Št. 33. V Ljubljani, ponedeljek dne 4. aprila 1910. Leto I. : Posamezne številke po 4 vinarje. : .JUTRO* izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah in praznikih — ob'/s6.uri zjutraj, a ob ponedeljkih ob 9. url zjutraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani v uprav-ništvu mesečno K 1'—, z dostavljanjem na dom K 1'20; s pošto celoletno K 18’—, polletno K 9'—, četrtletno K 4 50, mesečno K 1 50 Za inozemstvo celoletno K 28'—. Neodvisen političen dnevnik. : Posamezne številke po 4 vinarje. : Uredništvo in upravništvo je v Miklošičevi ulici št. 8. Dopisi se pošiljajo uredništvu, naročnina pa upravništvu. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plača po določenem ceniku. Lastnik in glavni urednik Milan Plut. Odgovorni urednik Franjo Pirc. : Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Slovani in njihova dinastija. Splitsko „Naše Jedinstvo" je napisalo, povodom enega naših dopisov iz Belgrada, uvodnik, v katerem iznaša svoje mnenje o gotovi struji v jugoslovanskem časopisju, ki jo zastopa tudi „Jutro“. Nas veseli, da je „N. J.“ radi dotičnega dopisa v „Jutru“ začelo pisati o Slovanstvu, sploh in o Jugoslovanstvu posebej, ker nam je s tem dalo povoda, da tudi mi spregovorimo o tem in da opravičimo naše stališče napram raznim slovenskim in „slovanskim* dinastijam, a najrajše bi označili naše principijelno stališče napram dinastijam sploh, samo da bi to bilo malo preveč — riskantno. Vstavimo se torej pri slovanskih dinastijah in pustimo na stran naše mnenje o dinastijah sploh, posebno ker se tudi .N. J.“ peča samo z našim stališčem napram slovanskim dinastijam in nam očita vsled tega, ker nam nekateri slovanski vladarji niso simpatični, naravnost protislovanske tendence. Mislimo, da ni potrebno šele dokazovati, da „Jutro" ni protislovanski list. Slovanstvo „Jutra“ je vendar dosti razvidno iz vsake njegove številke, ali naše slovansko navdušenje — pustimo ta izraz — je čisto drugačno kot slovansko navdušenje „N. J." in drugih konservativnih slovanskih listov. Ta razlika se sestoja v tem, da naše konservativno časopisje vidi personifikacijo Slovanstva v njegovih dinastijah, med tem ko mi gledamo moč Slovanstva v širokih slojih slovanskega ljudstva. Mi se n. pr. zavzemamo za ljudstvo Črne Gore proti nasilnemu vladanju kneza Nikole, a »N. J.“ ^ vidi v tem nekako sovraštvo napram Črni Gori! To je čudno, ker pod Črno Goro se vendar ne sme razumevati kneza Nikolo, nego v prvi vrsti in edino Črnogorce, ker brez kneza Nikole bi Črna Gora lahko živela, med tem ko knez Nikola ne bi mogel živeti v prazni Črni Gori. Znano je pa, da knez Nikola ne žjvi v preveč lepih odnošajih s svojimi Črnogorci in ako stojimo mi v sporu na strani Črnogorcev, potem je jasno, da stojimo na strani Črne Gore. To velja tudi za Rusijo, ki ima tujo dinastijo, ki tudi ne živi v dobrih odnošajih z ruskim narodom in ako mi očitamo ruski službeni politiki protislovanske tendence, nismo s tem še obsodili ruskega naroda, ker ta, žalibog, na rusko zunanjo politiko čisto nič ne vpliva, nego smo obsodili dvorsko kamarilo »rusko", ki z ruskim narodom nima nič skupnega, ker je temu narodu čisto tuja. Mi želimo solidarnost in skupno politiko slovanskih narodov, a njihove dinastije jemljemo v poštev samo v toliko, v kolikor so one zelo važni činitelji v življenju teh narodov. To je naše slovanstvo, a oni, ki se zavzemajo za „slovanske“ dinastije proti slovanskim narodom, teh delovanje je — hote ali nehote — protislo-vansko. Slovanski Jug. Kralj Peter v Rusiji. Potovanje srbskega kralja Petra v Petrograd in Carigrad je vznemirilo vse sovražnike Jugoslovanstva, ki vidijo — popolnoma pravilno — v tem potovanju pojačenje prestige-a kraljevine Srbije, ene prvih reprezentacij slovanskega juga. To potovanje grize sovražnike Jugoslovanstva, ki se tolažijo s tem, da trosijo v svet najraznovrstnejše in najneumnejše laži, četudi niti sami ne verujejo, da bi s tem sebi koristili; lažejo vsled same onemogle jeze, da je bilo, navzlic vsem ogromnim intrigam, omogočeno to potovanje. Ena takih laži je bila vest, da ruski car ni hotel sprejeti od srbskega kralja reda Kara-gjorgjeve zvezde in tudi glavni organ naših klerikalcev je to vest s posebno naslado prav zlobno komentiral, ker je to pač dolžnost tega v slovenskem jeziku pisanega nemškega lista. Resnice ni pa na tem seveda čisto nič, ker je ruski car približno že pred enim letom sprejel red