GLASILO KRTOLIŠKO-NflRODNEGH DIJAŠTVil LETNIK XVI. ■ ZVEZEK 6. :: ■■ ■ ■■■»■■■■■H ■■ BO ■■ ■n ■■ ■■ ■■ ■■ ■■ H ZOBA IZHAJA VSAK MESEC DVAJSETEGA S PRILOGO PBVI CVETI TEH STANE CELOLETNA NAROČNINA K 4, ZA DIJAKE K 2 LJUBLJANA, 1909/1910 NATISNILA »KATOL. TISKARNA« Vsebina: Stran Sursum corda! (Cand. iur. Andrej Veble.)....................................121 Odkod ugovori proti veri in cerkvi? (J. Samsa.)..............' 123 Pisma. (Ksaver Meško.) ......................' 127 Iz prijateljevih pisem. (J. Stenar.) (Dalje.)..........'!!.'.'!'.' 128 „Baraneum". (los. Stuller.)......................'. 130 Romantika. (Ivan Mazovec.) ..........................135 Visokošolsko dijaštvo. Slovanski slušatelji na češki univerzi. — Razvoj češke tehnike v Pragi. — Stolica za pomorsko pravo. — Akademična Vincencijeva konferenca. - Delavske kurze. - „Albertus Magnus". — Francoske univerze. - Boj irskih dijakov za narodne pravice. — Arabski slušatelji v Lvovu............ 133—139 Glasnik. „Danica". — Slovenska dijaška zveza. — Slovanska liga katoliških akademikov . 141 — 141 Srednješolsko dijaštvo. Dopis iz Gorice. — Izključitev iz srednjih šol radi nezadostnega napredka. — Uspeh zrelostnih, izkušenj v letu 1909. — Telesna vzgoja šolske mladine. — Srednje šole na Češkem ....................... 141_143 Listek. „Prudy". — Skupen občevalni slovanski jezik. — Amerikanci o Slovencih . . . 143—144 „Prvi Cveti." Materi za god. (I. N. V.)..................................................41 Pogovori o umetnosti. (Franc Bregar.) ...................41 V Belo Krajino! (Bogumil Gorenjko.) (Konec.) ......................44 Furlanski motiv. (Domen Otilijev.)...................' ' 46 Kmalu. (Silvijan.)........................................................43 Na platnicah. Ocene. — Listnica uredništva. Slovenska dijaška zveza, Ljubljana, Zalokarjeva ulica 10. — Slovensko katoliško akademično društvo „Danica", Dunaj, VIII., Schönborngasse 9, Parterre, 4. — Slovensko katol. akadem. društvo „Zarja", Gradec, Brunngasse 7/1. Uredništvo „Zore": Fr. Stele, phil., Dunaj (Wien) XVIII. ::: Schulgasse 30. III./19. ::: Naročnina naj se blagovoli pošiljati potom čekov pošt. hran. ali po nakaznici upravništvu „Zore", Ljubljana, pisarna Katol. tiskarne. izdajatelj in odgovorni urednik: Ivan Podlesnik. ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ aa ■■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ a ■ ■ ■ ■ ■ ■ ............tit............................................... ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ a ■ ■ aa ■ ■ aa Zvezek 6. ZORÄ i Letnik XVI. GLÄSILO KATOLIŠKO-NÄRODNEGÄ DIJÄSTVÄ Cand. iur. Andrej Veble : Sursum corda! »Jeder freie Mann muß dienen wollen.« (Dr. Karl Sonnenschein: Der sittliche Wert der gewerkschaftlichen Arbeit, str. 10.) Dne 26. in 27. januarja t. 1. je predaval dr. Karl Sonnenschein na Dunaju o dveh zelo važnih vprašanjih. Naslov prvega predavanja se je glasil: Die Kultureinheit der arbeitenden, gebildeten und besitzenden Klassen; naslov drugega predavanja pa: Die sozialen Pflichten der gebildeten Jugend. Dr. Sonnenschein ! je že znan našim čitateljem, zelo prikupljiva osebnost in eden najbolj vnetih socialnih delavcev, kar jih ima katoliška Nemčija. Predmet, o katerem ie govoril dr. Sonnenschein (dijaško socialno delo in razmerje inteligence do ljudstva), nam tudi ni nov.2 Vendar pa ne bo škodovalo, ako podam vsebino omenjenih predavanj. Čim večkrat se piše o takih stvareh, tem več zanimanja se vzbudi za to vprašanje. Saj je javna tajnost, da ni nikjer toliko diletantizma in površnosti, kakor na tem polju. Dandanes je vse »socialno«, vsak čevljar že gode to pesem, pa je dijak ne bi? Kdor študira socialno vprašanje le površno, ostane diletant celo življenje, bistvo socialnega problema mu bo vedno tuje. Zato je temeljit in vsestranski študij socialnega vprašanja predpogoj, ako hočemo razumeti razne pojave socialnega življenja. Kulturno edinstvo delavskih, izobraženih in imovitih slojev! Ivulturno edinstvo inteligence in ljudstva! Malokdaj so si bili imoviti in delavski sloji tako tuji, kakor dandanes. To ne velja samo za Slovence, še bolj vidimo to pri drugih narodih, n. pr. pri Nemcih. V Nemčiji je država že veliko storila za gospodarsko povzdigo delavskih slojev. Država, posamezniki in organizacije se trudijo, da se 1 Urednik lista: Soziale Studentenbiatter. 2 Glej moje članke v »Času« (1. III., št. 10., str. 462, Dijaštvo in socialno vprašanje; 1. IV., št. 1/2, str. 68, Dijaštvo in socialno delo) in v dijaškem koledarčku in I. D. v XV. letniku »Zore.« delavski sloji kulturno in gospodarsko povzdignejo (n. pr. starostno zavarovanje je v Nemčiji že izvedeno; pomen delavsko organizacije in strokovnih društev!), Kljub temu pa se ni premostil tisti prepad, ki je delil in še deli takozvane višje in nižje sloje, inteligenca in ljudstvo sta si še bolj odtujena nego prej. Istočasno s socialno zakonodajo se ni harmonično razvijala socialna vzgoja imovitih in delavskih slojev, ljudstvo se ni vzgajalo za socialno idejo in socialni mir. In tako vidimo danes v Nemčiji, da ni zavoda, ki bi bil bolj od tu j en ljudstvu, kakor so nemške univerze in da so najbolj nepopularni ljudje med nemškim ljudstvom nemški vseučiliški profesorji in dijaki.:1 Kar hočemo doseči, je kulturno edinstvo izobraženih, imovitih in delavskih slojev, ne inteligenca proti ljudstvu, ampak inteligenca z ljudstvom, ne posebna kultura inteligence in posebna kultura ljudstva, ampak enotna kultura vsega naroda, to je naš ideal. Kako bi morali delovati dijaki in sploh izobraženi sloji, da se premosti prepad med odtujenimi socialnimi sloji, in kako deluje clijaštvo na tem polju v tujini, n. pr. v Nemčiji, tega ne bom ponavljal, ker sem obširno pisal o tem predmetu v »Času«. (V Nemčiji obstojajo pri 22 univerzah takozvani delavski tečaji, v katerih deluje 900—1000 nemških dijakov; kurzov se udeležuje 9000—10.000 delavcev. V Avstriji še sploh nimamo takih tečajev. Prirejajo se sicer razni »volkstümliche Universitätskurse«, kamor pa ne zahaja delavstvo, ampak srednji stanovi.) V drugem predavanju, »Socialne dolžnosti izobražene mladine,« je povdarjal dr. Sonnenschein, da moramo že v srednjih šolah navajati dijaštvo k študiju socialnega vprašanja. Posebno je priporočal samoizobrazbo, ekskurzije in Vincencijeve konference. Reforma srednjih šol je zaradi tega tako potrebna, ker je sedanja srednješolska izobrazba pomanjkljiva in sloni na čisto napačnem sistemu, na zgodovini in klasični filologiji. V srednjih šolah se dijaku ne pove, kaj se godi okoli njega, dijak popolnoma izgubi stik z okolico, s svojim ljudstvom. Upravičeno se zahteva, da se naj že na gimnaziji (vsaj v 7. in 8. nizredu) poučuje o ustavi, sociologiji itd. Poleg klasičnih jezikov bi se naj poučevali tudi moderni jeziki. ★ * * Morda poreče kdo: Vse to nam je že znano. Mnogim je res znano; teoretično se priznava, da mora dijak socialno delovati, da mora biti član kake organizacije itd. Ali poglejmo, kako je v praksi! 