NEGACIJE glasilo glasbene mladine Slovenije ietmk VII številka 6 3. junij 1977 Z STRAN • GLASBENA MLADINA 3. JUNIJ 1977 ČETRTI KONGRES GLASBENE MLADINE JUGOSLAVIJE PROSTOR V KONCEPTU KULTURNE POLITIKE pogovor z novim predsedmkom glasbene mladine jugoslavije, milošem poljanškom Glasbena mladina Jugoslavije je zadnje dni aprila v Rovinju pripravila četrti kongres. V istrskem mestecu Grožnjanu je počastila 40-let-nico prihoda tovariša Tita na čelo KPJ s posebnim sporedom, nato pa je stekel delovni program. Delegati so izvolili novega predsednika Glasbene mladine Jugoslavije, štiri podpredsednike, sekretarja zvezne konference in člane komisij in odborov. Razpravljali so o statutu, vlogi in nalogah glasbene mladine v naši samoupravni socialistični družbi, o akcijskem programu in še marsičem pomembnem. O kongresu smo se pogovarjali z Milošem Poljanškom, novim predsednikom Glasbene mladine Jugoslavije. — Kakšna je vaša ocena rovinjskega kongresa in kakšni so njegovi glavni sklepi? »Če govorimo o tem, kaj je bilo bistveno novega na četrtem kongresu, moram opozoriti predvsem na to, da se je pokazalo kot izredno učinkovito nadaljnje in močnejše po-družbljanje v smislu politizacije same organizacije. Zaradi mednarodnega značaja je organizacija hočeš nočeš vplivala tudi na naše razmere. Preko posameznikov so se KAKŠEN BO KONCERTNI SPORED GM V NOVI SEZONI Strokovna služba glasbene mladine Slovenije je že pripravila okvirni načrt nove koncertne sezone. Komorne koncertne bodo popestrili zanimivi novi programi, v pripravi je sodelovanje z Opero SNG in baletom v Ljubljani v abonmajskem ciklusu, nadaljevali bomo z abonmajem MLADI MLADIM in vključili v programe tudi simfonični orkester RTV Ljubljana. To so seveda le drobci nove koncertne sezone GMS. Podroben program bomo natisnili v našem biltenu, ki bo izšel pred začetkom šolskega leta in ki ga bomo poslali vsem, ki se bodo zanj zanimali. pojavljale čisto osebne težnje. Z ustanovitvijo aktivov ZK v republiških konferencah, pokrajinskih konferencah in na zvezni ravni se je organizacija nujno soočila z nekaterimi resnimi in odprtimi političnimi vprašanji. Zavzemanje zavestnih sil je pripomoglo, da so bila odpravljena nesoglasja, ki so v marsičem hromila učinkovitejše delo organizacije. Po družbeno-ekonomski plati temeljijo odnosi na novi ustavi, kar pomeni vraščanje organizacije v samoupravno strukturo naših družbenih odnosov, pri čemer iščemo v naših osnovnih in občinskih organizacijah neposredno spdelovanje v samou- pravnih mehanizmih. Se pravi v smislu menjave dela, dogovorov in realizacije programa, pa tudi gmotnih možnosti. Tu smo še zelo na začetku, saj ne bi smeli misliti, da nam bo družba dajala denar, ne da bi si mi sami izbojevali prostor v samem konceptu kulturne politike. Vendar smo postali opaznejši; dokaz za to je, da so se tematskih konferenc po republikah udeležili mnogi delegati in številne ugledne osebnosti in da so bile razprave daleč bogatejše kot je to bilo v preteklosti. Te problemske konference so opozorile na nov polo- PROGRAMSKO -VOLILNA KONFERENCA GMS PRELOŽENA Delegate in goste smo že pred časom obvestili, da smo morali odpovedati napovedano pro-gramsko-volilno konferenco RK GMS, sklicano za 9. april. Sprememba je nastala zaradi dodatnih predlogov kandidatov za organe GMS v mandatu 1977-79. Da bi lahko čimbolj demokratično izvedli volilni del konference ter omogočili razprave o predlaganih kandidatih v občinskih organizacijah GM, je druga seja RK GMS preložena na jesen. žaj glasbene mladine — organizacija je kolektivni član zveze socialistične mladine, ker je le na ta način del fronte socialističnih sil, usmerjen s svojimi prizadevanji direktno k mladini. Morda še eno: četrti kongres je poudaril nadaljnjo kadrovsko krepitev in še večjo množičnost članstva ter pri tem še doslednejše pomlajevanje vodilnih kadrov. Zvezna konferenca se je letos bistveno pomladila, sekretarka zvezne konference je študentka iz Sarajeva, Novost je tudi to, da se delegatske dolžnosti vedno bolj prenašajo na ljubiteljsko podlago, kar pomeni pravo moč organizacije.« — Kakšna je ocena delovanja or^nizadje v zadnjih dveh letih in kako sklepi kongresa zavezujejo organizacijo v prihodnjem obdobju? »Ocena zadnjih dveh let je v glavnem pozitivna. Prispevek Slovenije na kongresu je bil opazen, saj sta dva M'lLOŠ POLJANŠEK, NOVI PREDSEDNIK GMJ, ROJEN LETA 1923, ČLAN ZK OD LETA 1945, DIPLOMIRAN SLAVIST, JE ČLAN GLASBENE MLADINE SLOVENIJE OD LETA 1969 IN JE BIL NJEN PREDSEDNIK OD LETA 1970 DO LETOS. ZDAJ JE RAVNATELJ GIMNAZIJE IVAN CANKAR V LJUBLJANI, MED NJEGOVIMI DRUGIMI POLITIČNIMI FUNKCIJAMI PA OMENIMO VSAJ TO, DA JE PREDSEDNIK SKUPŠČINE KULTURNE SKUPNOSTI SLOVENIJE. FOTO: FRANCE MODIC referata naše organizacije pomenila temeljno gradivo. Na kongresu je bilo čutiti pripravljenost vseh organizacij do uspešnega dela in pozitiven odnos do akcijskega programa, ki je poleg statuta temeljni dokument. V prihodnje je treba dati večji poudarek meddržavnim odnosom, ki jih moramo bolj normalno obravnavati. Pri tem je treba omeniti, da je naša organizacija zajeta v več kot 30 kulturnih konvencijah, kar ugodno vpliva na mednarodne stike. Večjo težo pa moramo dati tudi medrepubliškemu sodelovanju, ki doslej ni vedno potekalo, kot bi bilo treba. Zelo čvrsto je kongres postavil tudi delovanje osnovnih organizacij in to ne samo v šolah, temveč tudi v krajevnih skupnostih, vaških okoljih in OZD, poleg tega pa nadaljnjo krepitev naše samoupravne socialistične družbe, saj nismo apolitična organizacija, temveč sestavni del fronte naprednih sil.« NOVO VODSTVO GLASBENE MLADINE JUGOSLAVIJE predsednik: Miloš Poljanšek (Slovenija) podpredsedniki: Vera Stojanovič (Srbija), Ljubomir Gajdov (Makedonija), Milorad Bogoje-vič (Črna Gora) in Gordana Isaj-lovič (Vojvodina) sekretarka zvezne konference GMJ: Aida Miljkovič (Bosna in Hercegovina) delegati GMS v zvezni konferenci GMJ: Miloš Poljanšek, Janez Bitenc, Tatjana Gregorič, Tat^ jana Luthar in Marko Studen — Kaj pa je prinesel kongres novega v tematiki? »Tematsko je bila zavrnjena kakršnakoli programska oživitev. Tu smo Slovenci pomagali začrtati koncept: mladi ljudje poslušajo vše in zato jim moramo razlagati vse zvrsti glasbe in jih usmerjati na vseh področjih glasbe. — Pa še vprašanje o vaši novi in zahtevni funkciji v organizaciji Glasbene mladine Jugoslavije? »Kot predsednik si bom prizadeval, da bo čim manj sestankovanja in da bo program čim bolj operativen in učinkovit. Kar pa zadeva Slovenijo, si moramo prizadevati, da vzgojimo čim večje število mladih animator-, jev, zato moramo vztrajati pri poletnem glasbenem taboru, ki smo ga lani uspešno prvič organizirali.« TITO - 85 LET - TITO - 40 LET NA ČELU KPJ TITO IN GLASBENA MLADINA — Po mojem mnenju ime »Glasbena mladina« povsem ustreza. Za zdaj je to ime najustreznejše. Kako pa bi druga če imenovali to organizacijo? Če bi rekli »Umetniška mladina«, ime spet ne bi ustrezalo, ker bi bilo mogoče domnevati, da so se v organizacijo včlanili samo mladinci, ki se ukvarjajo z umetnostjo. Po mojem mnenju je »Glasbena mladina« dobro ime. Ko sem na primer sam slišal o »Glasbeni mladini«, sem takoj razumel, da gre za zamisel zbiranja velikega dela naše mlade generacije v g banje, ki ima namen, da z raznimi vrstami umetnosti oplemeniti sebe in dru^. 1964 1 JUNIJ 1977 PREJELI SMO: GLASBENA MLADINA • STRAN 3 IZZIV TV ODDAJI V četrtek, 21. 4. 