Leto XXIX.
Številka 10.
SLOVENSKI PRAVNIK.
Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani,
Odgovorni urednik:
M DANILO MAJARON.
V LJUBLJANI.
Natisnila „Narodna Tiskarna". 1913.
VSEBINA.
1. Dr. Friderik Babnik: K likvidaciji zadrug z neomejeno
zavezo.................289
2. Ivan Kavčnik: Načrt hrvaškega civilnega pravdnega reda   295
3. Iz pravosodne prakse. A. Civilno pravo.
a) 1. §§ 351, 320 o. d. z. Ako naredi lastnik samo-lastno na svojem zemljišču napravo, da bi ž njo drugega, ki ima tam služnostno pravico, oviral v izvrševanju te pravice in slednji, ne da bi pravočasno tožil, to napravo po preteku 30. dni samo-lastno zopet odstrani, gre lastniku zemljišča, če prav ga je smatrati prvotno za nepristnega posestnika, pravica postavnega posestnega varstva. 2. Vprašanje, se je li motenje posesti izvršilo v mali ali veliki meri, ne odločuje; zadošča dejstvo motenja posesti brez ozira na njegovo razsežnost. 3. Zastopniški stroški
iz Ljubljane v Mokronog.........298
b) Sodna položba varovanskih vrednot v poštno-hranil-nem uradu je dopustna po zakonu od 15. septembra 1909 št. 198 drž. zak., a ni obvezna za stranke   .   300
c) Povrnitev škode v zmislu § 2 zakona z dne 27. aprila 1896 št. 70 drž. zak. — Kupčija s srečkami na obroke  304
d) Spor o porabi prostorov, vzetih skupno v najem,
je rešiti pravnim potom..........305
B. Kazensko pravo. a) Zasebni obtožitelj ni dolžan povrniti oproščenemu obtožencu gotovih stroškov in škode na zamudi, torej tudi ne stroškov za predlog na odmero stroškov in za pritožbo zoper prvosodni sklep, ki odklanja odmero (§ 390 odst. 1 kaz. pr. r.) .   .   .   .   307
(Nadaljevanje na 3. strani.)
Slovenski Pravnik.
Leto XXIX.       V Ljubljani, 15. oktobra 1913.       Št. 10.
K likvidaciji zadrug z neomejeno
zavezo.
Spisal dr. Friderik Babnik.
Nesporno zakon z dne 9. aprila 1873 drž zak št. 70, ne zadošča zahtevani, katere je staviti na zakonodajalca za primer konkurza zadruge z neomejeno zavezo. Smelo se sme trditi, da vsebujejo ravno ona določila leg. cit., ki se pečajo s predmetno tvarino največje nevarnosti tako za zadružnike, kakor za upnike; ne vplivajo pa samo na neposredne interesente naravnot pogubno, njih vpliv sega globoko v splošne gospodarske razmere ter povzroča gospodarsko krh.0 v večjem ali manjšem obsegu.
Izmed določil navedenega zakona, ki ovirajo vsako racijonalno likvidacijo v konkurz zapale zadruge z n. z., navajam te-le:
1. V zmislu § 61. leg. cit. mora likvidacijski odbor po pravo-močnosti konečnega razdelilnega načrta konkurznega postopanja sestaviti obračun prispevkov, t. j. likvidacijski odbor mora izračunati, s katerim zneskom naj prispeva vsak posamezni zadružnik k primanjkljaju, ki zadene upnike po končnem konkurzu. Prispevek posameznega zadružnika se naj izračuna po onem ključu, ki ga določa statut zadruge, oziroma v zmislu zakona, t. j., vsak zadružnik mora razmeroma svojemu deležu prispevati.
Vsakemu, ki pazljivo pregleda zadevna določila §§ 61 in si. leg. cit. in premotriva njih posledice, je jasno, da takega reparticij-skega postopanja v praksi skoraj ne more biti konca.
