Dve Gorici - eno mesto, Ena Gorica - dve mesti
Author(s): Vinko TORKAR
Source: Urbani Izziv, No. 14, INOVATIVNO MESTO (november 1990), pp. 51-52
Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije
Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179955
Accessed: 26-09-2018 08:01 UTC
 
JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide
range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and
facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org.
 
Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at
https://about.jstor.org/terms
This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of
this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/.
Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve
and extend access to Urbani Izziv
This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 08:01:27 UTC
All use subject to https://about.jstor.org/terms
 URBANI ÎZZIV
 št. 14/1990
 Vinko TORKAR
 Dve Gorici - eno mesto
 Ena Gorica - dve mesti
 Gvardiančič versus
 Ravnikar
 Med prvo urbanistično zasnovo No-
 ve Gorice na solkanskem polju (B.
 Gvardiančič) in Ravnikarjevo, po
 kateri se je mesto začelo graditi, je
 razlika predvsem v tem, da v drugi
 zasnovi zazija 300 metrov širok pra-
 žen pas ob meji.
 Gvardiančičeva zasnova je grajena v
 prepričanju o bodoči združitvi oběh
 Goric. Nova Gorica bi tako pred-
 stavljala le novejši del Velike Gorice.
 Celotno novo mesto (oz. "soseska")
 je zasnovano ob glavni mestni osi,
 današnji Erjavčevi ulici, ki povezuje
 obe mesti in omogoča kasnejšo
 združitev v eno mesto.
 Druga, Ravnikarjeva zasnova vero v
 morebitno kasnejšo združitev pov-
 sem opušča. Med mestoma zazja 300
 metrov širok pražen prostor, prostor
 bodeče žice in potencialnih minskih
 polj.
 Novo mesto je zasnovano kot samos-
 voje, avtonomno in moderno mesto.
 "... Zgradili naj bi nekaj velikega,
 le pega in ponosnega, nekaj, kar bi
 sijalo prcko meje ..." (po pričevanju
 prof. Ravnikarja). Moderni urbani-
 zem oz. urbanizem moderne posta-
 ne tako tudi orožje v emancipaciji
 nove družbene ureditve. Razlika
 med starim in novim mora biti raz-
 vidna tudi na ravni forme.
 Chaux I versus Chaux II
 Kot poudarja Emil Kaufmann v zna-
 meniti knjigi Od Ledouxa do Le
 Corbusierja, se v primer u mesta La
 Saline de Chaux, prvega idealnega
 mesta industrij^ke dobe, v prehodu
 od prvega plana k drugemu zgodi
 eden najvcčjih prelomov v zgodovini
 arhitekture (urbanizma), in sicer
 zlom klasično baročne enotnosti
 forme.
 51
This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 08:01:27 UTC
All use subject to https://about.jstor.org/terms
 št. 14/1990
 Rqjeva se nova paradigma (v Khu-
 novem smisi u).
 V drugem planu za La Saline de
 Chaux so zajete že vse prvine Le
 Corbusierjevega Sodobnega mesta:
 prometne osi, paviljonsko zasnovani
 objekti v zelenju, proizvodnja in
 obvladovanje le-te (direktor) v sre-
 dišču, narava kot bistven element
 mesta, socialni programi objektov
 itd. Rodi se moderni urbanizem oz.
 urbanizem moderne.
 Nova Gorica nosi po zasługi prof.
 Ravnikarja, Le Corbusierjevega
 učenca, močen pečat modeme.
 Chaux I in Chaux II sta si v istem
 *
 razmerju kot nova in stara Gorica,
 sta dve različni paradigmi s sebi
 lastnimi zákonitostmi. Ni ju mogoče
 samovoljno združiti v eno, ne da bi
 eno ali drugo identiteto izničili.
 Somestje
 Oba zgoraj navedena primera pri-
 čata dvoje: da je Nova Gorica
 zavestno nastala kot samosvoje
 mesto in da njena različnost (mesto
 modeme) ni zgolj naključje, temveč
 da je utemeljena v retroverigi: Rav-
 nikar - Le Coubusier - Ledoux - (Ak-
 ropola?).
 Meja, ki je Gorici odvzela zaledje, je
 generirala novo mesto tik ob starem
 in ustvarila enkraten fenomen: so-
 mestje dveh (paradigmatsko) različ-
 nih mest.
 Starih, po izvoru in zasnovi klasično
 baročnih mest je veliko, povsem no-
 vih mest, mest modeme, pa je zelo
 malo. Somestij skoraj ni.
 Vinko Torkar, dipl. inž. arh., Nova Gorica
 52
This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 08:01:27 UTC
All use subject to https://about.jstor.org/terms