Karagjorgjeve zvezde in sicer iz roke tedanjega prestolonaslednika Gjorgja, a razun tega je imel ruski car ta red na svojih prsih pri svečanem di-neju na čast srbskemu kralju. Mi se za take monarhistične parade ne navdušujemo preveč, ali iznašamo to kot nov dokaz, kako infamno znajo naši klerikalci, v eni sapi z Nemci, lagati na škodo — Slovanov. Epilog zagrebškemu »velelzdajniš-kemu“ procesu. Najvišje sodišče na Hrva-tskem, stol sedmorice, razveljavil je znano razsodbo, ki jo je Rauchov sluga Tarabochia razglasil pri t. zv. »veleizdajniškem" procesu lansko leto in sedaj bosta izpuščena iz zapora tudi brata Valerijan in Adam Pribi-čevič, edina, ki sta morala do pravomočnosti ali do razveljavljenja razsodbe ostati v zaporu, ker sta bila obsojena na več kot deset let ječe. S tem je za sedaj zaključen ciklus preganjanj Srbov na Hrvatskem. Kadar bodo pa Dunaju zopet „potrebne“ veleizdaje na slov. jugu, bodo zopet zapirani Srbi ali Hrvati, ali pa Slovenci — kakor se že pokaže »potreba". Živimo pač v čudni državi in zato se ne smemo ničemur čuditi in moramo biti pripravljeni na vse. — Mi o tej razsodbi najvišjega sodišča na Hrvatskem še izpre-govorimo, ker cela zadeva je preveč važna za vse Jugoslovane, da bi se mogli vstaviti pri registriranju golega fakta, da je končno konstatirana nedolžnost srbskih »veleizdajalcev", ki so tako moško prenašali vse muke srednjeveške torture, ki so jo Rauchove »justične" oblasti uporabljale napram žrtvam političnih prilik ne samo na Hrvatskem, nego v slavni avstro-ogrski monarhiji sploh. Splošni pregled. Volitve na Ogrskem. V začetku Khuenovega nastopa so bile njegove šanse glede novih volitev najboljše, ali zadnji dogodki v državnem zboru, ko se je Justhova frakcija stranke neodvisnosti posluževala tako neparlamentarnih sredstev v boju proti vladi, so precej spremenili položaj. Justha zapuščajo najzvestejši pristaši, a Kossuthova stranka se vedno množi! Tako je upati, da vlada pri prihodnjih volitvah ne bo mogla več računati z razkolom v stranki neodvisnosti, na kar je polagala dozdaj največjo važnost! Pa tudi v sami vladni stranki ni vse v redu. Glavna reprezentanta obeh političnih smeri Tisza in Khuen si še nista na čistem glede kandidatur, ker si nasprotujeta v bivstveni točki novega vladnega programa, namreč glede volilne reforme. Khuen je spoznal, da je stalna vladna večina v bodočem ogrskem parlamentu mogoča le na podlagi nove volilne reforme, ki ji pa odločno nasprotuje Tisza, ki je stopil v vladno stranko na programu stare liberalne stranke, ki je prin-cipijelna nasprotnica vsake demokratične volilne reforme. Bati se je, da pride v zadnjem trenotku do konflikta med Khuenom in Tiszo ter njihovimi pristaši, kar bi pomenilo neizogibno katastrofo za vladno stranko! Položaj je popolnoma nejasen, volilne agitacije so v polnem teku, a pravega razvida v položaj še ni! Volilna reforma bo baje oni kamen, ki se na nji spodtakne noga politične karijere Khuenove. Kakšno stališče pa zavzame Kossuth, ako pride v novi parlament z večino, se še ne more sklepati. Opozarjamo na današnji zanimivi poročili: Obravnava! Požar! LISTEK. FEDOR GRADIŠNIK. Zmaga. (Konec.) Kako je mogoče, da je mati tako brezsrčna, da naravnost sili svojo hčer živeti brezstidno življenje?! Seveda, lažje bi bilo za obe, živelo bi se dobro in delati bi ne bilo treba toliko! A vest, slaba vest in žalost nad izgubljeno, oblastno mladostjo — ah to ni nič? Ali ni boljše, živeti skromno in delati, kot pa sedeti pri bogato obloženi mizi, nositi najdragocenejše toalete, ki bi se jih pa držalo blato pregrehe? In domislila se je naenkrat onega dogodka, ki se je vršil pred par dnevi. bedeli sta z materjo na vrtu neke restavracije. Vse ju je gledalo, a ona se ni menila za njih poglede. »Glej, Tilda, kako se zanimajo zate," je povzela mati, »in ti sediš tukaj kot bi bila v cerkvi!" . Te besede so bile izgovorjene z glasom, ki je Matildo zbodel v srce. Čutila je natanko njih pomen, vedela je dobro, kaj mati misli, zakipelo je vse v nji, a govoriti ni mogla ... , . »Oni le oficir, Tilda, poglej, kako te motri! Obrni se vendar ... en sam pogled ... Saj to zahteva vendar olika .. .1* »Olika! ..." Dvignila bi se bila s sedeža m udarila mater v obraz ... V tistem trenotku je slišala za seboj hihitanje in pridušeno smehljanje, nekdo je izustil opazko, ki je prepričala Tildo o lepih namenih prijaznih oficirjev ... Že se je mislila dvigniti, ko se