3 Paulsen: Die deutschen Universitäten Berlin 1902, 463—464: »Möge es dem 20. Jahrhundert beschieden sein, die ihm gestellte Schicksalsfrage zu lösen: die große Kluft zwischen dem Volk und dem Gebildeten, die im 19. Jahrhundert zu einer unüberschreit-baren sich erweitern zu wollen schien, zu überbrücken: Nicht Gleichheit, aber Einheit der Gesinnung sei das Leitwort und möge an dieser brückenbauenden Tätigkeit auch die akademische Jugend ihren redlichen Anteil gewinnen.« Veliko je slovenskih dijakov, ki kot akademiki sploh niso v nobeni organizaciji, število slovenskih »divjakov« je izredno veliko v primeri s številom organiziranega dijaštva. To je gotovo žalosten znak. zlasti, ker se slovenski »divjaki« zelo razlikujejo od nemških (Frei-studenten). Dočim se nemški »divjaki« (v Nemčiji) zanimajo za socialno delo, ni pri slovenskih »divjakih« o tem ne duha, ne sluha. Boljše je, ako je dijak v nasprotni organizaciji, kakor pa v nobeni. V organizaciji se človek nauči požrtvovalnosti in delavnosti, zlasti ako je organizacija dobra, človek se otrese egoizma in individua-lizma, ki še ni nikdar velikega ustvaril, pač pa neizmerno škodoval človeški družbi. V organizaciji se spozna, da so poleg individualnih interesov tudi skupni interesi, ki vežejo človeka s človekom, posameznika z družbo. Kdor se zanima samo za svoj študij, bo morda dober strokovnjak v tej ali oni stroki, za skupnost pa ne bo pomenil in storil ničesar; kajti, kdor kot akademik ne začne socialno delovati in se zanimati za važna socialna vprašanja, tudi pozneje ne bo socialno deloval, ker mu manjka prave podlage za vsako socialno delo, socialne vzgoje. Toži se, da se med našim srednješolskim dijaštvom vedno bolj širi pesimizem. Veliko krivde ima na tem moderno slovensko slovstvo (Cankar1, še več pa, ker se dijaki vsled napačne vzgoje preveč odtujijo ljudstvu. In to je morda najvažnejši moment. Ne obsojajmo samo naših dijakov, iščimo vzroke tudi v našem srednješolskem učnem sistemu! Preosnujmo naše srednje šole, da nam ne bodo vzgajale pesimistov, ampak izrazite osebnosti in krepke značaje! Filozoli, zanimajte se za reformo srednjih šol! Iz gimnazij in univerz naj prihajajo navdušeni socialni delavci, vneti in neustrašeni bojevniki za kulturno in gospodarsko povzdigo slovenskega naroda! Zanimajmo se za socialno delo, kajti dela imamo dovolj. To naj bo poslanica slovenski mladini! Velik cilj blesti pred nami. Kvišku srca! šursum corda! J. Samsa: Odkod ugovori proti veri in cerkvi? Zgodovina starega veka nam dokazuje, da človeštvo ni poznalo svojega namena, ni vedelo, čemu živi. Najmodrejši mož starega veka, Sokrat, je priznal, da si človeštvo samo ne more pomagati, ako Rog sam ne pride in ljudem ne pokaže njihovega namena. In ravno, ko je stari vek dosegel najvišjo materielno in ideelno kulturo, je spoznal tudi vso onemoglost naravne kulture in v tem času je prišel Bog sam, da očisti in posveti človeško kulturo, da ji da trdno podlago, da 6* ji pokaže njen cilj. Prinesel je na svet resnico in milost. Resnico, da je ljudem pokazal njihov namen, milost pa, da jim je dal tudi po-niočke v dosego njihovega namena. Razodete resnice je Kristus izročil družbi, organizmu, ki ga imenujemo »Katoliško cerkev«. To je edina verska družba, ki hrani nepokvarjen Kristusov nauk, ta edina cerkev ima pravo religijo. Nastane pa vprašanje, vredno daljšega razmišljanja: »Odkod to, da je toliko ljudi in zlasti izobražencev indiferentnih ali celo sovražnih katoliški cerkvi in religiji?« Ali mar zato ne priznavajo katoliške religije, ker so našli v njej zmoto, ali celo prevaro, goljufijo? Ne, saj cerkvi še ni nikdo dokazal kake zmote ali goljufije; motijo se in goljufajo lahko ljudje, tudi taki, ki imajo odlična mesta v katoliški cerkvi, a cerkev sama se ne more motiti in ne goljufati, saj ji je njen Ustanovitelj obljubil, da bo z njo do konca sveta. Ali se ljudje mar zato upirajo cerkvi, ker jih vodi v nesrečo? Ne, saj cerkev obljublja večno blaženstvo vsakemu, ki živi po njenih navodilih. Kje je torej vzrok, da ima cerkev in religija toliko in tako hudih nasprotnikov? Pravi vzrok temu ni cerkev in njen nauk, ampak ljudje sami. Katoliška religija ni gola teorija, ampak sistem življenjskih načel, praktičnih pravil in zato zahteva življenje. »Daj mi svoje srce,« pravi Kristus. »Svoje življenje uravnaj po mojih navodilih, kroti strasti, premagaj svojo lastno voljo,« to so zahteve katoliške vere, zahteve, ki nikakor ne ugajajo človekovi čutni naravi. Katoliška vera zahteva, da naj bo človek v vednem boju s samim seboj, duh naj vedno nadvladuje čutnost; a naša narava ljubi mir, vedni boj s samim seboj je težak. Kar mi pa ne ugaja, to kritiziram, napadam, in če morem in smem, tudi uničim. Odtod ugovori proti religiji, odtod napadi na katoliško cerkev. To je metafizični vzrok vsega sovraštva, ki ga ima religija in cerkev prestati. A verski in cerkveni sovražniki nikdar ne priznajo, da so zato proti veri in cerkvi, ker nočejo svojega življenja ukloniti verskim naukom, ampak navajajo vedno druge vzroke, da so proti cerkvi: pravijo, da branijo svobodo, kulturo, znanost in s tem slepe verske mase in tako umetno uprizarjajo gonjo proti cerkvi. Klasičen izgled za to nam nudi sovraštvo farizejev do Kristusa. Niso se hoteli ukloniti njegovemu nauku, zato so ga sovražili; pri rimskem namestniku Pilatu so ga tožili: »Demagog je, ljudstvo zapeljuje; rimsko oblast spodkopuje.« Priprostemu ljudstvu pa so govorili: »Prišli bodo Rimljani in nas popolnoma usužnjili; boljše je, da eden umrje, nego da cel narod izgubi svobodo.« Kdor noče svoje volje ukloniti verskim zahtevam, mora veri odreči pokorščine, z a 11 i k a t i cerkvi pravico z a p o v e d o v a n j a; in da svojo nepokorščino utemelji, zanika verske nauke in resnico; odtod vsa k r i v o v e r s tv a in h e r e s i j e. Odtod tudi vsi odpadi od katoliške cerkve, odtod vsa preganjanja njenih s 1 u ž a b n i k o v. Ilistoria je tudi tukaj vitae magistra. Le poglejmo. Herod živi v grešnem razmerju s Herodiado, ženo svojega brata Filipa; Janez Krstnik mu pogumno stopi nasproti z besedami: »Non licet!