iailwdjtt UiöccfttuMtttt. Inhalt: I. Allocutio Sanctitatis Suae Pii P. P. IX. dd. 22. Juni 1877. — *0*^ II. Bearbeitung wissenschaftlicher Frage» vom Jahre 1875: Kaj je bistveno pri cer-kvenem pogrcbu ? Komu in kako se mora odreci cerkveni pogrel) ? (Dalje.) — III. Einladung zu den dießjährige» geistlichen Exercitien. — IV. Aneinp'ehlnng einer neuen Bilderbibel. — V. Konknrs-Verlantbarnng. — VI. Chronik der Diözese. I. SANCTISSIMI DOMINI NOSTRI PII DIVINA PROVIDENTIA PAPAE IX. ALL0CVTI0 HABITA DIE X7JL IVN11 MDCCCLXXVII. AD 8. R. E. CARDINAL ES IN AEDIBVS VATICANIS. VEHEHABILES FRATRES. Gratissimum est Nobis liodie conspectu frui frequentiaque Vestra, non solum ut Vobiseum agamus de liovis praestantibus viris in amplissimum ordinem Vestrum cooptandis, sed etiam ut iustissimuin, quod Nobis toaxime cordi est, officium erga Venerabiles Fratres Ecclesiarum Catholici Orbis Antistites, et erga Christifideles Universos impleamus, ac intimos sensus ad eos expromamus, quos corde continere non possumus. Dedit enim Nobis nuper divinae Clementiae amplitudo praeter tot alia insignia bonitatis suae argumenta, ut quinquagesimum natalem diem Episcopalis Nostrae consecrationis videremus, atque hoc munus aliis etiam muneribus cumulavit, ut Dempe tarn eflüsam bac occasione erga Nos et Sanctam hanc Ledern dilectionem omnium ordinum, tum Urbis Nostrae, tum aliorum populorum et nationum longissimo etiam terrae marisque tractu a Nobis dissita.rum, tarn toira obsequii, pietatis, et liberalitatis eorum experiremur officia, quae vere magnum spectaculum fuerunt mundo, ct Angelis et hominibus. Agnoscebamus Nos quidem, et publica cum connnendatione, ut nostis, declarare non omisimus in Allocutione ad Vos babita die 12 elapsi Martii, Catholicum populum Universum Nobis et huic Apos stolicae Catbedrae esse devinctissimum; sed hoc ipsum Fideles ita splendidis nuper indiciis, omnibusque modi-Palam publiceque ostendere et confirmare voluerunt, ut quae ad eorum landein pertinebant in magnam admiratio-lem prorsus converterint, et gloriam Deo tribuentes, Nos iucundissima consolatione perfuderint. In omni enim paene mundi regione ille dies divinae erga Nos benignitatis et miserationis a populo Dei publicis laetitiae et religionis signiticationibus celebratus est, undique ad Nos litterae allatae sunt plenae fiiialis affectus, plenae dolor is °b iniquum bellum cui obnoxii sumus, quasi tum primum post longa intervalla filiorum vox compressa erupisset: !psi etiam catholicarum nationum rectores, aliique principes viri et feminae non solum amplissima nobilitate, sed regali etiam sanguine spectabiles, suae Nobis devinctae voluntatis officia exbibuerunt, luculenter ostendentes suum religiosum Studium ab aliorum pietate non vinci. Frequentia autem ac multitudo Fidelium ex omni lingua populo et natione, ex omni ordine aetate et sexu, qui, praeeuntibus Pastoribus suis, peregrinatione suscepta ex remo-tissimis etiam regionibus ad Nos venerunt, Me et amore eorum animos inter tot cuiusque generis incommoda ßüstentante, comperta est Vobis, Venerabiles Fratres, qui tantam vim dilectionis admirantes de ca, in Vestrae Kratulationis officio apud Nos amanter implendo, glorificastis Ueum, et super ipsos divinarum gratiarum largitatem Votis Vestris implorastis. Vos enim vidistis confertissima agmina ad lias aedes Nostras ita in dies singulos con-fluentia, ut satis ostenderent quam cuperent diuturnum desiderium Patris sui conspiciendi et alloquendi explere, vidistis amantissimos filios voces Nostras cupidissime haurire, et suis protestationibus ae obsequii signifieationibus, quas lacrimae interdum interrumpebant, in persona humilitatis Nostrae Vicariam Christi potestatem venerari, atque ipsum colere Apostolorum Principem, cuius dignitas in indigno licet berede non deficit. Hane auteni venerationem illustriorem ac splendidiorem quoque Catholicus Populus facere voluit, missis et allatis ad Nos ex omni parte uberibus largitionum subsidiis, missis et allatis muneribus, multitudine, varietate, pretio, artificio admirabilibus, quae dum Nobis kacultatein praebent subveniendi buius Apostolicae Sedis, et Ecclesiae suis bonis spoliatae ne-cessitatibus, christianae etiam caritatis vim et splendorem produnt, quae non modo omnia suffert omnia sustinet, seil etiam calamitatum et paupertatis impedimenta nesciens, talis est ut nunquam excidat, nunquam exbauriatur. At quis, Venerabiles Fratres, dies tribulationum nostramm in exercitationem et splendorem tantarum virtutum convertit, quis tantam fidem ac pietatem extulit ac fovit, quis infirmitati Nostrae illud solatium concessit, ut tarn illustrium exemplorum Populi Cbristiani spectatores et testes essemus ? Pater misericordiarum et Deus totius consolationis, qui ubi maior est servorum suorum tenuitas et infirmitas, ibi magis suam gloriam manifestere consuevit, in cuius manu sunt corda hominum, in cuius ditione cuncta sunt posita, Ipse fecit Nobiscum misericordiam suam, Ipse fecit cum tentatione proventum ut possemus sustinere, Ipse gloriam suam in Ecclesia revelavit ostendens mundo, eam quo magis impugnatur vires suas intentius exerere, quo magis deprimitur, altius attolli. Facere itaque non possumus quin in conspectu Vestro et coram universo orbe ex intiino corde gratiam et gloriam tribuamus Deo clementissimo, Ipsi benedicentes et coniitentes quoniam benignus est, et confortans in die tribulationis, et sciens sperantes in se, ac Eum precantes ut sacrificium laudis et beneilictionis nostrae licet impar operibus misericordiae suae, in abundantia tarnen suae dignationis bonus ac propitius excipiat. Hoc autem officii Nostri debito erga Divinam Bonitatem perfuncti, aequum est nunc ut ad Vos, Venerabiles Fratres et Dilecti Filii, ex catbolico orbe universo, sermonem Nostrum convertamus. Veilemus quidem, uti apud eos ex Vobis egimus, qui ad Nos accesserunt, ita etiam unieuique Vestrum a quibus amoris testimonia acce-pimus, gratissimi animi Nostri sensus declarare; sed cum id operosius et maius esse videamus, quam ut litteraruiu ministerio praestari possit, gi'ave Vobis non sit, ut quemadmodum unum fuit omnium Vestrum cor, anima una in obsequiis Nobis deferendis, ita etiam una sit oratio, qua dum universos publice alloquinmr, erga singulos privatim intendimus grati animi Nostri officio perfungi. Vobis itaque, Venerabiles Fratres et Dilecti Filii, corona mea sicut Apostolus ait, et gaudium meuin, singuläres gratias et habemus et agimus, eo affectu et sensu qui melius intelli-gitur ab animis fidelibus, quam verbis exprimi et aequari possit. Vos fecistis ut luceret lux Vestra coram homi-nibus, Vos glorificastis Deum et Ecclesiam, Vos de Immaculata Christi Sponsa ac Christi in terris Vicario optimß meruistis, ac pia