Leto XXV.
Poštnina plačana v gotovini.
Lendava, 30. januara 1938.
Štev. 5.
Cena 1 Din.
Vredništvo v Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina.
Letna naročnina v državi 30 Din., mesečno 2 50 Din., v inozemstvi 72 Din., mesečno 6 Din. z M. Listom letno 100 Din. Na sküpni naslov pri širitelaj v državi je letna naročnina 24 Din., mesečna 2 Din. — Plačati se mora naprej. Štev. položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. — Cena oglasov : Cela stran 800 Din., pol stran 400 Din. i tak niže Poslano i med tekstom vsaka reč 2 D., mali oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1·50 Din.
Razgled po katoličanskom sveti.
Samostani i sovjeti. Poljski tisk je iz „Brezbožnik-a“, uradnoga glasila Zveze brezbožnikov povzeo sledeče podatke: od oktoberske revolucije so komunisti v Rusiji zaprli 673 samostanov. S tem si je Sovjetska oblast prigrabila 1,655.080 ha zemle i v gotovini 4.2 milijardi rublov. Iz državne posesti je prišlo v državno tüdi 84 veleposestev, 436 mlekarn, 802 živinorejskih postaj, 1112 menših posestev, 311 čebelnjakov, 704 sirotišnic, 277 špitalov za deco. Vojni komisarijat je pri tom zasegao 188 bivših samostanskih zgradb, 287 ostalih zgradb so pa prevzeli drügi komisarijati.
Smrt morilca dühovnikov. Španski list „El Castellano Burgos“ je nedavno pisao : Luis Fernandez Espinar je bio ravnateo voze v Almeriji. Na zvüna se njemi ne poznalo, da je vdani alkoholi, samo to je bilo znano, da je kak dijak grozovito pijančüvao. Zato je zavolo nerednoga živlenja zgübo slüžbo. Gda je pa zmagala „ljudska fronta“, je znova prišeo v slüžbo. Po upori na-
cionalistov je postao pravi krvolok. Vsakši večer je pijan odkoračo v vozo i tam med glasnim ploskanjom podrejenih z revolverom postrelao 3 ali 4 ujetnike, kak odlične osebe tak preproste delavce, se razmi tüdi vnoge dühovnike. Ali prišla je kazen: zbetežao je, pozvali so doktora, ki je ugotovo raka. V poudrügom meseci je zdravnik napovedao smrt. Strašnih bolečin njemi zdravnik ne mogeo povišati, ka ne meo morfija niti drügih mamil. Zavolo bolečin je betežnik večkrat pobesno, na vüsta so njemi prišle pene, glas düšne vesti ga je pa mantrao še bole, da je kričao: „Vej sem ne bio jaz ! Prisili so me! Nikoga sem ne vmoro !“ Zadje dni pred smrtjov je kričao: „Spovedao bi se rad! Katoličan sem ! Dajte mi dühovnika !“ Njegova žena, ki je mogla poleg njega dosta pretrpeti, njemi žalostno odgovarjala: „Gde pa naj vzememo dühovnika, vej si pa sam vse postrelao.“ — Pet njegovih lüdi ga je zakopalo v neposvečeno zemlo.
Sv. Ivan Bosko i mladina.
(Ob 50 letnici smrti).
Iz Don Boskovoga srca se je razlevala kak iz brezdanjega stüdenca na vse lüdi močna lübezen, ki je vse vabila k sebi, vse rešavala, vsem odpüščala, vse z blagoslovom napunjavala. Vsem je postao vse, da bi vse pridobo za Kristuša. Celo živlenje je obrno na hasek bližnjega. Najvekši njegovi lüblenci pa so bili dečkeci. Do teh je gojilo njegovo očinsko srce najnežnejšo lübezen.
Kak negda Jezuš, je naš svetnik zvao k sebi dečico, jim odpirao svojo lübezen i jim dobrote delio. Pod plašč svoje lübezni jih je zbirao i med njimi najšeo svoje najvekše veselje. Z medenov sladkostjov, štere se je navzeo od Frančiška saleškoga, jih je vabo k sebi. S tistov dobrotlivosjov, štero je zajemao iz zgledov božega Zveličara, jim je posvetio vse svoje moči, da bi jih pridobo za Boga. Komaj je sprejeo dečka v zavod, je kak lübeči oča hodo okoli njega, želeč si pridobiti njegovo lübezen i odkriti njegovo srce. I düšice so se njemi odpirale kak cvetice v jütrašnjem sunci.
Ta njegova lübezen do mladine je bila tak močna, tak globoka, da se je ne vstrašo nikših težav, nikših groženj, nikših nevarnosti. Ta lübezen ga je nagnola, da se je odpovedao vsem prijetnostim toga živlenja. Za njo je postao dühovnik. Da bi se njoj mogeo popunoma posvetiti, je ne stopo v redovni stan, ne je sprejeo fare ali drüge slüžbe v škofiji. Sv. Oča Pij IX. so ga šteli meti pri sebi i ga postaviti za kardinala, pa je skoro jočič proso, naj ga püstijo pri njegovih dragih dečkecih. Pri vsem, tüdi pri najvekših podjetjih, do šterih ga je silila lübezen i pokorščina do Pape, je meo vsikdar v ospredji skrb za svoje „huncvote“, kak je večkrat pravo.
Gda njemi je nekša premožna oseba ponüvala peneze i dobro slüžbo, če püsti delo za mladino, je odgovoro : „Vi mate peneze i dobite lehko drügoga dühovnika za düšnoga voditela v vašoj ustanovi, a moji dečki so siromaški, pa če jih zapüstim, ne bi meli nikoga več, ki bi skrbeo za nje.“
Nekoč je pravo : „Bog me je odločo za dečke, zato ne smem tratiti zdravja i moči za drügo.“ V predgovori svojega molitvenika „Preskrbleni mladenič“ je napisao med drügim tüdi sledeče:
„Iz vsega srca vas lübim, dragi dečki, i zatrjüjem vam, da lehko najdete knige, napisane za vas od oseb, ki so dosta bole jakostne i vučene od mene, nego težko bote najšli koga, ki bi vas bole lübo i ki bi bole želeo Vašo pravo srečo, kak jaz.“
Ta lübezen do mladine njemi je sijala iz pogleda i vseh njegovih reči tak jasno, da je njegova bližina vlivala vsem nekšo tajno radost i srečo. Ar se je drüžo ž njegovov lübeznijov nekši sladek ugled i vsesplošno poštüvanje, ki sta kak sveteo nebeski sij obkrožala njegovo osebo — so dečki pazlivo poslüšali vsako njegovo reč. Gda je govoro Don Bosko, so dečki čütili, da ga vodi Bog i jim je bila vsaka reč sveta.
Samo, če računamo s tem mogočnim vplivom, šteroga je meo na düše svojih, bomo kajkaj razmili, ka bi se nam inači vidilo neverjetno.
Gda je šo po mesti, so od vseh strani bežali dečki, ki so ga poznali, pa ga že oddaleč z veselim nasmehom pozdravlali. Pa to v tistom časi, gda. se je svet preveč rad delao norca iz dühovnikov.
Iz Don Boska pa ne. O ne, nego so se vse križem gnjetli okoli njega cestni potepenčki, dimnikarski vajenci, prodajalčki špic, raznašalci novin, rokodelski vajenčki — vsa vnogolična pisana vnožina mladoga sveta, ki šviga po mestnih vulicah i trgih.
Če so zvedeli, da je šo iz Turina, so spitavali, gda pride nazaj, da so njemi šli proti. Nestrpno so ga pričaküvali. Komaj, kak so začüli pokanje konjskih kopit, so zagnali krik „živijo !“, napadli potniški voz i se phali notri, ar je vsaki šteo Don Boski prvi polübiti roko i ga pozdraviti,
Tüdi dečke zvün Turina, ki so ga vidili prvič, je privabo njegov lübeznivi pogled i zavüpanje
vzbüjajoče obnašanje, da so pribežali k njemi i ga obkrožali, kak nekoč tam v Svetoj deželi božego Mladinolüba palestinska deca. Na Vüzemski pondelek 1882 je šo prvikrat v Kamolji. Na morskoj obali se je igralo okoli 100 dečkov. Gda so ga opazili na trgi blüzi pristanišča, so zapüstili svoje igre i bežali k njemi, da ga pozdravijo i njemi roko polübijo. Kak zameknjeni so ga gledali i se sükali okoli njega.