« Ne smeš! Herod se noče ukloniti, zamrzi svetega moža, da ga vreči v ječo in obglaviti. Vsi odpadniki so odpadli od katoliške cerkve, ker 11 i s o hoteli živeti po njenih naukih. x\vgs-burški menih Martin Luther je menil, da ne more krotiti svojega čutnega poželjenja, pričel je trditi, da je ves boj in trud zastonj, da človek sploh ne more premagati svojega poželjenja, ker je v bistvu ves skvarjen, kot gnil štor, ki nima nobene življenjske moči. Zatajevanja in premagovanja torej ni treba, samo verovati je treba: »For-titer črede, fortius pecca!« To je osnovno načelo protestantizma, za Luthrom je šlo pol Evrope, a cerkev je ostala pri istem nauku, kot prej. Angleški kralj Henrik VIII. zavrže svojo postarno ženo, ter zahteva od papeža, naj mu ta korak s svojo najvišjo avktvoriteto potrdi in dovoli, da sklene drug zakon. A papež tega ne more storiti, prvi zakon je pravilno sklenjen in zato nerazdružljiv. Henrik odpade od katoliške cerkve in ž njim cela Angleška. Svoj korak zagovarja s krutim preganjanjem katoličanov. Psihološko dejstvo je, da kdor je storil komu krivico, ga potem še bolj sovraži. To je vedel že stari Homer; v prvem spevu Iliade beremo to-le: Agamemnon ima za sužnjo I-Irizeido, hčer trojanskega svečenika. IJotrti oče pride h grškemu kralju ter ga prosi roteč ga pri Apolonu, naj mu da hčer nazaj. A vse zastonj, Agamemnon je neizprosen. Z žuganjem ga zapodi, ker mu že s svojo navzočnostjo budi slabo vest. Tako delajo sovražniki z religijo in cerkvijo. Že samo dejstvo, da jo vidijo in slišijo, jim daje povod, da jo napadajo, obrekujejo in sramote. Njenih naukov nočejo poslušati, zato jo skušajo uničiti. Kdor neko gotovo trditev brani in zagovarja, mora zanikati in napadati nasprotno. O d to d vsa obrekovanja in klevete, ki jih privrženci raznih krivovernih sekt naprtijo katoliški cerkvi. K temu pride še psihološko dejstvo, da človek skuša vedno opravičiti svoja dejanja. In pri samo-ljubju, ki se tako rado drži človeške narave, je razumljivo, da človek išče vzrokov za svoja dejanja, ki mu ne ugagajo, drugje, izven samega sebe. Zato opažamo, da odpadniki na vse pretege zabavljajo proti katoliški cerkvi. Cerkvi kot taki seveda ne morejo ničesar očitati; ona je sveta. Ker ima svetega Ustanovitelja, svete nauke in svet cilj; ima pa tudi ljudi, ki jih sicer posvečuje, ki pa niso vsi sveti. V cerkvi je božji in človeški element. Božji je cilj cerkve, božja so njena sredstva, zakramenti, daritev, molitev; človeški pa je človek. Udje cerkve so ljudje z vsemi svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi, z vsemi svojimi strastmi in egoistič-nimi nameni, z vso svojo skvarjeno naravo. Saj je ravno namen cerkve človeško naravo vedno bolj poplemenititi, jo vedno višje dvigati k božanstvu, umiriti človeku strasti, pripomoči mu do zmage nad samim seboj. A človek mora sam na sebi iidejstvovati verska sredstva, Odrešenikove zasluge si mora vsak sam nakloniti z aktivnim udeleževanjem verskega življenja. Tudi v katoliški veri in v katoliški cerkvi mora vsak sam izvojevati tisti boj s samim seboj, o katerem je rekel že pobožni Job: »Militia est hominis vita super terrain.« Ako je kdo kristjan in katolik samo po imenu in se ne trudi postati tudi v dejanju in življenju, ali sme vero in cerkev dolžiti, ako je tak, kakoršen kristjan in katolik ne bi smel biti? Ali se je čuditi, da v gotovih časih izbruhne v cerkvi človeški element z elementarno silo na dan, cerkvi udanim sinovom v žalost, njenim sovražnikom pa v sladko, četudi nično zadoščenje? In je-li vera in cerkev kriva, ako se v cerkveni zgodovini pojavljajo tuintam žalostne moralne katastrofe? Ali smem katoliški veri kaj očitati, ako njen služabnik stori obžalovanja vreden padec? In ta človeški element ravno, ki je in bo v cerkvi, dokler bo imela ljudi za svoje člane, je kamen spotike, ki daje cerkvenim sovražnikom zaželjeno priliko, opravičiti svoje s o v r aš t v o do cerkve, svoj odpad od vere ter si tako udušiti morečo vest. Zgledov nudi vsaka stran cerkvene zgodovine dovolj od farizejev pa doli do odpadnikov Luthra, Kirchsteiger ja in Hoensbroecha. Ivo je prišel Luther prvič iz Kima, je silno hvalil Rim in papeža; po odpadu pa mu ni bil noben izraz proti cerkvi in papežu pregrd. Ni je stvari v katoliški cerkvi, ki bi se je že sovražniki in odpadniki ne bili lotili: verske resnice, zakramenti, molitev, sveta maša, češčenje podob, božja pota, misi-joni, morala itd. Vse, v čemerkoli se kaže moč in življenje katoliške religije, jim je trn v peti. Če bi kdo zbral vse, kar se je o katoliški veri in cerkvi pisalo neresničnega od časov starega heretika Celsija pa do modernega Wahrmunda in »Slovenskega Naroda«, ta ne bi našel na katoliški cerkvi niti za las resničnega, dobrega in lepega. In vendar dokazuje zgodovina, da je katoliška cerkev veličastni tempelj, ker je človek najbližje Boga; tempelj, ki stoji trdno vkljub temu, da mu tuintam odpade košček ometa in ki vkljub človeškim lisam in pegam dokazuje, da ga je gradila roka božja. Nasprotniki pa s svojimi klevetami le dokazujejo resničnost svetopisemskih besedi: »Mentita est iniquitas sibi« — Krivica sama sebi laže. — Ali kakor lepo pravi nemški pesnik: »Was die Welt nicht kann verstehen, lästert sie zur eignen Schmach.« Ksaver Meško: Pisma. i. Zvonovi zvonijo vstajenje Gospodovo! Nikoli v letu ne zvonijo tako razen v sveti božični noči. Saj zvonijo največje veselje, saj zna-nijo zmagoslavje življenja nad smrtjo, pravice in resnice nad hudobijo in lažjo, ljubezni nad sovraštvom. A nič manj, ne, še globlje nego ta čudovita radost velikonočna mi pretresa srce resna molčečnost velikega petka. Ker praznik še večje ljubezni, najslovesnejši praznik nesebično se žrtvujoče ljubezni je veliki petek. Ona čudovita tragedija na Golgoti — ali ni to drama največje ljubezni, kar je je svet kdaj videl in okusil? Ali ni smrt tega junaka, Boga-človeka, zadnji čin v dolgi vrsti činov najčudovitejše, nebeške usmiljenosti? Ali niso besede: »Dopolnjeno je!