ESLOVENIA LIBRE 70 let v Argentini Leto LXXVII | 27. avgusta 2018 - Buenos Aires, Argentina | Št. 24 www.svobodnaslovenija.com.ar Svobodna Slovenija SLOMŠKOV DOM Café Concert ROMANJE K MARIJI VLOURDES Pridi na koncert, na kavo povabimo mi! se je glasilo vabilo. In ceprav je deževna in mrzla noc kar vabila, da bi ostali doma, na suhem in toplem, se je veliko število radovednih go­stov v soboto, 18. avgusta, odzvalo vabilu. Želeli so iz prve roke izvedeti, kaj sta zbor Ex Corde in Slomškov dom pripravila za Café Concert v tej, tretji izdaji. In niso bili razocarani! Cakala jih je lepo pripravljena dvorana, ki se je napolnila prav do zadnjega koticka še predno je predse­dnik doma, Marko Selan, publiki vošcil do­ber vecer. Zacel je program, glasbene skupine so se vrstile na odru medtem, ko so mladci Slom­škovega doma gostom ponujali dobrote iz ramoške kuhinje. In zraven seveda obljublje­no kavo z domacim pecivom. Publika je pozorno sledila izvajanjem so­listov in skupin in vsakega nagradila z zaslu­ženim mocnim aplavzom. Nastopali so: Dalma Grbec in Yamila Pereyra, Martin Marolt s spremljavo Luka Škulja, Pev­ski zbor Slomškovega doma Ex Corde (vodi Marta Selan Brula, vokalni tehnik Marcelo Brula, instrumentalna spremljava: Dalma Grbec, Javier Grbec, Marko Medvešcek, Toni Podržaj, Luka Škulj, Marjan Vombergar), Tomi Lenacic, Toni Podržaj, Andinske lame (Dejko in Tomi Lenarcic, Toni Podržaj, Luka Škulj), Cecilia Petkovšek in Ignacio Reina Cu­ello), Clari Mazičres, Martin Seljak in Niko Kastelic, Wilsterman Jazz (Manuela Cortele­zzi, Ignacio Sanz, Branko Marinic, Luka Škulj in Dani Vasle) Vsi so se izkazali za odlicne glasbenike, neka­teri z vec odrske izkušnje, drugi z manj, a prav vsi so poslušalce navdušili s svojimi izvajanji. Za zadnjo tocko so poskrbeli mladi Slomškove­ga doma, ki so s skupinsko izvedbo pesmi The Greatest Show iz znanega filma The greatest showman presenetili publiko. Zakljucek je bil poln veselja in mlade energije. Malo cez polnoc je bila ura ko so se luci spet prižgale, lepega vecera je bilo konec. Potrdili smo, da je med nami veliko glas­benih talentov, predvsem mladih! Veliko je tudi publike, ki rada posluša glasbo in se druži v slovenskih domovih. Za organizacijo vecera je zaslužna Marta Selan Brula, pomagali so ji: Andrejka Vom­bergar Štrficek, Dafi Ribnikar, Marjana Anto­nic, Monika Vitrih Koželnik, Damijan Loboda, Ariel Mazičres, Marcelo Brula in še drugi clani odbora Slomškovega doma in zbora Ex Corde. Ce pa želite videti in poslušati posnet­ke izvajanj jih najdete na facebook strani Slomškovega doma. Pa nasvidenje na nas­lednjem Café Concertu! Mariana Poznic Ko se je 11. februarja 1858  Marija prikazala Bernardki Soubirous v Lurdu, je ta kraj kmalu postal eno izmed najvecjih romarskih središc na svetu, saj ga letno obišce vec milijonov ro­marjev, da pocastijo Brezmadežno, se ji pri­porocijo in prosijo za Njeno varstvo. Ko je Marija narocila Bernardki, naj se umi­je v vodi je deklica mislila, da  mora to storiti v deroci reki Gave a Marija ji je pokazala kraj, kjer naj s svojimi rokami koplje blato in tam je pritekla voda, ki je še danes neusahljiv po­tok milosti, zdravja in božjega blagoslova za vse ljudi. Ta potok je darilo naše nebeške Ma­tere!  Prav zato je romanje v Lurd enkratno doživetje, tam JE Marija! Ko vidiš koliko bol­nikov pride z najvecjo vero prosit zdravja veš, da ne bodo vsi ozdravljeni, bodo pa vsi po­tolaženi. Pretrese te procesija bolnih otrok, ljudi na vozickih ali celo v posteljah in vidiš s kakšno ljubeznijo starši ali sorodniki bolnih zaupajo v Božjo Mater, obcutiš veliki mir ki so ga deležni na tem kraju. Enako ko se postaviš v vrsto za kopel ali ko napolniš razne plasten­ke z vodo, ki prihaja iz Bernardkinega vrelca. In to je res vsakdanji cudež Lurda. Maše, ki se vrstijo skozi cel dan v raznih kapelah v vseh jezikih pricajo od kod vse so prišli romarji. In vecerna procesija z luckami, ko romarji moli­jo rožni venec  v najrazlicnejših jezikih in se združijo v petju Ave, ave, ave Marija nas res poveže v eno samo veliko svetovno družino. Slovenci so in še zelo radi romajo v Lurd. Nas v Argentini pa locuje ocean. Zato gremo vsako leto v naš argentinski Lurd, vedno okoli pra­znika Marijinega vnebovzetja. To so delali že naši primorski rojaki in mi smo se jim pridruži­li. Rožni venec in pete litanije za zacetek in kot vedno sv. maša. Letos smo molili za družine in mladino, ki so v modernem svetu izgubile svo­jo vrednost. To nam je povedal v svoji pridigi g. Toni Burja: družina mora biti središce življenja, molitve in svetosti. Ce bo družina zdrava, bo zdrav narod in tudi bo zdrav svet. Predvsem pa mladina! Lepe in bogate misli  za naše vsakdanje življenje. Marija kot Jezusova Mati in naša Mati vedno skrbi za nas in kamor pride nas vedno prosi da molimo in delamo žrtve, ceprav danes »ni moderno« ampak samo tako bomo lahko posvetili družine, mladino, državo in svet. S prelepo pesmijo »Marija skoz življe­nje« smo se poslovili od Nebeške Matere in obljubili da bomo spolnjevali njeno prošnjo. Alenka Prijatelj RAST XLVII V SLOVENIJI 26. junij: z vec kot 12 urno zamudo smo koncno odleteli iz Buenos Airesa. Pod vod­stvom Mirjam Mehle Javoršek, Andrejke Se­lan Vombergar in Nikota Puntarja smo odšli na pot.  