Spomladansko požigalništvo ali neodgovorno uničevanje življa
Nič posebnega se nam ne zdi, če na sprehodih po obrobju mesta vidimo kmete, ki požigajo staro travo in žive meje. Pri tem delu jim navadno pomaga še veter, ki neredko zaneti velike površi-ne, ki jih en človek ne bi mogel niti pogasiti. V strahu pred posledicami požigalci največkrat izginejo z mesta zločina.
Na pogorišču opazujemo lahko kaj vse je živcga med traro in ostanki ožganega grmičevja uničil ogenj. Zelo očitne so bele apnenčaste hišice veli-kih vrtnih polžev v katerih ni več življenja ampak pečeno meso teh mekužcev, ki so že tako iz leta v leto redkejši. Storilci se ali ne zavedajo svojih dejanj ali pa se zagovarjajo na ustaljeno pomla-dansko čiščenje svojih zemljišč in njiv. da jih bodo laže preorali. Nič jim ni mar, da poleg plevela požgejo (uničijo!) plemenite trave in zeli, ki imajo največkrat plitve korenine, plevelov pa ne uničijo, njihove korenine segajo globje. Največja škoda pa je, da se s tem upepeli zgornja plast humusa. Požiganje obmejkov in travišč po suhi in kopni zimi zelo prizadene vse tiste živali, ki so si poiska-le kritje in zavetje v takšnih obmejkih. Spomladi bi mnoge ptice lahko gnezdile tu, pa so uničili primerno vegetacijo za najmanj 60 dni ali celo za vedno. Uničujejo naravna skrivališča za žabe, sle-pce, kače, polže, žuželke, mladiče divjadi ipd. Posebno za žabe je to prava katastrofa.
Požiganje izrecno in strogo prepovedujeta za-kon o gozdovih in lovski zakon, a kdo to sploh še upošteva! Nad izvrševanjem zakonov ne bedi več nihče. Inšpekcijske službe se tozadevno sploh ne trudijo. Policaji in inšpektorji se celo vozijo mimo
požigalcev, ne da bi ustavili vozilo. Pravijo, da čakajo na prijave, saj le na takšni osnovi lahko ukrepajo... Če se slučajno kdo od kršilcev le znajde na sodišču mu je izrečena tako nizka ka-zen, da ga drugo leto zagotovo zopet najdemo pri ištem dclu.
S takšnim odnosom požigalcev. inšpekcijskih služb, policije in neprizadetih izletnikov izražamo Slovenci klavrno podobo svojega odnosa do oko-lja in nizko kulturno raven. Opazoval sem tujce, ki so zgroženo gledali goreče barje v mraku in odkimavali z glavami (18. 3. 1993 - požiganje ob Kozlerjevi gošči).
Pričeti je potrebno v šoli, nadaljevati v vseh razpoložljivih sredstvih javnega obveščanja, ne-mudoma sprejeti kar najstrožje zakonske predpise proti požigalništvu, energično zahtevati od polici-je in inšpekcijskih služb, da ne zanemarjajo teh pojavov in da izrekajo ostrejše kazni. Zahtevati je potrebno tudi izterjavo stroškov za obnovo pogo-relih površin, ki niso v lasti požigalca, saj jim ogenj največkrat »uide z vajeti«. Poleg policajev in inšpektorjev naj kršilce prijavljajo tudi lovski in ribiški čuvaji, ki so pri svojem delu uradne osebe. Pri vsem tem pa mi je zopet prišlo na misel, kako zelo nujno potrebno bi bilo v prihodnosti organi-zirati posebno ekološko policijo, ki bi se finančno vzdrževala od iztirjenih glob za ekološke prekr-ške. Učinkovitejša bi bila od inšpekcijskih služb! Poznajo jo v Ameriki, kjer deluje brezhibno ... Toda ta problem ni edini, z eno nogo so priprav-Ijeni na pohod že nabiralci (uničevalci) polžev, ponočnjaške »kresničke« - divji lovci na žabe! BORIS LESKOVIC