liberalitate thesaurum Vobis fecistis non deficientem in caelo, ubi eum nec aerugo corumpit, nec tinea demolitur. Quoad Nos autem dilectionis Vestrae memoria ex animo Nostro non excidet, immo Ecclesiae fastis commendata ad exemplum etiam aedificationem et praeconium posterorum diinanabit, nec quidquam umquam erit Nobis antiquius, quam Pastorum Principem constanter rogare, ut Vobis, qui seminastis in benedictionibus, de be-nedictionibus et metere abundanter largiatur. At nunc in hac parte sermonis Nostri praetermittere non possumus, quin ad veram vim et significatio-nein tantarum rerum, mentem Nostram conferamus. Quidnam enim tantus Fidelium ardor, tanta alacritas et Constantia, tantus eorum Consensus in communis Patris acerbitatibus sublevandis, in hac Apostolica Sede suis subsidiis iuvanda eiusque causa tuenda, in deplorandis iniuriis quae eam affligunt, et divina Clementia imploranda, in assi-duis peregrinationibus suscipiendis, quidnam huiusmodi studia et non intermissae sollicitudines ostendunt, quid mundo innuunt, quid spectant, quid assequi contendunt? Haec manifeste lueulenterque demonstrant atque confirmant, quod alias iam animadvertimus, pertuba- tionem scilicet et anxietatem in qua sunt Fideles ob communem Patrem hostili domin ationi subditum; ac simul universalis veri solemnisque suffragii vim habent, quo contra praetensa suifragia seu potius mendacia huius saecuh, Catholicus orbis universus iterum atque iterum significat, se veile, ut Lupremus Pastor Dominici Gregis cum digni' täte, libertate, et nemini obnoxia potestate Ecclesiae praesideat. Haec praeterea dum aperte probant vim caritatis qua membra Ecclesiae Suo Capiti adhaerent, aC proinde etiam firmum unitatis vinculum quo membra ipsa inter se invicem coniunguntur, splendidissime siniul docent, Catholicam Ecclesiam tot iniquis modis tantoque impetu oppugnatam, omnique extemo auxilio destitutam, at non modo nunquam labefactatam et victam, sed contra militiae suae labores constanter sustinentem, et vires suas in dies magis explicantem, radices, ut Chrysostomus ait, habere in caelis, et divina ac immortali vita vigere; pleneque confundunt impiorum voces, qui sanctam Christi sponsam suis defunctam temporibus, effetam viribus, ac etiam extinctam dicere non verentur. Haec ipsa demum vana ac stulta eorum consilia redarguunt; qui inique inordinate perverse, ut magni Augustini verbis utamur, volunt levare aquam super oleum, sed demergetur aqua, oleum supereminebit, ponere volunt sub tenebris lucem, fugabuntur vero tenebrae lux manebit, super caelum terram vollunt collocare, pondere autem suo cadet terra in locum suum. Nos autem, Venerabiles Fratres, considerantes vias divinae Providentiae admirabiles, quae tribulationibus solatia miscet ut non deiiciant animi et vires, sed fiducia confirmetur, vutus muniatur et erigatur, ex bis incita-toentum capiamus ut augeamus constantiam et alacritatem nostram in praeliis Domini praeliandis, in officiis mini-sterii nostri fideliter obeundis, in adversitatibus pro Dei et Ecclesiae causa impavide perferendis. Dum gravis belli atrocitas terras hoc tempore caede ac sanguine cruentat, quo Deus ab Omnibus vult intelligi, quid inter bomines, divinis et humanis iuribus eversis, iustitia et veritate oppressa, expectandum sit, producitur etiam nihilo remissior dimicatio nostra, tanto nobilior et sua natura praestantior, quanto ad causam et incolumitatem non Religionis solum sed civilis ipsius Societatis pertinet, et ad ea principia restauranda quae pacis et verae prosperitatis lunda-menta sunt. Propositum itaque certamen armis militiae nostrae viriliter certemus, in semita iudiciorum suorum sustineamus Dominum, Eum fervide et humibter obsecrare pergamus ut imperans ventis et mari tranquillitatem reducat; ac interea nec adversa nec potentiam hostium timeamus; Maior est enim qui in nobis est, quam qui in mundo. II. Kaj je bitstyeno pri cerkvenem pogrebu? — Komu in kako se mora odreci cerkyeni pogreb ? (Dalje.) Na to pokopalisce se morajo pokopavati vsi, lei so v druzbi sv. Cerkve umerli: Ceterum nemo ebristi-anus in ■ communione fidelium defunctus, extra coemeterium rite benedictum sepeliri debet etc. Rit. 14 de exqu.; toraj se smejo na to pokopalisce pokopavati le „in communione fidel, def.“ — drugi pa, ki niso v tej druzbi umerli, po duliu cerkvenega prava, tudi po smerti v tej druLbi pocivati ne smejo. Okoliscine pa so bile Le kmalo v zacetku vzrok, (posebno krajne peftrebe), da so tudi drugoverci na skupno pokopalisce bili pokopavani, in da so tudi oni pocivali na skupnem kraji, ki so bili v zivljenji loceni. Novejse postavodajstvo si je v nekterih derLavali vse prizadelo, da bi ta drugi bistveni del, blago-slovljeno pokopalisce (locus sacer), 1 o c i 1 o o d p e r v e g a, ter ga izbrisalo iz zaumka cerkvenega pogreba. Samo-morci, nekersceni otroci, krivoverci i. dr. vsi so morali brez razlocka biti pokopani v versto med pravoverne katoliske kristjane. Cerkev je morala biti zadovoljna, da ji je bilo dano na voljo, pervo, to je, cerkvene obrede, dovoliti ab prepovedati; pravica do kraja, kamor naj se pokopujejo, jim je bila posebno na Francoskem in Nemskem i. dr. Vzeta. — To pa se je zgodilo zarad tega, ker je scasoma po novosegnih nacelih svetnega postavodajstva v pozabljivost prisel kotalisko verski pomen, kterega ima cerkveni pogreb, namrec, da communicatio in sacris Sega tudi unkraj groba. Cerkev tedaj svojib postav, ki zadevajo cerkveni pogreb, posebno kar se tice pokopalisca, ne more povsod popolnoma izpeljati. Ali so pa pokopalisca res kraji, do kterih ima le samo Cerkev oblast ? Perve fase kerscanstva, ko je bil v poganskem Rimu pokop v mestu prepovedan, so tudi kristjani svoje nierlice pred mestom pokopavali. Izvolili so si radi pokopalisca pri cestab ab na druzih bolj obiskovanih krajih, da se je spomin na umerlega dalje ohranil. Sveti Krizostom spricuje, da so ob njegovem casu navadno zunaj westa pokopavali, in opomni, da so pokopalisca dobra sola poniznosti onim, ki gredo v mesto, gledat njegovo Velicastvo. — Sv. Peter je bil pokopan v Vatikanu, ki je bil takrat zunaj mesta; sv. Pavel pa pri cesti v Ostijo. Znana so podzemeljska pokopalisca, ktera so si kristjani izbrali ob preganjanji. Posebno radi so si pervi kristjani pokopalisöa izvolili blizo grobov spricevavcev, nekoliko Le iz ljubezni in spostovanja do njih, pa tudi, da so jih ondi prijatelji in znanci veckrat obiskovali in jih priprosnji spricevavcev priporofevali. Pozneje, ko je 31 preganjanje kristjanov ponehalo, in so svetinje spricevavcev prenesli v cerkev, so tudi zdaj hotli blizo njih porivati, pokopani so bili torej v cerkvi, ali pa okoli eerkve. V cerkvi pokopavati je postalo tako navadno, da so posebne postave morale to prepovedati.1) Tako so nastala pokopaliäöa okoli eerkve; le skofe, opate in druge slavne osebe je bilo pripuäöeno v cerkvi pokopavati. Se dandanes pa nas 11a pogreb v cerkvi spominja mertvaäki oder (castrum doloris), ki se v cerkvi postavlja. Da so bila pokopaliäca sveti, k cerkvi spadajoöi kraji Le od nekdaj,2) spriöujejo apostolska zakonila, V kterih se bere, da se je opravljala na njili tudi sv. maäa. „Darujte za svoje, ki so v Gospodu zaspali, sv. daritev v cerkvah in na pokopaliäöih.