2e okolnost, da mora likvidacijski odbor primanjkljaj razdeliti s prva na vse zadružnike razmeroma njihovim deležem, da ne sme že od vsega početka vpoštevati kapitalne zmožnosti posameznega zadružnika in da se je nanjo ozirati šele o priliki naknadnih razdelilnih načrtov v zmislu § 67. leg. cit., ovira vsako racijonalno in hitro postopanje.
Ako se nadalje še upoštevajo pravna sredstva, s katerim je možno v zmislu zakona posameznim zadružnikom izpodbijati ve-
19
290
K likvidaciji zadrug z neomejeno zavezo.
ljavnost razdelilnega načrta in ako se konečno uvažuje notorično dejstvo, da skušajo skoraj vsi zadružniki plačilo zavlačevati, tedaj je jasno, da je likvidacija zadruge s pomočjo v zakonu določenega re^ particijskega postopanja skoraj nemogoča.
2. Itak že nepraktično osnovano reparticijsko postopanje pa postane povsem iluzorno in brezpredmetno vsled določil §§ 60. in 72. leg. cit.
V zmislu citiranih paragrafov sme namreč vsak upnik, ne glede na tek in razvoj reparticijskega postopanja ostanek svoje, h kon-kurzu prijavljene in v njem likvidirane terjatve pri vsakem zadružniku izvršilnim potom izterjati.
Ta upnikova pravica pa je v dvojnem oziru nevarna. Predvsem so vsled te upniku v zakonu priznane pravice vsi premožnejši zadružniki upnikom na milost in nemilost izročeni. Nadalje pa je ta pravica upnikov tudi njim samim, oziroma vsaj manjšim upnikom na milost in nemilost izročeni. Nadalje pa je ta pravica upnikov tudi samim, oziroma vsaj manjšim upnikom skrajno nevarna. Večji upniki, zastopani po odvetnikih, pripravijo izvršilno postopanje proti posameznim zadružnikom že pravočasno, dolgo pred sklepom kon-kurza, in prehite s tem vse manjše upnike. Manjšim upnikom, ki si ne morejo plačati dragega odvetnika, ki ne morejo razmer posameznih zadružnikov temeljito premotrivati, preti torej nevarnost, da začno z izvršbami šele takrat, ko so večji upniki že vse zarubili, kar se sploh zarubiti da, in ravno tem najrevnejšim upnikom preostaja torej edinole več ko dvomljivo upanje, da si rešijo vsaj nekaj svoje terjatve s pomočjo zgoraj pod 1. omenjenega, povsem iluzornega reparticijskega postopanja.
3. Da pa je nesreča, ki jo povzroča tak konkurz ne samo pri zadružnikih, ampak tudi pri upnikih, še večja, da se zle posledice še bolj razširjajo tudi na kroge le poredno interesirane in da se skoraj ves kapital končno spremeni v stroškovne terjatve posameznih odvetnikov, dana je onim zadružnikom, ki so jih upniki prisilili do večjega plačila, kakor je po statutu ali zakonu dovoljeno z ozirom na interno jamstvo v razmerju k deležu posameznega zadružnika — povrh še regresna pravica do sodružnika.
Ako se torej upoštevajo vse te slučajnosti in posledice zakonitih določil, se ni čuditi, da se je skušalo še pri vsakem konkurzu zadruge z n. z. preprečiti postopanje v zmislu citiranega zakona, ter
K likvidaciji zadrug z neomejeno zavezo.
291
da se je še v vsakem slučaju premišljevalo, kako da se naj izvrši konečna likvidacija zadeve poravnalnim potom.
Tudi slovenskega jurista bode zanimalo to vprašanje zlasti z ozirom na dogodke na slovenskem denarnem trgu. Nastopna izvajanja pa se omeje na ona vprašanja, ki so zlasti za slovenskega jurista z ozirom na obče znane dogodke na Kranjskem in na Štajerskem aktualna; nadalje se izloči iz te razprave vsako razmotrivanje o morebitni državni, deželni i. t. d. pomoči; pokazati in dokazati je zgol, da morejo upniki in zadružniki iz lastne inicijative in iz lastne moči preprečiti nevarnosti, ki jim pretijo, ako pride po končanem konkurzu do postopanja v zmislu navedenega zakona.