1977 zvečer je Ljubljanska televizija predvajala oddajo »Izziv kulturi«. V neposrednem prenosu iz Nove Gorice naj bi se ob enem svojih koncertov predstavila organizacija Glasbena mladina. Verjetno je bil namen oddaje, da spoznajo to organizacijo gledalci, ki se doslej še niso srečali z njo. Poskusimo oceniti, v kolikšni meri je to oddaji uspelo! Najprej se obregnimo ob tehnično izvedbo. Prenos je potekal iz pivnice hotela »Argonavti«, kjer so pred pogovorom ob trkanju kozarcev in žvenketanju krožnikov koncertirali vrhunski slovenski umetniki — in da je bil absurd še večji, je šlo za komorno glasbo, ki že sama po sebi zahteva neprimerno manjši, intimnejši avditorij. Ljudje, ki so koncert poslušali, torej niso prišli izključno iz glasbenih nagibov, ampak je bilo med njimi verjetno mnogo naključnih poslušalcev, ki jih je glasba ob čaši piva in klepetu prej motila kot pa pritegnila. Televizijski prenos je hotel očitno še poudariti to neskladnost okolja in dogajanja, še poslabšal pa se je v nadaljevanju oddaje. Ropot v kuhinji, ki je preglasil govorjenje, je prenehal šele, ko je bila posoda po večerji pospravljena. Do tedaj se razpravljalci med seboj skoraj niso slišali, povrhu tega pa so se mikrofoni pri diskutantih vključevali s precejšnjo zamudo. Tudi kamera je begala med mizami, se ustavljala ob kuharjih in pepelnikih in vse prepogosto našla govornika šele proti koncu govora. Če bi bila oddaja poskusna, ne bi nihče zameril. Tako pa v težnji po improviziranih oddajah v živo zapravljamo dragoceni televizijski čas. V razgovoru so sodelovali predstavniki Glasbene mladine in tisti, ki jih zadeva njihovo delovanje. Mnogo sogovornikov pa je gledalcem, neposvečenim v infrastrukturo slovenskega glasbenega življenja, ostalo neznanih. TV namreč ni predstavila sodelujočih, pa tudi govorniki sami se večinoma niso predstavljali. Oddajo je vodil Jože Hudeček, ki pa je takoj po uvodnih besedah prepustil vajeti govornikom, da so zašli iz koncepta oddaje. Namesto da bi postala oddaja zaradi necentralistič-nega vodenja bolj sproščena, je zašla v anarhijo. Kaj smo zvedeli v oddaji? Bore malo. Predstavniki Glasbene mladine so prišli mnogo premalo pripravljeni, odgovori na izzive so bili premalo izčrpni. Izzivalci so se vedli dokaj agresivno; kot bi hoteli Glasbeni mladini soditi zaradi ne vem kakšnih prekrškov proti kulturi. Oddaja je izgubljala čas z razpravljanjem o nepomembnih malenkostih, hkrati pa je samo načela — in ne razčistila — mnogo vprašanj (npr. programska politika RTV, odnos med resno in zabavno glasbo, naloge Glasbene mladine, koncertna dejavnost pri nas, glasbeno življenje v mestu in na podeželju, problem ustrezne dvorane za glasbene prireditve v Novi Gorici, problem glasbene vzgoje v šoli — že z medklicem: »Bodite kratki, čas namenjen oddaji se izteka!«) Vsakemu od teh vprašanj bi lahko posvetili celo oddajo, pa še vsa sploh ne spadajo v resor Glasbene mladine, ki je bila protagonist te oddaje. Oddaji, ki naj bi torej razsvetljevala probleme, jih je uspelo le nakazati, zaradi neokretnosti sodelujočih pa ni razsvetlila ničesar. Tisti, ki nas neposredno zadeva dogajanje na glasbenem področju pri nas, smo oddaji sledili iz poklicnega ■zanimanja. Vendar pa je bila oddaja verjetno namenjena onim, ki delovanja Glasbene mladine še' ne poznajo. Mislim, da je vsak od njih (če je uspel strpeti ob uro in pol dolgi besedni ekvilibristiki) dobil vtis, da je Glasbena mladina le neka konfuzna organizacija, ki še sama ne ve. kaj hoče. To pa je le še ena medvedja usluga glasbi več. JASMINA POGAČNIK Pripis uredništva Pismo gledalke aprilske TV oddaje Izziv kulturi zadeva v živo — marsikaj in marsikoga — in to povsem upravičeno. Toda zdi se, da bi morali biti zadovoljni vsaj z namenom oddaje: televizijci so posvetili Izziv kulturi glasbeni mladini v prepričanju, kako je gibanje glasbene mladine toliko pomembna kulturna dejavnost, da zasluži predstavitev v tako odzivni in gledanji oddaji, da »pride iz ilegale«, kot je želel Jože Hudeček v uvodu oddaje in da utemelji svojo družbeno potrebnost in pomembnost. Žal pa se je oddaja spričo spleta okoliščin iz Izziva kulturi sprevrgla v »izziv glasbeni mladini«, ki je zalotil glasbene mladince, od televizije povabljene in zbrane v mnogo prevelikem številu iz vseh vetrov Slovenije, dokaj nepripravljene, saj so bili šele tik pred začetkom natančno seznanjeni s konceptom oddaje. Prekratka in tehnično pomanjkljiva oddaja v popolnoma neustreznem okolju res ni nudila pravih možnosti, da bi sobesedniki dorekli vso široko nakazano problematiko. Prav pa bi bilo, da bi gledalci ob široki programski orientaciji in bogati vsebinski dinamiki GM izvedeli tudi, da je glasbena mladina pri nas mlada ljubiteljska in volonterska organizacija, ki ima v vsej Sloveniji komaj pet redno zaposlenih delavcev in ki intenzivno išče svoje mesto in vlogo v samoupravnem sistemu naše socialistične družbe. . ■ TITO - 85 LET - TITO - 40 TITO IN GLASBENA MLADINA — Glasbena mladina si mora prizadevati, da bo v svoji organizaciji, ki goji klasično glasbo in umetnost nasploh, zbrala še več ■nladih ljudi. Nič nimam proti modernim plesom in jazzu. Tudi to je potrebno. Mladi ljudje se morajo zabavati. Vendar ne bi smel biti izključno jazz osnova za njihovo glasbeno vzgojo. Gojiti je treba tu< tožen ja, ki kar kličejo KI komponistu.« ' Veliko resnice je v teh I dah, saj je Kosovel za Oto Ob Župančičem prav gd 'to pesnik, ki so ga slov1 **bi skladatelji največ kompO li. Žal ni mogoče navest 'go; tančnega števila uglasi *ed Kosovelovih besedil. 1 'k razpoložljivih (in zelo bi , manjkljivih) podatkih, mi bili dosegljivi, je 10 u pesmi najmanj okrog sti Qčil deset. Pri tem je zanimiv >eZi) se pesmi ne ponavljajo p i. gosto — ista pesem naji do štirikrat (n. pr. pesen Skl so komponirali skla 'ken Alojz Srebotnjak, Del V, k Breda Šček, pesem Glai 'osti datelji Marjan Kozina, 'hot jan Lipovšek in Slavko l ed v čič itd.). Morda bi bili 'bile zanimivo pregledati tfla bena Kosovelova besei ,ego i posameznih motivih ( °pa impresije, motiv smrl '»»la, cialni motivi, osebno ‘bili. vedni motivi itd.) i RADO SIMONITI FOTO: MARKO RUDOLF PAVEL ŠIVIC FOTO: ANTON DEMŠAR MARIJAN LIPOVŠEK FOTO: FRANCE MODIC KOSOVEL Lani je minilo petdeset let od smrti enega izmed najpomembnejših slovenskih medvojnih lirikov, Srečka Kosovela. Upam, da bom lahko dovolj dostojno prikazal, kaj je pomenil in še pomeni ta pesnik slovenskega Krasa za našo glasbo. »Glasba je tu zakopala bogat zaklad, a še bogatejše upe,« so zapisali na nagrobni kamen skladatelju Schubertu. Še bolj bi bil ta napis opravičljiv, če bi ga zapisali na grob pesniku Srečku Kosovelu, ki leži na pokopališču v Tomaju, sredi Krasa, kjer je umrl, star komaj 22 let. Z njim so legli v grob resnično veliki upi, čeprav je kljub mladosti zapustil tudi veliko zapuščino. Srečko'Kosovel, rojen leta 1904 v Sežani, je že v svoji mladosti spoznal, kaj pomeni pomanjkanje, neurejene povojne razmere, socialne krivice. Svojevrstna ilustracija teh razmer je podatek, da se je po končani osnovni šoli vpisal v nemško usmerjeno realko v Ljubljani samo zato, ker je trajala eno leto manj kot klasična gimnazija. Tu se je pri spoprijemanju z nemškutarskimi dijaki in profesorji začela oblikovati njegova zavest pripadnosti slovenstvu, še več — začela se je oblikovati njegova revolucionarnost. In te revolucionarnosti ni nikdar zatajil. Ob študiju filozofije, slavistike in marksizma (marksizma seveda privatno!) je prišel do spoznanja, »da je rešitev iz kaosa mogoča le, če se odtrga iz zračnih višin in najde pot do človeka«, zaradi tega mu postane umetnost »etični, socialni, religiozni, revolucionarni problem« (A. Gspan). Njegov duhovni razvoj je bil neverjetno nagel — kol da bi hotel prehiteti to, kar je smrt mnogo prezgodaj prekinila. Znano je na primer, da je že zelo zgodaj zelo kritično prebiral pesmi. Zanimiv je podatek, da si je že kot osnovnošolec zapisoval kritične opombe na rob Gregorčičevim poezijam! Njegova pesniška dejavnost je močno narasla predvsem leta 1924 in je trajala do' smrti. Najplodnejše pa je leto 1925, ko med drugim pri- pravlja. ) tudi svojo prvo pesniško zbirko Zlati čoln, ki ni nikdar izšla. Tako smo dobili Slovenci njegove pesmi šele leta 1927, torej že po smrti, nato pa pred vojno še leta 1931, po vojni pa v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikom in pisateljev leta 1946 in 1949; Integrali so izšli prvič šele leta 1967. Stilno niha Kosovelova poezija med impresionizmom in ekspresionizmom (z izjemo Integralov, v katerih je zastopan konstruktivizem). V svojih pesmih ni gostobeseden. Razpoloženja, vtise slika Z nekaj besedami, s katerimi označi bistvene poteze pokrajine, predmeta, človeka: »Sladka črnina, poln grozd, jagode se v dežju bleščijo, v dalji temneva borov gozd, topoli pod hribom šumijo, šumijo.« Bistvena za Kosovelov slog je preprostost. Ne išče posebnih sredstev za svojo izpoved, pa naj gre za opisovanje pokrajine, vtisov ali razpoloženj. Vse to je pripomoglo k temu, da so ga sprejeli za svojega tudi preprosti ljudje, ker jim je govoril neposredno, nenarejeno. Še prav posebej pa so taki teksti dobrodošli skladateljem, zato ni nič nenavadnega, da so ga toliko komponirali. Vsebinsko bi lahko Kosovelovo poezijo v glavnem vso uvrstili v nekaj značilnih področij ali jo razdelili na značilne motive, ki v> njej prevladujejo. Znani slovenski raziskovalec Kosovela Alfonz Gspan jo deli na pokrajinske impresije, socialno borbene pesmi in osebno izpovedne reflekcije. Že bežen pogled v Kosovelovo poezijo nam to potrdi. Verjetno ni pesnika na Slovenskem, ki bi toliko opisoval s\)ojo rodno pokrajino kot v svojih pesmih opisuje Kosovel svoj Kras. Med pokrajinskimi impresijami bi želel izločiti detajl, ki ga je obravnaval Kosovel zelo pogosto in zelo doživeto. To so značilni kraški bori... Vselej so mu simbol zdravja, moči in trdnosti, torej to, česar si je sam najbolj želel. Postali so »znak in simbol miselnih in emocionalnih pretresov in katastrof pesnika samega (Zadravec). Velik del svoje poezije je namenil Kosovel svoji socialni tematiki, v kateri zasledimo drastično nasprotje kapitalističnega sveta na eni in svet izkoriščanega malega človeka na drugi strani. Osrednji motiv Kosovelove lirike pa je motiv smrti. Ta motiv je bil pogosta tema pesnikov po prvi svetovni vojni. Vendar Kosovel smrti ne obravnava kot »pomanjkanje osebnega vitalizma,« kot nekašen obup nad življenjem, smrti ne mistifidra, ampak kot upor proti njej: »Smrt je legla na moje srce. Mislila je, da se bom strl. Ali duh, ki je v meni do zadnjega dne, bo klical: jaz se bom uprl!