“ In zopet: „Zbirajte se na pokopaliäcih in berite svete bnkve, pojte psalme . . . zu svoje, ki so v Gospodu zaspali.“ Drugi dokaz je ta. da so bila pokopaliäca kot kraj, kamor so merlice pokopavali, Le perve case blago-slovlj ena. Navada, pokopaliäca blagoslaviti, je skoraj tako stara, kakor navada blagosloviti eerkve, ter se nahaja Le ob casu cesarja Konstantina. Iz tega je razvidno, da na pokopaliäca se niso pokopavali vsi brez razlocka, junpak le pravoverni kristjani. Ta tudi naravnost cerkveni pisatelji poterjujejo te äege. Tertulijan pravi: Ko bi se tudi smelo dovoliti, skupno iiveti z neverniki, se vendar ne sme v smerti L njimi imeti nikakoräne dmLbe. Tudi Ciprijan,8) Optat Milev. i. dr. piäejo v ravno tem pomenu. Ker je Cerkev pokopaliäöa imela za svete kraje, kraje, ki spadajo k cerkvi in so v tesni zvezi Ln jo, zatorej je doloöila, da je tudi pokopaliäce oneöeäöeno, öe se oskruni cerkev ondi, kjer je pokopaliäce okoli eerkve. Nasprotno pa, öe je le pokopalisce omadeLevano, zarad tega ni se omadeLevana tudi cerkev. Iz tega je jasno, da so bila pokopaliäca k cerkvi spadajoöi kraji. Po cerkvenem pravu je toraj tudi pokop na posebnem kraji tako bistven del pogreba, da pokopan biti „in loco sacro“ pomenja ravno to, kakor „cerkveno“ biti pokopan, n. pr. non debet in ecclesia ve coemeterio ecclesiastico sepeliri.4) Bistvo cerkvenega pogreba torej obstoji v tem: 1. da sv. Cerkev, to je, maänik kot cerkveni sMabnik, opravi nad merliöem molitve in obrede, kakor cerkveni obrednik zapoveduje (ritus sacer). Se ve, da se ti obredi, molitve itd. zamorejo spreminjati. Drugaöni obredi so n. pr. pri pogrebu otrok, drugaöni pri odraäöenih; pri dubovnih in neduhovnih, pri pogrebu papeLev in kardinalov itd. 2. Da se merlic pokoplje na blagoslovljenem kraji (locus sacer). Bistvo cerkvenega pogreba se ti deli imenujejo zarad tega, ker je sv. Cerkev to zapovedala in se ondi, kjer se Cerkev prosto gibati zamore. pri navadnih okoli äcinah spolnovati mora. Pri izvanrednih oko- liccinak pa sv. Cerkev te postave_zamore spremeniti, ali po okolnostih primorana, vsaj kaj terpeti, akoravno se z zaumkom cerkvenega pogreba popolnoma ne strinja in sicer zarad tega, da se veöje hudo odverne, in tedaj je spolnovati to, kar zapove ravno za tiste okoliscine, case ali kraje. Titulus debendi je toraj edino le cer-kvena postava. Zakaj sv. Cerkev vse to zapoveduje? Sveta cerkev merliöe pokopuje s tako velicastnimi äegami, s tako milimi in ginljivimi obredi, da s tem skazuje ljubezen do svojih otrok. Njena ljubezen sega sicer tudi unkraj groba. Ni ga morebiti trenutka, da bi ne stal pri altarji sluzabnik sv. Cerkve in bi ne poäiljal toplih proäenj k Bogu v njenem imenu za njene ranjee otroke. Slovesni pogreb pa je poslednje delo ljubezni, ktero skaLe truplu svojih otrok. Zatorej ona svojim sluLabnikom zapoveduje: Sacras caeremonias ac ritus, quibus ex antiquissima traditione et summorum pontificum institutis sancta mater ecclesia catholica in fidelium suorum exequiis uti solet .... parochi summo Studio servare debent atque usu retinere. (Rit. de exeq.) Duh sv. Cerkve je sv. Duh, njena ljubezen je ljubezen sv. Duha. Ni toraj veeje ljubezni, kakor je ljubezen sv. Cerkve do njenih otrok. Ona je naäa mati in skerbi za nas z najvecjo materinsko ljubeznijo. Od sv. kersta, ko postanemo njeni otroci, do poslednjega zdihljeja skazuje nam svojo ljubezen. Najbolj ginljivo pa nam daje dokaz ljubezni pri pogrebih. Kakor se materinska ljubezen V trenutku poslednje locitve od svojega otroka kaLe v vsi svoji globokosti in priserenosti, tako se razodeva ljubezen *) Moy de Sons, Arcb. I. p. 29.: Placuit, ut corpora Defunctorum nullo modo in basilica sanctorum sepeliantur, sed si necesse est, deforis circa murum basilicac. Braga syn. 561. ■') Ibid. 3) ep. 68. *) C. 20 VI. sv. Cerkve v vsi svoji polnosti po vzvisenih molitvak, izrekik in svetili obvedili pri pogrebu umerlih njenih otrok. Cerkveni pogveb je prav za prav dmzinsko Lalovanje, zalovanje matere sv. Cerkve po svojih otrocib. Cerkev drugiö zapoveduje raznoverstne spodbudljive molitve in obrede, da bi bilo vse to mertvim v zveliöanje, zivim pa v spodbudo fad defunctorum salutem simulque ad vivorum pietatem. Ii.it. Rom.) Na to merijo vse molitve, ki se pri pogrebu opravljajo, naj bi Gospod Bog dusi, ktera se ni dospela do viivanja oblicja BoLjega, kmalo dodelil vecni mir; po drugi strani pa tudi verne opominjajo te molitve na njib lastno osodo, ktera jih öaka in jih spodbujajo k resnobnemu poboLnemu Livljenju. Tretji vzrok cerkvenemu pogrebu z vsemi prelepiini Segami je spo § to v auj e, ktero ima Cerkev do trupel umerlih svojih udov. To spostovanje izvira neposrednje iz najvisjib resnic kerscanske vere, in ima le pomen, ce se vrednost trupla iz keräöanskega stalisca presoja. Siliert je kristjanom vse kaj druzega, kakor nevernikoin, ona jim je le kratko spanje, iz kterega se bodo kmalo prebudili. Ne verujemo pa sarno v vecno Livljenje, ampak verujemo tudi v vstajenje mesa; vera-jemo, da bo truplo, ktero zdaj zemlji izrocimo, na dan sploSne sodbe iz groba vstalo, se zedinilo z duso in vecno iivelo; verujemo, kakor pise sv. Pavel, da se truplo „seje v trohljivosti, vstalo bo v nestrohljivosti; seje se v neiasti, vstalo bo v casti; seje se Livalsko telo, vstalo bo duhovno telo.