Dolgo pricakovano potovanje v Slo­venijo se je zacelo uresnicevati! Rim in Vatikan, 27. junij. Le kratek dan smo preživeli v Rimu, a bil je poln dogodkov: obisk Vatikana, splošna avdienca pri papežu Fran­cišku, sprejem pri veleposlaniku Republike Slovenije Tomažu Kunstlju, nato pa še spre­hod po vecnem mestu. Obisk pri zamejskih Slovencih, 28. 29. in 30. junij. Dijake so v Trstu sprejeli Erika Jazbar, Renato Podbersic, Lucka Kremžar, Ivo Jev­nikar in Aleš Brecelj. Obiskali smo ostaline Soške fronte, zvecer smo pa nastopili v Kul­turnem centru Lojzeta Bratuža v Gorici ob obeležitvi dneva državnosti. Naslednji dan: obisk Trsta z gradom Miramare ter Repenta­bra, nato kosilo in druženje na kmetiji Pipan Klaric. Spremljali so nas Ivo Jevnikar, Renato Podbersic ml, msgr. Renato Podbersic, pred­sednik Slovenske prosvete Marij Maver ter mladi Tržacani  Martina Bearzi, Petra Pahor, Nejc Kravos in Neža Kravos. Sledilo je kopa­nje v Jadranskem morju. Za obisk se RAST zahvaljuje Knjižnici Dušana Cerneta in njene­mu predsedniku Ivu Jevnikarju. Pred odho­dom v Ljubljano je sledil še obisk znamenite Postojnske jame in Predjamskega gradu. Tabor Slovencev po svetu, 1. julij. Kot vsako leto je potekal Tabor v prostorih Zavoda sv. Stanislava in  v organizaciji društva Slovenija v Svetu. Predstavili smo se z nastopom. Mladinska poletna šola: pouk je potekal med 2. in 12. julijem. Vsako jutro smo presedeli v ucilnicah in izpopolnjevali znanje slovenšcine, skupine so bile kot vsako leto sestavljene gle­de na znanje vsakega ucenca. Popoldan je bil pa na vrsti še bogat program: obisk Ljubljane, pohod na Šmarno goro, glasbeni vecer, izleti na Bled in na morje, raznovrstne delavnice, športna tekmovanja, sprehod v BTC in kopa­nje v Atlantis, gledališce, poleg kulturnih in glasbenih vecerov. Poseben dogodek je pa bil “Argentinski in kanadski vecer”, na katerem smo nastopili pred sošolci in gosti. Ob zakljuc­ku šole smo prejeli potrdila, ki dokazujejo, da smo se na dvanajstdnevnem tecaju veliko na­ucili! Mladinsko poletno šolo vodita Mihaela Knez in Damjana Kern Andoljšek, s pomocjo skupine lektorjev in asistentov. S posredova­njem društva Slovenija v Svetu je skupina ar­gentinskih dijakov tudi letos prejela štipendije za ta tecaj. V sredo, 4. julija, smo po koncanem pouku obiskali nadškofa msgr. Stanislava Zoreta, ki nas je prijazno sprejel. Gospod nadškof nam je položil na srce, naj bodo vse naše poti na kateremkoli podrocju vedno poti za Jezusom Kristusom. Sv. Avguštin je nekje zapisal, da kdor gre v pravi smeri, z vsakim korakom prihaja bliže cilju. Nekdo pa, ki ne gre v pravi smeri, lahko tece na vso moc, a je vedno bolj oddaljen od cilja. Zato mora­mo imeti pogum, mladostni polet utiranja poti in hkrati cilj Jezusa Kristusa, za katerim hodimo zato, da ne zgrešimo poti, da ne bi utirali poti v zgrešeno smer. Sledil je obisk založbe Družina, kjer sta nas sprejela  gospod Tone Rode in gospa Barbara Kastelec. V spomin na obisk smo v dar prejeli revije, ki jih izdaja založba.  Proti veceru smo se odpeljali v Šentjošt, kjer smo pred števil­no publiko nastopili. Tudi letos se nam je ta obisk še prav posebno vtisnil v srce. Kocevski rog, sobota, 7. julij. Ribniški žu­pnik, gospod Tone Bercan, nas je ta dan go­stil. Obiskali smo Ribnico in se nato pa napo­tili v Kocevski rog. V gozd, kjer po številnih grobišcih ležijo žrtve vojnih in povojnih po­bojev. Poklonili smo se njihovem spominu in zanje molili. Gospodu župniku smo hvaležni za lepo preživet dan! Zvecer smo se pa udele­žili in peli pri sv. maši v župniji Dravlje, zvecer so nas pa povabili tudi na pico. Po kratkem štiridnevnem odmoru, ki smo ga preživeli pri naših sorodnikih, smo se v sredo, 18. julija, spet zbrali, z novimi ener­gijami za zadnjih 10 dni našega potovanja. Odšli smo na izlet na Debelo pec, tam smo imeli sv. mašo v naravi, ki jo je daroval pater Miran Žvanut. Obisk v Celovcu, 19. julij. Vetrinjsko polje s cerkvijo Marije Vnebovzete: po krajih, kjer so naši starši preživeli taborišcna leta, nas je vo­dila ga. Marija Gruškovnjak. Obiskali smo tudi cerkev Gospe Svete. Sledil je obisk Mohorjeve družbe, kjer nam je Hanzi Filipic govoril o nje­nem delovanju. V imenu Kršcanske kulturne zveze nas je pozdravil Martin Kuchling. Pa še izlet v Minimundus,  kjer smo videli najvažnej­še spomenike razlicnih krajev sveta. Zaplaz, 20. julij. Obiskali smo svetišce, kjer pociva bl. Alojzij Grozde. Tam nas je sprejel župnik Marko Japelj. Popoldne smo preživeli v Cateških toplicah, vecer pa na veselici v Tu­hinju, ob glasbi skupine KM43. Portorož in Logatec, 21. julij. Potem, ko smo se na morju kopali, soncili in peljali s colni, smo se na povabilo krajevnega pev­skega zbora odpeljali še v Logatec, kjer smo zadnjic nastopili. Obiskal nas je tudi Marjan Bunic, avtor “naše” pesmi Slovenija, zavetje mojih sanj. Nedelja, 22. julij: po sv. maši na Brezjah smo šli na izlet k reki Soci, kjer smo imeli pri­ložnost za rafting. Triglav, 23. in 24. julij. Uspelo nam je! Lepo vreme nas je spremljalo in odpravili smo se na Triglav.  