« Osrednji' pesnitvi, ki sta pravzaprav nekakšen obračun s smrtjo, sta Tragedija na oceanu in Ekstaza smrti. Dokončni obračun s samim seboj in vsemi nerešenimi vprašanji pa pomeni pesnitev Tragedija na oceanu, ki predstavlja »vrhunec slovenskega ekspresionizma v vezani besedi in prvi visoki vrh umetniško osvetljene življenjske katastrofe po Prešernovih Sonetih nesreče, hkrati tudi pesnitev, v kateri je Kosovel potrdil smisel človeške bitno-sti in katastrofalno in nihilistično občutje najčisteje premagal« (Zadravec). V pesnitvi nam pesnik pove, da je propad vladajoče družbe neizbežen. Če pa s tem propadejo tudi »lepe duše« (tako je pesnik imenoval umetnike), »je to sicer tragedija, toda tragedija s katarzo: lepe duše propadejo za »novo rast«: »Ti boš rastlina, med plastjo plast in skozi tebe kipela bo rast...« »bori, bori, temni bori kakor stražniki pod goro preko kamenite gmajne težko, trudno šepetajo...« GLASBENA MLADINA • STRAN 9 IN GLASBA Kateri skladatelji so največ 1hponirali Kosovelove teklo '■ Daleč prednjači Vilko 1 Wr, ki ima uglasbenih •Ij *og petdeset Kosovelovih ril Srni. Pogosto pa so segali po dl h še Alojz Srebotnjak, ib Wo Simoniti, Pavle Merku, • S 'trijan Lipovšek, Marijan S ina, Marijan Gabrijelčič, rt lvko Mihelčič, Makso Pir-jO K Pavel Šivic, Peter Lipar in '“gi. hi 'to Ob tem pa se poraja cela gC 'to vprašanj o razmerju ,vi isba — Kosovelova poezija. ■>0 'kaj skladatelji segajo tako jsl1gosto prav po Kosovelovih is! Cedilih? Kaj je v teh besedi-f. 1 tista privlačna sila, ki jih lo h h komponiranju? Že v , vem delu tega prispevka ; to ugotovili, da je ena izmed sli Kilnih črt Kosovelove i iv 'ezije preprostost, nenareje- i p 'st izraza. oj' en Skladatelj Srebotnjak je ob lai 'kem pogovoru lepo povedi kakšen je bil odnos predi 'ostih ljudi na Krasu do tega j, 'hovega pesnika. Pravi, da o I vojnama na Krasu najbrž •il( bilo slovenske hiše, ki ne bi !efo doma njegovih pesmi, ec ,egova preprosta, nit videz (I °pa beseda jim je najbolj po ■tri 'Hlače govorila, zato so jo io ^ili. Mnenja sem, da je to ** izmed razlogov, da so posegali po tej poeziji tudi skladatelji. Ta preprostost in skopost besednega izraza, navidezna odsotnost čustvenosti v poeziji na eni in vse čustveno bogastvo glasbe, njena sposobnost izpovedovanja občutij na drugi strani je tista dopolnitev, tisti prispevek glasbe k še večji izrazni moči pesniškega besedila. V tem pa tudi je bistvo vokalne glasbe, saj »gre v njej za zvezo dveh umetnostnih zvrsti — muzike in poezije. V tem je neka, globoko v človeku zasidrana zakonitost,« pravi skladatelj Vilko Ukmar. Kosovel je z opisovanjem Krasa, ljudi in njihovih medsebojnih razmerij nudil skladateljem izvrstno priložnost za glasbeno oblikovanje. Kot z nekaj potezami slikarskega čopiča so oblikovane Kosovelove pesmi in tu ima skladatelj lepo možnost poiskati še tisto, česar pesnik sicer ni povedal neposredno, pa je v pesmih vendarle navzoče. In prav to so znali nekateri skladatelji izvrstno izkoristiti. Kako naj bi si sicer razlagali izreden odmev Srebotnjakovih Borov ali pa Simonitijeve Starke za vasjo med našimi slovenskimi pevci in poslušalci? Med slovenskimi skladatelji, ki so se najpogosteje lotevali Kosovelovih besedil, ima posebno mesto prav gotovo skladatelj- Vilko Ukmar. Uglasbil je okrog petdeset Kosovelovih besedil. Kosovel in Ukmar sla umetnika, ki sta si blizu po svojih nazorih, svojem čustvovanju in predvsem po svojih umetniških težnjah. O svojem delu pravi profesor Ukmar takole: »Če mi tedaj — in to je moja težnja — uspe prav oblikovati to, kar se dogaja v človeški psihi, sem s tem upodobil tudi, kar se dogaja v zunanji naravi in obratno. (Srečko Kosovel je hodil isto pot). Torej spoj impresionizma in ekspresionizma, toda z eno veliko razliko, da pri tem odpade individualna samovolja. Če sem veren oblikovalec življenja, moram slediti postavam, ki vladajo v zunanji in notranji naravi, tudi estetsko... Hočem biti resničen in stvaren in mi izrazna sredstva niso namen; poslužujem se vseh, ki so danes na razpolago, le da dosežem svoj cilj. Zato pa prehaja poudarek mojega stila od izraznih sredstev na ideje, ki bi jih rad povedal in zaupal današnjemu človeku« (Kalan). Vemo pa že, da je marsikaj, kar je povedal skladatelj o značilnostih svojega glasbenega snovanja, značilno tudi za, Kosovela. V lem je ta sorodnost obeh in tako laže razumemo skladatelja Ukmarja, ko pravi, da je »Srečko Kosovel moj najbljubši pesnik in kar sem najboljšega ustvaril na vokalnem področju, sem ustvaril na pesmi Srečka Kosovela.« S Kosovelovo poezijo se je srečal že kot študent in iz tega časa je ena izmed prvih skladb na Kosovelova besedila sploh in ena izmed prvih Ukmarjevih skladb na Kosovelova besedila, to ■ je samospev Starka za vasjo. Izmed njegovih številnih zborov naj omenim samo nekatere: Skica na koncertu, Pravim ti, brat, Melanholija gladu, Opolnoči, In če sem samo vetru brat, Ciklame, Jesensko jutro. Predvsem pa bi rad opozoril na njegovo kantato za tenor, mešani zbor in orkester Integrali, v kateri je obdelal sedem pesmi, ki jih je pesnik napisal proti koncu svojega življenja. Komponiral jih je v spomin svoje umrle žene, dramske igralke Mileve Boltarjeve. V njih se je pesnik nekoliko ukvarjal s takoimenovanimi konstrukcijami, vendar pa skladatelj Ukmar v svoji kantati ni izbral konstruktivističnih besedil, ampak predvsem take, ki jim je bistvena čustvena vsebina. Kosovelove tekste je mnogo komponiral tudi skladatelj Alojz Srebotnjak. Naj se omejim tu na eno samo njegovo skladbo: Bori. Verjetno ni na Slovenskem zbora, ki je ne bi imel na sporedu. V čem je ta priljubljenost? Kaj je tisto, kar še danes v tej skladbici mika slovenske pevce in seveda tudi poslušalce? V tej pesmi so bori posredniki med pesnikom in njegovimi dragimi. Sprašuje jih po svojcih. » Trudno sanjajoči bori, ali umirajo mi bratje, ali umira moja mati, ali kliče me moj oče?« Pesnik ostane tudi tokrat brez odgovora, samo sluti, da je življenje na Krasu vedno težje. In tako preprosta kot je pesnikova beseda, je preprosta tudi skladateljeva govorica. Nič izumetničenega, nobenih teženj k efektom, kot z enim zamahom ustvarjena je skladba pred nami. Prav v tem pa je njena neposrednost, njena stopljenost besedila in muzike, tista čustvena dopolnitev, ki jo lahko doprinese samo muzika. Med zadnjimi zbori na Kosovelova besedila skladatelja Alojza Srebotnjaka jih naj omenim samo nekaj: Kraška jesen, Pesem, Kdo je hodil, Mati (ciklus pesmi za glas in godala), še prav posebej pa bi rad opozoril na kantato Ekstaza smrti. Če bi moral izbrati nekaj najlepših zborovskih skladb na Kosovelova besedila, bi se razen že omenjenih skladateljev Ukmarja in Srebotnjaka odločil za pesem Starka za vasjo Rada Simonitija, pretresljivo podobo revščine in lakote, in Balado istega skladatelja, v kateri nam predstavlja podobo osamljenosti, ki je pesnikov pogost motiv. Skladatelj Marijan Lipovšek je med drugimi uspešnimi zbori napisal skladbo Oreh, ki ga vihar podre. Od mlajših skladateljev p a bi omenil Marijana Gabrijelčiča predvsem zaradi posebne tehnike komponiranja. Poslužuje se namreč tehnike nizanja tonskih grozdov, to je nalaganja tonov drugega nad drugim, kar daje skladbam poseben efekt in vzdušje. Taka sta zbora Vetri v polju in V somrak zvoni. Prav gotovo je o razmerju glasbe in Kosovelove poezije še veliko povedati. Vendar je ta zapis poskusil spodbuditi, da bi raje posegali po poeziji nasploh in Kosovelovi še prav posebej, da bi radi prisluhnili skladbam na Kosovelova besedila. IVAN VRBANČIČ uglasbeni kosovel na radiu ljubljana Šolsko leto močno nagiba h koncu, zato bo oddaja z glasbenimi deli na besedila Srečka Kosovela na sporedu radia Ljubljane šele v jeseni in sicer v soboto, 3. septembra ob 14.05 v oddaji »Iz dela glasbene mladine«. MARIJAN GABRIJELČIČ FOTO: SREČKO ZALOKAR ALOJZ SREBOTNJAK FOTO. SREČKO ZALOKAR VILKO UKMAR FOTO: SREČKO ZALO ~ KAR 10. STRAN • GLASBENA MLADINA 3. JUNIJ 1977 koncertni telegrami ZADNIKAR, Jože HUMER, Jože