Serenada
Bogomil Fatur
Čez noč gre mesec žolt in mlad, usliši me, ljuba, poslednjikrat, pred posteljo mračne poltenosti poslušaj besedo iskrenosti, to noč, ko umira mesec mlad.
Nekoč v poljano ležem bled, za mano sleherna ugasne sled, in moje srce pozabljeno, neizljubljeno, neporabljeno skopni kot svež pretrgan cvet.
Ti pa ne trosi tuge v nič, ko pridem ti v spomin mrlič: poslušaj, poslušaj veselega srca, kaj z drevja velega veter votlo golči vso noč.
Ni ljubil tebe fantič mlad, ljubil je svojo sestro spomlad, ljubil je v zarji trave razpaljene, ne tvoja usta, ne dojke razgaljene oblak mu za žejo in glad je bil sad.
Poslušaj, draga, čez vse strasti, z ljubeznijo, ki ji smrti ni, je ljubil samotne jagnjede, nage ljubimce, nagnjene zdaj nadenj vse dni in noči.
2S