Še pri vsakem sličnem konkurzu so bili udeleženci sprva mnenja, da je mogoče zadevo rešiti s pomočjo nekake splošne poravnave med upniki in zadružniki in da naj pripravi tako poravnavo likvidacijski odbor.
Teoretično se da taka poravnava zagovarjati, ali iz skušenj, ki so jih doživeli zelo izkušeni pravniki n. pr. pri konkurzu: »Nussdorfer Spar- und Vorschusskasse« na Dunaju, so dokazali, da se taka poravnava le redkokdaj posreči in da je naravnost nemogoča, kadar je število upnikov in zadružnikov veliko. Soglasja med več sto upniki in zadružniki ni mogoče doseči. Taka poravnava pa zahteva soglasnega sklepa vseh upnikov in vseh zadružnikov. Majorizacija onih, ki se protivijo poravnavi na shodu upnikov ali zadružnikov, je nemogoča, kajti nobenemu izmed upnikov se ne more kratiti brez njegovega privoljenja v zakonu mu zajamčene pravice do samostojnega izvršilnega postopanja v zmislu § 60. leg. cit., in ravno tako se tudi ne more posameznega zadružnika, izvzemši primera § 60., prisiliti do večjega prispevka, kakor onega, ki se mora določiti v zmislu zakona potom repartacijskega postopanja. (Vide judikat 24. aprila 1906 praes. 301 I. B. št. 175.)
Naloga likvidacijskega odbora in ravno tako naloga upniškega odbora v konkurzu je zelo omejena in v okvir po zakonu določenega delokroga teh odborov gotovo ne spada sklepanje poravnave, tako da se morajo morebitni dogovori teh odborov o končni iinalizaciji smatrati edinole za nekaka neobvezna pripravljalna pogajanja.
Likvidacijski odbor je gotovo v prvi vrsti poklican, da pripravlja tla za racijonalno končanje poravnalnim potom, ali vsa njegova prizadevanja se morejo omejiti na nasvetovanja in na poduk
19*
292
K likvidaciji zadrug z neomejeno zavezo
prizadetim. Likvidacijskemu odboru niso na razpolago proti paso-meznim zadružnikom nobena sredstva, s katerimi bi jih mogel pri-silii k izpolnitvi kake poravnave, in vsa njegova moč se omeji po pravomočnosti razdelilnega načrta na povsem nepraktično reparti-cijsko postopanje.
Ker nima likvidacijski odbor konečno prav nobenega sredstva, da bi po končanem konkurzu preprečil samostojno izvršilno postopanje posameznih upnikov (eventualne obljube upniškega odbora v konkurzu napram likvidicajskemu odboru, da se odpovedo upniki samostojnemu izvršilnemu postopanju v zmislu § 60. leg. cit., ne vežejo posameznih upnikov, ker ne spada taka obljuba v delokrog upniškega odbora), se mora priti do zaključka, da likvidacijski odbor ni oni organ, kateremu bi bilo sploh mogoče zadevo uspešno končati.
Končanje tako zamotane zadeve, v kateri se križajo koristi več sto udeležencev, je le tedaj mogoča, ako se ustvari instanca, pri kateri so podani pogoji neobhodno potrebne koncentracije in preglednosti cele zadeve in katera ima povrh še ona pravna sredstva in ono moč, da more svoje sklepe uspešno uveljavljati tudi proti volji posameznika, ki se upira sklepu večine.
Vsa moč in vse pravice pri zadrugi z n. z. zapali v konkurz, so podane vsled določila § 60. cit. zak. upnikom, dočim imajo zadružniki ter njih organ, likvidacijski odbor skoraj edinole dolžnosti.
