j i v a
27./III. 1921.
ŠTEFAN SAGADIN:
Lex fundamentalis.
Če si predočimo, kakšne borbe so se vršile v državah za ustavo, in da se v naši državi borimo za njo že nad dve leti, obenem pa vidimo, da na Angleškem, največji državi na svetu, učiteljici modernega parlamentarizma, ustave sploh nimajo, nas mora ta pojav zlasti v sedanjem trenutku siliti k razmišljevanju, kaj je ustava, čemu je potrebna, kakšen pomen ima za državno življenje in kaj smemo od nje pričakovati?
1.) Ideja ustave kot temeljnega zakona države, ki se mu pripisuje večja moč kakor drugim zakonom, se pojavlja šele v 16. stoletju pod imenom «lex fundamentalis*. Sicer že Aristoteles razlikuje med «poli-teia» in «nomoi», razumevajoč pod prvo skup pravil, ki se odnašajo na najvišje organe države, kako se oni postavljajo, kakšne so njihove kompetence in v katerem odnošaju stoje posamezniki proti njim; tudi starim Rimljanom pojem ustave ni čisto tuj. Izraz «rem puhlicam con-stituere* (od tod od 18. stoletja «konstitucija» = ustava) se rabi, kadar zahtevajo posebno važni politični dogodki premembo najvišje oblasti in se to poverava izrednim «magistratom», ali po naše, «ustavotvorni» skupščini. Toda v srednjem veku je prekinjena vsaka kontinuiteta s starim. Ustavna vprašanja dobivajo obliko pogodb; pogodben je odnos med cesarjem in papežem, pogodben med cesarjem in knezi, pogodben med knezi in staleži. Pisanih zakonov v srednjem veku je malo; pogodbe pa se morajo napisati. Jcllinek vidi baš v tem rteko zvezo s postankom pojma pisane ustave, ki se pojavlja koncem 16. stoletja pod imenom «lex fundamentalis* in predstavlja osnovni zakon, ki ima večjo veljavo kot drugi zakoni in na katerega je celo kralj vezan, tako da ga sam ne more spremeniti. Vendar ideja o pogodbi ostane v veljavi vse do francoske revolucije, ko jo zameni ideja narodne suverenosti. Še dolgo se to, kar danes po materijalni vsebini imenujemo ustavo, smatra Za pogodbo med vladarjem in staleži, pozneje ljudstvom. Tako se naziva v angleški revoluciji od Cromvvella (1647) izdelana ustava «agree-ment of the people* (narodna pogodba). Isti odmev nam zveni poldrugo stoletje pozneje iz Rousseaujevega «Contrat social*. Pogodbeni značaj ustave seveda izključuje uporabo principa večine; pogodbe se morajo sklepati s pristankom vseh pogodbenikov, soglasno, in samo na ta način tudi spreminjati. Teorija takozvanega prirodnega prava, ki raztegne svoja proučevanja tudi na bistvo «legis fundamentalis*, gre druga Pota na Angleškem, druga na kontinentu. Angleži (Hobbes) jo smatrajo
NT
I./5.—G.
LEX FUNDAMENTALIS.
kot državotvorno pogodbo. Toda praktični Angleži si potrebo soglasnosti tolmačijo po svoje: volja večine se ima smatrati tudi kot volja vsakega poedinca (Locke); tako je za teorijo rešeno načelo soglasnosti, za prakso pa načelo večine in s tem tudi odstranjena vsaka formalna razlika med ustavnimi in navadnimi zakoni.
Pri Nemcih (Bohmer, WoIff) se razlikuje med državotvorno pogodbo in zakonom, s katerim se utesnuje vladarjeva oblast po narodu. Za prvo se zahteva soglasnost, za drugo princip večine. Prva zgubi kmalu vso praktično vrednost, druga pa pride pod, vpliv teorije o razdelitvi oblasti v zakonodavno, izvršilno in sodno, kakor jo razvija Montesquicu -na podlagi proučevanja državnega življenja na Angleškem, kjer je šel po padcu Stuartov (1688) razvoj hitrim korakom parlamentarni vladavini nasproti. Zakonodavna, izvršilna in sodna oblast v državi morajo biti v odnosu ravnoteže. Iz tega sledi samo po sebi, da zakonodavna oblast ne more sama tega odnosa odrejati, to pristoja neki višji oblasti: ustavotvorni. Zakonov te oblasti ne more menjati zakonodavna oblast, to so zakoni druge vrste, ustavni. Montesquieujev nauk je imel velik vpliv na angleške kolonije v Severni Ameriki. Te kolonije se 1. 1776. pretvorc v samostalne državice in si dajo svoje ustave; 1787. pa ustavo Zedinjenih držav Severne Amerike, ki še v bistvu danes velja. V ameriških ustavah pride novo načelo do izraza: načelo narodne suverenosti. Ustavo si daje narod sam, on jo izglasuje. Ustavotvorna oblast pripada narodu.
Idejo narodne suverenosti prevzame od Amerikaricev francoska revolucija in Sieyes formulira iz nje svoj nauk o pouvoir constituant, iz katere izvirajo vse druge oblasti, pouvoirs constitues. Pod temi idejami je bila ustvarjena prva francoska ustava od 3. septembra' 1791., obenem prva ustavna listina v Evropi.
2.) Kakor je prvim ustavam severnoameriških držav predhodila Bill of Rights, tako je tudi že 26. avgusta 1789., torej dve leti pred prvo evropsko ustavo, francoska narodna skupščina sprejela predlog Lafa-yettea in proglasila «človeške in državljanske pravice». Te pravice je prevzela tudi prva francoska ustava in od takrat so sestavni del vseh ustav v Evropi, četudi je katalog teh «svoboščin» zdaj ožji, zdaj širji-Državljanske svoboščine pomenijo po svojem bistvu meje državne intervencije. Do tu in ne dalje! govore državnim oblastvom, zakonodavni in izvršni, nasproti v imenu posameznika.
V starem veku je bilo. pravo države brez mej. Država je mogla neomejeno razpolagati z življenjem,, premoženjem, svobodo in celo z vero svojih državljanov. To je bila «majestas populi Romani«. Z razpadom države je to vse šlo v zgubo; v srednjem veku ni država, ki stoji državljanom ali podanikom nasproti, ampak vladar osebno, on si pridobiva razne pravice, stopnjema, iz različnih naslovov. Šele šola prirodnega prava pripravlja pot novi državni ideji, obenem pa položi s svojim «jus politiae*, ki ga kot glavno pravo pripisuje državi, temelj poznejšemu absolutizmu: Pravo policije je v prvi vrsti dolžnost države, da skrbi za javni red in splošno dobrobit državljanov. Kdor pa ima dolžnosti, mora imeti tudi pravice; in kakor je dolžnost brez mej (kje
LEX EUNDAMENTALIS.
neha splošna dobrobit?) tako tudi pravice. Samo «jus divinimi» se ne sme prekoračiti: ne sme se zapovedati, kar Bok prepoveduje. Vendar šola prirodnega prava skrbno neguje izvorno pravo svobode, ki ga tudi država mora respektirati. Iz izvornega prava svobode se razvije potom diferencijacije večje število «svoboščin», «ki stoje kot pogoji, pod katerimi je stopil poedinec v državno zvezo, državi tako nedotakljivo nasproti, da je samo njihovo zloupotrebo preprečiti upravičena* (Jellinck).
. V sodobni državi imajo te «temeljne pravice državljanov* dvojni značaj: prvo to, kar upravna veda naziva pridržek zakona, in ki pomeni, da se samo na podlagi zakona more poseči v okrožje teh pravic, torej omejitev izvršne oblasti; drugo pa, da so temeljne pravice pod gotovimi pogoji tudi za redno zakonodajno oblast nedotakljive, ampak samo ustavotvorni oblasti dostopne, torej omejitev zakonodavne oblasti. To so n. pr. svoboda vere in vesti, svoboda vede, osebna svoboda, svoboda imetka, stanovanja, kretanja, zborovanja, društva itd.
V bistvu pomeni taka omejitev zakonodavne'oblasti v parlamentarni državi, kjer v vseh stvareh ultima ratione odločuje narod po svojih volilcih, nezaupanje v redno zakonodavno oblast. Cim večje je to nezaupanje, tem večja važnost se polaga na temeljne državljanske pravice. Na Angleškem, kjer imamo parlamentarno vladavino v dovršeni obliki, tega nezaupanja ni in zato tudi tam izhajajo — brez ustave. Politične stranke vedo, da bi vsaka izraba politične moči služila za precedens nasprotni stranki. «Angleški narod je v svoji stoletni politični šoli si priučil veliko umetnost, spraviti v sklad interese stranke z občim dobrim in zato premore dovršiti smelo delo, državo po eni stranki vladati* (Redslob). Na kontinentu pa politična zrelost še ni tako daleč. Bojazen zloupotrebe momentane politične moči ene stranke je še globoka'in tem bolj opravičena, čim manjša je civilizacija. Zato so temeljne pravice še potrebne.
Načelo razdelitve oblasti, načelo narodne suverenosti in pa katalog osnovnih državljanskih pravic, to so do danes temelji državne ustave. Ti temelji pa pomenijo skupno ono, kar Esmein imenuje «la liberte moderne*.
3.) Organizacija državnih oblasti služi politični svobodi naroda, osnovne državljanske pravice služijo državljanski svobodi poedinca. Oboje je po dosedanjih ustavah zadostovalo, da zajamči nemoteno udejstvovanje vseli državljanov v političnih stvareh in neoviran razmah gospodarskih sil pojedincev v svobodnem tekmovanju. Praktično življenje v tej «moderni svobodi* pa je pokazalo, da politične pravice same še ne zadostujejo za ustvaritev prave demokracije. Politična in gospodarska svoboda služita v prvi vrsti močnejšemu. Močnejši, ki v gospodarski tekmi more zasužnjiti slabcjšcga in se okoristiti z njegovim znojem, zasužnjil ga je tudi politično. Politične svobode basnijo malo, ako žive celi sloji ljudstva v gospodarski odvisnosti od močnejših, ali, kakor tako lepo pravi Tocqueville (de la democratic en Amerique), »nasprotuje samemu sebi, da bi bilo ljudstvo istočasno ubožno in suvereno*.
In kakor so nam svojedobno «človečanske in državljanske pravice*, Politična svoboda prišle iz Amerike, tako nam tudi sedaj Amerika po
VVilsonu («Nova Svoboda*) kaže nova pota. «Stare politične formule ne odgovarjajo več našim današnjim nalogam. One se čitajo kakor dokumenti iz davno minulih časov. Stari programi strank izglodajo kakor svojina veka, ki ga je človeštvo že pozabilo ... Nam se stavlja v dolžnost, da ustvarimo novo socialno urejanje, ki bo v skladu s srečo in napredkom celokupne velike mase državljanov* (Wilson). Socialna pravičnost v človeškem društvu, to je danes klic širokih mas naroda ustavotvorcem moderne države. Poleg državljanskih pravic naj se najdejo tudi državljanske dolžnosti, dolžnosti, ki jih ima pojedinec proti državi in društvu, in dolžnosti, ki jih ima država in društvo proti pojedincu. Ideološki Rusi so mislili, da morejo najti in ustvariti to novo svobodo v bolševizmu, torej neki vrsti preobrazbe politične strukture društva, v izboljšanju politične svobode. Rezultat vidimo. Praktični Nemci pokazali so nam drugo pot. Drugi del njihove ustave (od 11. avg. 1919.) nosi naslov «Osnovne pravice in osnovne dolžnosti Nemcev*, in drugi oddelek tega dela napis: «Družabno življenje*. Pustimo na stran, koliko sc jim je posrečilo s tem ustvariti ono «novo svobodo*. Tudi pri naši ustavni borbi jo iščemo. In če bo nad posameznimi členi pravnik tudi majal z glavo, nič ne de. Vse, kar je danes pravo, je bilo prvotno le program. Svečan državni program bodo za sedaj tudi ustavne določbe, v katerih 'se naša družba bori za ustvaritev socialne pravičnosti. In vendar glasen in viden kažipot bodočemu zakonodavstvu. Politično svobodo so nam priborili naši predniki; mi jo v ustavi samo registriramo. «Novo svobodo* priboriti si moramo mi. Naša ustava bodi zanjo «lex fundamentalis*.
STANKO LAPAJNE:
Ustava in jezik.
Potrebo, spregovoriti k jezikovnemu vprašanju bodoče ustave, imamo zlasti Slovenci, ki smo se po nesrečni rapallski pogodbi skrčili skoro na število manjšinskega naroda. Vender, če bi šlo za predlaganje jezikovnega zakona s podrobnimi določbami o mejah veljave posameznih jezikov, bi moral prepustiti besedo izkušenejšemu branitelju naših jezikovnih pravic pod prejšnjimi razmerami, najmanj pa upravnemu juristu. Potreba takega podrobnega jezikovnega zakona se je izkazala v češkoslovaški republiki, kjer so izdali poseben jezikovni zakon z dne 29. februarja 1920., št. 122 zb. z. in n. in ga opremili z garancijami ustavnega zakona, h kateremu izide še posebna jezikovna naredba. Enake važnosti, kakor v Češkoslovaški, jezikovno vprašanje v naši državi z enojezičnim narodom in majhnimi odstotki tujejezičnih državljanov nima. Za nas bo zadostovalo, da ob času, ko polagamo pravne temelje državi, pravilno pojmimo njene narodnostne razmere in misijo države v tem pogledu in da damo temu pravilnemu pojmovanju čim krajšega, določnejšega, pri tem praktično uporabljivega izraza v jezikovni določbi
ustave. Ako se kasneje izkaže potreba, izdati podrobnejši jezikovni zakon, naj bo mogoče, ga opreti na jezikovno določbo ustave. Lotim se te naloge tem rajše, ker ne najdem v nobenem predloženih ustavnih načrtov, tudi ne v definitivnem, sklenjenem 19. februarje} 1.1. od ustavnega odbora konstituante, vsem navedenim postulatom ustrezajoče rešitve.
Za razmere 19. in 20. stoletja, iz katerih je izšla cela vrsta narodnih držav, se priporoča razločevati med politično in administrativno stranjo jezikovnega vprašanja. Politična se rešuje, navadno še pred postankom države, na bojnih poljanah, gotovo pa od političnih faktorjev. Za našo kraljevino jo je rešil srbski meč v zvezi s hrvatsko in slovensko politično modrostjo na dan našega ujedinjenja. Administrativna stran jezikovnega vprašanja pa zasleduje izgraditev jezikovnega prava na teh že ustvarjenih njegovih političnih osnovah. Ta druga naloga pripade nam juristom.
I.	Prvo in glavno politično osnovo našega jezikovnega prava tvori suprematija srbohrvaščine in slovenščine nad vsemi ostalimi jeziki v državi. O tej suprematiji ne more biti dvoma: Srbi, Hrvati in Slovenci smo ustanovitelji države, naša in le naša imena se nahajajo v mednarodno priznanem imenu države, naše grbe obsega državni grb, naše barve državna zastava. Senžermenska mirovna pogodba (čl. 51) nas izrečno imenuje «vcčinski» narod napram drugim «maujšinskim». Vendar ni odveč izraziti to suprematijo tudi v ustavi, zlasti da odklonimo primerjanje političnih razmer naših manjšin z našimi lastnimi pod Avstrijo. Po določbi čl. 19. avstr, ustav. zak. št. 142 iz 1.1867. so veljala (boljše so imela veljati) vsa avstrijska plemena in v deželi navadni jeziki enakopravnim. Radi te določbe je spadala Avstrija k narodnostnim državam s kopico enakopravnih plemen in jezikov. Naša država ni narodnostna, ampak narodna država, ne pozna sovlade v njej prebivajočih narodov in njih jezikov, ampak nadvlado našega srbsko-hrvatsko-slovenskega naroda in njegovega jezika. Drugi narodi bodo uživali pri nas jezikovne pravice manjšin, zajamčene jim v obeh mirovnih pogodbah. Konkretizirane, ne morejo segati dalje, kakor so zajamčene našim državljanom pod Avstrijo in Madjarsko. Na te manjšinske pravice opozarjam radi tega, ker jih ne sme kršiti niti jezikovna določba naše bodoče ustave.
Druga, tudi že podana politična osnova našega jezikovnega prava obstoji v pariteti obeh narečij našega jezika, srbohrvaščine in slovenščine. Tudi o njej ni čuti resnih dvomov: vsaka omejitev načelne ravnopravnosti teh narečij bi stala v nasprotju ne le z zgodovino postanka države, ampak tudi z vsemi drugimi gori navedenimi določbami ustave o uradnem imenu države, državnem grbu in državni zastavi.
Tretjo, iz ujedinjenja sledečo politično pridobitev najdem v pariteti obeh pisem: cirilice in latinice. Na njej so interesirani zlasti Srbi in Hrvati, med katerimi je enakopravnost obeh pisem v preteklosti ponovno tvorila sporno točko. A tudi nam Slovencem je po ujedinjenju ležeče na tepi, da se čita naše pismo na skrajnem vzhodu države; radi Pa sprejmemo razširjenje pravne veljave cirilskega pisma notri do
L
laške meje. Po judikatu avstr. drž. sodišča z dne 25. aprila 1882., iz-išlem v jezikovnem sporu med Rusini in Poljaki, bi bile že «v pojmu narodnosti iii jezika obsežene ob enem zadnjemu lastne posebne pismenke^.
Vpoštevajoč vse tri politične osnove našega jezikovnega prava, bi imela ustava izrekati, da so «srbohrvaščina in slovenščina, cirilica in latinica v državi enakopravne*. Suprematija naših narečij napram drugim jezikom bi bila s to formulo izražena sicer le molče, kar pa zadostuje z ozirom na večkrat pozvane ustavne določbe o imenu, grbu in zastavi države.
Protičev ustavni načrt in prvotni vladni (Pašičev) nista bila za tako enakopravnost. Predlagala sta, naj se uvede kot službeni jezik v vsej državi srbohrvaščina, v slovenskih krajih noleg nje tudi slovenščina; srbohrvaščino nazivata jezikom, slovenščino dijalektom. Frotila je torej nevarnost, da sc proglasi državnim jezikom srbohrvaščina, slovenščina le deželnim. Protičev načrt je sicer pripuščal, da se morejo slovenske stranke in javni organi obračati na vse urade v državi v slovenskem dijalektu; vladni tudi te izjeme ni poznal, tako da bi bili imeli že zagrebški uradi moč, zavračati slovenske vloge. Ta nevarnost utesnitve enakopravnosti slovenščine s srbohrvaščino je danes odstranjena, ker se je ustavni odbor konstituante 19. februarja 1.1. z veliko večino izrekel za sledečo formulo (čl. 3); «S!užbeni jezik Kraljevine je srbsko-hrvatsko-slovenski».
Z zadovoljstvom in ponosom morem ugotoviti, da je s to formulo odkazano slovenščini v ustavi enako odlično mesto, kakor srbohrvaščini, in da so ravnokar dognane politične osnove našega jezikovnega vprašanja v njej izražene krepko in kratko. Manj nam more ugajati ta definitivna formula čl. 3 kot juristom. Fikcija, da imamo le en jezik (lepa s političnih vidikov) gre juristu malo daleč, ker govorimo dejanski v srbohrvaščini ali slovenščini in pišemo v cirilici ali latinici. Zloben interpret bi mogel formulo čl. 3. izreči neizvedljivo, strogo logični bi mogel terjati, da se izdajaj vsaka odredba državnih uradov na vsakem kraju države v obeh narečjih in obeh pismih kumulativno. Pariteta obeh pisem v formuli ali sploh ne prihaja do izraza ali le prav skrito, če se namreč smatra, da se je s posebnim navajanjem srbščine in hrvaščine v formuli mislilo na obe pismi, v katerih se pišeta, ker jih drug znak sploh ne loči. Jasnejše bi prišla misel definitivne formule do izraza z besedami: «Službeni jezik Kraljevine je srbohrvaščina ali slovenščina, službeno pismo cirilica ali latinica*.
II.	Z golo uzakonitvijo superiornosti naših narečij napram drugim jezikom in enakopravnosti narečij med seboj sc pa juristi ne moremo zadovoljiti. Občutek imamo, da bi ustvarili lex imperfecta, nedovršeno v dvojnem pogledu: po vsebini, ker ne pove, v čem bo obstajala superiornost našega jezika, oziroma enakopravnost narečij, in po sankciji, ker ne določa posledic za ravnanje proti pravni normi. Z drugimi besedami: juristu in praktičnemu življenju ne more zadostovati uzakonitev političnih osnov našega jezikovnega prava, oba zahtevata še izgraditev njegove administrativne strani, vsaj v navedenem dvojnem pogledu.
K temu silijo nas še skušnje, napravljene s čl. 19. avstr, ustavnega zakona. Ta je v svojem prvem stavku uzakonil enakopravnost vseh plemen, iz katere se sploh ni dalo izvajati konkretnih političnih pravic.
V drugem stavku čl. 19 je bila uzakonjena konkretnejše «enakopravnost vseh v deželi navadnih jezikov v šoli, uradu in javnem življenju*; a tudi ta formula v praktičnem življenju ni zadostovala. Državnopravna veda je končno obupala nad interpretacijo čl. 19. in ga, dasi je stal v državnem temeljnem zakonu, proglasila za gol program brez praktične uporabnosti, dokler ne izide k njemu podroben jezikovni zakon.
Češkoslovcnska republika se je ognila podobno nejasni poti in sprejela med ustavne zakone uvodoma navedeni podrobni jezikovni zakon.
V njem izhaja, v soglasju s senžermensko pogodbo, predvsem z načela češkoslovenskega «oficijelnega, državnega* jezika. V tem državnem jeziku «se vrši uradovanje vseh sodišč, uradov, zavodov, podjetij in organov republike, se izvrše njih oglasi in vnanja označenja*. 2e od državnega jezika so pripuščene izjeme. Posebne, druge določbe veljajo za jezik samoupravnih jedinic, zopet druge za jezik parlamenta (ki ga določi poslovnik), za jezik državnega zakonika (določen s posebnim zakonom), za poveljevalni jezik armade itd. itd. S temi mnogimi in obširnimi jezikovnimi določbami pa jezikovno pravo češkoslovaške republike še vedno ni dograjeno.
Tudi načrti k naši ustavi niso pustili v nemar administrativne strani jezikovnega prava. Najobširnejše se peča ž njo Smodlaka, ki predlaga srbohrvaščino kot državni jezik, kot jezik dvora, narodne skupščine, vojske in vseh državnih oblastev in ustanov; slovenščina naj bi bila v Sloveniji izravnana z državnim jezikom, samoupravna telesa pa si naj določujejo sama svoj uradni jezik, a so v gotovih poslih zavezana, posluževati se državnega jezika; jugoslovanski državljani, ki niso dovolj vešči državnega jezika, se morejo posluževati svojega jezika v narodni skupščini in v občevanju z državnimi oblastvi v vsej državi. Protič se zavzema za to, da bodi srbohrvaščina v vsej državi, a v Sloveniji poleg nje tudi slovenščina, službeni jezik; slovenščina se more rabiti vrhutega v vlogah in dopisih na urade izven Slovenije; govori, vprašanja in interpelacije v parlamentu se morejo staviti v srbščini, hrvaščini ali slovenščini. S Protičevim soglaša prvotni vladni (Pašičev) načrt, a brez zadnjih dveh določb. Načrti parlamentarnih strank kolebajo med državnim in službenim srbsko-hrvatsko-slovenskim jezikom v Kraljevini.
Pojem «službenega jezika v Kraljevini* je širši od pojma ((državnega*, ker se tiče vse javne službe, ne le državne (tudi samoupravne). A v tem obsegu, kot jezik vse javne službe v državi, naš jezik ne bi bil izvedljiv, ker bi ga morali tirjati notranjim jezikom tudi najmanjših samoupravnih edinic, n. pr. nemških, madjarskih občin. Uzakonitev našega jezika kot državnega je v tem pogledu korektnejša, zato pa ne urejuje veljave našega jezika v ostali, nedržavni javni službi. Smodlaka se je potrudil, navesti primere, v katerih bi se morale tudi samoupravne tujejezične edinice posluževati našega državnega jezika; z navajanjem teh izjem je pa njegov jezikovni § 11. narastel na dol-
gost, kakršne ustava ne prenaša. Pa tudi če bi bile njegove izjeme izčrpne, bi ž njimi jezikovno vprašanje v državi še dolgo ne bilo rešeno brez ostanka.
Saj tvori službena raba našega jezika, državna in samoupravna, le majhen del njegove splošne rabe; zlasti bi ne prišla superiornost našega jezika in enakopravnost vseli njegovih narečij in pisem v zasebnopravnem prometu do nobenega izraza.
Definitivna formula čl. 3. se je odločila za srbsko-hrvatsko-slovenski službeni jezik Kraljevine (notabene ne v Kraljevini). Službeni jezik Kraljevine je istoveten z državnim jezikom; zato je v definitivni formuli zagotovljena veljava našega jezika le v najožjem obsegu, t. j. pri državnih uradih. Njena pozitivna vsebina je gotovo korektna, a sama ob sebi umljiva, ker pri državnih uradih vender ne moremo uvesti drugega kot našega jezika. Za vse ostalo jezikovno občevanje, javno nedržavno in zasebno, pa pušča definitivna formula veljavo našega jezika neuzako-njeno. Pokazati hočem, da moremo tudi v tem pogledu storiti v ustavi korak naprej.
Tiste poti sicer ne nasvetujem, katero je poskusil Smodlaka in katero je šla češkoslovaška republika, ker bi morali zanjo ustvariti podroben jezikovni zakon. Za tak zakon zaenkrat nimamo potrebe, ker se naravni razvoj jezikovnih razmer ne more veliko oddaljiti od norm najvestnejše izdelanega jezikovnega zakona. Pač pa dovoljujejo posebne jezikovne razmere naše države, da uberemo drugo pot.
III.	Naša država je takorekoč enojezična. Prevladujoči naš jezik govori do 90 % prebivalcev. Ostali ga, če ga ne govore, gotovo razumejo. Izjeme so redke, za ustavodavca nevpoštevne. Isti dejanski stan moremo Ugotoviti glede poznavanja posameznih narečij med pripadniki nam skupnega jezika. V Slovencih je sicer šele peščica takih, ki bi srbohrvaščino popolnoma obvladovali v cirilici in latinici, a tudi le peščica onih, ki bi slišane in pisane srbohrvaščine ne razumeli; v par letih izgine tudi še ta peščica, in tisti Srbohrvati, ki bi mogli trditi, da ne razumejo slovenščine. Iz tega sledi, da more ustavodavec z mirno vestjo in brez tirjanja kake žrtve izhajati iz dejstva splošnega razumevanja našega prevladajočega jezika v vsej državi.
Na to dejstvo more opreti splošno dolžnost razumevanja (notabene ne znanja) našega jezika kateregakoli narečja in jo tirjati za ves jezikovni promet, javni in zasebni, od vseh državljanov, naše in tuje narodnosti, od vseh fizičnih, juridičnih oseb in vseli oblastev. To dolžnost more staviti pod tisto najsvetejšo sankcijo, katero poznamo že nad sto let za poznavanje zakonov, namreč da se nerazumevanje našega jezika v državi sploh ne opravičuje.
Ker za jezikovno občevanje nikakor ni treba, da obvladujemo nasprotnikov jezik (da torej govorimo ali pišemo v enem in istem jeziku), ampak zadostuje, da razumemo njegov jezik, on pa naš — to činjenico so praktično uporabljali neoslovanski kongresi — prihajam z ozirom na naše razmere do mogočnosti sledeče jezikovne formule v bodoči ustavi: «Z nerazumevanjem srbohrvaščine ali slovenščine, cirilice oli latinice se ne more nihče v državi izgovarjati».
Ako bi pa parlamentarne stranke ne mogle več odstopiti od sklenjene definitivne formule čl. 3., naj njegovo vsebino konkretizirajo in sankci-jonirajo s sledečo dopolnitvijo: «Službeni jezik Kraljevine je srbsko-hrvatsko-slovenski. ?. njegovim nerazumevanjem se tudi sicer ne more nihče v državi izgovarjati.»
S sprejemom te formule bi objela naše državljane poleg politične vezi nova kulturna, izvirajoča iz ustavno uzakonjene dolžnosti splošnega razumevanja našega državnega jezika. Obetam si od nje še druge koristi. Ene vrste jezikovni spori bi bili v kali zatrti: Najmanjša tujejezična samoupravna edinica bi bila dolžna, državni jezik razumeti ter v enem njegovih narečij ali pisem pisane vloge sprejemati in reševati. Slovenski trgovec bi bil siljen, sprejemati cirilsko pismo, srbski latinsko; če bi ga ne sprejela, bi imel sodnik pri roki jasno normo, ju z izgovorom nerazumevanja zavrniti. Predlagana formula sploh ne uvaja nobene novote, ker se dejanski uporablja v mcdpokrjjinskem uradnem in neuradnem občevanju že dve leti, prvi najtežji dve upravni leti. Pomeni le pozakonitev in ustavnopravno zagotovitev faktično nastalega stanja.
Podobno misel, dasi v manjšem obsegu, je uzakonil § 4. češkoslovaškega jezikovnega zakona z določbo, da se smatra češka rešitev na slovaško vlogo ali slovaška rešitev na češko vlogo za rešitev v jeziku vloge.
Končno korist bi zadobil od predlagane formule naš jezik sam, ker hi bil ustvarjen šileč povod za spoznavanje in približevanje njegovih narečij, čemur bi sledilo bogato medsebojno oplojevanje in emancipira-nje od tujejezičnih navlak («dijalekat»).
Z opuščenjem slovenskega narečja bi se sicer naše jezikovno vprašanje še bolj poenostavilo, a na tako opuščenje zaenkrat ne smemo misliti radi neodrešenih Primorcev in Korošcev, s katerimi ne smemo zgubiti najmogočnejše vezi —; enake govorice.