« zadnji akord neobsežne večne simfonije doteclaj neumljive, a še do danes le prepogosto slabo umevane ljubezni? ... A ko so sovražniki te solnčne ljubezni mislili, da so za vedno zadušili veličastni slavospev ljubezni, glej, pa zazveni na velikonočno jutro spet, v novi moči, v novi krasoti, da zveni skozi stoletja in tisočletja do konca vekov . . . Čudoviti dnevi, dnevi velikega tedna, velikonočni dnevi! Kako se nam širijo ob njih srca, kako se preraja, pomlaja duša! A ne samo enkrat v letu, vse leto bi naj bila v nas velika noč! V naših srcih, v naših dušah, v našem mišljenju, v vsem našem življenju. Bila pa bi le, če bi vse leto bila v naših srcih ljubezen! Ker človeška srca dandanes niso odprta oni so lačni, kipeči pesmi ljubezni, zveneči z Golgote sem skozi vse čase in veke in črez ves svet, ker se ne odpirajo, kakor kelih lilije na vrtu solnčni toploti, ne luči sočutja, ne toploti usmiljenja, zato gresta veliki petek s pretresljivo, srca oplodujoeo svojo tragiko in velika noč z nebeškim svojim blagoslovom mimo, ne da bi se doteknila src, ne da bi narezala v nje globoke brazde in bi zasadila vanja seme, ki mora roditi stoteren in tisočeren sad. Ker se je ljubezen ohladila, zato se množijo hudobije in zato se množi nesreča: propast duha, ki naj bi bil vedno vir plemenitih misli in nagibov; praznota src postaja večja in večja, bujneje iu bujneje poganja plevel, rastoč na neobdelanih, kamenitih njivah ter ljubezni praznih src. Če se ozremo po svetu, se mi res zdi, da nikjer ne praznujejo tako žalostne velike noči kakor jo praznujemo mi! Ker nikjer ni tako neusmiljeno malo ljubezni in nikjer toliko sovraštva! Nizkega sovraštva nikjer toliko! Vidimo pač marsikje srci velikih svetih duš, ki ne morejo mirno gledati, kako se sveto in najsvetejše tepta v blato! A kako plemenite so te duše celo v svojem srdu, kako polne ljubezni, vedno pripravljene, da odpuščajo! Pri nas pa izvira skoro izključno vse sovraštvo iz užaljenega egoizma, iz napuha, ki ni bil in ni mogel biti večji v duši Luciferjevi. Tega so užalili tukaj, onega tam. Takoj sede in postane — pisatelj, recimo bolje: pisec! Ne iz navdušenja za kako dobro, veliko, sveto stvar, ne, iz nizkega hlepenja po maščevanju. Zato toliko žalostnih strani v naših listih in knjigah! Zato toliko naravnost odurnih! In zato toliko — krivice! Resnično, smilijo se mi mlada srca, ko gledam, kako jih zastrupljajo le s sovraštvom, namesto da bi vžigali v njih sveti, očiščujoči in ogrevaj oči plamen ljubezni! V tem ne morebiti sreče, ne miru, ne radosti velikonočne! Ker srd in sovraštvo — ali nista ogenj, ki vse požge in uniči? Najbolj osmodi navadno res njega, iz čigar strastnega srca plamti. A mnogokdaj, žalibog, tudi nedolžne . . . »Smili se mi ljudstvo« -— naša mladina . . . A ljubezen, ali ni oplemenitovala src, ali ni oplojevala duš z velikimi nagibi in največjimi sklepi vse veke? In oplemenitovala in oplojevala bo misli in hotenje človekovo v vekov veke. Če more kaj predrugačiti svet, ki danes vzdihuje v trpljenju, v bedni raztrganosti, v sovraštvu in v bojih, ga bo — ljubezen! Ko ljubezen vsa srca prekvasi, bo v vseh srcih vedna velika noč; vedna velika noč, čas pomladanskega veselja in prednebesne radosti v vsem človeškem medsebojnem občevanju, v mislih in življenju vsakega in vseh ... - s Zato je Sin božji v vseh svojih besedah učil — ljubezen. In v vseh delih je delil — ljubezen. Bil je, je in ostane v vse veke — Večna Ljubezen! Kdor živi v ljubezni, živi v njem. S sovraštvom nima ničesar skupnega! Zato Vam bodi, mladi prijatelji, moj velikonočni pozdrav: »Več ljubezni! Iz src nizki egoizem in vse sovraštvo! Ljubezen v srca!« J. Stenar: Iz prijateljevih pisem. (Dalje.) 27. oktobra 1901. Prijatelj, povej mi, kaj sodiš ti o Iloracu. Alban Stolz ga imenuje »der gemäßigt liederliche«, »liederliche« bi jaz še podčrtal. Horac je praktični filozof poganstva. Sokrat je res lepo učil, a kaj, ko je ravno v tistih vprašanjih, ki so za človeka eminentno važnega pomena, tako negotov o človekovem namenu, o življenju po smrti itd. — sama domnevanja, nič trdnega. Njegova filozofija — in ta je bila višek naravne filozofije — je bila premalo trdna, da bi se dalo na njej zgraditi praktično svetovno naziranje. Naravna posledica te negotovosti je bil epikureizem, čigar geslo je bilo: 'H <)ovr¡, volup-tas. Če ne vemo, kaj je po smrti, in ali je sploh kaj, živimo tu udobno; privoščimo si, kar si moremo, a po pameti, cla bomo dalje uživali. Končno smo res samo »numerus, fruges consumere nati«. To je Horacova filozofija in njegova poezija. »Carpe diem« — uživaj, dokler moreš. -------- vina et unguenta et nimium brevis ----flores amoenos ferre iube rosae dum res et aetas et sororum fila trium patiuntur atra.1 Kaj potem pride, za to se ne brigaj! Tu ne quaesieris, scire nefas, quem mihi, quem tibi finem di dedcrint---- 2 Če je Horac največji rimski pesnik, potem Rimljani gotovo niso bili pesniški narod — in to se menda splošno priznava. Sicer pravi Cicero nekje v svoji znani bahatosti in širokoustnosti: »Meum semper iudicium fuit, omnia nostros aut invenisse per se sapientius, quam Graeeos, aut accepta ab illis fecisse meliora«,3 a kdo mu pa verjame. Praktičen narod so bili Rimljani, da, čut pravičnosti jim je bil prirojen — vsaj v teoriji — a narod samostojnega globokega mišljenja in pesniške intuicije niso bili. V tem oziru so bili popolnoma od Grkov odvisni. To tudi Cicero — clasi nerad — priznava: »Doctrina Graecia nos et omni litterarum genere superábate,4 a mu je takoj žal, da se je tako daleč spozabil, zato jo brž — s pravo advokatsko zvitostjo — drugače zasuče: »In quo erat facile vincere non repugnantes«, kakor da bi šlo za dva gladiatorja. S čudovito bistroumnostjo so znali Rimljani obračati »pro domo sua« vse, kar je bil do tedaj človeški duh izumil: znanstvo, umetnost, religijo--— Tako jim je bila tudi umetnost le lepa sužnja, ki so jo Rimljani ugrabili Grkom, da je pomagala širnemu svetu oznanjati njihove triumfe. Pa kam sem zašel; saj sem bil vendar pri Iloracu. V Iloracu vsaj jaz ne morem najti tistega pesniškega genija, ki ga navadno v njem vidijo. Posebno globokih idej ni v njegovi poeziji; obliko ima pesniško, a Vergil mi glede oblike in vsebine bolj ugaja kot Ilorac. Kadar berem kakega rimskega pesnika, imam vtis, da so grški pesniki — pred vsem seveda Homer — našemu čustvovanju in pojmovanju veliko bolj prikladni, kakor latinski. Horac n. pr. se mi zdi nekako preveč umetno-zavit, deklamatorično-pate- 1 Horatius, Odae, II, 3. - 2 Odae, I., 11.