Ni se torej čuditi, da so praktiki zasnovali misel, to moč koncentrirati in da so (in sicer uspešno v slučaju »Spar- und Vorschuss-kasse in Nussdorf) s pomočjo te koncentrirane moči upnikov, pomagali ravnotako upnikom, kakor zadružnikom, ki so jih obvarovali pogubnega postopanja v zmislu citiranega zakona.
Naslednja izvajanja te študije, ki se ozirajo predvsem na dogodke na slovenskem denarnem trgu, torej niso rezultat edinole teoretičnega razmotrivanja predmetnega vprašanja, marveč se opirajo na izkušnje praktikov, ki so to vprašanje o priliki zgoraj omenjenega praktičnega slučaja po najrazličnejših poskusih v zado-voljnost vseh intersentov ugodno rešili.
Pri vsaki v konkurz zapali zadrugi je, kakor dokazuje praksa, največji del terjatve proti zadrugi v rokah manjšega števila upnikov. Ti večji upniki so navadno ali zelo bogati zasebniki ali pa denarni zavodi.
K likvidaciji zadrug z neomejeno zavezo.
293
Ti večji upniki se združijo v poseben k o n-sorjicili, juristično osebo, kateremu konsorciju odstopijo vse svoje terjatve.
Naloga tega konsorcija, ki se mora ustanoviti že dlje časa pred sklepom konkurza, meri naj v prvi vrsti na to, da pridobiva cesij-skim potom vse terjatve ostalih upnikov. Ako so v konsorciju združeni upniki sami trdni, zlasti ako so denarni zavodi, se terjatve manjših upnikov najložje na ta način pridobe za konzorcij, da poveri konsorcij to nalogo posebnemu denarnemu zavodu, kateremu jamčijo za eventualno izgubo do gotovega zneska v konsorciju združeni upniki.
Ta denarni zavod izplača manjšim upnikom za njih terjatve vnaprej določeno, kapitalni zmožnosti zadružnikov in stroškom, izgubi obresti i. t. d. primerno maksimalno vsoto in ni dvomiti, da se omenjenemu zavodu v kratkem, zlasti ako traja konkurz dlje časa, posreči si pridobiti skoraj vse terjatve manjših upnikov.
Šele tedaj, ko se je koncentracija terjatev v posesti konsorcija posrečila, se naj konkurz čim preje zaključi.
Po zaključenju konkurza se naj primanjkljaj, oziroma ostanek terjatev, ki so združene pri edinem opniku, t. j. pri konsorciju vkupno zastavno-pravno zavarujejo.
Glavna naloga konsorcija je potem ta, da razdeli primanjkljaj na posamezne zadružnike, in sicer pravično, t. j. primerno gospodarski zmožnosti posameznega zadružnika (individualna razdelitev).
Konsorcij pa mora že od vsega početka od svoje koncentrirane terjatve nekaj popustiti in primanjkljaj, za katerega jamčijo vsi zadružniki, se torej že na na ta način izdatno zmanjša. Nadalje pa tudi ni prezreti, da se je celotni primanjkljaj že o priliki koncentracije terjatev vseh upnikov nekoliko zmanjšal, kajti kakor povedano se manjšim upnikom ne izplača nominalna vrednost njihovih terjatev, ampak samo primerna kvota, in ravnotako samo ob sebi je razumljivo, da se od zadružnikov s strani konsorcija ne sme več izterjati za te terjatve, kakor je konsorcij, upoštevajoč obresti sam plačal za te terjatve.
Najtežavnejše delo konsorcija obstoji potem v razdelitvi tako zmanjšanega primanjkljaja na posamezne zadružnike. Absolutno pravično se primanjkljaj seveda ne da razdeliti, pač pa se ustvarjajo lahko opreznosti, ki utegnejo od vsega početka preprečiti vsako
294
K likvidaciji zadrug z neomejeno zavezo.
nepotrebno krivičnost in ki zajamčijo, da se s strani konsorcija vsaj skuša doseči čim največja pravičnost razdelitve.
