Ljubljeni Tončki
V
tujte, otroci, o moji Tončki, moji najljubši in naj-pridncjši, lci jo krijc žc hladna zemljica.
Bila je tako pridna, izmed vseh otrok najprid-nejša. Nikdar ni žalila staršev. Letos je vstopila v šolo in bila je že pri prvem sv. obhajilu.
O, kako rada je hodila v šolo, dasi jc imela črez uro daleč. V šoli je lepo glasno odgovarjala. Uči-teljica, součenci in součenke, prav vsi smo Ijubili Tončko.
Nagloma je zbolela in ostala doma, a le tri dni. Četrti dan je bila boljša in je prišla v šolo. Tožila je, da jo boli glava in vrat. Rekla ji je učiteljica, naj ostane doma tako dolgo, da popolnoma ozdravi. A zasolzili sta se Tončki modri očesci: »Tako rada pridem v šolo!«
Revica — prišla je zadnjikrat. Ko je po pouku odhajala domov, mi je podala ročico in me je rnilo pogledala, kakor bi bila slutila, da se poslavlja.
Naslednji dan se je vlegla. Obolela je kakor mnogo drugih otrok za škrlatinko. Obiskala sem jo z zdravnikom. A revica ni mogla več govoriti. Tako proseče jc zrla vame, in kakor mi je pravila njena mamica, mc je večkrat šepetaje poklicala. A ko sem odhajala, je iztegnila ročico in zašepctala tako pro-seče: »Gospodična!« A povedati mi ni mogla niče-sar več.
Obljubila sem ji, da zopet pridem.
Tončka, moja draga, a nisi me učakala!
Kruta smrt te nam je ugrabila; tudi tebi, Tončka, ki smo te vsi Ijubili, ni prizanesla.
Tvoja dušica je splavala med krilatce, kamor spadaš, dcte zlato.                 Fr. Z (Medvedje Brdo.)