ustavi pred njo raztrgan, bosonog deček ... V mali, preprosti košarici je imel rože in šopke ter jih ponujal Matildi . . . Pogledala mu je v bledi, bolni obrazek in spoznala je v njem svojega brata... Trpljenje in bol sta se zrcalila v njegovih velikih otroških očeh ... boj z realnostjo življenja je zarezal svoje sledove v ta mladi obraz . . . Matildi se je zasmilil — in kako ne bi se ji smilil lastni brat v trpljenju . . . Izbrala si je veliko, rudečo rožo in mu dala dvajsetico . . . »Tole vzemite, gospodična," je rekel deček ter ji ponudil krasno, napol razcvelo vrtnico. »Ta je vaša!" Nasmehnila se je Matilda in vzela ponujano vrtnico. Deček ji je vrnil rudečo rožo, ki si jo je poprej izbrala ter urno odhitel. »Bravo fantek!" je zadonel satansko vesel glas od mize, kjer so sedeli oficirji... Matilda je prebledela ter se začudeno ozrla na mater, ki je sedela poleg nje in se zadovoljno smehljala. »Mama, kaj pomeni to?" je vprašala boječe. »Le poglej vrtnico malo bližje!" Te besede so bile izgovorjene s tako čudnim, zmagoslavno zaničljivim glasom, da je Matildo dimilo v dno njene nepokvarjene duše . . . Zdrznila se je, pogledala najpoprej vprašujoče v materin obraz . . . in ko je zapazila v njem oni čudni, nepo- Človekov postanek, razvoj in konec. Iz predavanja med. Mirko Črniča v Mestnem domu dne 30. marca. III. Evo obljubljeni posnetek: Človek je živo bitje; ima vse znake, ki ga ločijo od- neživih stvarij, t. j. on se hrani, čuti, se pregiblje in se plodi. Plodi se spolno in rodi žive potomce. Za omo-gočenje oploditve, t. j. za oplojenje ženskega jajčka z moškim semenom služijo človeku takozvana spolovila; njihov opis pa moram z ozirom na občutljivo javnost opustiti. Da pa more človek izvršiti oplojenje, mora doseči gotovo starost, takozvano spolno god-nost. Moški postane spolno goden med 14 in 16 letom, dočim ženska med 13 in 15 letom. Je mnogo znakov, ki kažejo na spolno godnost človeka. Predvsem se prične vzbujati spolni nagon pri obeh spolih, poleg tega je najjasnejši dokaz ženske spolne godnosti perilo ali menstruacija. Ko človek ni več zmožen ploditi, nastopi starostna jalovost. Pri ženski nastopi to prenehanje spolnega delovanja med 45 in 50 letom; takrat perilo izostane, ženska prične se rediti, dobiva zlasti mnogo maščobe, izgubi vso žensko privlačinost in čar; iz zabavne in mikave družabnice nastane — sitna tašča. Tudi možki, ko postane navadno po 45 letu za spolno delovanje nezmožen, se precej spremeni. Opazimo na njem skoro iste znake kot pri ženski, le da navadno kot tast ni tako nervozen — siten. Dočim ima ženska nalogo proizvajati jajčka ter ista oplojena z možkim semenom čuvati v sebi do primerne godnosti ploda, proizvaja moški v svojih spolnih delih semena. Potom združitve možkega semena z ženskim jajčkom nastane oplojenje; če bi torej ne bilo ploditve, bi tudi življenje ne bilo na svetu. Pri vsaki oploditvi pride na jeden jajček do 200 milijonov semen in med celo to armado je samo jeden toliko srečen, da doseže svoj cilj: varno zakotje v jajčku. To je pričetek novega bitja — sedaj pravim: otrok je spočet. Sedaj se prične razvijanje tega oplojenega jajčka. Tu je treba vedeti, da sestoji ves organizem iz samih celic t. j. najmanjši deli, ki si jih moramo misliti. Vsaka celica sestoji iz več delov, iz membrano, t. j. nekake kožice, ki obdaja vse celice, iz protoplazme ali prasnovi, centrozom, jedra z mrežo in jederc ter iz soka. Vsi ti deli igrajo v njenem delovanju važno vlogo. Celica se tudi hrani, premika, čuti in se množi. Množi se potom delitve. Iz ene celice nastanejo v doglednem času dve, te znani smehljaj, je stisnila vrtnico tesneje, jo pogledala . . . in . . . Naenkrat je vse utihnilo na restavracijskem vrtu . . . Matilda pa je sedela bleda in prepadla na svojem mestu ... v roki je držala vrtnico in — petdesetkronski bankovec, lep, popolnoma nov bankovec . . . Napeto pozorna tihota je vladala naokrog . . . Toda le za trenotek . . . Nakrat se je dvignila Matilda s svo- jega sedeža . . . Krasno in veličanstveno, svesta si svoje lepote in nedolžnosti, je stala ob mizi . En sam pogled, grozeč in divji, je švignil iz njenih krasnih, velikih oči tja k mizi, kjer so sedeli častniki, ki so zavzeti in tihi sedeli na svojih sedežih . . . »Sramota!