OOJM1R KREK:
Izenačenje zasebnopravnih zakonikov po načrtih stalnega zakonodajnega sveta v Beogradu.1
Zasebnopravni odsek stalnega zakonodajnega sveta, o čigar ustroju ln nalogi je že poročal kolega Dolenc (prim. Njiva, štev. 1/2), je pričel delovati. Predseduje 11111 državni svetnik v pok. (ijorgje H. Nestorovič, plani pa so mu sledeči po ministru za pravosodje imenovani teoretiki m Praktiki: Zivojin Perič, dr. Dragoljub Arandjelovič, dr. Lazar Marko-v'd, dr. Zivan Spasojevič, vsi profesorji beograjske univerze; dalje Mi-
1 Po poročilu, podanem na zborovanju društva «Pravnik» v Ljubljani dne 27- januarja 1.1.
1
izenačenje zasebnopravnih zakonikov.
hajlo Tadič, predsednik prvostepcnog suda za mesto Beograd, Dobri-voje S. Petkovič, odvetnik v Beogradu, dr. Ivan Maurovič, profesor v Zagrebu, dr. Hugon Werk, odvetnik v Zagrebu, pa pisec teli vrst. Vsi elani so se odzvali ministrovemu pozivu na prvo sejo, ki se je vršila dne 15. januarja 1.1. v Beogradu. Baš ta prva seja je bila velike važnosti za bodočnost našega zasebnopravnega zakonodajstva, ker se je sklepalo o smernicah za izenačenje dotičnih zakonov. Zaradi tega se mi vidi potrebno, da izve tudi javnost, predvsem naš pravniški svet o sklepih, ki so bili storjeni na omenjeni seji. Pri tem nočem zatajiti svojega stališča osobito glede občega državljanskega prava, ki je pač najvažnejši in najkočljivejši del zasebnopravnega zakonodajstva, vrhu-tega moja stroka.
Napotil sem se v Beograd približno s sledečimi mislimi: Potrebnost enotnega državljanskega zakonika je podana z ozirom na enotnost države in na dejstvo, da je tačas teritorij okrog 14 milijonov prebivalcev glede zakonodaje razcepljen na pet delov: 1.) Srbija, 2.) Hrvatska in Slavonija, 3.) Slovenija, Dalmacija in kos Istre, 4.) Medjimurje in Vojvodina, 5.) Črna gora. Vsaka skupina pomenja v razmerju k ostalim skupinam pravzaprav inozemstvo, v kolikor prihaja v poštev zakono-dajstvo. Da je to nevzdržno stanje, ni treba utemeljevati. Unifikacija prava je sedaj tem bolj potrebna, ker predvideva naša ustava po vladnem načrtu (čl. 71) vsem pokrajinam vkupuo vrhovno sodišče.
Vendar ta očitna potrebnost izenačenja zasebnega prava ni tako nujna, da bi ji morali žrtvovati kakovost bodočih zakonov, zlasti državljanskega zakonika. Tudi v nemški državi so imeli pred uvedbo državljanskega zakonika iz leta 1896. vsaj četvero ozemelj z različnim zasebnim pravom: dežele občega ali pandektnega prava, pruskega deželnega prava,francoskega prava in ozemlje saškega državljanskega zakonika. Čeprav je bila pristojnost državnega zakonodajstva glede celokupnega državljanskega prava ugotovljena že z državnim zakonom iz leta 1872., in dasi je bilo skupno vrhovno sodišče v Lipskcm ustanovljeno že leta 1877., so faute de micux izhajali v teh razmerah razcepljenega prava vedarle še do leta 1900., ko je stopil skupni državljanski zakonik v veljavo.
Ta primer nam kaže, da se nam vsaj glede državljanskega prava m treba preveč prenagliti. Naš skupni, obči državljanski zakonik bodi dober, bodi najboljše, kar zmoremo, in to že iz dveh praktišltih vidikov-1.) ker se novim predpisom prilagodujejo ne samo pravni, temveč tudi gospodarski,in socialni odnošaji, in 2.) ker bi imela vpeljava kateregakoli skupnega zakonika za seboj delo večletnih študij, tako za teorijo, kakor za prakso, in v marsikaterih ozirih gotovo tudi boj z dejanskim1 odnošaji, preden bi se udomačil. 2e iz teh vidikov bi moral biti novi zakonik takšen, da mu je mogoče prorokovati kar najdaljše življenje, in da bi ne bilo potrebno, ga kmalu izpremeniti ali novelirati.
Noben zakonik izmed onih, ki veljajo sedaj v naši kraljevini (osobito torej avstrijski iz leta 1811., srbski iz leta 1844. in črnogorski iz lej® 1888.), ne ustreza tej zahtevi glede kakovosti, ker so vsi ti zakonik' ali vobče, ali pa vsaj v eni ali drugi smeri nedostatni. Vsi bi bili ve
ali manj potrebni izdatnega noveliranja ali prilagoditve zahtevam modernega socialnega in prometnega življenja, pri čemer niti razmeroma najboljšega ne smemo izvzeti: avstrijskega, ki je ne glede na druge očitne napake zlasti z ozirom na tiste pravne misli in stavke nesprejemljiv, ki nasprotujejo pravnemu čutu narodovemu. Ravno v zadnjem pogledu bi nam morala biti zvezda-vodnica zahteva, da bodi naš civilni zakonik domač, poljuden, slovanski. Iz teh in mnogih drugih razlogov ne more biti govora o proširjenju enega ali drugega sedaj veljajočega zakonika na vse ozemlje naše kraljevine. Civilni zakonik ureja pravne odnošaje ne samo za dobo nekaj let, niti samo za dobo človeškega življenja, temveč sega pogostoma daleč preko te dobe (nepremičninsko, rodbinsko, dedno pravo itd.). V primeru proglasitve enega izmed veljajočih zakonikov za skupnega, bi bilo treba neštevilnih prehodnih, asimilacijskih določil, ki bi sama zase obsegala cel zakonik. In končni rezultat bi bil navzlic temu le polovičarstvo.
Brezdvomno potrebujemo enoten državljanski zakonik, toda preveč se nam ne mudi. «Es ist cin schicksalsschvvcrer Entschluss», j£ poudarjal Gierke, «wcnn ein Volk es unternimmt, mit einem Schlagc durch ein Biirgerlichcs Gesetzbuch sein Privatrecht neti zu ordnen»; dvojno usodepoln ukrep tedaj, ako naloga zakonodalčeva ni samo obrazovati, nadaljevati in razvijati že veljavno pravo, temveč nadomestiti več različnih pravnih sestavov z enotnim novim pravnim sistemom, ki mora brezobzirno prodreti premnogo uživelih in starodavnih pravnih stavkov, navad, običajev in šeg in ki sega: neredko celo v nravnostno prepričanje ljudstva. Vrlmtega po moramo vpoštevati dejstvo, da živimo v dobi preosnavljanja in evolucij, da ne rečem revolucij, in da se bodo Posledice izrednih dogodkov pojavljale še dolgo časa na vseh koncili *n krajih. Brezdvomno bi enotno zakonodajstvo valove ublaževalo in Pomirjevalo in blagodejno vplivalo na kaotične razmere. Na drugo plat Pa velikopotezno zakonodajstvo naravnost predpostavlja kolikor toliko konsolidiranih razmer, in predpostavlja predvsem, da spoznamo in razumemo drug drugega in sc zavedamo, kakšne nazore in potrebe imajo onstran pokrajinskih meja. Ne odrekamo sami sebi «poklica k 2akonodajstvu» in nočemo počakati, da se pravo samo razvije, pa si tudi nasprotno nikakor ne smemo domišljati, da se da pravo stresti takorekoč iz rokava in «narcditi» ob zeleni mizi ali v učenjakovi sobi, up da bi prej temeljito proučevali in ugotavljali dejanske odnošaje in Potrebe poedinih pokrajin in plemen.
h teh in drugih razmotrivanj se mi je izcimljevalo mnenje, da sc naj po temeljitih predpripravah posvetujemo skrbno, vsestransko in temeljito, brez prenapete prenaglicc, izdelovanju povsem novega civilnega zakonika, ki bi naj ustrezal našim sedanjim razmeram, ki bi vPošteval jugoslovansko mentaliteto in ki bi naj seveda uporabljal vse Pridobitve modernega pravoznanstva. Sistem in okostje bi morda lahko Prevzeli po eni izmed najmodernejših civilnih kodifikacij ali načrtov, bi nam bili vsi tudi za vzgled glede marsikaterih posameznih pravnih nstavov in stavkov, ki jih smatra teorija upravičeno za posrečene in ki
so se obnesli tudi v praksi. Vobče pa bi naj bilo to vendarle samostojno legislativno delo, prvi moderni in v resnici jugoslovanski civilni zakonik.
Pri vsej znanstveni in narodni navdušenosti pa sem se zavedal velikih težkoč, ki jih povzroča pri nas v veliko večji meri kakor drugod različno kulturno, da ne rečem, civilizacijsko stanje našega naroda v raznih pokrajinah. V tem oziru bi se izenačenje ne smelo forcirati. Ne dvomim sicer, da je pravo rezultanta v državnem življenju učinkujočih narodnih, socialnih, gospodarskih sil. Toda končna zmaga v tem boju mora biti naravnim potom pribojevana. Vsak nasilen oktroy od zgoraj mora izzvati odpor, in veliko vprašanje je, če ne podleže končno vendarle zakonodalec močnejši sili dejanstev, spričo katerih je lahko zakon povelje brez učinka. So gotove tvarine, glede katerih se izenačenje ne bo dalo izvesti. V mislih imam zlasti nekatera poglavja rodbinskega osobito zakonskega (bračnega) in dednega prava, glede katerih imamo tupatam dokaj utrjeno in vsled tega vpoštevanja vredno običajno pravo. Glede takih tvarin bi se smel in moral omejevati obči državljanski zakonik več ali manj na glavna načela in bi sc niti recipiranju takih načel ne smel upirati, ki se izključujejo med seboj ali si vsaj nasprotujejo v bistvenih točkah. Izvrševanje in izpeljava bi sc morali prepuščati uvodnemu zakonu in poedinim izvrševalnim zakonom, ki jih izda državna zakonodajna oblast na posamezne pravne skupine. Tako postopanje bi se priporočalo na primer vsaj deloma tudi za nepremičninsko pravo, ker nekateri deli naše kraljevine ne samo da še nimajo-zemljiškoknjižnega prava, temveč niti godni niso za vpeljavo tega prava. Tudi zakonsko imovinsko pravo sc more morda urediti v obče zadovoljstvo samo z uporabo regijonalnega sistema. Vendar bi bilo toplo priporočati, da omejimo vprašljivo postopanje izključno na globoko v dotičnem narodnem, gospodarskem ali socialnem življenju zasidrane pravne nazore in sestave, ki jih smatrajo druge pokrajine za povsem nesprejemljive in neznosne. Vobče pa ne bi smeli biti preveč ozkosrčni in bojazljivi, čeprav na nevarnost, da se trenotno zamerimo temu ali onemu plemenu. Kajti vrhovno načelo bodi vsekdar enotnost prava. Za uresničenje neupravičenih centrifugalnih teženj ni mesta v zakonu, čigar glavni namen je, združiti plemena in politične enote potom prava.
To bi bile le nekatere misli mojega programa. Morda se temu ali onemu ne zde ravno najvažnejše. Prav gotovo pa je mnogo izmed nas, ki jih smatrajo po večini za samoumevne, banalne. Tudi jaz sem med njimi. Ne smemo pa pozabiti, da sem odpotoval pod vtiskom vesti, da se namerava podobno kakor IX. in X. poglavje srb. kaz. zak. proširiti ves srbski kazenski zakonik in kazenskopravdni red na vse ozemlje naše kraljevine. Osredotočil sem bil naravno svoje misli na vprašanja, ki bi morala postati najbolj akutna, ako bi se bilo nanicr-jalo kaj podobnega tudi glede zasebnopravnih zakonov. Za sedaj se mi mora verjeti, da sem o svoji nalogi razmišljeval malo dalje in globjc. Tukaj in sedaj bi ne bilo umestno razpravljati o podrobnostih. Nameravam tako o važnih, načelnih vprašanjih po vrsti razpravljati podrobneje na drugem mestu, čim mi bodo to dopuščali mnogostranski posb-
Doslej sem očrtal in nuce nekatera razmotrivanja, ki so me spremljala na moji poti v Beograd. Moje prvotno mnenje pa je zadobilo v enem, toda važnem pogledu nekoliko drugo smer, ko sem bil poslušal izvajanja svojih gg. tovarišev iz Beograda, zlasti gospoda predsednika Nestoroviča in gospoda profesorja Arandjeloviča, ki sta po prečitanju preglednega referata gospoda drja. Werka o stanju zakonodajstva v poedinih pokrajinah izrazovala svoje mnenje in ga obrazloževala tudi z opazovanji iz prakse. Dobro znano je bilo sicer tudi meni, da se naslanja srbski gradjanski zakonik v večjem svojem delu na obči državljanski zakonik, ki velja pri nas v Sloveniji; kar se ne ujema, izvira iz-večine iz hvalevrednega vpoštevanja srbskega življa. Česar pa nisem slutil, je dejstvo, da sc je ta zakonik navzlic svojemu deloma nemško-pravnemu izvoru in značaju v Srbiji uživel, da ga tam ne smatrajo za neljubega potomca tujega prava, temveč da se je vobče udomačil in priljubil. To dejstvo je bilo za mene mnogo tehtovitejše kakor pa dejstvo, da je srbsko zasebno pravo le formalno drugo, materijalno pa da se vobče ujema z našim. Odložilnega pomena pa je postalo to dejstvo za moje stališče v zvezi z naslednjimi razmotrivanji: Naš obči državljanski zakonik velja materijalno in formalno v obnovljeni obliki in z vsemi modernimi dodatnimi zakoni vred v skupini Slovenija-Dalmacija-Istra. On ima zakonito veljavo v prvotni, malodane neizpremenjeni obliki v skupini Mrvatska-Slavonija. Čeprav ne razglašen kot zakonik, je Po veliki meri recipiran v skupini Bosna-Herccgovina in se tam vobče dejansko uporablja, v kolikor ne prihaja v poštev muslimansko in domače običajno pravo (osobito na polju imobiliarnega, dednega in rodbinskega prava). Vemo tudi, da stoji Opšti imovinski zakonik črnogorski pod močnim vplivom našega občega državljanskega zakonika, oziroma njegovih rimskopravnih elementov, v kolikor ni tudi on vpošte-val specifično narodnega prava in kajpada izvzemši rodbinsko in dedno Pravo, ki ni kodificirano. Končno zasledujemo tudi v pravu Medji-murja in Vojvodine vpliv našega zakonika. In od nikoder ni bilo glasu, da nasprotuje pravo našega zakonika kot celota pravnemu prepričanju ljudstva. Le v nekaterih tvarinah nikakor ni hotelo priti do prijaznega razmerja med pravom in ljudstvom, tam, kjer uveljavlja starodavno običajno pravo upravičeno zahtevo, da se vposteva.
Če sem se oziral na ta dejanski pravni položaj, sem moral priti do zaključka, da bi bilo pač neumestno, podreti že podano skupno podlago, raztrgati niti, ki vežejo vsa privatna prava naše kraljevine, in ustvarjati povsem novo pravo, čigar kakovost in zmožnost, da se uživi, je ln ostane vendarle veliko vprašanje. V tej smeri sem si moral predočiti, da je smatrati naš obči državljanski zakonik, čeprav je v marsikaterem hogledu zgrešen in zastarel, izmed vseh pri nas veljajočih civilnih zakonikov za tistega, ki bi bil najbolj pripraven, da se v razmeroma kratim času ne samo adaptira, temveč tudi udomači v vseh pokrajinah baše kraljevine. Brezdvomno in tudi od strani srbskih članov priznano jo naš obči državljanski zakonik v obliki, v kateri velja v Sloveniji, Dalmaciji in Istri, izmed vseh v Jugoslaviji veljajočih zakonikov tudi
najboljši in — kar je takisto važno — najprikladnejši za moderniziranje zastarelih uredb in za sprejemanje narodnemu pravnemu čutu odgovarjajočih novih določil. V bistvenih točkah izkušeni zakonik, ki varuje kolikortoliko pravno kontinuiteto, je vsekako bolj pripraven, da jači pravno življenje, množi in utrjuje notranji mir, dviguje nravno in socialno stanje narodovo in s tem tudi sloves in gospodarski položaj v razmerju k inozemstvu, kakor pa povsem nova kodifikacija, o kateri danes nihče ne ve, kakšna bode, predvsem pa, ali bode ljudstvo zadovoljno ž njim. Prilagodil sem se torej v tem pogledu mnenju skoraj vseh članov zakonodajnega sveta, da se naj vzame za podlago nadaljnjemu zakonodajnemu delu naš obči državljanski zakonik z vsemi novelami in modernimi dodatnimi zakoni, ki veljajo v skupini Slovenija-Dalma-cija-Istra. To mnenje se mi je zdelo tem bolj prepričevalno, ker ni upati, da bi dospeli v doglednem času do obče zadovoljivega, povsem samostojnega načrta, kakor bi si ga bil jaz želel v prvi vrsti. Tako govore torej predvsem praktiški nagibi za pot, po kateri misli zakonodajni svet priti do primernega rezultata. Poudarjam tudi na tem mestu, kakor sem to storil že o priliki diskusije o tem poročilu na zborovanju društva «Pravnik», da tudi glede našega občega državljanskega zakonika nikakor ne gre za kako proširjenje na vso kraljevino. Bojazen, da bodo tudi pri tej priliki prezrti domači, narodni pravni nazori, je neutemeljena. V kolikor pa se morejo in morajo vpoštevati, bode kajpada predmet razpravljanja in sklepanja pri specialnih debatah. Doslej se niti o tem še ni obravnavalo, kako daleč in globoko sme vobče segati adaptacija: ali bo šlo za popolno revizijo zakonika ali več ali manj le za poedine popravke in dopolnitve, ki so izvedljive brez juristično-tehniških, gospodarsko-političnih, državno-političnih in drugih važnih težkoč. Odločilni bodo v tem oziru pač razni praktiški momenti; pred vsem stališče, ki ga bo zavzemal zakonodajni svet glede večje ali manjše nujnosti zakonika, glede obsega zaželjenih korektur, glede večje ali manjše odložnosti obsežnih, globoko v zakonikov sestav segajočih reform itd. Brezdvomno bo ravno v tem oziru odločitev ena izmed najtežjih in najkočljivejših nalog zakonodajnega sveta. Zaradi tega bi se po mojem mnenju priporočalo, da bi se že sedaj začeli teoretiki in praktiki, posamezniki in korporacije, ukvarjati s tem velevažnim vprašanjem in kolikor možno vsestransko in izčrpno priobčevali in utemeljevali svoje želje glede izprememb in dopolnitev. Naj se to zadevo ne smatra zgolj za zadevo strokovnjakov-pravnikov, da ne zapademo napaki, ki jo kaže prvi načrt nemškega državljanskega zakonika iz leta 1888. Naj se vidi v našem enotnem zakoniku zadevo vsakega po-edinega državljana, zadevo vsega naroda. Bred' vsem bi bilo želeti, da sodelujejo na omenjeni način že sedaj vse javne in zasebne korporacije in organizacije: pokrajinske vlade,, zbori višjih sodišč, univerze (<1C samo juridične fakultete), odvetniške, notarske, zdravniške, trgovske m slične stanovske zbornice, gospodarske organizacije raznih vrst druge, banke, borze itd.), znanstvena društva in društva, ki naj zastopajo interese svojih članov s pogledom na zasebno pravo itd. Brez izdatnega gradiva nam arhitekti primerne hiše ne bodo mogli zgraditi-
In ta hiša, ki si jo gradimo, ne bodi nikaka «justična palača», v kateri se čutijo samo juristi doma, temveč dom nas vseh, v katerem naj bi vsi, sedanjiki in njih potomci, živeli udobno in zadovoljno. Da dosežemo ta vzvišeni smoter, se moramo ne samo zavedati svojih lastnih želja, temveč z združenimi močmi spoznati želje svojih sodržavljanov in jih po možnosti vpoštevati.
Kot učitelj državljanskega prava sem se tu s tem pravom ukvarjal podrobneje. Zasebnopravni odsek zakonodajnega sveta pa ima razen tega tudi nalogo, da izdeluje načrte za zakone o organizaciji in pristojnosti sodišč, za civilnosodni postopek, za trgovinski zakonik in 2a menični red. Glede teh načrtov sva zastopala prof. Maurovič in jaz na vseh merodajnih mestih z vso odločnostjo stališče, da se morajo v odsek pozvati tudi zastopniki civilnopravdnega, oziroma trgovinskega Prava na zagrebški in ljubljanski univerzi. Nadejati se je, da se bo upravičena želja, katere izpolnitev se zdi conditio sine qua non uspešnega delovanja, primerno vpoštevala.
Naj omenim končno še glavno vsebino na prvi seji storjenih sklepov:
1.) Zc izdelani načrt zakona o organizaciji in pristojnosti sodišč je Popraviti in dopolniti in potem vposlati vsem članom zasebnopravnega odseka v oceno. 2.) Kot podlago načrta zakona o civilnosodncm postopanju naj se vzame prednačrt iz leta 1915., ki je bil izdelan na osnovi avstrijskega civilnopravdnega reda. Tudi ta načrt se naj do-Pošlje čim prej vsem članom v oceno. 3.) Za trgovinski in menični zakon sta bila takisto že izdelana načrta, in sicer leta 1912., ki se naslanjata ua novelirani nemški trgovinski zakonik, oziroma na svetovno menično Dravo, sklenjeno v Haagu leta 1912. Ta načrta sta tiskana in se bo ž njima ravno tako postopalo, kakor s prej omenjenimi načrti. 4.) Kot Doslednja točka pride na vrsto obči državljanski zakonik, ki mu bo Dodlaga naš obči državljanski zakonik z vsemi novelami in dodatnimi zakoni, kakor veljajo v Sloveniji, Dalmaciji in Istri.1 Posamezne dele uačrta bodo izdelali poedini člani zakonodajnega sveta. Po seji in ne-°*icielno se je delo že deloma in začasno razdelilo. Po dotičnem pogovoru bi imeli izdelati prof. Markovič rodbinsko pravo, prof. Maurovič sPlošni del obveznega prava, prof. Arandjelovič posebni del obveznega Drava, dr. Werk odškoditveno pravo, moja malenkost splošni del državljanskega zakonika.
Iz mojega poročila naj posnamejo naši pravniki, da je bila naša bojazen, da sc namerava razširiti srbski gradjanski zakonik ali celo srbski civilni postopek na vso kraljevino, neutemeljena. Menim, da smejo bjti zadovoljni z rezultatom zlasti naši praktiki, ki so jim pri nas veljav-111 zakoni posebno pri srcu.
* V poročilu, ki ga objavlja načelnik ministrstva pravde Sava M. Šapčanin v N številki beograjskega Arhiva za pravne i društvene nauke, str. 479, se je Vrinila pomota, v kolikor govori o izpremembab in dodatkih, *koji su spoznati u Uvod no m Patentu».
FRAN WINDISCHER:
Naša eksportna in importna trgovina
Ne edini, ali važen trg za naš les je Italija. Les služi ali lastnim potrebam te dežele ali pa gre v laški roki na druge strani na iztoku.
Naravno, da postaja želja in. tendenca v naših trgovskih krogih vedno izrazitejša, da se otresemo čim največ možno posredovanja drugih. Cim bolj se širi trgovska samozavest, tembolj se uveljavlja v trgovskem stanu našega naroda gospodarsko pravilno stremljenje, da skušamo brez tretje vmesne roke prodajati v deželi porabe, kjer je možno, v zadnjo roko konsumentu, obrtniku ali zasebniku. Sočasno se utrja prizadevanje, da postrežemo sami po svojih izvozničarjih tudi oddaljenejše kraje, kjer obstoja potreba po naši robi. Ni lahko prevesti to zdravo / gospodarsko načelo iz teorije v prakso producentorp in prodajalcem v deželah, ki so še mlade v lastni vnanji trgovini,malo še poznane na svetovnih tržiščih. Eksportna kupčija je težavna. Težke skrbi dela celo narodom, ki so, kakor Cehi, gospodarsko dokaj naprednejši od nas. Ne glede na težavnost finančnega problema in na riskantnost, na prevozne in vkladalne težave prihaja mnogokje tudi okolnost v poštev, da je graditev potrebnih eksportnih organizacij težavna ter da je premagati stare običaje in kupčijske zveze, ki so se vživele v desetletjih. Moment vztrajnosti in starih navad velja tehtovito tudi v mednarodni trgovini. V naši lesni trgovini je imel do časov vojne Trst veliko vlogo za našo kupčijo. Ondotni posredovalci si ne dado radi izviti iz rok svoje stare pozicije, ki jim je dajala delo in zaslužek. Na razne načine se skuša onemogočiti, da pride naš trgovec na tem emporiju do samostojne veljave. Ovire vseh vrst sc mu stavljajo nasproti zlasti v prometu, za skladišča in druge prostore. Naše stremljenje mora iti v tem pogledu za tem, da si osiguramo v laški luki svoboden, nemoten izhod — tranzit. Dalekovidnejši krogi med Italijani bodo tako stremljenje sami podpirali, ker morajo paziti, da ne oškoduje tržaške prekmorske trgovine in plovitbe, če se nasilno duši naša trgovina, iščoča naravnega izhoda in pota v svet. Vse to gibanje bo zadelo še na dokaj težav in ovir. Mislimo pa, da bodo tudi v Italiji počasi obdržali veljavo tisti, ki že danes v razgovoru priznavajo, da, celo z laškega stališča sodeč, ni gospodarsko zdravo, ščititi v Trstu nepotrebno vmesno in posredovalno trgovino, ki draži robo obrtnim in industrijalnim porabnikom v Italiji sami. Nasprotniki se bodo branili in segali morda, kakor sc to sicer že sedaj godi, tudi po nasilnih sredstvih. Na obeh straneh je nacionalna razburjenost latentna in živa. V takih časih je težko, da zmaguje obzir za praktične potrebe gospodarstva. Počasi in postopoma pa se bodo vsled sile gospodarskih potreb in dejstev razmere pač omilile in se bo podal položaj, ki ga rabi trgovina. Ne pozabimo: Težko je prodajati tam, kjer ne kupuješ ali obratno. Odločitev vprašanja, kako se obranimo tujega vpliva in tuje odvisnosti, je v veliki meri odvisna od našega ponosa ih naše gospodarske zrelosti, od naše sposobnosti, delavnosti in podjetniške živahnosti. Popolnoma napačno je, če kdo misli, da smemo iskat*
edino pomoč v oblastvenih ukazih in prepovedih. Ukrepi gospodarske politike so potrebni, obrambna sredstva morejo koristiti in podpreti, odločiti ne morejo. Prepovedi in gromenje malo hasne, če je velik del lastnih ljudi tak, da pozabi na domovino popolnoma in iz same dobička-željnosti pomaga smrtnemu sovražniku s tihotapstvom držati svoje pozicije proti nam, kakor smo videli dolge mesce na Reki ob času d’An-nunzia. Danes trpe naši ljudje mučeništvo na Koroškem in na Štajerskem, zakotna in tihotapska trgovina pa je iz naših krajev v najlepšem cvetu prav v te kraje. Isto je z Ogrsko. Enaka sramota se godi res tudi od nasprotne strani, ali zato treba s tem žalostnim dejstvom le računati in ga počasi zatreti. Nemogočih stvari na drugi strani od ljudi ne smemo zahtevati. Mi nikdar ne bomo zagovarjali stališča, da sme iz gospodarskih razlogov trpeti nacionalni in državni interes, ki je prvi. Pisali smo tudi vedno proti temu, da bi smel en stan, pa če je še tako važen in močan, v državi dandanes brutalno izrabiti svojo pozicijo in zahtevati n. pr., da mu gredo tudi doma svetovne cene za njegov produkt brez ozira na druge stanove v državi. Zakaj potem bi moral on tudi svoje dajatve napram državi in delavcem uravnati po drugem merilu. Ali predaleč gre, kdor zahteva, da se iz nacionalnih ozirov ne prodaja naše lesne robe v deželo, ki spada med naravna razpečališča za naše provenience. Ali naj nas zaloge uduše, ali naj jenja delo, ki je mnogokje edini vir naših krajev in prebivalcev? Naš les nima monopolnega položaja zase napram Italiji niti sedaj in ga bo imel še manj, ko se nrede razmere v krajih, ki gravitirajo na Črno morje, ne glede na Bosno. Nepotrebnih reči ne kupovati in frčkati denar, je pravilno. Ali, kje je narod dovolj odgojen za to, da bi držal bojkot. Poglejte, kako se stepo ljudje za drage pomaranče, fige, rozine, dateljne, mandeljne! Če ne pride blago po legitimni poti, zaneso ga tihotapci, država je ob dohodke, železnice ob voznino, blago pa je slabše in dražje. Drugo blago je potrebno in nepogrešno. Manufakture mi nimamo doma. Uvažati moramo. Zahtevati moramo zase, da si smemo izbirati, svobodno, kje bomo kupovali. Kdor je vezan kupovati, je gospodarski suženj. Kupili bomo tam, kjer dobimo najboljše po najugodnejši ceni. Odločilen bo tudi moment, da naročeno res dobimo o pravem času potrebe, n. pr. zimsko blago za zimo. Prijateljem bomo dajali prednost, ali geslo «svoji k svojim* ima meje in zahteva tudi od prodajalca resne dolžnosti. Vzemimo živo življenje. Češko blago je boljše od laškega, brez primere. Nam so Čehi dragi in ljubi. Naša iskrena želja je, da se požive kupčijske zveze in zgoste. Ponovno smo pisali o tem in govorili iz prepričane duše. Dejstvo pa je, da od novega leta sem hodi k nam več laške manufakture nego kdaj prej, ne samo v Slovenijo tudi sicer v Jugoslavijo. Lepo pomladno vreme zvabi ljudi, da živahno kupujejo obleko. Komu bomo dali krivdo, če vemo, da je iz Češkega dobiti blago s kolosalnimi zamudami. O kakem vsaj približno rednem Prometu s poštnimi paketi ni govora. Vsled tega zastoja, čigar vzroke ne bomo razmotrivali danes, trpe trgovci veliko škodo. Ljubezni ni vzgojilo lansko leto, ko so naredili trgovci zelo slabe izkušnje s tečaji češke krone, ki so se malo vabljivo obračunavali po mescih. Pa sedaj
2
glavno! Češko blago je po izjavah vseh trgovskih strokovnjakov boljše, a cena je visoka, previsoka, da bi mogla vzdržati sedaj pri nas konkurenco slabejšega laškega blaga. Kupovalna sila širokih slojev za obleko je zelo oslabela. Najpotrebnejše življenje stane toliko, da ljudje z normalnimi našimi zaslužki le z malim novcem razpolagajo za obleko. Da se oblečejo, segajo po ceni robi. Promet je žila-vodnica gospodarskega prometa. S Češko imamo slab promet največ vsled ovir v Avstriji. Za les, ki sili na jug, pa krvavo manjka vagonov. Odločilne važnosti je, da se posreči odstraniti permanentne težave v blagovnem in paketnem prometu s Češko in zagotoviti gladek, točen promet. Naš izvoz lesa, ki ga leži obilno na zalogah, se poživi, čim obvladamo va-gonsko mizerijo. Naše lesno gospodarstvo ima teško stališče in je po mnenju strokovnjakov v takem položaju, da bi se moglo reči: Les naj ostane rajše doma nego da bi šel na svoje običajno tržišče.