Hodili smo 6 ur, si ogledali nara­vo in prišli do Kredarice. Naslednje jutro pa zgodaj naprej do Aljaževega stolpa. Ob de­setih smo brez problemov prišli vsi do cilja. Po »krstu« smo zaceli dolgo pot s Triglava v dolino, kamor smo prišli zelo utrujeni, a ca­kalo nas je majhno presenecenje: Edita nam je pripravila pijaco ter štrudelj. Obisk pri predsedniku Borutu Pahorju. Sprejel nas je v vili Podrožnik, prijazno nas je pozdravil in nas ogovoril, mi smo se pa predstavili z našim programom.  Za tem smo se preoblekli in šli na Veliko Planino, kasneje pa še na sprehod v Ljubljano. Slap Savica, Bohinj, Bled, nogomet: 26. julij. Zadnji dan pred odhodom! Po zajtrku smo se odpeljali do slapa Savice. Do njega smo hodili 10 minut; bilo je 550 stopnic! Res cudovito! Potem smo šli do Bohinjskega jezera, kjer smo kosili, plavali, se soncili in poslušali glas­bo. Potem pa še na Bled, kjer smo se kopali, igrali in jedli okusne kremšnite. Zadnji vecer smo preživeli v Ljubljani, kjer so po vecerji nekateri šli gledat nogometno tekmo Olimpi­je, drugi pa na sprehod po mestu. Od mesta smo se vsi skupaj poslovili pri neboticniku in si zadnjic ogledali lepote Ljubljane. V petek, 27. julija, smo iz Trsta odleteli nazaj domov, v naš Buenos Aires, kjer so nas do­maci nestrpno pricakovali! RAST XLVII STRAN 2 27. AVGUSTA 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA RAST XLVII | Vtisi po potovanju • Fiona Beltram Najbolj sem uživala, ko sva se z Viktorijo us­tavili za pol ure sami na Triglavu. Bili sva zelo utrujeni in sva se morali ustaviti, ker se je Vik­toriji pokvarilo obuvalo. Malo sva se spocili in pili vodo, ko sva cakali na voditelja. • Viktorija Burja Ko smo neki vecer imeli prosti cas v Ljublja­ni sem se sprehajala z Natašo. Šli sva vecer­jat golaž in ljubljanski zrezek. Kasneje je bila huda nevihta. Polomil se nama je dežnik in sva se mokri vrnili v dijaški dom. • Erika Cec 18. julija smo se po petih dneh vrnili nazaj v Bežigrad. Vesela sem bila, da smo bili zopet skupaj. Pospravili smo kovcke po sobah in se odpravili na pot. Šli smo na Debelo pec in lepo hodili do vrha. Bil je krasen razgled. Najboljše je bilo, da je pes Laki z nami prehodil vso pot! • Tatiana Erjavec Takoj prvi dan, ko smo se vrnili od obiska so­rodnikov, smo šli na Debelo pec. Pot je bila zelo naporna. Ko smo prišli na vrh smo imeli prekrasen razgled. Popoldan, ko smo prišli do koce, smo se udeležili svete maše v naravi. Ko smo se vracali do avtobusa sem se veliko po­govarjala z razlicnimi osebami. • Andrej Fekonja Najbolj lepo mi je bilo v Šentjoštu, ko je gos­pod Tone Kuntner recitiral z nami in nam go­voril o slovenski domovini. Nikoli ne bom po­zabil objema s pesnikom! Vas Šentjošt mi je bila zelo všec in vsi, ki so nas tako lepo sprejeli. Dolenjska mi je bila pa najbolj všec. • Martina Filipic Ko smo imeli štiri proste dni, da smo obiskali sorodnike ali znance, sem po sedmih letih do­pisovanja prvic videla prijateljico Nušo. Zelo lep je bil najin prvi objem in obe sva bili zelo veseli snidenja. Pokazala mi je Maribor in spoznala sem njene starše, družino in prijatelje. Obljubili sva si, da jo bom šla še nazaj obiskat, ona pa bo prišla k nam, da bo spoznala Argentino. • Mati Gaser Kraj, ki mi je bil najbolj všec je bilo mesto Ljubljana. Zelo je lepo, ceprav malo majhno vendar tudi moderno. Všec mi je bilo Tromo­stovje, Prešernov spomenik in Franciškanska cerkev, ki je zelo lepa in velika. Rad sem šel v BTC, kjer sem kupil veliko ob­lacil in elektronskih reci. Bled, Bohinj, Portorož in Piran so tudi lepi kraji, kjer sem veliko plaval v vodi in se zaba­val s prijatelji. • Matjaž Godec Najbolje mi je bilo, ko smo nastopili v Šentjoš­tu. To pa zato, ker ko smo koncali s progra­mom je pesnik Tone Kuntner z nami recitiral poezije, ki opisujejo lepote Slovenije, naše drage domovine. Na koncu smo se pa še vsi skupaj objeli. • Martin Grbec Najbolj sem užival, ko sem obiskal mojega strica. Nisem ga poznal in tudi njegove druži­ne ne. Vesel sem, da smo se srecali. • Natasha Grbec Najbolj mi je bilo všec, ko smo šli na Triglav. Biti na vrhu je bilo skoraj neverjetno. Obcudovali smo soncni vzhod in vsa RAST je pela razlicne pesmi Zacutili smo mir. Ko smo šli dol, mislim, da nikoli v življenju nisem bila tako vesela, kot takrat, ko sem zagledala avtobus in šoferko Edito, ki nam je prinesla hrano in pijaco. Na mladinski poletni šoli sem spoznala prija­telja Nenada iz Makedonije in Lukrecijo iz Ita­lije. Ko smo šli v Atlantis sem jo naucila igrati na ukelele. Lepo je bilo tudi, ko smo se sprehajali s stri­cem Lojzetom. • Tomaž Jarc Zelo zanimivo mi je bilo, ko smo obiskali Rim. Pogrešam obisk v Šentjoštu, kjer