* je siknila Matilda, raztrgala bankovec in ga vrgla ob tla, da je v koščkih odfrčal po vrtu . . . Nato je odšla ponosna in zmagoslavna na ulico, kjer je počakala mater . . . Do sem je prišla s svojim razmišlje-vanjem, ko se naenkrat oglasi mati, ki je ves čas molče pripravljala čaj . . . »Pojdi čaj pit, Tilda!" Matilda se ni oglasila . . . »Kaj ti je vendar, dete neumno?! Nikdar še nisi bila takšna kot danes! Sediš, ugovarjaš mi in zopet molčiš . . . Povej mi vendar, kaj pomeni to tvoje razmišljeno obnašanje ..." Matilda se je obrnila od okna, solze v krasnem, bledem licu ... Nemo je zrla na mater in niti besedice ni izpregovorila ... »Tilda!" je vskliknila mati ter molče obstala sredi sobe . . . »Kakšna pa si vendar, Tilda, saj te niti ne poznam več! Govori, dete, lepo te prosim govori in povej mi, kaj ti je . . .* Prijela je hčerko za roko ter jo pri-privila k sebi . . . Matilda pa se ji je izvila iz objema ... oči so ji gorele ... in z odločnim, nadnaravno zvonečim glasom je pričela govoriti . . . »Premislila sem vse in prevdarila, o mati! In prišla sem do zaključka, da mi ni več živeti v takih razmerah in okolščinah ... Prodati se ne maram, dasi mi je ponujal oni nesramnež petdesetkronski bankovec za moje telo . . . Tako ne gre več naprej! Kakor sem ljubila gledališče, kakor ljubim še danes umetnost, tako se mi je zagnusilo življenje pri gledališču ... In glej, o mati, kaj sem sklenila v svojem srcu ... Ne prestraši se mojih besed, kajti boljše je živeti skromno in pošteno kot pa v blesku in sijaju pregrehe . . . Dolgo sem se bojevala v svoji notranjosti — a v tem trenotku sem zmagala . . . Mlada sem in zdrava — preživim se lahko z delom svojih rok, gladu nama ne bo treba trpeti ... S solzami v očeh se poslavljam, o mati, poslavljam se za vedno od gledališča, dasi mi pri tem krvavi duša ..." £a hip je prenehala, nato pa se je zgrudila na zofo, pokrila si obraz in glasno ihtela . . . Mati je stala še vedno ob mizi, na kateri je šumel samovar, bleda kot zid je zrla v svojo hčer in ni izpregovorila nobene besede . . . dve se zopet delite, imamo že štiri in to gre vedno tako naprej. Število celic raste in s tem raste tudi bitje. (Dalje) Skrivnostni umor na Begunci. Dr. Krisper zagovornik nemškega obtoženca, sumniči slovenske priče. Zaslišanih je bilo pet prič in sicer: Štefan Šink, sodni praktikant, Jožef Kremenšek, filozof, Franc Pogačar, kočar, Jožef Tušar, oskrbnik Vilfanove koče, Anton Steffel, lovec pri baronu Bornu, Albert Ergenzinger, oskrbnik istotam. Dr. Krisper ugovarja, da se prve tri omenjene priče zaprisežejo. V prav zavitem advokatskem manevru te priče osumi na način, kaj bi rekli — dr. Krisperja. Na jurista Šinka ima dr. Krisper posebno piko. Z naglasom, ki se nam je zdel malce zloben, zavpije nad Šinkom: »Si e kčnnen frohsein,dafi Ihnen nichts passiert ist“. (Vi znate biti veseli, da se Vam ni nič zgodilo.) S tem je dr. Krisper indirektno intoniral na državnega pravnika, češ, vidiš, tu imaš tudi enega tistih . . . Cela stvar se mu zdi »hčchst mysterios* (»skrajno misterijozna*... saj je tudi, ampak kje? Op. poroč.) Proti Šinku ima zagovornik celo kopico sumničenj. Pred vsem mu z nekim ostrim sarkazmom očita nesoglasje v izjavah. Še bolj sumljivo pa je: Rožič je strmoglavil v prepad, te priče (posebno Šink) so vedele zanj, in vendar niti Šink kot Rožičev tovariš ni napravil nobene ovadbe. Ampak pustil je Rožiča, da je poginil kakor živina. Tega ne stori človek s čisto vestjo. (Drzno in veliko rečeno g. dr. Krisper!) Javnost, ki se je za ta slučaj zanimala, bo sedaj vse drugače sodila o njem. (To je pa res, doktore Krisper.) »Sploh je to slučaj, tako gorosta-sen, kakršnega sem le redko doživel v svoji praksi“. (Žalostno, da ste tudi tega doživeli!) Skratka, on se protivi zaprisegi teh prič, kvečjemu, če se pozneje zaprisežejo. Dr. Neuperger kloni potrt svojo glavo — ker dr. Krisperjevo sumničenje je zanj pravzaprav obtožnica, in se strinja s predlogom zagovornika. Predlogu se ugodi. Izpovedbe prič. Omejimo se le na dvev glavni priči. Najzanimiveja priča je jurist Šink. Zanimiv že zato, ker sta dva slovenska lista, katerima je sodišče oskrbelo obtožnico že tri dni pred obravnavo iz hlapčevske hvaležnosti za to uslugo, nista povedala, da je Šink zahteval slovensko zaslišanje. Cela obravnava se je namreč vršila nemško. Pajk je bil zopet enkrat ves v ognju. Kaj izpove Stefan Sink? Najprvo pove, da zahteva slovensko zaslišanje. Pajku se namrdijo obrvi, izgovarja se, da bo treba tolmačiti, ko bi vendar priča lahko tudi nemško razumel — če bi le hotel. Pa to je