Zgodovinsko - mestopisni obrazci
(Spisnjs P. F. H.)
 XIII. Koievje.
edanji Kočevski svet jo bil nekdaj imovina po Kranjskem in Koroškcm mogočnili grofov iz rodovine Ortenburšte.   Imeli so svoj glarai sedež v Ribnici.    Oglejski  patrijarli BertoM  je že 1Ž47. 1. podclil to zemljo tTidenJin OrtenbiirAkemn.    A iležola je  bila 6ni  Hs  Se  noobljudena in za-raščcna s priprostirai gozdi.
V srpdi 14. veka (1858. I.) jo proail Kranjski stotnik grof Oton Orten-burski s^oj^ga bnit^ Friderika, naj posreduje prt epsarji Karolu IV., da mn pošJje nasolnikov -nu svoja posestva v južnoj lneji. Ker je tudi avstrijski vojvoda Kudoll' podpiral prošnjo svojega deželnoga stotnika, poslal jfi resar tristo družin upornih Frankov in Tiringov Da alovensko mejo. V svojej novoj domnvini »o si iztrvbili gozde in postavili lcsene koče. Sosednji Slovenci so jih zvali kožarje; od tod je incnda dobila vaa ta okolica SToje ima
77
V listinab se to iim'i najde prvič 1363. 1. VI. dan mespca maja onega                   |
leta je pati-ijarb Ljudcvit  izročil Ortenburftkemu grofu Otonu patronat vseh                   *'
onih oerkev, ki so jiJi sezidaii v Kof-evji, Poljanah, Kostelji, Osilnie-i in (io-tenicaii v župniji hv. Stepana v Kibnit-i. Omenjeua bstina tudi jasno poroča, da so m v onili krajili naselili Jjudje, posekali gozde in hosto ter ai postanli bivaliiSča in cerkvp.
Naselbina se je hitro množila. Leta 1377. jo zove grof Friderik i.e ona4 trg v Kočevji." Ortenbur&ka groliia Neža je dohortke eerkve sv. .larnoja 1381!. I. pomnožila. Za unega easa jo bila cprkcv sv. Jarncja &e podružnica Bi))niškej fari. V Zfroraj omeiijonej listini oporofa Ortcnburški grof Friderik svoja ob&na imetja, če imirje brw. otrok, svojim s^rodaikoni Celjskim grofom.
Po smrii Fridcrika Ortenburškega jn okolo 1420. ). nastopil obSirna po-sestva ('eljski gruf Herman II., a Oglejski patrijarh Ljudcvit mu je izročil v fcvd (1425. I.) vso nekdanje ortenburško-oglejske fevde, mtd druzimi tndi itrtenek s Kočcvjom. Sjegov sin Friilerik II. ,je baje seziilal nad trgom grad Friderikštein. Ko se jo Priderik po smrti svojo prre žone Elizabetc zaročil z zalo Veroaiko Descniško, hčerjo nbozega hrvatskcga plcmiSa, nakopal si je ji«o svojega n» plemstvo oholega oi-eta. Viol mn je vsa poseslva ter njega samega zaprl v Celjski gmd. Kadar Voroniba poizve o žalostnoj osodi svojega HOpruga, jela se je saraa bati za svojo življenje. Begala je po Kočevskih gozdih ter 9? skrivala tii ivi tam. Naposled jo zaskdc Hevmanovi ogledulii tev izroče grofu, kaleri jo jy ukazal skrivaj utopiti v kopelji. Po BJenej smrti se j^oče zopet izprijaznil s sinom. Friderik jo razrnšoni grad FriderikStein zopet se-zidal ter tu Ijaji: »a stara leta prav pohlcpno žive). V 17. stoletji so še v gradu bivali; o turških napadih je bil ta grad kristijanom eesto varno zavetje. Ker je stal na stnu^m skalovji, niso se ga ueveruiki uikoli polotili. Denes stoji v razvaliuah.
