467
PESMI
Tone Pavček Pesmi
SPOMIN NA DOLENJSKO
Bila je pokrajina
milina
bela skala - zeleni mah.
Bila je sinja ptica
daljina
deček, od hrepenenja plah.
Bila je v menjavah časa
glina
kri, groza in strah.
Bila trdota obraza
praznina
orožje v obeh rokah
in velika črna maša
tišina
sprana v sedmih vodah.
Zdaj je vse zgodovina
rana
in priča edina - prah.
DOLENJSKI VERZ
Rad imam tvoj verz, Dolenjska, dih čez griče, gozd in polja, ki ga piše dlan tuzemska po nareku iz vesolja,
Tone Pavček
da po tvojem milem svetu se pregiba gibek ritem, kot bi brhkemu dekletu valovile težke kite
zad po hrbtu, spred po prsih, po dveh grozdih neobranih, slajših kot rasto na trsih, žlahtnejših kot vino v Kani.
Oj ti verz, mehak, poskočen, verz homerske veličine, pred teboj stojim nemočen in ne najdem nate rime.
Naj, jecljavec, k tebi sedem in poslušam in poslušam, ko izreka vsebesede te dežele svetla duša,
kot da na visokih tonih valujoč nad pokrajino čista se svetloba lomi na bolest in na milino.
ČAS
Kam teče čas čez valovitost Dolenjske?
V kletev? K molitvi? Rešitvi?
V kašče bogate, v shrambe sabenjske, po drči strasti,
po vesti vsemuzadostni,
ali med listi nečistih dni
v črno prepadno, kjer ni
kamen na kamnu, a kost na kosti?
Kam teče čas čez Dolenjsko, čez nas?
Če ne bi vedel, bi vedel:
kdo je z ajdo rdečečrno obarval njivo na srčni strani,
468
PESMI
komu so bilje peli in kako mukoma celi se še krasta na rani...
A čas, zmeraj znova skaljen od vriskov in stokov sočasnih, pada kot dež, gost, nezaželen. Dolenjski v njen solzni predpasnik.
POTOK
Nikoli ga nismo klicali po imenu. Rekli smo mu samo potok, naš potok in vanj metali kamne in protje in svoj pretekli čas. Ostal je brezimen, za zmeraj imenovan
samo kot drevo, nebo, kot stvar, ki je živa, a nima imena. (Le na specialki je vris modre črte - belouška, ki se v zemljo žariva -in poleg neznanega imena droben zapis.)
Bil je ob ime že ob rojstvu, ko se spod skale je prvič pretočil v življenje bregov in trav, ko je veselo poskočil in delal prevale prek kamnov, ali poplave in za zmeraj ostal
samo potok. Ta, ki vre iz neznanega in se izteka v neznano. Gre v prazno? Pojf prst za nov klas v globinah, ali ga vase lovi druga reka? Morda pa teče, tudi neviden, samo skoz nas...
Potok brez imena, neskončno majhen, neznansko silen: prispodoba brezimnih, neslišni zven mnogih. Kot ti, ki tečeš skoz dan v prostranstvo nevidnega in potrjuješ krogotoke življenj, tudi oni opravljajo čudovito poslanstvo: večnega bivanja cilj in njegov prapomen.
JERBAS
Še ga vidim skoz let in spominov motnjavo, kako gre, velik, kričeče barvit, iz šibja spleten, od hiše do hiše in se polni, kako naložen tišči svitek pod sabo in mamino glavo.
469
Tone Pavček
kako roma počasi prek doline v naš grič
in drugi dan zopet v dolino, čez travnik in hosto
v mesto, na trg, po zaslužek - pogosto
za božji Ion, jerbas-romar. romar-nemanič
na gori revnih. Bil si to, preden čez prag si stopil tja čez skupaj z gospodarico. Zdaj od nje nosiš nove darove: prah
zvezd, noč večnosti, upa malo kresnico in roko, prosojno belo, ponovno živo, ki me spet boža in vodi v neizrekljivo.
PODOBA DEČKA
Prišel je, bolj žalosten kot vesel, na ta svet, da bi pel.
Prišel je poln upov in praznih rok na pomladni praznik otrok.
Prišel je majcen, droben, ubog in zatrobil v srebrni rog.
In pesem ne žalostna, a čudno mila se je čez svet potočila,
da so prisluhnile v gozdu ptice in vztrepetale bajalice,
da so se odtajale hude zmrzali na strmi previsni skali,
da so obstali hrasti in bori med hojo po temni gori
in so ljudje, začudeni, vsak po svoje ugibali, kdo neki to poje.
On pa je rekel samo: To ni pesem, to je ena sama ljubezen.
470
471_________________________________________________________PESMI
KABRNEK
O vinogradi v vigredi! Vriski veselja, vitki, visoki, veliki, znanilci žeje, zeleni kriki rozg proti nebu kot obeliski
želja, ki ženo iz telesa. O orgij velikonočni darovi: v listju, popju, v ožilju sokovi, ki butajo sem v tuzemska nebesa.
Pa pride Kurent, pijanski bog, pa pride čarovnica obla soseda in vzvalovf zelena beseda
med lističi, da se prikaže plod -blagovest grozda, čudežno bitje in v njem naša žeja in naše pitje.
ROJSTVO BESEDE
O črnem kosu, marjetici beli sanja zelena senožet, a jaz o polni zibeli komaj rojenih besed.
In jih gledam, kako neutrudno hodi ena k drugi v objem, kako počasi, težko in zamudno se rojeva njih pravi zven.
Tako se kakor iz davnih pracelic lušči v jutri nova poved in jaz poskušam iz listov marjetic, že odtrganih, spet sestaviti cvet.
VRAČANJE
Ves čas se vračam in sam postajam vračanje. Ne pomlajen, a ponovljen na neki drugi, drugačni noti hodim po stari strugi, sledi, poti prestavljen v času, postavljen v objem
Tone Pavček_____________________________________________________472^
samemu sebi kot v vzratno zrcalo. Vračam se. In ko neizprosno nihalo časa meri stari zven in novi izplen (pičel), vidim: ptice se niso vrnile v stara gnezda, samo jaz naj na prag bivših dni vrnem iz stare žile odteklo strast, v cvetju zamrli sad, nedobljene poljube in tudi nedane, krivdo jezika za netočnost besed, datume, ki so vžigali rane.
in v času s časom zabrisano sled. Ničesar nimam, kar bi mogel vrniti, samo to prehitro prehojeno pot in strah, da bi mogel še koga raniti, da bo še kdo umrl od svojih rok. Nebo se spušča k tlom. Dan se zapira in jaz se vračam, ne vem več po kaj. Po luč, ki je na začetku izvira, po nežnost rose ali dokončnost saj?
ČAS ZA ZAHVALO
Naslonjen na mali plot, kar ga je še med menoj, enodnevnim, in ničem, kakor s postanka oaznega kličem mile sence - ptice ubežnice:
Pridite, ljubi, kjerkoli že ste, s svetlih ozvezdij, iz mraka podzemlja, čas je, da skupaj k bogu življenja v molitvi preganemo ustnice;
čas je za radost in za zahvalo za vsakodnevnega razkošja drobir: rožo, srečanje, misel, a tudi za kalo negovorljivih besed, za vpesemvzetje -
to besedovanje z vami - za razodetje, da je neskončna milost večer.
472