Taka kautela bi obstajala v prvi vrsti v tem, da izvolijo upniki kakor tudi zadružniki nekako cenilno komisijo povsem neodvisnih, na stvari neinteresiranih oseb, ki naj ugotovijo skupno s konsorcijem po temeljitem premotrivanju premoženjskih razmer zadružnikov, koliko da naj vsak zadružnik prispeva k primanjkljaju.
Razdelitev primanjkljaja, oziroma ugotovitev prispevka bi se morala vršiti po gotovem ključu in bi se zlasti moral upoštevati dohodninski davek, ki ga plača posamni zadružnik.
Nadaljna kautela bi bila tudi ta, da konsor-cij ne izključi intereresirane javnosti in da se vršijo seje in sklepi o razdelitvi javno, tako da se že od vsega spočetka izloči vsako sumničenje o kaki krivični razdelitvi deficita, oziroma določitvi prispevka.
Po določitvi prispevka posameznega zadružnika se zadružnik pozove, naj prostovoljno prispeva določeni znesek. Ako se zadružnik ne odzove opominu, potem ima konsorcij dovolj sredstev, da ga prisili izvršilnim potom k plačilu, kajti konsorcij, kot edini upnik je upravičen k izvršbi v zmislu § 60. in sled. cit. zak.
Zadružnikom, ki se protivijo volji konsorcija in sklepu cenilne komisije pa se že z ozirom na ostale zadružnike in že z ozirom na neobhodno potrebno disciplino ne sme prizanašati; proti takim se mora strogo postopati in pri njih se mora skušati izvršilnim potom izterjati, kolikor se da. Ako se takim zadružnikom v primernem poduku predoči, da ga more konsorcij glede celega primanjkljaja (izvršilnim potom preganjati in ga tako popolnoma uničiti, tedaj bo prišel menda vsak zadružnik še pravočasno do spoznanja, da je boljše da plača od konsorcija določeni prispevek, kakor da dopusti izvršbo glede celega primanjkljaja.
S strogostjo pa se mora v postopanju konsorcija tudi združiti neobhodno potrebno upoštevanje plačilne zmožnosti posameznega zadružnika. Prispevek se naj plača proti primernemu zavarovanju in proti obrestovanju v primernih obrokih; proti zadružnikom, ki kažejo resno voljo k plačilu, se naj postopa popustljivo itd.
S tem, da izterja konsorcij primanjkljaj, pa naloga konsorcija še ni izčrpana; konsorcij mora tudi še v interesu zadružnikov in javnosti preprečiti morebitne regresne pravde med posameznimi zadružniki.
Načrt hrvaškega civilnega pravdnega reda.
295
Te regresne pravde pa se preprečijo na ta način, da zahteva konsorcij istočasno s plačilom od cenilne komisije določenega prispevka, da odstopi zadružnik svoje regresne pravice konsorciju in da vztraja pri tej zahtevi s pripombo, da bi se v nasprotnem slučaju ne mogel zadovoljiti s plačilom prispevka, marveč da bi v tem slučaju skušal izterjati ves primanjkljaj pri dotičnem zadružniku.
Ako se v tem oziru dosledno in strogo postopa, se bo menda vsak zadružnik odločil k cesiji svojih regresnih pravic.
Preostaja le še vprašanje, če ne padejo zadružniki pri tem načinu finalizacije v konkurz zapadle zadruge z n. z. iz Scile v Ka-ribdo, in če se ne izročijo zadružniki upnikom sami na milost in nemilost, kakor v primeru postopanja v zmislu cit. zak.
