KATOLJŠK CERKVEN LIST._______
„ Danica" izhaja vsak petek načeli poli, in velja po posti za celo leto 4 gl.20 kr., za pol leta 2 gl.20 kr za Četert leta 1 gl.20 kr. V ;iskarnici sprejemana za celo letu 3 gl. 60 kr., za pol letal gl.80 kr.,za V4leta 90 kr.. ako zadene na ta dan F.razmk, izide.,Danica dan poprf j.
Tečaj XLIII.
V Ljubljani, 25. mal. travna 1890.
List 17.
Modroversko kermilo zdrave omike.
(Dalje.)
Verli teh dveh podlog, znotraj človeku danih, mu je, da more Boga spoznati, tretjič še neobhodno potreba primernega vpljiva in poduka, ki mu od zunaj prihaja in sicer od Boga samega, neposrednje ali posrednje, in to zategadel, ker človeški duh, ako ga kdo ne zdrami od zunaj, se nikoli ne predrami sam po sebi. Le drugi jaz zdrami mojega jaz. In tak prebuden vpljiv in poduk je tretji bistveni pogoj za spoznanje Božje, kar tudi primeri kažejo. Po svetlobi podbujeno, se oko uči gledati; materno smehljanje podbuja otrokovo serce in ga primika k nasprotnemu smehljanju; po očetovi, materini, pesternini besedi podbujen serka otroški duh v sebe temne, zmedene dozdeve in slutnje, dokler ne začne jecljati in naposled zmore pervo besedo ziniti itd.
V človeku se tedaj po zunanjem primernem vpljivu zdramlja in razcveta to, kar je v njem podobnega ali sorodnega temu vpljivu. Ce živi otrok s kraja le med samo žival i jo, se v njem razvija ie živalska stran, in bode ostal ko spretna žival brez pavega govora, in zato tudi brez vseh misli in brez vsega zares človeškega čutenja.*) Da bo prav za prav človek, morajo se ljudje ž njim tovarišiti in mu duha in serce dramiti z nagovori, prišlimi iz njihovega duha in serca.
Iz tega se toraj samo po sebi podaja, da ni misliti in ni mogoče, da bi se spoznanje božje, ljubezen do Boga in kar je božjega v človeški naravi, utegnilo v človeku, s kraja osamljenemu, predramiti in razvijati samo po sebi, temuč te
*) Taka je bila ona deklica, ki je še ne večna zašla v hosto na južnem Francoskem in blizo 20 let le med živaljo živela. —
božje reči mu mora kdo drug, ki jih sam ve, oznanjati in dramiti od zunaj. Ali mar ni tako? Kdo izmed nas bi sam po sebi o Bogu in o božjih rečeh vedel kaj. in kdo bi jih ljubil, ako bi nam jih ne bili oznanjali stariši in učitelji.
Drami, uči. vadi pa n. pr. polža, raka. volka, opico itd.: nikoli nobene živali in zveri ne pripraviš, da bi govorila, človeku enako se obnašala, otroke v šoli abc učila itd.
>
Ce pa je tedaj, da se človek prebudi k pameti in k spoznanju Boga, duševen božji poduk mu od zunaj priobčen, mu neobhodno potreben, odkod pa so ga prejeli pervi stariši? Gotovo ne od druzih, ker pred pervimi stariši ni bilo ni-jednega človeka, kateri bi ju bil odgajal. Spoznanje božje je toraj pervi človek le neposrednje, izrecno in posebno od Boga dobiti mogel in moral. Drugači ni bilo mogoče in ne bo nikoli. Bog sam ga je dramil, njemu govoril, ga učil in odgajal. To spričuje tudi sv. pismo judov in kristjanov. *)
O posrednjem poduku piše sv. Pavel (Rim. 1, 19. 20): „Kar se od Boga vedeti zamore. jim je očitno, Bog jim je namreč to razodel. Kajti kar je nevidnega na njem. njegova večna moč in božestvo, se od stvarjenja sveta že spoznava in vidi po tem. kar je stvar jenega, tako da nimajo izgovora.'4
Brez takega neposrednjega in pos red njega poduka in odgajanja se razvitek človeškega duha k spoznavi in ljubezni Božji nikdar na svetu ne da še misliti ne. Brez njega, kakor je dokazano,
*) Palam apparui ii-\ <|iii me non inr.Mro<rabant. Rom. io. •»O. Isai. tJ3. 1.)
Quoniodo eredent ei. i|Ufni non audierunt? Quomodo aut««m audient sine praedicante? (Kom. 1<». 14 i
razvija narava v človeku le sorodno, živalsko stran.
Gotovo tedaj zmožnost spoznanja Božjega spi v človeku, ali ona ne zmore nič. razun če jo od zunaj kdo prebudi in razklene. Peška ima zares v sebi zmožnost se vdrevesiti, pa zato vendar peška ne bo nikoli drevo, ako ne pristopi kaj druzega zunanjega, ki zdrami in redi njeno spečo kal.
Napuhneži. kteri prezirajo kaj radi božje djanje in razodenje. so zato odveč podobni na-pubnjeneinu sinu. kteri naučivši se hoditi in rediti se. bi zaničeval svojo mater, ktera ga je odgojila: ali kteri bi zaslepljen nadutosti si eelo domišljal, da ni nikoli ne potreboval, ne imel matere.
Se li pa je sin. t. j. človeški rod, sam od sebe zares saj le hoditi naučil, t. j. Boga spoznavati? Ne. Ali si je vsaj eno spoznanje obvaroval, se ga naprej vsaj deržal. kterega se je neposrednje od Boga naučil? Se tega ne. Zapravil je že razvito izvirno razodenje in se pogreznil v tako grozno nevednost, da tudi drugikrat ni mogel drugač dospeti k spoznanju Boga. ko spet po novem, razločno danem razodetju božjem. — Nečimerno je zato vse hvalisanje dotične lastne zmožnosti.
Spoznanje Boga in naših razmer do njega nam je tedaj le mogoče pod onimi tremi pogoji, ktere smo doslej presodili: a) da je človeška narava Bogii sorodna: b) da je tesno na Boga navezana: e) da se Bog človeku od zunaj posreduje in neposrednje razodeva in ga k sebi napotuje.