“ (I. Kor. 15, 40.) Vera v vstajenje mesa pa je v tesni zvezi z drugimi glavniini resnicami kerZGanstva. Kristus sam je Glovek postal in je imel clovesko truplo, da bi vsega Gloveka, po duäi in telesu odreäil; postavil je svete zakrameiite, ki posvecujejo duso in telo; maziljeno je telo, ker je tempelj du$e, kakor naj bi hila du Za üvi sveti tempelj Bozji; v svetem Obhajilu ne prejmemo samo duäe Kristusove, ampak tudi Njegovo telo, in ne postanemo le duhovno, ampak tudi po telesu udje Kristusovi. Pri sv. Obhajilu posebno se Le tukaj to pricenja, o Lemur sv. apostelj Pavel govori; po zavzitji nebeäkega kruha trohljivo telo postaja nestrohljivo, umerljivo postaja neumerljivo: in kadar po smerti umerlega svojega sobrata s svojimi telesnimi ocmi pred seboj vidimo v trohljivi perhljivosti, vendar z ocmi vere v tej razpadljivosti vidimo kal neumerljivosti, iz kterega kalü bo prirastlo nestrohljivo, neumerljivo telo, bliäceöe kakor solnce. Iz te odlocne vere in iz tega terdnega prepricanja izvira skerb sv. Cerkve za merlice, kteri so v njeni druzbi, kot njeni udje umerli; zarad tega tako materinsko pazljivo gleda na to, da se njeni otroci pokopljej o pristojno, kakor njihova vrednost zahteva. Tako so delali Le kristjani v pervib stoletjib. I'odzemeljski grobi kaj jasno spriCujejo, koliko spo- stovanje so imeli kristjani tudi do trupelj ranjcih sobratov. Zdelo se jim je, da bi Ivristusu delali nec-ast, ko bi tistih trupel ne spostovali, kteri so bili v Livljenji udje telesa Kristusovega. Iskali so toraj trupel spriöevavcev z veliko skerbljivostjo, akoravno so jim zarad tega pretile najhujse smertne nevarnosti. V amfi-teatrib, po sodnitsGih so iskali in nabirali odterganih udov razmesarjenih trupel in so jih pokopavali v pod- zemeljskib grobeb. Cerkveni pogreb je torej v tesni zvezi s kerseansko vero in se od nje ne more lociti. Sveta Cerkev spozna v svojih umerlih udih ude telesa Kristusovega, ki imajo v seid kal velicastnega vsta-jenja. Zatorej te trupla okoli duhovnijske cerkve, ce je le mogoce, pokladajo k poslednjemu pocitku; kjer se zbirajo zivi udje, ondi naj bodo skupaj zdruzeni tudj ranjki, ki niso mertvi, ampak le spijo; kjer se telo Kristusovo daruje, ondi okoli naj pocivajo tisti ranjki, kteri ravno zarad tega, ker so zavLivali Kristusovo telo, v sebi imajo kal vecnega zivljenja. Sv. Cerkev ravno iz teh vzrokov tudi kraj blagoslovi, kamor trupla svojih udov pokopuje, ker trupla kristjanov so posvecena po Kristusu, od kterega vsa svetost in vsak blago- slov izvb'a.1) To je torej pomen cerkvenega pogreba; ta pomen je poglavitni vzrok in pervi nagib, da je sv. Cerkev tako pomenljive obrede zapovedala in le na blagoslovljene kiaje pokopavala svoje otroke. Razvidno je tedaj, da to dvoje in sicer ob oje spada k zaumku cerkvenega pogreba, Ge se le ena teh dveb pogoj ne spolnuje, se pogreb v pravem pomenu cerkven pogreb imenovati ne more. B. Komu in kako se mora odreci cerkveni pogreb ? Katoliäka Cerkev po vsem svetu je le ena velika druLina boLja; le pravoverni kristjani so udje te druLine, le oni se vsih njenih dobrot in pravic vdeleLevati zamorejo. Cerkveni pogreb je taka castna pred-pravica, ktero le tisti tirjati smejo, ki so v tej druLbi Liveli ali se vsaj do smrti te druL.be niso nevredni *) Aus dem Fastenbriefe des Frh. v. Ketteier, Bischof v. Mainz v. J. 1866. Im Archiv für kath. Kirchenrecht von Moy de Sons XVI. B. p. 323. kazali. Sv. Cerkev le ima oblast razlocevati, ali je ta ali oni kot njen ud v njeni druzbi umevl, in ali imff torej pravico do cerkvenega pogreba ali ne. SMabniki sv. Cerkve imajo dclfcnost dolociti, komu naj se po cerkvenib postavah ali dovoli ali pa odreie cerkveni pogreb. To svojo pravico je sv. Cerkev Le v pervili casih izversevala in nekterim cerkveni pogreb odrekla. (Je so tudi katolicani, dolcler so bili pod oblastjo Arijanov, morali pustiti, da so bili tudi krivoverci pri grobeli spricevavcev pokopani, so jih vendar precej odpravili, ko so svoje cerkve zopet v oblast dobili. „Kolikor bolj moramo zdaj ta martirion (cerkev) obiskovati, pravi sv. Krizostom, ko so ovce resene volkov in zivi loceni od inertvib . . . Ljndstvo je sicer zaliajalo k cistim studencem spricevavcev, ko pa je slutilo neprijeten dub ondi pokopanib krivovercev, se je zopet nazaj umaknilo.“ x) Vodilo Leona I. je bilo vse case v Cerkvi dolocivno. Zato so bili tudi ostanki spricevavcev Agrikola in Vitalija, ki so bili na judovskem pokopaliäcu, kakor cvetlice med ternjem, od ondot preneseni in v cerkev pokopani.2) Se drugi vzrok navede sv. Ambrozi, ko razklada besede: „Sine, ut mortui sepeliant mortuos.“ „Ne, sin se ne odvracuje od dolznosti do oceta, odlocuje se pa vemi od druzbe z neverniki. Pravicni imajo poseben pogreb. Mi nekaj prinesemo na grobe nasih predstarsev, kar bralec ve, nevernik pa vedeti ne sine; ne kakor da bi bila jed in pijaca zapovedana, ampak castitljiva druzba sv. daritve se odkrije. Pogreb ni prepovedan, ampak skrivnost vere, ker z umerlimi neverniki nimamo druzbe.“s) — Ta prepoved pa ni zadevala samo nevernikov, ampak vse, kteri niso bili v Cerkveni druzbi. Skof Janez je zatorej kosti umerlib pustil prati se na dezji, to je, prepovedal je pogreb vsim, ki v prepiru z Origenom niso bili v njegovi druzbi. lz tega je razvidno, da je sv. Cerkev po svojib sluäabnikih nadzorovala pogreb, ki so se pa morali ravrfati po dolocenih postavah. Po tem nacelu je sv. Cerkev nekterim cerkveni pogreb Le perve case odrekla in ga se odre-kuje in sicer: I. Vsem, kteri niso bili i, njo v zvezi, in so zunaj te druzbe umerli. V oziru na te velja, kar sveti Leo I. pravi: „Nos, quibus viventibus non communicavimus, mortuis communicare-non possumus.“ Na ta izrek se opira stavek v dekretalih:4) „Sacris est canonibus institutuni, ut quibus non communicavimus vivis, nec cominuni-cemus defunctis, ut et careant ecclesiastica sepultura, qui prius erant unitate ecclesiastica praecisi nec in articulo mortis ecclesiae reconciliati fuerint;“ in cerkveni obrednik zapoveduje: „ecclesiastica sepultura juxta sacrorum canonum decreta, neganda est paganis, judaeis et omnibus intidelibus, haereticis et eoruin fautoribus, apostatis a christiana tide, schismaticis et publice excommunicatis majori excommunicatione, interdictis nominatim, et iis, qui sunt in loco interdicto eo durante.“ V to versto spadajo: 1. Nekrsöeni, to je, neverci, judje, mohamedani in otroci, ki so pred sv. kerstom umerli. Kar zadeva pogreb brez sv. kersta umerlib otrok, je pomniti, kar rimski obrednik zapoveduje: Quoad sepulturam parvulorum observandus est Can. XXXV. Conc. primi Bracarensis sequentis tenoris: „Catecbumenis sine redemptione baptismi defunctis non oblationis sanctae commemoratio, nec psallendi impendatur officium. Nec tarnen sunt corum corpora insepulta projicienda more belluarum, propter humanae naturae dignitatem, sed in loco bonesto recondenda; quod üat sine ullis precibus ac solemnitate a laico, nec quisquam ex clero, etiain vocatus, profanae sepulturae intersit.“ Po cerkvenib postavah mora za take otroke biti pripravljeno posebno pokopalisce, ali pa naj se odmeni na poko-paliscu poseben ograjen, pa ne blagos'ovljen prostor, pokopati pa jih smejo le neduhovni. Tej postavi, ktera je v tako tesni zvezi z naukom sv. Cerkve, je bila svetna postava od 31. susca 1785 nasprotna. Zdaj pokopujejo take otroke sicer na pokopalisce, na poseben neblagoslovljen kraj. Ce je dvomljivo, ali je otrok kerscen ali ne, in ali je veljavno kerscen ali ne, se mu cerkveni pogreb odreci ne sme. Otroci krivoverskih starsev zamorejo cerkveno pokopani biti, ce druge postave temu ne nasprotujejo, pa le, dokler se ne stejejo k zavednim krivovercem. Kar zadeva katehumene, ki so se za sv. kerst pripravljali, pa jih je smert prehitela, nekteri kanonisti menijo, da se smejo cerkveno pokopati, ker, akoravno niso bili kersceni z vodo, so vendar prejeli kerst zelja. 