Nekši, jako nadarjeni dečkec, ki je hodo v javne šole, je popunoma zanemarjao svoje dužnosti. Za očina karanja se je ne brigao. Prijatelje so oči svetüvali, naj ga da v Don Boskov zavod. Oča pa je bio mišlenja, ka je njegov zavod samo za siromaškejše dečke i zato bi bilo poniževalno za celo drüžino, dati sina notri. Pa tüdi to je mislo oča, ka sinček itak ne bi tam zdržao i se privado. Nato pa sin sam stane i prosi: „Da, ajtek, dajte me v zavod i bote vidili, da ostanem i se pobolšam.“ -Ponoči se je dečkeci senjalo, da stoji na dvorišči s küponi papera v rokah i da vidi vnožino dečkov, ki kričijo „Živijo!“ nekšemi dühovniki, stoječemi na balkoni. Tüdi on ide po stubaj gori i njemi polübi roko. - Ne dugo nato je prišeo v Don Boskov zavod v Turini i se je trüdio, privaditi se živlenji v njem. Don Bosko je že preci časa bio na potüvanji, zato ga je dečkec ešče ne vido. Ednok njemi vučiteo da ovitek papera, da ga ponese nekšemi drügomi predstojniki. Idok po stubaj začüje zategnjeni glas „Živijo !“ Beži na dvorišče pa na balkoni opazi Don Boska, vrnivšega se iz potüvanja. Vse je bilo, kak je par tjednov prle vido v senjah : dvorišče, vnožina dečkov, isto poslopje, isti dühovnik pa on sam s paperom v roki. Ves prevzeti od radosti beži na balkon i polübi Don Boski roko. To je bila zvünešnja izjava njegove lübavi do Don Boska.
V Turini je živela siromaška savojska drüžina. Oča je prestopo v luteransko vero, da je dobo malo penez, s šterim so lüteranje plačüvali prestop v njihovo vero. Zahtevao je, naj bi žena i sinček tüdi prestopila. K sreči je bila žena stanovitna pa tüdi dečkec se je ne dao pregovoriti. Jokala sta, pa molila. Dečkeci pa se je ednok senjalo, da ga s silov vlečejo v lüteransko cerkev i da se zaman brani. Gda se tak bojüje, se njemi prikaže dühovnik, ki ga je rešo i vzeo s sebov. Drügi den pove svoje senje materi. Ta je že prle nakanila dati sina v kakši zavod. Ne je pa znala kam. K sreči se je najšla oseba, ki njoj je povedala, naj ga dá v Don Boskov zavod. Resan se je napotila s sinčkom v nedelo zajtra ta. Bio je ravno čas sv. meše, zato sta stopila v cerkev. Ravno te je Don Bosko Pristopo k oltari. Gda ga dečkec opazi, začne na ves glas kričati: „On je, mama, prav on je, prav on!“ V Don Boski je spoznao dühovnika, šteroga je vido v senjah. Po sv. meši
je bežao v segeštijo, se vrgeo pred Don Boska na kolena, pa milo proso : „Dober gospod, rešite me !“ Svetnik ga je sprejeo i mali Savojec je ostao več let v zavodi.
Vse obnašanje sv. Ivana Boska je melo na sebi nekaj privlačnoga i priküplivoga, nekaj, ka je vsakšega, ki ga je vido, v živo zadelo. Že več mesecov se je klatila okoli zavoda čupora pretepačov, ki so grozeče psüvali vse mimoidoče, metali kamenje na dečke, pa delali drüge neprilike. Svetnik jih ednok zasači pri tom. Prijazno jih pita, zakaj ne idejo kam na delo. „Če nas pa nieden gospodar nešče,“ odgovorijo. „Pa pridite k meni. Jaz vas bom preskrbo z vsem, pa ešče rokodelstva se navčite.“ Povabilo so sprejeli i več let ostali pri njem. Postali so dobri i pošteni delavci.
Nekoč je naleto na dečkeca, ki je bio deleč na okoli na slabom glasi. Svetnik se njemi nasmehne i ga pozdravi. „Dober den ! odgovori tepeš i ves osramočen povesi glavo. Don Bosko postoji i nadalüje : „Jako me veseli, da sam te srečao. Prosim te, da mi napraviš nekšo uslugo.“
—	„Prav rad, če bom samo mogeo.“ — „Gvišno boš. Pridi k meni na obed !“ — „Jaz z vami, na obed ?“ — „Da, ti ! Dnes sem sám, pa mi je dugi čas. — „Gvišno se motite. Najbrž ste me zamenjali s kom drügim. — »E, ka bi ! Pa ti si te i te.“ — „Sam, ja.“ — „No vidiš, le pridi!“ — „Pa te meli samo nevolo z menov !“ — „Nikaj se ne izgovarjaj ! Samo pridi z menov !“ — „Ne vüpam iti takši, kak sem, v toj grdoj zamazanoj obleki.“ — „Naj bo, ti samo hodi !“ — „Pa če me mama doma čakajo ?“ — „Mami že jaz povem, gde si.“
Dečkec je šo, obedüvao z Don Boskom i tisti den se je njegovo živlenje obrnolo na dobro pot.
Vsakšemi dečki, ki je komaj prvič vido Don Boska, je navdihavala njegova neprekosliva dobrosrčnost, poštüvanje pa zavüpanje. Z bistrimi očmi ga je vsega prešino, da je hitro spoznao dečkov značaj, darovitost i srce. S prijatelskov iskrenostjov ga je prepričao i navdüšo za pot kreposti.
»Ne je mogoče vzgajati," je pravo 1. 1858. v Rimi kardinali Tostiji, „če dece nemajo zavüpanja do predstojnika“. — „A kak si je mogoče to pridobiti ?“ pita kardinal. — „Či včinimo to, da se nam približajo, i že naprej odstranimo vsako zapreko, ki nas loči od njih.“ — „A ka včiniti, da se nam približajo ?“ — Če se jim mi sami približamo s tem, da se prilagodimo njihovomi mišlenji. Ščete, da sprobava ? Povejte, gde se v Rimi zbira največ dece ?“ — „Na trgi Termini pa na trgi del Popolo.“
—	„Dobro, hodmo na trg del Popolo.“ — Šla sta i najšla veliko čuporo dečkov. Don Bosko se jim šče približati, a huncvotje v bojk. Začne jih lepo prijazno vabiti. Pridejo nazaj. Tomi i tistomi dá kakši spominček, jih spitavle po domačih, žele zvediti, kakšo igro so igrali i jim pravi, naj se dale igrajo, rekši, da se bo on tüdi. Ešče drügi dečkeci, ki so stali daleč, so pribežali. Vse je lübeznivo sprejeo, se pogovarjao ž njimi, pa jim dao kakšo malenkost za spomin. Gda je odhajao, so šli za njim do kočije i ešče dugo potem so ga pozdravlali, mahajoč z robci i rokami. Kardinal se je ne mogeo načüditi tomi prizori.
Takši je bio sv. Ivan Bosko. Za ono, ka smo v začetki članka
Sv. Ivan Bosko i mladina.
2
N O V I N E
30. januara 1938.
povedali, smo v dokaz prinesli nekaj dogodkov. Lehko bi jih ešče na stotine i stotine. Vsi so najlepši dokaz njegove lübezni i skrbi za mlade düše. D. Bosko je vmro pred 50 leti, a njegovo delo se nadalüje po vsem sveti, tüdi pri nas.	R. J.
Sv. Ivan Bosko.
Narodo se je 16. aug. 1815. Nastavo je salezijansko Drüžbo 1. 1869. Nastavo je Drüžbo sester Marije Pomočnice 1. 1872. Nastavo je zvezo salezijanskih sotrüdnikov 1. 1876.
Vmro je 31. januara 1888. Proglašeni za „častitlivoga“ od Pape Pija X. 23. jul. 1907. Proglašeni za „blaženoga“ od Pape Pija XI. 2. jun. 1929. Proglašeni za „svetnika“ od Pape Pija XI. 1. apr. 1934.
Sv. Ivan Bosko govori:
Želete napraviti kaj dobroga?
Vzgajajte mladino !
Želete napraviti kaj svetoga?
Vzgajajte mladino ! Želete napraviti kaj jako dobroga i svetoga?
Vzgajajte mladino !
Želete napraviti kaj bolega?
Vzgajajte mladino!
Nedela
po Treh Krali štrta.
Evangelij (Mataj 8.) Tisti čas, gda bi Jezuš stopo vu ladjico, nasleaüvali so ga Vučenicje njegovi ; i ovo veliko gibanje je postanolo na morji, tak, da bi se ladjica pokrivala z vaimi : on je pa spao. I pristopili so k njemi Vučenicke njegovi, i obüditi so ga govoreči : Gospodne, zdrži nas, ar pogiblemo. I veli njim Jezus: ka se bojite, male vere? teda gori stanovši, zapovedo je vötrom, i morji ; i včinjeno je veliko vtišanje. Lüdstvo se je pa čüdivalo, govoreče ; kakši je ete ? ka so vӧtrovje, i morje njemi pokorni.
•
Gda je Jezuš komi čüdežno pomagao, je navadno zahtevao od njega vero. Z verov vred pa zavüpanje. Vera i zavüpanje sta med sebov tak zvezanivi, kak sunce i toplota. Če sunce sija, mora tüdi segrevati. Če verješ v Boga, da je resan takši, kak je: Vsemogočen i neskončno dobrotliv, da ma moč i volo pomagati, potem moraš meti v njega
tüdi zavüpanje. Če fali zavüpanje, fali tüdi vera. Ki v Boga zato trdno ne zavüpa, nema tüdi trdne i žive vere.