ravno, priča ni hotel, pa ni hotel. Dr. Krisper je bil v silni zadregi. Morda ga je le vendar malo vest pošče-getala in je dejal, da nima nič proti temu. Priča nato pripoveduje celo predzgodovino, kako je prišel na Begunjščico, katero si je izbral, da študira za izpit. Povabil je še svojega tovariša filozofa Kremenška, da mu je kratek čas delal. Bival je zdaj v Vilfanovi koči, zdaj nižje v Knapovski koči. Za slučaj sam so za nas važni le dogodki ob času, ko je Rožič izgubil svoje življenje in navsezadnje še svojo — mrtvo glavo. Dne 24. septembra je prišel tudi Rožič na Begunjščico. — (Rožič je bil takrat 20 let star, oče in mati sta mu umrla, doma je iz Begunj; malo preje je izstopil iz službe pri župniku Kleindienstu. Na Begunjščico je prišel po orodje od zadnje košnje). Zvečer je prišel še Kremenšek. (Slučaj kako sta jih Bornova lovca Eisenpafi in Steffel tisti večer zasledovala, ko so baje streljali na Sturmovem lovišču, smo opisali že včeraj.) Zmenili so se, da napravijo drugi dan izlet proti vrhu. — Drugo jutro — nadaljuje Šink, sem šel jaz s Kremškovo puško proti Vilfanovi koči. Ko pridem do Velikega vrha, mi vzame veter klobuk. Kmalo zapazim Rožiča, s puško v roki, prihajajočega proti meni. Sedla sva za skalo in se jela pogovarjati. Kar naenkrat poči strel ravno med naju. Skočim po koncu, odbežim, on levo, jaz desno. Predsednik Pajk: »Vsaj ni bilo povoda bežati, če ste imeli čisto vest." Šink: »Mislim, da bi v mojem slučaju vsak tako storil/ Nadaljuje: „Ko se ozrem, vidim, da Eisenpafi za mano hiti. Zopet poči drugi strel, Rožič se skloni In strmoglavi po tratini nizdoli. Nato EisenpaO še name pomeri. — (Gospodje, ki ste obtožili, zagovarjali in obsodili zapomnite si ta ves debelo črtani stavek) Jaz počenem dol, ga prosim, naj vendar ne strelja več. Ker pa je Eisenpafi le bližje prihajal, sem poskočil pa zbližal dalje. — Predsednik Pajk Šinku zopet očita, zakaj je bežal, če je imel čisto vest. (Nekdo med poslušalci pravi polglasno: Jaz bi le rad videl Pajka, če bi bil on v takem slučaju lepo mirno počakal, da postane še kak »Geheimrath*) Predsednik nato Šinku še očita, zakaj se ni pobrigal za Rožiča. Šink odgovori, da je bila te pač dolžnost Eisenpafia, on pa, da je moraf sam skrbeti zase, da tudi on ni dobil kroglje v glavoi. Dr. Krisper se razume na ovadbe. Dr. Krisperju kar ne da vest miru;, vedno išče novih sumničenj. Dasi je dobro vedel, da jurist Šink ni imel orožnega lista,, ga vendar z njemu lastno oblastnostjo* vpraša: »Ali ste imeli orožni list in lovsko karto?* To vprašanje jenapravilo na vse občinstvo skrajno mučeni vtis. — Priča nadalje še izpove, da bi: se bil Eisenpafi prav lahko izpodtaknil nad Rožičem, tako blizo je šel mtmO’ njega ko je pričo zasledoval. Dr. Krisper je nobel. Ko zagovornik o tem vpraša obtoženca, ga najiva »Herr Angeklagter*. Vaš klijent morilec. Ko se hoče dr. Krisper zopet znesti nad Šinkom, ga ta odločno zavrne :: „Po-tem Vi trdite* da je Vaš klijent morilec.* Dr. Krisperja je ta odgovor spravil iz ravnotežja, in ko zopet prične z novimi sumničenji, zakliče Šink proti njemu: »F'a me obtožite !“ Priča Kremenšek ne izpove nič posebnega, česar že nismo omenili. Omenjamo ga le, ker je tudii njega dr Krisper namenoma vprašal, če je imel orožni list. — Zanimive so nasprotujpče si izpovedbe priče Šteffla. Na vprašanje predsednika, kaj bi on v tem slučaju naredil, izjavi priča, da bi skušal divje lovce dobiti v pest. Predsednik: »Wttrden sie sebies-sen? (Je li bi Vi streljali?) Nein,. denn schiessen darf man nlcht! (Nemir med poslušalci). Ali pozneje prečitane izjave za- nesljivih prič pa trdijo ravno nasprotno: Steffel je opetovano izjavil: I c h w tt r d e allen dreien die Fiissevveg-schiessen. Baron Born je lahko ponosen na take hrabre junake. Prečita se izpoved gozdarja Aloj. Rih-teršiča, ki je bil takrat slučajno na Begunj-ščici; noben udeleženec mu ni pravil ničesar o dogodkih na gori; Tomaž Vogelnik je prisostoval komisiji in se orijentiral o položaju in je mnenja, da je bilo raz mesto, kjer je stal Eisenpass lahko zadeti Rožiča. Nadalje se čita izvir sodne komisije, ki je preiskala truplo Rožiča; mnenje izvedencev glede prestreljenega klobuka ustreljenega Rožiča je, da je luknja na krajcu klobuka nastala vsled povprečnega strela; krvi se ni našlo na klobuku nobene, le nekoliko las. Sanitetni svetnik Schuster izpove, da je lahko vrat poprej strohnel, da se je glava sama odtrgala