Tej verski poti priterjujejo vsi pravi modroslovci, kteri so zares iskreni prijatelji resnice. naj prisije od koderkoli. Upirajo se tej poti le slepi umovci: ne upirajo se sicer resničnosti pervega in druzega pogoja, še ne pervi polovici tretjega: tem huje pa njegovi drugi polovici — namreč izrecnemu neposrednjemu razodetju božjemu, terdeči, da ga ni treba: da je že luč uma zadostna za spoznanje Božje in za namen in konec človeški. Ker pa ste pervi in najtemnejši hibi človeškega duha oslabelost in toraj ošabnost. zato dobivajo umovci tovarišev in priveržencev trumoma, kar deli svet v dva si sovražna tabora, da ni več konca duševnega raz-pora in njegovih prebridkili nasledkov.
In vendar razsodba v tej pravdi ni pretežka.
Bog gotovo ne stori ničesar, kar bi bilo nepotrebno in odveč: ako je razodenje nepotrebno bi ga gotovo ne bilo, in umovci bi zametovali po pravici ko prazne vraže vse one vere, ktere se opirajo na dejansko razodenje. Ce pa je Bog razodenje
zares in posebej podaril, tedaj ne more odveč biti, in terditev umovcev je puhlo. Za zgodovinske prigodke pa obvelja očitno le zgodovinsko svedoštvo. In glej! za zares dano razodenje starega zakona pričuje vesoljno ljudstvo judovsko, za razodenje obeli zakonov pa nad 18stoletno kerščanstvo.
To dvojno svedoštvo so sicer vedno podko-pavali kaj zvito in prederzno od vseh strani: vendar poderli ga niso nikoli. Kdor hoče razodenje vsaka ko zatreti, je svojevoljen pretresovalec. Ravnal bi po tej meri tudi v posvetni zgodovini, lahko bi potem stavil na dvom in sumljivost tudi vse njene dogodke, bodi si še tako spričane; zraven tega se pripravi ob vso umevnost v zgodovini . zlasti v zgodovini olike. Kdor pa si spodreže zgodovinsko svedoštvo in umevnost. bo klavern suženj prepeneče domišljije in njenih puhlih dozdev, ktere se berž razperše, ko vodene meglice, kar je preobilno spričano po zgodovini.
Ves ugovor zoper razodenje se slednjič skerči v razsoditev dvojega nasprotja. Eno je: Ako so bili aposteljni umni in pošteni možje, mora veljati po vseh straneh njihovo svedoštvo (pričanje ) o Jezusu Kristusu: drugo je: Ako bi bili pa aposteljni trapi ali goljufi, bi veljal le sklep, da ne vemo o njem nič gotovega, razun imena. Vsled pervega je Kristus Jezus resnični Sin Božji, kakor uči vera in vse kerščanstvo; vsled druzega bila bi gola terma, čislati ga še modrijana Nazareškega in po vsem dvomljiva čast imenovati se kristjana, — toda Bog varaj nas tacega bogokletstva! Deržati se pervega sili nas zraven druzih dokazov vesoljno cerkveno slovstvo perve dobe poaposteljske in cerkvenih očetov in učenikov.
Pervi navod dobiva naša zmožnost za spoznanje božje od zunaj in to neposrednje in po-srednje od Boga samega. Po kakih načinih pa vodi Bog človeka k verskemu spoznanju? in s kterim vspehom?
Pervi način je, da Bog človeka po očetovsko podučuje v prosti besedi, nad ktero se ne sme dvomiti. Tako je Bog po pričanji sv. pisma neposrednje učil perve stariše. Tako še zdaj učijo od Bjga poslani oče, mati, odgojitelj v imenu božjem. Naravnost rečejo po svoji veljavnosti:' Glej, to je Bog vstvaril: glej, to ti je Bog dal; Bog vidi in sliši vse i. t. d.
Te nauke, operte na samo veljavnost, posluša človek zaupljivo, in jih z detinsko vernostjo spoznava za resnico. Saj mu oznanjajo le to, kar že temno v sebi sluti, ker se čuti odvisnega od višjega Bitja.
Zaupljiva vernost je tedaj pervi način, po kterem se vnema in začenja versko spoznanje, t. j. spoznanje Boga in naših razmer z Bogom.
Bog nas toraj obvaruj, da bi narobe ravnali in pripravljeno pot zapustili! Za otroke in sploh za množino ljudstva gre beseda čiste veljavnosti , ktera vsako reč naravnost pove in terdi: za nje je detinska vernost.
Dokazovati, šele da je Bog, daje pravičen itd., ali ugovore staviti in z razlogi pobijati, je hudodelstvo zoper vsako otroško pobožno dušo in zoper nji prirojeno bogovernost. Brezglavni dvomi še le vstajajo, ako zanikarna druščina ali pa brezbožno branje mladega človeka pohujšajo.
Pa še eno. V tej pervi otroški bogovernosti je blaga milost božja. Oh, da bi se vsem posrečilo ohraniti jo do zadnjega trenutka življenja! In ako nam je ugasnila ta sreča in moramo misliti na pot povernitve, naj bi nam vendar njena zlata iskra bila vodnica pri vsem našem premišljevanji! Blagor mu. kdor se po obilnih letih srečno verne k Očetu, ki ga je vstvaril za otroško priprosto vernost!
Dalje nasl.)
Ivan bogoslovec, vojak, duhoven.
(Dalje.)
Tako se je vedno godilo, dokler ni Janezek zdelal z vgodnim vspehom poslednjega razreda domače šole. Treba si je bilo izvoliti stan. Ker je ta stvar tako važna, pregovorili so gospod župnik Janezkove stariše, naj ne čerhnejo nikdar besedice, ki bi utegnila razodeti dečku, da jim je kak stan ljubši memo druzega. Ravno tako ravnala sta tudi župnik in učitelj, da bi deček brez tujega vpljiva izvolil stan, za katerega se čuti poklicanega od Boga. In ko je mladeneč priletel po skušnji s pervim darilom v roki domii ter ga je precej šel pokazat očetu, dejal je priprosto. kakor da bi se govorilo že o prej obravnavani stvari: — „Kaj ne, da mi boste dovolili, oče, iti v (malo, deško) semenišče, sedaj ko sem spolnil vse naše šole?'4
Serce je utripalo očetu od veselja pri teh besedah sinovih, ker to je že od nekdaj bila njegova največja želja. Mater so od veselja solze oblile in takoj je odvernila: „Radi ti dovolimo; pojdi kar precej naznanit gospodu duhovnemu očetu svoj sklep, kajti oni bodo najbolje vedeli, kaj ti je storiti, da dosežeš svoj namen." — Janezek je poskočil radosti in takoj tekel k gospodu župniku.