Cesar Sigmund jo Celjskega grofa Frirlcrika II. poknežil v zboru v Pragi (1436. 1.) Terau je nasprotoval avstrijaki vojvoda Friderik, čos, da poaestva Celjskih grofoF leže v njcgovili deželah. To je bil povod vojski, ki je naredila dokaj kvarc Eraujskej deželi. Prepir se je končal s pogodbo (1443. 1.), dti avstrijski vojvode podedujejo Cdjsko grofijo, ako Oeljski rod iznmrj«. Ko je bil 1456. J. poslednji Gcljski kncz, mogočni in oSabni Ulrik II., v Belcmgradu od Hunjadovc straiike zavratno umorjen, pripadlo je njegovo imetje Avstrij-skim vojvodom. Takii je prišlo Kofcvje z okoliro v njihovo last. Zastavljali «0 Kočevje raznim zveslim slnžabnikoin.
Ob meji ležefe Kočevje je preatato dokaj kvare po krvoločnih. Turkih. Leta 14(ii). so Turki ra/.djali trg z ognjem in meJem. Kranjaki vicedom Jurij Rajnar je poslal probivalceiu 200 centov solitarja. VUjel.nl Turjaški pa 175 gld. v podpuro (1470. !.). A cesar Fridcrik IV. jV kofevskoinu trgu podebl na-slednje leto nie.stne pravice (v petek po Telikej noti 1471 1.). Tndi je dal mestu ličen mestni grb. 5a modrem seitu se vidi s plotom ograjena trd-njava; pred njo stoji sv. Jarnej, držee v desnej odprto knjigo, v levej pa širok nož. (irbu podoben je tndi mestui pečat. V ustanovneui pismu je ine&e4inoin privobU, da si smejo voliti mestnega sodnika iu svetovalce; tudi štiri sejme jim je dovolil.
78
Komaj si je raestiee nekoliko opomoglo in se utrdilo, zartene ga že druga nezgoda. Leta 1491. je Ijuti Turek zopet jako Žalostno gospodaril po Kočevskem. Komaj sezidano in za silo utrjeno mestice je zopet razdjal. Cesar je zaukazal naslednje leto vsein prebivalrera po okolici, naj pomagajo mcstno obzidje pozidati. Tudi je cesar istega lota privolil Kofcevarjem, ki so mnogo kvare trpeli, da araejo kupCevati z živino, platnom in dmgimi izdelki po Hrvatskem in drugod. To pravico bo jim poznoje potrjevali tudi drugi tieželni gospodje. VečiDa Kocevarjev so še dencs živi o kupčiji raznili iz-delkov po avstrijskili ia inostranskih dežciah.
Friderikov naslediiik Maksijiiilijan I. je potrdil mestu vsa praviee, katere mu j« dal njc.gov ože (L49B. 1.) A grad Fi'idwikštein in mesto je zastavH Juriju Turou za 11.(XK) goldinaijev. A ta jc zelo grdo delal s svojimi pod-ložuiki. Ko se je leta 1515. vnel po Kranjskera tako imenovani kmetski pimt. bil je on prva zrtva tt>ga upora. Poznejo nahajarno Ko^evskega last-nika Franja Ursinija grofa Hlagaja. ki je s svojim ofetom pribežal pred Turki iz >Slavonije (1547. ].). Za tega časa je prirolil Perdinand I. raestu, da siue vsak četrtek irnftti trg, ker jo mesto blizu sovražnika in na nerodo-vitem svetu ter sloherni dau izpostavljeno ropanju in napadom, in ker je bilo vsolej zvesto Avstrijskej hiši (v 24. dan jao. I54ii. 1.). Nadvojvoda Karol je dovoiil meščaaom pobirati inostniiio po jedon vinar od vsake tovorne ži-vine, da bodo \ažc obrauiii mtisto v dobretn stanu proti turškim napadom, ki se cewe prigode (I5li4. J.). Rer so se pa tovorniki znali izogniti sitnej mituiiii. dovolil je deželni knez, da m pobira mitnioa četrt miljft na okolo. Tudi Ferdinand II. je te in jednake svobodšeine potrdil mestti (v 17. dan feb. laOT. 1.).                                                                            (Kon«c prilvodujič.)