ter zavalila na drugo mesto; ustreljen je bil Rožič v glavo, ker v truplu se ni našlo rane! Glede luknje v klobuku so po mogočnosti od strela, lasje so iztrgani; ker ni bilo nikake krvi na klobuku, je mnenja, da so izginili vsled vremenskih pojavov; zagovor obtoženca, ki trdi, da se je Rožič ubil, se mu zdi neverjeten, vendar je mogoče, da se je zlomil pri padcu tilnik, a ravno teh vratnih delov manjka. Dr. Plečnik izreče svoje mnenje nemško, zdi se mu čudno, da bi Rožič se sam ubil, ker ni na truplu ni-kakih poškodb! Nadalje se čitajo izpovedi orožnikov, ki so vodili prvo preiskavo. Izpoved najemnika lova g. Šturma odločno naznanja^ da je dovolil streljati na svojem lovišču Šinku in Kremenšku. Značilno je postopanje barona Borna, ki je po izpoviedi župnika Kleindiensta, napodil dva potnika, ki sta v snegu vedrila pod neko skalo, češ da mu prepodita gamse! Torej po mnenju Borna naj pogineta dva človeka v snegu, samo,da ostanejo gamsi v njegovem lovišču; seveda če je gospodar tak, potem se ni čuditi postopanju njegovih uslužbencev. Dijak Zajc izpove, da se je gostom pri Avseniku zdelo jako čudno obnašanje lovcev Steffeta in Eisenpassa, ki sta spraševala po Rožiču in si pomenljivo mežikala; sploh sta govorila, da bosta divje lovce brez vsakega procesa streljala! Avsenik, gostilničar izpove, da je govoril Steffl v njegovi gostilni v Begunjah, da je streljal na — ko je bil Eisenpass že zaprt — tri divje lovce, ker so pa bili predaleč, jih ni mogel postreliti, kot je bil mnenja. Priča Pretnar izroči sodnemu dvoru listek Janeza Klemenca, ki pravi, da naj ga zaslišijo, da bi že izpovedal mnogo reči o Bornu. Državni pravdnik vzame to na znanje in ne stavi nob’,enega predloga. Državni pravdnik in zagovornik ne reflek-tirata na zaprisego prič, da se iste odpuste. Na to predsednik preloži obravnavo na '/g. 4 popoldne. Baronovi dokazi. Bom je priložil aktom kopico lovskih listov, v katerih se dokazuje, da se dobe slučaji, ko pride zver do trupla, pa mu o d-grrzne glavo, to pa za to, ker ima »scharf* na možgane. S tem hoče obtožba dokazati, da Eisenpass ni imel namena mrtvemu Rožiču nazadnje še odrezati glavo. Dr. Neuperger je govoril. Vse je bilo pozorno, kako bo mož svojega obtoženca izročil pravici v roke. Na raMo je kritiziral preveliko skrb bogatinov graščakov za divjaščino. Ni čuda, če uslužbenci potem tako postopajo. Je vseeno, ali je bil prvi strel namenoma, ali po naklučju izprožen, glavno je oni drugi strel. Rožič je bil od tega strela zadet! Seveda ne iz sovražnega namena. Predlaga kaznitev radi pregreška po § 3 3 5. Zasebni udeleženec Ivan Pretnar zahteva odškodnino za stroške pogreba itd. Nedolžni Rožič, žrtev takega grozodejstva, obtoženi Eisenpass pa le radi prestopka obsojen na 14 dni zapora. — O tem se bo dalo še govoriti! — Radi bi že danes priobčili še zagovor dr. Krisperja, pa obžalujemo, da nam je zanj zmanjkalo že itak čez mero prekoračenega prostora. Ampak pozabili ga ne bomo. Človeško življenje za 14 dni zapora. O razsodbi, ki je napravila v celi javnosti vtis, kakršnega avstrijska justica le malo pozna, smo že včeraj poročali. Dnevne vesti. Zdramite se, slovenske žene! V nekem javnem lokalu — nečemo povedati, ali je kavarna ali slaščičarna — zbira se vsak dan družba gospa, ki se menda prištevajo najboljšim slovenskim krogom. Narodnega ponosa pa nimajo prav nič, kajti neprestano tolčejo blaženo nemščino. In pa kako! V takem ljubljanskem žargonu, da vsakogar, ki je kdaj slišal nemški govoriti ušesa bole. Zdramite se vendar slovenske žene in vedite, da je le v narodnem ponosu napredek! Tako ste sovražniku le v zasmeh, naši stvari pa neizmerno škodujete. Upamo, da bo ta migljaj zadostoval. Javno vprašanje — javen odgovor. Prejeli smo sledeče vprašanje: Ali nima nemška Stuzzitovka izdelovateljica stezal-nikov itd., ki hoče naše narodne dame z visokimi cenami osrečiti, nobene konkurent-kinje? Odgovor? Po našem mnenju nemške tvrdke še vse premilo ravnajo z našimi narodnimi damami. Čim višje cene, tem ceneje zdravilo za bolezen narodnih dam. Če bo pa to zdravilo ceno tudi za naše narodne može, o tem se naj s svojim boljšimi polovicami sporazumejo. Sicer pa je žalostno znamenje za narodno zavest v Ljubljani, če ženske Slovenke nas možke vprašujejo kje dobiti v Ljubljani slovenske tvrdke za — stezalnike. Umrl je v soboto popoldne mesarski mojster g. Franc Kunstelj, Poljanska cesta št. 81. N. v m. p. Iz cesarskega