POŽAR, Mirko HALILOVIČ in Stane ČEŠAREK zaslužijo vso pohvalo, ne le za izvedbo tega koncertnega večera, temveč za kulturno poslanstvo, ki so ga doslej opravili na številnih podobnih koncertih po Sloveniji, Jugoslaviji in v tujini. F. K PETEK, 22. APRIL — V Koncertu A. Skrjabina je nastopil sovjetski pianist Igor Žukov. • Skoraj vsem neznani koncert je pianist igral tehnično in muzikalno tako popolno, da je vse v dvorani in na odru dokončno prepričal. Orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom Antona Kolarja je zaradi očitno premalega poznavanja partiture spremljal mestoma nezanesljivo, kar je škodovalo popolnemu umetniškemu dosežku. Nasprotno pa je v Bravničarjevi Sinfonii stretti in v Žar ptici I. Stravinskega orkestra pod Kolarjevim vodstvom igral precizno in dovolj prepričljivo. M. K. SOBOTA, 7. MAJ — V Bet-hovnovem ciklusu se nam je po dolgem času predstavil z orkestrom naš priznani dirigent Samo Hubad. V treh delih je ponovno dokazal svojo veliko natančnost v delu j. orkestrom, solidno interpretacijo z muzikalno dovršenimi glasbenimi mislimi. Tudi orkester mu je dobro sledil, posebno še v odlično zaigrani simfoniji št. 4 v B-duru. Kot solist večera je nastopil zagrebški pianist starejše generacije Juriča Murai, ki je koncert za klavir, in orkester št. 4 v G-duru sicer muzikalno igral solidno, presenečale pa so nas tehnične napake, ki jih od takega pianista nikakor nismo pričako-va,i- M. K. PETEK, 13. MAJ - Poljski dirigent Karol Stryja si je izbral dokaj neroden in neprivlačen program. Lebičev Korant je zelo dobra skladba, ki je doživela že •veliko priznanj, na drugem mestu pa je bil Bartokov koncert za violino in orkester št. 2. Kot solist je nastopil naš priznani violinist Dejan Bravničar, ki je svoj delež igral muzikalno izredno toplo in prepričljivo. V tretji točki pa smo slišali Večne pesmi manj znanega poljskega sk'».datelja M. Karlo-wicza. Poznoromantično zasnovana skladba je sicer prijetna za uho, vendar v muzikalnem pogledu zelo bledo delo. Škoda se nam je zdelo truda, ki si ga je dal dirigent in z njim orkester. M. K. nadafevanje na strani 13 PET RAZMIŠLJANJ 0 BACHU V. DVOJE SODOBNIH MNENJ Najvišjo počastitev je Johann Sebastian Bach doživel, ko ga je poljski kralj in saški volilni knez Avgust III. leta 1736 v Dresdenu imenoval za svojega dvornega skladatelja. Imenovanje je prineslo nekaj denarne remuneracije, a je bilo bolj formalne narave, kajti Bach je ostal v Leipzigu in še naprej opravljal kantorsko službo. Takšen počastitveni dogodek kajpak ni bil samo zadeva komponista in njegovega visokega zaščitnika. Pomenil je tudi priznanje določenemu glasbenoumetnostnemu prizadevanju, ki v ustvarjalčevem okolju in času ni našlo mnogo naklonjenosti in razumevanja. Verjetno smemo ravno temu dogodku pripisati nastanek ostre, a tudi edine oprijemljive ocene, ki jo je Bachovo delo doživelo za skladateljevega življenja. Priobčil jo je Johann Adolf Scheibe v svojem časopisu »Der critische Musikus«. Ko je pisec izrazil svoje nezadržno občudovanje do Bachove spretnosti v igranju na orgle — in tu je bil skladatelj nesporen prvak —se je spustil v tisto, kar mu je bilo osnovni namen, rekoč: »Ta veliki mož bi bil lahko v čast celemu narodu, ko bi bil prijetnejši in ko ne bi z nabuhlostjo in skrotovičenostjo odtegoval svojim skladbam naravnosti in jim zakrival lepoto s prevelikimi umetnijami. Ker presoja po svojih prstih, so njegove skladbe za izvajanje nadvse težke; kajti od pevcev in igralcev zahteva, naj iz svojih glasilk in instrumentov napravijo prav to, kar lahko zaigra na klaviaturi. To pa je nemogoče.« Iz teh in nadaljnjih kritikovih besed lahko razberemo, da je govoril v imenu nove porajajoče se glasbe, ki je občinstvo privlačila s preprostostjo in neposrednostjo. A prenagljen bi bil sklep, da je Scheibd zavra- čal Bacha zaradi morebitne skladateljeve zastarelosti, torej da je zavračal Bacha kot predstavnika umirajočega baroka; ne, zakaj z isto pravico bi mogel kaj takega storiti tudi s Handlom. Skozi kritikove vrstice se razkriva, da je dojel in hkrati tudi odklonil najimanentnejšo potezo Bachovega ustvarjalskega procesa: to namreč, da je Bachova glasba nastajala kot čista, idealna, perfek-cionirana abstraktna konstrukcija, ki jo pevci in instrumenti le materializirajo, se pravi, jo v slušni obliki posredujejo poslušalcu, ne da bi ga hoteli s tem čustveno zavzeti. To pa je bilo po Scheibeju, teoretičnem pripravljalcu nove glasbe galantnega-sloga in klasicizma, največji možni greh, ki ga lahko stori glasba kot umetnost. Scheibe pač ni bil edini, ki je tako mislil, in v tem je iskati vzrok za skladateljevo tragično osamljenost leip-ziških let, še potencirano zaradi njegove trdovratne in preveč pedantne narave v odnosih do bližnjih. Če bi rekli, da ga sodobniki niso razumeli, da v njem niso zaznali velikega glasbenega ustvarjalca, bi se spustili v labilno igro z besedami in pojmi. Niso samo slutili, celo vedeli so, da imajo v Bachu izjemnega komponista in poznali so njegova ustvarjalska načela. Le odklanjali so ga, kajti takšen jim je bil neporaben in odveč. Kako drugače zvene premišljene besede, ki jih je mojstru dve leti po njegovi smrti posvetil Friedrich Wil-helm Marpurg! Ta vodilni nemški človek na področju kontrapunkta in fuge (in Bachu že po tem blizu) je moral tedaj poskrbeti za uvod v drugo izdajo skladateljeve Umetnosti fuge (Kunst der Fuge). V tem veledelu kontrapunktične umetnosti Marpurg ne zaznava več samo umetelnosti, marveč tudi lepoto in celo naravnost v izpeljevanju posameznih kontrapunktičnih glasov. Izraža celo mišljenje, da melodija, ki sledi le okusu določenega časa ali določene zemlje, s spreminjanjem tega okusa nujno pade. A takšna, kot je Bachova, logično in naravno izpeljana, ohranja svojo vrednost v vseh časih. Marpurg je prav tu zadel v jedro Bachove umetnosti, ki je ostalo njegovim sodobnikom zastrto. V svoji neobremenjenosti z balastom dobe, v svoji abstraktni čistoti se skladateljeva zapuščina dviguje nad svoj čas in postaja neminljiva. Dvoje stoletij po skladateljevi smrti je pokazalo, da je tudi bogata z različnimi obrazi. Vsaka doba more v njej najti kaj zase in jo s tem aktualizirati. Skratka, ostaja živa. JANEZ HOFLER MOZARTOVA ČAROBNA PIŠČAL KOT FILM Objavili smo že, da je v slovenske kinodvorane prišel glasbeni film »Čarobna piščal«, umetnina, kakršne nimamo pogosto priložnost videti na naših platnih. Te dni je na sporedu v Mariboru in tamkajšnja glasbena mladina je svojim srednjim šolam poslala komentar k filmu s priporočilom za ogled. S podobnim namenom danes objavljamo kritiko Bergmanovega dela izpod peresa filmskega strokovnjaka, RAPE ŠUKLJE. Ingmar Bergman, veliki švedski režiser, avtor filmov, kot so Nasmeh poletne noči, Sedmi pečat, Deviški vrelec, Šepetanja in kriki, Prizori iz zakonskega življenja in vrste drugih, je prvič slišal Čarobno piščal pri dvanajstih letih v zadnji vrsti balkona stockholmske opere. Sicer je bil wagnerjanec, v Čarobno piščal pa se je pri priči tako zaljubil, da jo je sklenil uprizoriti sam — najprej v lutkovnem gledališču. To se mu ni posrečilo; gramofonske plošče za glasbeno opremo so bile predrage. Pozneje, kot že znan režiser, je skušal uresničiti opero na odru: enkrat v Malmo-ju, drugič v Hamburgu; pa je zmeraj prišlo nekaj vmes. Tako je film, ki ga je posnel za švedsko televizijo po dveh letih priprav in devetih mesecih snemanja, dejansko Bergmanova prva uresničitev Čarobne piščali. Predvajali pa so jo prvič na 2. programu švedske TV za novo leto 1975. Bergman je želel vso opero posneti v Drottningholmu, poletnem gradiču kralja Gustava III. z enim najstarej- 3. JUNIJ 1977 GLASBENA MLADINA • STRAN 11 ših gledališč v Evropi, majčkenim dvorskim gledališčem iz 18. stoletja, kjer še zmerom dajejo predstave in je ohranjena vsa odrska »mašineri-ja« rokokojskega gledališča: kulise, ki jih z vrvmi in škripci potiskajo na oder, posebne naprave za bliske, sneg in vihar in cela menažerija najrazličnejših živali —od strašnih zmajev do smešnih opic, kot so si jih zamišljali tedanji umetniki. Toda pokazalo se je, da krhko staro gledališče kamer in svetlobnega parka ne bi zdržalo: zato so ves drottnin-gholmski teatrček z vsemi napravami vred zgradili še enkrat v studiu. In, seveda, si je Bergman nato dovolil svoboščino, da je ušel v nekaterih posnetih prizorih daleč čez robove odra in izkoristil vseh vrst možnosti filma. Pri tem mu je pomagal čarati oskarjevec Sven Nykvist, najboljši švedski snemalec. Pevce je izbral Bergman iz vse Skandinavije, princa Tamina pa poje celo Avstrijec, Josef Kostlinger. Film namreč terja, da pojejo vloge mladih junakov tudi zares mladi ljudje; Mozart