F L o R I J A N : ZAČETKI LJUDSKE VSTAJE V ŠKOFJI LOKI Sledeči članek je prvi, ki obraonaos zgodovino Loke med NOB, lato pa tudi dokaz, da je 2godooina NOB v Loki in loliki okolici še popolnoma neobdelana ter bo v bodoče •/ahteoala. da ji poaoetimo oso pozornoat. i\'eobdelana pa ni samo doba NOB, temneč tudi osa novejša doba pred in po prvi soetooni oojni. Manjka nam torej analiza celotnega razdobja, z> katerem se je začela razvijati industrija in z njo delavski razred, ki je v NOB odigral odločilno vlogo. 7.e samo študij razvoja ekonomike, razvoja proizvajalnih sil in z njimi v zvezi nastalih družbenih dogajanj, bi zahteval obširno delo, saj ose to nujno potrebujemo pri analizah in sestavljanju načrtov za bodoči razvoj komune. Članek naj zato ostane samo majhen delček tega, kar bomo še morali napisati o teh problemih o naslednjih letih. Največji razmah industrije je Škofja Loka doživela med prvo in drugo svetovno vojno. Pi-ed prvo svetovno vojino j e bila lindustrija še zelo skromna in je obsegala začetke sedamje lesne industrije na Trati ter usnjarno, ki je nosila še v celoti pečat rokodelstva in obrti. Po prvi svetovni vojni je bila ustanovljena tovarna »Sešir<, nato pa okrog 1. 1923 tovarna prefiitih odej. Lesna konjunktura je imela za posledico hitro širjenje lesne industrije na Trati, kjer so se ustanavljali novi dbrati in se širili obstoječi. Y naslednjih letih je zrasla tovarna turbin, med leti 1929 do 1931 pa tkalnica in predilnica. Nagel porast induistrije je bistveno vplival »na strukturo prebivalstva. Nastajal je vedno številnejši delavski razred, ki je imejl v strnjeni industriji in v delovnih kolektivih možnost sipaznavati vso globino izkoriščanja in izžemanja s strani lastnikov tovarn in delničarjev. Najstarejša tovarna »Šešir« je v sezoni in ob dobrih zalogah surovin zaposlovala do 250 delavcev m delavk, ki so delali že v biivš,i tovarni sukna ter so bili vezani edino na delo svojih rok. Druga industrija je zapos^lovala delno čiste proletarce, delno sinove in hčere malih kmetov, ki jih zemlja ni mogla več preživljati. Veliko število delovne sile, ki je bila na razpolago, je omogočila kaipitalistom veliko izbiro in brezobzirno izkoriščanje. Leta velike gospodarske krize so zato najbolj udarila prav delavca, ki je že tako bil v popolnoma brezpravnem položaju. V takem položaju so delavci začeli Stpoznavati skupnost svojih interesov. V leto 1955 segajo v tovarmi »Šešir« pričetki prvega gibanja za vzpostavitev strokovne organizacije, ki je nosila ipredvsem pečat borbe za Ijoljše ži\ljenjske pogoje. Že naslednje leto je bila v »Šeširju« dosežena velika moralna zmaga — sklenitev kolektivne pogodbe in nastavitev obratnih zaupnikov. Ta uspeh je opogumil tudi druge kolektive, da BO pričeli misliti na svoje strokovne organizacije. Lastniki tovarn so takoj spoznali nevarnost delavske solidarjiosti ter so z \\so silo in siredstvi preganjali najzavednejše delavce, ki so bili člani priprasljalnih odborov ali zaupniki. V naslednji doibi številnih stavk, v katerih so delavci zahtevali delo za vse iu preprečevali odpuste svojih tovarišev, so kapitalisti poizkušali nastopati 7 s stavkokazi ter so mobilizirali proti stavkujočim vse nazadnjaške in protidelavske sloje. Dclavoi pa so zasedali tovarne ter uporno branili svoje interese. V stavki lesnih delavcev pri Dolencu na Trati so se delavci vlegli na tir. da bi preprečili intervencijo žandarjev, ki jih je poklical industrijalec Dolenc na ix)moč, da bi odpeljali \agone lesa. Delavci predilnice so stavkaili tri mesece, ker je Ceh Markgraff hotel odpustiti njihove zaupnike. V dobi stavk so .stavkali vsi kolektivi. L spehi sta\k so bili predvsem v popolni moralni zmagi delavstva, ki je tako spoznalo nujnost povezanosti in sikupnost naših interesov. Enotnost delavcev je poskušala razbiti tudi biN-S^a duhovščina, ki je bila ves čas enotna in solidarna s kapitalisti. Izkoriščajoč verska čustva delavcev je sejala mednje razdor ter jih pozivala h pokorščini in vdanosti. Kapitalisti so zato vključevali v svoje obrate predvsem kmečiko delovno silo, ki je vnašala v kolektive klerikalno miselnost ter bila najbolj prikladna za razbijanje stavk. Na kmečko delovno silo je imela duhovščina velik \ipliv ter jo preko svojih obredov odvračala od njihovih strokovnih organizacij. Številne tovarne so sprejemale nove delavce samo na priporočilo klerikalne stranke. Za izdajanje delavskih interesov je bila v tovarnah organizirana tudi Jugoras, ki naj bi delavce cepila in odtrgala od napredne večine. V doibi stavk je v Škof j i Loki že obstajala osnovna organizacija Komunistične partije, ki je bila sicer maloištevilna, vendar je odigrala v kasnejših dogodkih odločilno vlogo. Partijska celica je bila sestavljena v glavnem iz proletarskih elementov, ki so bili zaposleni v industriji, poleg tega pa je imela svoje člane tudi v vrstah obrtnikov. Najstarejši član KP, krojač Franc Pfajfar, je bil organiziran od 1. 