vrta pobegnil je v soboto popoldne »gojenec* deželne prisilne delavnice Koderman, ko je bil na delu v »cesarskem vrtu* na Poljanah. Zopet zaplenjeno — mleko. Kakor nam neka dama poroča, so v soboto na ljubljanskem trgu zopet zaplenili več litrov mleka radi nesnage in nečistosti. Prav tako ! Take ženske pa tudi zaslužijo, da za njih naslov izve tudi javnost. Delajo le sramoto našim poštenim mlekaricam, ljubljanskim, želodcem pa — raznoterosti. Obsojena vojaška begunca. Zaradi raznih goljufij in tatvin znana brata Premrov sta bila te dni po enoletni preiskavi pri tukajšnjem garnizijskem sodišču obsojena in sicer: Karel Premrov na 9, Julij pa na 10 let poostrene ječe. Sirov sin. Včeraj zjutraj je prišel nek delavec — ime zamolčimo — po celonočnem krokanju domov. Ko ga je pa njegov oče nekoliko posvaril, je to sina tako razkačilo, da se je spozabil nad očetom. Obdeloval in pretepel ga je prav surovinsko. Vzor-sina so aretovali. Sodišče ga bo po svo- Mali listek. Književnost, gledališče, umetnost. K vprašanju o ..Pisateljskem podpornem društvu" in o podpiranju slov. pisateljev. Kadar žurnalistom kranjske pasme primanjkuje vrstic, se izražajo o »pisateljsld bedi;“ kadar narodnim damam zmanjkuje poz in gest, se zanimajo za umiranje jetičnih poetov: vobče govore o pisateljski bedi, pomanjkanju in podpiranju »naših nadebudnih slov. pisateljev" kanalje najrazličnejšega kalibra, kadar jih lomi potreba, da bi skotila dekorativno laž.\To dreganje v dejstva ki so deloma namišljena, in deloma no naturi svojih vzrokov popolnoma tuja nestrokovnjaškemu umevanju našega občinstva, me je razkačilo že neštetokrat ; zdaj pa, ko se je v »Jutru* oglasil gospod J. L. s precej podobnimi nazori, čutim dvojno dolžnost, do časti stanu in do javnosti, ki je opravičena izvedeti resnico — dolžnost, da menda pač kot poklican človek iz vrst naših mlajših, baje »posebno bednih* pisateljev, povem to, kar je pribito res. O bedi v uradniškem proletarijatu VIII., VII. in višjih činovnih razredov ne zine' živa mrha; in vendar morem po lastnem opažanju trditi, da je tu — v slučajih, kjer gre govoriti o uradnikih s kolikaj številno rodbino — beda večja nego med ne-oženjenimi zgolj-pisatelji, ki porabljajo primeren del svojega časa za delo. O bedi uradnika prepoveduje pisati rahlo- čutje istih ljudi, ki z naivno impartinent-nostjo razkazujejo svoje farizejsko' pomilovanje re&ničnobednega učitelja in nikakor ne bednega pisatelja — pomilovanje, ki je značilno za lažnjivost sentimentalnih svinj. In kakor doslej- še nobena slovenska politična stranka ni pokazala svoje začasne premoči s tem, da bi res kaj storila za gmotno povzdigo našega učiteljstva, tako lažejo vsi, ki govore o bedi slovenskega pisateljstva in o podpiranju pisateljev. Ljudje, ki politično vodijo gros slovenskega naroda — poldrug milijon delavcev in kmetov in poldrugo košaro meščanstva — in ljudje, ki predsedujejo, taj-nikujejo itd. v »pisateljskem podpornem društvu,* so ista kampa: ljudje, ki jim po pravici ne gre beseda o stvari. Če je kakšna izjema, naj bo izvzeta. Da bi pa že vsak profesor, ki se je katerikrat iznebil filološke razprave, ali vsak rodoljub, ki se je »pozanimal* za našo »literaturo,* bil »pisatelj,* in celo, da bi mogel poklicano soditi o nalogi, kako podpirati pisatelja, in koga izmed njih, je tista absurdnost, ki tvori obenem bistvo »Pisateljskega podpornega društva.* Da si omogočimo pravilen pogled na predmet, vprašajmo se najprej: kaj je za res plodonosno »podporno društvo,* ne pa za tisto, ki ga „imamo,“ pojem slovenskega pisatelja ? Zdi se mi, da gotovo ne dijaček, ki je šele jedva začel kovati pesmice in podlistke; ako je novicijat pisatelja združen z bedo, je to njegova stvar, kajti s sredstvi, ki jih v današnjih in v doglednih razmerah pač nikoli ne bo preveč na razpolago, ne gre delati eksperimentov. Če pa se pokaže, da je tisti mož talent, je danes absolutno nemogoče, da ne bi zaslužil mesečno in letno vsaj toliko, kolikor zasluži ljudskošolski učitelj — ako dela. Če pa pisatelj ne dela, ali če preveč zapije itd. in živi zbog tega v bedi, je to prav tako netehten povod za podpiranje kakor beda učitelja, ki je prišel zaradi pijančevanja ali zanikernosti v slab gmotni položaj ali bil odpuščen iz službe. Lahko se sicer zgodi, da pisatelju v časih izvrševanja večjih zasnutkov ne kaže skrbeti za svoje dohodke od dne do dne, toda to so posebni slučaji, ne glede na to, da