2. Izobceni. Razlocujejo se pa izobceni v izobeene ogibljive in izobeene terpljive, excommunicati vitandi et tolerati; k pervi versti spadajo oni, o kterih je znano, da so prelomili privilegium canonis, dalje tisti l) Chrysost. in ascens. a) Ambros, exhort. virg. S) Ambros, in Luc. 7. *) e. 12. IX. (DL 28.) ktere je cerkvena sodnija po imenu izobcila. Te verste izobceni se nikakor ne smejo pokopati ne po cerkvenih obredih, ne na blagoslovljeno pokopalisce; da, ce so bili pokopani na blagoslovljeno pokopalisce, se morajo izkopati, ie je mogoce: Si contingat interdum, quod vel excommunicatorum corpora per violentiam aliquornm, vel alio casu in coemeteriis eccles. tumulentur, si ab aliorum corporibus discerni poterunt, exhumari debent, etprocul ab eccles. sepultra jactari debent. Quod si discerni non poterunt, expedire non credimus, ut cum excommunicatorum ossibus corpora extumulentur fidelium; cum licet non obsit justis sepultura nulla vel vilis, impiis tarnen celebris et spe-ciosa non prosit.1) PokopaliSce je po takem pokopu oskrunjeno, mora se torej v novic blagosloviti. Pa tudi ocitni in znani po imenu izobßeni smejo biti cerkveno pokopani, fie so dali kako znamenje kesanja ali so naznanili Lei jo v cerkveno zvezo stopiti. V tem primerljeji pa morajo biti poprej odvezani po obredu v obredniku velevanem: Paro-chiano tuo, qui excommunicatus pro manifestis excessibus . . . fuit, dum ageret in extremis, per Presbyterum suum juxta formam Ecclesiae absolutus, non debent coemeterium et alia Ecclesiae suffragia denegari.2) Tudi izobceni terpljivi, excommunicati tolerati, se ne smejo cerkveno pokopati, ce niso dali kakega znamnja, da se kesajo, in razlocek med ogibljivimi in terpljivimi je le ta, da je pokopalisce oskrunjeno, Ce se nanj pokoplje ogibljivi, ne pa, ce se pokoplje terpljivi. 8. Poenitent. die 5. Sept. 1855 pravi: Episcopi et parochi passive se babeant, si adsit grave et imminens periculum malorum publicorum, vel usus vis publicae, cum denegatur sepultura praedictis personis (qui scilicet propter usurpationem bonorum Ecclesiae excommunicatione latae senten-tiae tenentur) nisi publice retractaverint. 3. Po imenu v prepoved dejani, ali tisti, ki so v kraji v prepoved dejanem umerli, interdicti notorii et denuntiati. „Generaliter enim per omne interdictum sive locale sive personale usus ecclesiasticae sepul-turae probibetur. Talis (interdictus) si hoc interdictu durante decedat, non debet in Ecclesia vel Coemeterio Eccle-siastico (nisi poenituerit) sepeliri.3) 4. Krivoverci, kteri ocitno spoznavajo svoje krive nauke, pa tudi njih zavetniki, od kterih je dobro znano, da krivoverstvo podpirajo, kakor tudi razkolniki. „Si tales haeretici publici et manifesti, licet nondum per ecclesiam declarati, in hoc tarn gravi crimine decesserint, ecclesiastica careant sepultura, nee oblationes fiant aut recipiantur pro iisdem. Const. Inter cunctas Mart. V. in Conc. Const. In zopet: Sane clerici non exhibeant hujusmodi pestilentibus ecclesiastica sacramenta nec eos christianae praesumant tradere sepulturae etc.4) Razumi se, da to zadeva le ocitne krivoverce in le odraScene. Otroci krivovercev pa, kakor je bilo Le omenjeno, smejo biti pokopani cerkveno, Ce so umerli preden so se pameti zavedli, ali, kakor nekteri pravijo, preden so bili birmani. Tudi odrasceni bi smeli biti cerkveno pokopani, öe so resno voljo kazali, da hocejo prestopiti v katolisko Cerkev, pa jih je smert prehitela, preden so to storiti zamogli, in preden so bili odvezani od cerkvene kazni. Ojstra lcazen izobeenja je bila postavljena, kteri bi take krivoverce ali v prepoved dejane cerkveno pokopali: „Omnes, quam vis exempti et privilegiati, qui scienter sepeliunt aliquem tempore interdicti, vel aliquem nominatim excommunicatum, vel personaliter publice interdictum, vel haereticum etc. et peccant mortaliter et eo ipso excommunicationem incurrunt,“ in: Eos, qui propriae temeri-tatis audacia defunctorum corpora, non sine contemptu clavium Ecclesiae in Coemeteriis interdicti tempore in casibus non concessis a jure, vel excommunicatos publice, aut nominatim interdictos, aut usurarios manifestes, scienter sepelire praesumunt: decernimus ipso facto excommunicationis sententiae subjacere;6) kar so pa Pij IX. (Const. Apostol. Sedis de 1869) stisnili na tiste, kteri k cerkvenemu pogrebu znanega krivoverca ali po imenu izobeenega ali v prepoved dejanega povelje dajo ali silijo, in sicer z dogodkom, rekoc: Mandantes seu cogentes tradi ecclesiasticae sepulturae haereticos notorios aut nominatim excommunicatos vel interdictos.“ Kar posebej pogreb nekatolicanov zadeva, je iz do sedaj omenjenega sprevidno, da se po cerkvenem pravu v blagoslovljeno zemljo med dinge pravoverne kristjane cerkveno pokopavati ne smejo. Pre- gledati pa hocemo to rec zadevajoce dosedanje avstrij anske postave. Dekret vom 16. März 1782 zapoveduje: dass die Taufen, Trauungen und Begräbnisse der keinem akatholischen Prediger zugetheilten Protestanten vom katholischen Pfarrer vorgenommen werden «) De sepultris c. 12. 28. 2) De sepultris c. 14. 18. -) C. 20. VI. (V. 11.) «) C. 8. (V. 7.) 5) Clement, c. 2 (III. 17.) müssten. ..Bei Begräbnissen geht er, wenn er darum ersucht wird, mit der protestantischen Leiche und sorgt nur, dass kein Lied gesungen werde, worin etwas den Katholiken anstössi'ges vorkommt. Er segnet aber das Grab nicht ein und hält keine Collecte etc. Hofdekret vom 31. Dezember 1783 zapoveduje, da se mora nekatolicanom ondi, kjer nimajo lastnega pokopalisca, pogreb na katoliskem pokopaliscu dovoliti. „In diesem Falle soll aber das Absingen akatholischer Lieder und die Haltung der Leichenreden auf den katholischen Friedhöfen unterbleiben. Hofdekret vom 12. August 1788 dolocuje: „Der nächste Geistliche der Religion, zu welcher der Verstorbene sich bekannt hat, ist zur Begleitung der Leiche herbeizurufen; könnte aber dieser nicht erscheinen, so müsste der Pfarrer des Ortes die Leiche begleiten etc.“ Ko je pa katoliska Cerkev po pogodbi zadobila vecjo prostost, so se tudi te postave spremenile. Po Art. 4. je skofom priznana pravica „die Leichenbegängnisse und alle ändern geistlichen Handlungen ganz nach Vorschrift dev Kirchengesetze zu ordnen.