MILOŠ ŠTIBLER, Beograd:
Državna akcija za kmetijski in rokodelski kredit.
Osnovo za organizacije kmetijskega in rokodelskega kredita predstavljajo kmetijske in rokodelske (obrtne) kreditne zadruge. Ipak se je to samopomočno sredstvo povsod izkazalo kot nezadostno1 in države so morale započeti posebne akcije, da se kmetijstvu in rokodelstvu za-sigura zadosten in cen kredit. S podobnimi akcijami so se bavile menda že precej vse moderne države, a v glavnem imamo tri različne tipe ali načine, po' kojih se je postopalo. Za primer naj služijo: Srbija, Francoska in Nemčija.
V kraljevini Srbiji najdemo lep vzgled za kmetijsko-kreditno akcijo. Z zakonom «o potpomaganju zemljoradničkih zadruga* iz leta 1900 je vlada odredila, da mora uprava državne klasne lotrije iz svojega čistega prihoda predati gotove procente vsako leto Savezu srpskih zemljoradničkih zadruga v Beogradu in to tako dolgo, da se doseže skupna vsota 2,000.000 dinarjev. Po členu 4. imenovanega zakona «mora Savez iz teh sredstev dovoljevati posojila zemljoradničkim zadrugam, in sicer: V kmetijskih strojih in kmetijskem 'orodju; za nabavljanje živine, delovne, priplodne in plemenske; za nabavljanje ljudske in živinske hrane; v strojih za razna proizvajalna podjetja (n. pr. za izdelovanje sira, masla itd.) in sploh v predmetih ali za nabavljanje predmetov, s katerimi se morejo doseči čisto gospodarski, pridobitni cilji*. Do svetovne vojne je prejel Savez na temelju te akcije okroglo 1,500.000 dinarjev in to brezobrestno.
1 Glej razpravo »Bistvo kmetijskega in rokodelskega kredita* v štev. 4. »Njive*.
Na Francoskem je vlada začela za ureditev kmetijskega kredita veliko akcijo leta 1897. Takrat je o priliki podaljšanja privilegija morala emisijska Narodna banka izročiti kmetijskemu ministrstvu vsoto
40.000.000 frankov; razen tega se je morala zavezati, da bo isti oblasti dala letno gotov procent iz čistega poslovnega dobička, a najmanje
2.000.000 frankov. Do svetovne vojne se je na ta način nabralo okroglo
80.000.000 frankov. Kmetijsko ministrstvo je iz tega fonda dovoljevalo cena posojila zvezam kmetijskih zadrug. V ministrstvu se je v odseku za zadrugarstvo, odnosno v odseku za kmetijski kredit sestavila Posebna komisija, kateri se je poveril zadatek, da iz tega fonda dovoljuje posojila kmetijskim zadružnim zvezam.
V Nemčiji je najznamenitejša ona akcija, ki jo je začela pruska vlada leta 1895. z ustanovitvijo posebnega državnega denarnega zavoda pod imenom «Pruska osrednja zadružna blagajna* («Preussisclie Zentral-genossenschaftskasse*). Država je v početku vložila 5,000.000 mark, a do leta 1918. se je državna vloga povišala že na 125,000.000 mark. Zadruge, kmetijske in obrtne, se morejo udeležiti s posebnimi deleži, vendar znašajo te osnovne vloge zadrug jedva kaka 2,000.000 mark. Za obveze zavoda odgovarja i vloga države i osnovna vloga zadrug. Uprava zavoda je v rokah države. Kredit se dovoljuje zvezam kmetijskih in obrtnih zadrug, izjemoma tudi poedinim zadrugam, razen tega raznim drugim altruističnim denarnim zavodom, ki sc bavijo s kmetijskim in obrtnim kreditom.
Kratka kritika prednjih slučajev:
Postopanje, ki ga je usvojila leta 1900 Srbija, je bilo za srbske prilike zelo primerno. V zemlji je bil samo en Savez kmetijskih zadrug, država je torej mogla istemu poveriti denar, ki je imel služiti kmetijskemu kreditu. S tem je izostalo snovanje novega zavoda in sestavljanje novega činovniškega aparata. Istotako je izostalo birokratično upravljanje cele akcije. Država je dala denar, a oni, katerim je namenjen, t. j. zadrugarji, so ta denar s pomočjo svojega Saveza sami upravljali. Razen tega leži velika prednost srbske metode v tem, da se ni izročila cela predvidena vsota (2,000.000 dinarjev) naenkrat, nego v manjših letnih zneskih. Na ta način je rastla državna pomoč nekako v istem razmerju, kakor so rastle kreditne potrebe zadrugarstva same.
Francoski slučaj opozoruje na to, kako se more v službo take akcije staviti emisijska (novčanična) banka. Kapital sam tudi tam raste po heltem vnaprej predvidenem redu od leta do leta. Uprava vse akcije Pa je po francoski metodi skozinskoz birokratična. Niti poseben zavod ni osnoval, nego je kmetijsko ministrstvo samo prevzelo upravo uase, namesto da dovoli denar in odredi pravec delu, a izvrševanje Prepusti nekemu drugemu zavodu, ki bi stal samo pod stalnim nad-2orstvom vlade.
Nemčija, oziroma Pruska, je osnovala poseben zavod. Stavila je na razpo!ago mnogo kapitala, a pogrešila je v tem, da je pridržala sebi tudi upravo zavoda. Izkustvo poslednjih 25 let dokazuje, da je ta okol-Post stalno dajala povod za borbe med zadrugarstvom in osrednjim zavodom. Uprava zavoda je izključno ščitila interes države in ni vedno
dovoljno vpoštevala koristi zadrugarstva. Razen tega je uprava često šla tako daleč, da je hotela dajati zadružnim organizacijam razne na-redbe. Zadrugarstvo se je v tem upravičeno smatralo ogroženo v svojem avtonomnem pravu, kar je dajalo povoda za nova nesoglasja. Redno povečavanje osnovnega kapitala v nemškem načrtu ni predvideno. Potrebna povečavanja so bila vsled tega zavisna od vsakokratnih strankarskopolitičnih prilik. Novo pa je v pruski akciji, da je ista zamišljena za vse produktivne sloje srednjega stanu, osobito za kmetijstvo in obrtništvo.
Za kateri način se naj odloči Jugoslavija?
Vprašanje o ureditvi kmetijskega in rokodelskega kredita je postalo pri nas aktualno. Imamo že nad 5000 zadrug, ki naj pospešujejo gospodarstvo srednjega stanu, a ne morejo delati toliko, kolikor bi bilo potrebno. Vzrok nezadostnemu delovanju so posebne prilike na našem denarnem trgu: Deloma pomanjkanje, deloma silna draginja denarja. Vlada je takoj uvidela potrebo državne intervencije in tako se je začela ena akcija s strani kmetijskega ministrstva, druga s strani ministrstva trgovine in industrije. Prva je zamišljena za kmetijski, druga za rokodelski kredit. Škoda, da so odločevale zopet posebne naše partijske prilike, ki so preprečile jedinstveno, skupno akcijo za kmetijski in rokodelski kredit. Sicer pa morebiti o tem še ni govorjena zadnja beseda, dasiravno so detajli za eno akcijo — namreč rokodelsko po zaslugi energičnega ministra drja. Kukovca že precej fiksirani.
Najidealnejša rešitev vprašanja bi bila sledeča: Osnuje sc s posebnim zakonom denarni zavod («Glavna kreditna zadruga*), v kojega vloži država gotov začetni kapital brezobrestno. Rhzcn tega sc vnaprej odredi gotov procent čistega letnega prihoda Državne klasne lotrijc, da bi na ta način rastel osnovni kapital od leta do leta, kakor bodo rastle gotovo tudi kreditne potrebe kmetijskega in rokodelskega zadrugar-stva. Krediti bi se dovoljevali samo zadružnim zvezam, a te bi po gotovih predpisih dajale denar naprej lokalnim zadrugam. Zveze revidirajo zadruge, poznajo torej najtočnejc njihovo stanje. «Glavni kreditni zadrugi* jamčijo zveze, a mogel bi sc v slučaju potrebe najti način, da istotako tudi vsaka lokalna zadruga jamči za gotove zneske neposredno «Glavni kreditni zadrugi*. To se je z uspehom prakticiralo pri slični akciji na Madžarskem. Zadružne zveze, ki bi hotele poslovati s centralnim zavodom, bi vložile po pruskem vzorcu posebne deleže, ki bi predstavljali nraven državne vloge osnovni kapital zavoda. «Glavtia kreditna zadruga* bi služila po uspešnem pruskem primeru i kmetijskemu i rokodelskemu kreditu. Pogoj bi samo bil, da se vsak, ki hoče kredit, organizira v zadruge, ker se na ta način sigurnost kredita silno poveča.
«Glavna kreditna zadruga* pa bi mogla poslovati tudi z ostalimi altruističnimi zavodi, ki se bavijo s kmetijskim in obrtnim kreditom. V poštev pridejo tu občinske in okrajne hranilnice v Sloveniji in Dalmaciji in «kotarske pripomočne zaklade* v Bosni-Hcrcegovini. Prve so pri nas vsakomur znane kot vrlo solidni javni denarni zavodi, ki se v prvi vrsti pečajo s hipotekarnim kreditom in služijo v tem pogledu
 --_	.	,	^	•	'	J
v odlični meri tudi našemu kmetijstvu. Bosanske «kotarske pripomočne zaklade« so slične našim javnim hranilnicam. Njih je nad 50, skoraj vsak «kotar» (okraj) ima svojo. Za zavod jamči narod vsega kotara. Upravo voli narod sam, kakor pri naših občinskih in okrajnih hranilnicah. A razlika je v poslovanju, ker se «kotarske pripomočne zaklade« bavijo razen hipotekarnega v veliki meri z osebnim kreditom in zelo pogosto tudi s kreditom v naravi: kupujejo hrano in razne druge potrebščine ter jih dajejo narodu na kredit. Z našimi hranilnicami bi se dalo poslovati neposredno, ker so to skoro sami veliki zavodi, z bosanskimi «zakladami» pa bi se poslovalo preko «Centrale kotarskih pri-pomočnih zaklada«, ki že obstoji pri zemaljski vladi v Sarajevu.
Razen osnovnega kapitala, vloženega od države in interesentov, bi se predvideli za «Glavno kreditno zadrugo« še razni drugi načini za pri-bavljanje denarja. Mogla bi sprejemati vloge ne samo od svojih interesentov, nego od vsakogar. Dalje bi sc bavila z reeskontom in bi tako predstavljala neposredno in najcenejšo zvezo med kmetijstvom in obrtništvom na eni in Narodno banko na drugi strani. Tudi bi se ji moglo dovoliti izdajanje zadolžnic.
Upravo bi imeli sami interesenti — zadružne organizacije in ostali altruistični zavodi. Predvidele bi se štiri izborne skupine: kmetijske zadruge, rokodelske zadruge, občinske in okrajne hranilnice v Sloveniji in Dalmaciji, «kotarske pripomočne zaklade« v Bosni-Hercegovini.
Vsaka skupina voli primerno število članov uprave. Vlada odredi samo pravec delu in postavi svojega komisarja, ki stalno nadzira poslovanje. Torej čim največja avtonomija v izvajanju velike akcije. Da Pa se upravo natera v čim najopreznejše poslovanje, moglo bi se predvideti, da za obveze zavoda odgovarjajo V prvi vrsti deleži interesentov, v drugi vrsti vloga države.
Po vseh izkustvih, ki jih moremo doslej konstatirati na sličnih akci-iah v drugih državah, bi bila tu predložena solucija najidealnejša. Ako Pa bi iz kakršnihkoli razlogov prišlo do drugačnih zaključkov, osobito ako bi se hotelo napraviti dve paralelni akciji, eno kmetijsko in eno rokodelsko, tedaj bi sc tu zamišljeni načrt moral nekoliko premeniti, ali tudi uspeh ne bi bil tako popoln kakor s skupno akcijo.
Miroslav ambroZiC:
Narodna telesna vzgoja.
2e od nekdaj je vprašanje narodne telesne vzgoje pereče vprašanje kulturnega snovanja narodov. Neprecenljivo važnost so polagali na to vPraŠanje že stari Grki. Znano nam je sicer, da so pred starimi Grki K°jili telesne vaje že Egipčani; da so uporabljali še mnogo poprej stari azUatski narodi telesno gibanje v zdravilne namene, toda prvo ni bilo dovolj znatno razvito, drugo pa spada v stroko zdravstvene telesne vadbe, ki v našem primeru ne pride toliko v poštev. Začetek narodne
telesne vzgoje moramo iskati pri stariii Grkih. Od teh se nadaljuje to vprašanje skozi vso zgodovino kulturnih narodov, pojavljajoč se z različno silo in obliko v različnih narodih in časih.
Glavno stremljenje je v tem pogledu merilo za harmonično izenačbo fizičnega in duševnega napora, ki naj bi prinesla za najvišji razvoj posameznika potrebno ravnovesje njegovih organskih funkcij. Toda vse, kar se je v pogledu telesne vzgoje brez ozira na načelno-teoretično stran vprašanja izvršilo do novejših časov, je imelo z današnjega vidika nekako lajiško lice, to pa vsled tega, ker v tistih časih niso imeli za racijonalno telesno vzgojo dovolj razrešenih vprašanj, predvsem fiziološke vede, ki nam v današnjih dneh, dasi mlada in ravno v stroki telesne vzgoje še nepopolna, vendar nudi neizmerno več in nam služi za podlago pri praktični vadbi. Edino o starih Grkih bi mogli trditi, da so ' morda instinktivno res zasledili pravo pot ter brez znanstvene utemeljitve po lastnih izkušnjah zadeli tisto, kar marsikateri narod danes kljub napredku vede šele išče. Nikakor pa ne moremo odrekati velikih zaslug na tem polju velikim možem, ki so predvsem spoznali vrednost telesne vzgoje in to svoje spoznanje udejstvovali tako, kakor je bilo pač takrat mogoče, toda z vso energijo in tudi z znatnimi uspehi. To so n. pr. Petrarca (1.304—1374), Vergerio, Ramboldini da Feltrc (1378 do 1446), Rabelais (1492—1510), Luther (1483—1546), Zwingli (1484 do 1581), Camerarius (1500—1574) in eden najznamenitejših pedagogov, Slovan Jan Amos Komcnsky (1592—1670); dalje Locke (1632—1704), Rousseau (1712—1778), Bascdow (1733—1790) in Guts-Muts (1759 do 1839). Poznejši Pestalozzi (1746—1827), Ling (1776—1839), Jahn (1778 do 1852) in Spiess (1810—1858) so dosegli že prav znamenite uspehe, posebno se mora omeniti Ling, ki je ustanovitelj slavne švedske telesne vadbe. Najznamenitejši mož v tem pogledu zadnjega časa pa je gotovo Ceh dr. Miroslav Tyrš (1822—1865), ustanovitelj slovanske telesne vzgoje, sokolskega vzgojnega sistema. Ling, Jahn in Spiess niso bili samo teoretiki, teorijo so prenesli v prakso, ter prakso kolikor toliko znanstveno podprli, o Tyršu pa moramo ugotoviti, da je poleg leKa izdelal tudi do tedaj še nepoznan, znanstveno utemeljen sistematičen program vzgoje, ki nadkriljuje še danes vse druge. —
Ce že govorimo o važnosti telesne vzgoje, moramo vsaj v splošnem ugotoviti njeno potrebo in vrednost.
Potreba je nastala brez dvoma takoj po spoznanju, da je človek v vsakem, tako tudi v strogo fizičnem oziru podvržen vaji. Vsakega gibanja, ki ni človeku prirojeno1, sc človek nauči šele z vajo, n. pr. dovršene hoje, teka, plezanja, gibanj, ki jih potrebuje v življenju, kakor igranja na razne instrumente, uporabe različnih orodij i. dr. Ko je torej človek spoznal, da se gibanj lahko priuči, je sledil svojemu spoznanj^ ter sc vadil predvsem onega, kar je potreboval za ohranitev sebe m svoje družine, z drugimi besedami v boju za obstanek, prvotno mišljeno v najvišjem pomenu besede. Najprvo sta prišla v tem pogledu v poštev
1 Prirojenih zmožnosti pa prinese človek oh rojstvu na svet manj kakor višje razvite živali.
Jov in vojna. Toda to, kar je tukaj navedenega, ne moremo smatrati za telesno vzgojo strogo v tem smislu, kakor jo imamo mi v svojem primeru. To je bilo bolj nekako vežbanje v gotov namen, bolj podobno temu, kar nahajamo danes pri naučevanju raznih poklicev, v katerih pride v poštev predvsem neka posebna telesna izvežbano^t, kakor n. pr. v kovaštvu ali pri izurjevanju vojakov.
V tem smislu lahko govorimo o važnosti in vrednosti telesne vzgoje z ozirom na poviševanje individualne spretnosti, ki ima tudi svoj znamenit pomen. Obenem pa ne smemo pozabiti, da zavisi od istega vež-banja tudi vzgoja poguma, če je vežbanje zvezano z neko nevarnostjo, ki pa v resnici največkrat ne obstoji, temveč si jo vežbanec vsled ne-poznanja vaje samo predstavlja.
Potemtakem lahko prisojamo vzgojno korist tudi onim vajam, ki jih drugače smatramo za vežbanje gotovemu praktičnemu namenu posvečene telesne spretnosti že brez ozira na to, da je fizijologičen vpliv zmerno gojenega vežbanja, če ni to enostransko, tudi v zgoraj omenjenem smislu isti, kakor pri naših vajah, ki imajo sicer drugačen vzrok in so vsled tega, ker so gojene smotreno, temu vzroku odgovarjajoče, tudi bolj izdatne.
Omenjeni vzrok, oziroma povod, za našo telesno vzgojo izhajata iz ugotovljenega dejstva, da vsak organizem potrebuje gotovo množino gibanja, množino, ki je individualno različna in se mora dopolnjevati v individualno različnih odmerkih, odgovarjajočih organizmu v vseh tistih pogledih, v katerih se posamezniki med seboj razlikujejo tako po svoji telesni uspelosti, starosti, spolu, kakor po odnošajih, v katerih posameznik živi, to je z ozirom na poklic, ki mu pripadajo, na prehrano, ki so je deležni in na trenutno razpoloženje, v katerem se nahajajo.
Smoter telesne vzgoje je namreč ta, da Jelesna vadba deloma kot nekak «surogat» za posamezniku potrebno gibanje na eni strani vzpostavi kolikpr mogoče točno harmonijo med telesno in duševno napetostjo, nadomesti tako eno ali drugo v prilog obema s pridržkom, da eno ali drugo napetje ni pretirano, na drugi strani pa vpliva poplemenje-valno na človekov značaj ter v gotovih ozirih pripomore do dosege najvišje mere intelektualne delavnosti, kar tvori posebno, četudi z ostalim neločljivo tesno spojeno poglavje, o katerem bomo govorili še v naslednjih odstavkih. — Tako n. pr. dela nekdo v svojem poklicu samo fizično; njegove mišice se napenjajo ter se tako razvijajo do skrajne dosegljive meje. Največkrat se godi to bolj ali manj enostransko; udje, ki neprestano ali naporneje delajo, se krepko razvijajo, ostali pa zaostajajo. Ta človek potrebuje ne samo s stališča estetičnega motrenja za prospevanje lastnega organizma gotovo mero duševnega napora in izenačenje v fizičnem naporu, četudi sc, kakor nam je znano, organizem kolikor toliko lahko prilagodi delu posameznika. — Drugi ima zopet naporno duševno delo, do fizičnega napora vsled tega, ker ga ovira njegov poklic, ne pride; njegove mišice počasi utrpijujejo, organsko delovanje slabi, kar občuti predvsem prebava, ki vsled svojega pomanjkljivega delovanja slabi zopet splošni organizem in to se nadaljuje
tako daleč, da človek izgubi tudi potrebno odpornost proti ogrožajočim boleznim. — Oba omenjena človeka pa poleg tega ne dosežeta nikoli one harmonije, ki je za normalnega človeka neobhodno potrebna vzpodbuda za delo, predvsem za krepko voljo in energijo za delazmožnost in vztrajnost.
To bi bila na kratko očrtana potreba in vrednost naše današnje telesne vzgoje, ki v resnici ni strogo «telesna», temveč ima ogromen direkten vpliv na vse človekovo življenje, snovanje in ravnanje, ne vštevši indirekten vpliv, ki ga ima vsa družba pri vzgoji na posameznika in mnogokrat tudi obratno.
Tudi smoter, ki ga zasledujemo s telesno vzgojo, smo na kratko očrtali, in če imamo tega pred očmi in se zavedamo obenem, da nam je za obstoj in napredek naroda treba zdravega in krepkega ljudstva, potem moramo priznavati telesni vzgoji naroda posebno važnost ter stremeti za tem, da jo pospešujemo kar najbolj mogoče.
Narodi so prihajali do tega spoznanja ter stavili na svoj dnevni red vprašanje telesne vzgoje v opisanem zmislu navadno takrat, ko so začutili že posledice nezdravega življenja, katerega mu je vsilila razdelitev dela po poklicih, bivanje v mestih, tovarniško delo in podobno. Kulturni razvoj narodov je prinašal vedno nove zahteve in potrebe, med katerimi se je pojavljala tudi potreba telesne vzgoje v različnih dobah in se je tudi reševala na različne načine.
Naš jugoslovanski narod ima mlajšo kulturo, poleg tega pa je živci tudi v takih razmerah, da vprašanje njegove telesne vzgoje ni bilo toliko važno do novejših časov. Živel je kot agrarni narod v prosti naravi, potem se je vsled tujih napadov v njem razvila tolika bojevitost, za katere udejstvovanje je potreboval mnogo telesne vežbe .(ne toliko vzgoje v ožjem zmislu), da ni prišel do razrnotrivanja, kakor so naravno to potrebo začutili poprej drugi, v mirnem razvijanju živeči evropski narodi. Tudi je bil del našega jugoslovenskega naroda skozi stoletne dobe zasužnjen, in njegovi gospodarji mu niso dopuščali kulturnih razmahov, ki bi bili tlačiteljem nevarni. Zato sc ne smemo čuditi, da najdemo prve pojave telesne vzgoje v našem zmislu šele v zadnjih časih, v drugi polovici minulega stoletja.
In celo tedaj izvor ideje, programa in načina telesne vzgoje ni naš lasten, temveč izvira v našem bratskem češkem narodu. Toda spoznanje je bilo vendar naše lastno; prevzeli smo najboljše in gojili tako, da se nam pred drugimi narodi ni treba sramovati.2
Prevzeli smo Tyršev vzgojni sestav in v naslednjih poglavjih hočemo ta sestav razložiti, utemeljiti in primerjati z drugimi sestavi evropskih narodov, da izpoznamo vrednost svojega ter si potem na podlagi svojega sestava izdelamo program našega telesno vzgojnega delovanja.
2 K teinu moram pripomniti, da n. pr. Italijani še danes nimajo svojega sistema za telesno vzgojo, temveč kopirajo nemškega Spiessa, pa tako slabo, da tam v narodu o kaki pravi telesni vzgoji niti govora ne more biti.
K. OZVALD:
Izobraževanje naroda.
Cilj.
Vprašanje izobraževanja je sploh težko vprašanje in je pot, ki drži od njegovih vrat, visoko zasuta z neuspehi. In še potencirano težak problem stopa pred reševalca, ako gre za izobraževanje širjih ljudskih vrst. Toda večkrat se ti najbližja in najprimernejša pot ponudi sama od sebe, če imaš cilj jasno pred očmi. To se pravi: najprej je treba vedeti, kaj da hočemo širiti pod imenom izobrazba, da ne bi nemara ljudem dajali kače namesto ribe.
Če bi različne ljudi vprašali za pomen besede «izobrazba», bi se najbrž pokazalo, da je ta beseda pravi kavčuk: enemu je izobrazba isto, kar manjša ali večja kepa znanja, drugemu isto kar prosveta, tretji jo bo proglasil za kulturo, četrti za civilizacijo in njene darove, kdo drug jo bo istovetil s kulturnobojnim razpoloženjem itd. Kaj je torej tisto, kar res zasluži, da se naseli v ljudski duši kot — izobrazba?
Človek, ki mu v istini pritiče pridevek «izobražen», se mi zdi podoben rastočemu drevesu, to je enotni celoti, ki se neprestano razvija ter se na njej da razločevati troje nesamostojnih delov: korenine, deblo in pa bolj ali manj košati vrh. Drcvesovim koreninam odgovarja tista temeljna izobrazba, ki jo posamezniku daj ljudska šola s tem, da mu dušo poji iz studencev narodovega duha ter ga vpelje v istinito življenje njegove ožje in širje domovine. Ne samo znanje vtepati, temveč otroku dati i prilike za versko in estetsko doživljanje, za socialno mišljenje 'n dejstvovanje, za resno hotenje in delo, to je naloga ljudske šole, kakor jo je prav pojmoval že Pestalozzi. Srednji šoli je, vsaj v nižjih razredih, stavljena ista naloga, samo da na širji podlagi.
In kakor nad koreninami deblo, tako se nad temeljno izobrazbo vzpenja poklicna ali strokovna, ki si jo pridobiš na ta način, da se (v delavnici, kmetijstvu, strokovni šoli) usposobiš za to ali ono življensko delo, sebi in drugim v prid.
A kar nad deblom košata krona in na njej bujen ,evet in sad, to je na človeku najvišja in najredkejša oblika izobrazbe —splošna izobrazba ali morda bolje rečeno: «izobrazba».
Splošna izobrazba je vzgojni problem, ki so mu dalekogledni pedagogi v vseh kulturnih narodih že od nekdaj posvečali posebno pažnjo. *n Kerschensteiner, ta veliki iskatelj novih vrednot na sedanjem po-Prišču vzgojstva, utegne imeti prav s trditvijo, da človek, ki so mu prki pred dvema tisočletjema in pol rekli dv&gconoc xai tiyctl>6c 'človek, lep po telesu in plemenit po duhu) in ki mu Angleži pravijo *Kcntleman», ni nič drugega, nego splošno, to je zares izobražen Človek.1
1 Kerschensteiner, (lrundfragen der Schulorganisation, 1910. Str. 27.
Kdo je bil xccJdg xal dyad-6c? V Ksenofontovetn spisu o gospodarstvu (Olxovofiix6g) beremo, da Sokrat o priliki obišče moža, ki je o njem šel en glas — da ga diči xaAoxaya{Hct. In koga je našel Sokrat? Bil je to imovit posestnik z imenom Ishomah, ki ima svoje gospodarstvo v najlepšem redu, ki ljubeznivo in pametno ravna s svojo ženo in svojimi sužnji, ki od svojih dohodkov premišljeno daje v verske, državne in človeške namene, ki se v vsakdanjem življenju neprestano vadi v izpolnjevanju svojih vojaških in političnih dolžnosti in ki skrbno pazi na to, da se z ježo in drugačnim gibanjem ohrani zdravega.
In kdo je «gentleman»? To je lepo povedal angleški prirodoslovec Thomas Henry Huxley, ki je 1.1868. med drugim takole dejal delavcem: «Zares izobražen je tisti, ki so ga v mladosti tako vodili, da mu je telo vedno pripravljen sluga njegove volje ter da z lahkoto in rado opravi vsako telesu primerno delo; ki mu je razum jasen, hladen logičen stroj, enako močan, na vse plati pa enakomerno vršeč svoj opravek, kadarkoli pripravljen, brez obotavljanja izvesti sleherni posel, telesni ali duševni; ki si je pridobil zanesljivo poznavanje velikih temeljnih resnic o prirodi in pa zakonov, po katerih snuje priroda; mož, ki je, čeravno ne atlet, vendar poln življenja in ognja, ki pa mu strasti brzda trdna volja in čigar hotenje sc ravna po tenkočutni vesti; človek, ki se je navadil, da v prirodi in umetnosti umeva vse, kar je lepega, da sovraži vse, kar je nizkotnega, in da druge spoštuje kakor samega sebe.*
Bolj bistvčna razlika med obojnim pojmovanjem bi bila edinole v tem, da lluxley, slikajoč gcntlemana, ne omenja izrecno odnošajev, v katerih izobrazba stoj do domovine, državljanov in raznih socialnih uredb; nemara pa sc vse to za izobraženega Angleža razume tako samo po sebi, da se Huxleyu ne zdi potrebno, te stvari še posebe omenjati.