1935, celica pa se je formirala v letih 1937-1938. Odločilne važnosti za razvoj KP v Loki so številni obiski vodilnih partijskih funkcionarjev, ki so dajali navodila in pomagali pri delu. Kot ilegalci so v Loki bivali Boris Kraigher, Bojan Kraigher, Ivan Bratkoitd., neposreden stik s celico pa je imel tudi Boris Ziherl, ki je stalno prihajal v Loko in njeno okolico. Sekretar celice je bil Franc Pfajfar, člani pa Ivan Gaber, delavec iz Saturnusa v Ljubljani, ki je stanoval na Trati, Jaka Pintar, delavec vz tovarne >->Sešir« in Anton Gruden, obrtnik. Na sestanke celice je večkrat hodila Marija Žumer. članica komitota KP na Jesenicah in Tončka Stegnar iz Tržiča. Ivan Gaber pa je vzdrževal stalne stike s tovarišem Francem Leskoškom. Ivan Gaber je bil v celici odgovoren iza delo v industriji na Trati in v tovarni turbiin, Jaka Pintar za tovarno »SeSir«. dooim je Anton Gruden imel nalogo delovati med obrtniki in kmeti. Komunisti so zbirali okrog sebe najzavcdncjše delavce in tako imeli vpliv na vodstva stavk in sindikatov. Sodelovali so pri kulttirneni delu ter širili napredno literaturo in tisk, ki je dajal delavcem moči za nadaljevanje borbe. Na Trati je bilo organizirano delavsko knlturno društvo »Vzajemnost«, ki je štelo preko 100 članov iz vseh tovarn in obratov. Društvo je imelo več uispelih prireditev, preko katerih je širilo napredno misel. Preko društva je Partija širila tudi ilegalno literaturo, ki je usmerjala delavstvo k pravilni oceni družbenih sil ter mu dajala vedno večje politično dbeležje. Predsednik druišlva je bil tov. Ivan Gaber. Komunisti so preko svoje organizacije dajali iniciativo za nabiralne akcije za stavktijoče. za zbiranje tiskovnega sklada, zbirali so podpise za izpustitev političnih kaznjencev, agitirali za društvo prijateljev SZ itd. 8 pod vplivom dela KP je borfca delavstva dobivala vedno holj politični program. Partija je opozarjala tudi na bližajočo se nevarnost vojne in na naraščanje fašizma. Brutalni napad na stavkajoče v Jugočeški v Kranju 1. 1936 pa je pokazal, da se tudi doma porajajo klice klerofašizma, ki je pripravljal likvidacijo vseh delavskih pridobitev v prejšnjih letih, saj je protiljudska vlada stare Jugoslavije iz bojazni pred svojim lastnim ljudstvom vedno bolj -prehajala na stran reakcionarnih sil v Evropi in se začenjala odkrito družiti s Hitlerjevo Nemčijo. S svojim izdajalskim po- FRANC PFAJFAR je bi\ rojen 7. februarja 1894 v Skofji Loki v mizarski obrtniški družini. V šolo je hodil v Cerknem, v Ljubljaui pa se je pred prvo svetovno voj'no izučil krofaSkc obrti. Kot pomočnik je potoval iz Ljubljane v Celje. Maribor, Gradec in na Dunaj, kjer ga je zaliotila vujua. Po prepričanju je bil že v mladosti socialist in glasoval vedno za socialdemokrai^o stranko, čeprav ni bil njen član. L. 1914 je bil mobiliziran in po kratkih vežbah poslan na rusko fronto branit iz dna srea osovraženo avstroogrsko monarhijo. fe februarja 1915 je bil ujet in bil do 1. 1918 v ruskem ujetništvu, kjor so ga prežele ideje velike Oktobrske revolucije. Po vrnitvi iz Rusije in po dvomo-.iiočuera dopU'Stu so ga ponovno poslali na fronto v Italijo, kjer je dočakal mirovno pogodbo. Po vojni je do 1. 1924 slnžiboval v Ljablijani, nato pa se je vrnil v ftkofjo Loiko in delal doma kot krojaški mojster. V Ljubljani je navezal prve stLke z organizaciijo in bil 1- 1955 sprejet v Partijo. L. 1938 je organiziral prvo loško partijsko celico in postal njen sekretar. Marca meseca 1941 je bil poklican na orož>ne vaje T Movo mesto in ta in dočakal zlom Juigoslavije. Vrniil se je nazaj v Loko in pričel na čelu partijske organizacije pripravliati Škofjeloški teren za ljudsko vstajo in oborožen odpor proti okupatorju. Skozi njegovo hišo so vodile organizacijske veze iz Ljubljane in Goronjske naprej v loško okolico in obe dolini. Tu je l>il pravi štab odbora za loški teritorij; pri njemu so se vršili pripravljalni sestanki ilegalcev in aktivistov za organizacijo OF. o6' tu so odhajale direktive za prve sabotažne in partizanske akcije v Loki in njeni okolici. Ko so po borbah v Draž^ošah Nemci izvedli množične aretacije osumljenih aktivistov OF, je b-il med drugimi 28. januarja 1942 aretiran tudi tov. Pfajfar in odpeljan v Be.g'Uiije. Junaško je prenašal vsa zasliševanja in mučenja ter bil po enomesečnem trpinčenju v bunkerju dne 31. marca 1942 ustreljen kot talec. četjem je omogočila delovanje nemfških agentov in petoikolona-sev, ki so že odkrito dvigali glavo in propagirali »novi red«. V Škofji Loki, ki je bila že od nekdaj irdnjava duhoAnie gospoiske in kjer so bivali številni nemškuiarji, ni bilo težko najti