“ Cultusministerial-Erlass vom 21. Mai 1856 pravi: Nach Art. XXXIV. des zwischen Seiner k. k. Apo- stolischen Majestät und Seiner Heiligkeit dem Papste abgeschlossenen Concordates soll alles das, was die kirchlichen Personen und Sachen betrifft, und wovon in den vorhergehenden Artikeln keine Meldung gemacht ist, nach der Lehre der Kirche und ihrer in Kraft stehenden, von dem hl. Stuhle gutgeheissenen Disciplin geleistet und verwaltet werden. „Es kann keinem Zweifel unterliegen, dass zu den kirchlichen Sachen auch die katholischen Friedhöfe und die Kirchenglocken gehören, und dass daher den Bischöfen frei steht, hinsichtlich ihrer nach den Vorschriften der Kirche zu verfügen, welche sie nur für den Gebrauch derjenigen bestimmen, die in der kirchlichen Gemeinschaft gelebt haben.“ Dalje sub n. 3. pravi: „An jenen Orten, wo ein eigener Friedhof für Akatholiken nicht besteht, wird zwar, in solange ein solcher nicht hergestellt werden kann, die Beerdigung akatholischer Leichen auf dem katholischen Friedhofe zu geschehen haben. Es ist jedoch über Begehren der Pfarrgeistliclikeit und im Einvernehmen mit derselben ein dem Bedürfnisse angemessener Theil desselben als Begräbnisplatz für Akatlio-liken abzusondern.“ sub 4. „. . . . In solchen Fällen, (wenn einzelne Mitglieder der Gemeinde in so grösser Entfernung von dem Orte der Hauptgemeinde, in welcher sich der Friedhof befindet, gestorben sind, dass die Uebertragung der Leichen dahin nicht ausführbar erscheint) wird zwar die akatholisclie Leiche auf dem katholischen Friedhofe zu beerdigen sein, es müsste jedoch über Begehren der Pfarrgeistliclikeit der hiezu verwendete Baum ausgeschie- den werden. sub 5. Dasselbe hat in jenen Fällen zu gelten, wo es sich um das Begräbniss vereinzelt, in der Mitte der katholischen Gemeinde lebender oder auf der Reise verstorbener Akatholiken handelt. . . . Der akatholische Seelsorger hat sich, wenn er die Leiche zu Grabe geleitet, nach den für die Beerdigung von Akatholiken auf katholischen Friedhöfen bestehenden Vorschriften zu benehmen und die Beerdigung hat ohne Gesang und Leichenrede zu geschehen.“ Tudi skrivne priloge k avstrijanski pogodbi govore o pogrebu nekatolicanov. Literae princ. archiep. Vien, ad Pronuntium apostol. die 6. Augusti 1855. n. 3. Revera anno 1783 decretum est, ut acatholici eodem ac catholici coemeterio sepeliantur nec non ut in acatholicorum füneribus catholicorum campanae pulsentur, et quoties praesto non sit, qui defuncto funebria juxta confessionis suae ritum faciat, parochus catholicus funus comitetur, vestem tarnen communein indutus et ministerü sacri neque signa gerens, neque functiones exercens. Attamen ex anno 1850 parocho catholico nulla plane imponitur necessitas, vel funus acatholici cujusdam quomodocumque con-comitandi vel permittendi, ut in acatholicorum funeribus Ecclesiae catholicae campanae pulsentur. Insuper Guber-nium Imperiale curam, quantum fieri poterit, liabebit, ut acatholicorum funeribus aut coemeteria separata aut separata in coemeteriis loca assignentur. Medverska postava od 25. niaja 1868 clan 12. dolocuje: Keine Religionsgenossenschaft kann der Leiche eines ihr nicht Angehörigen die anständige Beerdigung auf ihrem Friedhofe verweigern: 1. wenn es sich um die Bestattung in einem Familiengrabe handelt, oder wenn 2. da, wo der Todesfall eintrat oder die Leiche gefunden ward, im Umkreis der Ortsgemeinde ein für Genossen der Kirche oder Religionsgenossenschaft des Verstorbenen bestimmter Friedhof sich nicht befindet. Na vprasanje visjega skofijstva dunajskega: ob durch den Art. 12 des Gesetzes vom 25. Mai 1868 der Bestand der seit dem kaiserlichen Patente vom 5. November 1855 über die Leichenbestattung erflossenen Vorschriften alterirt seien, oder ob es noch derzeit dem Gesetze entspreche, wenn auf katholischen Friedhöfen nicht nur für die Bestattung von nichtkatholischen Christen, sondern auch solcher Katholiken, die zufolge des Kirchengesetzes des kirchlichen Begräbnisses nicht theilhaftig werden sollen, eigene Begräbnissplätze ausgesondert werden; je odgovorilo ministerstvo za uk in bogocastje: „Es gehe nach den Staatsgrundgesetzen nicht an, dass die Regierung die Befolgung kirchlicher Vorschriften erzwinge, wobei sie es übrigens nicht hindere, dass die kirchlichen Organe durch Anwendung der ihnen eigentümlichen Mittel die Vollziehung solcher Vorschriften anstreben, wenn nur dabei hinsichtlich der Leichenbestattung die Grenzen einer anständigen Leichenbestattung eingehalten werden, indem eine solche nichtkatholischen Personen auf katholischen Friedhöfen gesetzlich verbürgt ist, sonach um so weniger den Katholiken verkümmert werden darf.“ (Erlass des Ministers für Cultus und Unterricht vom 1. August 1870.) 5. Kakor s krivoverci je ravnati tudi z odpadniki od kerscanske vere. K tem se priätevajo vsi, ki so se ali ocitno odpovedali kerscanski veri, ali pa v svojih spisih ucijo in razMrujejo bogotajstvo, bogovstvo, vsebozanstvo, tvarinstvo, ali sploh vsi, ki tajijo razodenje Bozje, ce niso dali pred svojo smertjo ocitnega zna-nienja kesanja. II. Pa ne samo onim, ki nikdar niso bili udje sv. Cerkve ali pa so prostovoljno iz nje izstopili, ampak 6e celo svojim lastnim udom, kteri so bili do zadnjega, do smerti saj zunanje udje sv. Cerkve, mora ta dobra mati, akoravno s teLkim sercem, cerkveni pogreb odreci, in sicer tistim udom, o kterih je ocitno z n a n o in se za g o t o v o v e, da so ji delali sramoto in da so v velikili pregrehah terdovratni in nespokorni umerli, ali pa so storili take velike hudobije, ktere sv. Cerkev kaznuje s tem, da onim nesrecnim pravico do cerkvenega pogreba odtegne. Po cerkvenem pravu so cerkvenega pogreba nevredni: 1. V dvoboji usmerteni, in sicer nepogojno, ce umerjejo na tistem kraji: si in ipeo conflictu de-cesserint,1) ko bi bili tudi pred smertjo kazali kesanje, n. pr. ce so izgovorili ime Jezus, bo2jo milost klicali na pomoc, prosili za spovednika in so prejeli tudi sv. odvezo. Bulla Betest. Benedicti XIV. pravi: Dedaramus, sepul-turae sacrae privationem a s. Trid. synod. inflictam morientibus in loco tiuelli et conflictus, incurrendam perpetuo fore, etiam ante sententiam judicis, a decedente quoque extra locum conflictus ex vulnere ibidem accepto . . ac etiamsi vulneratus ante mortem non incerta poenitentiae signa dederit atque a peccatis et censuris absolutionem obtinuerit. Vender se pa po splosnem pravu smejo cevkveno pokopati, ce so znamnje kesanja dali zunaj tistega kraja, kjer je bil dvoboj, n. pr. na potu na dom. Utegnilo bi tudi za druge kraje veljati, kar pravi Gury: In Gallia ex Card. Gousset et aliis prohibitio juris ita temperatur, ut non denegetur sepultura duellantibus, qui Vera poenitentiae signa dederunt et auxilium sacerdotis postularunt. Sic communiter nostri Theologi. (II. 1011.) Tudi nekteri okrajni cerkveni zbori se strinjajo s tem milejäim ravnanjem n. pr.: „Morientibus in actu criminoso, praesertim duellantibus, si signa poenitentiae non dederint.“a) ,,Iis, qui in conflictu duelli perierunt, nisi adhuc viventes poenitentiae signa dederint.