Ko je ta neutegoma zaslišal Janezkov sklep, mu je v začetku nekaj ugovarjal. Toda ker je tudi sam želel, da bi postal duhovnik, vdal se je in se mu nehal ustavljati, videč v njem znamenje Božjega poklica. Čez nekaj dni predstavil ga je škofu, in ko so škof slišali njegove umne odgovore in videli v mladenču lepe nade. sprejeli so ga z veseljem v malo semenišče.
Janezek je zahvalil milostnega gosp. škofa s hvaležnim pogledom in ljubeznjivim nasmehom, poljubil roko, ter hitel berzo domu, da čim prej naznani svojcem veselo novico.
Videli so njegovi bližnji in daljni rojaki, da so se pričele vresničevati njihove misli, in bili so jako razveseljeni, da bode. Ivan stopil v semenišče. Govorili so: iz tega mladenča bo še kaj posebnega. On pa je dobro spoznal velikansko tehtnost svojega od-mena. zato je obračal ves čas v pobožne vaje in v učenje, ter je vsak dan z večim hrepenenjem pričakoval zaželjenega trenutka, da se mu odprč semenišče.
Preoblačenje.
Bila je zadnja nedelja pred Janezovim pristopom v semenišče. V njegovem rojstnem kraju zvonili so zvonovi tako slovesno, kakor da bi bil poseben praznik. Vzrok temu veselemu zvonenju je bilo. da so si sprosili gospod župnik dovoljenje od škofa, da smejo sami obleči Janezka v bogoslovsko oblačilo. Navada je namreč na Italijanskem, da precej že v malih semeniščih dečki, ki se odločijo za duhovski stan, dobijo talarček nekako duhovsko obleko, in to preoblečenje se godi slovesno v cerkvi. Hotli so gosp. duhovni pastir poprijeti to lepo priložnost in pokazati svojim duhovnijanom cerkveno svečanost, kakoršne na kmetih niso še nikdar videli, ter jim ob enem vcepiti spoznanje važne slovesnosti in resnosti liturgičnih opravil. Ko je prišel slovesni dan, je vse privrelo, staro in mlado, da vidijo nenavadno slovesnost v cerkvi, in kako se bode njihov ljubljeni domačin pri tem obnašal. Dečki niso čakali zvonenja. ljudje zgodaj že so napolnili eelo cerkev, hoteč videti, kako bode sprejemal njihov dragi Janezek duhovsko oblačilo.
Hrum množice je bil podoben šumečemu va-lovju. ki se giblje in narašča bolj in bolj. Kadar pa se prikažejo gosp. župnik v mašniškem oblačilu in poleg njih Janezek, v pražnji obleki, noseč ob roki obleko, v katero se bode preoblekel, potihne polagoma vse šumljanje in nastane sveta tišina
Med tem je župnik pristopil k oltarju in Janezek. ves rudeč in v zadregi, ker je toliko ljudi oči vpiralo vanj, poklekne ponižno na oltarne stopnice pred g. župnikom.
Le-ta najpervo blagoslovi obleko, kakor je ondi cerkvena šega. Od veže mu ovratnik in pri tem pobožno moli. da bi dobrotljivi Bog odvzel od tega mladenča starega človeka, to je, kar je na njem posvetnega ali grešnega, kakor on ga zdaj rešuje star-' obleke.
Nato mu dene krog vratu duhovsko ovratnieo in pristavi po cerkvenem obredu: -Tako naj t«* Bog spremeni v novega človeka, vstvarjenega po duhu in po svojem sercu. kakor sem ti jaz zdaj oblekel to sveto opravo." — Dalje moli še druge molitve.
(Dalje nasl.)
Novošegni malikovavci.
Pred kratkim so novošegni pr«»>tomišljaki gulili in terdili. da je človek <»piea. To je sicer kmalo nekoliko potihnilo: vendar zlasti judovski gulivi Brehina še radi hvalijo, in pri tem ljudje ravn«» tistega kipita
pa zdaj zopet učijo, da rmoramo svoj narod čez vse ljubiti/ Ker je pa po liberalnih načelih človek opičjega rodu ali saj ne višji od živali, tedaj oni učijo, da moramo opice čez vse ljubiti!" Lepa hvala za tako spoštovanje človeka!
Zoper to novo poganstvo sv. Oče v svoji en-cikliki o dolžnostih katoličanov lepo in jasno poter-jajo nauk iz katekizma, da moramo Boga čez vse ljubiti, domovino pa za Bogom in zarad njega, ki je stvaril nas in dal nam domovino.
Naši prostomišljaki pravijo: „vtem, da moramo svoj narod čez vse ljubiti; smo vsi edini." Kteri so tisti vsi? . Si že slišal tako lažnjivo farizejstvo? Kako pa ta pest liberalcev „ljubi svoj narod čez vse?" Koliko je prav za prav tacih, ki jih prostomišljaki ljubijo. in kteri so? Grozno malo jih je!... Prostomišljaki sovražijo katoliške duhovne, drugač bi jih ne gerdili, ne psovali, ne zaničevali v svojih listih. Le če je kak odpadnik, tistega ljubijo, kakor so n. pr. odpadniku Doellingerju celo iz Ljubljane nekteri bili poslali zaupnico; kakor jim je ljub Hus. in malo da ne tudi Giordano Bruno! Prostomišljaki tudi ne ljubijo bogoljubnih katoličanov, ker jih psujejo za hinavce, potuhnjence in kdo ve, kaj še! Ti ljudje so sovražniki spodobnih ljudi; sej spodobnost, n. pr. ponižnost, zasmehujejo.
Prostomišljaki pišejo knjižure, rrmane; dajejo nalašč zato ostudne liste in časnike na dan, da bi narod zbegali, od Cerkve odvernili in nakajfali zoper katoliške duhovne, škofe, papeža. Kako tedaj ti prostomišljaki svoj narod »čez vse4 ljubijo, koliko jih ljubijo in kakošne ljubijo?
Prostomišljaki z vsim pehanjem iščejo narod okužiti, spačiti, pohujšati: kako tedaj oni svoj narod čez vse ljubijo?