In tudi iista «omika», ki S. Gregorčič, v lastno «obrambo» opozarja svoje po farizejsko pikolovske, to je edinole z razumom operirajoče kritike na njo, je — splošna izobrazba, češ:
Le tisto omiko jaz štejem za pravo, ki voljo zadeva, srce in glavo, vse troje!
Na podlagi teh velikih konfesij, bi torej lahko rekli, da je izobražen tisti, ki se je navadil samostojno misliti, pa ocenjevati svet in življenje# ki je obenem v stanu, sc vživeti v dušo drugega človeka in ki ima trden, zaokrožen značaj.
Odtod sledi, da sc pojem izobrazba nikdar ne krije s pojmom P°' klicna izobrazba ali strokovnjaštvo, sicer bi za najizobraženejšega človeka moral veljati — spccijalist. Zato je pač čisto dosledna trditev, d resničnemu izobražencu odgovarja le eno ostro nasprotje — specijalis. ki se, gluh in slep za ostali svet, kakor s kleščami drži svojega P ročja ter se neprestano suče v krogu svoje tesne rutine.3
3 Gl. Kerschenstciner, I. c.
* Spranger, Kultur utid Erzicliung, 1919 (članek »Grundlegende BiM®* Berufsbildung und Allgemeinbi!dunK») — str. 34.
Samo «šolanje» potemtakem še ni zadostna izkaznica izobrazbe, tudi sama «matura» ne, niti samo «akademski» plašč ne; narobe — to so čestokrat le plalite za pokrivanje hude revščine. Izobražen je marveč samo tisti, ki se je usposobil za samostojno izvrševanje tega ali onega posla, bodisi pretežno z roko ali z umom, in ki odtod stoji v zvezi z (gospodarskim, socialnim, pravnim, političnim, nravnim) življenjem, to je z življenjem raznih kulturnih zajednic: naroda, države, cerkve, ki je kot kulturno bitje njih član. Tudi sajasto čelo delavca ali pa žuljava roka kmetskih ljudi ni načelna ovira do prave izobrazbe.
Ni pa nemara tako, da bi poleg strokovne izobrazbe zadostovalo že to ali ono življensko naziranje (Lebensanschauung); ne, to bi zopet bilo le umsko, torej enostransko pojmovanje vzgoje. Zahteva se marveč življenje življenja (Lebensfuhrung), ki je v organski zvezi s strokovno, oziroma poklicno izobrazbo; to se pravi, pridevek izobražen se sme priznati samo tistemu, ki je najprej mož na svojem «mestu», a vrh tega tudi kot elan naroda, državljan in človek «ve in hodi pravo pob (S. Gregorčič).
S tem pa je tudi ugotovljena poglavitna smer vsemu zares izobraževalnemu delu. In ta smer drži: od strokovne (poklicne) k splošni izobrazbi, a ne narobe! (Ta v bistvu človeške duše utemeljeni postulat bo morala vpoštevati tudi bodoča reforma srednje šole.)
Pot.
Glavno vprašanje bodi takole stavljeno: Kako je mogoče splošno izobrazbo razširiti do te mere, da bomo res — izobražen narod? Toda kak neverni Tomaž me utegne pozvati, naj prej dokažem, da sc sploh da izobrazba v smislu gorenjih izvajanj zanesti med «nižje» sloje naroda.
No, kar se je že doseglo, mora biti pač tudi dosegljivo — to je nekaj evidentnega. In problem splošne ljudske izobrazbe v našem pomenu besede je majhni danski narod rešil v takem obmerju, da se danes ves ta v svojem jedru poljedelski narod upravičeno imenuje — izobražen. Pa na Danskem «izobraženci» ne tvorijo več posebnega stanu (ker je ves narod izobražen), to je uspeh «ljudske visoke šole», ki hočem v sledečih vrstah prikazati nje idejo, ustroj in vpliv.
Ljudska visoka šola ni isto, kar «university extension», ki ji gre ▼ Prvi vrsti za podajanje ali populariziranje znanja. Cilji ljudske visoke -šole marveč leže pred vsem na etičnem torišču; svoje ime je ta uredba dobila odtod, ker se v njenem področju pretresajo visoke reči na čisto Poseben, to je — ljudstvu razumljiv način. Ustanovitev te kulturne institucije, ki ji je idejne temelje zasnoval Nicolai Frcderik Severin Grundlvig (1783— 1872) in ki sc danska državica ž njo lahko ponaša Pred vsem svetom, je bila naravnost «pedagogično odkritje*. Njen čudoviti plod je bil — kakor pravi A. Fischer — notranji preustroj ljudskih Plasti; ljudska visoka šola je tisto do tedaj nemo maso poljedelskih sil dvignila na ono višino, kjer je duševno delo malone vsakemu članu haroda — druga narava.
Pa naj stopi stvar sama prod nas tor nam razkrije sestav svojih čudotvornih sil! Evo vam ljudske visoke šole na Danskem!4
1.) Šolski cilj. — Tisto, po čemer stremi ljudska visoka šola, in ne strokovni pouk (nemara v obliki obrtnonadaljevalne šole), ne pospeševanje poklica, ne te ali one vrste pomoč do kruha, temveč — splošno človeška izobrazba, skupno razmišljanje učencev in učiteljev o narodnih vprašanjih, zrelost in samostojnost sodbe, priprava na samostojno življenje in na to, da se v njegovih konfliktih vsikdar pokažeš celega človeka, kratko: šola za življenje! «To je, česar nam manjka; profesor, učenjak ne more biti vsakdo in tudi ni treba, toda danski državljani, izobraženi in kaj prida državljani bi morali biti vsi» (Grundtvig). Mladina se naj temu načinu izobraževanja posveti zavoljo izobrazbe same. Iz (te) šole se naj zopet vrne k svojemu poklicu, samo da z večjim notranjim veseljem, z večjo ljubeznijo do domovine, pa z idealnejšim pojmovanjem dela in življenja. Ne praktična korist, temveč kultiviranje človeka je cilj tej šoli.
Izpitov, izpričeval, podeljevanj posebnih pravic ta šola ne pozna; komur ni do izobrazbe same, ta ostani doma. In najlepše- izpričevalo ne samo tej šoli, ampak tudi danskemu ljudstvu je činjenica, da se danes, po 301etnem delovanju te šole danski kmet nahaja na tako visoki stopnji izobrazbe, kakor nikjer drugod, da se je iz te šole razvilo vzorno zadružništvo in da je odtod država dobila celo vrsto znamenitih politikov.
Tega brezprimerncga uspeha pa duševni oče ljudske visoke, šole ni dosegel kar tako z lahkoto in brez napora. Grundtvigu je marveč kot pisatelju, duhovniku, politiku neprestano bil en cilj pred očmi: svoje apatično in v duševnem pogledu zaspano ljudstvo prepojiti z novim življenjem. V neprestanem boju proti nasilju in hinavščini, boreč se s topoglavostjo ljudstva in odporom višjih krogov, je vztrajno šel za svojim visokim ciljem ter ga slednjič tudi dosegel.
2.) Učenci. — Sprejemajo se samo v taki starosti, ki jamči za pri-lično zrelost duha. Kdor hoče obiskovati to šolo, ne sme imeti pod 18 in ne nad 30 let. Globoka pedagogična modrost je zlasti v tem, da se za splošno izobraževanje ne vzaitii brž prvi čas po končani ljudski šoli: takrat dečko ali dekle vse sile svojega telesa in duha posveti poklicu, ki si ga je izbral. In prav tako je globoko premišljen ukrep, po 18. letu širjim plastem ljudstva nuditi priliko do neke vrste šolske izobrazbe. Ce se namreč šolski pouk pretrga, predno učenec duševno dozori, povzroča to — brzo razpadanje vsega v šoli pridobljenega znanja. In ob srednješolcu vidimo, da izobrazba učinkuje tem trajneje, čim delj Jc trajala in v čim zrelejši dobi jo je gojenec dobival. In da je pri nas veliko mladine ravno v tistih letih, ko dozoreva, brez šolskega pouka, to je usodepoln greh zoper duha — dočim se na Danskem baš prava
4 Kakor jo prikazujeta: /j. //. liollman, Die Volkshochschule und die gcistige11
Grundlagen der Demokratle, 1919 (XVI -f- 143 str.), in pa A. Fischer, Bcrufs-
bildung und AUgemeinbildung (v «Zeitsclir. f. piid. Psychol. u. cxper. Pad.»,
12. letnik, 3. zv., zlasti str. 169 in sl.).
pravcata mladost ljudstva zbira okrog ljudske visoke šole. A vsem učencem skupna prcdizobrazba je tisto elementarno znanje iz ljudske šole in pa kolikor toliko izkustva iz poklica, ki je v danskih razmerah skoraj izključno — poljedelski.
3.) Vnanja organizacija šole. — Popolna učba traja dve leti ter ob-seza petmesečni zimski tečaj za moške in trimesečni letni tečaj za ženske; sicer pa je vsak tečaj za se zaokrožena celota.
Z ozirom na oskrbo je ljudska visoka šola nekak internat, podoben veliki rodbini, ki si prizadeva, pod vodstvom šolskega ravnatelja in njegove familije učencem biti resničen dom s svojo gorkoto in prijetnostjo ter tako vplivati na vso osebnost učenca. Med učitelji in učenci vlada tovariška medsebojnost; oboji se sestajajo ne samo pri jedi, ampak tudi zvečer k svobodnemu izmenjavanju misli in pa k skupni igri.
Koliko trajne pobude odnese odtod mlad človek, ki je za dva zimska ali letna tečaja zapustil svoj običajni delokrog, da se posveti izobraževanju samega sebe — iz lastnega nagiba!
4.) Nekoliko statistike. — Kaj je te vrste «visoka šola» postala danskemu ljudstvu, o tem najuspešneje govori statistika. Leta 1905.—1906. je bilo na Danskem 71r’ ljudskih visokih šol s 383 učitelji in 165 učiteljicami; a obiskovalo jih je 3493 moških in 3196 žensk. Samo 6% teh učencev je bilo iz mesta, vsi drugi so bili kmetski, oziroma obrtniški sinovi. Do sedaj je na Danskem vsak tretji človek pohajal to šolo. Stroški za pouk in oskrbo so (1905.—1906.) za zimski tečaj znašali 163 kron; velik del učencev ima državne ustanove, zlasti služinčad (!) in vajenci.
5.) Učni predmeti. — Ljudska visoka šola pravzaprav neguje le eno učno panogo: domoznanstvo v najširšem pomenu besede: Ta snov ob-seza pred vsem zgodovino domovine, ki uči narodno preteklost spajati s sedanjostjo, ki budi čut odgovornosti za domovino ter na ta način vzgaja k pravemu patrijotizmu. In z domoznanstvom je združen študij materinščine, poznavanje in gojitev nacijonalne literature. Domoznanstvo in materinščina zavzemata dve tretjini vseh učnih ur. iz drugih ved se vzame toliko, kolikor je treba za pojasnitev zemljepisnih, gospodarskih, državnopravnih razmer v domovini.
6.) Učna metoda. —’ Učba, kakor je sicer običajna po šolah, bi za te vrste učence bila čisto neprikladna. Sleherno «sistematsko» predavanje ho tem ali onem vodilu («Lcitfaden») je zabranjcno; glavna stvar ni učenje in znanje, temveč vzgojevanjc značaja, čiščenje mišljenja (Ge-sinnung), velikopotezno orijentiranje o vprašanjih, ki se tičejo življenja.
Zato se zgodovina tukaj ne sme «kritično» obravnavati, marveč bodi sanio izobraževalna šola za bodoče življenje posameznika. Za ljudstvo zgodovina domovine ni nič drugega, nego živo pripovedovanje od ust do ust, od roda do roda o najznamenitejšem izmed tega, kar sc je Zgodilo v domovini in ž njo. in na ljudski visoki šoli se naj mladini Zgodovina podaje tako, kakor jo pojmuje idealno ljudstvo. Zato sc
a L. 1914. je teh šol bilo 75, a učencev 7000. — Po tein ključu bi pri nas vs«fc trg jjTiel svojo ljudsko visoko šolo!
In takega izobraževanja nam je nujno treba, kdo bi o tem dvomil. Kajti le v duhu in resnici započeta, na vse sloje raztegnjena izobrazba nas utegne kdaj pripeljati do — prave demokracije. Sicer se nam prav lahko primeri to, kar je imel v mislih Spencer z besedami: «New detno-cracy is but old despotism differcntly spelt» (— nova demokracija je le drugo ime za stari despotizem).
FRANCE VEBER:
Znanost in vera.1
V svoji zadnji razpravi sem določil spoznavanja kot avtonomna, verovanja pa kot heteronomna prepričanja. Da postanejo ta Izvajanja še jasnejša, moram v sledečem na kratko označiti še bistvo takozvancga naravoslovnega in zgodovinskega spoznavanja.
A. Bistvo naravoslovnega spoznavanja.
Dandanes je pač vsakemu znano, da ima v naravoslovju prvo in glavno vlogo takozvana induktivna metoda. Kaj sc pravi torej, nekaj na induktiven način spoznati? Mislimo si človeka, ki še nikdar ni videl, da padajo izpuščene železne krogle na tla in ki naenkrat opazi ta pojav. Ce vprašam tega človeka, kaj se bo zgodilo s kroglo, nahajajočo se v moji roki, če to kroglo izpustim, mi ne bo vedel nič povedati, in naj je še tako visok njegov siceršnji intelektualni razvoj. Ostroumnost tega človeka more biti tako velika, da sc ta človek ne bo nikdar pregrešil proti nobenemu logičnemu zakonu, toda — če ta človek v resnici še nikdar ni de faeto opazil, da padajo izpuščene krogle na tla, in če o vsem tem do sedaj tudi “ni še ničesar slišal — vsa njegova logika mil ne bo nič pomagala za odgovor na moje vprašanje, kaj se bo zgodilo s kroglo v slučaju, da jo izpustim. Ta človek bi si mogel pri vsej svoji ostroumnosti misliti, da bo krogla ostala v zraku, da bo zletela kvišku itd., kratko: pri vsej svoji ostroumnosti mi ta človek na moje vprašanje ne bo mogel dati prav nobenega točnega odgovora. Iz tega jasnega primera sledi torej, da obstoji bistvo induktivnega spoznavanja v razlagi dogodkov na podlagi in le na podlagi raznih posameznih in zgolj izkušenjski ugotovljenih slučajev. Naravoslovni zakon gravitacije ne pomeni nič druzega, nego spoznanje, da vsa izpuščena telesa pod normalnimi pogoji padajo na tla, ker so do sedaj vsa taka telesa padala
1 Predstoječa razprava nadaljuje misli, priobčene pod istim naslovom v »Njivi* 1/2, Lj. 1921; zato je tudi za umevanje te razprave neobliodno potrebno točno poznanje moje prejšnje razprave. Pri tej priliki opozarjam eenj. čitatcli3 še na to, da najde razne pojme kakor misel, predstava, psihološka podlagd, znanost itd., ki igrajo tukaj važno vlogo, obširno orisane in utemeljene v mojem «Uvodu v filozofijo®, 352 str., ki je pravkar izšel. (Izdala «Tiskovi>a zadruga*.)
na tla in ker obstoji torej verjetnost, da bodo tudi v bodoče pod istimi pogoji padala na tla. Na prvi pogled se vidi, da se v resnici vse naravoslovne vede poslužujejo pri vsetn svojem raziskovanju edino te metode in da vendar ne bo nihče dvomil, da pridejo vse te vede ravno na podlagi te metode do v resnici novih znanstvenih rezultatov. Je pa spoznavanje, ki ga dosežem le na podlagi te metode, v resnici tudi naše avtonomno prepričanje? Kmalu je pokazano, da je tudi to spoznavanje v resnici — spoznavanje in nobeno verovanje. Za veljavnost n. pr. zakona gravitacije nazadnje seveda ne morem nič drugega navesti, nego dejstvo, da se v vseh dosedanjih slučajih ni pojavil noben posamezen in temu zakonu nasprotujoč pojav. To dejstvo pa ipso faeto zadošča za moje spoznanje, da se bodo najbrž tudi vsi bodoči zadevni pojavi pokorili temu zakonu. To zahteva namreč že načelo zadostnega razloga (principiuni rationis sufficientis). Vsi dosedaj ugotovljeni slučaji z našim zakonom strinjajočih se naravinih dogodkov so bili vendar obenem slučaji nujnih dogodkov, ker slučajnih dogodkov ni, kar bo dandanes priznal pač vsak, ki je absolviral katerokoli še tako zakotno srednjo šolo. Ce pa se je do sedaj na nujni način z našim zakonom strinjalo toliko in toliko dogodkov zunanje narave, da, če so se s tem zakonom do sedaj na nujni način strinjali vsi dosedanji dogodki iz zunanje narave, tedaj je vendar jasno, da bo ta nujnost vsaj najbrž veljala tudi naprej, ker bi v obratnem slučaju vse to tudi do sedaj ne zaslužilo imena «nujnosti». Vemo pa, da se vse, kar se dogaja, nujno dogaja in da se je torej tudi do sedaj vse ono, kar se zgolj izkušerrski strinja z našim zakonom gravitacije, nujno strinjalo s tem zakonom. Vprašam: Ali nam treba zato, da spoznamo omenjeno veljavnost induktivne-metode, kateregakoli ponavljanja takih in sličnih misli, katerekoli avtoritete ali katerekoli lastne čustvene strani, stoječe na sebi popolnoma izven omenjenih razmotrivanj? Narobe je reči, da mora to veljavnost uvideti vsak normalno razvit človek brez všega ponavljanja, brez vsake avtoritete in brez vsakega posebnega čustvovanja. Da se bo nekaj, kar sc je vršilo pod gotovimi pogoji vedno do sedaj, pod istimi pogoji vršilo najbrž tudi naprej, to bi mogel spoznati le na podlagi teh misli tudi oni, ki ne stoji pod vplivom nobene avtoritete, ki mu manjka vsakega odnosnega čustvovanja, to bi mogel spoznati tak človek prvič ko vse to zamisli, torej tudi bre? vsakega ponavljanja. Da se pa našim dijakom na srednjih šolah taki in podobni rezultati morajo opetovano ponavljati, to ni noben ugovor, ker ima to dejstvo stik le s pedagoško-naučnim vprašanjem, se pa nikakor ne tiče princi-pijelnega vprašanja, odkod jemlje znanstvenik taka in slična spoznavanja. Ravnotako ni noben ugovor proti avtonomnemu značaju tega naravoslovnega spoznavanja od mene samega omenjeno dejstvo, da sloni to spoznavanje na nebroju posameznih izkušenjski ugotovljenih slučajev. Ti slučaji tvorijo ravno neobhodno podlago dotičnega induktivnega sklepanja in razlaganja, ki je, sloneče na teh miselnih podlagah in le na teh miselnih podlagah, avtonomno v smislu naše zadnje razprave in bi bilo hctercnomno v smislu iste razprave le tedaj, če bi do istega sklepanja in razlaganja kot «naravoslovne» misli s prepriča-
na
njem (trditve) v principu mogli priti le na podlagi opetovanega ponavljanja tega sklepanja in razlaganja samega. To pa evidentno ne velja! Tudi vse naravoslovno spoznavanje je torej v resnici avtonomno prepričanje v našem smislu besede, in sicer, kakor smo videli, celo tam, kjer operira naravoslovje z induktivno metodo. Da pa je vse ostalo naravoslovno spoznavanje, namreč ono, ki sloni neposredno na opazovanju pojavov zunanje narave in sledi zakonom, ki stoje v neposredni zvezi le s tem opazovanjem posameznih zunanjih pojavov, torej vse spoznavanje takozvanih prirodopisnih naravoslovnih ved (geografija, mineralogija, botanika itd.) naše avtonomno prepričanje, tega mi sploh ni treba posebe razkladati. Saj sloni vse spoznavanje te zadnje vrste neposredno na lastnem opazovanju dotičnih pojavov, torej — da se izrazim v smislu strokovne psihološke terminologije — na lastnih predstavah dotičnih pojavov, s katerimi predstavami le tudi vse do-tične semkaj spadajoče naravoslovno-prirodopisne misli nujno stoje in padejo. Tudi naravoslovno-prirodopisno spoznavanje je torej evidentno le misel s prepričanjem, sloneča le na svojih neobhodnih psiholoških podlagah, namreč na dotičnih predstavah, ne pa na kateremkoli ponavljanju teh misli samih, ne na kateremkoli sugestivnem vplivanju in še manj na katerikoli lastni posebni čustveni strani. Razume se pa, da more iz naučno-pedagoških razlogov biti tudi tukaj v danem slučaju umestno, da se šolski mladini dotični rezultati opetovano navajajo, da se pri tem še vpošteva avtoritativni vpliv dotičnega učitelja in da se pri raznih takih in sličnih vprašanjih še apelira na čustveno stran dotičnih učencev (n. pr. pri geografičnem opisu njih lastne domovine itd.). Vse to pa evidentno nima nič opraviti s prineipijelnim vprašanjem, odkod izvirajo ta spoznavanja za znanstvenika, torej za onega, ki je tudi tukaj za vse zadevno «šolstvo» zadnja «instanca». Le-ta pa dohaja tudi do vseh teh spoznavanj zgolj na avtonomni način in bi prenehal v hipu biti znanstvenik, če bi se njegovi izsledki morali že v principu opirati na katerekoli nemiselne faktorje, ki sem jih v svoji zadnji razpravi mogel določiti kot neobhodno potrebne za vsako heteronomno prepričanje.
Vsa ta izvajanja morajo delati težkoče le še onemu čitatelju, ki ne vpošteva dejstva, da more vsako prepričanje biti obenem prepričanje večje ali manjše stopnje. Tako spoznam (sem avtonomno prepričan) z največjo stopnjo izvestnosti, da je n. pr. celota večja nego del, da meri trikotnik v Evklidovem prostoru 180°, da 2 X 2 = 4 itd. Ta izvest-nost gotovo ne pripada nobenemu zgolj naravoslovnemu spoznavanju, ker smo že gori morali reči, da sledi iz vseli do sedaj izkušenjski ugotovljenih slučajev nekega dogajanja le večji} ali manjša verjetnost dotičnega dogajanja tudi za bodočnost. Toda ta verjetnost je kot taka tukaj vendar avtonomno, to se pravi le na podlagi dotičnih posameznih, miselno ugotovljenih slučajev ugotovljena: čeprav torej ne morem z isto izvestnostjo trditi, da bo jutri tudi izšlo n. pr. sobice, kakor mi ic mogoče to glede dejstva n. pr., da je 2X2 = 4, in če torej kaže moja zadevna «naravoslovna trditev» po svoji naravi le neko večjo ah manjšo izvestnost, je vendar tudi ta trditev avtonomno prepričanje,
namreč avtonomno prepričanje s to in to stopnjo svoje izvestnosti. Kakor smo mi v smislu naše prejšnje razprave avtonomno prepričani, da 2 X 2 = 4, in sicer zdaj obenem prepričani z maksimalno izvest-nostjo, tako smo mi v istem smislu avtonomno prepričani, n. pr. da bo Judi jutri solnce izšlo, a zdaj seveda le z večjo ali manjšo izvestnosfjo. Ta izvestnost ali stopnja prepričanja sama sc pa vendar že v principu ne tiče in ne more tikati naše svoječasne razlike med spoznavanjem avtonomnim prepričanjem in verovanjem — heteronomnim prepričanjem, ker je znano, kar sem že zadnjič poudarjal, da more tudi verovatije biti prepričanje katerekoli, tudi najvišje stopnje, ostajajoč pa ^pndarlc verovanje, to je heteronomno prepričanje. Mučeniki, ki so Pili prelili svojo kri za Kristusov nauk, so bili o dotičnili dogmah prav Sotovo maksimalno prepričani, torej gotovo mnogo bolj prepričani, n®go more biti n. pr. neki meteorolog prepričan, da bo jutri recimo slabo vreme. Kljub temu njih prepričanje ni bilo in ni moglo biti spoznavanje v istem smislu, kakor velja to n. pr. o meteorološkem spoznanju, slonečem edinole na dotičnili miselnih podlagali (opazovanjih dosedanjih posameznih slučajev). Kdor zna razlikovati med našim jridonomnim in heteronomnim prepričanjem na eni in med avtonomnim *akor heteronomnim prepričanjem te ali one stopnje na drugi strani, ne more več dvomiti, da je vse naravoslovno spoznavanje — bodisi Naravoslovno v ožjem smislu besede bodisi prirodopisno — v resnici Paše avtonomno prepričanje, torej vsaj v smislu naše zadnje razprave v resnici pravo — spoznavanje.