Na prvi pogled bi bilo morda temu vprašanju pritriditi; ako se pa upošteva, da je finalizacija s pomočjo konsorcija vsled koncentracije dela cenejša in razdelitev prispevka na posameznega zadružnika pravičnejša, ako se uvažuje, da prepreči ta način finalizacije po končanem konkurzu takojšnjo izvršilno postopanje posameznih upnikov in da omogoči plačilni zmožnosti posameznega zadružnika primerno, neprenagljeno izterjanje prispevka — tedaj se bo moralo — kakor se je to že v praksi izkazalo — priznati, da je označeni način finalizacije z ozirom na današnje razmere na denarnem trgu vsaj upoštevanja in natančnejšega razmotrivanja vreden.
Načrt hrvaškega civilnega pravdnega
reda.
V naše prijetno iznenadenje je izšel pred kratkim kot priloga »Mjesečniku« »Izvestiteljev načrt osnove zakona o sudskom po-stupku u gradjanskim pravnim sporovima (gradj. parnični po-stupnik«.)
Kot star procesualist sem se takoj vrgel z vso vnemo na to, za našo sosedo epohalno delo, a žalibog moram premotrivanje prekiniti, ker me kliče — zvančno putovanje. Ko se povrnem in če mi bode le količkaj časa na razpolago, se hočem obširneje baviti na
Spisal c. kr. višji sodni svetnik Ivan Kavčnik.
296
Načrt hrvaškega civilnega pravdnega reda.
obče in po posameznih delih s tem zakonodajskim fenomenom na našem jugu. Za sedaj le to-le.
Del, ki obsega določbe sodnega opravilnika (J. N.) je, kakor se izvaja v motivih, povzet po večini iz novega ogrskega zakona, civilni pravni red sam pa ponajveč iz našega zakona. Kar se tiče poslednjega, je uporabljen tudi že naš načrt zakona o razbremenitvi sodišč. Pogrešam pa nekaj. Zakaj se sprejema zgol v našem civilnem pravnem redu vzakonjeni materijal in ne tudi dopolnilne odločbe najvišjega sodišča ter razni ukazi justičnega ministrstva?
Znano je, koliko je nastalo pri nas kontroverz takoj ko se je zakon razglasil — in tudi že preje — in kako opravičene so bile nekatere graje. Justična uprava jih je morala sama priznati in pomagala si je ob eni strani s tem, da je poklicala na pomoč vrhovno sodišče, ki je potem odpravilo mnogo dvomljivosti in pomanjkljivosti s svojimi judikati, deloma pa s tem, da je sama izdala nebroj ukazov in naredb o uporabi novih zakonov. Spominjam tu le na predpise o zamudni sodbi. In vendar so v »načrtu« povzeti zgol dotični paragrafi našega civ. prav. reda.
In naš »dejanski stan« (»presudne činjenice« § 495. št. 4 načrta) je tudi prevzet. Svetoval bi odločujočim faktorjem, da vprašajo pri našem justičnem ministrstvu, v katerem stadiju se sedaj nahaja pri nas to vprašanje. Toliko vem gotovo, da se je pred leti proučevalo o odpravi dejanskega stanu.
Po mojih mislih je dejanski stan — nu recimo slepič v organizmu civilnega procesa. Prav nobene resne organične funkcije nima, pa muči do živega in tira v obup ubogo paro prvostopnih sodnikov.
Potem prizivno postopanje. Prepričan sem, da se bodete bridko kesali, ako prevzamete to poglavje našega civ. pr. reda tako nekritično, kakor se to predlaga v načrtu.
Odbor društva »Pravnik« me je povabil, da bi prihodnjo zimo napravil predavanje o prizivnem postopanju. Upam, da mi bo mogoče odzvati se temu vabilu.
Potem nam bo dana prilika, da se z vsakim posameznim delom mehanizma prizivnega postopka ponatanko bavimo in upamo, da se bo tudi za načrt hrv. civ. pravdnega reda našel marsikak koristen nasvet. Povedal pa bi že danes rad to-le.
Nikarte ne bodite sužnji principa nedopustnosti novot, kakor smo mi. Ta okrutnež zahteva pri nas na resnici in pravici toliko
Načrt hrvaškega civilnega pravdnega reda.