so nas bili ljudje zelo veseli in prijazni. Dolgocasno mi je bilo v Cateških toplicah. • Niko Kastelic V Bohinju mi je bilo zelo všec. Po jezeru smo šli s supom in prišli do velike skale. Voda je bila tam globoka, da smo lahko iz nje skakali. Sploh nas ni zeblo, ker je voda imela prijetno temperaturo. • Milena Kocmur Sedemindvajseti dan (23. julij) smo se odpra­vili na Triglav. Težka mi je bila pot do Aljaževe­ga stolpa. Lepo je bilo, kako smo si med prija­telji pomagali. Lažje je bilo, ko smo si na poti nazaj pomagali Martin Miklavc, Erika Cec in Milena Llallire. Veliko smo se tudi pogovarjali. Bila je zame zelo pomembna izkušnja. • Tadej Kržišnik 24 . julij je bil zame najlepši dan v Sloveniji. Zgodaj zjutraj smo vsi zmrznjeni vstali na Kre­darici. Vreme ni bilo najlepše ampak, ko smo šli proti vrhu se je izboljšalo. Neverjeten lep razgled smo imeli po poti. Še sedaj ne verja­mem, da nas je vseh trideset, spremljevalci in vsa skupina RASTi, prišlo do Aljaževega stolpa. • Niko Leber Z mojimi starimi starši sem obiskal Maribor. Od tam je bil doma moj stari ata Leber. Ko smo prišli do rojstne hiše smo srecali gospo, ki ni vedela za nas. Potem se je približala sta­rejša gospa, ki je poznala mojega pradeda in je bila vesela, da se je srecala z Leberjem iz Argentine. • Milena Llallire Najbolj mi je bilo všec v Bohinju. Tam smo si ogledali slap Savica in slapovi so mi zelo všec. Ves dan smo se lepo imeli in tako preživeli enega od zadnjih dni. • Damijan Malovrh Na potovanju po Sloveniji mi je bilo najbolj všec mesto Ljubljana. Zelo lepa sta se mi zdela Tromostovje in Prešernov spomenik. S prijatelji smo se po mestu sprehajali, jedli in nakupili drugacne reci. Ljudje so zelo lepo ravnali z nami. • Clara Mazičres Šentjošt je bil zame poseben kraj. Ljudje so nas sprejeli z odprtimi rokami. Predstavili smo se in po nastopu so nam ponudili okusno potico. Skupaj z domacimi mladimi smo igrali odbojko in nogomet in se lepo zabavali. • Martin Miklavc Kraj, ki mi je bil zelo všec je bil Bled, kjer je zelo lepa narava in veliko ljudi. Zelo lepo je tudi v Ljubljani in Šentjoštu. Na mladinski po­letni šoli sem pridobil prijatelje iz Italije. Lepo mi je bilo tudi na veselicah, kjer smo veliko plesali. Irina Podržaj Šentjošt se mi je zdel precudoviti kraj. Zacudi­la sem se nad mirno in lepo naravo. Vse osebe s katerimi sem se srecala so pri­pomogle, da mi bo potovanje za vedno os­talo v spominu. Težko bi mi bilo izbrati samo eno. Moram priznati, da sem spoznala tudi nove prijatelje. Konec koncev, Slovenija je prekrasna in, ce jo uživaš z najboljšimi prijatelji je enkratna dogodivšcina. • Kristijan Pregelj Užival sem, ko smo šli v Postojno. Zelo mi je bil všec Predjamski grad in Postojnska jama. Zanimivo se mi je zdelo Tromostovje. Na potovanju so se mi priljubili Mirjam, Niko in Edita. Vedno jih bom imel v lepem spominu. • Saši Selan Najbolj mi je bil všec Triglav. Vesela sem, ker smo letos vsi lahko prišli do Aljaževega stolpa. Tudi, ce je bilo težko smo si vsi med seboj po­magali. Med potjo smo se tudi smejali in peli, da bi si olajšali pot. Nekateri smo bolj uživali kot drugi ampak smo vsi dobro prišli, hvala Bogu! • Martin Seljak Bohinj mi je bil zelo všec. Tam smo si lahko ogledali veliko lepega, cesar v Argentini ne vidimo vsak dan. Videli smo slap Savica in je­zero. V jezeru smo se kopali in zabavali. Blizu Bohinja se je rodila moja stara mama, veliko sem se spominjal nanjo. • Natalija Smole Prvi dan v Italiji se mi je zdel precudovit. Že takoj, ko smo stopili dol iz letala, mi je bilo vse všec. Zgodaj zjutraj je bilo zelo ganlji­vo, ko smo na splošni avdienci videli papeža Franciška. Med potovanjem smo bili vsi dobri prijatelji med seboj in smo se lepo razumeli. Slovenija je  cudovita in upam, da se bom še kdaj tam sprehajala. • Luka Trpin Ko smo obiskali Šentjošt sem šel na pokopa­lišce in zmolil na grobovih mojih prednikov in sorodnikov. Zjokal sem se, ker sem se spom­nil na mojega starega oceta, ki je iz tega kra­ja  doma. Potem smo imeli nastop, za katerega mis­lim, da smo se vsi potrudili, da bi najboljše nastopili. Nazadnje sem šel v gostilno, ki je bila od mo­jih prednikov in videl, kje je živel stari ata s svojo družino. Doživel sem prekrasen dan. • Igor Zupanc Najbolj mi je bil všec Bohinj. Tja smo šli v ce­trtek, 26. julija. Najprej smo pokosili, kar smo imeli seboj potem pa sem se šel kopat. Z Ni­kom Puntarjem in Nikom Kastelicem smo na­jeli supa. Sprehajali smo se po vodi in skakali s skal. Tam je bilo krasno! • Maksi Žnidaršic Najbolj mi je bilo lepo, ko smo bili na Taboru Slovencev v zamejstvu in po svetu, ki ga or­ganizira društvo Slovenija v svetu. Tam smo nastopili in recitirali Kuntnerjevo pesem Jaz te imenujem mati. Po programu je gospod Kuntner prišel do odra in nam cestital. Skupaj z njim smo recitirali njegovo pesem Družina. Vsi smo jokali od veselja. RAST XLVII PRI PREDSEDNIKU PAHORJU Predsednik Republike Slovenije, Borut Pahor, je v sredo, 25. julija, sprejel mlade dijake  