-3 Cic. Tuse. disp. 1. I., c. 1. - « L. c- tičen, nima nič tiste iskrenosti in priprostosti, ki nam pri Ilomeru tako zelo ugaja. Kje je v celi rimski literaturi tako krasen prizor, kakor v Iliadi, VI., 370—496: »Hektorjevo slovo od Andromahe«, Gotovo se še spominjaš, da sva se nekoč o tem prizoru razgovarjala. Tako priprosto, naravno pripovedovanje — in kakšna lirika v epiki! Najblažja čustva človeškega srca — medsebojna ljubezen Hektorja in Andromahe in njuna ljubezen do sinčka Astianakta — izražena naivno-priprosto, vsakemu umljivo. Hektor se pri mestnih vratih poslavlja od Andromahe — morda za vedno. Sinka Astianakta, ki ga drži pestunja, hoče pobožati po licu. A sinko, ki ni vajen videti očeta v polni vojni opravi, se ustraši vihrajočega šopa konjske grive na njegovi čeladi in se pritisne k pestunji. Oče in mati se mu prisrčno posmejeta. Ilektor vrže čelado od sebe, vzame Astianakta, ki se ga več ne brani, v naročje in iz srca mu prikipi vroča molitev zanj: „Zev d/./.m ve iïeoi, ôô re ôi) zal vôvôe yevéoïïai jvaïô'è/iôv, cbç y.al êyœ neo, ciQiHQenéa Tocoeooiv, (J)ôe (iirjv v'âyaflôv, y.ai 'I).iov ïcpi âvuaaeiv. Kal noté nç eïmjoi: ,Tiaro6g oôe jto?.?.ov âfieivcov' êx noXéjxov âviôvra• cpégoi Baraneum«. Pustimo za enkrat zgodovino razvoja tega zavoda na stran in oglejmo si ga, kakoršen je danes. »V p r a v i izobrazbi našega ž e n s t v a vidim vso p r i h o d n j o s t svoje domovine«, je bilo njegovo geslo. In da bi dosegel ta cilj, it. ustanovil zavod, ki naj bi dal poljskim deklicam »ne samo splošno višjo izobrazbo, ampak naj bi budil v njih ljubezen za vse, kar je domače, i n negoval vse, kar je plemenitega in velikega v tradicijah poljskega naroda.« In njegova želja se danes v polni meri izpolnjuje. »Baraneum« ima tri oddelke ali fakultete. In sicer: a) histo-rično-literarni, b) naravoslovni, c) umetniški, ki se deli na dve sekciji: risarsko in slikarsko. Predavanja na posameznih oddelkih stoje na višini vseučiliščnega znanstva,1 a imajo to prednost, da podajajo celotno izobrazbo v teku dveh let. Na obeh letnikih predavajo ali vseučiliščni profesorji, ali znani znanstveniki in umetniki. Tako n. pr. vodi umetniški oddelek slavni poljski slikar Jacek Mal-czewski. Iz te šole je izšla n. pr. znana poljska slikarica Olga Boznah-ska. Poleg teoretičnih predavanj so vsak dan praktične vaje v risanju in slikanju. Na historično-literarnem oddelku predavajo v sledečih predmetih: a) Poljska zgodovina, b) občna zgodovina, c) zgodovina umetnosti, d) poljska literatura do XIX. stoletja in e) svetovna literatura. Na prirodoznanstvenem oddelku: a) Matematika, b) fizika, c) kemija, d) biologija, e) geologija z mineralogijo, f) botanika s fiziologijo rastlin, g) zoologija, h) fiziologija živali. 1 Izvzemši matematike, ki se je predava le v tolikem obsegu, kolikor je potrebna za razumevanje prirodoznanskili predavanj. Poleg tega je več drugih predmetov, katere morajo poslušati slušateljice obeh oddelkov, literarnega in prirodoznanstvenega, in sicer: a) Zgodovina konstitucionalizma, b) kolonialna geografija, c) o pojavih življenja, d) higijena, e) ekonomija, f) pedagogika, g) filozofična zgodovina, h) cerkvcna zgodovina, i) krščanska etika, j) poljska literatura XIX. stoletja, k) psihologija, 1) poljščina, m) o ostankih poljske umetnosti in narodnih spomenikih poljskih z izleti. Kakor je razvidno iz spisa predmetov, se polaga največjo važnost na poljsko zgodovino, poljsko umetnost, poljsko literaturo, praktično in pedagogično izobrazbo! Šolsko leto traja od 1. oktobra do konca junija in se deli na dva enako dolga tečaja. Na koncu vsakega tečaja je odmerjenih "25 dni za polletne izpite, ki imajo značaj kolokvija. Med tečajem ne izpra-šujejo. Slušateljice so redne in izredne. Redne postanejo one, ki se zapišejo na vse predmete enega ali drugega oddelka, in te dobe, ako napravijo izpite iz obveznih predmetov danega oddelka, letno (na koncu drugega tečaja) izpričevalo, ako so dobile izpričevalo iz obeh let, torej po dovršenju študij, prejmejo diplomo z absolutorijem. Izredne slušateljice so one, ki se zapišejo samo na nekatere predmete, in samo za te plačajo kolegnino, toda če tudi iz teh predmetov napravijo izpite, ne dobijo nobenih izpričeval in nimajo pravice do diplome. Vpisi se začenjajo deset dni pred začetkom vsakega tečaja, ki traja desei dni (torej od 25. septembra do 4. oktobra in od 1. do 10. februarja). Pogoj za sprejem v »Baraneum« je starost 16 let in dovršenje kakšne srednje šole, državne ali privatne. Ako je bila izobrazba samo domača, se sprejema kandidatinje samo na podlagi sprejemnega izpita. Šolnina za redne slušateljice je 66 K na tečaj, za izredne po številu tedenskih ur, in sicer 4 K od ure. Absolventinje, ki so dosegle diplom, imajo pravico izrednih slušateljic na vseučilišču. »Baraneum« je doživelo od časa ustanovitve do danes razne, težke krize. Posebno je bilo težko izbrati skupine predmetov tako, da bi si slušateljice v teku dveh let mogle pridobiti celotno višjo izobrazbo in bi vendar ne bile preobložene z delom. Sedanji sistem še ne ustreza vsem potrebam v polni meri. Najbrže izvrše izpre-membe letos, in sicer: a) treba je razširiti študij na tri leta, vendar za diplomo bo zadoščalo tudi za naprej dve leti, tretje leto bo samo za one, ki se hočejo posvetiti posebni izobrazbi v kakem predmetu. Zato namerava ravnateljstvo na literarnem oddelku napraviti tri seminarje: a) za poljski jezik, b) za poljsko literaturo, c) za poljsko zgodovino; na prirodoznanstvenem oddelku pa tri laboratorije: a) kemični, b) botanični, c) zoologični. Polegtega vpeljejo lektorat za latinščino. Slušateljic na vseh treh oddelkih je bilo leta 1906/07 213, leta 1870/71 k 7! Zavod je dosedaj še zaseben, vendar ga kmalu prevzame mesto. Kot priprava za vseučiliščne študije je za one deklice, ki so dovršile samo višjo dekliško šolo, učiteljišče ali licej, neizmerne važnosti. Ivan Mazovec: Romantika. Pred nekaj tedni je izšla pesniška zbirka tega imena v »Narodni Tiskarni« v Gorici; spesnil jo je naš prijatelj in somišljenik, bivši urednik »Zore« dr. Ivan Pregelj in jo je posvetil prijateljem sanj in svojim . . . Poudariti moramo posebno, da je Pregelj takorekoč zrasel ob »Zori« in smo torej še bolj dolžni, da se ga spomnimo. Ti verzi so veren dokument, umetniška kronika pesnikovega mladega, bogatega življenja, prežitega v upu in blizu obupnosti, v boli in veselju, ti verzi so prva javna izpoved, ki jo podaja umetniška struja v naši mladi generaciji slovenski javnost i. Mi smo šele na potu, šele sredi razvoja, mladi smo še, in s tega stališča naj se sodijo tudi verzi, ki žive in zvenijo nam vsem v srcih in ki bodo sedaj prvič po umetnosti našega Preglja za zveneli tudi širom slovenske domovine. Tuga in radost, ravna pota za cilji in tudi stranpotice odsevajo iz teh verzov, in fortissimo, ceterum censeo vsega pestrega življenja, ki se izraža v teh verzih, je pa nerazrušna vera v naše prelepe vzore, v krščanstvo