Pomenkanje zavüpanja žali Boga. Zakaj? Zato ka što nema trdnoga zavüpanja v Boga, to se pravi, če dvomi, da bi Bog mogeo pomagati, takši človek ga žali. Dela Bogi krivico. Če ti što pravi, da ti rad pomore, koliko je mogoči, ti pa z glavov kimaš i praviš: Ne vem, če si resan tak dober, kak mi praviš, ti s takšim nezavüpanjom dobrotnika žališ. Tvoj dobrotnik si bo mislo: A tak, te ne verješ mi, da ti ščem dobro i ti pomagati. No, potem si pa pomagaj sam.
Nasprotno, zavüpanje v Boga, njega jako časti. Z zavüpanjom najmre davlemo Bogi čast i priznavamo, da je istinsko takši, kakši je: to je, vsikdar pripravleni nam v dobro. Z zavüpanjom se Bogi priküpimo. Svetniki so meli veliko zavüpanje v Boga, posebno se vidi to pri Svetom Ivani Boski.
Grešnik bo mogoče tak modrüvao : Pravičnim, dobrim lüdem je lehko, da se v Boga zavüpajo i se njemi približajo, a jaz, ki sam toliko grešio i tolikokrat razžalo Boga, kak se naj njemi zavüpno približam ? Bojim se ga, da me bo ostro pogledao i mogoče süno od sebe.
O ti, düša zgüblena, pa znova najdena, ravno ti se moraš Bogi prav zavüpno bližati ? Ne veš, da ovco, ki je bila zgüblena pa jo je Paster najšeo, On ma najraj ?
Novi človek.
Živimo v dobi „pogledov“ i raznih „stališč“. Vsakši šče zavzeti svoje „stališče“. Od najvekšega vučenjaka pa do zadnje prazne glave — vse ma svoje stališče, svoje poglede na svet i na živlenje v sveti. Tü kriči i se šopiri s svojim stališčem „naprednjak“, „nacijonalist“, „liberalec“, „kapitalist“, tam se palik repenči i slini s svojimi pogledi i svojim stališčem kakši „rdeči bratec“. Vsi ščejo biti čedni, vsi ščejo prinesti rešenje sveti i srečo človeki, se razmi srečo — po srci njihovom. Toda poslednje je strašnejše od prvoga ... Zabloda rodi zablodo, greh novi greh . . .
Visoko nad zablodami z desne i leve pa stoji edino pravo i istinsko gledanje na svet i človeka — katoličanska istina.
Katoličansko živlenje i katoličanska miseo se v istini zazávata v vsakšem časi na ono, ka v človeki odreja vse: njegov izvor, njegov cio i njegovo zdajšnje poslanje. Katoličanec zna, da prihaja od Boga Stvoritela, da ide proti Kralestvi Božemi ; i da je zdajšnje njegovo poslanstvo: pokoravali se Reči, štera je Jezuš Kristuš, Rešenik. A ta Rec sodi „sveti“, šteri jo je zavrgeo. Ona zveličava samo tiste med lüdmi, šteri se odpovejo tomi sveti i težijo za Kralestvom. Ta odpoved i ta živa težnja stvarjata najglobšo revolucijo, edino zveličavno revolucijo. A vse drüge, štere se pojavlajo na našem razburkanom zapadi — so samo zagonetni odrazi toga prvotnoga dogajanja — njene časovne zamenjave, štere vodijo v vničenje.
„Ne pomerite se z dnešnjim časom, nego se spreobrnite...“ To ne pomeni za katoličanca, da mora „svet“ napüstiti. To ne pomeni, da bi po osebnoj spreobrnitvi katoličanec samo čakao prekrižanih rok i z zdihovanjom podnašao krivične zakone sveta, štere obsoja.
Novi človek, po Evangelijumi, je človek, steri je spremeno
smer. On se pokorava Reči, štero njemi Bog pošila, on priznava svoj greh, vse, ka ga je odvračalo od njegove poti. Ali istočasno zna, da je odgovoren do sveta. Da, če se je svet predao grehi i krivici, se je to zgodilo le samo po človekovom grehi, šteri je bio njegov krao, ali šteri ga je izdao. I vsakši poedini greh ponavla i otežava to napako. Tak so : priznanje greha, spoznanje izvora i Cila, obveznost, da delamo na odküplenji včinjene hüdobije — trije nerazdelivi pogoji „spreobrnenja“, od šteroga govori sv. Paveo.
Osebno spreobrnenje, v popolnom evangelijumskom smisli, lejko pride do izraza, če se v istini dogodilo, samo, če katoličanec dela proti sveti v njegovoj zdajšnjoj formi, a za obnovleni svet v obečanji.
Toda, novi, spreobrnjeni človek mora iti dale. „Kaj bi koristilo človeki, če pridobi celi svet, svojo düšo pa pogübi ?“ Svojo düšo, to je spoznanje o svojem izvori i cili, svoje misli o samom smisli živlenja ! Kaj bi koristilo človeki, da reši svoje materijalno i jakostno živlenje, da se reši bojne, nevole, stiske, če pa ne pozna i če odpove „edine potrebne stvari“, edinoga poroštva popolnoga zveličanja? Če se je človek spreobrno, ali naj té püsti svet, da ide po svojoj krivoj poti, da se raspihavajo bojne, da brezposelni vmerajo od gladü? S tem bi dokazao, da se ne spreobrno. Delao bom, ali ne za svet, i ne, da rešim kakše dobro, nego ar znam, da sem osebno odgovoren za postoječi nered. Delao bom iz zahvalnosti do Boga, šteri me je spreobrno. Če te zahvalnosti ne bi meo, pomenilo bi, da ne vem za svoje zveličanje. A, če znam za svoje zveličanje, ne morem trpeti svojega greha i njegovih slabih posledic v sveti, v šterom lüdje živejo, gde lüdje vmirajo.
Grački Vili —
Eksplozija v Toki. Kda so v Tokii gradili podzemsko železnico, se je pod zemlov vužgao plinski tank pa eksplodirao s takšov silov, da je raztrgao cesto. Plamen je iz ceste švigao cela nadstropja visoko pa je vničo še nekaj trgovin na cesti.
Slovenci pa Slovenija.
Naša zemla.
Slovenska zemla ima velko število mest, v šterih so zastopane Slovenske kulturno — prosvetne pa gospodarske ustanove, kakti gimnazije, muzeji, gledališča i. t. d.
Na Ljubljanskom poli se širi v polkrogi okoli Grada glavno mesto bivše Kranjske, zdaj Prestolnica Slovenije, Ljubljana. Mesto Ljubljana je nastanolo na onoj točki Ljubljanske kotline, gde se križajo prirodne ceste, prihajajoče prek Krasa, z Dolenjske, od gornje Save i s Štajerske strani. Mesto je prirodno središče kotline same i tüdi vsega ozemla, ki teži k njej. Zato so že tüdi stari Rimlani na tom mesti ustanovili velko vojaško kolonijo Emono, štere ostanki so se očuvali do dnes na jüžno-zapadnom robi denešnjega mesta.
V Ljubljani se v zadnjem časi jako dobro razvija industrija. Tü se nahaja velka tobačna tovarna, najvekša v Jugoslaviji, stara zvonarna i železolivarna, velka pivovarna Union i drüge menše tovarne. Ešče vekše važnosti pa je Ljubljana v kulturno-prosvetnom i gospodarsko-političnom pogledi za ves slovenski narod. Tü mamo več meščanskih šol, pet gimnazij, vučitelišče, tehniško srednjo šolo, trgovsko akademijo, glazbeno šolo i končno vseučilišče (univerza) s petimi fakultetami, gde včijo za zdravnike, inženire, profesore i. t d. Dale je v Ljubljani tüdi Sedež škofije, Sedež dravske banovine. Tü je tüdi vnogo tiskarn, gde izhaja vekši deo slovenskih časopisov i knig. Kak prirodno središče pokrajine je postala Ljubljana važno križišče i izhodišče železnic. Dnes vodi iz Ljubljane šest prog. Najvažnejša proga je od Maribora, oziroma Beča na Rakek i Trst. Železniški promet oskrbüjejo trije kolodvori. Mesto ima okoli 80.000 lüdi.
Na Gorenjskem je staro mesto Kranj. Tüdi tü je močno razvita industrija, posebno usnjarska i za gumijasti izdelki pa tüdi mlinski. V Kranji je tüdi gimnazija, v kras mesti pa je stara gotska stolna cerkev. Iz Kranja vodi po tesni Kokrski dolini lepa državna cesta skozi Jezersko, lepo gorsko leto višče, ležeče pod severnimi stenami gore Grintovca. Na sotočji Selske i Poljanske Sore stoji Škofja Loka, tüdi staro mesto. Tü se nahaja poleg drüge industrije, tüdi tvornica za izdelovanje klobükov.