Sre­dnješolskega tecaja Marka Bajuka. Vabilo je predsednik Pahor osebno izrazil društvu Zedi­njena Slovenija in nacrt se je uresnicil v casu obiska skupine abiturientov v Sloveniji. Tako je o dogodku porocal predsednik Pahor: Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes v Vili Podrožnik sprejel dijakinje in dijake, ki v Buenos Airesu obiskujejo Slovenski srednješolski tecaj ravnatelja Marka Bajuka in se te dni mudijo na obisku v domovini. Mladi so posebej za sprejem pri predsedniku repu­blike pripravili kratek glasbeni nastop, v kate­rem so s pesmijo in poezijo predstavili, kako obcutijo domovino. »Veselimo se vseh vas, ki ste nas sprejeli, ki nas sprejmete in nam po­magate še bolj ljubiti drago Slovenijo. Uresni­cile so se nam dolgoletne želje s sošolci cutiti Slovenijo. Hvala vsem,« so v en glas odmevale njihove besede hvaležnosti. »Imamo eno domovino in zelo cenim, da s takšno energijo, zavzetostjo, srcnostjo in clo­veško dobroto cuvate slovenski jezik,« je mla­de Slovence iz Argentine nagovoril predsednik Pahor. Ob obisku jim je predsednik republike podaril zastavo Republike Slovenije, simbol naše enotnosti, v znak hvaležnosti za nepre­cenljivo poslanstvo, ki ga opravljajo pri ucenju slovenskega jezika v Argentini in krepitvi do­moljubja tam živecih Slovencev. »To posebno protokolarno priznanje vam podarjam kot znak hvaležnosti in z visokimi pricakovanji glede va­šega dela v prihodnosti,« je dejal predsednik Pahor. V imenu dijakinj in dijakov je zastavo sprejela gospa Tatjana Modic Kržišnik, podrav­nateljica tecaja, ki se je predsedniku republike zahvalila za sprejem in izkazano priznanje. V luci Cankarjevega leta je predsednik repu­blike vsem slovenskim osnovnim šolam v Ar­gentini podaril knjižno zbirko Cankar v stripu vrhunskih slovenskih avtorjev in ilustratorjev, srednješolskemu tecaju pa Cankarjevo delo Podobe iz sanj. V Argentini deluje osem osnov­nih šol, ki jih je lani obiskovalo 258 (dvesto oseminpetdeset) otrok. Na srednješolski ravni deluje Slovenski srednješolski tecaj ravnatelja Marka Bajuka, ki ga obiskuje okoli 100 (sto) dijakov. V Argentini po ocenah živi približno 30.000 (trideset tisoc) slovenskih izseljencev in njihovih potomcev, ki so se tja preseljevali v treh obdobjih, glavnina v obdobju med obema svetovnima vojnama. Slovenskih državljanov je v Argentini okoli 5.000 (pet tisoc). Oktobra 2016 se je predsednik republike Borut Pahor mudil na uradnem obisku v Ar­gentinski republiki. To je bil prvi uradni obisk predsednika Republike Slovenije v Argentini. vir: Facebook Borut Pahor STRAN 3 SVOBODNA SLOVENIJA | 27. AVGUSTA 2018 ZACETEK NOVEGA OBDOBJA ZA ARGENTINO Mogoce naslov zveni malo naivno, vem. Tis­ti, ki imamo že nekaj sivih las in veliko spomi­nov na dinamiko institucij v Argentini, nismo nikoli imeli te casti, da bi doživeli razvoj vre­dnot v naši družbi. Bolje je, ce ne govorimo o tem, saj je zelo bolece. Tudi v preteklosti smo imeli veliko kriz, kot tista leta 2001. Za mnoge je bila najhujša, saj je Argentina takrat res dosegla dno in so ljudje prvic vzhiceni šli na ulice, da bi zahtevali odstop odgovornih. Mislili smo, da se bomo spremeni­li. Pa se vendar nismo naucili nicesar. Vzhice­nost ni bila dovolj, nic se ni spremenilo, saj se je položaj slabšal in se nismo razvili kot družba. Tokrat se nam dogajajo stvari, ki jih nismo vi­deli nikoli prej in so tako neverjetne, da si težko predstavljamo, da bi lahko Argentinci nadalje­vali v tej smeri, ne da bi to spremenilo usmeri­tev naših vrednot, ceprav smo navajeni na naj­bolj za lase privlecene novice že od otroštva. Doživljamo legendarne dogodke in vsak dan smo bolj preseneceni nad skoraj filmskimi po­drobnostim te ogromne in pokvarjene korupci­je v naši zgodovini, v casu kirchnerjeve vlade. Nekateri to primerjajo z »Lava jato« v Bra­ziliji. V Braziliji so namrec odkrili korupcijo že samo z darilom luksuznega avtomobila di­rektorju Petrobrasa in Lula je v zaporu zaradi stanovanja, ki ga je dobil pri nekem izsiljeva­nju. Tako so pocasi padala najvecja brazilska podjetja in pripeljala do vec kot dvoletne recesije v državi.  Pri Argentini pa se ne gre za avtomobile ali stanovanja ampak nešteto torb z astronomskimi vsotami denarja. Šlo je za nešteto letalskih in avtomobilskih prevozov s tolikšnimi vsotami denarja, da ga je bilo ne­mogoce šteti, zato so ga tehtali. Kljub temu pa se tragedija ne konca pri teh uradnikih. Pri tem je vpletenih mnogo podje­tnikov. Pa niso bili samo uradniki in podjetniki. Bilo je mnogo zaposlenih, na obeh straneh, ve­liko voznikov remisev in letalskih pilotov, ki so prenesli to ogromno vsoto denarja, nadzorniki in policaji, ki so pustili, da gredo vrece denarja mimo, bankirji in financniki, ki so prenesli to vsoto, poslanci, ki so legitimirali to plenjenje, sodniki in tožilci, ki so ob tem molcali. Seznam pa se podaljšuje, ne smemo pozabiti namrec še na tiste, ki so zaceli »delati« za državo med to neustavljivo orgijo, ljudje, ki so se »upokoji­li«, ne da bi prispevali nic za pokojnino, igralci in umetniki, ki smo jih sponzorirali, mladi, cigar leno navdušenje smo prav tako financirali.  