in K r i s t a. Moderni brezverni človek hiti za užitkom sveta, ki ga »s prstom blestečim vabi« (Čez plan 99) in tudi iz naših vrst se odtrga semintja kedo, ki so ga zavedle »svetne sanje in jad srca«. Ko moderni brezverni človek zapazi, da je zakopan v strasti, prodan temi, skoro ni več zanj rešitve, kot vampir mu je izsesalo kri, energijo, polet . . . Zanj ne veljajo verzi, ki so naša neizčrpna zakladnica, naša sreča, naše upanje: ... In če je Tvoj srd kot nebo visok, naš up ga preseže! Stotisoč vezi, še trdno drži in na Te nas veže. (Rom. 44.) Tak padec je le nova vez, je le vir novega srčnejšega hrepenenja Po ločitvi »od nižin« in po združitvi s Kristom. On je tako lep, po-polen — naše življenje pa v primeri z Njim tako žalostno, tako težko . . . Kdor je le enkrat vsaj zaslutil to disharmo- n i j o, ta bo tudi razumel, kako je mogoče, da živi v naših mladih srcih, polnih energije in življenja, tudi tako tožna pesem, kot je pesem »Iz nižin (Horn. 12)«, ta tiha prošnja po — smrti in hrepenenje po —več n o s t i. Ta naša vera oplemeniti vse naše delo, dvigne ga na višji nivo, poglobi ga in nam vedno kaže v krasni perspektivi ozko zvezo našega življenja z drugim višjim življenjem, z večnostjo. Zelo je treba take opore za nas, ki stojimo nič manj trdno kot drugi, z obema nogama v realnem življenju, in sicer na mestu, kjer imamo morebiti bolj kot skoro vsi drugi narodi priliko in sveto dolžnost izpolnjevati in truditi se, da tudi drugi izpolnjujejo zapoved ljubezni, jedro krščanstva. V naših rokah je rešitev takozvanega slovenskega problema; vzemimo to nalogo kar najresnejše, kot da nam jo je Bog izročil. Mi smo poklicani v to in čutimo v sebi tudi potrebne moči: »Naše spanje tisočletno vaše delo bogokletno je vzdramilo, smrti nas rešilo: silna moč po žilah naših se pretaka, kar rodi se v vaših silah zruši ljubav naša jaka. (Ivoled. s. k. n. d. 159.) Vodivni možje v domovini — in mnogi so izšli iz naših vrst — uveljavljajo naša načela povsod, v domači liiši in družini, s prižnice v cerkvi, v občinskih posvetovalnicah, na javnih shodih pred ljudstvom, v zbornicah vseh slovenskih kronovin in tudi v osrednjem parlamentu v carskem mestu. In tisto ljudstvo, ki je pesnik Pregelj napisal o njem v razpoloženju dni 20. septembra: Prav kakor, da v tem dnu vihar ne spi, prav kakor, da v teh žilah ni nič več — krvi! . . . (Rom. 42.) isto ljudstvo se giblje in preraja in se je zavedlo od Drave in Mure do Adrije svoje enotnosti, svoje moči. To ljudstvo verno in zvesto zre na svoje vodnike in jim sledi disciplinirano in v redu, ki vzbuja strah sovražnikom. Toda še imamo v svoji sredi postojanke, ki si jili moramo osvojiti, in to so naša mesta. Tu se šopiri libe-ralna-internacionalna slovensko govoreča gentry, ki zanika, kot sem že enkrat povdarjal v »Zori«, vse naše težnje in naj si stoji tudi celokupno slovensko ljudstvo za njimi, ki životari zelo žalostno naprej in sprejema svoje internacionalne duševne impulse sedaj iz Prage, potem iz Pariza, potem zopet iz Barcelone ... Ta prikazen stoji v ozki medsebojni zvezi tudi z drugim dejstvom. Naši »moderni«, ki gredo v vsebini in v načinu, kako izražajo svoje ideje, vsporedno s Francozi in Nemci, so okupirali skoro celo zadnjo dobo slovenske umetnosti, predvsem literarne; katoliška moderna sploh skoro n i prišla do veljave, tako da lahko trdi Murko (Kultur d. Gegenwart, Osteurop. Liter. 237), in sicer utemeljeno: »Seit den achtziger Jahren macht sich bei den Slowenen eine spezifisch katholische Richtung stark bemerkbar, die ursprünglich sehr negativ war, sich aber dann den nationalen Verhältnissen anpaßte und mit ihren Literaturerzeugnissen hauptsächlich den breiteren Massen entgegenkommt. Eine katholische Moderne unter tschechischem Einfluß kam über die Anfänge nicht hinaus.« Kaj nam pomaga, če Murko hvali Cankarja, »daß er der bedeutendste Vertreter der Moderne unter den Südslawen genannt werden kann«? Sicer je res vpoštevanja vredno, »daß ein so kleiner und in seiner Existenz am meisten bedrohter Volksstamm wie der slowenische eine Literatur, in der das Prinzip l'art pour l'art auf die Spitze getrieben wird, verträgt und erhält.« — Toda koliko časa bo to mogoče? In ali ni to z ekonomičnega stališča — kajti tako mali narodi, kot smo mi, morajo tudi v umetnosti gledati na to stališče — največja razsipnost? Pridejo časi, ko bo izumrla generacija, ki je dvignila Cankarja na ščit, in že naslednji rodovi mnogo njegovih reči — nikakor ne rečem v s e h — ne bodo razumeli; ljudstvo ga pa sploh nikoli ne bo umelo. Tako oddaljevanje inteligence od ljudstva postane lahko naravnost usodno. Razlika med duševno stradajočim ljudstvom in med prenasi-čeno, po pikantnostih hlastajočo inteligenco bi bila tudi pri nas lahko peljala clo prav velikanskih posledic, toda tu je posegla vmes naša misleča inteligenca in tudi ljudstvo; in slovensko kato-liko-narodno dijaštvo smatra kot eno izmed svojih najvažnejših nalog, da definitivno reši ta stremljenja, da se uveljavi tudi v umetnosti in da tudi ljudstvo dvigne. Ponosnih »Ptičev samoživov« med nami sploh ne poznamo! Če se nam to posreči, potem smo si za trajno utrdili svoje pozicije in tudi zavladali v naših mestih, v naši družbi in prepričan sem, da bo potem razširjenje naših idej posebno proti jugu in vzhodu med Hrvate mnogo laj še. To je sicer šele »Zukunftsmusik«, toda zdi se mi, da vse to ni tako daleč . . . 6a VISOKOŠOLSKO DIJHŠTVO. Slovanski slušatelji na češki univerzi. »Študentska Hlidka« piše: »Število slovanskih dijakov na češkem vseučilišču veselo narašča leto za letom. Pred desetimi leti je bilo tu vpisanih samo deset Slovencev, v preteklem šolskem letu že 119. Istotako napreduje število Srbov in Hrvatov; v zimskem tečaju 1907/8 jih je študiralo v Pragi 26, lani pa so dosegli število 171. Z ozirom na vedno naraščajoče število slovenskih slušateljev so prosila lani društva jugoslovanskih akademikov /»Adrija«, »Ilirija« in »Klub slovenskih tehnikov« akademični senat, da naj bi se vršila v svrho priprav za bodočo slovensko univerzo v Ljubljani na češki univerzi v Pragi predavanja v slovenskem jeziku s slovenskimi docenti iz pravnih, državno-znanstvenih in modroslovnih strok. Ta prošnja ni bila ugodno rešena. Ministrstvo je odgovorilo z odlokom, z dne 12. julija 1909, da je nemogoče ugoditi predlogu akademičnega senata, da bi se naredbenim potoni pripojili k univerzi ti kurzi predavanj v slovenskem jeziku, z ozirom na to, ker je po § 1. obstoječega zakona na češki univerzi v Pragi učni jezik izključno češki. Da bi se dalo temu predlogu ugoditi, bi biio treba po mnenju naučnega ministrstva preje spremeniti obstoječi zakon. O taki spremembi se pa ne da baje dalje obravnavati, ker imajo ti zahtevani kurzi predavanj samo prehoden značaj.