izdajaicev in petokolonašev. Ti so tik pred \ojno že javno nastopali z nacional-socialističnimi idejami in pripravljali zasedbo države. Jugoslovanska policija pa se zanje skoraj ni zmenila, temveč je usmerila vse svoje sile proti napredniTU nazorom, proti komuniistoni in jih preganjala na vsakem koralku. Zaradi vseh teh okoli.sčin Škofja Loka ni bila enotna. Značilen je bil na eni strani močan \pliv kilerikahie stranke, ki je odkrito jadrala v izdajstvo, na dnigi strani močno razvit nacionalni čnt pa razdeljenost prebivalstva na druge stranke kot socialdemokrate in krščanske socialiste, številne propagaitorje ^novega redaN< ter pomanjkanje jasnega političnega programa. Kljub ištevilnim usipehom tudi partijska celica ni bila na potrebnem nivoju, kakršnega je zahteval čas, ki se je bližal. Celica je bila ideodoško obremenjena s sektašlvom in precej izolirana od ljudstva, kar 9 dokazuje, da v vsej dobi od formiranja pa do leta 1941 ni sprejela nobenega novega člana. Edino ona ipa je imela nadrejeno vodstvo z jasnimi pogledi v bodočnost ter izdelanim programom. Taka je bila situacija političnega življenja v Škof j i Loki ob napadu Hitlerjevih hord na Jugoslavijo, torej v trenutku, ko so čakale ve« isloveuski narod najtežje preizkušnje. Hitlerjeve in Mussolinijeve horde so v nekaj dneh zrušile trhlo zgradbo stare Jugosilavije. Vsa pripravljenasit in napori nacionalno zavednih množic s komunisti v prvih vrstah, da za vsako ceno ubranijo svojo domovino, ni mogla otltehtati sistematičnega izdajalskega početja protiljudsike vlade in pete kolone. Slovenski narod se je znašel brez ^'x^dstva, predan na milost in nemilost okupatorju, ki je imel pred seboj edino nalogo: pregnati Slovence z njihovega ozemlja. Dne 9. aprila so bile razpuščene vojaške enote na Ziro\«kem vrhu, 10. aprila pa je bila jugoslovanska vojska že v popolnem razsulu. V zadnjem trenutku je uničila še nekaj mos-tov na važnejiših komunikacijah. V Loki so bili razstreljeni most proti Puštalu, Lahov most ter de/lno betonski most proti postaji in kaipucinski most. Kljub temu, da se je jugoslovanska vojska že razšla, Iitalijaiii vse do 14. aprila niso upali zasesti ne dolin ne mesta, tako da je par dni vladalo pravo breizvladje. Zal ti dnevi niso bili pravilno izkoriščefni, ker so prve direktive prispele preipotzno. Zahvaljujoč globokemu nacionalnemu čutu dn zavesti množic, da se bliža težka doba, je bilo odnesenega iz vojašnice in iz vojaške baze na Trati precej orožja, ki je biio kasneje neprecenljive vrednosti. Italijani so Loko »zavzeli« LŠele po večkratni zagotovitvi petokolonašev, da se je jugoslovanska vojska že umaknila. Ob njihovem prihodu pa so, bili najbolj razočarani petokolonaši sami, ki so pričakovali Nemce in od njih plačilo za svoje dolgoletno izdajalsko početje. Ob prihodu v Škof jo Loko je italijanska vojska izgledala kaj klavrno. Že po nekaj dneh pa so morali Loko zapustiti, ker so tako zahtevali in zapovedali nemški oiblastniki. Kljub naporom petokolonašem, da bi Nemcem pripravili topel sprejem, je Ijoka Siprejela oknpatorja nadvse hladno. Uradne svečanosti in ceremonije so že na izunaj nosile pečat prisiljenosti in vsem Loč-anom omogočile spoznati tiste, ki so poinagali zrušiti staro Jugoslavijo. Imenom znanih izdajalcev so se pridružili do takrat skriti sodelavci i,n propagatorji »novega reda«. Najvidnejši v teh dneh in kaspeje so bili: Niko Lenček, odvokat. Rudi Humer, sin jugoslovanskega orožnika, Viktor Žužek. inž. Nemec, družina Schneiter, Ivan Učak in žena, Janez Ruipar, Ivan Mchle. Franc Malajner, Rudi Martelak, Jože Jesih, Johanna Holtfort iid. Nemci in njiho\- i pomagači so takoj začeli z licemerskimi parolami o osvoboditvi delavca, ki jo prinašajo Nemci in s podobnim. Razdelili so blago, ki so ga naropali v skladiščih jugoslovanske vojske, želeč s tem ustvariti videz humanosti nemške kulture. Dne 24. aprila je prevzel vodstvo na Gorenjskem šef civilne uprave Kutschera in že 30. aprila izjavil v Kranju, da je Gorenjska za vedno priključena nemškemu Rajhu ter takoj pričel z delom. Ukinjeni so bili vsi jugoslovanski zakoni, prepovedana vsa društva, pre-' povedano uporabljanje slovenskega jezika v šola'h in uradih, prisilino izvedena zamenjava diimrjev v marke, s čemer je bila prizadejana Slovencem ogromna gosipodarska škotla, izdan proglas, da mora vsakdo oddati orožje in vse predmete, ki so bili last bivše jugoslovanske vojske itd. Fašizem je bil na pohodu. Že v kali. j e hotel uničiti vsako svobodomiselno idejo med ljudstvom, ki je vedno bolj spoznavalo, da prihajajo težki časi, 10 v teh dneh so se iz patriotične zavesti in sovraštva do okupatorja začele porajati prve klice organiziranega gibanja, v katerem So se znašli vsi. ki so čutili, da je treba nekaj storiti. Zelja po akcvijah je bdla tako močna, da j e n. pr. Dra/go Vraničar že maja hotel oditi v gozdove na osnovi »•lasov, da se na Blegašu skriva menda 30 četnikov, ki so ostali tam ob razpadu jugoslovanske vojske. Istočasno, ko je Kutschera v Kranju kričal o večini pripadnosti Gorenjske k velikemu Rajhu, je partijska organizacija v Loki dobila prve direktive, ki so jasno opredelile naloge in končni cilj. Direktive sta prinesla TonGka Stegnar in Boris Ziherl ter so bile pretresene na sestanku partijske celice. Naloge so bile naslednje: 1. Dvigati moralo, bodriti prebivalstvo ter pobijati demagoške lažiparole Nemcev o blagostanju, ki ga prinašajo. 