“ 3) ,,Iis, qui in duello moriuntur, nisi dederint sufficientia poenitentiae signa.“4) Ko bi bili dali kako znamnje kesanja, ce tudi le na kraju dvoboja, bi se ]>o teh doloüilih smeli cerkveno ]>okopati. Nasprotno pa drugi okrajni zbori pokop prepovedujejo in se strogo derzijo dolocila Tridentinskega zbora, n. pr.: »qui duello perierunt, si dederint vel non dederint poenitentiae indicia.“6) „Morientibus in duello, etiamsi ante, obitum dederint poenitentiae signa.“6) Kazen pa je postavljena le za pravi dvoboj, kjer je bilo poprej dogovorjeno zastran casa in kraja i. dr. ne pa za navadne pretepe in poboje. 2. Ocitni greäniki, kteri so nespokorni umerli. Bit. Rom. pravi: „manifestis et publicis pecca-toribus, qui sine poenitentia perierunt.“ Praäanje pa je: kteri se ocitni grcsniki imenujejo? Gotovo je, da mora biti greh silierten in da se mora veckrat ponavljati, da more biti st an je pregresno; ce kdo le enkrat ali dvakiat gresi, se v cerkvenopravnem poinenu ne more imenovati ocitni gresnik. 1J Conc. Trid. ses. 25. c. 19. de refonn. 2) Conc. prov. Bitur. 1850. Col. Lac. 1117. а) Conc. prov. Romen. 1849. 1. c. *) Conc. prov. Lugdun. 1850. I. c. б) Conc. prov. Baitimor. 1866. Col. Lac. 481. 6) Synod. Mont. Libani 1736. Col. 1. c. i a „Ad judicandum non Christiane quempiam vixisse, non sufficit unus vel duplex culpabilis actus, sed multiplices et continuati requiruntuv. ^ Nekteri bogoslovci so tudi terdili, da taki gresniki morajo od sodnije razglaäeni biti kot ocitni gresniki, in da Se le potem zapadejo cerkveni kazni, — toda bolj splosno mnenje je, da se greSniki zamorejo imenovati ocitni, kadar se je njik pregreha razglasila, da se vec prikrivati ne more. Sv. Tomaz Akv. imenuje ocitne gresnike tiste, ki so kot taki znani ali po cerkveni ali svetni sodniji, ali pa po ocitnosti dejanja, per evidentiam facti.2) Benedikt XIV. pravi: „Itaque hoc tuto asserendum videtur, manifestes peccatores, censeri eos, quorum peccata noscuntur aut per judicis sententiam aut propriam confessionem in judicio factam, aut per evidentiam facti, quae nulla possit tergiversatione celari.“ — Koliko osebam pa greh mora biti znan, da se ociten imonovati zamore, cerkveno pravo tega natancneje ne dolocuje. Nekteri menijo, de morajo to vediti sosedje, drugi pravijo, da je zadosti, ako zato vedo stiri ali tri osebe. Pristevajo pa se k ocitnim gresnikom: a) tisti, ki se ocitno z nenravnim in ostudnim opravilom pecajo, n. pr. igralci, ki gerde in nesramne igre predstavljajo v ocitno pohuMnje ljudstva; tisti, ki izder- Lujejo hiäe pohujäanja in Lenske, ktere si z nesramnimi deli sluzijo kruh, in ocitni odertniki. Odertnike cerkveno pravo posebno omenja in jim cerkveni pogreb odrekuje. „Quia in omnibus fere locis ita crimen usurarum invaluit, ut multi (aliis negotiis praetermissis) quasi licite usuras exerceant, et qualiter utriusque Testament! pagina condenmentnr, nequaquam attendant: Ideoque constituimus, quod usurarii manifest!, nec ad communionem admittantur altaris, nec Christianam (si in hoc peccato decesserint) accipiant sepulturam.3) Da, Se celo takrat, ko bi kazali kesanje, se ne smejo cerkveno pokopati, ce niso vsega povernili, ali pa vsaj dolocili, da naj se poverne: „Quamquam usurarii manifest! de usuris, quas receperant satisfieri expressa quan-titate vel indistincte in ultima voluntate mandaverint: nihilominus tarnen eis ecclesiastica sepultura denegetur, donec de usuris ipsis fuerit (prout patiuntur facultates eorum) plenarie satisfactum: vel illis, quibus resti- tuenda est restitutio . . . idonee de restitutione facienda sit cautum.“4) Daa. danes se po teh dolocilih skorej ni mogoce ravnati in tudi sv. Cerkev mehkejäi ravnanje z omenjenimi gresniki terpi; to pa Le tudi zarad tega, ker pomen besede „odertija“ se je v raznih casih in okolnostih jako spremenila. b) Dalje se k ocitnim gresnikom priätevajo, o kterih je znano, da so s prisego pristopili k skrivnim druzbam, naj se Le imenujejo kalcor koli hoöejo, ce je te druzbe Cerkev prepovedala. c) Tisti, ki v ocitnem in sploh znanem grehu Live, n. pr. qui publice vitam degunt in concubi-natu, manifest! raptores ecclesiarum, publice blasphemantes Deum etc. Statuimus, si quis contra Deum vel ali quem sanctorum et maxime beatam Virginem, aliquam in blasphemiam publice relaxare praesumpserit . . . si renuerit recipere ac peragere poenitentiam ... in obitu Ecclesiastica careat sepultura.6) Vsim tem ocitnim gresnikom pa se cerkveni pogreb le takrat zamore odreci: 1. ce je njih nespo-komost popolnoma gotova, 2. tako ocitna in sploh znana, da bi bil cerkveni pogreb drugim vernikom v po-hujäanje. Med ocitne gresnike so pristeti tudi necerkveno (civilno) poroceni, toraj je i njimi ravnati, kakor je bilo o drugih receno: mora se jim cerkveni pogreb odreci. Dioec.-Bl. XIX. 1868/c p. 109 §. 27. posebej o tem govori: „Des kirchlichen Begräbnisses können Civileheleute nur dann thei'.haftig werden, wenn sie reu-miithig verscheiden. Um sie aber pro foro externo als mit der Kirche ausgesöhnt behandeln und ihnen das kirchliche Begräbniss gestatten zu können, haben sie ihre reumiithige Gesinnung nach Umständen vor Zeugen kundzugeben und das gegebene Aergernis nach Thunlichkeit gut zu machen. Die reumiithige Gesinnung kann auch bei jenen als vorhanden angenommen werden, welche nicht mehr beichten können, jedoch schon früher das ernstliche Vorhaben, ihre Verbindung in eine kirchlich gütige Ehe umzuwandeln, entweder dem Seelsorger ausserhalb der Beichte eröffnet, oder doch nachweisbare konkludente Handlungen, oder sonst auf vollkommen glaubwürdige Weise kundgegeben und nicht widerrufen haben. §. 38. Wenn in den gegebenen Fällen das kirchliche Begräbnis zugestanden wird, und wenn aus diesen Zugeständnissen Aergernis entstehen würde oder zu besorgen wäre, hat der Seelsorger das geeignete vorzukehren, dass die Gründe der Zulässigkeit des kirchlichen Begräbnisses bekannt werden, nötliigenfalls er dieselben an dem der Beerdigung vorausgehenden Sonn- <) Münst. Fast. Blatt IV. 2) 1. c. p. 3. Summae th. 9. 80. art. 8. s) C. 3. X. de usuris. *) C. 2. de usuria in VI. 5. 5. 6) c. 15. V. 26. oder Feiertage von der Kanzel, oder• bei der Hebung der Leiche aus dem Sterbehause oder am Grabe in Kürze bekannt zu geben. §. 29. Wenn denen, welche in einer Civilehe gelebt haben, das kirchliche Begräbnis nicht gestattet werden darf, so ist zwar zu dulden, dass sie auf dem Friedhofe beigesetzt werden, aber kein Priester darf die Leiche begleiten oder irgend eine rituelle Handlung vornehmen, oder unter einem was immer für einem Titel das heilige Messopfer mit der Beerdigung in Verbindung setzen. Bei einer solchen Leichenbestattung hat auch die Mitwirkung des Chorpersonales, der Kirchendiener und der Ministranten zu entfallen und jedes Geläute aus Anlass des Sterbefalles zu unterbleiben.