Tu so še vsi »prijatelji« omenjenih, prav tako fi­nancirani. Govorimo o grozni družbeni bolezni, pandemiji pomanjkanja vrednot, ki nas je oro­pala vsakršne pameti. Osumljenih je toliko, da težko lahko verjamemo v spremembo, težko verjamemo, da bi se to stanje v katerem živi­mo sedaj koncalo z ocišcenjem naših starih in unicujocih argentinskih navad. Ja, res je, da je veliko slabih znakov, ki ka­žejo na to, da najbolj razvratno še ni ganilo naš obcutek za spodobnost. Videli smo ljudi, ki so šteli gore denarja v Rosaditi in nas ni dovolj pretreslo. Videli smo posnetke, kako so na skrivaj odnesli vse dokaze iz Rosadite, pa nas ni ganilo. Videli smo podjetja, hotele, posestva, ki so pripadali javnim uslužbencem in na nas ni naredilo nobenega vtisa. Videli smo pod-sekretarja, ki je odnesel 9 milijonov dolarjev v sumljivi samostan in od nekdaj ne­zaposleno hcerko bivšega predsednika s 5 mi­lijonov dolarjev na svojem tekocem racunu, pa ni bilo dovolj, da bi nas razjezilo. Vse to je postalo nekaj tako normalnega, da izgleda, da je to naš nacin življenja in mišljenja, ceš, saj smo vsi umazani; a ni vendar dovolj Argentin­cev izven tega umazanega brezna, ki bi nam lahko podali cisto roko in nas izvlekli iz tega? Že nekaj casa nam sveti medlo upanje. Je prevec medlo, to je res, pa vendar se bori, da bi ostalo. Komaj po nakljucju, je policistka našla torbo Antonina Wilsona in smo lahko izvedeli kaj se je dogajalo. Zaradi preproste cistilke, smo lahko izvedeli o nepravicni torbi polni denarja, ki je spodila ministrico Michelli. Zaradi vztrajanja nekega novinarja smo bili prica priznanju Farińe, financnika, ki je cez noc postal milijonar, in iz­vedeli smo o zapletenem poteku poti denarja K, kakor ji pravijo.  Komaj in po zaslugi pritiska nekaj Argentincev, je okrožni tožilec Campagno­li ušel politicnemu sojenju zaradi preizkovanja enega teh pokvarjencev, izprijenega Lazara Ba­eza. Zaradi izjav preslišane gospe, smo lahko izvedeli o ogromnem ropu, ki ga je izvajal bivši državni podpredsednik. Zaradi nepricakovane izjave nekega zaprtega morilca, smo izvedeli o strah vzbujajoci perverznosti bivšega kandida­ta za guvernerja, in ga nismo volili. Zaradi po­guma enega samega državnega tožilca, ki si je upal obtožiti bivšo predsednico in zaradi katere je bil umorjen, smo izvedeli o skrajni zlobi te organizacije, ki je vodila argentinsko nedostoj­nost. Zaradi nejasnega pojava nekih pozabljenih zvezkov, smo lahko koncno razumeli, kako je delovala najvecja kriminalna organizacija  v naši zgodovini. Zaradi vztrajnosti enega samega sod­nika, imamo vsaj eno osebo pri argentinskem sodstvu, ki je sposobna preiskovati to ogromno plenjenje, ki predstavlja najbolj temni greh. Komaj še lebdimo na površju, le še nos nam moli iz vode. Skoraj smo postali druga Vene­zuela. Skoraj smo izvolili nadaljevanje tega razvrata, ki nam je bil tako všec.  Skoraj ne bi izvedeli vseh teh stvari. Skoraj je prišlo do tega, da bi ti prestopniki ostali nedotaknjeni in da bi se ta kup denarja pozabil in se ga ne bi nikoli iskalo. Skoraj ne bi opazili, da politicna nemo­ralnost je brezvestno zvesta svojim bratom, kot sta bivša predsednika Menem in Kirchner. Skoraj bi vsi ti pereci problemi družbene nes­podobnosti postali del našega normalnega vsakdana. Bili smo zelo blizu prepada. Kot tisti gol v zadnji minuti, ki nas reši pred porazom, Argentinci se vedno znova rešimo tega, da bi za vedno ostali ujeti v neuspehu, po nakljucju. Nismo padli v prepad, ampak prepad ostaja tam, le korak stran. Vsaj spo­sobni smo ga bili prepoznati, z vsemi svojimi skesanci, ki so pripovedovali podrobnosti naj­vecje državljanske nesramnosti, kar smo ji bili prica v naši zgodovini.    Tako kot nepricakovana strela, ki je spreme­nila smer življenja zdravnice Glorie Polo v Ko­lumbiji, tako je Argentino zadela nezaslužena strela zgodovinskega pregleda. Naše najbolj razvratne navade nas koncno presenecajo. Ali bo to res sprememba in zacetek novega ob­dobja za Argentino ali bomo to kmalu pozabili v tej naši nesposobnosti, da bi premagali naše razvade?  Molili smo za našo državo. Samo ta nenadni cudež vesti, nam daje upanje v to, da verjamemo, da ni še vse izgubljeno. V tem tre­nutku moramo najvec moliti, da bi se ta cudež podaljšal v casu, ko traja to našo državljansko spreobrnjenje. To bo bolece spreobrnjenje, saj ti po navadi so. Ceprav bomo trpeli gospodar­sko pomanjkanje, ne smemo se ustrašiti kajti, tako kot je pravil neki profesor, krize niso nikoli gospodarske, so vec kot samo to, in materialna blaginja lahko pride samo ce se odlocimo, da ravnamo pravicno. JL/AC IN MEMORIAM Andrej Capuder 23. 11. 1942 - 22. 8. 2018 Umrl je književnik in univerzitetni profesor Andrej Capuder, prvi kulturni minister v samostojni Sloveniji. 