Koga pa ti učeniki nove ljubezni ljubijo? Oni ljubijo k večemu nekaj malo tistih, ki so njim enaki; pa tudi ne vsih. Oni ljubijo tiste, ki ne hodijo k spovedi, ne k sv. maši ob nedeljah, ki na pepelnico pečenko in slanice ob enem v svoj brezverski želodec terpajo; pa še teh vsih ne ljubijo. Kakošna je tedaj nihova ljubezen svojega naroda čez vse?!
Mar ljubijo ti gorostasni ljubivci mladino? Oni so prijatelji r brez verske šole" — in s tem je dosti rečeno, kako «>ni svoj narod ljubijo! Oni so sovražniki svoje lastne vere, svoje lastne matere, sv. Cerkve, sovražniki najbolj spodobnih in spoštovanja vrednih ljudi, sovražniki svoje lastne telesne matere, ktera jih je Boga spoznati, Boga in bližnjega ljubiti učila; oni pa ravno nasproti delajo materinim naukom. In od kod imajo vse to? Od tujstva. Prebirali so najbolj ostudne judovske in krivoverske knjižure, odpadniške spise in časnike tujih narodov, tako so se sami okužili in iščejo okužiti tudi svoj lastni narod!
Nektere stekle živali letajo okrog in iščejo po-pasti. oklati in okužiti tudi druge, in kaj čem reči: tudi človek, popaden od steklih zob, sam obdivja, steče, grize in okuži tudi* svojih ljudi, kolikor jih more, eelo lastni bratje, sestre, otroci se mu več ne smilijo. Kajti je sam okužen. — Prenesi to na dušno kugo in imel boš pred očmi' vso grozo in ostudnost Ijuberaluškega, brezverskega, pohujšanega človeka!
Take misli so nas obhajale, zlasti tudi, ko smo slišali pripovedovati, kako gerde besede so se slišale sem ter tje o zadnjih volitvah iz prostomišljaških
usti. „Utinam ultima provicterent!a Da bi pač mislili, kaj bo z njimi na zadnje — v malo letih, malo mescih, morebiti z marsikterim celo v malo dnevih!
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Gorenjsko. (Čuden sad neke podružnice s s. Cirila in Metoda.) Prav neprijetno nas je osupnil dopis z dežele v „Slovencu" št. 88 o veselici neke podružnice ss. Cirila in Metoda. Tolažilo nas je le to, da dotični dopisovalec sam ojstro obsojuje imenovano veselico, in sicer po vsi pravici. Z dopisovalcem predvsem ojstro grajamo neslano burko: V Ljubljano jo dajmo, ki je ljudstvu gotovo spotik-ljiva. Tudi mi terdimo, da bi igra ali dramatika morala in mogla učiti in blažiti človeško serce. Toda omenjena igra ni nikakor primerna in spretna ne učiti ne blažiti, pač pa kaziti človeško serce, zlasti na kmetih; zato so po pravici boljši poslušavci godernjali in rekli, da kaj tacega se mora skriti, ne pa očitno kazati. Tako sodi in sklepa priprosti, nepokvarjeni kmet, in vsak nravni človek mu mora priterditi. Kajti le čednost in krepost more blažiti človeško serce, zaljubljene burke pa so spotikljive, zlasti za mladost, še zlasti na kmetih.
Dopisovalec je dalje omenil, da je bil na zadnje ples, ki je terpel do ranega jutra. Kako nevaren je ponočni, dolgotrajni ples, ni treba popisovati, to vč vsak in skušnja žalostno poterjuje. Vse to se godi pri podružnici družbe, ki po svojih pravilih prepoveduje vsak ples; družbe, ki nosi ime slavnih slovanskih apostolov ss. Cirila in Metoda, ktera sta z oznanovanjem sv. vere in čednosti zares blažila serca poslušavcev, zoperstavljala pa sta se slabim razvadam. in v taki blagi namen sta žertvovala trud in čas. da, svoje telesne in dušne moči.
Prederznimo se pa še vprašati: Ali niso predniki tacih podružnic odgovorni za vse zlo, ktero utegne izvirati neposrednje ali posrednje iz tacih nepremišljenih veselic? Ali se ne pravi to, pri ljudstvu nekako mračiti lepšega kerščanskega duha, ki tli še iz boljših časov pri našem kmetu? Take veselice o praznikih in po popoldanski službi božji pač niso vgodne dobremu semenu božje besede, ali dobrim sklepom storjenim na svetem kraji. Komu niso znane evangeljske prilike o dobrem semenu in nasprotljejih ?
V Pirničah je U. t. m. umeri g. KarolTeber, učitelj ondotni. vsled mučne persne bolezni, previden s svetimi zakramenti, star še le 29 let. Bil je iz Koperske pripravniške šole. Slišali smo že pred kaj časom hvaliti Kopersko pripravnico, da modro, nravno in postavno odgojuje mlade pripravnike, kar se je poterjevalo pri ranjkem g. Veberji, ker je bil tako lepega in pohlevnega vedenja, da se je vsakemu prikupil. Vedno in povsod se je skazoval odločnega katoličana, in kakor je živel, tako je umeri, ves vdan v voljo Božjo. V šoli, kakor se piše „Slovencu", bil je nekoliko bolj strog, pa vendar ljubeznjiv do otrok, ki so ga močno spoštovali in tudi ljubili. Učil je ranjki z besedo in z dj a njem, navduševal mladino za vse dobro in blago; bil je pravi vzgojitelj mladine. Opomnim naj o ti priliki, da nihče prej ne spazi, kakor otroci, če je njih učitelj veren in dober
kristjan, ali ne. In če ga za tacega spoznajo, ga tudi spoštujejo in ljubijo ga tudi štarši otrok in drugo občinstvo. Taki učitelj je v resnici srečen. — Pri °pokopu ranjcega 16. t. m. je bilo 11 gg. učiteljev in 2 učiteljici s šolsko mladino; skazal mu je pa zadnjo čast tudi v. r. okr. glavar g. Mahkot. — Bog mu daj večni mir!