B.	Bistvo zgodovinskega spoznavanja.
Ristveno drugače pa leže stvari — tako se vsaj zdi — pri zgodovinam spoznavanju. Zgodovina figurira gotovo kot znanost poleg drugih danosti in vendar ni dvoma, da igra tukaj prvo in zadnjo vlogo rPvno naše v prejšnji razpravi orisano verovanje. Ali kam naj pride ^odovinar, če ne veruje dotičnim očividcem, poročevalcem, virom itd.? afn se tukaj prav gotovo ne more več uveriti o resničnosti dotičnili ' 0Kodkov, ki jih več ni; tukaj je pa potemtakem v naprej izključeno S:>ko avtonomno prepričanje, ker ravno vsakemu zgodovinskemu spo-■Pavanju v principu riedostaje vseh onih pogojev, ki smo jih svoj čas lotevali za prepričanje, ki naj sloni le na svojih neobhodnih psiho-®skih podlagah. Zgodovinar ne more dogodkov, o katerih govori, ne .trizovati, ne induktivno nanje sklepati,ne jih logično izvajati iz katerih-miselnih zakonov. Zgodovinar je nazadnje navezan edinole na do-' cn,e poročevalce, katerim mora ali verjeti, ali pa svojo znanost opu-'h. Ker pa je zgodovina vendar znanost in ker smo mi sami svoj čas rian()st določili kot sestav spoznavanj, smo se ujeli zdaj v lastno _'"'iko, ki nas zdaj sili, da priznamo vendarle tudi našemu heteronom-vCrn>' Prepričanju značaj — spoznavanja. Priznam, da mora zgodovinar l' ‘ij v nekem smislu verovati Tukididu, ko tolmači peloponeško vojsko, v ?efu Flaviju, ko govori o judovski vstaji, in Tacitu, ko riše prvo sto-le Drincipata itd. Je pa to zgodovinsko spoznavanje v resnici le naše
verovanje, torej zgolj heteronomno prepričanje? Da temu ni tako, kaže sledeči kratki premislek: Zgodovinar gotovo ne more več sam opazovati dotičnih zgodovinskih dogodkov, toda isti zgodovinar ima pred seboj poročilo o teh dogodkih, ki ga more kot znanstvenik, torej na naš avtonomni način kritično premotriti. Poročilo je tukaj in vpraša se, ali je dotični poročevalec imel razlog, povedati resnico ali ne. Za ugotovitev tega vprašanja si je zgodovina, kakor znano, tekom stoletij ustvarila in razvila celo vrsto metod, s pomočjo katerih sc dandanes na nas avtonomni način more dognati vsaj verjetnost dotičnega poročila. V to svrho služi n. pr.: kritika tekstov, osebni, intelektualni in moralni od-nošaji poročevalca, eventualna ustmena poročila, še nahajajoči sc sledovi dotičnih dogodkov itd. Na podlagi vseh teh metod, katerih pO' služevanje je v svojem bistvu prav naše avtonomno mišljenje, se more dognati znanstvena vrednost dotičnih poročil, od katere je šele odvisno« ali je dotični zgodovinski izsledek v resnici spoznavanje ali pa le naš® — verovanje. Na sebi je torej prepričanje zgodovinarja, da se je v tem in tem času vršila peloponeška vojska, gotovo heteronomnega značaja, ker sloni na izjavi dotičnega očividca, oziroma poročevalca, katera n*'1 sebi nima nič opraviti z zgodovinarjevo mislijo: v tem in tem časa se je vršila peloponeška vojska, samo. Ker pa sledi iz resničnosti ah neresničnosti dotičnega poročila samo ob sebi obenem istinitost ali n®' istinitost dotičnega dogodka in ker se ravno ta resničnost ali neresničnost, oziroma vsaj verjetnost ali neverjetnost tega poročila inor® dognati po znanih zgodovinskih metodah na naš avtonomen način, P°' stane tem posrednim potom dotično zgodovinsko prepričanje samo PrC' pričanje avtonomne vrednosti, t. j. tako, da po svoji naravi ne zahteva več nobenega ponavljanja dotične misli same, tudi nobenega avtoritatN' nega vpliva od strani poročevalca in še manj seveda kake posebne čustvene strani zgodovinarja samega. Da pa je ugotavljanje znanstven® vrednosti kateregakoli zgodovinskega poročila v svojem bistvu nas® avtonomno prepričanje, dokazuje naknadno še dejstvo, da igra pri tem ugdtavljanju tudi tukaj prvo in zadnjo vlogo zgolj miselno načelo Za ^ dostnega razloga: Tudi nobeno zgodovinsko poročilo ni slučajno na' stalo, temveč je imelo in ima v smislu istih nam že znanih splošm zakonov svoje razloge, ki so ležali in leže tukaj v psihološkem bis*v dotičnega poročevalca. Po kvaliteti teh razlogov se pa določa zna?c stvena vrednost poročila samega in s tem obenem vprašanje gl°0^ istinitosti ali neistinitosti dotičnega zgodovinskega dogodka. Spoznava^ nje teh razlogov in motivov pa na sebi ni več nobeno zgodovinsko, tem več v svojem jedru zgolj psihološko spoznavanje, ki kot tako ne slo več sploh na nobenem verovanju, temveč na splošnih in posebnih m" znanih in morda še neznanih psiholoških zakonih, kojih ugotavlja11 se pa vrši na avtonomen način, in sicer v istem smislu na avtonom način, kakor ugotavljanje vseh naravoslovnih zakonov. Ce pa1 j® ll!* tavljanje znanstvene vrednosti kakega zgodovinskega poročila kot ta naše avtonomno prepričanje, tedaj je jasno, da moramo isti avtonom značaj pripisovati sedaj dotičnemu zgodovinskemu prepričanju sam®11^,’ ki — vsaj v kolikor naj je znanstveno — sloni na tem avtonom11
Ugotavljanju, izvirajoč iz njega kakor nujna posledica. Tudi jaz morem torej zgodovinsko spoznavanje določiti kot «čin razuma, s katerim sprejemamo svedočbo kake priče za resnično», pri čemer le zahtevam strogo ločitev med sledečimi pojmi: 1.) sprejemanje svedočbe kake priče zu resnično; 2.) način tega sprejemanja; 3.) prepričanje o dogodku, o katerem dotična priča svedoči, samo. Sprejemanje svedočbe za resnično na sebi sploh ni nobeno zgodovinsko, temveč — v kolikor naj )e znanstveno -r avtonomno razmišljanje o psiholoških razlogih za ^otično poročilo, avtonomno zato, ker sloni le na poznanju logičnih zakonov sploh in psiholoških posebej. Genijalnost zgodovinarja obstoji favno v tem, da naravnost instinktivno uporablja vse te zakone za °dločitev dotičncga zgodovinsko-metodološkcga vprašanja. Njegovo ^pričanje o resničnosti ali neresničnosti dotičnega poročila je pa po-'emtakem prav naše avtonomno prepričanje, iz katerega sledi ravno °Penem avtonomna vrednost njegovega prepričanja o dotičnem dogodku Anteni. Tudi vsako zgodovinsko spoznavanje torej v svojem jedru sDloh ni več nobeno verovanje, temveč pravo spoznavanje v našem j^iislu besede. Tudi ta izsledek ne more delati nobenih težkoč onemu, k' zna tudi tukaj ločiti prepričanje samo od večje ali manjše izvestnosti eKa prepričanja. Tudi zgodovinsko prepričanje, v kolikor je znanstve-!1°. je le prepričanje z večjo ali manjšo izvestnostjo, a vendar avtonomno prepričanje, ker po svoji naravi ne sloni ne na ponavljanju dojene Zgodovinske misli, ne na sugestivnem1 vplivanju dotičnega poševnica in še manj na kaki posebni čustveni strani zgodovinarja Samega. In tudi tukaj so možni slučaji prepričanja naravnost maksimalne izvestnosti, ki pa vendar ni nobeno avtonomno, t. j. nobeno znanci kateremkoli «avtoritativnem» ali «sugestivnem» vplivanju poročevalca a zgodovinarja se tukaj že zato ne inore govoriti, ker se mora znanstven Šdovinar, kakor sem rekel, na naš avtonomni način prepričati o resničnosti . vsaj verjetnosti dotičnega poročila. Vsako tako poročilo — bodisi da je recno napisalo bodisi na kak drug način, n. pr. v umotvorih kake dobe za-»eženo — je torej za zgodovinarja v istem smislu le materijal njegovega tonomno-znanstvenega razmišljanja, kakor velja to n. pr. za pojave zunanje rave pri naravoslovcu, za duševnost pri psihologu, za količinske odnošaje pri ‘heniatiku itd. Zgodovinar torej ne «vcruje» slepo svojemu poročevalcu kot t ’ «avtoriteti», temveč ga z njegovim poročilom vred na avtonomen način, 'J-uporabljajoč najraznejše že znane logične, psihološke in drugo zakone prp-k' in šele na podlagi tega lastnega proučevanja «jcmlje dotično poročilo Vjm° za resnično ali neresnično, za verjetno ali neverjetno*. Kratko: zgodnji Uriu poročevalec s svojim poročilom vred ni in ne sme biti nobena «avto-a», temveč le objekt njegovega lastnega logično-psiliološkcga razmišljanja, .hitrega le še izvira prepričanje zgodovinarja o istinitosti ali neistinitosti 'inegu sporočenega dogodka samega, to pa zdaj kakor nujni sklep iz svojih »is. Iz tega pa samo ob sebi sledi, da tudi to zadnje prepričanje ni nobeno , ,'r°vanje», t. j. nobeno heteronomno prepričanje, temveč tudi spoznavanje, j. ' 'udi naše avtonomno prepričanje, naj mu pripada sicer katerakoli stopnja
ustnosti. Kdor pojmuje zgodovino drugače, nima pojma o zgodovini kot an0st j,
stveno zgodovinsko prepričanje. Prepričanje te vrste so doživljali in še doživljajo osobito oni pseudo-zgodovinarji, ki jih pri kritičnem raz-motrivanju o znanstveni vrednosti dotičnih poročil ne vodijo zgoli znanstveni interesi, temveč n. pr. osebne simpatije in strasti: Semkaj spadajo vse enostranske, takozvane tendenčne zgodovine, ki rišejo n. P>'-le dobre ali slabe strani kakega naroda, nekih mislecev, pisateljev, strank itd. Le v takih primerih gre tudi tukaj v danem slučaju sicer za pre,-• pričanja z maksimalno izvestnostjo, a nazadnje vendarle heteronomna, namreč na dotični posebni čustveni strani takih pseudo-zgodovinarjev sloneča prepričanja. Vsa ta prepričanja pa ne spadajo v zgodovino kot znanost, in se torej tudi ne smejo navajati kot kaka protiinstanca na-pram našemu postulatu zgodovine kot sestava tudi le avtonomnih pre-pričanj in nobenih verovanj. Kdor imenuje to znanstveno zgodovinsko prepričanje še verovanje, igra z besedami, t. j., spravlja zgolj ex de-finicione skupaj vse to, kar spada v smislu naših stvarnih psiholoških analiz po svojem bistvu narazen; taka oseba operira torej z najbob banalnim sofizmom, ki se mu latinsko pravi aequivocatio in je popol' noma enakovreden n.pr. sledečemu: «Slovenski Narod* izhaja iz Na' rodne tiskarne; mi smo slovenski narod, torej mi izhajamo iz Narodne tiskarne...
Da pa postanejo končni zaključki naše zadnje razprave tudi napra"1 pravkar • orisanemu zgodovinskemu spoznavanju še jasnejši, morah' opozoriti še na neko posebno stran tega spoznavanja, ki se tiče še nekem posebnem smislu zgodovinske metode. Mislimo si slučaj,, da P°' roča nekdo o dogodku X, ki je tak, da se na prvi pogled ne sklada nobenim nam tudi sicer znanih recimo naravoslovnih zakonov. Vsak razsoden človek bo tukaj na prvi pogled brez ozira na siceršnje svoJL' mnenje o dotičnem poročevalcu vsako tako njegovo poročilo a limi"e zavračal. Zakaj? Zato, ker sledi že iz tega nesoglasja dotičnega sp(r ročenega dogodka s' sicer znanimi in na podlagi vseh ostalih znanstvi' nih izkušenj veljavnimi zakoni napačnost dotičnega poročila in s tc"j implicite obenem neistinitost dotičnega dogodka samega. Cc velja "a zakon gravitacije, tedaj je jasno, da mora pasti vsako poročilom ka' teremkoli dogodku, nasprotujočem temu zakonu. Vsaj — in to je "a)' manj, kar mi mora priznati vsakdo brez izjeme — bo v tem slučah vsak znanstven zgodovinar le z največjo opreznostjo moral čitati d°' tično poročilo in naravnost skušati, da dožene na avtonomen "aC’ motive, ki so dovedli poročevalca do njegovega poročanja o dotič"e. dogodku kljub neistinitosti tega dogodka. Zgodovinar, ki bi dru£aL. ravnal, bi nujno prekmalu zabredel na polje najtemnejših Špekula in s tem sam vzel svoji stroki oni značaj, na podlagi katerega le zil. služi zgodovina ime prave znanosti. Saj je znano, da se nahaja "chr poročil o takih dogodkih, ki nasprotujejo vsem našim siceršnjim z"a stvenim zakonom, in sicer ne samo v okviru takozvanih verskih P ročil (n. pr. najraznejših evangelijev) katerekoli konfesije. Da, nahaJa se, kakor znano, celo poročila o takih dogodkih, ki ne nasprotuK^ samo kateremukoli n. pr. naravoslovnemu zakonu, temveč narav" * temeljnim načelom naše logike. Rad bi videl zgodovinarja, ki bo *Prl
takega poročila sploh kaj pomišljal, ali ga naj sprejme ali ne. Kakor tvore sploh' vse znanosti neki organičen sestav, v katerem ne sme in ne more nasprotovati nobena posamezna znanost katerikoli drugi znanosti, tako je jasno, da mora tudi zgodovinar, v kolikor hoče biti znanost poleg drugih znanosti, vpoštevati obenem vse to, kar je od strani drugih znanosti morda že davno dognano, in sicer tem bolj vpoštevati, ker pripada ravno zgodovini v sestavu teh znanosti v smislu zgorajšnjih izvajanj tako mesto, da se naravnost mora posluževati rezultatov drugih znanosti (naravoslovja, psihologije itd.), če noče biti v resnici le sestav verovanj. Saj smo videli gori, da je n. pr. vsako naravoslovno spoznavanje v vsakem oziru avtonomno prepričanje, dočim velja to o zgodovinskem spoznavanju le v posrednem smislu besede. Ta posred-nost avtonomnosti zgodovinskega spoznavanja pa zahteva ravno od zadnjega, da ne sme nikdar kršiti tega, kar je bilo v vsakem oziru avtonomno dognano. Vse druge vede, kakor naravoslovje, psihologija, seveda tudi logika, morajo biti zgodovini bistvene in neobhodno potrebne pomožne vede, ki pomenijo zanjo obenem oni regulativ, brez katerega bi tudi nikdar ne moglo priti do v resnici avtonomnih zgodovinskih prepričanj v našem smislu besede.
I/. vsega tega sledi pa samo ob sebi, in sicer tudi v tem slučaju, da 1 imenuje kdo naše gori orisano avtonomno zgodovinsko prepričanje na dogmatičen način verovanje (crcdere), neka posebna stran tega znanstvenega verovanja, ki naknadno še enkrat potrjuje končne zaključke naše zadnje razprave.	s
C.	Bistvo znanstvenega verovanja.
Videli smo, da je tudi vsako znanstveno zgodovinsko prepričanje po svojem bistvu naše avtonomno prepričanje, razlikujoč se od ostalih avtonomnih prepričanj le v posrednosti te svoje avtonomnosti. Zaradi te posrednosti pa sc mora, kakor smo videli, vsako zgodovinsko prepričanje že vnaprej vjemati s siceršnjimi znanstvenimi rezultati, ki ga edinole morejo v svoji celokupnosti dovesti ravno do te posredne avtonomnosti. Iz tega pa nujno sledi, da mora sploh vsako verovanje, v kolikor mu naj pripada znanstven značaj v kateremkoli še tako oddaljenem smislu besede, vsaj z ozirom na svojo posredno avtonomnost hiti znanstveno utemeljeno, ker pade sicer v prazen nič. Tudi pri verovanju — zdaj v kateremkoli smislu besede — se nahaja le en kriterij, Po katerem se določa znanstvena vrednost tega verovanja: ta kriterij je vselej le odločitev vprašanja, v koliki meri se dotično verovanje z vsemi siceršnjimi znanstvenimi rezultati strinja, oziroma tein rezultatom nasprotuje. Nikakor ne trdim, da bi mogla dandanašnja znanost sama, k j. na avtonomen način potrditi ali ovreči razna verovanja v ožjem smislu besede, kakor tudi ne trdim, da bi katerokoli verovanje bilo že zaradi tega tudi de faeto napačno, ker je njegova vsebina dandanašnji znanosti morda še nedostopna. V smislu zgorajšnjih izvajanj le trdim, to Pa z ono odločnostjo, ki mora biti v takem slučaju lastna vsakemu znanstveniku, da pade in mora pasti v prazen nič vsako verovanje, <-igar vsebina striktno nasprotuje dognanim rezultatom katerekoli že
obstoječe znanosti. Tej moji trditvi se more upirati le oni, ki še morda dandanes sledi duhu, sevajočemu iz teli-le Tertulijanovih besed: »Čredo, quia absurdum», ali pa tistemu znanemu nauku o «dvojnih resnicah», ki sc je bil pojavil na koncu srednjeveške školastike in v čigar smislu bi lahko bila katerakoli misel teološko resnična, a filozofično napačna in narobe. Takih dvojnih resnic pa ni, česar mi dandanes pač ni treba posebej razkladati. Ce je temu tako, tedaj pa je jasno, da je znanost kot sestav naših avtonomnih prepričanj napram kateremukoli sestavu katerihkoli heteronomnih prepričanj, t. j. verovanj v ožjem pomenu besede kulturno nadrejena, ker je prvi od zadnjega docela neodvisen, dočim se večja ali manjša kulturna stopnja tega zadnjega že v principu določa le po njegovem večjem ali manjšem soglašanju s prvim.
Izrečno še pripomnim,, da se s tem izsledkojn volens nolens morajo strinjati tudi ravno vsi oni zastopniki katerekoli konfesije, ki opetovano izjavljajo, da se njihovi konfesiji ni treba «bati» nobene znanosti, da je njihova konfesija «ščitila in še ščiti* znanost kot svojo hčerko, ker se «suvereno» zaveda svoje «resničnosti», tako da ni možno nesoglasje med znanostjo in njihovo konfesijo. S tem ti zastopniki vendar sami jasno priznavajo, da je vsaka druga konfesija napačna, ker ne soglaša z znanostjo in se zato tudi ne more «suvereno» zavedati svoje resničnosti, s tem ti zastopniki sami jasno potrjujejo moj gori analitično izveden aksijom, da določa višjo ali nižjo kulturno stopnjo katerekoli konfesije nazadnje le večje ali manjše soglašanje te konfesije z — znanostjo, ne pa narobe, seveda le soglašanje s — «pravo znanostjo*.
Sofizem najbanalnejše vrste bi pa bil sklep, da ta ali ona konfesija soglaša s «pravo znanostjo*, ker je «prava znanost* ravno — znanost, soglašajoča s to ali ono konfesijo. Kdor bi tako sklepal, bi grešil v smislu najsramotnejše logične napake, ki se ji latinsko pravi petitio principii in ki je v svojem bistvu tudi popolnoma enakovredna gori «navedenemu» primeru «SIovcnskega Naroda, izhajajočega iz Narodne tiskarne*... Če bi veljal ta očividni sofizem, tedaj bi bila sploh vnaprej izključena tudi vsaka razlika med «pravimi» in »nepravimi* konfosijami, ker bi v tem slučaju bilo toliko «pravih» znanosti, kolikor je konfesij sploh: teli zadnjih pa je nebroj. Kaj je torej zadnji kriterij, ki določa kulturno stopnjo katerekoli konfesije: ta konfesija sama ali znanosti
Na pot v Sarajevo.
«Vsak narod ima novinarstvo, kakršno zasluži.* Novine kažejo, kakšno stopnjo kulture zastopajo.
Zgodovina slovenske knjige je napisana. Zgodovine slovenskih novih ali, kakor pravijo še mnogi po češko, slovenskega časopisa, ni je še. Ko se bo pisala, takrat nas bo sram. —
Uvodni stavek ni nov, niti ni originalen. Velja za novine in novinarje, velja za univerzo, dijake, profesorje, duhovščino, za trgovce, za politike,
za parlament, za vso narodovo usodo. Spomnimo se samo, kaj so ravno našteti stanovi storili za naše spoznavanje Jugoslovanstva? Za to, da spozna svet nas pred vojno? Mislimo na to, da so gg. Trumbič in tovariši odšli v svet kakor jugoslovanski Kotumbusi in da je našo nacionalno idejo edinstva šele od 1912.—1914. pričela širiti omladina. Le malo mož nad 30 let. Trije, štirje... Kje so takrat bili našteti? Pomislimo na svoje prvo narodno predstavništvo, na koroški plebiscit. Res, «drugače ni šlo, ni bilo mogoče*. Ravno tako je res: Vsak narod ima usodo, kakršno zasluži. Vsak je sam svoje sreče kovač. —
Novine «de!ajo» javno mnenje. Kaj je javno mnenje? Čigavo mnenje je javno? Ali je javno mnenje pravilno mnenje? Reformacija, francoska in ruska revolucija sb gotovo bjla javna mnenja. Tudi Jugoslavija je Pred 28. oktobrom 1918. živela v javnem mnenju — manjšine, ki je Potegnila množico neodločnih za seboj. Javno mnenje je sugestija, je apercepcija heteronomnih, od nekoga mnogim podanih' misli, javno mnenje je vsota amalgamiranih mnenj, preobražena v novo, od prvink nezavisno, nad njimi suvereno mnenje, ki ima nekaj časa izvestno večjo ali manjšo aktivno moč. Javno mnenje ima nebroj organov. Lemokratija jih je izdelala v pravne in socialne institucije; Parlament, volitve, referendum, zbor, — novine. Novinarstvu pravijo tudi, da, je nekakšen razširjeni parlament.
Kakor v parlamentu navadno ne more poslanec imeti uspeha, če ni elan organizacije, stranke, tako je brez trajnega uspeha vsak poskus, oddaljiti novinstvo od smeri političnega prepričanja. Novine morajo zastopati politično glavno in temeljno misel-vodiljo. Niti v Evropi, niti v Jugoslaviji sami ne smemo pričakovati izboljšanja od večnih Premernb v vodstvu, v vladah in strankah, marveč le od gonilne sile Političnih idej. To velja za vse. Novinar je v svojem poklicu in vsled Posebnosti novinskega organizma odvisen od bralca. Odvisen je mnogokrat od mnenja onega, kateremu hoče ustvariti svoje mnenje. To ie glavna hiba demokratije sploh. Toda ta odvisnost je razmeroma omejena, in nikdar ne odveže žurnalista od dolžnosti, da bodi svojemu Parodu vodja in vzgojitelj v besed najplemenitejšem pomenu. Ozir na ^ralca ne sme postati malikovalstvo pred odjemalcem. Ne zadostuje, oe je novinar značajen napram kolegom, napram oblastnijam in uradom novinar mora biti najprej neodvisen v svojem značaju, v svoji lastni se mora zavedati odgovornosti in stvarne neodvisnosti od bralca ‘n neodvisnosti od lastnega naroda. Stati mora nad njegovo povpreč-"Ro, kajti zavedati se mora, da ni manj odgovoren 'od ministra in poslanca. Vlada, stranka, parlament in novinarstvo so členi enega organizma, deli ene celote. Organi ljudske volje, ne slepi, marveč inicijativni 'p odgovorni organi, ki delujejo v medsebojni igri gonilnih politič-Pib idej.
V Jugoslavijo smo Slovenci prinesli za doto lep kos samozavesti, ‘Pnogokrat upravičene, še večkrat pretirane in neupravičene. V politični Porbi zadnjih dveh let pa smo pokazali toliko podivjanosti v izražanju, °liko intolerance napram drugače mislečemu, da se ti pri listanju po Vezanih letnikih naših vodilnih dnevnikov porajajo kaj neprijetne misli.
Ali smo slovenski novinarji izvrševali svojo poklicno in narodno dolžnost? Ta ali oni gotovo, ad personam. Novine kot institucija, kot razširjeni parlament, novinarji v svoji funkciji političnega organa pa smo delali sramoto instituciji in sebi samemu, diskreditirali smo demokratsko obliko ljudskega življenja, dajali množici povoda, da se je obračala vstran od nas, budili, gojili in hranili smo nizke instinkte. Bili smo demagogi in sluge demagogov. Slovensko novinarstvo v svoji celoti ni izpolnjevalo svojega mesta, ni služilo gonilnim političnim idejam, če je bilo razširjeni parlament, potem je bilo zgolj razširjeno «Narodno predstavništvo».	i
So sicer novine in so novinarji, ki so sc trudili, da se razlikujejo od množice.'Zato tudi niso povsod priljubljeni. Občega lica slovenskemu novinarstvu izpremeniti niso mogli. Društvo slovenskih novinarjev je vsled nekaterih slučajev sklenilo, — menda prvi sklep te vrste, — da so načeloma nedopustni novinarski osebni napadi na novinarje. Da je ta sklep bil potreben, je dokaz, kako globoko tičimo v barbarstvu. Vendar je napravljen vsaj prvi korak, ponižen in negotov, kakor korak deteta, ko hoče shoditi. Ta prvi korak je bil storjen več ko dve leti po 28. novembru 1948. Sedaj, o veliki noči 1921., se sestaja drugi jugoslovanski novinarski kongres v Sarajevu. Ali bo tudi tako prazen kakor zagrebški? Bojim se, da nam prinese le enotno društvo namesto treh, — in nič druzega. Tudi v najožjih stanovskih vprašanjih ni inicijative in organizatornih poskusov, ni inteligence. Kje naj vzamemo' čut odgovornosti, odkod zavest svoje vzgojne dolžnosti in odkod zunanjo neodvisnost od demagogije, ko so si jo mnoge stranke postavile za svoj temelj mesto politične misli-vodilje, in ko so ponižale novinarje, vzgojitelje naroda in svečenike idej, za dninarje demagogiji?
Primere? Pa odprimo vezane letnike in kupe številk pred seboj. Samo glavna glasila političnih strank. O «prchodnih naredbah* n.pr., kaj so rožen enega pisali vsi ljubljanski dnevniki? Da je ministrstvo te prehodne naredbe oktroiralo preko glav parlamenta. (V resnici je izdelalo le predlog «prehodnih naredb* ustavotvorni skupščini.) Kako naj potem preprost človek ve karkoli o ustavnem delu? O raznih kandidatih in drugih vidnejših politikih je bilo napisano toliko klevet, da bi tujec, ki bi bog-varuj čital vse to, moral dobiti prepričanje, da smo sami podkupljenci, varalice naroda, verižniki, koritarji, izdajalci ljudstva na ljubo stolčkom, itd. Koliko takšnih surovih izrazov je naše novinarstvo prineslo, Ji'1 vcepilo ljudstvu v srca in položilo v usta, si nisem upal šteti. Vse stranke so grešile, nobene ne morem izvzeti. Vendar ni velikost greha enaka. Nekatera glasila so uprav gojila i osebne napade, i surove izraze, i politično demagogijo, i obrekovanje kot metodo politične borbe. Značnica «kulturni boj» je demagoško sredstvo za ohranitev nekdanje strankarske nadvlade v Sloveniji; novinska gonja proti sokolstvu, v duhu sramotne brošure «Ajmo, mi Sokoli*, kaže, kako je treba ubija*1 v sebi in v nasprotniku vsak rešpekt do etičnega prepričanja, do boljšega stremljenja; v smislu Proudhonovega reka «La propriete c’est >e vol* (Lastnina je tatvina) in ruskega prevoda: «Kradi, kar so ti ukradli!*, skušajo nekateri listi z uspehom črniti svoje politične nasprotnike,
da so izvozničarji, bankokrati itd.; ustvarjajo se «afere», apelira se na nizke instinkte mas; ta list govori le o zaradi in soldih, drugi grozi z revolucijo, bodisi delavsko, bodisi krščansko itd. Malkontenti, ki razen malkontentstva nimajo niti programa, niti metode, se s tem celo ponašajo na usta nekdaj uglednega politika, in žurnalistika sledi temu zgledu brez pomisleka. Sodne politične pravde, ki bi po svojem bistvu morale biti nečuvene izjeme, so žurnalistiki često dobrodošle prilike za orgije demagogije in pristranskega poročanja; končno se izigrava celo narodno edinstvo, zgolj iz demagoškili razlogov prihaja na dan neko umetno konstruirano nasprotje med cerkvijo in državo. Govori z ulice, hilijastične kletve in proroštva, kampanilistični vidiki, vaška obrekovanja, osebno rivalstvo, okrog vsega pa jedko ironiziranje, podtikava-nje, maščevalnost, trmoglavo ugovarjanje, surovi izrazi, — to je danes zunanje lice večine slovenskega novinarstva, naše kulture, našega čuta odgovornosti, našega krščanstva, ljudske, narodne, demokratične, socialne in kmetske misli. In zopet je treba ugotoviti: Čim bolj na videz na levo, tem bolj v resnici na desno, v reakcijo.
En primer treba navesti izrecno, ker nam s strašno točnostjo predstavlja, kako nizka, je naša politična borba, i od strani parlamentarcev, i od strani žurnalistov. Klasični ta zgled nam živo predočuje, kako zelo so se izgubili pojmi dostojnosti vsled demagogije. V Mariboru izhaja «Straža», glavno glasilo SLS za Štajersko. Njen urednik je bivši vse-učiliški docent in obenem duhovnik dr.Leopold Lenart; drug urednik kandidat 2ebot; odgovorni urednik poslanec in zadružni ravnatelj Pušenjak, ki s svojo imuniteto ščiti list pred tožbami in mu omogoča obrekovanje brez omejitve. List velja za glasilo načelnika parlamentarnega kluba SLS. Napisal pa je — med drugimi sličnimi — o uglednem slovenskem politiku, znanem po svoji nesebičnosti, delavnosti in idealizmu, polemiko, v kateri ga napada z izrazi: «narodna pijavka», «pobral iz blata«, «slovenski paša«, «poginil», «potvorjevalec menic in iz-vržek slovenske javnosti«, «milijonar», ki še ni plačal in povrnil vsot, katere je na račun nedolžnih zašpekuliral«, « obsojen na zasluženi zapor«. «Lepe pojme o demokratski časti ima, prosjačil, skriva svoje milijone za ženski hrbet svoje soproge. Njegovo premoženje in skrivališče tega imetja pod pokrov žene je izdatna samokolnica demokratskega gnoja.«
Vsak dodatek, vsaka ocena teh vzglednih in mojstrskih stavkov politične žurnalistike v Sloveniji bi nas oddaljila od spoznanja: Dosegli smo najnižjo točko, pogreznili smo se do dna. Kar so objavili in opremili z varstvom imunitete gg. dr. Lenart, 2ebot in Pušenjak, to mora slovenskemu in jugoslovanskemu novinarstvu in političnim delavcem veljati za glasen opomin: I)o tu, dalje nikakor, in sedaj s polno paro v drugo smer!
Vsi sklepi kongresa bodo prazni, če ne bo enega spoznanja: Novinar rnora postati toliko neodvisen od stranke, ali, kar je isto, toliko vpliven v njej, da ni podvržen njenim demagoškim metodam. Prej jih pa mora obsojati sam. Biti idealist, biti svojemu narodu vodja in vzgojevalec,
LISTEK.
je lepo, a je težko. Vse je nazadnje odvisno od individija, kljub Marxu, Ljeninu in Kristusu. Vsa jugoslovanska kultura in vse drugo bo takšno, kakor bodo naše skupne osebne kvalitete. Ce ostane slovenska in jugoslovanska politična žurnalistika tam, kjer je sedaj, in če nas ne bo kmalu več, ki trpimo, kadar pišemo in ki plakamo, kadar čitamo, -potem bodo zaman pritožbe, predlogi in kongresi. Namesto ideje bomo ,še nadalje gojili kulturo «s krampom in z gorjačo*.
Listek:.
Alojzij Gradnik:
Tolmin.
i.
Ob nogah Krnu, Kuku in Škrbini se lesketajo v solncu rjavi krovi, na eno stran Tolminke so bregovi, na drugi Soča teče no ravnini.	/
Kje so, sezidani na desetini,
kje so Gradu in Dvora zdaj zidovi,
kje so trabanti, davkarji sirovi,
kje so Manzuni, Attems, Coronini?
Ostal je rod, ki je redil jih z žulji, ostali Munihi so in Kobali,
Lahajnarji, Gradniki in Kragulji.'
I
O, puntarji so dobro, dobro znali:
Kdor za svobodo in svoj rod umira,
gradove vse in ječe vse podira.
«
11. >
Ostali so in bodo še — ker sveta od tisočerih grobov je spomina nam vsaka gora, reka in dolina in vsaka misel dedov razodeta.
1 Poglavarji tolminskega punta, ki so bili obglavljeni na travniku v Gorici aprila 1713. (Vsa ta rodbinska imena so na Goriškem še danes pogosta.) Grad , je tolminski grad, sedaj razvalina vrh Kozlovega roba; Dvor je letogradič oglejskih patriarhov v Tolminu. Kraj, kjer je stal, sc še sedaj imenuje «na Dvoru*. Manzani, Attemsi in Coronini so stare plemiške nemške in italijanske rodbine.
Ničesar nam ne bodo vzela leta, ker nič ni trdnejše, ko bolečina sramotnega ponižanja, ki v sina prelije grenko se s krvjo očeta.
Sin sprejme v srce tajno to bolest
in gre na grob očetov in mu reče:
*
«0 oče, dal si bol mi, ki me peče,
a tudi srd nevgasni in to pest.
Ni tvoja prst, kjer krit samo od trav tvoj prah leži — tvoj sin ti jo bo dal!
i
Jovan Jovanovič-Zmaj :
JVa Veliki petek 1868.
Zaman pomladi divne milina,
Zaman vsa moč, ki obrača svet, grozen pogled je, grozna tišina, grozen je dan, ko od Boga proklet.
Zmrznili v svetih so hramih zvonovi, skozi vero vrag sam moli svoj rog, dušo oklepajo novi okovi, mrtvo življenje je — mrtev je Bog.
Zmrznil je zvon, ki dušam zvoni, ki vero krepi in mule budi drhtijo narodi povsodi.
Kako pa je bratom, kako je tam, kjer ječe je strop zdaj neba obok, kjer tujec jim skruni svetišča in hram, kjer več se zvonov ne razlega zvok!
*
•t	*
Strašen je dan — drhti res svet,
Bog sam na križu je razpet!...
Oh, če bi trajalo dolgo tako, da pekel sam sveta bo krvnik, in da bo gledala duša samo, kako umira Odrešenik — grobna bi groza strla svet...
Bog sam — na križu je razpet!...