Ne daleč od Kranja je Bled ob Blejskom jezeri, ki je sve-
tovnoznano letovišče i kopališče letno pride sem do 15.000 gostov. Blüzi Bleda je Brezje, ki je najvekša boža pot na Slovenskom. Tü je znamenita cerkev z čüdodelnov Marijinov podobov. Potem so ešče menša mesta na Gorenjskom, znana po industriji i letovišči, kakti: Tržič, Kropa, Radovijica, Jesenice i Kamnik.
Tüdi Dolenjska z Belov Krajinov ima preci mest. Največje mesto na Dolenjskom je Novo mesto, ki leži ob vodi Krki, ki se vije v mirnom toki okoli mesta, tak da njemi daje značaj polotoka. Novo mesto ima gimnazijo, okrožno sodišče i je tü tüdi sedež okrajnoga glavarstva. Potem so menša mesta na Dolenjskom:	Kostanjevica,
Krško, Kočevje, gde je tüdi gimnazija. V Beli krajini pa sta mesti Črnomelj i Metlika.
Drügo največje mesto na Slovenskom je Maribor z bogatov industrijov. Leži pod zelenim Pohorjem kre vode Drave. Tü se nahajajo velke tovarne za železne izdelke, usnjarske pa mesne. V Maribori je sedež lavantinske škofije, sedež okrožnoga sodišča, ima tri gimnazije, vučitelišče, bogoslovje, trgovsko akademijo. Maribor je lepo, zračno i Zdravo mesto, toplejše i bole sunčno nego Ljubljana. Glavni deo mesta leži na severni strani Drave.
V Celski kotlini leži mesto Celje. Na tom mesti je stala že rimska kolonija Celeia. V Srednjem veki so tü meli svoj sedež znameniti celjski grofi, šterih grad se ešče zdaj vidi nad mestom v razvalinaj. Tüdi Celje ima gimnazijo i več industrij. — Ne daleč od Celja je znamenito zdravilišče Rogaška Slatina, potem Rimske toplice i Laško.
Na Štajerskom je potem ešče več menših krajov, ki so tüdi važni za svoj okraj, posebno v gospodarsko — trgovskom pogledi. Med njimi je najvekši Ptuj, ki je tüdi staro mesto že iz časa Rimlanov, ima gimnazijo i razno industrijo, potem Ormož i Ljutomer i trg Gornja Radgona.
V	Slovenskoj krajini sta vekša kraja Sobota i Lendava. Posebno Sobota se vsakše leto zmerom bole razvija, za dve leti bode mela popuno gimnazijo. Tak postaja Sobota vsakše leto zmerom bole kulturno prosvetno i politično — gospodarsko središče vse Slovenske krajine. 
(Dale.)
Špansko bojišče.
Boritelje za vero i pravico, Francovi vojaki, so napredüvali pri Terueli v treh dnevaj za 50 kilometrov i presekali zvezo med Teruelom i Katalonijov.
Našiva dekana odlikovana.
Za kn. šk. dühovna svetovalca sta imenüvaniva gg. Ivan Jerič, dekan i župnik v Turnišči i Jožef Krantz, dekan i župnik na Tišini. Iskreno čestitamo.
Odredba prosvetnoga ministra od državne tiskarne.
Veliko ogorčenje se je zbüdilo po celoj državi zavolo odredbe prosvetnoga ministra, štera predpiše, da se vse šolske knige, risanke, zvezki itd. kak i vse državne tiskovine i ka slüžili prosveti i narodnomi pitanji, da de se vse to moglo štampati v Belomgradi v državnoj tiskarni. V smisli odredbe do mogle občine tüdi neki list naročiti i ga plačati, šteri de se štampao v toj štampariji. V štamparijo je vrženih dozdaj že 60 milijonov dinarov i bo edna najvekših tiskara v Europi, gda se vse na-
mesti, ka je Predvideno. Samoobsebi se razmi, ka se tü ide za dobičke, ne pomisli se pa, de li mela s tem država več dohodkov, ali pa tisto osobje, ki bo v tiskarno nameščeno. Da če delavci drügih tiskara zgübijo zdaj slüžbo, što bo skrbo zanje? Če drüge tiskarne zdaj ne bodo mogle teliko dače plačüvati, kak dozdaj, što bo nadomesto državi te zgübiček. Hüdi düh centralizma ne spi, kak se z toga vidi i zasnovane „Široke samouprave“, od šterih se že tak dugo guči,
se pa ne morejo nikak naroditi’ nega nikšega glasa od njih. Ne ka bi se te narodile, gda že nede več nikših sredstev, ka bi tüdi mogla ž njih živeti! Ka pomeni novo rojeno dete, če zavolo glada more vmreti?
Dijaki iz Kanade so proti komunizmi.
Predsednik montrealske občine se jim je zato zahvalo, ravnotak vnogi drügi, ki so jim pismeno čestitali.
Državno zbrisani cerkveni svetki.
Dunajska Reichspost objavla odredbo nemške vlade, da se katoličanski sketki 6. januar (Trije krali), 29. junij (Sv. Peter i Paveo) i 8. december (Nevtepeno poprijetje) državno več ne svetijo i bo te dni šolski pouk i uradi do poslovati kak delavne dni.
Rojstni den kraleviča Tomislava
se je obhajao v Belgradi na Dedinji jan. 19. Zahvalna boža slüžba se je vršila v dvorskoj kapeli.

30. januara 1938.
NOVINE
3
Glasi iz Slovenske krajine.
Podpora za zatiranje slinavke. Narodni poslanec, g. dr. Klar je sproso 25.000 Din. podpore za zatiranje slinavke. Din. 20000 je dalo kmetijsko ministerstvo, Din. 5000 pa g. dr. Korošec, notrašnji minister. Hvala g. poslanci za to skrblivost.
Prosvetno drüštvo v Črensovcih se toplo zahvalüje gospodi v Lendavi, ki se nešče imenüvati, ka njemi je poklono 200 Din. podpore.
Marijini listi so gotovi i so se razposlali i se razpošilajo. Zavolo platnic, (tabeo), štere so se dugo ne dogotovile v Ljubljani, smo ga ne mogli prle izdati. Segajte po njem i si ga naročite. Matiji na čast i svojoj düši na hasek letno vsaki zmore 16 Din., ki samo šče. Ne bodimo mrzloga srca, bodimo vročega srca do svoje nebeske Matere, ki je jedinoga Siná darüvala za nas.
Bogojina. Neimenüvani gospod nam je poklono 200 Din. podpore na prosvetno drüštvo. Bog njemi povrni.
Tak guči i dela pravi širiteo. V našoj vesi sam najšo štiri hiše, v šterih so meli „Domovino“ naročeno. Šo sam ta i povedao, da je dužnost krščenikov, krščanske liste šteti. Edna ženska mi je odgovorila: ka je zato dobra krščenica, či de ravno slabe liste štela. Sramota za njo, ka mi je vüpala takšo reč povedati. Sam star že 60 let i vnoga leta širiteo, pa te dužnosti od sebe za svet ne dam. Mariji se zročim v obrambo i pod Njenim marernim plaščom bom širo dober tisk, na zemli jemao za plačo trüd i špot v nebi pa čakam nevenlivo apoštolsko korono.
Naj se pozabi! Naj se pozabi tisto, ka je v zadnjih „Novinaj“ napisao Peter Domačin na konci članka z naslovom „Da se ne pozabil !“ On je zapisao, da je vogrski naslov „Hlapca Jerneja“ — pogansko (?) slab. Po njegovom bi se meo glasiti „Belci béres“. Jaz pa pravim: beroš je ne hlapec i Cankar je ne mislo na beroša z veleposestva, záto bi takše samovolno spreminjanje naslova biló zaistino — „pogansko slabo“, ar bi biló v nasprotji z istinov ! Cankarovo delo vrši itak svoje socialno poslanstvo, pa če bo „béres“ v naslovi ali ne ; naslov sam najmre nikaj ne pove, liki vsebina. Zato naj bo Peter Domačin miren—vogrski kritiki vsi pišejo, da je Prevod jako dober. Zato pa nema nišče pravice pačiti naslova. Prevajalec je pa znao, ka dela. — Pavel Tüdidomačin.
Sr. Bistrica. Vmrla je tü po kratkom betegi hčerka našega širitela Vagner Števana v 12 leti starosti. Bila je jako vrla školaškinja i pobožna deklica, smrt jo je po kratkom betegi pokosila. Nedužno detece je večkrat izrazilo želo, da bi rado v mladosti nedužno mrlo. Marija, štere Marijin List je vsikdar, še pred smrtjov, z veseljom i pobožno prebirala, jo je poslühnola i k sebi jo je vzela. Molimo za njo, ona pa naj moli za dečico Slov. Krajine, ka de po njenom vzgledi prav iz srca lübila dobro Mater nebesko. Starišom naše sožalje.
Zahvala. Prosvetno drüštvo v Beltincih se toplo zahvalüje vsem gospodom i gospodičnam za pomoč pri igri „Ben Hura“, potom g. Benko Josipi nar. poslanci za večerjo i Martinišči za obed. Vsem prisrčni Bog plačaj.