« Razvoj češke tehnike v Pragi. Rektor B. Prochazka je podal ob priliki imatrikulacije novih slušateljev pregled o njenem razvoju v zadnjih desetletjih. Število slušateljev se je zelo spreminjalo: Leta 1872/3 jih je bilo 775, a potem je začelo njih število rapidno padati, tako da jih je bilo leta 1888'9 le še 340. Od tedaj je pa začela tehnika silno napredovati, ker se je na eni strani znanstveno zelo izboljšala glede zastopanih strok in na drugi strani je od tedaj rastlo število realk na Češkem: že leta 1899/1900 je štela 1074 slušateljev. V dobi naslednjih deset let se je to število skoro potrojilo, tako se je povečalo zanimanje za realne stroke, — kljub temu, da je bila leta 1899/1900 ustanovljena druga češka tehnika na Moravskem —; dosegla je število 3024 in tako dohitela dunajsko tehniko; tudi znanstveno, kai* se tiče raznih kurzov in oddelkov itd. Zanimivo je, kako je naraščalo število drugih Slovanov na nji. Medtem ko so bili leta 1899/1900 vpisani razven Čehov le 4 drugi Slovani: 1 Poljak, 1 Srbo - Hrvat, 1 Rus in 1 Bolgar, znaša letos njihovo število 276: 4 Slovaki, 81 Poljakov, 27 Slovencev, 87 Srbo - Hrvatov, 26 Rusov in 51 Bolgarov. Karakteristično za Avstrijo je pa tudi, da se morajo najemati vslecl vedno rastočega števila slušateljev, leto za letom, povsod raztreseni privatni lokali, mesto da bi se sezidala primerna poslopja, ki bi dostojno služila svojemu namenu in bi slušateljem ne bilo treba izgubljati časa še z letanjem od enega učnega lokala do drugega. (Po »Študentski Hlidki«.) Stolico za pomorsko pravo bo dobila v kratkem zagrebška univerza. To bo velike važnosti posebno za slušatelje iz Dalmacije in Primorja, ko bo enkrat priznana veljavnost izpitov na zagrebškem vseučilišču v tostranski polovici. St. H. Akademični Vincesicijeva konferenca se je ustanovila na Dunaju (IX. okraj, Maximiliansplatz št. 8). Seje se vršijo vsak torek ob osmi uri zvečer v župnišču (IX. okraj, Maximiliansplatz, št. 8). Načelnik Vincenci-jeve konference je grof Degenfeld. m - Delavske kurze po vzorcu nemških delavskih kurzov (Arbeiterunter-richtskurse), nameravajo vpeljati na dunajski univerzi. Rektor dunajske univerze dr. Svoboda, je imel pogovor z dr. Sonnenscheinom v tej zadevi in se zelo trudi, da se tudi v Avstriji uresniči ideja delavskih poučnih tečajev. »Albertus Magnus«. Na Nemškem eksistira katoliško društvo s tem naslovom ter ima namen pomagati revnim dijakom, da bi se jim ne bilo treba brez poklica izvoliti duhovskega stanu. Ker se v tem slučaju težko da izvesti načelo: »Si non es vocatus, fac ut voceris«, je res bolje, da si izberejo ljudje, ki nimajo poklica za duliovsko življenje, kak drug stan. (Po »Študentski Hlidki«.) Francoske univerze, 16 po številu, stanejo republiko na leto 13,764.1(50 frankov; od tega pride čez 11 milijonov na osobje. Poslušalcev so imele francoke visoke šole lani 35.670. — Nemčija je imela v istem času 21 univerz s 37.848 dijaki in je stalo vzdrževanje univerz za eno samo leto 31 milijonov 908.607 frankov. (»Študentska Hlidka«.) Boj irskih dijakov za narodne pravice. Tužna Irska že stoletja vzdihuje pod trinoškim nasiljem Angležev. Od časa do časa so vstajali možje, ki so tolažili svoje rojake in se z mnogimi lastnimi žrtvami potegovali za stare pravice. Toda angleška vlada ni hotela slišati glasu vpijočega, šla je preko človeških pravic. Zato je končno tudi dijaštvo dvignilo svojo glavo. Separatistične ideje in prizadevanje Angležev, vpeljati irščino v vseh šolah in izobraževališčih kot obvezen predmet, je pred kratkim povzročilo dijaške poboje na dublinskem vseučilišču o priliki, ko so se imele razdeliti doktorske diplome. Ko so se zbrali v slavnostni dvorani profesorski kolegij, doktorski kandidatje in povabljeno občinstvo, so dijaki na galerijah razobesili zastavo z napisom: »Irska kraljeva univerza naj v miru počiva!« Med otvoritvenim govorom viceprezidenta so zagnali vrišč in razobesili novo zastavo, na kateri je bila izražena njih želja: »Irščina bodi obliga-torična!« Ker se demonstracija ni polegla, je jelo občinstvo zapuščati slavnostno dvorano. Prava panika je nastala, ko so si dijaki osvojili vodne cevi. V nekoliko trenotkih je bila dvorana izpraznjena, a v njej je vihrala zastava: »Irščina bodi obligatorična!« —dan. Arabski slušatelji v Lvovu. — Kakor znano je na lvovskem vseuči--lišču veliko židovskih slušateljev. Ker akademična oblast noče priznati židovske narodnosti, nekateri židje se pa tudi za Poljake niso hoteli zapisati, ampak so imenovali raje kot svojo narodnost arabsko. Lepo, kajne! GLASNIK. »Danica« šteje koncem zimskega tečaja 65 rednih članov, 6 gostov in 9 starešin, ki prihajajo v društvo. Vršilo se je v tem tečaju 5 rednih občnih zborov, 7 prijateljskih sestankov in 2 diskusijska večera. Odbor se je posvetoval v 18 sejah. Knjižnica šteje nad 1000 knjig, v društvo prihaja 44 revij: 23 slovenskih, 8 nemških, 6 čeških, 4 hrvaške, 1 poljska, 1 francoska, 1 latinska; po vsebini: 18 splošno znanstvenih, 8 strokovnih, 6 dijaških, 4 leposlovne, 4 nabožne, 4 medicinske. Političnih časopisov je prihajalo 23: 17 slovenskih, 4 nemški, 2 češka, med temi 7 dnevnikov. Za L. S. K. A. prihaja 1 poljski in 3 češki listi. Razven tega je društvenikom na razpolago knjižnica in časopisi bratskega društva »Hrvatske«. V društvu so predavali na prijateljskih sestankih dalje (cf. »Zora«„ XVI., št. 3., str. 70) 10. decembra m. 1. častni član g. dr. Krek »O jugoslovanski misli«, 27. januarja t. 1. tov. phil. Samsa »Odkod ugovori proti veri in cerkvi«, 3. februarja isti »O naravnih in nadnaravnih resnicah«, 20. februarja častni član g. dr. Krek »Poglavje o naši organizaciji«. Na diskusijskih večerih je predaval 17. februarja tov. Fl. Božič »Dijaštvo in šport«, 24. februarja tov. phil. Štele »O gotiki«. — Marljivo so delali v društvu klubi, katerih imamo sedaj 12. «Klub slušateljev tehničnih strok« je izpremenil svoj naslov v »Tehnični klub«. V istem je predaval tov. for. Fl. Božič »O izboljšanju in stanju bohinjskih planin«. 