dolgo je že koračil naš kratkohlačnik in skoro žal mu je bilo, da je izpraznil torbo. Prišel je v gozd, nastopil je mrak in sledila mu je temna noč, on pa ni prišel do nobene koče. Zaskrbelo ga je, kje bo prenočil. Pa je končno le nekje v daljavi opazil svetlobo in se odpravil bliže. (Bo še naprej) ZA DOBRO VOLJO Prehitro „Ali niso lepe naše rože?” vpraša gospodinja. — „Krasne, sijajne,” hiti hvalit vljudni gost. Potem pa čisto nedolžno vpraša: „I kje pa so?” Sanje „Sanjala sem, da si umrl,” je rekla zjutraj žena možu. „Ali si kaj jokala?” jo on vpraša. — „Da, ko sem se zbudila.” — „Čemu pa šele tedaj?” — „Ker sem videla, da nj res,” IZ DOMOVINE Pustno vreme je letos res zagodlo Ljubljančanom. Po lepem vremenu je naenkrat prišel sneg, dež, blisk, grom in babje pše-no. V začetku marca je nastopil po Sloveniji po snežnih viharjih in zametih hud mraz. Okoli Celja in Slovenjega Gradca je prišlo do 23 stopinj pod ničlo. — V januarju so ustrelili lovci iz Grgarja, Solkana in Anhovega kar 10 divjih prašičev. Lovci iz Sežane na Krasu pa so v začetku februarja dobili ob vznožju Brkinov 8 divjih svinj. Znani hotel Union v Ljubljani praznuje letos 50-letnico. Kuharji so ob tej priliki priredili veliko kuharsko razstavo. Ogledalo si jo je 6000 Ljubljančanov. Ob 450 polnih krožnikih najrazličnejših jedil so se jim gotovo pocedile sline. So seveda tudi pokušali. — Požar je konec januarja naredil za 56 milij. dinarjev škode, ko je v Radomlju pri Ljubljani uničil del žage in mizarske delavnice. — Progo od Postojne do Rakeka so elektrificirali. — Po več krajih zadnje čase „flurografirajo” ljudi. S tem hitrim slikanjem pljuč, ki ga lahko narede za veliko ljudi v kratkem času, odkrivajo začetke jetike. — V Leskovcu je umrl kmetijski strokovnjak Karel štoviček, oče bivšega izseljenskega učitelja v Belgiji. — Odšel je k Bogu po plačilo tudi dr. France Kotnik, dolgoletni ravnatelj Mohorjeve družbe v Celju. — V Vipavski dolini je 12 kmetov bilo obsojenih, ker so utajili skupno 12.417 litrov vina. — Cene so spet narastle po Sloveniji. — Cesto Senovo — Vel. kamen so izročili prometu. — V Sloveniji je na 10.000 ljudi 62 takih, ki so naredili višje šole. Na Hrvaškem je 59, v Makedoniji pa le 15 izobražencev. — V Zagorju ob Savi čaka še vedno 700 družin na stanovanja. — Komisija je sklenda vrniti 400 bivšim kolonom v Goriških Brdih zemljo, ki so jo dosedaj upravljale delovne zadruge. VERSKE VESTI Kapelico Marije Pomagaj na Brezjah so lepo prenovili. Je vsa v belem in črnem marmorju. Tako so s skromno slovesnostjo na tem ljubem kraju tudi v domovini lepo zaključili Marijino leto. Kapelico je blagoslovil 8. decembra pomožni škof ljubljanski msgr. Anton Vovk. DOMOLJUBNE MISLI Slovenski narod! Tisoč in petsto let krvaviš, a izkrvavel nisi.. . Sprejem tujega državljanstva še ne pomeni narodnega odpadništva, nezvestobe do domovine, odpada od narodnosti. S pričakovanjem kralja Matjaža ni nič. Le to bomo imeli, kar si bomo / zavihanimi rokami pridelali in priborili. (Janez Ev. Krek). Pot slovenskega naroda se šele začenja. (Anton Korošec). Slovenska zemlja, zemlja krasna, kristal iz božje roke vzet... (Narodna pesem). PRIMORSKE GORE JAVORNIK JE VES KOSMAT, NANOS SIV JE IN 15RADAT, ČAVEN DVIGA SE NAVP1K, A SNEŽNIK NI VEC MEJNIK, MATAJUR JE STAR OČAK, KRN SE OZIRA V ZRAK, MANGART MRKO SE DRŽI, VES V MEGLE ZAVIT TIČI. IZ VRST NAŠIH ANQLIJA VSEM SESTRAM IN BRATOM PO ŠIRNEM SVETU - ŽELE SLOVENKE IN SLOVENCI V ANGLIJI BLAGOSLOVLJENE IN SREČNE VELIKONOČNE PRAZNIKE. - A ' - - -T