pa, kajpada, da imajo pravi glas in šolo. Pamina Irma Urrila je Norvežanka; Papageno in Papagena Šveda Hakan Hagedard in Elisa-beth Erikson; Svedinja je tudi zelo slavna Birgit Nordin, ki poje Kraljico noči, medtem ko je Sarastro Ulrik Cold Danec; in tako dalje. Izmed treh dečkov sta Urban Malmberg in Erland von Heijne učenca glasbene šole v Stockholmu, tretji, Ansgar Krook pa študira na glasbeni šoli v Uppsali. Med nastipajočimi starci je vrsta znanih švedskih dramskih igralcev. Simfonični orkester švedskega radia dirigira eden najbolj slavnih švedskih dirigentov Eric Ericson; to je prvič, da se je Ericson lotil dirigiranja opere. Bergmanova filmska uresničitev Čarobne piščali velja splošno za doslej najbolj uspeli prenos opere na filmsko platno. LUTKE PLEŠEJO NA BARTOKOVO GLASBO Konec aprila je bila v Mariboru premiera Lesenega princa. Edi Majaron — režija in Agata Freyer-Majaron — osnutki lutk in scene sta z igralci LGM pripravila malce nenavadno lutkovno predstavo: lutke vseskozi ob scenski ilustraciji in na Bartokovo glasbo (plesna igra v enem dejanju) nič ne govore in le z gibi in različnimi plesnimi situacijami ožive celotno pravljično predstavo libretista Balazsa, ki je bila že Bartoku osnova za uglasbitev. Edine besede pri tej postavitvi je uvodoma podana vsebina — zgodba o Lesenem princu, potem pa jih vseskozi zamenjuje glasba. To pa je včasih še veliko več kot same besede, še posebno, če je to tako tenkočutno povezano z glasbo, kot je v pričujoči postavitvi Lesenega princa. Da, celo razsvetljava, ki se lepo ujema tako z Sredi maja so na ljubljanske operne deske postavili opero B. Brittna z naslovom »Albert Her-ring«. Prvič se je Ljubljana z njo seznanila pred nekaj leti na poletnem festivalu, ko jo je izvrstno interpretirala operna hiša iz Dresdena. Z njo se — upajmo — uveljavlja tudi pri nas komorna zvrst, ki razpolaga le z omejenim številom izvajalcev na odru in v orkestru, od teh pa terja samostojno in enakovredno umetniško sodelovanje v okviru predstave. Besedilo in dogajanje je kaj enostavno, vendar libretistično zelo spretno razporejeno: Herring je zaprt, ubogljiv in nedolžen mladenič, ki ga mestni veljaki izberejo prav zaradi teh »čednosti« za majskega kralja. Podtaknjeni alkohol ga na proslavi tako razvname, da se v zgražanje vseh malomeščanov otrese spon manjvrednosti in se odpove slepi pokorščini materi, družbi in svetohlinski okolici. Komorna opera ni zgrajena na ceneni dramatiki, solzavi patetiki in dopadljivem pevskem belcantu. Njen glasbeni okus je mnogo bolj prefinjen, njeno muziciranje umetniško mnogo bolj zahtevno, njena odrska postavitev mnogo bolj povezana z glasbenim izrazom vsake vloge, vsake pevske fraze, vsake igralske situacije. Režiser Mladen Sabljič se je dela lotil ne le z znanjem, ampak tudi z veliko mero fantazije. Z njo je podkrepil veliko hudomušnih in duhovitih mest v glasbi in igri. Premiera je pod veščim in uglajenim glasbenim vodstvom dirigenta Cirila Cvetka potrdila, da so se ljubljanski solisti brez izjeme z vsem znanjem vživeli v svoje vloge. Otroški zbor in ne na- dramatičnimi elementi predstave, kot tistimi redkimi svetlimi trenutki na koncu žive in tople ljubezni pravljične pripovedi življenja, je podrejena izredno ritmično zasnovani glasbeni fakturi same skladbe. Seveda ob navedenih avtorjih predstave Lesenega princa ne FOTO: DRAGIŠA MODRINJAK zadnje — živ kužek — so poživili zabavnost dejanja, ki je priklenilo gledalce in poslušalce s svojo kratko-častnostjo. Brittnov »Albert Herring«, je nastal pred tridesetimi leti. V njem je skladatelj opustil vlogo moškega in mešanega zbora, baleta in velikega orkestra, opernih sestavin, ki so sicer v operah nepogrešljive. Pokazal je, moremo mimo drugih protagonistov: Princ — Karla Godič, Princesa — Petra Caserman, Vila — Milena Petek, Leseni princ — Davorin Kramberger, razsvetljava — Branko Caserman in tehnično vodstvo predstave — Mirko Černič. In še ena skrivnost, k: je zanimiva predvsem za udeležence rinala kviza GMS 1977 — »Bela Bartok«, živijer nje in delo: vse štiri šole, katerih ekipe so udeleženke finala (18. junij) bodo za kolektivno nagrado našega letošnjega kviza videle omenjeno predstavo doma na svoji šoli (z izjemo OŠ Angel Besednjak iz Maribora, ki jih bo LGM na našo željo povabilo v gledališče!). Glasbena mladina torej nadaljuje z že začrtano povezavo glasbene z ostalimi umetnostnimi zvrstmi in tokrat kot vidite so bile te pozornosti deležne prav lutke izvrstnega Lutkovnega gledališča Maribor. Ne nazadnje pa prav lepa hvala mariborskim lutkam za pomoč pri razumevanju Bartokove pravljične plesne igre. FRANC KRIŽNAR da je tudi z malimi, vendar izbranimi umetniškimi sredstvi uspeh na opernih deskah dosegljiv. Nekaj pa predpostavlja, kar zvečine pogrešamo v vrstah naših solistov: tako oblikovan pevski ton, da je dikcija teksta razumljiva. Te pomanjkljivosti ni odpravila premiera »Herringa« in .,o ga izvrstna igra, imenitne maske in kostimi, le omilile. PAVEL ŠIVIC KAREL JERIČ (ALBERT) IN JAKA JERAŠA (SID) V BRITTNOVI OPERI — FOTO: MARIJAN PFEIFER USPEH KOMORNE OPERE V LJUBLJANSKEM OPERNEM GLEDALIŠČU 1? STRAN f V GLASBENA MLADINA 3. JUNIJ 1977 ODMEVI Z GLASBENEGA ODPR 4 RAZfilliLIK PROGRAM Gl >eni bienale v 'agrebu je Irad' ionalnj, mednarodni festival in v glasbe. Vsako drugo leto se tu zberejo domači in tuji skladatelji, izvajalci, kritiki, poslušalci. Dejavnost festivala je zelo široka. Poleg koncertnih organizirajo tudi vrsto spr ’ nnili prireditev - letos simpozij na jo Nova neznana glasba, ki so 'e ga udeležili najvidnejši skladatelji in i luziki logi / > ia!nimi referati in n tam!. simp<‘ . ki so se mu prik-uidi ' ki — O uporabi ot o r e v psihiatričnem vljenji :asu pred bienalom pa ključih sto domačih glasbeni-v akcijo seznanjanja šol in de-organizacij z novo glasbo, ki so jo izvajali in jo skušali približati tudi z besedo. Programska usmeritev bienala je široko zasnovana — prikazati želi glavna gibanja in poti nove glasbe, pa tudi tista, ki bodo to morda postala. V prostorih koncertne dvorane Vatroslav Lisinski so omogočali raznovrstno in tuc>i simultano dogajanje (Detonije' Environment in Moranovo Enantiodromijo so izvajali kar v več prostorih hkrati). Zvrstilo se je osemnajst tematsko zelo različnih »glasbenih« filmov. Zaradi žive in široke aktualnosti naj omenim Kagelov film Ludwig van, ki se na duhovit in domiseln način ponorčuje iz najrazličnejših načinov in aspektov zlorabe Beethovna in njegove glasbe. Že ob vstopu v stavbo je obisko- ANSAMBEL »MUSIOUE VIVANTE« IZ PARIZA JE NA ZAGREBŠKEM GLASBENEM BIENALU VEČKRAT NASTOPIL. SESTAV-I 1AJO GA ODL1ČN’ GLASBENIKI RAZNIH NARODOV, MED NJIMI VINKO GLOBOKA KI JE BIL NA PRIREDITVI V ZAGREBU NAJ-V! ČKRATNI IZVA i \NI AVTOR. — FOTO: ŽELJKO STOJANOVIČ valce prevzelo pravo »bienalsko« vzdušje, tako različno od vsakdanjega. Temu je zl: sti pripomogla skrivnostna in umii; ijoča »zelena glasba« rastlin, ki je ■ enela v avli dvorane. Rastlinske signale so kompjuterji po programu izbrali, ojačevalci pa ojačali. Avtor te prijetne osvežitve je John Lifton, ki pa še sam ne zna točno odgovoriti na vprašanje, od kod in zakaj ti rastlinski »zvoki«. Peter Vogel je skonstruiral t.i. kibernetične objekte, ki se oglašajo na senco, reagirajo torej na gibe opazovalca in poslušalca; razstavil jih je po stranskih prostorih. Člani skupine modernega plesa KASP so v času bienala naštudirali plesno kreacijo, kjer so s plesom aktivirali te priprave. Zadnji dan so nam jo prikazali — navdušeni smo bili nad skladnostjo gibov in zvokov. Navdušen je bil tudi Vogel, ki je izjavil, da na takšno sproščenost in neposrednost plesalcev, ki pa vendarle ni diletantizem, doslej še ni naletel. Osrednje zanimanje pa je veljalo koncertnim prireditvam. Mimogrede — beseda koncertno dobiva sedaj malce nemoderen in starinski prizvok — prireditvam bi radi dali več sproščenosti, neposrednosti, občinstvu pa več svobode. Zastopane so bile najrazličnejše zvrsti glasbe — glasbeni teater, orkestralna, komorna, zborovska, solistična, elektroa-kustična in elektronska glasba in seveda najrazličnejše kombinacije le-teh. Kolnska opera je v HNK izvedla Kagelov glasbeni teater, ki je osupnil gledalce, zlasti s fantastično in domiselno scenerijo. Globokarjev Caroussel je izvajala množica najrazličnejših ansamblov v zagrebški športni dvorani. Sodelovali so vojaška godba, folklorni ansambel, zabavniki, Globokarjev ansam^ bel »Musique vi van te«, igralci in plesalci. Tudi množica gledalcev je bila aktivna, v začetku vodeno in kasneje po lastnih željah smo se selili od prizorišča do prizorišča kar je bilo malce utrudljivo. Izvrstni zbor hamburškega radia se je predstavil