Beltinci. Selekcijsko društvo Beltinci, bo melo svoj redni letni občni zbor v sredo, dne 2. februarja 1938. v osnovnoj šoli v Beltincih ob 9. vöri predpoldne. Vlüdno vabimo vse svoje člane, da se v kem vekšem števili vdeležijo občnoga zbora. Vableni so tüdi vsi, ki se zanimajo za pospešitev živinoreje. — Odbor.
Na podporo Novin nam je poslao Cosič Martin, elektrotehnik, Lendava, 10 Din. Lešnik Franc, Staranovaves, 4 Din. Bog plačaj !
Strehovci. Zaročo se je Zadravec Franc z Mesarič Ano iz Filovec. On je načelnik „Mladinskega odseka“ i „Prosv. drüžtva“, zato njemi čestitamo.
Smrt našega rojaka v Franciji. Sedem let se je mučio Kočarov sin Lajoš, iz Vučegomile v Franciji. To je od 16 do 23 leta. Trije bratje so tü delali, da domačijo rešijo. Ernest i Geza sta žiyiva i sta z velikov žalostjov zakopala svojega 23 let staroga brata v Oissen — Meaux. Tüja zemla pokriva našega rojaka, ki ne mogeo prestati v svojem zdelanom teli operacije, da bi ga rešila za živlenje. Žalostniva brata iz Francije tolažita svoje tužne stariše, brata, sestro, poznance i soside. Zednim se zahvalita vsem našim rojakom, ki so prišli na tužni sprevod v tüjini. — Tüdi mi izrekamo tolažbo svojcom pokojnoga i je zagotavlamo, da smo se pri sv. mešaj s pokojnoga spomnili i se še bomo.
Turnišče. Preminoči tjeden so se zbrali pri g. dekani, gg. plebanošje njegove dekanije na sestanek, na šterom se je določila višina najemnine, štero de cerkev zahtevala od banovine od rk. verskih šol i drügoga v najem danoga imanja, ki spada k tem šolam.
Dopisnikom. Samo na edno stran papira tipkajte ali bar čitlivo pišite poročila i to, vsikdar istino i vsikdar pravočasno. Na priliko 18. jan. smo dobili dopis, naj objavimo, ka 16. januara bo v nekom drüštvi občni zbor. Je' mogoče te dopis rešiti? Ar v tiskarni slabo razmijo slovenski i delajo pri stavlanji vnogo faling, nam je nemogoče v tiskarno pošilati s svinčnikom — klajbasom pisane dopise. Vse s tintov i vse čitlivo mora biti. Prosimo, da se toga vsaki dopisnik točno drži.
Dari za novo kapelico sv. Martina v Martinišči v dinaraj: Vzajemna Zavarovalnica, Ljubljana 500, Deško vzgajališče, Selo-Ljubljana 200, Salezijanski zavod, Rakovnik, 150, Magdič Ferdo, trgovec, Kapela, 100, Ošlaj Štefan, župnik, Goričani, 100, Nadbiskupski konvikt, Zagreb, 100, Gjököš Štefan i žena, Rakičan, 100, Klemenčič Katika küh. Maribor, 100, Camplin Ivan, taj. prosv. zv. Maribor, 100, Flegar Alojzija, M. Sobota, 100, Črček Matija, zid. moj. Šalinci, 100, Reiter Edi, Cankova, 100, Hren Jakob, Kapela, 100, Vogrin Štefan, ravn. Sobota, 50, Kološa Janez, čev. m. Sobota, 50, inž. Zobec Ivo, gimn. rav. Sobota, 50, Vogrinčič B., 50, Vogrinčič Marija, Cankova, 50, Vogler Viktor, restavr. Cankova, 50, Jurkovič Jozefa, šiv. Sl. Radenci, 50, Lapoši Marija. Krog, 50, Berden Andraš, župnik, Martjanci, 50, Berden Jožef, expoz. Hotiza, 50, Jerič Franc, Sobota, 50, Brumen Julika, Krapje, 50, Bratina Alojzij, trgovec, Križevci, 40, Dr. Glančnik Jožef, Sobota, 40, Kočar Terezija, učiteljica, Cankova, 35, Halas Daniel, kaplan, Lendava, 30, Zelko Ivan, kaplan, Dobrovnik, 30, Sukič Ana, Sobota, 30, Dr. Lipnjak Danilo, Lendava, 30, Šulger Angela, Pišece, 25, Pollak Leopold, trgovec, Cankova, 25, Škofič Marko, župnik, Kapela, 20, Kahvedžič N. Maribor, 20, Meolic Mariška, Sobota, 20, Lovšin Vinko, župnik, Litija, 20, Prelog Terezija, Stara-nova vas, 15, prof. Šedivy, Maribor, 10, Casar Vinko, šol. upr. Gančani, 10, Sal. sotrudništvo, Rakovnik, 10, Gobar Janoš, Gradišče, 6. Lübi Bog povrni stoterno vsem. — Vodstvo zavoda.
Bogojina. Na občnom zbori, rojarske podrüžnice v Bogojini dne 16. 1. 1938., so bili izvoljeni sledeči odborniki : Predsednik: Jožef Pücko, Ivanci, podpredsednik, Martin Lovrenčeč, Filovci, tajnik, Štefan Vugrinec, Bogojina, blagajnik Franc Horvat, Bogojina, računopreglednika: Alojz Horvat Bogojina i Ivan Žižek Ivanci, odbornika: Jožef Vogrin Bogojina i Meričnjak Janoš Bukovnica.
STREHOVCI. Pred kratkim smo sporočali nekaj zgodovne gibanja, da bi bili v Dobrovnik faro. Dnes pa ščemo našteti vzroke zakaj ščemo biti v Dobrovnik faro.
Prvi vzrok bi bio bližina. V Bogojino k cerkvi mamo dobro vöro hoda, v Dobrovnik pa pridemo v 20 minotaj.
Drügi vzrok je šola. Mi i naša deca od nigda hodimo v Dobrovnik v šolo. Veronavuk jo včila tüdi dobrovniška dühovščina. Pokojni plebanoš Baša so hodili v Dobrovnik včit veronavuk, zdaj pa včijo dobrovnički dühovniki. Tak so deca vajena na Dobrovniško dühovščino, ki je vči od mali malüj. Vči je moliti, katekizem, popravla za spoved i prvo sv. obhajilo, za fermo itd. Kda dete 8 let vajeno hoditi v Dobrovnik, gde se počüti čista domače, v čisti drügi okoliš se nemre vživeti, ka je razumlivo.
Tretji vzrok je zemla. Vsa širitev vesi je proti Dobrovniki, vej skoro nega gospodara, ki ne bi meo zemle na dobrovničkom, vnogi ešče večino verstva.
Nadalni Vzroki, naj je samo Povemo so: Trgovina; mislim, da nišče nao šou mimo Filovec v trgovino v Bogojino, nadale pošta, občina i vse drüge uradne stvari.
Za konec naj vzememo v račun šče rodbinske zveze. — Mislimo, da so to zadostni vzroki, da se nam to vgodi.
Bogojina. Za oskrbnika cehovskoga drüštva v Bogojini je izvoljeni, namesto Jožef Bojneca, Černela Ferko. Iskreno čestitamo.
Gomilica. Ednok je že razküženi vsaki dvor, za par dni se razküžijo vsi dvori i de ves odprta. — Banovinski zdravnik, g. Baša Ignac, je z vsov vestnostjov vršo svojo slüžbo tü, zato se je pa küga tak hitro stavila. Gospoda Bašo zdaj najdete že doma v Beltincih, ki ste ga prle iskali i ga ne najšli, ar je bio zaposlen zavolo slinavke.
Ka nam piše eden naš naročnik z Goričkoga. Tü med temi bregami živemo celo Skromno i po siromaško. V preminočem leti je pov povprek bole slab bio kak zadnja leta. Voda nam je njive vse razčesala i dobro zemlo doli odnesla v potoke i Bog zna kama. Njive so se spotegnole ali prepadnole, tak, da se ednoga soseda njiva odpelala na drügoga soseda njivo i celo na njivo tretjega soseda, pa to či je bila pšenica, kukurca, krumpiš ali detelca. To je vse odišlo i to na mestaj cele parcele. Tak je Vnogi komaj semen nazaj dobo, ka je meo posejano ali posajeno, vekši deo pova pa je zemla pod sebe podkopala, še celo gorice i sadoveno drevje se je odpelalo v dole. Tak smo za odati nej meli kaj, tüdi živine nej, posebno svinj ne, zato ka je za nje ne zrasla krma. Krumpiši so zvekšega zagnjilili v zemli, posebno onim, ki so je meli v kakši dnikaj posajene. Preminočo jesen so svinje preveč ginole. Tak smo zdaj v skrajnoj stiski za peneze, nemamo ji s koj notri vzeti, posebno tisti, ki nikoga ne meo poslati v tüjino slüžit, zdaj strada v vsej rečaj, ka potrebüje. A vüpamo, da nam milostiven Bog letos bokši pov da i vekši blagoslov de rosio na naša pola, kak v tom zadnjem leti.
