Poglobljeno razvijanje naše zavesti
Kolikokrat se le vprašamo o tem, kakšna je naša družbena zavest? Kakšen je naš odnos do skupnih prizadevanj in nenazadnje kakšen je celo do družbenega premoženja ? Položimo si roko na srce, da se o tem sila redkokdaj zamislimo. Vprašali se boste, zakaj vam prav sedaj pišemo teh nekaj vrstic. Naj vam razložimo, vi pa boste skušali o tem tudi razmisliti.
Morda za pričetek nakaj besed o akciji, v kateri smo domala sodelo-vali vsi, pa ni dolgo od tega, ko smo jo uspešno tudi zaključih. Ničnas ne sme presenetiti, smo jo imenovali. Vrsto aktivnosti, pomoči in samo-pomoči smo preverili. V njej smo množično sodelovali. Skupaj smojo in jo še vedno skušamo z vseh zor-nih točk tudi oceniti. Prav je tako. Pra v pa je tudi, da ob tetn razmišlja-mo opomanjkljivostih, ki sosepo-javljale pri našem »učinkovitem« pristopu, o opremljenosfi, o tem, s čimer nismo razpolagali, pa bi mo-rali in še o čem. To pač zato, da bi v primeru morebitne resničnosti na-ravne stihije ali kakršnegakoli dru-gega »presenečenja* ne razmišljali preveč, o tetn, kdo je tu, kdo tam, kje bi dobili npr. visoke lestve, ali imamo vsaj provizorična zaklonišča in še o čem.
Vse to pa ne pomeni, da bi ne bili pripravljeni sodelovati ali priskočiti na pomoč v okviru razpoložljivih možnosti. Nikakor ne, sajsopotrdi-la za to tukaj. Kar spomnimo se aphlskih dni, ko smo enotno, hitro in učinkovito priskočili na pomoč čtnogorskemu narodu, ki ga je pri-zadel katastrofalni potres.
Ravnali smo trezno in preudarno. Toda, ali bi ti dve vrlini uspešno prebrodili tudi ob zgoraj nanizanih »presenečenjih«? O tem se moramo vprašati. Zakaj? Spomnimo se samo zadnjih dogodkov oziroma doga-janj. Izpostavljamo nepričakovan snežni metež sredi novembra, pa tu-di pomanjkanje nekaterih živil osnovne preskrbe v tem istem času.
Razmislimo, kako smo bili »za-skrbljeni« ob 5 cm (v Ljubljani, se razume) snega in polomljenem ve-jevju na cestah! Ali nismo bili kar malo nemočni?
Res je, da imamo za takšne pri-mere organizirane in vzpostavljene službe posebnega družbenega po-mena. Vendar dopuščati, da nekate-re poti in ceste ostajajo neprehodne dalj, kot je potrebno, da pločniki in druge javne površine ostajajo ne-splužene, v takih razmerah, ki smo jim lahko s hitro akcijo kos, ne sme-jo ostajati presenečenja. Slednja nas ogrožajo! Pojavile so se tudi motnje v preskrbi, vsi smo vedeli, da so le kratkotrajnega značaja, pa vendarle smo hiteli v trgovine, bliž-nje in oddaljene in pokupili nekate-rih živil toliko, kolikor jih porabimo v nekaj mesecih, morda celo v letu dni. S tetn smo povzročili verižno reakcijo, pa tudi dosti zmede pri nadaljnji oskrbi. Spomnimo se samo številnih in ničkolikokrat izrečenih in ponovljenih ugotovitev, da je za normalno življenje in gospodarjenje enomesečna zaloga živil neobhodna in povsem trezna odločitev. Morda še to! Ob napovedanih podražitvah se obnašamo podobno, da ne reče-mo isto! Kaj smo s tem koristnega storili?
In za zaključek, razmislimo, za kaj se kot delegati in družbeni de-lavci, samoupravljaki v svojih pri-zadevanjih zavzemamo!
JANJA DOMITROVIČ