Iz Samobora, 22. aprila, (f P. Rufin Haver.) Prosim, prejmite v „Danico" te-le verstice:
V Gradcu je 29. sušca 1890 v frančiškanskem samostanu po dolgi bridki bolezni umeri č. P. Rufin Haver, ki je bil ondi veliko let katehet in pridigar. Rojen je bil v Ljubljani 22. svečana 1845, posvečen 17. kim. 1870, in kurat postal 19. jul. 1871. Pri pokopu je bilo veliko gg. duhovnov, med njimi več kanonikov, profesorjev itd. in posebno veliko vernikov iz vsih stanov. Ker je bil pokojni P. Rufin Haver v Ljubljani dobro znan in je ondi študiral, naj se ga njegovi součenci in znanci spominjajo v molitvah. R. I. P.	J°siP-
Tz Bosne. (Potne čertice in o zapuščini r. g. Val. Lah-a.) V bivši vojaški pokrajini od Siska malo na jugovzhod, poleg reke Une, stoji' čedni in prijazni terg Dubica (herv.) z lepo katol. župno cerkvijo. Malo pod tergom je prevoz preko reke Une v Dubico bosansko. Želel sem obiskati morišče in grob rojaka našega, svečenika g. Val. Lah-a. Nadjal sem se, da bodem že od daleč zagledal čedno kat. cerkev in nje zvonik; a zmotil sem se. Idem po mnogih ulica>, čaršijah, mestica; ali cerkve le ne morem pogoditi. Vprašati pa nečem, ker bilo je proti večeru, da bi nepotrebne radovednosti turčinov, še bolj ser-binov, ne obudil, češ: kaj išče na večer ta tujec cerkve ? Poslednjič, idoč po široki ulici, ki vodi proti Jasenovcu, zagledam borno kočo, poleg ktere visi zvon med štirimi hrastovimi stebri s streho, in nad njo križ. To je župniško stanovanje in ob enem katol. cerkev na malem koščeku zemlje, obgrajene s plankami... Grem dalje in prenočil sem pri poštenem naseljencu iz Samobora.
Drugi dan našel sem čast. g. župnika v nizki, revni, mali sobici, s kterim sva se mnogo pogovarjala. Naj bolj sem želel natančno zvedeti o čast. g. duhovnu V. Lahu, tukaj usmertenem. Ne bom opisoval, kar je bilo že povedano v slovenskem čas-ništvu. le kaj malega naj omenim, da se stvar bolj pojasni. Pokojni g. V. ijah je živel za svojo osebo prav ostro in pobožno, prav kakor puščavnik; preveč pa je zaupal turkom in bosanskim (razkolnim) ser-binom, zlasti pervim, in to posebno pri kupovanji zemlje. Zapisovalo se ni nič. Zemlje je mnogo kupil in veči del male koščike, pa drago. Tako je veliko denarja potrosil za nakupovanje zemljišč, pa tudi turčinom denara razposodil (?). Zemlja je še dandanes v Bosni po ceni, takrat pa je bila še bolji kup.
Toda to naj bi še bilo, ko bi bil on vse te mnoge kupljene kose za cerkev vpisal; pa vse je dal zapisati na sebe (naj berže zarad varnosti pri turških postavah). Pri tacih okoliščinah se je hudo zameril, zlasti serbljanom, in nasledek tega je bil, da je bil ubit!
Veliko kosov in koščekov zemlje je bil pokojni g. V. Lah nakupil in poplačal, mnogo denara turčinom razposodil. Po smerti je gosposka priznala, da zemljišča in vse kar je imel, spada njegovim
bratom in sestri. *) Oni. ki jim je denar posodil, so rekli: jaz sem mu vernil. drugi je polovico ali še več utajil, tretji pa tudi čisto vse. Brat župnikov je došel in kolikor je mogel, zemlje prodal; mnogo je še brez hasni leži. mnogo je imajo in jo obdelujejo naseljenci, ne da bi od nje plačevali. Istina je, velike svote je pokojni g. Lah potrosil denarja . .. vprašanje pa je: Je-li bil ves ta denar lastina pokojnega? Je-li bi! mu od sorodovincev posojen? Ali so bili ta denar mili darovi za bosanski misijon in za cerkev?
Reva, toliko je delal in se trudil; toda cerkev... nima nič od tega. kakor iz Kranjske podarjene slike, liturgične obleke in sveto bogoslužno opravo!
(Tako dopisnik še dalje popisuje, kar je videl že proti koncu leta 188S Mi ne moremo za vse porok biti; tega pa nihče ne bo dvomil, da je pokojni g. V. Lah dobival darov od dobrotnikov v prid misijona v Bosni, in do nekoliko jasnosti bi se moglo samo s tem priti, ako bi dobrotniki hotli naznaniti, kaj in koliko mu je kteri daroval za misijon v Bosni, s čimur bi tudi dedičem dobroto skazali. kakor tudi onim, ki imajo kaj dotičnega zemljišča: zakaj ako bi si kdo kaj misijonskega krivično polastil, bil bi to božji rop, ki se drugač ne da popraviti, razun s tem, da se vse poverne. Vr.i
Peš-potovanje z Juga skoz Slovenijo v Rim.
(Dalje.) V Rimu so ravno obletnico pervega prihoda sardinskega kralja Viktor-Emanuela v oropani Rim. Streljali so iz kanonov, topov. Zastav, barjakov bilo je jako malo razobešenih; bile so le na vladnih, der-žavnih in cerkvi, samostanom uropanih poslopjih, v kterih sedaj vsiljena vlada in njeni vradi stanujejo. V lepi ulici „Korzou tu in tam kaka zastava, v druzih ulicah in tergovih mesta se je redko kje vidila; ali še te le na onih hišah in palačah, v kterih bivajo iz druzih mest došli Italijani. Pravi Rimljani so do gerla siti lažiliberalne, mnogo obetajoče, ali še več uzimajoče vlade. Toraj nikakega navdušenja. Ako se napravi kaka deržavna slovesnost pridejo večinoma najeti kričači in druga v Rim pritepena druhal. Pred sedmimi leti, ko sem ravno ta čas bil v Rimu, bilo je bolj divje-slovesno in na stotine več zastav; znamenje, da navdušenje in obetavne nade padajo.
Mladolaška mestna policija berači po mestu od hiše do hiše, vozi s<* voz, na kterega nalagajo darove, raz oken na ulico metane. Trobentač trobi v rog pred vozom po ulici. Meče se na ulico: stara oprava iu obleka, kruh, surove jestvine in centezimi. Zdelo se mi je, da vidim farizeje dobrohlineče po ulicah v rog trobeče milošnjo deliti. Noben pravi, verni rimski ubožec neče prejeti ove milostinje; akoprav bi se mu ponujala,
oktobra. Rožnovenška nedelja.