2. Zbirati okrog seibe ne glede na njihovo politično pripadnost vse napredne dn predane Slovence, ki so pripravljeni sodeilovati v borbi proti okupatorju. Razglašeno je bilo, da bo v kratkem ustanovljena Osvobodilna fronta s Koimuuistično partijo na čehi, v kateri bodo sodelovali zastopniki naprednih sil vse'h političnih strank. 3. Zbirati orožje, municijo in drugi material, ki bo služil za borbo, preprečevati oddajanje orožja Nemcem, skrivati radijske aparate, bojkotirati nemške ukrepe ter se na vsej črti pripravljati za borbo. i. Širiti ilegakio literaturo, ki ibo prihajala preko organizacije in raz-, krinkavati prave namene okupatorja. 5. Razkrinkavati izdajalce in podrepnike oholega okupatorja. Tako jasne direktive je postavila lahko edino Komunistična partija, ki je imela brez števila izkušenj iz dolgoletnega ilegalnega dela v stari Jugoslaviji ter preizkušeno in sposobno vodstvo. Na hiši ustreljenega sekretarja partijske celice tovariša Franca Pfajfarja je vzidana danes spominska plošča z aiaipisom: »Na teui mestu je bil začetek in organizacijsko jedro dela Komunistične partije pri razvijanju Ijtidske vstaje.« Iz te hiše so se v resnici začele sprovajati direktive Partije v življenje. Jasne naloge so v hipu streznile in zbrale vse patriote, ki so čutili, da je rešitev edino v skupni akcijii lin neiziprosni borbi. Dne 27, aprila pa je bil v Ljubljani ustanovni sestanek Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki je položil temelje za združitev raznih političnih skivpin tudi na terenu. Konec aprila je prišel v Loko Gestapo, kot prvi med njimi Eugen Hiitzler. Nemci niso mogli več dolgo skrivati svojih pravih namenov za lepe j)arole. če so hoteli izvesti svoje načrte o uničenju slovenskega naroda. V strahu pred slovensko inteliigenco so že 1. maja pričeli zapirati predvsem predstavnike raznih političnih strank. \ Škofji Loki so prve aretacije izvedli 6. maja in zaprli dr. Jožeta Pokorna, Jožeta Kdbala, Franca Otujaca, Vilkota Grundnerja itd. ter jih odpeljali v Begunje. S tem so se pričele priprave za preseljevanje. V imslednjih treh etapah v maju, juniju in juliju so Nemci odpeljali v Št. Vid še 26 družin, katere so nato izselili v Srbijo. Med njimi so bile družine Pavleta Bozovičarja, Matevža Ziherla. Steva Sinka, dr. Janka Lcskovca, Franceta Žebreta, Lovra Planine. Baldermanovi, dr. Caviča. Toneta Hafnerja, Tineta Omana, Vinko Zahrastnik, Vraničarjevi. Leopolda Vodeba, Žiškovi itd. Zaradi teh aretacij je zavladal splošen preplah. Nihče ni bil več varen pred Nemci, saj so bili vsi aretirani jiedolžui. U Preseljevanje se j e začelo ipo točno določenem načrtu, ki ga je izdelal Himmler na osnovi Hitlerjevega ukaza o ponemčenju Gorenjske. Izselitev je bila predvidena v treh etapah. V prvi etapi naj bi bila iizseljena inteligenca in politično aktivni ljudje, v drugi vsi, ki so se naselili na Gorenjskem po 1. 1919 in v tretji južni del Gorenjske, kamor je Himmler nameraval naseliti »obrambni zid« nemških kmetov. S tretjim valom naj bi bili izseljeni tudi vsi rasno neprimerni prebivalci. Za izvedbo tega načrta je bila na Bledu ustanovljen preseljevalni urad. V celoti je bilo predvidenih za iiz.selitev o^krog 100.000 ljudi. Najprej se je začel popis vsega prebivalstva, Hitlerjev telegram z dne 25. maja št. 337 pa je ukazal splošno izseljevanje Gorenjske. Toda Nemcem se je posrečil samo prvi val izseljevanja, nadaljnje preseljevanje pa je prepreči'la Osvobodilna fronta z organizacijo množičnega upora Gorenjcev. Vse te okoliščine, zlasti preseljevanje, so imele odločilno vlogo pri delu Osvobodilne fronte in Partije. Redki so bili, ki so dvomili v prave namene okupatorja, nem.