30. prosinca ustanovljeni »Telovadni odsek« (predsednik tov. Fl. Božič, načelnik tov. iur. Dostal) ima namen gojiti telovadbo in šport. Odsek priredi vsak mesec skupno kopanje in plavanje. — V »Straži« so predavali dalje (cf. »Zora«, XVI., št. 3., str. 70) tov. phil. Šile »Prvi začetki narodne probuje na Slovenskem«, tov. iur. Veble »O izseljevanju«, tov. iur. Natlačen »O domovinski ljubezni«. Dne 13. svečana je priredila »Straža« veselico, pri kateri je sodeloval pevski zbor »Danice«; tudi so Daničarji prevzeli režijo in moške vloge pri igri »Revček Andrejček«. Na občnem zboru 3. sušca t. I. je bil izvoljen za letni tečaj sledeči odbor: phil. Lovro Sušnik, predsednik; iur. Ivan Gogala, podpredsednik; phil. Ivan Gruden, tajnik; iur. Makso Gruden, gospodar; agr. Anton Pavlin, blagajnik; phil. Ivan Lakner, knjižničar. P. Slovenska dijaška zveza. Predavali so tovariši: eksp. akad. Ivan Avsenek v Koprivniku na Gorenjskem dne 1. januarja o zadrugah; jurist Svitoslav Potočnik na mladeniškem tečaju v Pliberku o avstrijski ustavi; jurist Anton Ogrizek v S. K. S. Z. v Ljubljani dne 8. februarja o razvoju borze in njenem pomenu za trgovino; tov. med. Ljudevit Krambergar na mladeniškem tečaju v Št. Lenartu v Slov. goricah o ustavnem življenju v Avstriji. — Tovariši, ki predavajo, naj naznanijo čas, kraj in naslov svojega predavanja tov. predsedniku, da nam bo mogoče voditi natančno statistiko v tem oziru! Narodno-obrambeni klub S. D. Z. v »Danici« pridno deluje. Vršila se je zadnje tedne diskusija o naslednjih vprašanjih: Ljudsko štetje in kako zainteresirati slovensko javnost za narodni pomen ljudskega štetja; narodna vzgoja; narodno obrambeno društvo. S. D. Z. je izdala nabiralne pole za narodno-obrambeno statistiko, ki jih razpošljemo v obmejne kraje zaupnikom in prijateljem, da jih izpolnijo. Sklenili smo tudi vzbuditi v slovenski javnosti pozornost na .važnost ljudskega štetja s tem, da se uvede v »Slovencu« enketa o tem vprašanju. Pri nameravani prilogi »Slovenčevi«, »Narodni obrambi«, je sklenil obrambeni klub kar naj intenzivneje sodelovati. Na četrtem občnem zboru »Danice« so nabrali tovariši obrambenega kluba med tovariši Daničarji 64 K za obmejni sklad, a v društvu »Straži« dne 27. februarja po predavanju tov. Natlačena o domovinski ljubezni, 20 K 00 vin. Opozarjamo tovariše, ki so se na sestanku v Ljubljani zavezali nabrati tekom leta po 20 K za obmejne Slovence, naj ne pozabijo svoje dolžnosti. Leto se bliža h koncu! Najboljšo priliko za to imate ravno sedaj o velikonončih praznikih, da potrkate malo pri premožnejših znancih za pirhe! »Slovanska liga katoliških akademikov« na Dunaju jc priredila dne 10. svečana v društvenih prostorih dobro obiskan prijateljski večer za člane, ki bivajo na Dunaju. Predaval je A. Melicharek, Čeli, o slovanski vzajemnosti. Zasledoval je razvoj ideje od njenih početkov pa do današnjih poizkusov in načrtov, kako zbližati na pozitivni podlagi slovanske narode. Naše stališče nasproti neslovanom ne sme biti več samo tisto romantično, da smo narod bodočnosti, ampak stremiti moramo za zedinjenjem in organiziranjem naših sil, da bomo tako lažje uspešno prispevali svoj del k občni človeški kulturi. Zato je treba, da skušamo ublažiti in poravnati notranje spore med posameznimi slovanskimi rodovi na podlagi vestnega preučevanja razmer. Pri točki o našem skupnem občevalnem jeziku se je zavzel tov. predavatelj po vzgledu H. Jirečka za srbohrvaščino. Tretja je zahteva po organiziranem znanstvenem delu, kakor ga imajo naši zapadni sosedje. Skupno slovansko glasilo, urejen književni trg, slovanske knjižnice in čitalnice, strokovni shodi, izmenjavanje profesorjev in dijakov, potovanje in turistika: to je nekaj pozitivnih sredstev in potov k zbližanju in spoznavanju. Kratek slovenski posnetek predavanja je podal nato tov. Sušnik, da so udeleženci lahko kontrolirali, v koliko so pravilno razumeli tovariša predavatelja, istotako tov. Štele, ko je v živahni debati govoril tov. Poljak Matjasik o razmerju Poljakov do Rusinov in Čehov; to je bil obenem praktičen poskus, kako se Slovani le lahko sporazumemo, govoreč vsak v svojem jeziku. 1- S. iiiiiliiiiiiii! SREDNJEŠOLSKO DljHŠTVO. iiiiiiiiiiiiii; Dopis iz Gorice. Z letošnjim letom imamo tu štiri srednješolske zavode: gimnazijo, realko, žensko in moško učiteljišče. Še pred par leti je vladal v našem dijaštvu pravi materializem. Pred tremi, oziroma dvema letoma se je spočelo med gimnazijci novo gibanje, ki je iztrebilo liberalno gnilobo; radikalci so izginili, kakor da bi jih slana pobrala. Le žal, da so ti poslednji zapustili sled, ki okužuje tudi naše vrste. — Na realki, žal, še vedno vlada »Sočin« duh. Škoda mladih fantov, talentov, ki so izgubljeni za naš narod! — Naše nadebudne napredne frajle z učiteljišča so pred časom skovale nek dopis, katerega so poslale pomotoma v »Omladino« (mesto v »Sočo«). V dopisu pravijo, da se ne strinjajo popolnoma z geslom: »lz naroda za narod«, in da so si vsled tega izbrale za geslo: »Narodnost, samoizobrazbo, nadstrankarstvo in svobodomiselnost«. Pozabile so pristaviti: in neumnost! Hudomušne socialistke, ki so socialno-demokratične zato, ker zahajajo od časa do časa k dr. Tumovim predavanjem in ker nosijo rdeče pentlje, ki pa se včasih ponorčujejo iz vsake, še tako pametne stvari, so tolmačile geslo modernih radikali takole: Narodnost: Vsakega 20. septembra se skupno za narod jočejo v znak žalovanja "20. septembra 1908.; razun tega hodijo iz ljubezni do naroda k narodnim plesom. Samo-izobrazba: pogoste plesne vaje in čitanje »najnovejših brzojavnih poročil« v »Soči«. Nadstrankarstvo goje na plesih. Svobodomiselnost: pri šolskih izpitih, posebno v dnevih po plesnih vajah odgovarjajo prav svobodomiselno, kakor se je pripetilo napredni četrtoletnici, ki jo rekla, da je Jožef II. sledil Maksimilijanu I. Seveda profesor, če je klerikalec, ne more frajli nič, zakaj ona misli pač svobodno in vsakdo mora spoštovati mišljenje drugega! — Kaj naj porečemo k sklepnim besedam dopisa: »Upamo, da dobi narod kmalu učiteljic, zavedajočih se s\ojih dolžnosti napram sebi in narodu«? Nič drugega kakor to, da bo narod od teli imel malo, pravzaprav nič, ker škodovati mu ne morejo, le žal, da se ne postavijo na ljudsko stališče, kjer bi mu lahko koristile. Vsem gojenkam pa, ki imajo še svojo glavo, s katero — ne svobodno, ampak — pametno mislijo, kličemo: berite članek Štefke L. v 4. številki »Zore« in ga premislite globoko! — Z letošnjim šolskim letom se je vendarle premestilo slovensko moško učiteljišče iz Kopra v Gorico. Tu so dijakom vsaj na razpolago različna izobraževalna sredstva; koprsko krokanjo je sicer malo ponehalo, a žal, da se še vedno goji v preveliki meri in so se te navade oprijeli i drugi dijaki. Svobodomiselni terorizem, l