Na misijon mil. g. Kereca v Junnanfu-i so darüvali : Žerdin Štefan, Vel. Polana, 3 Din., Horvat Štefan, Trnje, 10 Din., N. 50 Din. Bog po vrni! Penez odposlan na Rakovnik.
Naglo je vmro v Črensovcih Hozjan Matjaš, Kavašov. Vse dni je zdrav i vesel Sekao drva v jaušji, zdrav vlegeo, stano pa več ne. Bodi njegovoj düši dober Jezuš smileni.
Cankova. Naznanjam častitomi gosp. da se je, kak smo to že pred tem meli, ustanovila kmečka zveza, dne 16. t. m. Po Božoj slüžbi je bilo zborovanje kmečkega stanü. Na tom zborovanji nam je bilo razloženo, kak-
šoga pomena je kmečka zveza. Gučali so tam gg. Bajlec, banski svetnik i ing. Zobec, ravnatel gimnazije. Po dugšem razgovori se je izvolo odbor i to : predsednik Vogrinčič Anton, Cankova, podpredsednik Čahuk Anton, Skakovci, tajnik Prasl Štefan, Domajinci, blagajnik Geder Franc, G. Črnci, ostali odborniki Kornhauzer Andrej, Krpič Franc i Dravec Franc. Delo ide lepo naprej, dozdaj je vpisani nad 200 v dvema občinama še nej vpisano računa se za prvo vpisüvanje nad 300 članov, sledi šče drügi tüdi pristopijo.
Sobota. Premeščen je od nas g. Štancer, upravnik bolnice. Žao nam je za toga dobroga kat. moža, ka nas zapüsti.
Ka se godi po domovini?
Svojo ženo je strelo z revolvov Novak Ivan, bogat kmet, v Starom Bečeji v Vojvodini, ar ar ga je povrgla i odišla k starišom.
Mrtvečnico so oropali v Ljubljani neznani hüdodelniki i odnesli stare medene trüge i drügo železje, ka se da drago odati, kak starina.
Potres je nastao v Slavoniji, a kvara indri ne včino indri, kak v Daruvari, pa še tü samo malenkostnoga.
Evangelskoga župnika napadno odnoreli brivec. To se je zgodilo v Bačkom Petrovci. Človeka, ki je prišo g. farari, Petrovič Mirki, na pomoč, je norc smrtnonevarno rano. Norca so aretirali.
Srbski pisateo vmro. Branislav Nušič, eden najrodovitnejših srbskih pisatelov, je vmro v Belgradi po operaciji. Spisao je samo iger 30.
Ka novoga po sveti.
150 letnica Australije. Pred 150 leti so Angleži poslali za kaštigo v püste kraje Australije 120 obsojencov i za njimi sledkar ešče več. Pomali so prihajali tüdi prostovolni naseljenci i dnes je Australija že velika slobodna zvezna država v angleškom kralestvi.
Egiptovski krao se je oženo. Egiptovski krao Faruk se je oženo z hčerjov višjega sodnika v Kairi. Svojoj zaročenki je küpo za dar lanček okoli šinjeka iz demantov, ki je koštao 4 milijone frankov. Pitanje je, da li so bili vsi njegovi podaniki siti te, kda si je mlada kralica obesila okoli šinjeka to velikansko vrednost.
Mesarski pes na grobi. Na Češkom je vmro mesar František Verera, ki je meo jako vrloga lovskoga psa. Dokeč je v trügi ležao mesar, pes ne šo izpod trüge. Potom je pa premino. I za dva dni so ga našli vsega izstradanoga na grobi svojega gospodara, kde je ležao. Pač ta stvar nas glasno vči, kakša more biti naša vernost do svojega Boga, ki nam je vsem vse dao, ne pa samo teliko, kak te mesar svojemi vernomi psovi.
Komunisti v Španiji. Moskovska „Pravda je zahtevala čiščenje v Španiji. To se zdaj dogaja: vmori pisatelov i vnogih menje poznanih narodnih delavcov je že svetovni tisk opazo. V mračnih vulicaj nepoznanci napadajo omenjene i jih vodijo v temlice, gde imajo najmodernejša orodja za mantranje. Vse vodi zloglasna GPU po navodilaj, ki so jih izdali v Parizi aprila lanskoga leta.
Ali znate, da je v severnoj Afriki bio vkradnjeni velki železniški most i odani kak staro železo? — Da žive na Švedskom dečak, 6 let star, pa že zdigne 90 kil težine? — Da žive tak mala živalica, za oko nevidna, ki leti hitrej kak glas. Se razmi, najšli so jo v Ameriki.
Velki načrt za elektrificiranje Norveške. Državna uprava norveških vodnih podjetij za proizvajanje pogonske sile se bavi z načrtom, da bi elektrificirala večino naselbin i železnic. Vodnih sil v Norveškoj je 9 milijard kwh i je v tom pogledi najbogatejša dežela v Europi, ali dozdaj so izkoristili samo 15%
te vodne sile. Te načrt zaposli več let več jezero delavcov pa tüdi norveško industrijo. Električne Centrale do gradili večinoma na jugi dežele i zato računajo z izvozom električne sile v Švedsko i Dansko.
Mehika. Še itak preganjajo vnožine dühovnikov. Od 18 püšpekov so 15 zaprli, velke pokrajine so brez dühovnikov. Zdaj je samo 300 dühovnikov za 16 milijonov katoličancov. Deco v osnovnoj šoli po načrti kvarijo.
Najstarejša ženska v Berlini. V Berlini žive 105 let stara Hermina Hanssen. Kak najstarejšo Berlinčanko je pismeno pozdravo sam državni kancler Hitler i njej je poslao peneze i drüge dare.
Keliko prebivalstva má Japonska. Po najnovejšem štetji 71 milijonov. V ednom leti se je povekšalo število prebivalstva okoli za eden milijon.
Šolska deca zgorela. V Montreali v Canadi je nastao ogenj v samostanskoj šoli sv. Hiacinta. Samostan je preživlao 160 dece. Več dece je zgorelo, vnogo je pa ranjene. Zrok ognja ešče ne dognan.
Ka pravite na to ?
V Soboti ne so se mogli poravnati za prostor, gde bi stala nova bolnišnica. Kak so to v Lotmerki i v okolici zvedili, včasi so organizirali deputacija za Ljubljano i Beligrad z namenom, ka bi ta od oblasti sprosila premestitev bolnice iz Sobote v Lotmerk, gde njej občina, da razpolago lepo stavbišče. Ka mislite, g. urednik, jeli je razbitje za pogajanje funduša v Soboti zadosten zrok, ka Slov. krajina zgübi bolnico ? I jeli si je s svojimi milijonami, štere je v par letat plačala za povzdigo javnih ustanov v Sloveniji, sama pa samo drobtinice dobivala iz stola bogastva, ne zaslüžila, da se za stavbišče zahtevana odškodnina mirnim srcom pokloni? Pa jeli je ne vse to dogovorjena igra, po šteroj bi mesto Ljutomer prišlo do valave proti občini Sobota ? Ka pravite na to g. urednik?
4
NOVINE
30. januara 1938.
VEZ LÜBEZNI Z NAŠIMI
IZSELJENCI V TÜJINI.
Pisma naših z tüjine
Prečastiti !	Bridgeport. Am.