ška propaganda je doživela popoln polom. Vedno več je bilo ljudi, ki so spoznavali potreibo po brezkom;promisnem boju ter so pravilno ocenjevali položaj, da gre za obstoj islovenskega naroda. Že v juniju se je pred izselitvijo umaknilo v gozdove precejšnje število ljudi, ki so bili na seznamih. Toda množice niso bile brez perspektive in predane na milost in nemilost okupatorja. Iz dneva v dan se je bolj in bolj uveljavljalo prepričanje, da je edina rešitev v oboroženi borbi. Tako so 5. julija nameravali Nemci izseliti večje število družin iz Poljanske doline, vendar so našli domove prazne, ker so se ljudje umaknili v gozdove. Nemci pa so se vrnili praznih Tok. V maju in juniju je bila aktivnost v Loki usmerjena predvsem v zbiranje orožja in priprave za ustanovitev OF. Poleg Partije je bila izredno aktivina skupina demokratičnega krila Sokdla, katero so sestavljali Ivo in Drago Vraničar, Draguša Potočnik, Ivan Maček ter bratje Kavčiči, Pavle, Jože in Peter. V povezavi s Partijo in ostalimi naprednimi tovariši je bilo iavedeinih več aikcij v vojaški bazi pri kolodvoru ter odnesenega precej orožja. V bazi sta bila namreč zaposlena puškarja Drago Vraničar in Majcen. la dva sta ob večerih tihotapila skozi ograjo v vreče zašito orožje, ki so ga nato prevzemali ostali ter prenesli na Suho h kmetu Francu Kalanu ali na Sten v naravno podzemeljsko jamo. Pri teh akcijah so sodelovala Ivo Vraničar, Pavle Kavčič, Ivan Maček, Svetko Koibal in Franc Dagarin. Na ta način je bilo odnesenih okrog 40 odličnih pušk in 6 puškomitraljezov. Okrog 30 pušk je kmet Kalan prepeljal v gnojnem košu ob belem dnevu skozi mesio ^ Podpulferico k Francu Homanu, ki jih je nato .spravil v Breznico. Tu je bilo orožje dobro premazano in skrito nad hišo Ignaca Demšarja. Poleg orožja je bilo zbranih Se preiko 1000 kosov mirnicije in bombe. Vse to je bilo uporabljeno v velikih borbah meseca deceinbra. V skrivališču na Stenu pa je bilo shranjenih več pušk in trije puškomitra- Ijezii, ki jih je pozneje prevzel Cankarjev bataljon. V maju je začel izhajati tudi prvi ilegalni časopis Slovejiski poročevalec, ki je takoj postal najbolj ift^kano čtivo. Zaradi težav pri prenosu iz Ljtibljane preko iialijanskoneraškc meje je v začetku prihajalo na Gorenjsko le malo izvodov, id pa so zato krožili iz rok v roke. V začetku junija so bili komunisti otpozorjejii, da so komprojniiirani in da naj se umaknejo v ilegalo, kar so pričeli izvajati med 22. in 30. jimijem. 12 v noči 'med 29. dn 30. jumjem so gestapovci res aretirali vse preostale kompromitirane komuniste. Preganjanje komunistov se je stopnjevalo zlasti po napadu na SZ, iz ilegalcev pa so bile v juniju organizirane prve partizauske grupe. Dne 16. junija je odšel v ilegalo tudi član OK KPS tovariš Jože Gregorčič, ki je iakoj po odhodu prevzel vodstvo partizanov na Jelovici. Prva akcija Nemcev proti partizanom je bila izvedena konec junija na Jelovico, vendar do borbe ni prilšlo, ker so bili partizani o naipadu predhodno obveščeni. LOJZE KEBE-STEFAN se je rodil I. 1908 na Jezeru pri Cerknici. V Ljubifcjani se je izučil za ključavaičarja ia bil zaposlen v tovarni >Tifanc v Kamniku in v tovarai »Scta« v Taciin. 7.e od 1. 1935 je organizacijsko deloval. Ko je bil zaposlen v Kamniku, je bil mod organizatorji stav.ke in zato hidi odipušČen, 1. 1938 pa je bil znova na ČPIU stavkujooih delavcev tekstilnih tovarn v Kranju. St. Vidu. Gameijnah itd'. L. 1940 je postal član rajonskega komiteja KP na Jezici in nato za rajon St. Vid-Tuceu. Od konca K 1940 do junija 1941 je dela! v odboru Ljuidske pomoči za Slovenijo, maja 1941 ipa bil med udeleženci republiške partij-ske konference v Ljubljani. — Poleg Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča je bil tov. Kebe najzaslužnejši organizator os\ (vbodi hi oga gibanja na Gorenjskem. Moditem Jvo sta bila ojnadva predvsem iniciaitorja in izvrševalca olM>roženih akcij, je bil Kebe organizator Partije in OE. Ustanovil je prvi Pokrajinski koimitct fcPS 'za Goronjako, decembra 1941 pa po,stal Član Štaiba (;oren;jskega odreda ter opravil važjiio delo pri vojaški in ideološki vzgoji partizanskih enot. Ko ije bila sipoiuladi 19i2 ustanovljena I. gru^pa odredov (gorottjska), je posrtal njen prvi komiisar in na tem položaju ostal vLse do svoje smnti. — Po borbi v Dražgošah iu po •Uisodnem izdajstvu februarja 1942. ko je bilo aretiranjih in ustreljenih nad 2'>() članov K P in vodilnih gorenjskih aktivistov, je z izredno vzitrajuostjo začel obnavljati orgamizacijo. ?.e poleti 1942 so biM iponovmo vzpostavLjenii okrožni partiijskt komiteji, narodnoosvoboditui odliori in šlevilnc terenske organizacije. Poleti in jeseni 1942 se je iideleleval lM)rb I. gruipe octrodov. Meditera ko je 16. oktobra nedaleč od taborišča pisal poročalo za CK KPS. so ga Nemci neopazno obkolili. ?.c prvi strel ga je zaide! v bok in prodrl v trebuišno votlino. Ceprai teiiko ranjen, je odklonil pomoč, ker je pretila po polna obkolitev. Vsi borci so se prebili skozi obroč Kebe pa se je skril v bližnjo skalno votlino, nato jia se z zadnjimi moomi zavlekel v sosednjo vas. V najhujših l>olcčinah je podlegel smrtni rani 20 okt. 1942. Na Gorenjsko je CK KPS poslal v pomoč pri organiziranju ol)orožene \istaje isvoje najboljiše kadre, ki so imeli dolgoletne izkuisnje o ilegalnem delu. V Loki so nudili Pariiji največjo pomoč tovariši Lojze Kebe-Štefan, Tomo Brejc in Mira Svetina. Kebe je vztrajno deloval in pomagal, da bi se premostila različna stališča posameznih političnih skupin in se ustanovila enotna akcija pod enotnim odborom OF. Sirom Gorenjske pa so se pripravljale partizanske grupe in vr.