V jutro bila sva pri rani sv. maši v cerkvi Božje Matere 7 žalosti v rKampo santo." Potem v baziliki sv. ap. Petra pri spovedi pred apostoljskim spovednikom. Prejel sem v cerkvi sv. ap. Petra milostni zakrament sv. pokore. Blizo pervaka apostolov, pri njega grobu in v pervi apostoljski sv. Stolici sem prejel sv. odvezo, premišljujoč besede, ki so iz mozaika v slovih sostavljene v vencu okolo v veličastni in ogromni kupoli, nad grobom kneza apostolov.
*) Bil je g. Lah od sorodovine svoje dobil nekaj denara na posodo, in to ji torej po pravici gre nazaj; nikakor pa ne ono, kar je bil ranjki dobil od dobrotnikov za misijon.
ki se glas«': Ti si Peter, skala, na tebe bom postavil svojo cerkev, in vrata peklenske je ne bodo premagale. — Tebi dal bom ključe kraljestva nebeškega; karkoli bodeš zavezal na zemlji, bode zavezano v nebesih. Vedno zahvaljujmo neskončno milost Božjo, neskončno usmiljenje, dobroto in ljubezen našega Gospoda Jezusa Kristusa, ker nam je vstanovil in podelil milostni zakrament sv. pokore; nam po sv. kerstu tolikokrat grešivšim sirotam podaril še drugi spo-komi kerst. kt»-ri nam odjemlje in izbrisuje vse po sv. kerstu storjene grehe, ako se jih skesano, odkrito-serčno s po ve m o s terdnim sklepom, ne več grešiti. Kdo. predragi, bi rešen in zveličan bil. tudi kerščenih. akr bi ne bilo t«-ga milostnega zakramenta sv. pokore? Bodimo hvaležni Božji milosti in ljubezni za ta od-rešivni spokorni zakrament. Spoštujmo ga. prav in skerbno se pripravljajmo k njemu; prav. skesani in poboljšani, z resnim sklepom in istinito voljo, ne več prostovoljno grešiti, prejemljimo zakrament sv. puk<»re. Ako bodemo ga prejemali enako, ne poveršno in iz navade; bodemo se osvedočili in občutili njegovo čudežno moč in milost. Povejte mi, če ste kdaj bolj srečni, kakor po spovedi? Spoveduje se v Rimu pred apostoljskimi spovedniki enako, kakor pri nas povsod. — Število grehov se mora povedati itd.
V Rimu v dveh bazilikah, lateranski in vatikanski, v Loreti. v Asisu: v Poreijunkuli in v baziliki na grobu sv. Frančiška Seraf.. v Padovi v baziliki sv. Antona, spovedujejo apostoljski spovedniki. Njihove spovednice. kadar so v njih, se spoznajo osobito po tem: Dolga černa šiba, moleča iz spovednice. malo nagnjeno kviško stoji'. Spokornik spovedan, pa tudi drugi verni poklekujejo pred spovednico. Apostoljski spovednik vzame šibo v roko in se dotakne kleče verha glave z njo; sklenjeni s tem dotikom so nepopolni odpustki. Tehten je pomen te šibe: Spovednik, namestnik razžaljenega Boga in Očeta, ima šibo kazni in pokore. Skesani grešnik poklekne ponižno in pokorno, sprejme dotikljaj šibe v spokornosti za pokoro. Zdihujoč s sv. Avguštinom: Gospod, tukaj tepi, žgi in peci, tukaj reži; le v večnosti prizanesi! Kliče s skesanim cestninarjem: 0 Bog. bodi milostljivi meni ubogemu grešniku! Tako mu skesanenu že po tej šibi Božja milost neki del kazni za grehe odpusti'.
Na vseh prej omenjenih svetih krajih so apostoljski spovedniki iz I reda sv. Frančiška Seraf., konventuvali in reformati.
Prejela sva najvišjega in najboljega Pastirja, nevidnega poglavarja. Sina živega Boga in Device Marije. Boga-človeka pod podobo belega kruha, v presv. Zakramentu oltarja, v baziliki sv. ap. Petra. Opravila drugo obiskanje te cerkve in molitve za sv. ieto.
Ob devetih pred poldnem greva v cerkev sv. Marije .Sopra Minerva." Tu se je osobito slavno praznoval praznik sv. rožnega venca. Bila sva pri tihih svetih mašah, ki so se verstile pred slavnostnim oltarjem sr»*di cerkve, ki sem ga včeraj omenil; med >v. mašo je molil o. dominikan koralno z vpričnim ljudstvom sv. rožni venec. Ob desetih se je v koru slovesno popevala tretja cerkvena molitvena ura. Sveče na oltarju, na stoječih in visečih svetilnjakih se nažigajo. Visečih svetilnikov z mnogimi svečami je bilo umetno razpostavljenih šestdeset. 35 visečih svetilnikov samo je bilo nad oltarjem v sredin' hke ladije. v tri poliokrožne vence drug nad dru/ii i
umetno vzporedenih. Na velekrasnem rožnovenške Kraljice slavnostnem oltarju stali so mnogoštevilni zlati svečniki, okolo oltarja pa veličastni stoječi svetil-njaci, vsaki s 15 svečami; tako je samo na oltarju in okolo njega gorelo čez sto sveč voščenic, onih na visečih svetilnjacih ne štejem. Vse lepote in veli-častva v tej cerkvi popisati in dopovedati ni mi moči. Cerkev je že sama na sebi velekrasna, zgoli umetnija, prijetnost, kusnost. velečastitost, dragocenost in sijajnost; sedaj pa še krasneje opravljena in s tolikimi lučimi umetno razsvitljena: to presega vsaki opis in vmišljijo. Le kdor sam vidi in skusi, zna, kaj se pravi lepota, vzvišenost, veleumnost v rimskih cerkvah in pri slovesni službi Božji v njih. Začuden si misli, da ni več na tej zemlji; nego v višjih, nebeških krogih.	(Dalje nasl.)
Prošnja do Marijo.15) i.
Kaj tolikanj Te prosim, Marija dobro veš. Oh, grehov neštevilnih!
0 mati. Ti me reš'!
*
*
Zatoraj, o Marija! Le prosi ino iš\ Da milost ino spravo, Mi zopet zadobiš.