Kako pa je bratom, kako je tam, kjer večno traja takšen dan, kjer je cel narod zapuščen in sam, sam je na križu prikovan.
Pije, do dna vse izpije posode strašnih nadlog, pije vse muke robske usode — ali ni Bog.
S križa gleda drhal, ki se smeje, vse iškarijotske poljube prešteje in solznooke
gleda Pilate, ki perejo roke!
Ne vidi brata — iz množice kroga tujca le vidi, ki se mu rogu:
«.Bo, bo vstajenje, za vse bo, za vse, za vse narode — za tebe ne!»
Enkrat samo še se k svojim obrne:
«Bratje, o kje ste, o kje? Na pomoč!»
Pekel se smeje: «Ha-hu-liu!» ~ Utrne še enkrat se: «Bratje!« in noč
vse zagrne.	(Poslovenil Alojzij Gradnik.)
Pregled.
je, da se je Anglija v omogočeni učila od drugili narodov, ali po industrijski revoluciji so bile skoro vse države njene učenke.
Ali že leta 1908. je profesor dr. Marshall (Cambridge) zapisal značilne besede: «V bodočnosti mora mesto, ki ga bo zavzemala Anglija med narodi, zaviseti od tega, v kolikor bo obdržala industrijsko vodstvo. Anglija ne
Gospodarstvo.
INDUSTRIJSKA IN TRGOVSKA ORGANIZACIJA V ANGLIJI.
Anglija je bila prva med svetov-mimi državami, kjer se je razvila moderna industrija.Vzroki so bili mnogoteri: zemljepisna lega, bogastvo na rudah, značaj prebivalstva itd. Res
more biti edina voditeljica, lahko pa je še voditeljica.*
Za to, da je bilo vodstvo odvzeto Angliji, navaja sledeče vzroke:
1.) Sodobni Anglež se ne briga tako resno za trgovino kakor so se nje-feovi predniki ali pa njegov ameriški in nemški tekmec.
2.) Angleška gospodarska vzgoja ni tako metodična kakor ona njihovih tekmecev.
3.) Casi so minuli, ko si je Anglija lahko dovoljevala, da le bila samo učiteljica drugim narodom, ne da bi se hodila učit k njim. (v. dr. Marshall: Piscal policy of international trade. 1908, 321.)
Vse tri točke so enako važne in o vsaki bi se dala napisati knjiga; tu Pa naj navedem samo nekaj splošnih opomb.
Amerika in Nemčija sta bili do vojne najbolj nevarni tekmovalki Anglije. Na eni strani Amerika, ta čudovita dežela, kjer je nagomilano poljedelsko 'n rudniško bogastvo kakor nikjer, zemlja, ki leži v zmernem podnebju * io vodijo najjačje rase vsega sve-f«. Na drugi strani pa Nemčija, ki se M! borila posebno izza padca Bismarcka za prvenstvo in iskala po besedah Viljemovih «mesta na solncu» J® si deloma priborila prvo mesto v Evropi.
Lahko bi zdaj navedel celo vrsto eitatov raznih ekonomistov kot primer tega nemškega prvenstva zato, na bi bolje videli, kakšno je razmerje, vrelim se samo na dva, preden po-natn sliko angleških industrijskih in ,rKovskih organizacij.
,y knjigi Gustava Le Bona »Psiholo-**ja velike vojne« čitamo:
«Ako definiramo kolonijo kot deže-l°- ki jo druga država dobičkanosno jzkorišča, moramo priznati, da so bile Francija, Belgija in Rusija velike nemške kolonije ... Nemci so se stopnje-*ja polaščali glavnih francoskih itulu-*‘rijskih izdelkov. Konfiskacije za £asa vojne dokazujejo, da je bilo v J^anciji 12.000 nemških tvrdk in da bi 'Nemci) brez vojne postali pravi last-*'ki dežele, ako bi napredovali enako
nadaljnjih 20 letih.«
Podobno so se Nemci razvijali tudi -lužni Ameriki, Indiji, Avstraliji in 8 Daljnjem Vztoku.
Angleži se dobro zavedajo te ne-8rue tekme; nemške uspehe pa je
posebno odkrila svetovna vojna. Med vojno je napisal angleški ekonomist Foxwell (London) sledeče:
«Nekakšna revolucija bo morala nastopiti v sedanjem odnosu angleške trgovine napram znanosti, ako se hočemo obdržati na površju. Ravno-tako je nespametno misliti, da se lahko spustimo v borbo z znanstveno, narodno, nemško trgovsko politiko, n. pr. na stari način individualne podjetnosti, ki ni disciplinirana in dela tja v en dan, kakor bi bilo' nespametno braniti se proti nemškemu napadu s splošno mobilizacijo prostovoljcev.«
Navajam samo mnenja o Nemčiji, ker se mi zdi, da posebno v nasledstvenih državah marsikdo omalovažuje moč strte Nemčije in se premalo zavedamo, kakšna siia spi v premaganem narodu.
Angleške trgovske in industrijske zveze zavzemajo sledeče oblike:
L Najprej imamo zveze, ki se ba-vijo s splošnimi trgovskimi vprašanji.
V tej zvezi lahko navedemo trgovske zbornice, ki so po večini krajevnega značaja in niso organizirane po industrijskih ali trgovskih panogah. Prave industrijske zveze nahajamo navadno v sledečih industrijah: železni, jekleni, električni, papirni, svileni itd. Njihov glavni namen je, da medsebojno izmenjavajo poročila tehničnega in trgovskega značaja, da ustvarijo neke vrste središče ali clearinghouse, kjer bi vsak interesent dobil vse informacije, tičoče se dotične industrije.
II.	Kombinacije v industriji in trgovini za regulacijo trgovine. Te druge vrste zveze se dele na:
1.) stalne zveze ali konsolidacije,
2.) začasne kombinacije.	f
1.) Stalne zveze se zopet delijo na
a) vodoravne in b) navpične.
a) Vodoravne kombinacije tvorijo podjetja, ki se bavijo z izdelovanjem enega izdelka ali pa sorodnih izdelkov v enem stadiju produkcije ali z drugimi besedami, ki so ujedinjena z ozirom na isti proces produkcije. Te kombinacije so precej mnogobrojne v predilni industriji in v industriji mila, cementa, duhana itd.
b) Navpične kombinacije tvorijo podjetja, ki se bavijo s sukcesivnimi stadiji produkcije ali z drugimi besedami, kjer so sukcesivni procesi komplicirane manufakturne produkcije koordinirani pod enim upravništvom. Te
/
kombinacije so pogoste v industriji premoga, železa, jekla, ladjestrojstva.
Vse te zveze so nastale v cilju, da se ustvari večja zajednica finančnih interesov: nagib k vodoravnim je dala želja, da se omeji konkurenca in da se zmanjšajo stroški produkcije, navpičnim pa želja, da pridobe kontrolo nad sirovinami in polizdelki po najnižjih cenah.
2.) Začasne kombinacije se tvorijo za določeno dobo in se morajo potem formalno obnoviti; lahko pa se sklepajo za nedoločeno dobo in se morajo v tem slučaju vsi člani obvestiti, ako se sklene, da prenehajo. Te začasne zveze imajo namen, da kontrolirajo cene in so v tem slične nemškim kartelom. Cene kontrolirajo s tem, da regulirajo produkcijo ali pa cene in produkcijo obenem; včasih tudi prevzamejo razpečavanje izdelkov včlanjenih podjetij. V zadnjem slučaju preostane upravnikom posameznih obratov samo finančno, in tehniško vodstvo. Teh zvez je v Angliji zelo malo.
Seveda tako mogočnih industrijskih in trgovskih zvez kakor jih nahajamo v Ameriki in Nemčiji, Anglija ne pozna. Ti dve državi sta v poslednjih dvajsetih letih visoko nadkrilili Anglijo. Tako je bilo že leta 1913. nad 200 konsolidacij v Ameriki, kar je privedlo k temu, da je velik del njene industrije v rokah monopolov in quasi-monopolov. Jekleni trust n. pr. producira 99 odstotkov vsega jekla, ki se producira v Zedinjenih državah. Poročilo angleške vlade o trustih pa navaja za angleško železno in jekleno industrijo 35 družb, k štejejo vse skupaj 530 tvrdk. Najmanjše organizacije obsezajo na Angleškem 5 do 15, večje 15 do 32 tvrdk.
Kakor že omenjeno je glavni cilj angleških udruženj omejitev konkurence.
Da bi pa njihove industrijske in trgovske organizacije razširile svoj delokrog, je angleška vlada sestavila
1.1918. odsek, ki mu je bila ddlžnost, da poroča o trgovski in industrijski politiki po vojni. (v. Final Repo rt of the Committe on Commercial and In-dustrial po!icy after the War. Cd. 9035.)
Po mnenju tega odseka bi morale angleške industrijske in trgovske zveze razširiti svoj delokrog v sledečih smereh:
I. Nabavljanje sirovin.
Glede nabave sirovin navaja odsek primer Nemčije, kjer je dala vlada za časa vojne raznim industrijskim organizacijam polno moč, da prevzamejo sirovine in njih razdelitev, posebno zaradi tega, ker bo po vojni konkurenca za njih nabavo še večja kot pred vojno in bi drugače industrije ostale brez dela.
II.	Produkcija
Glede produkcije se priporoča strnitev posameznih podjetij ali tvrdk v večje zajednice. Posebno važno je v industriji znanstveno raziskovanje. Industrija mora sodelovati z oddelkom za znanstveno in industrijsko raziskovanje (Department of Scientific and Industrial Research) v Londonu, čigar delokrog je razviden iz sledečih štirih točk:
1.) daje nagib industrijskim podjetjem, da skupno študirajo znanstvene probleme produkcije;
2.) prevzame na javne stroške raziskovanje tam, kjer poedine industrijske organizacije ne bi mogle storiti tega z uspehom;
3.) skrbi za to, da bodo imeli industrijski vzorci znanstveno osnovo; zato je prevzel imenovani oddelek finančno upravo Narodnega fizičnega laboratorija v Londonu;
4.) naloga mu je, da pritegne kar največje število sposobnih moških in žensk, da se bavijo z znanstvenim raziskavanjem.
III.	Tržišča.
Kar se tiče organizacije tržišč, pri'/ poroča odsek sistem nemških kartelov. Izvozniki morajo s kooperacijo preprečiti, da se ne polaste tržišč tf' govci drugih držav in morajo zasidrati domači industriji v tujini pravice v pristaniščih, olajšave za prevoz im-Izvozniki se morajo udružiti v društva prodajalcev, ki naj zopet tvorijo skupaj eno narodno društvo.
Odsek tudi poudarja važnost iaV' nega mišljenja glede teh pojavov v industriji in priporoča krajevnim otL lastvom in državi, da zavzamejo Prl' jateljsko stališče naprarn industrijsko* in trgovskim zvezam.
Nadalje se poročilo dotakne nakrat-ko delavskega vprašanja in vprašan)* zakonodaje.
V prvem vprašanju pride do za-kjučka, da so v veleindustriji koristi kapitalistov in delavcev v veliki meri identične iz sledečih razlogov:
Boljša organizacija v industriji poveča produkcijo, povzroči boljšo razdelitev produktov in večjo finančno stabilnost, vse to pa nazadnje koristi delavcem, ker rezultira v bolj enakomerno zaposlenost in celo povzroča povpraševanje po delu. Tudi se lažje študira vprašanje mezd in zaposlenosti.
Odsek ne navaja slabili posledic z ozirom na delavstvo, n. pr. moč na-pram delavstvu, posebno če ni dobro organizirano. Da so ravno ti velikani v industriji povzročili največ štraj-kov v moderni dobi, čitamo v poročilu angleškega ministrstva obnove, (v. Report of Committee 011 Trusts Cd 9236, 1919):
«V poslednjih nemirih so velike tvrdke občutile posebno velike neprijetnosti. Tendenca teh velikih skupin je, da postanejo brezosebne in ustvarjajo pri delavstvu občutek, da ima opraviti z mogočnim strojem, ki je nedostopen navadnim prepričevalnim dokazom in proti kateremu mu je dano edino orožje — štrajk.®
In končno zakonodaja.
Te industrijske in trgovske vcle-nrganizacije so zelo važen političen in socialen činitelj, večkrat so države v državi. Mogočen kapital lahko podkupi politične partije, ki spravijo v koš ali pa izpreminjajo zakonske Predloge v interesu vseh, a protivne velekapitalu. Kdor sc zanima za politično življenje evropskih držav, mu jo znanih sto in sto vzgledov. Najlon še primere pa nam nudi Amerika. Priporočam posebno dela Uptona Sin-claira (The .Ituiglc, King Coal, The ‘ rofits of Rcligion in pa poslednje delo o žurnalistični veleindustriji The Brass Check). Tu pa navedem samo P«tr vrstic iz knjige amerikanskih profesorjev Jcnksa in Clarka »Problem trusta», 1917, p. 201:
«Ako najdemo pri kombinacijah dobre poteze, gotovo ne bi bilo pa-jnetno, da jih poizkušamo uničiti zato, ker so bili naši zakonodajavci brez-eastni možje. Pametnejša in bolj gotova pa tudi enako praktična mera bi P*'n, da si prizadevamo, poboljšati •joiačaj naših zakonodajavcev potom ooljših metod volitve, s splošno vzgo-
jo in s tem, da potom naredb naših zakonodaj ali pa drugače zmanjšamo priložnost onim, ki so tako brezvestni, da podkupujejo pošteno misleče korporacije ali pa jemljejo sramotno plačilo od brezčastne korporacije. Ni dvoma, da je politično zlo tu. Da je njegov vzrok trust in edini pripomoček njegovo uničenje, pa nikakor ne sledi iz tega, čeprav zelo mnogi mislijo, da je to normalna predpostavka.®
Amerika ji^ prva nastopila proti veleindustriji z zakonodajo proti tru-stom. Sledile so ji druge države. Zanimivo je — pravi poročilo.—, da do danes stroga ameriška zakonodaja ni imela zažeijenega uspeha in da je provzročila, da se snujejo tajne organizacije, ki škodujejo še več. Zato predlaga odsek, da se ne uvede pozitivna kontrola teh veleorganizacij, temveč se zavzema za to, da vlada predvzame mere, da lahko v posebnih slučajih zahteva pojasnila o obratovanju.
Bilo je kmalu po končani vojni, ko srečam v londonski kavarni nekaj jugoslovanskih trgovcev. Prišli so trgovat, kar vsak na svojo roko. Dvojica njiju, ki sta dala v Londonu celo natisniti ime svoji firmi (doma še neznani!), sta me naprosila, da ju povedem k nekemu zakotnemu trgovcu v središču Londona. Hotela sta, da ju uvede na angleški trg. Lahko rečem, da so skoro vsi trgovci razočarani odšli domov.
Takrat sem videl, da srno še daleč od moderne trgovine in to prepričanje je dalo povod tem vrsticam. Drugi povod pa je bilo dejstvo, da sc je pri nas do sedaj zelo malo pisalo o angleškem gospodarskem življenju: kar je bilo napisanega, je pa po večini bilo zajeto iz nemških virov.
Vladimir Miselj.
K OBČNEMU /.BORU „KMETIJSKE DRUŽBE“ /A SLOVENIJO.
Kmetijska družba v Ljubljani je osnovana leta 1767. Danes šteje okroglo 300 podružnic in nad 30.000 članov. ,,Kmetovalec", glasilo družbe, izhaja dvakrat mesečno v več kakor 30.000 primerkih. Družba sama deluje stro-Kovno-vzgojno, zastopa koristi kmetijstva naprain javnosti in oblastem ter razen tega v obilni meri vrši naloge nakupnega zadružništva. Leta 1919. je
nabavila članom 313 vagonov raznih kmetijskih potrebščin. Kmetje razumejo važnost tega svojega udruženja in plačajo članarine, torej prostovoljnega davka, sedaj letno dosti nad pol milijona kron za vzdrževanje družbe. Ljubljanska Kmetijska družba je torej najstarejše in največje udruženje te vrste v vsi Jugoslaviji.
Razumljivo je z ozirom na melode, ki so se uveljavile v boju naših političnih strank, da se razne stranke bore za vpliv v tej važni kmetijski strokovni organizaciji. Godi se to deloma iz načelnoprograniatičnih razlogov, ker si stranke stavijo v zadatek, boriti se za prospeh kmetijstva; a deloma se potegujejo za vpliv v važni Kmetijski družbi iz čisto strankarskosebičnih razlogov, ker mislijo, da jim more delovanje v družbi privesti novih strankarskih pristašev. Ne more se tajiti, da je družba od teh borb imela dobiček, oso-bito v tem pogledu, da se je število članstva mnogo povišalo in da se je tudi delovanje samo znatno poglobilo. A istotako pokazuje strankarska borba v družbi slabe posledice. Spominjam samo na nekaj dejstev: Pri sprejemanju novih članov in snovanju novih podružnic se često bolj ozira na strankarske koristi, nego na stvarne potrebe kmetijstva; med kmetovalci raste nezaupanje v družbo, ker se misli, da vladajoča stranka v družbinern delovanju ne postopa nepristransko; v časopisju se celo javno vodi boj proti družbenemu uradništvu iz strankarskih razlogov, kar gotovo ne povzdiguje družbinega ugleda v narodu; tudi nesigurnost, ki nastane v organizaciji ob priliki borbe, ko se vrše volitve nove uprave, ne more koristiti velikemu gospodarskemu zavodu, borba se ne vrši samo v centrali, nego istotako v vseh podružnicah in vpliva vsled tega nepovoljno v najširših masah članstva in ne samo v eni ■ mali grupi vodilnih osebnosti.
Na lanskem občnem zboru je strankarska borba bila toliko silna, da se niti dnevni red ni mogel vršiti. Letošnje priprave kažejo, da utegne tudi nova skupščina Kmetijske družbe biti zelo burna. Z ozirom na škodo, ki jo vsled tega trpi družba sama in delo za izvršen je njenega programa, smatram za svojo dolžnost, da opozorim delegate na veliko odgovornost, ki jo nosijo glede Kmetijske družbe. Volitve družbine uprave se nimajo vršiti s sta-
lišča koristi posameznih strank, nego samo s stališča družbinih koristi in koristi celokupnega kmetijstva. Ako so gg. delegati prožeti takega duha, potem more biti rezultat volitev le kompromisna lista, v kateri morejo sodelovati zastopniki vseh za družbo se zanimajočih skupin. V slučaju pa, da so gg. delegatje prišli na skupščino zgolj kot strankarji, potem je kompromis skoraj nemogoč. A korist družbe zahteva mirni razvoj in ta je mogoč samo s kompromisno listo. To priporočam za letos, za bodočnost pa se naj pripravi za volitev družbinega odbora proporcijonalni volilni sistem. S tem se vnaprej zagotovi vsaki večji skupini možnost sodelovanja v družbeni upravi, ako se sploh zanima za družbeno delovanje, a obenem odpadejo prizori, kakršni so se vršili n. pr. na lanski skupščini.
Naše kmetijstvo stoji pred zelo težko nalogo. Ni to morda vprašanje prodaje kmetijskih proizvodov. V tem pogledu ne vidim za bližnjo bodočnost nikakršnih posebnih opasnosti. Tudi se ni bati posebnih težkoč v vseh raznovrstnih vprašanjih, ki bodo v bližnji bodočnosti stopale na dnevni red v notranji agrarni politiki naše države. Ali največje težkoče vidim v preskrbo-vanju našega kmetskega prebivalstva z raznovrstnimi industrijalnimi potrebščinami. Kolosalni so zneski, ki gredo danes v te svrhe iz naše države. Smatram za prvo nalogo kmetijskih strokovnih udruženj, da se temeljito bavijo s tem predmetom. Preštudirati potrebe in prilike v tej smeri, glede katerih artiklov bi se mogli že sedaj osamosvojiti od tuje industrije. Kmetijska udruženja so pozvana, da pripravijo tu veliko industri jalno akcijo, ki bo temeljila na faktičnih potrebah islinske potrošnje (konsuma) s sodelovanjem samih potrošačev. To je zadružni princip, ki ima brez dvoma prednost pred
industrijalnimi akcijami, zasnovaninu
zgolj na špekulativnih temeljih. S takimi zadevami naj se začne Kmetijska družba resneje baviti. Cim več takega dela bo vršila, teni manj bo tudi pr)' like za strankarsko agitacijo v družbinih vrstah.	Miloš	štiblcr-
Opomba uredništva: Vsekakor je idealno mišljenje g. člankarja pozdravih-Ne smemo pa pozabiti, da je Kmetijska družba bila doslej celo vrsfo iet
/
eminentno strankarska in strankina ustanova in važno orodje za vzdržanje strankarskovladnega sistema v vojvodini Kranjski. Politična borba, koje torišče je v zadnjih- dveh letih tudi Kmetijska družba, stremi za tem, da se dosedanji vpliv ene same stranke •omeji na neki v demokraciji žal neizogibni minimum. Vprašanje občnega zbora Kmetijske družbe je gotovo precej važen politicum. Odtod borba za Qbčni zbor in vse one nerodnosti, ki so končno prisilile vlado, da je razpustila dosedanje načelstvo in odredila nov občni zbor. Delegati družbe naj na njem sami poskrbe za to, da bo družba delovala po pričakovanju in potrebah slovenskega kmeta: „Cim več takega dela bo vršila, tem manj bo tudi prilike za strankarsko agitacijo v družbinih vrstah."
Zunanja politika.
PO DUNAJSKEM SOCIALISTIČNEM KONGRESU.
Od Druge internacionale so ostali le še razbilki. Tretja hoče združevati le vse one, ki verujejo v metode, uporabljane v Rusiji. Ta obsega morda tretjino evropskega proletarijata. Druge organizacije, nekdaj članice Druge internacionale, so ostale prepuščene same sebi, Tretji se pa niso mogle pridružiti, ker ne priznavajo vseh njenih točk, marveč sanio nekatere, in tudi tu so razlike med poedinimi organizacijami. Zato so se začeli poizkusi, kako organizirati te ostanke in razbitke ter jim vliti niorda novega duha. Švicarski socialisti so sklicali spomladi leta 1919. v Bern nekatere stranke, ki so med II. in
III.	internacionalo. V Bernu se je sklenil dunajski kongres. V Innsbrucku je uil pripravljalni sestanek, d.i določi program. Na Dunaju so bili zastopani: Avstrijska socialna demokracija z Bauerjem in Adlerjem, nemški neod-tnsni z Ledebouroin, Hilferdingom, Kautskym, Crispienom in Dittmanom, francoska socialistična stranka z Lon-guetom, Bračkom in Renaudelom, angleška Indipendent Labour Party z Wallheadom i 11 Shimvellom, ruski nienjševiki in revolucionarni socialisti 2 Martovom in Schreiderjeni, sociali-stična stranka Švice z Grimmom ter s°cla'r.o-demokratske stranke i/ Jugo-slavije, Češkoslovaške, Rumunije, Le-
tonske, Litve, Ogrske in Poale Zion. Predno so se pričeli govori kongresa, je prispelo pismo iz Moskve, zgovorno, žaljivo, brez pozitivne vsebine. Imenovalo je dunajski kongres sarkastično »poldrugo internacionalo'. — Na dnevnem redu je bila vzpostavitev mednarodnih odnošajev in borba proti svetovnemu imperializmu. Vsi referati •niso bili na višku. Debata je pokazala, da vladajo med poedinci, osebami in edinicami velika nasprotstva in da vpliva vojna še zelo na razpoloženje. Hilferding je napadal Entento, ki tlači Nemčijo. Bračke ga je ostro zavrnil, češ, da je Nemčija zakrivila gorje in ves proletarijat da je sokriv. Bračkov govor je bil stvarno i formalno na višku : Poln pravega socialnega duha, obenem pa francoske narodne odvaž-nosti in discipline. Kautsky je govoril proti boljševiškemu nasilju nad Georgijo, Rumun Gregorovici proti ,,bolj-ševiškim banditom". Oba sta proti boljševikom apelirala na proletarijat vsega sveta, podprta od ruskih inenjše-vikov. Da pa tako ne zadobi dunajski kongres neke nacionalistične note in se ne bavi skoraj izključno z vprašanji, kakor vojna krivda, francosko-nemško, boljševiško-rumunsko, boljševiško-geor-gijsko itd. nasprotje, je rr. Adler od-kazal ta vprašanja komisijam v tajno posvetovanje!
O imperializmu je govoril Anglež Wallhead. Obtoževal je angleški imperializem, Adler nemškega in avstrijskega, Longuet francoskega. Renaudel je branil Francijo, negiral francoski narodni imperializem, poveličal francoski nacionalizem, ki je rešil svet pred katastrofo. Renaudelov govor je vzru-jal ves kongres in ga spravil v opas-nost, da se razbije. Situacijo je rešil Bauer: Zahvalil se je francoskemu militarizmu, da je rešil svet nemškega militarizma, toda to bi bil moral povedati Nemec, ne pa Francoz!
Dunajski kongres je svršil brez vidnega efekta in skoraj nezadovoljno. Sprejel je vrsto daljših resolucij brez trajnejše vrednosti. Nove internacionale ni ustvaril, stare še ni obnovil. Dosegel je pa neko kolektivnost mednarodnega dela socialističnih strank, in ta uspeh ni brez vrednosti za obnovo humanitarnega mišljenja in dela [xi vojni.
Večji pomen pa ima ta kongres za čiščenje idej med socialisti samimi.
Vera v socialno revolucijo je izgub Ijena, le misel na politično revolucijo še živi. In stranke dunajskega kongresa, nekatere, še koketirajo prav znatno z mislijo katastrofe in nove politične revolucije! Socialistični pokret v svoji dosedanji obliki je v globoki krizi, največ zato, ker se ne more oprostiti priučene fraze o revoluciji in ker je ruski primer dokazal, da se marksistično socialistične ekonomske teorije ne dajo izvršiti. Tudi je izginila vera množice v idealizem voditeljev.
501etnica pariške komune je pokazala razliko: Takrat so se komunardi borili i za ideje i za domovino. Ruska revolucija je pa pričela z izdajstvom in Brestom Litovskim. Socializem je danes v krizi: Komunizem doveden ad absurdum, internacionala razbita, revolucionarna fraza živa, množice nezadovoljne. Toda čim je parlamentarna stranka stopila na mesto diktature proletarijata in lagala, da nadaljuje tradicionalno smer razlastitve, čim je revizionistična laž iznajdeua, da dra-pira polom marksizma, je bila kriza socializma tu in bo ostala, dokler ne najde socializem novih oblik in ne poseže nazaj na svoj pogoj in prvotno obliko, na liberalizem.
lili SIJ A.
V zadnjih tednih sc odigrava v Rusiji pokret ljudstva, ki je po svojem značaju eden najvažnejših, odkar vladajo boljševiki. Ta "okret je otvorcuo zavzel obseg in značaj upora proti iioljševiški vladi. Bankrot komunističnega gospodarskega sistema je v zadnji dobi zavzel nepojmljiv obseg. »Večina železniških prog je v zadnjih tednih prenehala z. obratom ali ga vsaj bistveno omejila. Velika mesta ne dobivajo skoraj nikakršnih živil več. Zaloge drv, premoga in nafte so Izčrpane. V zadnjem času so se zaprle tudi že skoraj vse tvornice, delavstvo je brez dela ter navezano na podporo komun. Vse to velja za Petrograd in neposredno okolico, za druga velika mesta in za industrijska središča. Značilno je neko pismo iz revirjev ob Doncu, naslovljeno na Ljenina in objavljeno v «Krasni Gazeti* od 12. februarja: «2e od lanskega poletja imamo 30.000 pudov (po 10 kg) antracita pripravljenega, pa ga ne moremo spraviti v Moskvo, ker ni — tovornih voz. Delali smo bosi, polnagi in pol-
izgladovani. V rovih smo brez kotlov, strojev, črpalk, brez električne luči, instrumentov* itd.
Kriz.a prometa je iz prehrambene krize napravila katastrofo. V večjih mestih se doslej privilegirano delavstvo ne more več prehranjevati z majhnimi porcijami kruha in nekaj funti krompirja. Ta gosnodarski položaj je pravi vzrok za izbruhe obupa, ki se več ne briga za vsa sredstva terorizma, s katerim se hoče boljševizem še-' vzdržati.* Tako poroča novinarstvo, edini naš vir vesti iz Rusije. Poleg teh pojavov, združenih z revoltami, je važen še drug, oni, ki smo ga omenili v referatu o krizi sovjetov (Nj. št. 4). Domače rdeče čete so nezanesljive. Baltiške mornarje je nekoč Trockij sani imenoval «kras in ponos revolucije*, sedaj so oni prvi in glavni zanetili revolucijo Kronštata. Kronštat je sicer zavzet od boljše-viškili Žolnirjev, letonskih, kitajskih, baškirskili in drugih čet, toda dejstvo upora pod geslom «odstop sedanje vlade, sklicanje konstituantel* daje slutiti, da se bliža nekakšen thermidor ruske revolucije. Ni verjetno, da ostane sedanji oligarhični režim neizpre-menjen' in ni verjetno, da se bo sprememba izvršila mirno. Kronštatsko revolto smemo smatrati za zunanji izraz krize sovjetov, vkljub temu, da so jo sovjeti razmeroma hitro uduših in pri tem izgubili zopet del vojnega brodovja.
Poročevalec «New York lleralda* je imel razgovor z Ljeninom. Izjavil niu je, da je položaj res težaven, da vlada glad, pa tudi dvoje drugih trditev: »Verujte mi, samo dva režima sta mogoča v Rusiji, ali carski, ali sovjetski. Bedaki iz Kronštata ne morejo dočakati konstituante. Toda kako more mož s smislom za občestvo (commoo sense) danes le pomisliti na konsti-tuanto pri teh razmerah?*
Na X. vseruskem kongresu je pa izjavil, da sc komunistični program Prl kmetih v praksi ne izvaja in da zadostuje oddaja dela pridelkov, z drugim delom pa da smejo poljedelci svobodno razpolagati, in da je Rusij* prisiljena dati koncesije inozemskem* kapitalu in kapitalistom.