šiie najirazličnejše akcije. Dne 17. julija je prilšel na Gorenjsko član Glavnega štaJba Gorenjskih partizanov tovariš Stane Žagar z nalogo, da izvede množično vstajo. Očitno je bilo, da se bližajo odločilni dogodki. V juniju in juliju iso v Loki skoraj vsi pnipadniki raznih političnih skuipin spoznali nujnost skupne akcije in se otresli škodljivega vipliva stTankarskjiih tirenj gttare Jugoslavije. Osnovni cilj je postala osvoboditev slovenskega naroda in v konkretnih nalogah predpriprav za vstajo so se odprav- 13 1 Ijale razlike med ipjosameznimi mnenji. Povečanje vpliva KP, ki je dajala gibanju program, ter vedno večja niržnja do okupatorja sta ustvarili pogoje za ustanovitev odbora OF za Skofjo Loko in njeno okolico na najširši platformi pa/triotične zavesti in nujnosti borbe ne glede na prejšnjo politično pripadnost. Že o predpripravah za ustanovni sestanek lahlko trdimo, da je bil dosežen najdTagocenej'Si uspeh, to je enotnost a;kcij in ciljev. Predhodni številni sestanki so ibili pri Francu Pfajfarju. Svetkotu Kobalu, Justinu Dolinarju, pri Kavčičevih in drugje. Dne 20. julija pa je bil pri Kavčičevih sklican ustanovni sestanek odbora OF. Sestanek je vodil inštruktor CK KPS tov. Lojze Kebe, udeležili pa so se ga zastopniki treh političnih skupin in sicer komunisti, krščanski socialisti in demokratično krilo Sokola. Komuniste sta izastopala Jakob Pintar in Justin Dolinar, krščanske socialtste Tone Fojikar in Tiine Sever, demoikratično krilo Sokola pa Pavle Kavčič, Jože Kavčič in Ivo Viraničar. Ustanovnega sestanka se nista udeležila zastopnika klerikalcev Janez Guzelj in Pavle Eržen, ki pa sta prišla na naslednji sestanek odhara. Tovariš Kebe je na sestanku podrobno obrazložil pomen sodelovanja vseh naprednih sil slovenskega naroda pod vodstvom OF. Poudarjal je potrebo po čim širši in organiairaiii politični akciji v^seh poštenih patriofov ne glede na bivšo politično pripadnost. Na sestanku je bil sprejet ^klep o ustanovitvi odbora OF Škofja Ldka, v katerega so bili imenovani Juistdn Dolinar. Jakob Pintar. Pavle Kavčič. Jože Kavčič, Ivo Vraničar in Draguša Potočnik, ter naloga, da se politična aktivnost prenese na bližnje vasi, kjer naj se osnujejo iz najibolj zanesljivih Ijndi odhori OF. Do naslednjega sestanka so bille razdeljene med člane odbora naloge glede širjenja organizacije im okoliške vasi. Za vasi Puštal, Hosta, Punge.rt in Zminec je bil zadolžen Justin Dolinar, za Suho, Lipico, Stari dvor. Trato, Virmalše in Sv. Duh Pavle in Jože Kavčič, za vasi Godešič in Reteče Ivo Vraničar, za Staro Loko. Binkelj in Pevno pa Jakob Pintar. V večini imvedenih \asi so bili kmalu organizirani aktivisti, ki so pomagali širiti osvobodilno misel in 90 pripraviljali akcije. V prvi polovici julija je prišel v Loiko tovariš Stane Žagar mlajši, ki je bil poverjen za organizacijo SKOJ in mladinsko organitzacijo na Gorenjskem. Fovariiš Zaigar je hotel v Loki najprej organizirati SKOJ. iz katerega naj bi se razvila širša mladinska organizacija, ki naj bi združila vse napredne in zavedne mladince vseh političnih skupin. Na njegov predlog je partijska celica to nalogo poverila tovarišu Svetkotu Kobalu, ki je s tem prevzel funkcijo sekretarja SKOJ. V kratkem času je bila organizirana osnovna skupina, v katero so bili vkiljučeni France Kavčič, Janko Šink, Marija in Cirila Jamnik, Meri Goveikar, Ferdo Gartner, Janko Jamnik iz Pungerta in drugi. SKOJ je v druigi polovici julija in avgusta razširil organizacijo po vse vaseh, zlasti pa v mestu samem. Mladina je bila izredno rev"Olucionarna in pripravljena na takojšnjo akcijo. ZbiTala je material za partizansko vojsko, denarna sredstva ter vršila široko propaga^ndo s šiirjenjem literature in s številnimi trosilnimi akcijami, ki so Nemcem vedno znova dokazalovale, da obstoja v Loki močna organizacija OF ter da so stalno oblegani od nevidnega sovražnika. Izredne važnosti za uspešno delo OF je bila dobra organiizacija mlladine pri zbiranju raznih uradnih dokumentov, ki so jih potrebovali ilegalni delavci KP. Tako je SKOJ preskirbel ilegalcem vse nemšike legitimaaije, bolne za prehrano in oblačila, da so se 14 brez skrbi labko gii)ala po dolini. Nešteto nakazil za blago in obutev so preskrbeli mladinci, ki so bili zapnjsleni v nemških uradih, kjer so izdajali nakazila in legitimacije. Vsak ukrep Nemcev, da bi zamenjali legitimacije in zajeli ilegalce, je bdi že vnaprej paraliziran. Prve trosilne akcije je laladina izvedla v začetku avgusta z množičnim metanjem lističev s parolami »Smrt faLŠizmu — svobodo narodu!