previdno ravnanje z dohodki in previdno izrabljanje kredita tudi tukaj lahko popolnoma odpomOre. Drugače pa si živ pameten človek res uspešnega izboljšanja pisateljskih financ ne more misliti razen na podlagi stanovsko-strokovne organizacije po vzorcu delavskih strokovnih organizacij, le z nekaterimi izpremembami in izpopolnitvami pravil. Namen te organizacije bi bil pobirati redne doneske od svojih članov, za fond, iz katerega bi v slučaju bolezni itd. plačevala redne in odmerjene podpore, za slučaj smrti kajpada tudi podpore vdovam in otrokom. Ta organizacija, ki bi morala obenem zastopati stanovske interese na zunaj, bi stala brez težave na nepolitičnem temelju. Lahko bi sprejemala podporne in ustanovne člane brez moralne in stvarne škode; ako bi se zavarovala pravica glasovanja in odborništva po strogi definiciji res samo aktivnim slovenskim pisateljem, potem bi bilo poskrbljeno za vse, kar more društvo storiti. Ako bi se dala doseči izpre-memba »Pisateljskega podpornega društva* v tak institut, bi moglo to društvo izvrševati namen, ki ga danes ne dosega. Eden vzrok te sterilnosti sem že navedel. Drugi vzrok je kliko v st vo, ki ga društvu ne očitam, kakor mi tudi društvo ne more reči, da govorim o nemogoči stvari . . . Tretji vzrok je neinteresi-ranost starin, ki več ne žive v živem napredku jn v sodobnih težnjah stvari in stanu. Četrti vzrok je končno zunanja forma podpor, ki se dele brez takta in spoštovanja, pa makar da pride kdo in razglasi : delimo jih kakor redove zlatega runa. Ker že govorim o tej surovosti, si ne morem prihraniti, da navedem za primero slučaj, in to ne iz svoje izkušnje, ker hvala Bogu tudi v hujših časih nisem tako izgubil okusa, da bi iskal stikov s »Pisateljskim podpornim društvom*. Neki moj tovariš je prosil tiste gospode za podporo; par dni nato mi je troje, četvero ljubljanskih punic povedalo pri čaju, da so mu jo odklonili, imele pa so informacijo in vse razloge za odklonitev od predsednika »Pisateljskega podpornega društva.* Zdi se mi, da ga je vodila pri tej zgovornosti ista stvarnost in isti gorki interes za podpiranje pisateljev, ki je narekoval rešitev tovariševe prošnje. Vladimir Levstik. (Konec prih.) jih paragrafih učilo molitvice o četrti božji zapovedi. Eden tistih, ki bi po gostilnah radi zastonj živeli, je delavec J. Piber, |ki je v soboto zvečer v neki gostilni na Tržaški cesti napravil blizu 4 K cehe. Ko se je pa najedel in napil, jo je hotel kar po francosko odriniti. Natakarica ga je opozorila na plačilo, a Piber jo je plačal s tem, da jo je sunil v prsa, rekoč: pa plačaj ti prokl... k. . .. Rekel je in izginil. Pravica pa ga j0 20 n d C M cd s © s o. C N oj rt u *-rt E (/) O. ctf C 3 c N FR. KS. CASPER Vegova ulica LJUBLJANA Vegova ulica v bližini realke. Zaloga vsakovrstnega pohištva, hišnih oprav za spalne in jedilne sobe, vseh vrst tapeciranega pohištva, naslanjačev, otomanov, kakor tudi pisarniških oprav, dalje različnih platnenih in lesenih rolo, žaluzij in železnih valjčnih zastorov. < 2. 3 w 5 3 6 o 3 ■" nS (/) o , N 0TQ O n % Cu 5. §3 3 5 -t ® - s O < ET n CK) » 3 a> F. P. Vidic & Komp., Ljubljana ===== tovarna zarezanih strešnikov ======== ponudi vsako poljubno množino pa^ten/tlrsan.! cLT7-ojan.o zeiacezajai s poševno obrezo in priveznim nastavkom, „zistem Marzola“. Brez odprtin navzgor! Streha popolnoma varna pred nevihtami! Najpriprostejše, najcenejše in najtrpežnejše kritje Streh sedanjosti! Na željo pošljemo takoj vzorce in popis. Spretni zastopniki se iščejo. Delniška glavnica: K 3,000.000. 9/10—1 Rezervni fond: K 400.000. ljubljanska kreditna banka v Ljubljani. Stritarjeva ulica štev. 2. —zzzzzz:zz=zz:. Podružnice v Spljetu, Celovcu, Trstu In Sarajevu. Sprejema vloge na knjižice in na tekoči račun ter jih obrestuje od dne vloge po čistih 41|2°|o. ItlMIMIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIMIIIIIHtlllMIIIIIIIIIIII 35-5 l Kamnoseški izdelki iz marmorja za cerkvene in pohištvene oprave spominki iz marmorja, granita ali sije-nita, apno živo in ugašeno se dobi pri kamenarskem mojstru = Ljubljana = Kolodvorska ulica = k. 'Vedno lan. T7" ttssuIs:! andoniožlr^l je do"biti: Zarezano strešno opeko prve vrste, z jamstvom za nje trpež-. ■ ■ ——• nost skozi pet let in opeko za zid . , , = iz lastne nove, moderno opremljene parne opekarne na Viču pri Ljubljani, dalje stavbni kamen za zidanje iz domačega kamenoloma v Podpeči, pri I. KNEZ-U v LJUBLJANI.