105 LET BORISA PAHORJA Zagovornik zamejcev, pricevalec zgodovi­ne, pisatelj in mislec Boris Pahor praznuje 105. rojstni dan. Njegovo življenje je zgoš­cena zgodovina 20. stoletja, ki so ga zazna­movali totalitarizmi in vojne. Pahor še ved­no govori zanosno in ostaja neomajen pri svoji ideji o samostojnosti in samozavesti slovenskega naroda. Boris Pahor vse svoje dolgo življenje opozar­ja na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam, ter na nujnost samoza­vestne, pokoncne drže v najširšem pomenu besede, ki lahko temelji le na dobrem pozna­vanju zgodovine in lastne identitete. Tako ni nakljucje, da je ob njegovi 105-le­tnici izšla tudi knjiga o Edvardu Kocbeku in njegovi vlogi v Osvobodilni fronti. Z delom Brez Kocbekovega sodelovanja ne bi bilo Osvobodilne fronte je želel Pahor še enkrat opozoriti na vlogo prijatelja, kršcanskega socialista, v casu druge svetovne vojne cla­na OF-a, in na krivico, ki se mu je zgodila v povojnem casu, ko se ga je hotela oblast odkrižati. Pred dnevi je izšla tudi knjiga Darke Zvo­nar Predan Boris Pahor – Najini pogovori, v kateri so zbrani avtoricini intervjuji s pi­sateljem v zadnjih 14 letih. To pa ni samo knjiga intervjujev, bralcu ponuja tudi pole­micen odziv nanje. Pogovore s pisateljem dopolnjujejo avtoricina razmišljanja ob raz­licnih jubilejih in dogodkih, tako ali drugace povezanih s »fenomenom Pahor«. Knjigo bogatijo številne fotografije iz pisateljevega osebnega arhiva. Boris Pahor je bil že v mladosti prica raz­rašcanju nacionalisticne in fašisticne ide­ologije v Italiji. Komajda sedemleten je vi­del požig slovenskega Narodnega doma v Trstu, prav tako pa je kot mladostnik zelo trpel ob prepovedi maternega jezika. Tako se je prelevil v zapriseženega borca za pra­vice ogroženih jezikov in pripadnikov ogro­ženih kultur. Pisateljevo življenje je zelo zaznamova­la tudi taborišcna izkušnja, ki jo je strnil v romanu Nekropola. Prav ta knjiga mu je prinesla svetovno slavo. Pahor podpisuje vrsto literarnih del, za katera je prejel vec nagrad, med njimi Prešernovo nagrado in francoski red legije casti. Veckrat se ga omenja kot slovenskega kandidata za No­belovo nagrado. »Naj bo mrtvo, kar je bilo« Kot je že veckrat poudaril, so ga v tujini prepoznali prej kot doma. O državi Sloveniji ima tržaški pisatelj vedno jasno mnenje. V nedavnem intervjuju je izrazil svojo željo, da bi Slovenija našla nacin, kako predelati preteklost, »obžalovati, kar je treba obžalo­vati, in drugo pustiti ob strani«. »Naj bo mrtvo, kar je bilo, in naj živi ide­ja o enotnosti in bratstvu v sporazumu za rešitev slovenske države,«pravi Pahor. To misel bi napisal tudi v oporoki, kar pa ne bo storil, ker, kot sam pove, poudarja vselej eno in isto. In svoje stališce bi rad ponovil še velikokrat, predvsem mladim, da bi se ti bolje zavedali svoje umešcenosti v svet, svoje preteklosti in svoje prihodnosti. Kot je na petkovi predstavitvi knjige o Kocbeku povedal Pahor, sam rojstnega dneva ne bo praznoval. Ko se je rešil tabo­rišca in kasneje jetike, si je rekel, »da se bo vsak dan poklonil skrivnosti življenja, da os­taneš živ«. Trst - MMC RTV SLO, STA V 76. letu starosti je umrl eden najbolj vsestranskih slovenskih ustvarjalcev, književ­nik, univerzitetni profesor, politik in diplo­mat Andrej Capuder, ki je življenje posvetil predvsem romanskim jezikom in književno­stim. Andrej Capuder se je rodil leta 1942 v Ljubljani v profesorski družini. Po koncanem šolanju na klasicni gimnaziji v Ljubljani je leta 1967 diplomiral in pozneje tudi doktoriral na romanskem oddelku FF Univerze v Ljubljani. Tam je nato 30 let predaval zgodovino franco­ske književnosti. Študijsko se je izpopolnjeval v Franciji. Zgo­daj se je zacel posvecati poeziji, ukvarjal pa se je tudi s prevajalstvom in leta 1972 opra­vil izjemno delo s prevodom celotne Dante­jeve Božanske komedije. Literarno klasiko je prevajal deset let, za delo pa mu je Društvo slovenskih prevajalcev podelilo Sovretovo nagrado. Poslovenil je tudi vrsto drugih del svetovne književnosti in misli, med drugim dela Petrarke, Luísa de Camőesa, Teilharda de Chardina, Ernesta Sabata in Kierkegaarda. Leta 1975 je izšel njegov romaneskni prve­nec Bic in vrtavka. Capuder je z delom vzbudil nezaželeno pozornost cenzure, zaradi cesar so ga umaknili iz prodaje. Med letoma 1982 in 2005 je izšla njegova romaneskna trilogija, sestavljena iz del Rapsodija 20, Iskanje druge­ga in Reka pozabe, v kateri je izpisal fresko na­cionalnega romana Slovencev v 20. stoletju. Sicer pa je ena poglavitnih tem v njegovi prozi in liriki odnos med moškim in žensko. V casu osamosvojitve je postal dejaven tudi v politicni sferi. Sam je to nekoc ubesedil, da ga je literarni demon ob slovenski pomladi pri­peljal v politiko. Bil je poslanec v parlamentu in prvi kulturni minister v samostojni Sloveniji (1990–93). Sledil je odhod v tujino; najprej v Pariz, kjer je bil veleposlanik med letoma 1993 in 1997, zatem še Rim, kjer je služboval med 2005 in 2009. Obenem nikoli ni opustil svoje znanstvene, literarne in pedagoške dejavnosti. Njegov opus obsega med drugim še dela Mozaik svo­bode, Pariški dnevnik, Slovenija brez meja, Henri Bergson, intuicija in misel, Rimski sone­ti, Povest o knjigah in Zamrznjene besede. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, v zad­njih letih med drugim Rožancevo nagrado za zbirko esejev Povest o knjigah. Znan je bil tudi v tujini, in sicer so mu podelili italijanski vite­ški križec in red francoske castne legije. Leta 2011 je bil izvoljen v Evropsko akademijo zna­nosti in umetnosti v Salzburgu. Na ministrstvu za kulturo so v izjavi za jav­nost ob Capudrovi smrti zapisali: »Pogosto sli­šimo, da koga bolj cenijo v tujini kot doma, žal je to v precejšnji meri veljalo tudi zanj: prejel je francoski red legije casti in italijanski viteški križec, v domovini pa že leta 1972 dobil Sovre­tovo nagrado za prevod Dantejeve Božanske komedij, nato pa šele 2014 Rožancevo za zbir­ko esejev Povest o knjigah«. Capuder je kulturo in svoje delovanje v njej ter zanjo pojmoval v širših okvirih, kot je to obicajno v slovenskem kulturnem dogajanju: »Odnos do njegove zapušcine bo odraz odno­sa Slovencev do vrhunske izobrazbe, izbruše­nega sloga in svobodne misli«, so sklenili. Ljubljana - MMC RTV SLO, 23. avgust 2018 STRAN 4 27. AVGUSTA 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA KJE NAJTI ŠE LEPŠI JE SVET? KOLEDAR 2. septembra Mladinski dan na Pristavi 8. septembra ob 15:00 Redni pouk SSTRMB 9. septembra Mladinski dan v Našem domu San Justo 12. septembra ob 15:00 Redna seja ZSMŽ Slovenska hiša 15. septembra ob 15:00 Redni pouk SSTRMB 15. septembra ob 20:00 Kulturni vecer SKA Slovenska hiša 22. septembra Proslava šolskih otrok na cast bl. Slomšku Slovenska hiša 23. septembra Mladinski dan v Slovenski vasi 29. septembra 15:00 Redni pouk SSTRMB 20:30 Pevsko glasbeni vecer Slovenska hiša 30. septembra ob 10:00 Zahvalna sveta maša v buenosaireški stolnici ob 70-letnici prihoda v Argentino. Prekmurje Prekmurje verjetno ena od manj znanih tu­risticnih destinacij v Sloveniji. A vsekakor nic manj vredna obiska! Prav gotovo ne smete zamuditi zanimivih tock, ki vam jih danes priporocamo. Prekmurje z obiskom doživljajskega parka Vulkanija Pri Gradu na Gorickem je pred 3 milijoni let bruhal zadnji vulkan na obmocju današnje Slovenije. Ponovno so ga prebudili v doživljaj­skem parku Vulkanija, kjer ga boste ne samo spoznali, ampak dobesedno doživeli njegov izbruh. Ob tem boste spoznali še veliko zani­mivosti o vulkanih in geoloških znacilnostih našega planeta in še posebej Gorickega. Plecnikova cerkev Gospodovega vnebohoda, Bogojina V Bogojini stoji Plecnikova cerkev, ki jo po­znavalci uvršcajo med njegova najlepša dela.  Obisk Bogojine je smiselno združiti s potepanjem po Prekmurju in Gorickem. Cu­dovit izlet. Beltinci, Odranci, Turnišce Prekmurje s svojimi vasicami predstavlja krasno izbiro za eno ali vecdnevni izlet, iz­redno gostoljubno pa bodo obiskovalce sprejeli tudi domacini. V Turnišcu stoji cer­kev Marijinega vnebovzetja, osrednje božje­potno središce murskosoboške škofije, ki se jo še posebej splaca obiskati 15. avgusta, saj domacini vsako leto pripravijo veliko pra­znovanje, na katerem so vsi dobrodošli. Babicev mlin na Muri Najbolj znan med starimi mlini na Muri je Babicev in je vsekakor vreden ogleda. Naha­ja v obcini Veržej. V njem je mogoce kupiti tudi moko, saj mlin obratuje vse dni v ted­nu, po Muri pa vas popeljejo tudi s splavom. Terme 3000 S termalnimi vrelci so v TERMAH 3000 ustvarili carobni svet vodnih užitkov, kajti na 5.000 m2 se nahaja 28 bazenov. Vinarium Lendava Je najvišji razgledni stolp v Sloveniji, visok 53,5 metra, ki omogoca pogled na barvito pokrajino, ki sega od Lendavskih goric, kjer je stolp ponosno postavljen, pa vse tja do porecja Mure, in zajame prekrasen razgled na ravnice in gricevja Slovenije, Madžarske, Hrvaške in Avstrije. Na najvišjo razgledno plošcad stolpa se lahko udobno povzpnete z dvigalom ali pa se povzpnete po 240 stopni­cah in doživite vzpon na najlepšo razgledno tocko dalec naokoli na najbolj pristen nacin. Ko se naužijete prekrasnega razgleda, nare­dite cudovite fotografije in posnamete dih jemajoc »selfie« vec kot 50 m nad zemljo, vabljeni v pritlicje na dišece domace kuli­naricne užitke, pokušino vrhunskih lokalnih vin in sokov. NEDELJA, 30. septembra 2018 OB 10. URI a Zahvalna sveta maša v buenosaireški stolnici ob 70-letnici prihoda v Argentino. Diagonal 160 Nş 5776 Villa Loma Hermosa (1657) Buenos Aires, Argentina Tel / Fax: 54 (11) 4769-0581 / 1653 antonio@podrzaj.com.ar www.podrzaj.com.ar Temple 2780 - Lomas del Mirador Tel: 5168 6300 Fax | Fax: 5168 6305 www.hzgroup.com.ar Uredniški odbor Mariana Poznic, Erika lndihar, Jože Lenarcic, Marko Vombergar, Miloš Mavric Lektoriranje Lucijana Hribar, Mariana Poznic Oblikovanje Erika lndihar, Cecilija Urbancic | Glasilo Slovencev v Argentini Ustanovitelj Miloš Stare Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Predsednik Jure Komar SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina email svobodna.ba@gmail.com www.svobodnaslovenija.com.ar