2.
Kaj vedno željno prosim. Marija, Ti že veš: Oh, nepobožne smerti, Marija, Ti me reš'!
Zatoraj, o Marija! Le prosi ino iš\ Da smert veselo, srečno, In sladko mi storiš.
Kaj silno, milo prosim? Marija zdavno veš! Oh, grozovitost pekla!
0, mati, Ti me reš'!
* *
*
Zatoraj. o Marija! Le prosi, terkaj, iš'; Da pelješ me siroto V presveti paradiž!
4.
Kar tukaj zdaj ne morem, Tam upam kdaj zveršit', Za Bogom, o Marija! Nar bolje Te častit'!
X
* " * Zatoraj. o Marija i. t. d.
*) Iz nekoliko stareje zalogo Vr.
o.
O, paradiž presveti! Kjer vsega tega ni, Kar tukai v tem življenji, Me straši in skerbi.
Zatoraj i. t. d. G.
V	presvetem paradižu Ni joka, ne težav,
Ni smerti, ne bolezen, Ni greha, ne skušnjav.
Zatoraj i. t. d. 7.
V	presvetem paradižu Imel bo vsak vse to, Na duši, na telesu, Kar želel bo si kdo.
Zatoraj i. t. d.
8.
Pri večnem, svetem Bogu, Pri Jezusu, Marij', Pri angelih, svetnikih
Živeti v tovaršij'.
* " *
Zatoraj i. t. d. 9.
Z njim' tamkaj uživati Kar tu ne vid' oko, Serce ne čut' nobeno, In tud' ne sliš' uho.
Zatoraj, o Marija. Le sprosi, terkaj, iš'! Da k sebi me pripelješ V presveti paradiž!
Motniški.
Razgled po svetu.
V deržavnem zboru, kakor so se slovenski po-sianci dogovorili, ima pri obravnavah o verskih zakladih in srednjih šolah, ali pa pri centralu učnega ministerstva, in pri ljudskih šolah govoriti g. Klun. — Dr. Kathrein je 20. t. m. v čverstem govoru po-vdarjal, da češke sprave ni sprožila vlada, ampak mogočnejša oseba, h kteri se vsi zaupljivo obračamo in ki je bila že prej vladi ukazala, da naj mir napravi med narodi. — Na napad levičarski zoper oglas škofov in v prid verske šole je Kathrein povdarjal, da škofovski oglas doslednje izvira iz poklica katoliške Cerkve, ktere dolžnost je vpljivati na odgojo narodov. Vsi dobri katoličani žele versko šolo,
in napadi Carnerja in Plenerja naj bodo za vse katoliške deižavljane živo svarilo, kam da merijo nasprotniki, in kako silno potrebno je, da se katoličani tesno in zvesto med seboj zvežejc, ter z odločnostjo in zmernostjo naposled dosežejo svoj namen. Mladi>-čehu Gregru je dokazoval, da je bila češko-nemška sprava potrebna in da bode take sprave treba tudi drugod, in sicer ne samo z raznimi narodi, ampak tudi s katoličani gledč na versko šolo. Govornik želi, naj bi se vladi posrečilo že skoro tudi to vprašanje rešiti po volji katoličanov in deržavi v korist.
rSlovenecu dalje naznanja, da kakor kaže, bodo mladočehi in skrajni levičarji skušali obravnavo o proračunu zavleči, kar bo moč. da bi češki deželni zbor ne mogel sniti se mesca majnika. Je mar to vestno in pošteno, ako je res? Ali niso bile v ravno ti seji potrebščine za deržavni zbor postavljene na silno svoto 751.354 gld.!
Rim. Nekteri časniki so pisali o bližnjem kon-zistoriju in so marsikaj marnjevali o volitvi kardinalov. Po zanesljivih poročilih pa se do zdaj o tem še nič ne ve in verjetno je, da bode konzistorij še le poleti.
Sv. Oče so 20. t m. sprejeli GOOO italjanskih romarjev. Omenili so, kako da zamoreta biti v Italiji le dva taborja, namreč prijateljev papeža in škofov, pa njihovih nasprotnikov, in čestitali so romarjem, da očitno kažejo svoje versko prepričanje, in s tim pravo ljubezen do Italije. — Ravno tako je drugod, zlasti tudi pri nas: kteri so nasprotniki sv. Očeti in škofov, kako žalostno s tim kažejo, da tudi pravi domoljubi niso, ker ne ljubijo vere svojega naroda in s tem tudi naroda samega ne.
Razkolna Serbija je rojstni dan laškega kralja vradno molila zanj, — in predsednik francoske republike dele rede serbskim ministrom Tedaj Serbija k mladi Italiji in Francija k Serbiji: ali ima tu kaj pomena ?
I. Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva
Nameni za mesec maj (vel. traven).
a) Glavni nam en:
Brodarji na morji.
(Spis poterjen in blagoslovljen od sv. Očeta Leona XIII
prihodnjič.)
b) Posebni nameni:
1.	S s. Filip in Jakob. Ta iu vsaki dau v mescu vse naznanjene, a še ne zaznamovane ali nenadne zadeve. Majnikova pobožnost. Delavsko vprašanje.
2.	S. Atanazij. Škofje in drugi pervoborivci sv. Cerkve. Majuikavi pridigarji. Zadeve nekega dušnega pastirja.
3.	Najdenje sv. Križa. Duh pokore in zatajevanja Sola na Avstrijskem. Csmiljene sestre od sv. Križa.
4.	S. M on i k a. Pospeševatelji molitvenega apostoljstva. Kerščanska materinska društva. Razposajeni otroci, zašli mladi ljudje.
5.	S. Pij papež. Sv. Uče in rimsko vprašanje. Naši vojaki iu njih dušui pastirji. Razne vojaške zadeve.
(Dalje nasl.)
II. Bratovske zadeve N. lj. Gospč presv. Jezusov. Seroa.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Sen-a, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Ht-rmagora in Fortunata, naših angeljev varliov in vsih naših patronov Bog dobrotno »dvorili od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo. prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe in velike nesreče. — Spreobrnjenje naših prostomišljakov v njih lastni in Slovencev prid. — /a neko prodajo, da bi se zgodila in srečno dover-šila na priprošnje Naše ljube liospe presv. Jezusovega Serca, sv. Jožeta in sv. Ant. Pad. — Mlad človek, ki že veliko let ni bil pri spovedi za spreobernjenje. — Neka žena na Goriškem se priporoča v pobožno molitev k presvetemu Sercu Jezusovemu, da bi zamogla večkrat in vredno ss. zakramente prejemati, pa svoje otročiče. in soproga da bi postal bolj vnet kristjan — Za voljno potrpežljivost. — Na dober namen. — Za spreobernjenje naših prostomišljakov.