na svojem večeru, sodeloval je tudi na koncertu Nonovih skladb. Te so me zlasti prevzele — na nov način so prikazale v glasbi človeška čustva v vojni, njeno brutalnost, nesmisel. Take vsebine sta skladbi Ricorda cosa ti hanno fatto in Auschvvitz za magnetofonski trak ter A floresta e jovem e cheja di vida (Ne morem zažgati džungle, ker je mlada in živa) za trak, klarinet, tri bakrene plošče, tri recitatorje in sopran. Kontrastna je bila nežna, lirična skladba za sedem sopranov, posvečena hčerki. Zadnjo točkQ sporeda je izvedel omenjeni zbor in zagrebški filharmonični orkesier. Pianist John Tilbury je igral Ca--geove skladbe za preparirani klavir (po posebnem načrtu .je potrebno med strune klavirja vtakniti različne predmete, največkrat radirke in vijake). Gostoval je tudi orkester RTV Ljubljana, ki je med drugim predstavil tudi Petričevo rioviteto. Od slovenskih skladateljev sta bila zastpana še Ramovš in Štuhec, njuni skladbi je izvedel romunski ansambel, Lebič pa je prispeval elektronsko kompozicijo, napravljeno lani v beograjskem elektronskem studiu. Madžarski ansambel nam je predstavil svoje skladatelje. Igrali so na različne blokflavte, cimbale, citre itd. Zadnjo točko so izvedli zelo mladi instrumentalisti, kar je delovalo še IDEOLOGIJA NEGACIJE? iladaielj... v glasbi ne more najti nikakršneg ulitka; pravzaprav le razmišlja o problemih, ' i so imanentni delu in mu jih ni uspelo razrešiti, raziskuje v glavnem z izključevanjem, poskuša izluščiti ter mikroskopsko pregledati vsakršno intuitivno zamisel.« Teko se glasbenik znajde v položaju negacije, razrušiti mora pogubno ideolog jo mističnega, magičnega, artifiejelnega«. Zdi se nam, da s bili mnogi glasbeni dogodki, ki smo jim prisostvovali na letošnjem zagrebški n bienalu sod bne glasbe, v službi navedenih citatov Vinka Globokarja, pn zetih iz njego. ‘ga eseja, ki se ne imenuje naključno »Izstopiti iz glasbe«. (Tak< jgični krog je sklenjen. Lahko da še ni do kraja ukinjena nepredvid-'jivoa il, igra »fantazij* same v sebi delujoče«, magičnost, iracionalnost in 'sluč, i, vendar je to le vprašanje časa. Mašinerija razuma je že pogrnila operari i t izo in pripravila skalpele, s katerimi bo prerezala zadnjo skrivnost in skrivno formulo, ki daje dih življenja glasbenemu umetniškemu delu. 'i današnji moderni človek v svetu, ki ga vodi račun, počel z »nenadnim v • i duši.« in «ekstatičnim samopredajanjem«, ki nam ga narekuje glasba? kjirčlove c ne more biti imetnik, je pa lahko znanstvenik? Logični krog jen. icer e ni vse razumljivo, na vsak nat n pa je razumho, in pot, po • i .ri stopamo, je trdna ter vama. Stopajmo. ( PJi smo do I onca umetnosti, do konca glasbe, kar opaža tudi Vinko Globoka saj pravi, da je v vsakem (glasbnem) delu »vidno samouničenje«. Na žalost pa Globokar izrecno ne pove, kaj je tisto, kar je v umetnosti tako naveličano življenja, da skuša napraviti samomor in se izničiti. Ker pa v njegovem eseju srečujemo tudi Heglove citate, sumimo, da to nikakor ni absolutni duh ali logosali ratio. Ostane torej čutno, telesno, divjaško in orgastično, nadčemerseje razumu uspelo dvigniti in kar zdaj opazuje v njegovem smradu ter razkrajanju. Ali če se povrnemo k glasbi: nedopustna je vsakršna opitost z zvočno fantazmo, samopredanost vibriranju zvoka na robu tišine, avanturi svobodne kolektivne improvizacije kot komponiranju sproti, notranji potrebi po prisluškovanju spontanega nastajanja, nizanju in izzvenevanju zvoka. »Nova glasba« zmerom začenja z nalogo, v točki premisleka: kakšna je tehnična možnost igranja na instrument, ki še ni bila uporabljena, kakšne so možnosti odziva in reakcije glasbenika na predpisan zvočni vzorec itd. Zvočni rezultati so le permutacije startne ideje, ki je ex cathedra določena vnaprej. Zvok je le mrtva materija, ki služi laboratorijskemu preiskovanju. Položaj negacije, v katerem se je znašel današnji glasbenik in o katerem smo govorili na začetku zapisa, se nam zdaj kaže kot položaj popolne glasbenikove samovolje in oblastnosti nad zvokom, v katerem zvoku sploh ni dopuščeno zazveneti. Potrebno pa bo premisliti, od kod ta ihtava potreba po vladanju in gospodovanju zvoku. Saj je zvok po svojem bistvu nekaj najbolj krhkega in minljivega ter zavezanega času. Ali ni Adam iz Fulde že 1490. leta imenoval glasbo »meditatio mortis«, umrljivost v nastajanju? MILAN DEKLEVA 3. JUNIJ 1977 GLASBENA MLADINA • fTRAN 13 [ BIENALA V ZAGREBU ENA IZMED ZANIMIVOSTI BIENALA — »GREEN MUSIČ«, NA SINTESIZER PRIKLJUČENA RASTLINA, KI IZVABLJA IZ APARATURE ELEKTRONSKO GLASBO. - FOTO: ŽELJKO STOJANOVIČ zlasti prikupno. Tri dopoldneve je Globokarjev ansambel Musique vivante, sestavljen iz samih izvrstnih glasbenikov, izvajal njegov Laboratorij. Globokar si je tu izbral način komponiranja v živem stiku z izvajalci, ki sodelujejo pri ustvarjalnem procesu. Veliko je poskušanj, iskanj, uspehov in neuspehov. Zvoke so.proizva-jali tudi z vrtalcem, kladivi, instrumente so pomakali v vedra vode, kar je prispevalo k posebni barvi zvoka. Malo za šalo, malo za res. Kopice zanimivih, kvalitetnih, lepih skladb nisem niti omenila, želela sem prikazati kvaliteto tega festivala, ki mi je zlasti pri srcu — njegovo odprtost in zato raznolikost, tako da tudi ves teden poslušanja ne postane utrujajoč in dolgočasen. BRINA JEŽ VELIKA ČRNA GLASBA (Great Black Musič) Zaključni koncert letošnjega zagrebškega glasbenega bienala so ustvarili The Art Ensemble Of Chicago, najpomembnejša skupina, jedro chicaške avantgarde, ki se je v začetku šestdesetih let organizirala v Združenje za napredek kreativnih glasbenikov pod vodstvom pianista Muhala Richarda Abramsa. Skoraj ni skupine, ki bi bila stilno tako neodvisna, in bi pokazala tako bogat splet izraznih možnosti. Vsi člani skupine so izvrstni multiinstrumen- talisti (na oder prinesejo goro glasbil). Izstopajoča odlika skupine je njena rahločutna kolektivna improvizacija, ironično kritično odtujevanje od tradicionalnega materiala in zavestno oblikovan nastop, z natančno izdelanimi gibi, koraki v pisanih kostumih, make-upu. Vse to še podčrtuje teatralno umetnost, ki dopolnjuje glasbeno. Leta 1968 se je skupina dokončno oblikovala v zasedbi: LESTER BOWIE — trobenta, pozavna, JOSEPH JARMAN ■*- pihala, ROSCOE MITCHELL — pihala, MALACHI FAVORS — akustični kontrabas. Raznovrstna tolkala uporabljajo vsi člani. Igrali so po univerzah, delovali tudi izven chica-škega kroga. Pridružil se jim je še bobnar DON MOYE, NATO SO V Parizu skupaj s triom Anthonyja Braxtona (Leo Smith — trobenta, Leroy Jenkins — violina) prepričali Evropejce o izrazni moči velike črne glasbe. Po dveh letih so se vrnili v ZDA, ker so pogrešali tisto napeto vzdušje (rasna diskriminacija), ki jim je nekoč dajalo energijo za ustvarjanje. Po tednu nove, eksperimentalne glasbe smo lahko slišali res nekaj pravega, šokantnega. Veliko dvorano Vatroslav Lisinski so napolnili ljudje, ki so pričakovali še nekaj v bienalnem stilu. Bili so razočarani, med koncertom so trumoma odhajali. Na odru ni bilo toliko instrumentov, kot jih uporabljajo sicer, ipro- vizirali so uro in pol. Čutili smo medsebojne vibracije, ki so se stopnjevale iz minute v minuto. Poslušalci so sodelovali. Art Ensembel Of Chicago so nam na konceu podarili še nekaj minut dolg dodatek (tega sicer ne počno). Glasbenike je občinstvo sprejelo 7 navdušenjem, učinkoviti kostumi, živopisani, pokrivala, porisani obrazi. Ob eksotičnem vonju kadila se je začelo dogajati. Najprej potrebne minute koncentracije, tišina v dvorani, ustvarjanje vzdušja, posamezni zvoki na odru. Stopnjevalo se je: zvončki, orglice, tolkala, nato bas, pihalca sta vstopila z uvodno temo, ki jo je Bowiejeva trobenta učinkovito podprla. Melodična linija se je vzpenjala in padala, čakali smo, kaj se bo zgodilo, vedno znova so nas presenetili in obenem vodili postopoma vedno višje. Glasbeniki so doka/ali, da obvladajo instrumente popolno, poznajo prav se izrazne možnosti. Spoznali smo popolnoma spontano improvizacijo članov skupine, podajanje glasbenih zamisli. Vsi so bili enakovredni, nihče ni izstopal. To je bilo pravo kolektivno delo. Brez dvoma gre za enega najpomembnejših predstavnikov nove glasbe. Članom AEC. beseda jazz ne pomeni ničesar. Tej glasbi pravimo Great black mušic (Velika črna glasba). Dali so nam energijo, vsrkali smo jo in jim jo vračali. Tako so nam dokazali, da je pomembno le zavestno poslušanje in volja, glasba prinese vse drugo. Art Ensembel Of Chicago je lani 30. oktobra improviziral v Ljubljan--skem UNIONU. Zagrebški koncert je bil za ljubitelje njihove glasbe (teh je vse več) prijetno nadaljevanje. Težko je primerjati koncerta, na obeh je bilo ustvarjeno mnogo dobre glasbe, vibracije in njen učinek je bil popolnoma odvisen od občinstva. Ali je bilo sposobno doseči dovolj visoko stopnjo koncentracije? URŠKA ČOP LESTER BOWIE, ČLAN ART ENSEMBLE OF CHICAGO FOTO: B. RONČEL koncertni telegrami NEDELJA, - Tokrat j'.