Pošiljam naročnino za 1938. Sedemnajset naročnikov je plačalo (dol. 51.00). Nešterni bi raje plačevati vsako nedeljo, zato mi pošiljajte za poskušnjo vsaj za £den mesec 5 izstisov več, če ne bodo jemali in plačali, Vam odpišem, drugače Vam pa pošaljem peneze. Če imate kaj kalendarov više, bi jih radi imeli vsaj kakih 10 do 15. Izseljeniška številka Novin je ljudem zelo ugajala, tudi lehko. Leto nam gre h koncu ; nekaj mesecev sem bil bolan, tako sem čul tudi o Vas. Drugače imamo za dosti dobrot biti hvaležni. S strahom pričakujemo, kaj nam novo leto prinese. Bojimo se nove depresije. Siromašno ljudstvo tedaj zelo trpi. To pa znate, da izseljeniki spadamo v ta razred ljudi. Bomo pač morali bolj pridno moliti, pa tudi življenje poboljšati. Drugo bo pa naš Oče se poskrbel. — Želim Vam vesele svetke, srečno novo leto in Vas srčno pozdravljam v s. J. Vam vdani — Rev. AL J. Golob. Prečastiti gospod urednik ! Ravno gnes san se pali razveselila, gda san zaglednola kalendar Srca Jezušovoga, za šteroga se Vam, vnogočastiti gospod urednik, lepo zahvalüjem. Tüdi dobila san prvo številko Novin i tüdi ščem naprej ostati naročnica toga lepoga časopisa. Za 25 letnico Novin san Vam spravila novo naročnico. Želem njoj, da bi vživala to veselje, kak jaz, gda držim v rokaj Novine Slovenske krajine. Celoletno naročnino sprejmete od banke Baruch iz Pariza. Tükar Vam priložim njeni naslov. Vüpam, da bom šče drügokrat pali poslala od novoga naročnika atres. Velečastiti gospod urednik, prosim Vas, odpüstite mi, če je kaj pomota v tej vrstaj. Pozdravlam vse pri uredništvi Novin z mojov prijatelicov. Sve obe pri dobri krščanski lüdej, da lejko ideve k božoj slüžbi, ešče ob delavni dnevaj. Bodite jezerokrat pozdravleni s hvaležnostjov. Vaša naročnica Katica Kranjec, iz Hotize v Franciji. Častiti gospod urednik ! Srečno blaženo veselo pa milosti puno novo leto Vam želem, isto g. Jelenskomi plebanoši, g. kanton, mojim sta-
rišom pa celoj Slovenskoj krajini. Častiti g. urednik! Že preci časa je minolo, ka sem Vam nej pisala, ali znate Vi dobro, kak se nam izseljenocm godi. Naše žile so tak tü napete na delo, kak strüne na goslaj. O, kak srečni so, šteri so doma, kak so veseli nocoj na Sveto noč. Mi eti nevemo, če je Sveta noč, nemamo božičnoga dreva, niti jaslic, tüdi ne polnočnice. Ali vse to vidimo v dühi v naših farnih cerkvaj. Čüjemo zvonove zvoniti, veselo popevanje „Sveta noč, blažena noč“, čüjemo dühovnike popevati Gloria, vse to je v naših srcaj, samo nesmo zdrüženi z Vami. Nemrem popisati, s kakšov žalostjov potečejo vsaki božični svetki i pali prido drügi. Pa vnogokrat si zgučimo, da bomo drüge svetke že doma v krili lübe domovine obhajali, ali tüjina nas tako močno drži, da se njoj nemremo iztrgati iz rok. Če pa bo Boža vola, tüdi za nas bo prišeo den veselja, gda se zdrüžimo z Vami, da bomo tüdi deležni veselja, štero vživate Vi zdaj.
„Slovenska krajina, oj mili moj dom, v srci si mi vedno i mislim na Te ...
Izseljenik Anuška Terplan z Večeslavci, zdaj v Franciji. Velespoštüvani gospod! V imeni Jezušovom sem sprijela svoje slabo peresce i te mali list papira, na šterom Vam pošilam vnogo
najlepši pozdravov, šteri plavajo v tom listi, da vüstmeno nemorejo do vas. Prosim Vas g. urednik, da mi redno pošilajte Novine, Marijin list i Marijikin Ograček, da me bodo konči tej listi tolažili v toj žalostnoj tüjini. Se veselim tistoga trenutka, gda je dobim. Poslala sem Vam 50 frankov. 25 frankov na čast Brezmadežnoj Devici Mariji, da mi še nadale ohrani mojo belo obleko čiste nedužnosti i 25 frankov na čast Jezušekovoj Treziki za zdravje meni pa ajteki v Franciji, mami pa doma. Še enkrat pozdravlam Vas g. urednik i vse naročnike Marijinoga lista, Eva Dominko iz Srednje Bistrice.
Pozdrav pošilajo: Horvai Ilona, par Legur, iz G. Bistrice : uredniki Novin, črensovskoj fari i celoj Slov. Krajini. Zahvalüje se za redno pošilanje naših listov. Kalamar, roj. Perša Frančiška, a Piere fontaine iz Dobrovnika: Pozdravla urednika i jim žele, da bi šče dosta let živeli i vrejüvali naše liste, ki so njej v velko tolažbo v tüjini. Nadale Pozdravla svojo staro mamico v Dobrovniki. Prosi za boži blagoslov v hižnom zakoni, šteroga je sklenola s Kalamar Francom. Fartek Jožef, sin, sestra Trezika á Saniglium iz Doliča: Pozdravla urednika, starše, brata z ženov i decov, sestro i prijatelico Škaper Marijo, ki je pred Božičom prišla iz Francije domo.
Prosvetni govor.
G. Glavač Martin, predsednik občine Beltinci, je na občnom zbori tamošnjega prosv. drüštva, v lepom govori razložo, kak moramo biti vsikdar mladostni i se posebi zanimati za socialno pitanje. Zaklüčo je s sledečimi rečmi : „Mi moramo biti apostoli in desna roka duhovnikova, od katerega smemo prositi samo duševne pomoči, spodbude in nasvetov za naše delovanje in v tem nam bodo tudi šli radi na roko. Če dobro zasledujemo razmere in ljudi, opazimo, da nauk v cerkvi ne zadostuje tako kakor je nekdaj, ampak je potrebno sedaj delati tudi zunaj cerkve. Ker so pa duhovniki vsled preobširnega polja in dela nemogoči vse to obdelavati in ker so
duhovmku tudi zunaj cerkve nedostopni vsi kraji, je naša dolžnost, da tam, kjer nima dostopa duhovnik, moramo nastopiti in pomagati mi in pripravljati pota. Seveda je najprej potrebno, da imamo mi vse to, kaj hočemo dati drugim, zato ker ono, česar nimamo sami, ne moramo dati tudi drugim. Za vse to poslanstvo je pa potrebno mladini idealizma, ognja in načel, in če to je, potem nam mora biti zavest, da ta boj zmoremo in zmagamo, živa. Mi mladi dobro vemo, da nam vrat, ki nam jih je Bog nastežaj odprl, v življenju nikdo zapreti nemore, če ne mi sami. In na to pot smo dobili od Boga veliko mero moči in zdravja, da moramo zaupati v uspeh. Zato moramo iti na pot, življenju in zmagam naproti.
Pošta.
Pücko Franc, Montagnoy. Kalendar smo že decembra poslali. Zdaj drügoga. Na pošti Pozvedi, što ti ga je vzeo s pošti. Ošlaj Barica, Crestol. Din. 110·60 sprejeli. Na koj je Višek? Gumilar Aleksander, Vidonci. Za Pozvek Jožefa sprejeli za lansko leto naročnino, kalendara poslali. J. M. Prevalje. Kalendar brezplačen. Za list je tak samo še 16 Din. za plačat. Prša Kalamar Franciška. Pierrefontaine. Obračun je sledeči: L. 1936 ostalo za 1. 1936 Din. 2. Sprejeli smo na Dom sv. Frančiška 56·25 Din. Naročnino smo sprejeli dec. 23. leta 1936 Din. 112·50. Za Višek sveta meša, kak si želela. Za 1. 1937. dobili letos januara 10 Din. 110 60. Za Višek sveto mešo opravimo, kak želeš. Za 1. 1938 je tak ešče dug na naročnini. Prle ne si nam razložila, kak naj razdelimo peneze, zato smo ne mogli prle odgovoriti. Kolmanko Alojz, Korovci. Za Ciglar Engelberta sprejeli 100 Din. naročnine za l. 1938 i za Kolmanko Terezijo 48 Din. Za lani i za polleta letos pa domače naročnino 110 Din. F. A. Zemun. Naročnino sprejeli, Prošeno bo. P. R. Štrigova. Naročnino za 1.1937 ino 1938. hvaležno sprejeli, kalendar poslali. Šlemmer Adela, ala Vignette. Mi smo zato stavili Novine, ka nam je Bunderla Franc javo z Francije, naj ti je več ne pošilamo, ka si odišla domo. Zdaj smo je začeli znova pošilati i staro pošilatev nadomestili. Oči smo i bomo pošilali Marijin list. Fujs Alojza domači, Otovci. Vašemi so hodile Novine v Nemčijo, a zdaj so prišle nazaj s pripombov, ka je nepoznani. Naznanite nam njegov novi naslov. Katančič Ludvik, Veščica. Letos te med prvimi, ki dobijo kalendare, ar ste zdaj duže čakali. Smo ga poslali. Oktobra nas opotite na to našo oblübo. Kerec Rudolf, Otovci, 75 : Prošnja je šla gori na banovino, vüpajmo se pomoči. Gubič Franc, Trdkova. Novine do 10. marca za Francijo stavili. Mekiš Roza, Trdkova. Kalendar za siromaško drüžino poslali brezplačno, dajte njej ga, ovoga pa naročniki Novin za 5 Din. za leto 1937. je vse plačano, Ar ste i vaše Novine plačali i si pošte nej odračunali, letos 34 Din. menje plačate. Kozar Jurij, Martinje. Sprejeli smo 446 Din., odračunali smo brezplačno 2 M. Lista, 1 Novine, Poštnino i vožnjo v Dolence. Duga je ešče za 1. 1937. 50 Din. Sprejeli iz Francije sledečo naročnino : Franc Bunderla, Moncety 102·70 Din., Perša Agneza, au Condray 118 50 Din., Salaj Marija, Boistrancourt 71 10 Din., Banko Zoltan, á Onville 71·10 Din., Andrejek Ana, Boistrancourt 118·50 Din. Žökš Emerik s|Auve 39·50 Din,, Balažek Štefan, á Trotte 118 59 Din., Fartek Jožef, Sainghinx 94·80 Din., (kalendar poslali brezplačno za podporo.) Törnar Jožef á Ia Paupardine 11060 Din. (Prosimo odgovor, na kaj je višek ?) Šimonka Margit ih Gantier 71·10 Din.