Listek za raznoterosti.
Pri dopolnilnih volitvah ljublj. 18. t. m. so izvoljeni gg.: Dr. vit Blei\veis (258 gl.), Petričič (249), Fr. Terček (184), Iv. Knez (182).— Sicer sta dobila: Karol Polak 112. A. Kalan 101 gl.
Pervega majnika, kakor se mnogo govori, hočejo delavri praznovati. Ker pa ni ne nedelja in ne praznik (ampak četertek), zato menda je vlada načelnikom deržavnih podjetji naznanila, da naj ne dovolijo delavcem dela ustavljati ta dan; ako bi svojevoljne to storili, bodo sami odgovarjali. — Gospodarji naj pa delavcem pustijo njih nedeljo in praznik prosto, — ne tako. kakor se je večkrat pritoževalo, da v neki tovarni ubogi katoličani še k sveti maši ne smejo iti vsako nedeljo in praznik! To je zelo žalostno in žaljenje katoliške dežele sploh.
„Rimski Katolik" na Rusko! Kakor „Slovenec" št. 73 v nekem odgovoru do „S1. Nar." pripoveduje, je „Katol. buk vama" v Ljubljani na zahtevanje neke bukvarne v Petrogradu poslala tje gori nekaj „vabil na Rimskega Katolika." — No, strah je včasi dobra reč. S platnic omenjene knjige utegne še kak Rus zvedeti, kako olikano (?) znajo nekteri „mladiu (?) pri nas pisariti in kako zvijačno — ou enem pa neoso-ljeno — naj bolj poštenega človeka černiti. Zna pa tudi slavni Solovjev dobiti „Rimskega Katolika" v roko in on. ki je že tako pisal o rimskem katoličan-stvu. se utegne tudi iz te knjige kaj učiti, — samo če se kak ruski policist ne bo „Rimskega Katolika" tako prestrašil, kakor se ga boj«'' ubogi antimahni-čevei!
Štajersko V Mariboru je preč. g. dr. Ivan Križanič prevzel nauk duh. pastirstva v kn. šk. semenišču; v. č. g. špirituval Kar. Hribovšek pa ravnateljstvo.
Č. g. Ant. Bor seč ni k, je postal oskerbnik stoljne župnije v Marib. — Č. g. J. Pečnik gre za II. kapi. v Slov. Bistrico. — Umeri je 10. t. m. č. g. Val. Jarec, župnik v Kostrivnici. rojen v SI. Gradcu 1823, posveč. 1849. R. I. P.
Sarajevo, 20. apr. (Poterdilo.) Poterjujem, da sem trikrat od Vas prejel denar in pismo (skup 88 gld. 00 kr. — nekaj za intencije, drugo milošnje — Vr.) Vse sem zveršil, kakor ste mi pisali.
Čitali ste v naši „Vrhbosni", da smo na veliko noč imeli „zlato mašo." Videlo se je, kako celo mesto našega gosp. Bezica ljubi. Ali čudno! zlatomašnik je od predvčeraj začel prav hitro zgubljevati svoje duševne, pa tudi telesne moči. Bojir o se, da ga bomo kmalo zgubili.
Naš Presvitli so dobili veliko rano na nogi. Niso mogli opravljati obredov velike nedelje. Imeli so postne pridige — kako je bilo nekako žalostno gledati, da s palico so se trudili na prižnico!
Slišim, da se knjižica „Ljubiino Jezusa" malo razprodava. Zelo zelo mi je to žal! Mi nabiramo denar za nek prav potreben cerkven namen; pa smo mislili, da nam bo ta knjižica kaj pomagala; ali zdi se mi, da nam bo še to uzela, kar smo do sedaj z veliko muko dobili. Pa, kaj hočemo! Hvala Bogu! Navajeni smo že nositi križe — naj se drugim še ta zguba pridruži.*)
Prosim, priporočite nas in naše trude v pobožno molitev. Pozvedeli smo, da je tukaj več katoliških žena, ki so se bile poturčile O sv. Jožefu smo eno nazaj dobili. Kdaj bomo druge? Kterekoli dobimo, moramo jih sami vzderževati — od kod pomoč?!
Serčno pozdravljam Vas in vse prijatelje.
Dr. Anton Jeglič.
Pri sv. maši se od 1. majnika dalje ob delavnikih zopet jemlje molitev zoper hudo uro (od repel-lendas tempestates št. 18); ob nedeljah za sv. Očeta.
Duhovske spremembe.
V Ljubljanski škofiji: Cerkveno vmeščena sta bila čč. ggv: GregorijSlibar na duhovnijo Rudnik, in Ant. Ž g ur na duhovnijo Belo cerkev. — Č. g. Jož. Zelnik je postal administrator fare Čemšeniške. — Razpisane so duhovnije: Kolovrat, Čemšeni k. Šempeter pri Nov. m., Ledine, in Kamna gorica.
Majnik in Smarnice!
Majnika se veselimo, Šmarnicam ga posvetimo!
Dobrotni darovi.
Za opravo ubožnih cerkev naše škotije: Z Radovice 16 gld. — S Trate 26 gld. - S Šent-Gotarda 23 gld. 50 kr. - S Poloma 12 gld. - Z Ustij 4 gld. 55 kr. — Iz Brezovca pri Ljubljani 30 gld. — Z Verhpolja pri Vipavi 13 gld. - Iz Šturji 23 gld. — Z Ježice 29 gld. — Iz Predvora 15 gld. — S Sel pri Kamniku 34 gld. — Z Vranje peči 21 gld. 80 kr.
Za sv. Očeta: Čast. g. administr. Fr. Kepec 3 gld. 20 kr.
(Drugi dar. priti )
*) Lepa knjiga .Ljubimo Jezusa!" se dobiva v „Katol. bukvami ;u bodi v novo prav živo priporočena. Vr.
Odgovorni vrednik: Laka Jeran. —
Tiskarji in založniki: Jožei Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.