«, >Ziveli partizani«, »V boj za s.voiboeh mladinske organizacije so bili odločilnega pomena obiski Staneta Žagarja mlajšega, ki se je udeležil večih sestankov SKOJ in mladine. Delo med mladino pa je bilo tudi sicer veliko laže, ker ni bila zastrupljena s strankarskinid razprtijami, ki so pri odraslih igrale precejšnjo vlogo. Mladina tudi ni ipoznala oportunizma ter je bida vedno pripravljena stopiti v akcijo, kamor jo je vodila patriotična zavest. Število ilegalcev se je na Gorenjskem v dirugi polovici julija tako povečalo, da so Nemci morali s tem dejstvom računati. Ob vsaki novi selitvi so morali ugotavljati, da manjkajo vedno novi in novi ljudje. OF je zaplenila pri Nemcih originalne dokumente o njihovih načrtih za preselitev Gorenjske. Tako so bile ddkončno razkrinikane prave namere okuipatorja, kar je imelo za posledico, da se nihče več ni počutil varnega. Partiji ipa je ob neizmerndh naporih komunistov uspelo v večih primerih preprečiti iselitev. Nemci so spoznali, da bi nadaljnje preseljevanje povziročilo splošni upor Gorenjcev in so bili 31. julija 1941 prisiljeni oibja\iti sporočilo, da ne bodo vec seliili. Preseljevalni urad na Bledu je predlagal Berlinu, naj se v celoti izseli namesto 100.000 samo 20.000 ljudi in to kasneje, >' času ziniskih mesetev. ko bi bilo otežkočeno .skrivanje v gozdovih. To je bil ogromen uspeh Partije, ki je ves čas poudarjala, da je rešitev Slovencev samo v oboroženi borbi, proti okupatorju. Glavni štab partizanov, ki j e bil ustanovljen 29. junija, je v prvi polo- \ici julija sklenil, da se bo začela množična vstaja na Gorenjiskem 26. julija. Za izvedbo tega je bil poslan na Gorenjsko tov. Stane Žagar in je bilo organizirano poverjeništvo CK KPS. ki so ga sestavljali Stane Žagar. Tomo Brejc in Lojize Kebe. Zaradi tehničnih zaprek pa «e je vstaja za nekaj dni zavlekla. Dne 20. julija je bil sestanek Okrožnih komitejev KPS Jesenice iii Kranj. Udeležbo kranjskih delegatov je preprečila nemška policija in je konferenca potekala brez njih. Na konferenci je Stane Žagar pozdravil iKiNzoče: »V boj za svobodo!« Svoj govor, v katerem je \'plival navzočim novega poguma ter dal navodilo, naj se takoj preide k saibotažnim akcijam, je končal z besedami: »Bolje v gro^b, nego rob!« Na tem sestanku je bi! sprejet tudi sklep o ustanovitvi Cankarjevega bataljona. Dne 27. julija pe je bil v gozdu nad Selcami sestanek komunistov iz Kranja in okolice, ki ga je vodil tovariš Lojze Kebe-štefan in kjer so bile osnovane nove partizanske enote. Zaradi nesiporaizuma pri obveščanju se tega sestanka iz Škofje Toke ni nihče udeležil. Dne 22. julija je v Smartnem pod Šmarno goro patrulja Rašiške čete pod vodstvom Mihe Novaka sprožila prvi strel. S tem je bil dan ziiak za splošno vstajo na Gorenjskem. Dne 27. julija je Rudolf Baibnik i>orezal 15 telefonsko žico med Poljanama in Gorenjo vasjo; 29. julija je Kranjski bataljon ubil pod Storžicem enega gestapovca, drugega pa ranil; v noči od 51. julija na 1. avgusit je bil miniran most v Žirovnici; 1. avgusta je vodila Jeseniška četa borbe z Nemci na Možaklji in jih 6 pobila; istega dne so pajrtizani požagali na cesti Tržič—Sv. Ana električne in telefonske drogove; 2. avgusta so Nemci zverinsko ubili 4 neznane žrtve pri Jesenicali, 4 pa ustreliJi v Begunjah; 5. avgusta so Nemci napadli partizane v lovski koči pod Storžicem in jih 8 ubili; istega dne so partizani izpraznili trgovino STANE ŽAGAR je bil rojen ]. 18% v Žagi pri Bovrii. 7.e mod prva svetovno vojno je bil vojaško ka/novun, spozJiuii za poiiitično sumljivega in -preganjan. Takoj po vojni je oostaI zaradi svojega revolucionarnega delovanja Član CK KPS. Vodil je mladilno v DrnŠtvii .kmečkih fantov in nekleit ter posvetil mnogo časa vzgoji članov SKOJ. — Ob okupaciji se je pred Nemci umaknil v Ljubljano, julija 1941 pa je že bil na Gorenjskem ter vodil na Vodiški planini Jia Jelovci prvo večjo konferenco gorenjskih a.ktiviŠeširju«. J02E GREGORČIČ — JOŽE GORENJEC se je rodil 1. 1903 T Opatij«. Od 1. 1918 je delal v jeseniški železarni in v delavskih organizacijah. Leta 195" je odšel kot prostovoljec v Španijo, kjer je bil najprej borec v bataljonu ^Dimitrov«, pozneje' pa njegov konifisar. S svojim jrijiaštvoni in zaradi vojaških sposobnosti je dobil čin oficirja španske republikanske vojske. Sodeloval je v borbah pri Madridu, na aragonskem bojišču, pri Astramaiiduri, Terucla, v .Saragusi in Kataloniji. Leta 1940 se je po nalogu Partije vrnil v Jugoslavijo in takoj nadaljeval s političnim delom na Jesenicah. — Ko so Nemci zasedli Gorenjsko, je Jože Gregorčič na čeln jeseniških kovinarjev vodil v najgloblji ilegali boj proti okupatorju. Kakor hitro sta Partija in Osvobodilna fronta izdali poziv za vstopanje v pantizansko vojstko, je bil znova med prvimi, ki so se odzvali klicu borbe za osvoboditev. Skupno z narodnima herojema Sta.notom Jtagarjeni in Lojzetom Kebetom je organiziral oboroženo vsitajo na Gorenjskem. — V juliju 1941 je ustanovil prvo partizamsko četo na Gorenjskem. Ta je pozneje prerasla v bataljon, odred in končno v grupo odredov. Tako je bil Gregorčič v tem času komandant Cankarjeve čete, komandan* Gorenjskega bataljona, komandant odrer. 