Obe izjavi, ki jih je kongres vzel m* znanje, pomenita, v zvezi z zgoraj-'" njimi: Kriza sovjetov se nadaljuje pomeni popuščanje prakse pred ric'
pravilno teorijo, toda sovjeti smatrajo «prosvetljeni absolutizem* oligarhije za edino možno vladavino ter se brez therrnidora ne umaknejo. Ekonomski komunizem je podlegel, zato mora politična diktatura biti tem neizpros-ncj.ša.
Ob takšnem stanju ruskih notranjih prilik se je 18. t. m. sklenil rusko-poljski mir v Rigi. Z njim je pretrgana blokada na suhem. Nemškim izdelkom je olajšana pot v Rusijo. Zato so Angleži 16. t. m. podpisali z Rusijo začasni trgovski dogovor, ki stopi takoj v veljavo in bo trajal do sklepa miru. Tam naj se rusko-angleški odnošaji definitivno regulirajo. Dogovor velja s šestmesečno odpovedjo, veljavnost preneha takoj, če je kateri pogodnikov dogovor prekršil. Zastopniki Rusije smejo takoj v Anglijo in uživajo tam nekatere diplomatske ugodnosti in obratno; njih ladje bodo i v angleških i ruskih lukali uživale vse ugodnosti, kakor katerekoli druge države; sovjeti odstranijo mine, ki branijo dostop v njih luke, in se odpovedujejo •reklamaciji vsega, kar je bilo kdaj last katerekoli prejšnje ruske vlade: Anglija ne bo ovirala svobodne plovbe ruskih ladij na morju kjerkoli, ne bo zapicnjala niti ruskega zlata, niti drugih vrednostnih predmetov iz Rusije, in ne bo zahtevala britanske lastnine, ki je ostala v Rusiji. Blokada Preneha, sovražnosti in propaganda Preneha, poštne in brzojavne zveze se vzpostavijo.
Anglija se drži meinoranda Vrhovnega sveta iz leta 1920.: «Zavezniki ne morejo stopiti s sovjetsko Rusijo v diplomatske stike, dokler ne bo pohabljala civiliziranih metod». Poslužuje se pa dovoljenja, da trguje z Rusijo. «Navigare necesse est.» Posebno značilno je, da obljublja Anglija, da "e bo zasegla ruskega zlata, edine Vrednosti, ki je sedaj v ruskih rokah, ‘'ja Francijo se Anglija tu ni ozirala, končno Rusi vsaj izprva itak ne ino-fejo plačati svojih nakupov drugače, ?° z zlatom. Bogata Rusija vsled bolj-seviške gospodarske politike in pustošenj baje nima drugega blaga v Zauicno. Ali bodo anglcšj<i trgovci v ''ečjem številu prihajali v Rusijo, kjer Jj1 Pravne varnosti, ali bo torej po-«°dba imela večjo praktično veljavo, o pokazala šele bodočnost. Določbe pogodbe same ne dajejo garancije za
večja trgovska podjetja. Pogodba ima zgolj to praktično vrednost, da se odstranijo mine izpred ruskih luk in da bodo Rusi najbolj neobhodno potrebno blago prišli sami nakupovat v Anglijo z zlatom v žepu.
Dogodki zadnjega mesca kažejo dosedanjo negotovost. Pogodba z Anglijo. mir s Poljsko, napad na Georgijo, zavzetje Kronštata, nemir doma, Lje-ninove izjave —- kriza traja.
REPARACIJE, Š LEZI J A IN ?
0 mirovni pogodbi versaillski je napisal g. J. M. Keynes knjigo, ki je postala slavna. Sedaj je izdal še brošu-rico, ki na kratko posnema vsebino knjige.1 Keynes (Kins) pravi:
Nemčijo zadene neka od Entente različna, večja in posebna odgovornost za vojno in njene strahote. Naša (zavezniška) dolžnost pa je, da smo sedaj razumni napram Nemčiji, ki se je v mnogih stvareh spremenila. Mirovna pogodba ignorira gospodarsko solidarnost Evrope, zahteva gospodarsko uničenje Nemčije, onemogoča po-mirjenje in ureditev. Nemško gospodarstvo je bilo odvisno od: I.) prek-morske trgovine, 2.) od železa in premoga, 3.) od nemškega prometnega in carinskega sistema. Versailles hoče vse troje uničiti. Ogromne vsote odškodnine ne bo mogla Nemčija nikdar plačati, zlasti ne 5 % obresti, odnosno obrestnih obresti, ki podvoje prvotni kapital v 15 letih. Takšna lavina dolgov je nečuvena, nesmiselna. Nemčija naj plača, pa le to, kar je v inejaii človeške možnosti, to je, po Keyneso-vem računu, letno največ pol milijarde dolarjev. To plačilo naj se Nemčiji naloži in izterja. Tako bo Evropa dosegla red, ki ga mirovna pogodba doslej ni dosegla.
V Londonu se je vršila reparacijska konferenca. Letošnji francoski budget kaže 60 milijard izdatkov in 25 milijard dohodkov. Ameriškega kredita ni. Davščine so dosegle doslej nečuveno višino (s katero se jugoslovanska niti izdaleka ne more meriti). Vsa severna Francija je uničena in se ne more ob-
1 V nemškem prevodu: «Der Frie-densvertrag von Versailles*, voh J. M. Keynes, Prof. a. d. Univ. Cambridge. 1921. Verlag fiir Politik und Wirtschaft, Berlin. — Europ. Biiche-rei, III.
noviti. Vsled valutnega dutnpinga Nemcev se ustavlja francoska indu-* strija. Del francoske industrije je sploh uničen. Izguba trgov na Nemce, Angleže in Američane preti. Francosko razpoloženje je torej treba razumeti! Ureditev reparacij je tem nujnejša, ker ima Francija 240 milijard zunanjega dolga, ki ga pred vojno ni poznala. Francoska delegacija je v Bruslju resnično dokazala, da so francoska bremena največja na svetu in neznosna. Ali naj bodo nemška manjša? Reparacije so potrebne in Nemčija jih v mejah fizične možnosti mora dati.
Interesirani so pa tudi Angleži in drugi, n. pr. Jugoslovani, ki imamo dobiti mnogo milijard, ki bi jih tnogli prav dobro in potrebno rabiti. Ali naj ostanemo povsod in vedno praznih rok?
V Parizu je prišlo do preloma. Pri tem so se Nemci obnašali zopet s svoio priznano nerodnostjo in ž njo poleg stvarnih nasprotij vzbujali tudi psihološko. General v. Seekt je korakal v pruski uniformi po mestu in rožljal s sabljo (ki je angleški oficirji ne nosijo). To in način Simonsovega govorjenja so smatrali v Londonu za provokacijo.
Prelom ni vzbudil navdušenja v Evropi. Nemško postopanje pa tudi ne. Isti Keynes, ki je izdal slavne spise in na čigar mnenje in članke so baš Nemci tako radi sklicujejo, je v »Manchester Guardianu» označil položaj točno: «Nemcem smo stavili zahteve, ža katere smo vedeli, da so neizvedljive. Odgovorili so s protipredlogi, ki so bili ravnotako zmotni v nasprotni smeri. Pa tudi oblika njihovih predlogov ni premišljena. Njihova oferta ni v nikakršni zvezi z našimi zahtevami, oni pa so hoteli s sofističnim računanjem spraviti oboje v zvezo. To je dalo končnemu izidu ravnotako neiskreno lice, kakor njihovim proti-predlogom na mirovni konferenci sami.« Simons je namreč v Londonu najprej izjavil, da Nemčija ne more plačati in da ne more izpolniti pariških pogojev, na to pa, da je vseeno pripravljena izpolniti jih, če ... in sledilo je žongliranje s številkami, ki so nasprotovale druga drugi, tako da so se udeleženci končno morali vprašati, koga hočejo Nemci nasamariti, njih ali sebe? V Nemčiji se uvideva pogreška
in Simonsov položaj je omajan, zavezniki pa so sklenili svojo fronto. Pre-mijeji in parlamenti so enega mnenja, to- in onostran Kanala. Lloyd Gcor-geove besede so resne: Z obžalovanjem smo nastopili pot sankcij, ker bi nam bil ljubši aranžma, po katerem bi se pravične zahteve izpolnjevale do-brovoljno. Tudi v Nemčiji se kaže resnost položaja. Tudi brez Rusije je evropski mednarodni politični položaj skrajno- napet.
Tretja nemška pogreška je bila, da so stavili nemovoče pogoje, katerih izpolnitev ni odvisna od zaveznikov. «Ce pripade Šlezija Nemčiji*, je izsiljevanje in «če se svetovni položaj izboljša* ni resen pogoj.
Sedanji položaj je nevzdržen. Šlezija je glasovala. Od 1,937.000 prebivalcev jih je glasovalo preko 700.000 za Nemčijo, skoraj 500.000 za Poljsko. Šlezka bo razdeljena. (Vcrsaille-ska mirovna pogodba glede Šlezije je drugačna nego St. Germainska glede Koroške in določa, da se po plebiscitu velesile šele odločijo, komu pripade Šlezija in kako.) Ce pa Nemčija izgubi pol Šlezije, mora dobiti Avstrijo, in potem Koroška? Kaj poreče k temu Francija, kaj Italija? Problemov je tu toliko, kolikor interesentov.
Vojaške sankcije so med tem izvršene: gospodarske deloma, druge se pripravljajo, n. pr. 50%na oddaja od vrednosti vsega iz Nemčije izvoženega blaga, carinska tneja ob okupacijski meji itd.
Vsem je skupno prepričanje: konference državnikov, politikov, generalov ne smejo voditi v nove zmote. Rešitev raznih problemov je nujna. Delitev Šlezije, ujedinjenje Avstrije z Nemčijo, odstop Koroške južno Drave, znižanje zavezniških reparacijskih zahtev in pošteno izpolnjevanje nemških reparacijskih obvez. Potrebna i° nova londonska konferenca, popolna revizija mirovne pogodbe, aktiviranje Zveze narodov. 1 Rusija i Evropa sc morata konsolidirati. Le če bi grozJ' prevrat z iztoka, če bi Nemčija hotela posnemati Karolyja in napraviti eksperiment mednarodne opasnosti, V°' tem, pa tudi le potem bi moralo je braniti ono trohico miru, k' imamo sedaj sredi vojne konkurzn mase, iz katere smo baš Jugoslovan rešili razmeroma mnogo več, ko drugi v Evropi.
Socialna politika.
VARSTVO DELAVCA.
Švicarski zvezni svet je lani sprejel nov zakon o zveznem uradu dela. Letos je pričel poslovati v zinislu tega zakona novi zvezni „Urad za delo“. V območje njegovega poslovanja spada raziskovanje delavskih razmer in pogojev v delu na domu (kustar, Heimarbeit), industriji, obrti in trgovini ; urad statistično ugotavlja stroške preživljanja, opazuje pogoje dela na trgu pripravlja material za na-redbe in zakonske predloge o pravu delavca in delodajalca, varstvu, kontroli in oskrbi, za naredbe o izkazu dela, o brezposelnosti, proučuje naloge, ki nastajajo za Švico iz obvez, naloženih jej vsled pristopa k Mednarodnemu uradu dela, — in sodeluje pri izvrševanju teh naredb. ,,Urad za delo“ je prevzel vse posle dosedanjega švicarskega zveznega ,,Urada za brez-poselne“. Za sedaj ima dve sekciji. Prva velja oskrbi brezposelnih in se peča z izkazom dela ter s podporami. Druga sekcija velja preskrbi dela in lajšanju stanovanjske bede.
EDEN CILJEV SOCIALNE POLITIKE.
V Wakefieldu, angleškem industri-jalnem revirju, je vrsta rudarskih naselbin. Hiše stoje pritlične in očrnele v dolgi vrsti. Vstopimo in smo presenečeni. Zunaj enoličnost, brez okraskov, notri prijazna in udobna domovanja, kakor so pri nas v navadi le v boljših meščanskih rodbinah. Delavski domovi so zgrajeni le za po eno samo rodbino, ki ima štiri do pet sob. Glavna soba, jedilnica, kjer nikdo ne spi, niti se ne oblači, umiva itd., je ponos gospodinje in prava zakladnica delavčeve soproge. V tej sobi je doma prava udobnost, da, za mnogo mišljenje celo luksus. Vkusno pohištvo, naslonjači in vaze, kakor si jih pri nas privošči šele ,,boljši buržuj". Kjer ni število dece preveliko, ima rudarjeva soproga celo svoj sitting-room, sprejemnico ali boudoir. Obiskal sem skoraj sto stanovanj raznih \vakefieldskih rudarjev. Povsod ista slika! Običajno središče rodbine je odprti kamin, kakor ga imajo v Sloveniji le nekateri gradovi in stare plemiške hiše ali pa morda najnovejše stavbe bogatih tvor-
ničarjev. V kaminu prasketa ogenj pozimi ves dan. ,,Miner“ ima pravico do ene tone premoga na mesec za ceno enega pounda. Seveda ne more te množine porabiti.
Delo v rudniku je trdo, po delu pa mnogo prostega časa. Zato se angleški rudar ženi jako zgodaj. Ko se mu je puli pod nosom jedva zgostil v brčice, že veka prva deca v vozičku. Povprečno ženitveno leto je 20. do 21. Seveda so žene še mlajše. Poznal sem eno, ki po angleškem zakonu še ni smela iti možu po tobak, — trafike ga izročajo osebam, ki so dopolnile 16. leto, in ona ga še ni.
Ko se soprog ob pol dveh popoldne vrne iz rova, ga čaka topla kopelj v lastni kopalnici. (Koliko hiš v Ljubljani ima kopalnice? V wakefieldsKem revirju vsaka rodbina. In Trbovlje?) Največ rudarjev je na delu zjutraj od 6. do 13. ure, popoldne dela jedva četrtina osobja, ponoči se opravljajo le neobhodno potrebna vzdrževalna in kontrolna opravila. Vsaka hišica ima nekaj vrla. V obilnih prostih urah se bavi rudar ž njegovim obdelovanjem. Tudi se opaža zlasti pri samcih močno nagnenje k zabavam. V kino gre vvake-fieldski rudar trikrat do štirikrat na teden.
Hrana njegova se ne razlikuje v ničemer od hrane premožnega prednjega sloja“, kakor razumemo mi ta pojm. Zjutraj zajtrkuje rudar surovo maslo in „jam“ (marmelado), jajca, posušeno ribo ali praženo slanino ali gnjat, po angleškem običaju. Saj pa tudi zasluži v starosti 20 let povprečno 20 šilingov dnevno, po našem današnjem kurzu torej okrog 600 kron, dobro kvalificirani delavci pa celo znatno več. Tri do štiri poundi pa obilo omogočajo vzdrževanje tudi večje rodbine. Vendar rudar ni štedljiv in zapravi preostanke za zabave in često tudi alkohol.
Kjer so rovi preveč oddaljeni od domovanj, imajo „miners“ svoj work-men house, urejeni ne po stilu, pač pa po vzorcu londonskih klubov. Tu najde rudar ne le strogo čistost, kopelj in hrano, marveč tudi udobnost in družbo, prav po vzgledu angleških mestnih klubov, ki so seveda neprimerno bolj ,,fashionabel“. Billard, domino, šah, čitalnica in odborove sobe za klubov odbor in za odbor foot-ball ali drugega športnega tidružeiija,
to vse se razume samo po sebi. Za samce je klub središče pravcate ,,bur-žujske“ družabnosti.
Ta opis je samo eden od stoterih. Ali si čital Engelsov spis ,,Die Lage der arbeitenden Klassen in England?" Ta opis že dolgo ni več resničen. Sicer še ima London svoje slurns (močvirja) in svoje nekvalificirane radikalne delavce, in Anglež še dolgo ni rešil socialnega vprašanja. Še vedno pišeta Sidney m Beatrix Webbs o ,, Problem of the Powerty“, Lloyd George zopet obljublja „boljše čase“ in izvršitev svojega starega programa izza pred vojne, pred nedavnim so ti udobno živeči rudarji v velikanski stavki izsilili boljše mezde, ker v draginji niso več izhajali; toda za boljše mezde od-dajejo več prostega časa in garantirajo večjo produkcijo. Pa zakaj smo prinesli izvleček iz enega mnogih opisov ,,standard 01 life“ angleškega minerja? Ali si že bil v Trbovljah? Ali si si ogledal ljubljanske, zagrebške, beograjske in prizrenske delavce in njih domačijo?
Evo ti enega ciljev naše socialne politike! Evo ti sredstva proti boljševizmu in za socialno pravičnost!
Domača politika.
PARLAMENT. — OBČINSKE VOLITVE. — KULTURNI BOJ. STRANKIN /BOR NSS. — REPRESALIJE. — DISCIPLINARNA AEERA. URADNIŠKE NABAVLJAČKE ZADRUGE. — VELIKONOČNO JAGNJE. — ZAKAJ SMO AVTONOMIST7?
Parlamentarni položaj se je konsolidiral. Muslimani in Samostojna kmečka stranka so pripravljeni stopiti v kabinet. Tako razširjena koalicija pospeši ustavno delo in konča temeljni zakon naše bodočnosti. S tem korakom sino šele pred začetkom stvarnega dela, da damo ustavi tudi življenja. Lex fundamentalis je potrebna oblika za vse ono, kar pričakujemo optimisti — od samega sebe.
V Sloveniji se vrše čez dober mesec dni v vseh občinah občinske volitve. Izvzetih bi utegnilo biti le nekaj občin v apaški kotlini ter Prekmurje, kjer občine danes faktično še ne obstoje.
Od zadnjih občinskih volitev po naših občinah je poteklo večinoma že deset let. Takratne volitve so se vršile pod terorjem stranke in njenega deželnega odbora. Ob izbruhu svetovne vojne je bil prinešen dokaz, da so sc vršile zadnje občinske volitve pri nas z namenom, da postanejo naše občine, katerih vodstvo so vzeli v roke skoraj izključno sami strankarji, slepo orodje okrajnih glavarstev in avstrijske uprave. Mesto občinske samouprave, kjer naj hi naš kmet in meščan svobodno odločala v občinskih zadevah svojih vaščanov, tržanov in meščanov, smo dobili samoupravne karikature, v katerih je dejansko vladal in gospodaril krajevni strankin eksponent, večinoma duhovnik, po željah in volji strankarskega deželnega odbora ter intencijah avstrijske vlade. Kot vzoren slučaj oligarhičnega strankarskega občinskega gospodarstva nam služi žužemberška občina z znanim Vehovcem. Ta četudi nikakor osamljeni slučaj kaže, kako strankina samovlada izkorišča poverjena upravna mesta za svojo stranko in zase. Pri aprovizaciji, pri vojaških vpoklicih, pri rckviziciji živine in deželnih pridelkov, pri oddaji lova, pri vojnih posojilih itd. Vehovcev najdemo še danes mnogo po naših občinah,-mnogo jih je pa že odstranila ljudska nejevolja in odpor. Ako so danes mnoge občine do vratu zadolžene, njihovo gospodarstvo v popolnem neredu in če so občani med vojno pretrpeli toliko gorja, kolikor so ga morali, zahvaliti se imajo največkrat v prvi vrsti svojim županom in stranki, ki je spravila te župane na vodilna mesta.
S tem, da je narod doslej vladajočo SLS. pri volitvah v konstituanto decimiral od 72 na 38% glasov ter jej v Sloveniji vzel v politiki nad-polovično iu odločilno besedo, je izrekel svojo obsodbo v veliki meri zaradi občinskega gospodarstva. SLS. pa je vendarle še zbrala razmeroma visok odstotek glasov, ker ji je uspelo obrniti oči politično nezrelih volivcev pod raznimi gesli in agitacijskimi parolami v napačne smeri.
Pri občinskih volitvah bo položaj SLS. vsekako zelo težak, če ne mnogo težavnejši nego je bil pri volitvah v konstituanto. Gorje občinske uprave je vsak občan med vojno preiskusu na lastni koži. Vse krivice in gorje !c
lahko vidci na lastne oči in dokazi so obtežilni ter tehtni.
Pričakovati je, da se bo glavni boj pri občinskih volitvah in v občinah na deželi bojeval pod parolo »odstranitve avstrijakanstva, nemoralnosti, nepoštenosti in nesposobnosti®. Toda to je premalo. Nič manj važno ni geslo neodvisnosti in samostojnosti občine in njene avtonomije. S tem, da so neklerikalne stranke v Sloveniji pri volitvah v konstitnanto zlomile dosedanjo strankarsko nadmoč in nasilje SLS., so ustvarile pogoj za nujno konsekvenco, popolno uničenje tega vpliva tudi v občinah. Ce kdaj. je danes na mestu parola strank na deželi: »Brezobziren boj proti dosedanji reakciji, izvrševanje upravnih nalog občine«.
Občinska uprava, ki jo dobimo po novih volitvah, bo le nekak prehodni Stadij iz avstrijske občine v jugoslovansko občino. Ta ima ustvariti po-Soje za likvidacijo stare izvrševalke •ikazov in za ustvaritev občinske 'samouprave. Iz policijskega organa in tlačana avstrijskih protinarodnih Interesov se ima razviti naša občina
v celico države. Ta prvotna celica naj tvori podlago za gospodarski in socialni dobrobit državljana. Naša občina naj postane kot prva samoupravna edinica, prvo vežbališče za javno delo vseh naših nadarjenih ljudi. '1 o no tem lažje dosegljivo, ker uvaja no-
vi volilni red v občinsko upravo pro-b°rc, kar omogočuje soudeležbo najboljših mož vseh strank. Zanašamo Se, da se bo proporc v naših občinah obnesel in da ne bo ustvaril nevzdržnega položaja, kakor 11. pr. svoj čas ^ Srbiji, kjer so ga morali odpraviti, ■ter zaradi njega občine sploh niso Prišle do plodonosncga dela. Posebno vclike nade stavljamo v bodočnost Paših mestnih občin, ki prestanejo bi-j1 v naši novi državi oni politični fak-°r. kateremu smo pripisovali toliko 'jaž.nost v stari Avstriji. Vse njihovo »do bo moralo biti v bodoče posvetno zlasti gospodarstvu in socialnim jialogam. Naše mestne občine, kakor •Itibljana, Maribor in Celje, morajo P°st;itj vzor jugoslovanske komunalne PPntike. Stremiti morajo pa tudi za en>> da se čimpreje osnuje zveza ju-JjPsIovanskih mest, ki naj daje vsem
asini centrom enotne direktive, enot-rj!- VzPodbudo ter moč in silo, ustva-ideal jugoslovanske komune.
Pred občinskimi volitvami se opaža živahnejše politično gibanje. Opozicio-nalne skupine so prve pričele z apelom svojih čet. Slovenska ljudska stranka je poskusila z zadnjim sredstvom, s kulturnim bojem, ali s trditvijo, da imamo kulturni boj. To trditev opira na neke določbe v ustavnem načrtu in v državni šolsk> politiki. Toda ta trditev nima sreče, deloma, ker se ne da dokazati, deloma pa, kar so ljudske množice zradikalizirane in zato ne priznavajo n. pr. duhovništvu nekdanjega vodilnega mesta. Tudi preprost državljan, ki je doslej brez kritike verjel geslom, ne vidi potrebnosti ultramontanskih aspiracij in celo odobrava odpravo politične zlorabe vere. Edina kulturnobojna nota v našem javnem življenju so časopisni članki iti pa dejstvo, da se vse druge kon-fesije zadovoljujejo z ustavnimi določbami, 11. pr. svoboda (fakultativnost) verskega pouka, ker razen ultra-montanizma nikdo noče kulturnega boja.
Druga politična skupina je tako-zvana «narodno-socia!na». Priredila je zbor svojih zaupnikov in povabila vslcd slučajne sličnosti imena in da opremi svoj zbor z večjim leskom, zastopnike češke narodno-socialne, sedaj socialistične stranke. Na dnevnem redu ma-nifcstacijskega zbora je bil predmet slovanski socializem. Toda senatorja Klofača ni bilo na zbor in slovanskega socializma tudi ne. Narodno-social-na stranka je nastala iz bivših agitatorjev za narodne delavske organizacije. Njih namen je bil, da bodo proti Avstriji in tujcem med narodnim delavstvom budile narodno zavest, vzgajale jugoslovanski proletarijat v duhu nacionalne osamosvojitve ter ga v okviru narodne ideje organizirale za socialne in demokratske cilje. Kakor je narodno-socialno gibanje na Češkem prerodilo v nacionalnem duhu ves proletarijat in tudi močno socialnodemokratsko stranko spravilo v tok zdravega nacionalizma, tako naj bi bila narodno-socialna ideja tudi pri nas na jugu najtrdnejši jez, da se proletarijat ne izgubi v mednarodnih vodah in ne odtuji svojim dolžnostim in pravicam kot prevažen del narodne celote.
Demokratski napredni ljudje smo od nekdaj razumeli upravičenost Klofa-čevega programa. Kakor smo s prija-
•teljcm Vaclavom v najkritičnejših dobah sodelovali na dosego velikih ciljev našega in češkega naroda, tako smo visoko cenili njegovo napredno in socialistično koncepcijo. Reči smemo, da zlasti mlajša naša demokracija ni brez zaslug za razvoj narodnega delavskega gibanja na Slovenskem. Vojna je lepo započeto delo zamorila. Toda, ko se je v svobodnejšem ozračju zadnjega leta pred katastrofo Avstrije proglasil program jugoslovenske demokracije, je iz. svoje inicijative pristopila k onim, ki so hoteli obnoviti nacionalne strokovne organizacije. Demokrati smo iz nesebičnega pojmovanja nacionalne dolžnosti pripomogli, da ic zdrava narodno-socialna ideja Vaclava Klofača pričela pri nas iskali novih pristašev. Dani so bili pogoji, da se narodno-socialno gibanje okrepi in zavzame tudi pri nas velevažno pozicijo v življenju naroda, zlasti ko je po ustanovitvi naše države bila dana možnost svobodnega razmaha zdravi narodni organizaciji. Pričakovanja se žal niso izpolnila. V vodstvu narodno-»ocialnega pokreta so se uveljavili možje, ki niso imeli sposobnosti in smisla za strokovno Gčio, katerim je bila muka zbirati proletarijat ter ga voditi iz labirinta internacionalnih in komunističnih skušnjav in katerih intelektualne in moralične sile so bile nezadostne za programatične in orga-nizatorične naloge pravih narodno-socialnih voditeljev. Tem večje pa so bile njihove ambicije. Nesposobni, si pridobiti mase slovenskega delavstva s politiko dela, so pričeli loviti nerazsodne elemente s politiko gesel namesto, da bi bili pridobili nacionalni ideji nove opore v krogih, kjer sc ona , le težko uveljavlja, ker mora premagovati velike socialne težave in goli materijalizem, ter namesto, da pridobe socialni ideji pristašev med onimi, ki so vdani stanovskemu egoizmu. Iz nerazsodnih ljudi, ki niso drugače znali dati duška obči socialni in moralni nezadovoljnosti, so poskusili ustvariti nov političen tip mulkon-tenta brez definicije. Dobili smo načelnega malkontentu, ki negira sploh vse, ob kar zadene. Politična taktika pri zadnjih volitvah je rodila geslo: «Malkontenti na plan!» Pri strankinem zboru pa se je napravil poskus, kako skonstruirati teorijo malkontent-stva. Toda teoretiki sedanjega slo-
venskega narodnega socialstva so pozabili, da je malkontentsko geslo in teorija «ničevo» uničila Rusijo in jo vrgla boljševizmu v objem, pozabili so na jedro slovanskega socializma, iti teoretiki in praktiki so pozabili, da malkontentstvo ni prava hrana za njihove pristaše, ki so želeli idejno vsebino in organizacijo. Toda stranka brez idej ne more idej dajati, in možje, ki niso niti hoteli niti znali zanesti v slovenske množice politike dela, s politiko golega zabavljanja ne bodo imeli uspeha. Strankin zbor, ki tudi na zunaj ni bil uspešen, je pokazal, da šesta slovenska stranka ni ustvarjena iz politične, narodne ali .socialne potrebe, marveč da so jo rodile nevolje naše dobe, nedelavnost, amoicija, demagogija in, v kolikor je dobrih sojenic, želja za mesijem.
Mesijo pa vidimo le v delu. Taktika cepljenja moči je pričetek narodove onemoglosti,, taktika izstopa iz prvotne stranke je pobeg. Ambicija in malkontentstvo sta dosegla le takrat kaj, kadar je sposobnost in prednost premagovala nižje črte značaja. Od NSS. ne pričakujemo preporoda niti delavskega sloja, niti stanu zasebnega nameščenca, niti ne pričakujemo od nje, da bi mogla in da bi hotela dati komu kaj več ko besede. -
Malo političnih vprašanj je v zadnjem času bližje zanimalo našo javnost. Eno takšno vprašanje pa so bile represalije. Na Koroškem žive naši rojaki pod strahovlado nacionalističnega sovjeta alpskih Nemcev, tako-zvanega Hcimatsdiensta. Za enkrat nimamo sredstev, kako prisilili koroške Nemce, da so pravični ali vsa) znosni. Postavila se jo zahteva za represalijami, zahteva, naj se povrne milo za drago. Debata v časopisi11 tudi o ten) vprašanju ni bila na pra' vem tiru. Prvo, česar se moramo P' nebiti pri tretiranju sličnih delikatnih vprašanj, je sentimentalnost. V pol1' tiki je pred kratkim napisal Rayniond Poincare: «La politicpie n’est rien, sl elle n’est pas Part des Solutions Pia' tiques, mis au Service des grandes idees nationales». Človekoljubje, ki s® nam je že večkrat priporočalo, pa 111 takšna solution pratiquc, ne za nas 111 ne za Korošce. Resnejši je drugi uR°j . vor, ki se je s konservativne stra,nj zaslišal proti represalijam: »Ali na* pričnemo pritiskati 1 milijon Neince
in delati umetno iredento?* Pa tudi ta ugovor ne drži. Nemcev v Jugoslaviji ni 1 milijon, ampak samo pol; žive razkropljeno in ne kompaktno; so organizirani, večinoma sfanatizirani, tako da na asimilacijo razen maloštevilnih izjem ni misliti. Možnost je pa dana, da se iz njihove srede vzemo talci, odnosno da se za vsak slučaj nasilja nad Korošci izvrši represalija pri nas doma — pogojno: Izbora mora zadeti le one Nemce, ki po svoji pro-šlosti, izobrazbi in poklicu dovoljujejo prepričanje, da niso v srcu naši in da nikdar ne bodo (n. pr. mariborski odvetniki), in drugič, da izvede represalijo na predlog deželne vlade sre-dišnja vlada, notificira ta ukrep Dunaju in sploh izvršuje represalijo kot to, kar je, nesimpatično ultima ratio. In končno mora biti represivni čin sporočen Parizu. Koroška zadeva je mednarodna,✓tega ne smerno pozabiti, in represalija je ukrep, ki je dopusten le redko in le za nekaj čaša. V našem slučaju se je z obeh strani napačno presojalo vprašanje represalij. Edini kriterij je: Pariz, — Koroška je še mednarodna afera — represalije morajo donesti praktično so-lucijo. S tega stališča in pod temi po KDji v tem izjemnem slučaju represalije zagovarjamo.