-' Ijublj . Kinstvo doživelo tak glas I:, kise ga da Je < Jko dc^ V Ljubljani je nstoval L« usxi simfonični orkester f ,d v dstvom slovitega diriget ta Cl? ;dia Abbada. V posrečeno br; iem programu nam je irkes cr lahko pokazal vse, kar z la. V Briitno-vem Vodiču po orkestru za ■ lade ljudi smo s, . >zn ali brilj mn e tehnične sposobnosti p jsarr. lih orkestrskih skupin, ki se >taj a jo v popolno celo o,.v Stravins eg; Žar ptici smo poleg tehnično dovršene igre slišali tudi mozi kalno popolnost, j5rav tako i to velja tudi za Beethovnovo „im fonijošt 7 v A-du u. Vse prehitro nam je koncert minil in ob navdu šenen priznanju publike so sim-fon ,i dodali še skladbi Wagnerja in Prokofjeva. Za vse nepozabno glasbeno doživetje! K C. TOREK, 17. MAJ — »PESEM NAŠE tEVOLi CI-JE« so v organizaciji DGUS ir Festivala (koncert ie omogoč: Liublianska kulturi skupni > Sr predstavili snpianistka . . Pusar-Jerič, r z :osoprani' Božena Glava in barju Edvarda Sršen^ in pianist 1 Dekleva. Ra.en redke zjt c (Simonitijevih IMPRESIJ S KRASA - krstna izvedba) so ! i!i izvedeni samospevi, ustvaijeni v času narodno-osvobodilne vo ie 1941-45. Škoda, da tej redkosti (nastanek) ne moremo pripisati še drugega podobnega kritenja: izvedbe same poustvarjalno niso bile tisto, kar bi pričakovali. Da o koncertnem listu in male evilni publiki ne govorim. F. K. ČETRTEK, 19. MAJ — Pod vodstvom priznanega diiigerta Lovra Matačiča se nam je p, 1-stavil simfonični orkester zagii ške filharmonije. Matačič je Beethovni s uverture Leon«-ra I, II in I? n komentiral, kas je bilo m< w nekatere poslušalce z< lačno, toda zdi se mi, da j nepotrebno, saj je' vsak koi ' v koncer m. listu SF izčrpnj komentir V dru- gem delu smo slišal jethov-' novo simfonijo št. 7 Vduru, Matačičev koncept n akor ni zaostajal za Abbadovim z Londončani, žal pa nu orkester zaradi tehničnih pomanjkljivosti ni mogel slediti tako,kot Si je dirigent želel. M. K. nadevanje na stre": 15 OTOK. V IRSkEM MORJU STANE LIPAR V vsaki posetnid se skriva priimek renesančnega skladatelja. Oba prikazujeta tudi sliki v križanki! ------------------------------------------------------- PREMIKALNICA METAFORA NAROČAJ MANASLU KONCESIJA KONTAKT v ) Premikaj gornje besede drugo pod drugo, da boi v treh navpičnih vrstah dobil naslove treh popularnih oper Massenetove, Puccinijeve in Gounodove. ISKALNICA SMETANA JE ODLIČNA, JE REKLA JANA. ČEK BOM ZAMENJ AL ZA ROBO. ROD IN MLADOST IVANA CANKARJA OPISUJE NJEGOV BRATRANEC. DOBER GLAS IMA. ALI BI ZET POKLICAL MOJSTRA? VINSKI BRAT JE VES NABRIT. TENKOČUTEN JE KOT MIMOZA. RTANJ JE GORA V SRBIJI, KJER POTEKA LETOŠNJI KROS. SIN IN OČE STA ODŠLA NA SEVER, DINA PA STA PUSTILA PRIVEZANEGA K UTI. V gomjih stavkih se skrivajo imena desetih opernih skladateljev. Poiščite jih in k vsakemu pripete vsaj eno njegovo opero! MITO VERDEN 14. STRAN • GLASBENA MLAK NA 3. JUNIJ 1977 GLASBENE UGANKE posetnici PEkA.kITEČE SK02I KARLOVAC reka KITECE SKOZI SOŽTA N J IME SLED. IGRALCA VALIČA LISTNATO DREVO^IH DOL SLOVANSTVA LJUBKO- VALNO lEUSKO IME VISOKE IGRALNE KARTE JESENI SPET NAROČITE 4AS0PIS! TENiSkl KLU6 OBRED, BESEDILA HT. TESTAMENTU 55 V RIMSKI PISAVI JAHALNA STEZAV CIRKUŠKI ARENI PREBI- VALEC ISTRE LANTAN NIZEK 2EMLM KMEtkO NASELJE CEDILNIK, PRECEJALO MERSKA ENOTA ZA GLASNOST RADU T0V.AVT.V MARIBORU NIKOLA TESLA OSEBNI iaimek GLASBENA SLIKOVNA KRIŽANKA Z RENESANČNIMA SKLADATELJEMA ČLOVEK PREZ SHISLAZA POLITIKO NOTA BIT ZMAGA PRI TAROKU OTT STEVNIK 7HTT ČRkA 7E s r A V(l IGOR LONGYKA sL0vfW5kl| ZGODO- VINAR UOSIP) LEPO VEDENJE, OLIK. A FTTveT v TKALNICI rmm LJANJE MF KI N JARO« 'P0DSI/06. SONCEM* Rešitve današnje križanke pošljite na naslov Glasbena mladina, Krekov trg 2 II, 61000 LJUBLJANA, do 20. junija. Izžrebali bomo pet dobitniki, velike plošče P. I. Čajkovskega in pet dobitnikov male plošče »Čudoviti svet glasbil«. Nagrajencem bomo plošče poslali po pošti! REŠITVE UGANK iZ PREJŠNJE ŠTEVILKE NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA Z GLASBILI: Vodoravno — akupunktura, kontrafagot, ami, os, Srbi, PK, kes, ii. oboa, Luanda, kontrabas, NK, bi, Asir, sir, esen, nežica, itič, Azija. 'ARADA: violi -J- nista — VIOLINISTA. ANAGRAM: kontrabas. Z^OGOVNICA V LIKU: 1. rogljič, 2. krasota, 3. Libanon, 4. hinavec, 5. košarka. r>. obljuba, 7. Ljubija, 8. ^rezilo, 9. mrenica. Na senčenih poljih: GLASBA, NASA LJUBEZEN. Peta letošnja križanka reševalcem resnično ni delala preglavic, saj smo dobili izredno veliko rešitev, ki so skoraj vse pravilne. Žreb je nagrade razdelil takole: veliko ploščo z glasbo P. I. Čajkovskega dobijo: BOJAN TUŠ, Ulica Klinčevih 10, 62351 KAMNICA BORIS KURNIK, Trg komandanta Staneta 6,61000 LJUBLJANA DRAGO CENČIČ, Pot k ribniku 18, 61000 LJUBLJANA MOJCA MOHORIČ, Za žago 6, 64260 BLED NELA KLEMENČIČ, Gradnikova ulica 14, 65213 KANAL ' (.S SOČI posebno številko Glasbene mladine »Bela Bartok« pa MA R1CA CELIC, Koroška vas 35,68322 STOPIČE PRI NOVEM MESTU ZORKA AMBROŽ, Dobrna 13 B, 63204 DOBRNA PRI CELJU LEON ZAKOVŠEK, Ul. Ane Ziherl 4, 61000 LJUBLJANA VILI DOVŽAN, Dolina 9, 64290 TRŽIČ MIRJAM MOČNIK, Trg komandama Staneta 6, 61000 LJUBLJANA 3. JUNIJ 1977 GLASBBIA MLADINA • STRAN 15 koncertni telegrami PETEK, 20. MAJ — V posrečeno izbranem koncertnem programu smo slišali vsak dan bolj priznanega pianista Christopha Eschenbacha. Predstavil se nam je v Mozartovem koncertu za klavir in orkester št. 24 v c-molu. Upravičeno sodi ta mladi pianist med najboljše interprete Mozartove glasbe, saj jo podaja tako nenavadno preprosto, pa vendar toplo in prisrčno. Poslušalec na trenutke kar osupne ob pianistovih rešitvah muzikalnih problemov. Tudi orkester pod vodstvom Antona Kolarja je spremljal zelo »mozartovsko« in se je solistu dobro prilagodil. V prvi točki šmo slišali Krekovo Sona-tino za godala, v kateri so se godala izkazala kot precizna skupina, tako v tehničnem kot muzikalnem smislu. V Schubertovi simfoniji št 5 v B-duru pa je Kolar z zelo solidno interpretacijo dosegel vzdušje pravega Schuberta, prisrčnega in toplega. M. K. ZDENKA NOVAK V ATELJEJU DSS — Letošnjo koncertno sezono v ateljeju Društva slovenskih skladateljev je zaključila pianistka Zdenka Novak s svojevrstnim sporedom. Izvajala je na pamet štiri klavirske sonate, zelo različne po času nastanka in umetniškem izrazu. Prvi pomembni sonati hrvaškega kulturnega področja, opusu 5 Slovenskega iz 1. 1924 je sledila največkrat izvajana sonata št . 3 S. Prokofjeva iz 1. 1917. Šivičevi sonati »za nepreparirani klavir« iz 1. 1976 (prva javna izvedba) je sledila 2. sonata za klavir iz 1. 1925 L. M. Škerjanca, tehtno delo tedaj šele petindvajset letnega skladatelja. Večer pomeni ponovno afirmacijo pianistke Zdenke Novak, ki se, zavedajoč se svojega umetniškega poslanstva, loteva z uspehom najtežjih reproduktivnih nalog. Javna kritika je prisodila sporedu in izvedbi »visok pianistični in kompozicijski nivo«. P. Š. IDEJA IZ ŠOLSKIH KLOPI pouk (Jasbene zgodovine še kako drugače Pred leti so učenci osmih razredov naše šole poslali pisma slovenskim skladateljem in jih poprosili za kakšno sliko in notni rokopis. Odziv je bil presenetljivo velik, med drugim so se oglasili tudi tile slovenski glasbeni ustvarjalci: Karol Pahor, Radovan Gobec in Vilko Ukmar. Vilko Ukmar se je oglasil s svojo sliko, poleg pa je napisal: »Kar ste me prosili, vam pošiljam. Želim, da bi vas vse učenje glasbene zgodovine vodilo k živi, lepi glasbi in da bi vas taka glasba spremljala skozi celo življenje, pomagala vam bo najti pot do lepote, resnice in dobrote in tako edine prave sreče.« Priložil je še notni rokopis skladbice Na vozu za otroški zbor. Karol Pahor nam je poslal notni rokopis skladbice Lutke plešejo. Kakor drugi skladatelji, ki so se nam odzvali, je tudi Karol Pahor napisal, kako zelo veselo ga je zamisel naših učencev presenetila. Vsi so izrazili veliko veselje, da se slovenska mladina zanima za domače glasbene ustvarjalce. Oglasila sta se tudi Pavel Šivic in Vasilj Mirk, ki je napisal: »Vaše pisemce me je zelo ganilo. Iskal in brskal sem povsod, ker slik nimam več nobenih. Pa sem se odločil za sliko iz leta 1928, kakršne menda nimajo več nikjer! Veseli me vaša zamisel in vas prav lepo pozdravljam.