“ Tukaj je natanko doloöeno, kako naj se s takimi gresniki ravna pri pogrebu; je pa tudi naznanjeno, da Cerkev pokop na pokopaligce le terpi, ako-ravno se to ne strinja popolnoma z duhom cerkvenim, pa je primorana po svetni postavi, kteri se s silo ustaviti ne more, „His temporibus non raro accidat, ut ii, quibus sepultura ecclesiastica deneganda est, sacri- lege sepeliantur ministerio laicormn in loco ad sepulturam fidelium consecratox) . . . Ejusmodi consuetudo est toleranda per coniventiam, si absque scandalo a catholicis resisti non possit, ex Beer. 8. C. O.2) 3. Gregniki, ki so med tem umerli, ko so greh delali, (in actu criminis), ce niso imeli vec casa dati znamnja kesanja Tedaj bi ubijavec ne mogel biti cerkveno pokopan, ki je bil ubit, ko je on sam hotel koga po nedoIMem umoriti. Cerkveno pravo pravi: „Füres et latrones, si in furando aut deprae-dando occidantur, visum est pro eis non orandum.“8) Toda tudi tukaj mora biti hudodelstvo: a) gotovo, b) ocitno, c) da je bil ravno med gregenjem umorjen. V dejanstvo bi segalo vpraganje, kaj je storiti s pijancem, o katerem je zna.no, da je v pijanosti umerl.4) Gotovo bi se rau po nageln cerkvenega prava moral odreci cerkveni pogreb, ce je gotovo znano, da se je vedoma in nalagc upijanil, (sciens et volens), ker pijanost pijanceva je po nauku nravnikov smerten greh, ker se gotovo vedoma in prostovoljno upijani. Morale bi se vendar v taken slucaji ]>reudariti tudi druge okoligeine. Öe je bilo givljenje njegovo sploh nekergeansko, ocitno pohujgljivo za okolico, ce je bilo znano, da ni imel nie vere, se gotovo noben dobri katolican ne bo spodtikal nad tem, da se mu cerkveni pogreb odreöe. Öe pa temu ni bilo tako, in bi se s prepovedjo cerkvenega pogreba pohujganje ge le zvekgalo, ko bi tudi med dobrimi kristjani nastali zalostni prepiri, kar bi kazalo, da Livljenje umerlega ni bilo ravno tako pohujgljivo, bi se smel cerkveno pokopati, Le tudi zarad tega, ker smert in actu peccati pri pijancu zavoljo nezavednosti ni tako osramotivna in tako grozovita, kakor in actu adulterii etc. Pomniti je, da le tistim ocitnim gregnikom se cerkveni pogreb odrece: „qui sine poenitentia perierunt“; ce so se skesali, se morajo cerkveno pokopati. Ker je ocitno st greha vzrok cerkvene kazni, mora tudi znamnje kesanja biti ocitno, ali vsaj tako, da se lahko sploh zve njegovo kesanje. Ocitni greh zahteva ocitno zado-stovanje. Zadostuje pa, ce le ena sama nesumljiva pri ca poterdi in zagotovi, da se je res ocitni gregnik kesal. „Ad probandum tarnen, quod publici peccatores talia signa dederint poenitentiae, sufficit unicum testimonium.“6) Znamja kesanja razodevajo ali z besedo ali po okolistinah s kakim drugim dejanjem; n. pr. he prosi za sv. zakramente ali za duhovna, poljubuje sv. kriz, se terka na persi i. dr. Signa vero liuius poenitentiae et emendationis esse possunt, si in mortis articulo se emendaverint confitendo, sive sacramenta petendo, et alia, prout pietas et cordis contritio suggeret. (Konec sledi.) HI. An -en hochwürdigen Säkular-Klerus der MM. Die Welfpriester-Excrcitien werden dieses Jahr von Montag den 20. August 5 Uhr Nachmittags bis Freitag den 24. August Früh im Diözesan-Knabenseminar (Collegium-Aloysianum) ganz in der bisher üblichen Weise abgehalten werden. Diejenigen Herren Landseelsorger, die zu denselben zu erscheinen wünschen und unbeschadet der ihnen obliegenden Seelsorge sich von ihrem Anstellungsorte für die obgedachten Tage leicht entfernen können, wollen dieses dem betreffenden Herrn Dechante in Bälde anzeigen. Der Herr Dechant wird die Namen der Herren Seelsorger, die sich für das •) Gury 10 13. Nota 2. S) 1. c. Nr. 1. -) c. 31. C. 13. qu. 2. 4) Münst. Past. Bl. 4. l) Barnfaldua, Comment. in Rit. Rom. Erscheinen werden gemeldet haben, spätestens bis 4. August d. I. hieher nahmhaft machen, damit diejenigen, die mit Rücksicht auf den vorhandenen Raum vom Ordinariate zu den Exercitien werden zugelassen w.rdeu können, dem Herrn Dcchante rechtzeitig bekannt gegeben werden. Am 20. August Nachmittags bald nach 3 Uhr wollen die Betreffenden, mit Talar, Röchet und Brevier versehen, im Collegium-Aloysianum sich einfinden und bei der Direetion desselben sich melden, welche jedem die Wohnung anweisen und die gedruckte, für die Zeit der Exercitien vorgeschriebene und genau einznhaltende Hausordnung mittheiten, so wie nach dem Schlnße der Exercitien die für die Verpflegung zu leistende Bcrgütuug von den Exercitanten übernehmen wird. IV. Anempfehlung einer neuen Bilderbibel. In der Kunst- und Buchhandlung des J. F. Schreiber in Esslingen ist eine neue, auf Grund der vorgeschriebenen biblische« Geschichte niodifizirtc und zugleich vermehrte Bilderbibel, verfaßt unter Aufsicht und Leitung des hochw. Herrn Johann Budau, Metropolttan-Kapitcl-Detans und f. e. Bolls- und Bürgerschnlen-Anssehers in Görz, in 2 Heften mit je 40 Darstellungen nebst zwei besonderen Bildern an der Fronte erschienen. Dieses katechetische Werk in zwei Heften kostet, steif gebunden, dreizehn Mark oder 6 fl. 50 kr. ö. W. Der hochw. Seeljvrgskierns wird auf das Erscheinen des erwähnten zur Veranschaulichung des Religionsunterrichtes besonders geeigneten Wertes, wovou ein Exemplar hierorts zur Einsicht aufiiegr, mit der Einladung aufmerksam gemacht, sich dessen Einführung in den Boltsschulen der Diözeje angelegen sein zn lassen. V. Koukurs-Perlautbarung. Die durch Todfall erledigte Pfarre 2iri im Dekanate Idria wurde dem Pfarrer von Yreme, Herrn Josef Yidmar verliehen. Die hiedurch in Erledigung gekommene Pfarre Yreme im Dekanate Adelsberg wird unterm 10. Juli d. I. zur Bewerbung in der Diözese ausgeschrieben. Die diessalligeu Et suche find an die hochlöblichc k. f. Landesregierung für Ärain in Laibach zu stylisiren. VI. Chronik -er Diözese. Herr Peter Mohär, Psarrkooperator in Mannsburg wurde aus die ihm verliehene Pfarre Dragatus am 30. Juni d. I. invcstirt. Beisetzt wurden die Herren: Jakob Susilik, Psarrkooperator und Schnlkatechet in Öernomelj, als Kooperator nach St. Lorenz an der Temeniz; Valentin Orebek, Psarrkooperator zu St. Lorenz an der Temeniz, als solcher nach Gem-senik; Johann Brence, Psarrkooperator in Cemsenik, nach Berdo bei Podpeö; Valentin Pecnik, Psarrkooperator in Berdo, »ach Mannsburg; Josef Merjasec, Psarrkooperator in Cermosnjice, als Stoop. und Schnlkatechet nach Öernomelj; Nikolaus Kiiiaj, Pfarrabminifttator in Dragatus wurde einstweilen als Kooperator daselbst belassen. Vom fürstbischöflichen Ordinariate Laibach am 12. Juli 1877. Herausgeber und für die Redaktion verantwortlich: )Iaitiii Fogacar. — Druck der „Närodna tiskarna“ in Laibach.