1942. niše Jako Pintarja. Jako Božnarja, Ivaoia Fraiikota. Lovra Šiiika, Gašperja Dolinarja, Franca Potočnika-Peruna in Rajka Pipiniča. Že naslednji dan je bila organizacija OF obveščena, da namerava Gestajpo odpeljati aretirana Jožeta in Franceta Kavčiča v Begunje, kjer bi ju čakala usoda neštetih zviex fažizma. Ukrepati je bilo treba hitro. Poslednja prilika za akcijo je bila v nedeljo 21. decembra zvečer, ko bi bila budnost Cicstapa najmanjša in bi bili najmanj pripravljeni na napad. Vse potrebne podatke o stanju v sodniji je dal Polde Grošelj, ki je bil tam v službi. Priprave za izvedbo akcije je na terenu opravil Svetko Kobal, z vojaške .strani pa Pavle Kavčič skupno s štabom Cankarjevega bataljona. Ves zadnji dan pred akcijo so člani SKOJ nenehno kontrolirali poslopja zaporov, da ne bi doživeli presenečenja. Medtem je bil 20. deccnibra sestanek Cankarjevega bataljona pri Presečniku, katerega sta se udeležila tudi Pavle Kavčič in Svetko Kobal. Izdelan je bil podroben načrt za akcijo in bilo določeno, naj se izvrši v nemških uniformah, kar naj bi omogočilo lažji dostop do zgradbe in bi dezorientiralo Nemce. Za izvedbo akcije so se javili Alojz Pečnik kot nemški oficir, Franc štular kot podoficir in Jaka Božnar kot aretirani tihotapec. Akcija je billa izvršena ob pol 8. uri, ko se je pravkar končala kinopredsiava. Pečnik in Božnar sta opravila s paznikom Tomažem 21 in odprla zapore. Jože in France Kavčič, ki sta račmiala iia pomoč, .sta takoj pobegnila, dooim so ostali zaporniki kolebali in niso izkori.stili kratkotrajne.! prilike. Partizani so se umaknili že s težavo, ker so Nemci prepoznali nakano in pritisnili na poslopje. Zaradi izredne hrabrosti in prisotnosti duha partizanov je akcija v celoti uspela, Nemci so bili besni. Dan je bil znak. za alarm in minuto kasneje so preplavili Loko motoristi v polni bojni opremi. Zavladala je prava panika, ker so se bali drug drugega, računajoč, J da so lahko med njimi preoblečeni partizani. Akcija je odjeknila po vsej Gorenjski. Dokazala je, da partizanski vojski ni ničesar nemogoče in pognala Nemcem strah v kosti. Že naslednjega dne je bil orožniški polkovnik Handl, vodja orožniiških postaj na Gorenjskem, prisiljen v svoji okrožnici št. 581/41 najresneje opoizoriti vse postojanke na razširjanje oborožene vsitaje in jih seznaniti z akcijo, ki je bila izvršena na zapore v Škofji Loki. Takoj po akciji sta rešena brata Kavčiča, Jože in France, odšla v partizane. Med slavnimi partizanskimi borbami Cankarjevega bataljona v Dražgošah se je borcem pridružil še tovariš Bojan Potočnik, tako da je v času ; splošne vstaje odšlo iz Škofje Loke v partizane skupno 17 tovarišev. I Partizanske enote pa se niso množile z novimi borci samo iz Škofje Lc>ke, sirom Poljanske in Selške doline so dnevno odhajali v partizane novi borci, da izvršijo svojo domovinsko dolžnost. Vistaja je vzplaurtela po vsej Gorenjski. V Bohinju je ljudstvo masovno dvignilo orožje in zadajalo okupatorju iz dneva v dan težje udarce. Oboroženi upor je zajel tudi okolico Kranja in Kamnika. Partizanska vojska, tesno povezana z Ijud-stvom, je ustvarjala prva osvobojena področja. Z zaplenjenim orožjem v roki je postajala nepremagljiva udarna sila, ki je prisilila Nemce, da so dovažali nove in nove okrepitve. Hitlerjeva nakana o preselitvi in uničenju slovenskega naroda je bila s tem dokončno polkopana. Besen, vendar brez moči, j e proti svoji volji ukazal krvniku Reinerju, naj preneha s preseljevanjem, ki naj se preloži na čas po' končani vojni. V drugi polovici decendara j e Cankarjev bataljon spremenil Poiljansko dolino v eno samo bojišče. Nemci so najprej občutili v Poljanah kakšen je napad partizanov. Nekaj dni zatem so doživeli poraz v poldnevni borbi na široki fronti na Mlaki, Pasji ravani in pri Koširju ter pustili na bojišču okrog 80 mrtvih. Zaplenjene so bile nove količine orožja. Po tej bitki je Cankarjev bataljon v nočnem prolboju krenil preko Poljanske v Selško dolino in se ustavil v Dražgošah, kjer je 9., 10. iu 11. januarja 1942 vodil svojo najslavnejšo bitko, v kateri j e nad najmodernejšim orožjem in vojno silo zmagala neizmerna ljubezen do svojega naroda ter globoka predanost ideji o uresničitvi stoletnih teženj po nacionalni in socialni svobodi. 22