« Ta skladatelj je zaradi bolezni umrl nekaj dni pozneje. S tem bi rada opozorila in seznanila naše vrstnike z dragocenim gradivom, ki ga hranimo v šoli in jih spodbudila, da se tudi sami oprimejo kakšne podobne zamisli. MANCA PIRC, 8.i literamo-dopisniški krožek OŠ Trbovlje VTISI MLADIH POSLUŠALCEV Na osnovni šoli dr. Jože Potrč v Ljubljani je sredi marca gostoval trio Lorenz z deli Haydna, Brahmsa, Čajkovskega in Ravela. Mladi poslušalci, ki so koncert spremljali z zanimanjem in navdušenjem, so nam poslali svoje vtise: »Tiho in zaverovano, nekateri celo z odprtimi usti, kajti večina med nami je prvič slišala tak komomi koncert, smo poslušali izvedbe tria. Kot prvo točko so zaigrali Haydnov trio, ki je hiter in poskočen, prav nasproten Jesenski pesmi Čajkovskega. Najlepše pa so zaigrali impresionistično skladbo M. Ravela.« KSENIJA BUTENKO, 7.a »Mene je najbolj pretresel Čajkovski in njegova Jesenska pesem. Zdelo se mi je, da slišim tuleč glas vetra, listič, ki z jokajočim zvokom pade na tla, žalostno jesensko sonce, težke oblake in jesenski megli podobne utrujene ljudi. Verjetno še nismo slišali tako dobrega koncerta in mislim, da smo res zbrano poslušali.« ANICA SLAPNIČAR, 7.a »Čeprav sem slišala že veliko hvale o triu Lorenz, si nisem mislila, da igrajo tako lepo. Najbolj mi je bila všeč Jesenska pesem. Violina je pela tako otožno in iz vse glasbe je bilo čutiti žalost narave, ko se poletje umika zimi, snegu. Imelo me je, da bi zaspala, kot ruske planjave, gozdovi in travniki.« NATAŠA SIVEC, 7.c »Zadnja točka je bil Ravelov trio v a-molu. Prevzelo me je igranje najprej enega, nato drugega instrumenta in nazadnje vseh, ki so zaigrali skupaj, Krasno so zaključili skladbo, saj sta violinist in pianist za nekaj časa obsedela kot kipa. To se mi je zdelo najlepše od vsega.« VLASTA GNIDOVEC, 7.c H MEMORIAM FRANCE ANŽEL Dogovorili smo se že za datum, kdaj izide zadnja številka letošnjega letnika Glasbene mladine in na koledarju je imel zapisano, do kdaj mu moramo oddati rokopise in slike. Žal te številke ne bo več tehnično uredil, čeprav je zvesto sledil razvoju našega časopisa od vsega začetka. Tehnični urednik »Glasbene mladine«, akademski slikar France Aniel, je umrl ob koncu aprila. Niti hvaležnosti mu nismo mogli izreči, odšel je, ko smo še vedno računali z njim in z njegovimi nasveti pri oblikovanju grafične podobe našega časopisa, ki jo je zastavil s poskusno številko pred sedmimi leti. Za Glasbeno mladino je oblikoval tudi vse posebne izdaje, pomagal je organizaciji, kadar je morala svoji; delo razglašati z ličnimi plakati. Nedvomno pa je še najbolj pomagal našemu časopisu pri tem, da je kljub siceršnjim šibkim možnostim postal mikaven izdelek, ki ga mladi bralec rad vzame r roke. ^ m TITO IN GLASBENA MLADINA — Če upoštevam osnovne težnje in citye Glasbene mladine, mislim, da bosta njena pobuda in delo zelo pomembni za naše kulturno življenje. To bo pomenilo nekakšno glasbeno integracijo vse naše dežele. Zakaj glasba i je univerzalna, glasba je za vse ista, vsakdo jo lahko razume, in zato lahko veliko pripomore k temu, k čemur težimo — k zbliževanju in enotnosti naših narodov. 1964 J Izdaja republiška konferenca glasbene mladine Slovenije, Ureja uredniški odbor: Peter Lipar (glavni urednik), Igor Longvka (odgovorni urednik), Anton Janežič (lektor), Bor Turel (sodobna glasba), Ivan Žitko (tehnični urednik) in Kaja Sivic (sekretarka uredništva). Naslov uredništva: Ljubljana, Krekov trg 2-II, telefon 322-367. Tekoči račun pri SDK Ljubljana, it. 50101-678-49381. Tiska tiskarna Ljudske pravice. Izhaja šestkrat na šolsko leto, celotna naročnina 18 din, cena posameznega izvoda 3 din. Oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov po sklepu republiškega sekretariata za informacije 412-1-72, z dne 22. oktobra 1973. Uredniški svet: Mirko Vaupotič (RK ZSMS), Tone Lotrič (ZKOS), Dušan Voifišek (ZDGPS), Jože Stabej (DGU), Dane Škerl (DSS), Miloš Poljanšek in Ciril Vertačnik (RK GMS), delegacija uredništva: glavni in odgovorni urednik ter sekretar uredništva. Časopis sofinancirata kulturna skupnost Slovenije in izobraževalna skupnost Slovenije. KVIZ GM 77 - KVIZ GM 77 - KVIZ GM 77 - KVIZ GM 77 - KVIZ GM 77 - KVIZ GM 77 - KVIZ S BARTČK OSVOJIL TEKMOVALCE 16. APRILA TRI PREDTEKMOVANJA MARIBOR — Predstavo »BALETNI ČEVELJČKI PRIPOVEDUJEJO«, ki jo je na osnovni šoli »Lackov odred« V Kamnici pri Mariboru odplesala nič več in nič manj kot 4-članska baletna skupina Slovenskega narodnega gledališča iz Maribora, so spremljali vsi udeleženci predtekmovanja kviza GMS 1977 »BELA BARTOK«. Medtem, ko se je žirija predtekmovanja (Aleksander Lajovic, Kristijan Ukmar in Božena Hren), »potila« v pregledovanju vprašalnikov, so tekmovalci preživeli veselo in zanimivo urico ob baletu. Od devetnajstih prijavljenih ekip za predtekmovanje v Mariboru se jih je le 13 udeležilo prvega kroga tekmovanja. Najboljši v Kamnici so bili učenci osnovne šole »Franjo Vrunč« iz Slovenj Gradca. Prav iz šole, ki se je že doslej ponašala z lepo tradicijo in uspehi v kviz tekmovanjih Glasbene mladine Slovenije, se je iz Maribora uvrstila v polfinale še ena ekipa in sicer iz osnovne šole »Angel Besednjak« iz Maribora. To smo ugotovili šele v Ljubljani, ko smo navzkrižno pregledali rezultate iz vseh predtekmovalnih skupin, ki so se pomerile 16. aprila. Po prijetnem klepetu s pedagogi in domačini, ki so tudi tokrat pripravili letos že drugič najbolje organizirano predtekmovanje našega kviza, smo se vsi skupaj z žirijo in strokovno službo GMS lahko oddahnili. Vendar le za teden dni, saj nas je čakal naslednji tekmovalni krog: polfinale. F. K. KOPER — S Primorskega se je letošnjega kviza Glasbene mladine udeležilo sedem ekip, ki so tekmovale v dvoranici Centra za glasbeno vzgojo v Kopru. Reševanje vprašanj je potekalo izredno zbrano in disciplinirano, tako da komisija, ki so jo sestavljal) profesor Vladimir Lovec, profesor Borut Logar, profesorica Milena Kožar ter Kaja Šivic, ni imela prav nobenih težav. Končni rezultati so pokazali, da je izstopalo znanje dveh ekip — učenk glasbene šole iz Ajdovščine in prve ekipe osnovne šole Janko Premrl Vojko iz Kopra. Pohvaliti je treba dobro organizacijo predtekmovanja, za katero je poskrbela aktivna mentorica iz Kopra, Mirjana Bonin, ki je letos, kot že prejšnja leta, sodelovala v kvizu in pripravila kar štiri ekipe. „ * POLFINALE V LJUBLJANI Drugega dejanja letošnjega kviza glasbene mladine, st pravi polfinalnega tekmovanja v Ljubljani, se je udeležilo 12 ekip iz Slovenije, izbranih na osnovi rezultatov v predtekmovanjih, tri ekipe iz Srbije in dve ekipi izven konkurence, ki iz objektivnih razlogov nista mogli nastopiti v predtekmovanju. Srbske ekipe so bile dobro pripravljene, saj so jih izbrali na svojem predtekmovanju, ki je bilo v Beogradu, in trojka z osnovne šole Milica Pavlovič iz Čačka je zasedla tretje mesto. Tako se je uvrstila v finale skupaj z ljubljanskimi zmagovalci, ekipo glasbene šole Ajdovščina, trojko iz OŠ Franjo Vrunč iz Slovenj Gradca (drugi) in ekipo OŠ Angel Besednjak iz Maribora (četrta). Na televiziji in na Glasbeni mladini Slovenije zdaj tečejo zadnje priprave za veliki finale, ki bo tokrat v novem TV studiu potekal z,najsodobnejšimi tehničnimi pripomočki. Snemanje v barvah bo 18. junija, datum predvajanja pa bodo sporočili v TV sporedih. Bodite pozorni na obvestila in ne prezrite finala kviza GM 77! I. L. LJUBLJANA — Največ mladih se je zbralo na predtekmovanju v Ljubljani, saj je v njem sodelovalo kar 18 prijavljenih ekip. Bržkone ni potrebno posebej poudarjati, da je bilo tudi tu tekmovalno ozračje kar se da napeto. Spoprijeti se je bilo treba s precejšnjim številom vprašanj, tako iz tekstovnega dela kot v prepoznavanju Bartokove glasbe. Oba vprašalnika, tako tekstovni kot slušni, sta bila sestavljena tako, da so mladi lahko resnično pokazali in preizkusili obsežno in celovito znanje,'ki so si ga pridobivali s študijem posebne številke BELA BARTOk in s poslušanjem izbora Bartokovih del. Zaradi posebnega sistema tekmovanja se je bilo treba truditi za vsako točko iz pravilnega odgovora, kajti polfinalisti so postale samo tiste ekipe, ki so v skupni slovenski uvrstitvi zasedle prvih dvanajst mest, tudi s tega stališča je bilo ljubljansko predtekmovanje uspešno, saj so »Ljubljančani« zasedli kar 8 polifinalnih mest. Po razglasitvi rezultatov se je med tekmovalci, njihovimi mentorji in organizatorji KVIZA GLASBENE MLADJNE 1977 BELA BARTOK spontano razvil pogovor, na katerem smo kritično ocenili tekmovanja znanja, ki jih pripravlja Glasbena mladina Slovenije vsako leto in razmiš- ^SNOVNE ŠOLE IZ DESTERNIKA NAPETO PREMIŠ- Ijali o možnostih takih akcij v prihodnje- M. S. /LiOT^^FOTO: FRANCE MODIC ^ | ■' 1 ' , - . " ■" ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------ PREDTEKMOVANJE V MARIBORU FOTO: FRANC KRIŽNAR NAJUSPEŠNEJŠA EKIPA POLFINALA — UČENKE GLASBENE ŠOLE IZ AJDOVŠČINE — FOTO: FRANCE MODIC