Odam
pri banovinskoj cesti vu ednom fáláti 6 oralov zemlišča : (2 orál travnik, 2½ oral oratje zemle, 1 ½ oral log za rušt) i 10 klaftrov zidarskoga kamla na mesti. Nadale 2 leti staroga bika (rodovinski, licencirani), kravja kola, kočüje (s pol strehov) sani za paradijo, 3 meter x 60 m|m i 7 meter x 45 m|m dugi, transmission, decimal vage (500 kg.)
OBAL, mlinar, PERTOČA,
pošta Rogaševci.
CENE
Pšenica: 177-182, kukorica süšena: 106-108, nova: 92-94, grah, 202-207 Din. meter.
Živina: krave 2·25—5·26, biki 3·75-5·75, mlada živina 3-5 Din. kg. na živo vago. Jako dragi so mali pujceki do 8 tjednov stari, šteri koštajo od 100 do 180 Din. po falati.
Službena naznanila
Dvodnevni kleterski tečaj se bo vršil na Vinarski in sadjarski šoli v Mariboru v dnevih 4. in 5. febr. 1938. Tečaj bo teoretičen in bo trajal dnevno od 8—12 in 14—18 ure in je brezplačen. Namenjen je tečaj predvsem praktičnim vinogradnikom. Zanimanci se naj prijavijo predhodno z dopisnico.
LEPO STAVBIŠČE in stavbeni materijal ob banovinski cesti in prometnem kraju se ugodno proda. Vprašati pri: Cividini Stane, brivec Gornia Radgona
ODAM POSESTVO, obstoječe iz hiže, gospodarskoga poslopja, vse zidano in pokrito s črepom, 6 plügov njiv in travnikov. Podrobnejše informacije dobite pri Lešnik Franci ; Staranovaves št. 25. p. Križevci pri Ljutomeri.
KÜPIM BIKA, mladoga, plemenskoga, licenceranoga, najraj banovinskoga 350—400 kg. teškoga. Pismene ponüdbe pošlite na Salaj Karola, Trdkova št. 148. p. G. Lendava.
Velika zavarovalna družba išče
zastopnika
za življensko zavarovanje za Dolnjo Lendavo, z visoko provizijo.
Naslov v upravi Novin.
Oda
se hiša v Soboti zvanana staro Martinišče Križova 4. Küpci naj javijo ceno, ki bi jo dali za hišo, do 16. februarja. ̶ Odbor za zidanje Doma sv. Frančiška v Črensovcih.
Sprejme se
VRTNARSKI
(kertejski) VAJENEC k bolši vrtnarji GYÖRF1 V M. SOBOTI.
Za gostüvanje
TORTE
izdelüjem, najfinejše i moderno okrašeno. Cene niske. Se priporača
SIDONIJA NOVAK,
slaščičarna, M. SOBOTA.
Naša küharca pa njeni brat.
Vej njoj ne zamerimo, či ešče vsega nevej, pa se z bratom večkrat skrega, ka je ešče mlada. — Mama njoj večkrat morajo praviti, naj bole pazi na rože, ka so njoj včasih že tak süje, ka bi se v leti lejko od sunca vužgale. Se razmi, ka so se njoj ocvirki tüdi osmodili, liki nej zato, ka bi preveč kürila. Ka drv nega dosta. — „Joži“ nam pa šolskih drv tüdi ne meče prek plota. Vej znate od toga : Nikak njemi obečao liter dobroga vina, či de v noči šo, pa malo šolskih drv prek plota vrže, ka je on te že dale spravi. — Da pa vina nej dobo, te je pa ovado, gda so ga gospod upraviteo v šali pitali, či je on drva znoso: Ja, ravno ob 10 vöri je bilo.
Pravim, drv mamo premalo, ka je naša gošča vozka, Našička je pa že tüdi zvozila, ka je bilo vsečenoga, ka niti maloga droga več ne najdeš, ka bi ga med veje skrio, če pelaš iz gošče.
Liki premalo je pazila, naša küharca. Pa se je dobro branila : Na tečaji jih je pa 20, pa njim
li skoro vsaki den skipi mleko.
»Ka pa gda si nama s sosidom v gošči nej mogla krumpšov spečti?“ jo je dražo brat : „Müva sva se že veselila, ka va mela eden parádiški obid, pa so krumpši bili napou sirovi, napou žuti. Sitiva sva zato bila; vej drv nej bilo sühih, ka tiste dni zmerom dešč šo pa se megla vlačila ; lekaj bi ti smolen mogla s sebov nesti ?“
Pa so njoj mama pomogli, ka oni znajo, či se Človik ne bi dosta z jezikom brano, te bi njemi nikak že na hrbet šo.
Ona je pa brata dražila, ka posode ne vej brisati, ka vse spotere. — Pa takše zavugnjene hlače má, ka njemi je prah jèj, pa blato prenaša ž njimi.
Za god je dobila kak krv rdeče platno, ka vse šošnja, velko pa kak dveri. . . Samo da njoj ne bi večkrat na srce hodilo, že zdaj zámlada.
Pa žuta kokoš jo telko skrbi, ka nikša preveč zamazana hodi, ka de lekaj fertik, pa nogice má že tak maličke pa süje . . .
Ništerna je pa belico doj z štao lüčila, drüge so pa fajn gori pojele. Pa fotografirati se
nešče dati, čiravno bi jo nikši mali človik iz . . . tak rad „slikno“.
Brat má svoje skrbi : krave so letos malo bile na paši, lani je pa v čretaj 8 zavcov stirao, telkokrat je pásao. — Njegvi punčuli so tüdi že tla najgi, liki zimos ga záto predržijo.
Kakšteč ma naša küharca svoje nevole, tak nesrečna je pa záto li nej, kak tista, ki je v Franciji 15 krav dojila, pa na hiži spala, gde so njoj miši pa podgani prek po lici skakale, zvün mraza. — Pa zaslüžila tüj nej dosta, ka jo nazadnje banovina mogla domou spraviti pa je v špitali mrla.
„Tista, ka je doma hodila kak gospa ?“ — „Nej, mlajša!“ — „Ja, ja, gda so gospodi plebanuši šparat popravlali, te je prišla po krstni list“. — „Vej pa v dobrom mesti slüžila, naj bi raj tam ostala“. — „Gde je več dece, je pač večkrat nevola“.—
„Ka pa, gda so te šteli odati“, jo je brat znova dražo. — „Vej so mama tistomi možaki samo pravili, ka me naj pelajo, či takše majo, ka mo se kaj špilali, či de nas več vküper“. — Oj, da je tam lepo: v grabo, pa na breg, tam pa cerkev . . .
Doma so velke brige zdaj s podom: či ga bole moči, več gob vö zraste. —
„Pa tovaj pride !“ se je oglaso brat. Mama so se nasmejali : „Ja, tak je pravila pri sosidovih, gda smo seme lüpali, pa sem jes pravila, ka smo vsi zdomi. Nikaj sem njoj nej pravila, samo z nogov sem jo dregnola pod stolom. —
„Ti pa pri, lückih, ne vüpaš jesti, tak te je sram !“ „Naj samo moje krave dobro jejo. Rejsan, vütro pa idem že rano v goščo. Te pa vij, gda te šli k meši, dajte kravam zmešanco, gda pa pridete domou, te pa čisto, fajn seno: tak ta tè šeka pa čila lejko pelale, ka je takše blato, ka bi se po gošči s sanmi lejko po njem vozo, pa kumaj vünej s kolami.
„Vej za tistoga smetja volo tak nej vredno v goščo !“ so se pri peči oglasili mamica. —
„Da so pa eden možak pravili, ka zdaj najbogše vö strebiti, rano na protoletje do se pa tam kače gibale, pa mlado v čistom tüj raj raste, ka de več kolja, pa za smuči. — Vej na veje šče vás gori denemo, ka ne de trbelo vezati.“
Dosta zato guči te brat, ali telko itak nej, kak tisti, šteromi so gospod vučiteo v šoli pravili : Lekaj si pa tüj slinavko dobo, ka vsigdar gučiš.
Pa tak je lagoji tüj nej, kak tisti, ki je pšeničnice šo čamijat, kak so se začnole brisati, pa se nikaj nej zbojao, gda je naša küharca začnola füčkati, ka bi ga pregnala.
Lejko se pa v novom leti oba vküper pobereta pa pobogšata . . .
Zlate resnice.
1. Svet se po samih šolah ne poboljša, ako starši doma pravega dna ne položijo.
2. Dober sosed je velik zaklad, ki se za gotove denarje ne kupi.
3.	Sedem let moraš na enem kraju ostati, ako hočeš ljudi prav spoznati.
4. Kdor nikdar stradal ni, ne ve, kako lačnemu kruhek diši.
5.	Moder mož se šele oženi, kadar ima ženkico ali dečico s
čim rediti.           Slomšek
Slomšek.
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkánji Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik : Klekl Jožef, župnik v pok.