Manj zanimanja je zbudila Pegano-va zadeva. Nad ljudmi je kakor mor i zavest, da ie bivši skoraj vsemogočni član deželne centralistične samouprave denunciral, spravljal ljudi v nesrečo in se sploh posluževal oblasti po znamenitih vzorcih. Za vsa ta dejanja pa je le za (> mescev suspendiran, —■ tako, kakor nek ttje-Sov kolega, ki ni pravočasno dal od sebe nekega akta. Sodba izgleda skoraj kakor sankcija nečuvenih dejanj, ki hi v vsaki kulturni državi, pri narodu torej, ki hoče nekulturna dejanja iztrebiti in kaznovati, vzbudila v<har ogorčenja.
Tretja «afera», ki izpolnjuje naše tako bogato notranjepolitično živ.ljenie jn ki dokumentira naše nazadniaštvo, ie takozvana Kristanova afera. Na njej ie več ko sama strankarska strast, ki Piše proti Kristanu in ntisli njegovo stranko. Imenovanje g. poslanca Kristana (JSDS.) za upravitelja državnega, prej nadvojvode Friderika veleposestva v Baranji, ie zbudilo v Ljub-lani mnogo krika in vika. O zadevi
nam je došcl dopis g. Marija Soviča, iz katerega prinašamo bistvene točke: «Slovenci smo dejansko premajhni ljudje. Stoletja pod tujim robstvom štejemo med seboj zelo malo ljudi, ki so zmožni otresti sc tudi le za hip inalenkostnosti in soditi dogodke preko horiconta ljubljanskega grada. Pod Avstrijo je malokdo naših, ljudi mogel povzpeti se do mest, ki so dejansko bila vodilna. V ostalem pa ie bilo večinoma feldvebeljsko izpolnjevanje dolžnosti svojega tesnega delokroga po uradnih instrukcijah iu izvršilnih naredbah, v strahu božjem in rešpektu pred šefom. Dovtip, da smo narod 11. činovnega reda, je imel dokaj bridke resnice v sebi. Redki so, ki so se vzdignili nad povprečnost in ti so bili običajno izpostavljeni grdemu sumničenju. Rajnki dr. K1'ek ie v dobrih urah govoril o našem kampanilizmu in o naših branjevskih vidikih. Dejstvo, da smo ob prestopu v nove razmere imeli jako malo takih mož, ki so za samostojna mesta, je mnogo krivo, da naše velike naprave ne gredo, kakor bi želeli. Velikopoteznih, sposobnih in okretnih ljudi, mož, ki imajo nekaj v glavi, nam na vseh koncih manjka. Puščati moramo tujce na naiboljsih mestih in, kjer kaj novega snujemo, iščemo ne le ravnateljev in inženjerjev, marveč celo preddelavcev in mojstrov — po tujem. Oh odločanju največjih vprašanj naletimo na zadiranje, pretiravanje dejstev in na naravnost edinstveno nepoznanje sveta in velikih prilik ter na napihovanje do smešnosti. Požrtvovalnosti in volje do dela, če gre za splošne koristi, dobiš neverjetno malo. 'lem več pa nevoščljivosti in zavidnosti. Ce kdo stopi pred gručo, planetno po rijem kakor volkovi po volku, ki je pretekel tovariše za meter. Resnične sposobnosti, v na stvarno znanje oprte razsodnosti in smisla za tes izvršljivo vidimo le tnalo. Tako smo tepeni povsod. Bridki spomini na VVilsonovo črto in Dravo kot mejo.
Minister na razpoloženju Anton Kristan je letos naša slovenska žrtev za Velikonoč. Sam Bog jo je dal! Nisem nikdar mislil, da se bom kdaj oglasil za tega moža ob času, ko vse vika zoper njega.
Kaj se je zgodilo? Veliki latifundij je doslej slabo opravljal ruski grof in prišli so tožniki. Vlada je dolgo iskala
novega upravitelja. Sreča 'noče, da more poskusiti z domačinom, celo Slovencem. Zakaj pa ne, ali naš človek ne sme nikamor? Kristan se je potegoval za to mesto in vlada ga je sprejela. Ali je to vnebovpijoč greh, če izbere vlada ua to mesto Slovenca? Za to upravo bo treba odgovor dajati državi in javnosti. Za taka mesta treba torej za nagrado in plačo vendar drogo merilo, nego smo ga navejeni v svoji nedolžni iu skromni ncvošlji-vosti. Ali vedo ogorčenci, kako se plačujejo vodniki velikih podjetij ne le drugod, ampak celo pri nas? Pa kaj zato, to so tujci po navadi; ti naj imajo, naš človek pa ne sme. Ce pa zna, naj dela zastonj!
Grešili smo, predaleč smo šli v svoji ncvošljivosti. Poboljšajmo se. Dvignimo se iz malenkosti1 »
Slična, čeprav manjša po političnem ozediu. je zadeva uradniških nabav-ljačkiii zadrug. Tudi to vprašanje je poiiticum, toda vsaka stvar ima svoje meje. V mirni dobi so se nabav-ljačke velezadruge («Grosseinkaufs-gi-nossensclnften«) izborno obnesle, toda le pod dobrim strokovnim vodstvom. Za uradniške nabavljačkc zadruge je glavno socialno in ekonomsko 'prašr.nie: Sbr/iti morajo svoje mu namenu. Drugo vprašanje je . politično Kateri politični organizaciji pripadajo oni, ki omogočajo, da služi zadruga svojemu namenu in da ne postane navaden vaški konzuin. poln nerodnosti pa brez haska?
Najmanj zanimanja — last umi least — je bilo za avtonomaše, za ponesrečeno akcijo triinštiridesetih pod-P is atelje v. V zadnjih «Naših zapiskih • je prav blizu platnic («Večerni list«) izšel zopet spis z naslovom «Sloven-ski javnosti«. Uredništvo «N.Z.» (gg. Lončar, Krjavec, Prepeluh) daje komentar k že prosluli izjavi «43», in pravi: «Inicijativo je dalo uredništvo. Izjava more biti po svoji stilizaciji načelen izraz podpisanih. (Ta stavek je nekoliko pitičen. Kaj se pravi «mo-re biti načelen izraz?») Dalje: Pod-pisatelji so morali vedeti, kaj so podpisali. S tem uredništvo zavrača razne post festum v zasebnih razgovorih razširjene trditve udeležencev. Zanimiv je pa ta-le stavek v komentarju: «Ker se izreka izjava za eno državo z eno suvereno oblastjo na zunaj in znotraj ter na drugi strani za avtono-
mijo, zagovarja s tem kompromis med centralizmom in federalizmom, po katerem naj deli država svojo eksekutivno in legislativno oblast s posameznimi edinicarni v okvirju svoje suverenosti.« Toda pozneje zopet: «Sedaj se izrekamo v «N. /.» hrez pridržku za avtonomijo.« In končno: «Siovenska javnost s tega lahko posname, da morejo biti avtonomisti -kakor seveda tudi centralisti ljudje, ki so si morebiti sicer in v podrobnostih različnega mnenja. In za to Sre.«
Sedaj pa res ne vem ... Za kaj gre? Za ugotovitev, da so «morebiti sicer« in v podrobnosti mnenja različna? Ali za avtonomijo brez pridržka, ali za kompromis med federalizmom in centralizmom? Kaj je vse to? Ali ve uredništvo «N. Z.», da so to same prazne besede? Razpravljanje o avtonomiji ima vendar nek namen, in če nočemo mlatiti prazne slame, mora iz te debate priti praktičen izsledek. Zato smo zamerili ono famozno izjavo, ker kakor komentar ne pove ničesar in opira ta nič na uvodne napačne trditve. Izjava je izšla k ustavni debati. V ustavni debati so samo konkretni načrti. Z avtonomističnim imenom se imenuje le načrt SLS. Proti njemu smo in bomo. Vladnemu načrtu pa dajejo nasprotniki naziv centralističnega. «Centralizcm» se more tolmačiti na več načinov. Avtentično tolmačenje jo edino eno, ki izhaja od onega, ki je načrt izdelal. Vsako drugačno tolmačenje je podtikavanje. In glede tega načrta in mnenja .IDS. je tu dovolj izjav, da smo avtonomisti, in sicer za samoupravo nekih edinic, ki se morejo imenovati okrožja ali oblasti ali drugače in ki obsegajo okrog pol milijona prebivalcev. Ta samouprava zasleduje zgolj praktične svrhe. Najstrožji centralizem pa hočemo izvajati proti historičnim in plemenskim tradicijam, v kolikor imajo posla s praktično upravo. Ce pa naj vsa akcija «Naših Zapiskov«, ki so se trudili z nabiranjem 43 podpisov, ne pomeni praktičnih zadev, ampak le teoretično ugotovitev, da naj si -za omogočanje sodelovanja« da ario-vo/ios nekim nejasnim edinicarn, potem moramo vprašati: Cernu ves tu trud? Oni «kompromis med centralizmom in federalizmom« je- že zdavnaj izražen v vladnem ustavnem načrtu.
1W'
Ako izjava «43» ne pomeni nobenega obstoječili načrtov, ki so temelj ustavne debate, — potem nam povejte, kaj mislite s svojo avtonomijo? Ali se strinjate z ustavnijn načrtom JDS. ali z onim SLS. ali z onim .ISDS. ali z muslimanskim ali zemljoradničkim ali sovjetskim ali pa imate morda ceio svojega? Mi smo povedali, kje smo centralisti, kje smo proti centralizmu in kje smo za samoupravo. T orej smo tudi avtonomisti, in nič manj ko kateri gospod iz uredništva «Naših Zapiskov«. (Gl. ustavni načrt in že cit. Planck dr. Žerjava.) Gospodje podpisa-telji ste govorili, pa nič povedali. Prepeluhov članek «Zakaj smo avtonomisti« ne prinaša nobene jasnosti v kolobocijo «Izjave«. G. Prepeluh je Podtaknil nekaj, česar med «centra-listi-nacionulisti« ni, namreč mnenje, da so ustavna zgolj pravniška vprašanja. S čim zagovarja svoj «očivid-no», ki edini podpira to podtikanje, mi ni jasno. Izvestni kavarniški razgovori. ki pode tekst platnic «N. Z.»-ov, niso dovoljna podlaga za takšne trditve. Prijatelj Abditus! Zato pa, «sociolog današnjih dni z realističnim spoznanjem«, — ne vprašuj, zakaj si avtonomist, ampak povej, kakšen avtonomist si! Ce pa nisi ..praktičen pomik, da bi delal ustavne načrte«, in pc moraš kljub temu dajati izjave in komentarje, bodi bolj ..kulturen delavec« in daj izjave, .ki bodo razumljive, ler ne trdi v njih stvari, kakor v stvarno in stilistično ponesrečeni in za nivo kulturnega dela ne preveč laskavi »Izjavi«.
Kultura.
✓
HUDA IN KRISTUS.
Albert .1. Edmunds je napisal slovečo knjigo «Kvangeliji Hude in Kristusa«. Vzbudila je pozornost po vsem svetu, preložena je na glavne kulturne lezike. Bila je napadana, .— to se razume —, toda ovržena ni, ker je nikdo ovreči ni mogel. Knjiga namreč ni filozofska, marveč zgodovinska, jn predstavlja enega najvažnejših dokumentov zgodovine verstev. Že zdav-kaj je sociologija dokazovala, da človeška kultura ni produkt posameznikov, herojev ali ..bogov«, marveč vso-ta raznih stremljenj skupin in posameznikov. Ideje krščanstva niso iz 'cta 33. Temeljni misteriji krščanstva Shajajo iz skoraj enakih misterijev
budizma, ki je nastal okrog 600 let pred Kristusom. Legende budizma in krščanstva so identične. Pa tudi budizem sam ni originalen, marveč derivat starejšega braminstva. Bistvena identičnost temeljnih idej seveda ni slučajna. Moralična in etična prepričanja se razvijajo ravno tako kakor priroda, n. pr. geološka struktura. Današnja verska mnenja imajo svoj izvor na Iztoku, prihajala so iz srednjeazijskih središč na zapad, se med širjenjem izpreminjala, cepila. Pre-tnetnbe v raznih vejah so postale tako znatne, da izgleda, kakor da so verovanja bistveno različna; in vendar izhajajo iz istega izvora. To je današnji izsledek primerjalne zgodovine verstev.
Edmunds nadaljuje delo, započeto že od Emila Burnova v ..Vedi o verah«, in prihaja deloma tudi do zaključkov Davida Straussa v ..Življenju Kristusa«, ki je v nemški teološki znanosti provedlo pravcato revolucijo. Edmunds je Straussovim izsledkom dodal kopico presenetljivih zgodovinskih dokazov, ki so deloma novi, deloma pa že znani, toda — zdi se, da nalašč — pozabljeni. Avguštinski pater de Giorgi je v Rimu v tiskarni De propaganda fide leta 1761. izdal ..Alphabetum Thibetanum« in v njem podal obširno primero Budove legende s Kristusovo. Buda se je narodil na zimski ekvinocij, 25. decembra, od ne-omadeževanc device. Zemljo razsvetljuje to noč čudesno svetlo, dobri geniji, ki imajo tudi peruti, prepevajo v višavah in naznanjajo rojstvo obno-vitelja. Nekateri kralji prispo in molijo novorojenčka, ki je bil prenešen v tempelj. Buda je še deček, pa že zatemni njegova modrost in znanost stare braminske svečenike. Potem živi šest let samotno življenje v puščavi, kjer ga skuša hudi duh, imenovan M a-ra. Na to si izbere svoje učence, pridiga, da osvesti svet, sovražniki njegovih naukov ga končno spravijo ob življenje. Ob Budovi smrti potemni nebo. — V stari tradiciji Budovega nauka v Ceylonskih svetiščih de Giorgi ni našel vseh teh sestavin. Prvo-navedene so znane, vendar na Ceylo-nu ne poznajo Budove smrti in raznih spremljajočih jo nebeških znamenj. 1 Edmunds i drugi navajajo, da gre najbrž za pojav medsebojnega vplivanja sorodnih verovanj in da so nekatere
detajle vcepili starejšemu budizmu misijonarji njegovega zapadno izpre-menjenega novega tipa, krščanstva. Kitajski in severoindski budizem pozna vse navedene podrobnosti in pa-ralelizme s palestinsko legendo. — Edmunds navaja vrsto drugih presenetljivih paralelizmov. Evangelij Lu-keža (II, 8, 40) opisuje rojstvo mesi-jevo. Angelj se prikaže prestrašenim pastirjem in jim pravi: «Ne bojte se, prinašam vam in- vsemu narodu veliko in radostno novost. Rojen vam je danes v Davidovem mestu odrešenik, ki je Kristus gospod.» V «Sutta Nipato», budistovsketn evangeliju iz leta 679—700 pr. Kr„ pa javljajo «an-ge!ji» v noči Budovega rojstva: »Rojen je Buda, v blagor in odrešenje ljudem, v mestu Sakyas v deželi Lam-bin. To je radostno blagovestje narodom.« In Lukež (VI, 31) pravi: «Kar želiš, da ti store, stori ti prej drugim.« Birdistovski verski poemi, verz 130, skoraj dobesedno podajejo isto misel. Lukež (XI) pravi: «In gospod pravi (farizejem): «Očistili ste čašo in krožnik na zunaj, notranjost vaša pa je polna grdobije.« Verski poemi (394) pa pravijo: «Počesal si lase in oblekel gladek kožuh, Kaj ti koristi? Očistil si si le zunanjost. V tebi je zlo!« Matej (IX, 2, 11) poroča, da so angelji nahranili Kristusa po dolgem postu; v «Srcdnji zbirki« bu-distovskih tekstov najdemo, da so že mnogo prej tudi Budo, oslabelega po dolgem postu, nahranili angelji. Pri Luki (IV, 3, 8) ponuja zli duh Kristusu Ves svet, «če pred me padeš in me moliš«. Isto je z enakim uspehom zli duh Ma-ra poskusil poprej pri Budi. Edmunds podaja Jakih primerjav uprav utrudljivo množino!
Edmundsov spis, ki je tako obogatel znanost o primerjavi verstev, je z vzporedbo tekstov dokazal identičnost obel) mesijanskih konceptov, iz kojih sta se razvili dve naziranji, iztočno in zapadno. Razlika v včlovečenju božanstva je, da v iztočnem verovanju izhaja božanstvo Bude iz zemlje in odhaja v nebo, v zapadnem pa izhaja iz neba, se pojavi na zemlji in se 'vrne v nebo. • Razlog za to duševno naprednejše razumevanje je starejša ali vsaj ohranjena kultura mišljenja, tradicionalna ob sredozemskih morskih obrežjih, bolj metafizična nego pri pozitivističnih in senzualističnih otrocih
Srednje Azije. Ritmus mesijanstva, koncept ideje, mistika — to je skupno vsej kulturni dedščiui onega srednjeazijskega človeštva, ki je pozneje propadlo v barbarstvo, pa znpadnim barbarom še poprej dalo svojo mistiko, svoj hilijazem in svojo mesijansko idejo, obnovljeno v vsaki svetovni katastrofi. Moderna znanost še dolgo m rešila svoje naloge: Da nam zanesljivo in izčrpno oriše široko sliko razvoja človeškega mišljenja, čustvovanju in verovanja, zgodovino umstvenih zmot človeštva in zgodovino razvoja njegove etike; paralelno s poznanjem geologije, biologije, etnografije in —-politike.	G.	D.
EPILOG K OSMRTNICAM ZA PROFESORJEM ANT. RASPRETOM.
V novembrski številki lanskega Ljubljanskega Zvona sem priobčil osmrtnico za pok. Kaspretom. Mislil sem, da moram podati sliko o nestorju slovenskih zgodovinarjev, kakor sein jo dobil v svojem osebnem občevanju ž njim kot znanstvenikom. Pri lem sem se moral dotakniti njegovega razmerja do Časopisa za zgodovino in narodopisje. Saj je vendar za literarnega zgodovinarja važno, zakaj je popustil uredništvo tega lista in si ustanovil novega. Navedel sem v tem pogledu nekatere Ka-spretove izjave, katere je izrazil »e samo meni, ampak tudi mnogim drugim prijateljem ponovno. Nisem se dotaknil niti z besedico političnih vprašanj — pokojni Kaspret je bil naprednjak — nisem navedel nobenega imena, nisem imel iu nimam namena napadati! Pa se je oglasil g. prof. dr. Fr-Kovačič v svojem nekrologu za Kaspretom (Časopis za zgodovino in na-rodopisje, XVI. 1. str. 128 nasl.) z°" per mene in mi očita, da mrtve proslavljam, s tem ,,da se živim dela krivica".
Ker Ljubljanski Zvon načeloma odklanja replike, bodi mi dovoljeno, da na tem mestu ugotovim sledeče:
1.) Ni bila indiskretnost in netaktnost, ampak uredniška dolžnost, da j® Kaspret povedal drju. Štreklju, kakšna „splošna sodba" o Časopisu se jc 'z' rekla v odboru. Da pa je baš tak' ,,splošna sodba" nemilo dirnila drj^ Streklja, je pač naravno, ker je bil tisti, ki jc prispeval članke jezikoslovne vsebine.
2.) Iz dejstva, da je Kaspret formalno še-ie s pismom z dne 17. januarja leta 1917. odložil uredništvo Časopisa za zgodovino in narodopisje, ne gre sklepati, da ni bil opravičen, že v juniju leta 1916. naznaniti mi, da se je odpovedal uredništvu. Kar je meni kot bivšemu sotrudniku povedal, je bržčas tudi drugim naznanil, namreč, da ni več urednik, morebiti celo takim, ki so imeli ozke stike z odborom. Sicer je pa dejstvo, da za leto 1916. Časopis ni izšel, značilno konkludentno dejanje, da se Kaspret ni več smatral za urednika.
3.) Ni znanstveno objektivno, da gospod prof. dr. Kovačič v svojem nekrologu zamolči o pokojnem Kaspretu, da je bil soustanovitelj, sourednik in sotrudnik Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino. Pred nami ležita dva letnika tega Časopisa, ki mu po znanstveni višini ni kmalu para med Slovenci. V osmrtnici tega Časopisa je čital g. prof. dr. Kovačič, da je bil skrivnostni mecen, ki je tiho položil glavnico za omogočenje ustanovitve časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino — pokojni Kaspret sam, česar ni niti sotrudnikom povedal. Gospod prof. dr. Kovačič pa niti dejstva ustanovitve Časopisa po Kaspretu ne omenja.
4.) Nedostojno je, da g. prof. dr. Kovačič v svojem nekrologu razgrinja stvari
tragični smrti očeta pokojnega prof. Kaspreta, o njegovem nesrečnem bratu, ki je umrl v ječi itd. Kaj več iz tega poglavja reproducirati ne maram. Konštatiram, da je vse to za razumevanje značaja prof. Kaspreta povsem irrelevautno, niti g. prof. dr. Kovačič nam o kakšnih tozadevnih miselnih stikih ne črhne ničesar. Da tako razpravljanje ne sodi v list, ki hoče biti znanstven, o tem ni, da bi govoril.
Po teh ugotovitvah vprašam: Ali ne veje iz nekrologa g. prof. dr. Kovačiča didi antagonizma napram pokojnemu Kaspretu še po le-tega smrti?
Jaz za svojo osebo sem iste misli, ki so jo izrazili uredniki Časopisa za slovenski jezik o Kaspretu: „Miren a čist plamen je dogorel, zato ostane za njim Prijazen in topel spomin" — navzlic
nekrologu g. prof. drja. Kovačiča! —
Ljubljana, dne 23. marca 1921.
Dr. Metod Dolenc.
Naši pokojniki, t IVAN ORAŽEN
Umrl je prvi starosta Jugoslovansko« Sokolskog Saveza, mož, ki je vedel, da to častno mesto ni običajno društveno predsedništvo, marveč postojanka, ki nalaga velike dolžnosti. Pokojniku te dolžnosti niso bile nove.
Zdravnik in zdravstveni šef Slovenije dr. Oražen sc je priznaval k religiji liigijene zase. Besede, govorjene nad njegovim grobom, niso bile fraze.
V Jugoslovanstvo in narodno je-dinstvo je veroval, ko še niti mladina ni zaslutila te nove resnice. Bil je prvi med nami.
Svoje jugoslovansko, svoje liigijensko in svoje sokolsko prepričanje je izvrševal v praksi. Bil je med onimi odšli v Srbijo in se postavili v njeno redkimi, ki so v balkanski vojni takoj službo. Negoval je ranjence in bolnike, sredi epidemij, zdravnik, Jugoslovan, Sokol, brat, človek.
Bivanje v Srbiji mu je bilo tudi dobrodošla prilika osebnih vezi z najuglednejšimi domačini. Za nas pa je napisal drobno, a zlata vredno knjižico: «Med ranjenimi srbskimi brati», knjižico človekoljubja in manifest našega narodnega edinstva, izrečen v nevarni dobi in zakrknjenim srcem.
Radi neomajnosti in čistosti svojega prepričanja je bil često napaden od nekaterih nazovi-lastnih ljudi, še bolj pa od onih, ki so pravili, da so samo politični nasprotniki, pa so bili v resnici hijene vsemu poštenemu. Bil je denunciran, politično osumljen, med vojno preganjan — toda stal je nad temi pojavi človeške pokvarjenosti.
Veroval je v višje cilje ljudi in svojega rodu. Kakor v zasebnem, tako ga je tudi v javnem življenju vodila ljubezen, ne sovraštvo. Svoje premoženje je zapustil za ustanovitev dijaškega doma za medicine«- slovenskega, srbskega in hrvatskega plemena na ljubljanski univerzi, s prednostjo za nezakonsko rojene.
Postavil si je vreden spomenik. V svoji smrti je prisilil vse, tfidi nekdanje nasprotnike, da so vsaj en dan izkazovali spoštovanje zaslugi. V nas pa ostane poleg spoštovanja preko groba topel in ponosen spomin.
MED REVIJAMI.
Med revijami.
O boljševizmu in demokraciji, zanimivem sociološkem problemu, je napisal v «Quarterly Review» (jan. 1921) prof. Sir VVilliam Aslilcy studijo, v kateri zbere slavne hibe komunistične prakse in potrjuje zlasti priznano isti-no, da je sedanji ruski vladni sistem ohlokratija, kakršne svet v tem obsesti in v tej doslednosti še ni videl, obenem pa protidokaz proti vsem komunističnim teorijam.
Isto potrjuje predsednik T. G. Ma-saryk v razpravi «Bolshevism and Revolution« v «Eastern Europe» (London, march 1921).
O zvezi narodov in njenem zasedanju v Ženevi piše S. Huddleston v «The Eortnightly Review» (jan.). V februarskem zvezku poročata 0’Dwyer o anarhiji v Indiji, Max\vell H. Ma-cartney o spletkah Habsburžanov v Evropi; v marčnem zvezku je študija Marriotta o vprašanju brezposelnosti. Vobče oa je zlasti ta revija (zvezki po II pol) polna sila zanimivesa in raznovrstnega nfžiterijala.
Slična je «Contemporary Revic\v». V marčnem zvezku poroča Seton-VVatson o češkoslovaški republiki,
S.	Huddleston o sedanjem položaju Erancije, Okamoto o japonsko-angle-ški alianci.
V Revne iles I)eux Momles» piše (iz zadeve koroškega plebiscita pro-sluli) Maurice Paleologue serijo referatov o carski Rusiji v dobi svetovne vojne, neki XXX, ki je izredno dobro informiran o mnogih javnosti povsem neznanih okolnostih, pa v dveh zvezkih poroča o Reki pred in po d’An-nunziju.
V Mercurc (le l'rance» najdemo članek G. Batoulta o židovskem problemu in o vzrokih, zakaj se obnavlja antisemitizem: Paul Rival slika »tragičnega akterja* — G. d’Annujjzija! Jean Maxe opisuje svetovno boljše-viško propagando.
«Deutsche Revuc» ni v treh letošnjih zvezkih prinesla prispevka, ki bi zanimal pri nas. V - Preussische Juhr-biicher» piše Hans Delbrtick o stratc-gičnetn temeljnem vprašanju svetovne vojne. Nemci, pravi, nismo smeli posnemati Napoleona, ampak ostati pri
Frideriku, — sedaj je prepozno. V «Sozialistisclw Monatslwtte» je Ludv. Ouessel napisal zanimivo studijo o svetovni mirovni ideji itnpcrijalizma, Cohen o londonski konferenci, Miich-ler o vprašanju naseljevanja. «Neue Y.cit» o francoski finančni politiki in o praktičnih vprašanjih soc. politične taktike v Nemčiji; «K(inipf» prinaša poleg sličnih praktičnopolitičnih spisov Adlerja in dr. misli o II. internacionali, o proletarski agrarni politiki, o češkem parlamentarizmu, in Topaloviecv referat .Jugoslovanski socialisti in internacionala«.— O nemških revijah se snie danes vobče reči, da so zelo nazadovale in da se močno razlikujejo od nekdanjih.
«Sbornik zahranični politiky» poroča o Benešovem potovanju v Italijo in prinaša obširen svetovnopolitičen pregled. «()bzor ndrodnohospoddfskp prinaša Musilov referat o pol. in gosp. izpremembah v bližnjem Orientu, Bon-d.vjev o socializaciji v Nemčiji, Ho-račkov o dosedanjih smereh češke gosp. politike, «Novd prdee» o »stavbenem kunktatorju«.
V «Jugoslavenski Njivi» pišejo; Uredništvo o priliki ustavnega načrta za ime «Jugoslavija«; Savfet beg Ba-šagič o Patarenih in Islamu; Jurai Majcen o našem kulturnem zbližanju s Cehi; S.Trojanovič o muzejih Jugoslavije; inž. Turina o rudarstvu Jugoslavije; pod uredništvom B. Truhclkc je «J. Njiva« obdržala svojo prejšnjo višino. To revijo posebej priporočamo svojim bralcem.
Na novo je pričela izhajati za nekaj časa prekinjena «Nova Evropa* > ki prinaša več člankov o Jugoslovani!' v Ameriki in velezanimive spomine t vojvode Mišiča. «Soeijalni Prepo-rodjaj» prinaša R. Matjašiča referat «Socialno osiguranje u Kralj. Srba. Hrvata i SloVeuaca«.
«Arhiv za pravne i društvene M' like» prinaša razpravo Mih. P. Jovanu-viča; «Svojina, njen pravni i socijal-uo - politični značaj«, in razpravo B. VoSnjaka «Federalizam ili decentralizacija« ter njeno nadaljevanje «(’ pokrajinskem uredjenju«.