297
•žrtev, da bi ga mogli nasvetovati le našim najhušim sovražnikom, ne pa sobratom.
Pravdni postopek bodi socijalen. Socijalno pa ni, če se pravu neuki stranki, ki na prvi stopinji ni bila zastopana po odvetniku, odvzame vsaka možnost, uveljaviti šele pozneje stvari, ki se pokažejo kot za rešitev pravde važne. Drugače je, če ima stranka odvetnika že na prvi stopinji. Tu se pač more in sme po vsej pravici pritisniti na strokovnjaka, ki živi od pravnega zastopanja, da takoj navede vse, kar je njegovemu zastopancu v korist. Če tega ne stori, potem naj se le med sabo pomenita — stranka in on —, kdo je kriv. Naj se nikar ne ugovarja, da je sodnik primoran zastopati stranko, ki nima odvetnika. To prvič ni res, ker naloženo mu formalno in materijalno vodstvo po judikaturi vrhovnega sodišča ne sega tako daleč, da bi sodnik moral izpraševati stranko po vsakojakih ugovorih. Pa če bi tudi bilo res, bi to nikakor ne bilo ekvivalentno z zastopanjem po odvetniku. Le-ta ima čas, da si stranko povabi k sebi v pisarno in se z njo natančno informira. Sodnik si subtilne informacije ne more pridobiti, ker je vse kaj drugega, če se odvetnik in klijent med saboj razgovarjata o stvari in napravita bojni načrt, kakor pa če mora stranka v teku razprave v navzočnosti nasprotnika in morebitnega njegovega strokovnega zastopnika podajati odgovore in samostojne navedbe. Tudi se ne more tako zaupno obrniti na sodnika, kakor do najetega posvetovalca. Misliti mora na to, da v prvi vrsti nima pred sabo svojega zastopnika, ampak sodnika, ki bo tudi sodil o resnicoljubnosti. To pa povzročuje ženiranost in tesnosrčnost pred sodnikom.
Po mojih mislih je treba najti način, da stranke, ki na prvi stopinji niso bile zastopane po odvetniku, v prizivnem postopanju od novih navedb ne bodo povsem prekludirane.
Najbolj mučno za prizivnega sodnika je, ko vidi da bi priziva-telj, ki si najame odvetnika šele za prizivno postopanje, zmagal, če bi bil navel na prvi stopinji, kar skuša sedaj zaman uveljavljati na pri-zivni instanci. In žalibog taki slučaji niso redki.
298
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Iz pravosodne prakse.
A. Civilno pravo.
a) 1. §§ 351, 320 o. d. z. Ako naredi lastnik samolastno na svojem zemljišču napravo, da bi ž njo drugega, ki ima tam služnostno pravico, oviral v izvrševanju te pravice in slednji, ne da bi pravočasno tožil, to napravo po preteku 30. dni samolastno zopet odstrani, gre lastniku zemljišča, če prav ga je smatrati prvotno za nepristnega posestnika, pravica postavnega posestnega varstva.
2. Vprašanje, se je-li motenje posesti izvršilo v mali ali veliki meri, ne odločuje; zadošča dejstvo motenja posesti brez ozira na njegovo
razsežnost.
3. Zastopniški stroški iz Ljubljane v Mokronog.
Sklep vrhovnega sodišča z dne 12. avgusta 1913 opr. št. R VI. 256/13-1, v zvezi s sklepom okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 26. junija 1913 opr. št. R 101/13-1.
Iz dejanskega stanu:
Posestnik A je vložil proti posestnici B tožbo radi motenja po-, sesti. V tožbi je trdil A, da je letošnje leto meseca marca izkopala toženka B samolastno na parceli, ki je izključno njegova last, in na kateri nima toženka nobene kakoršnekoli si bodi pravice, jarek za odvajanje vode; da je on (A) na Veliko soboto 1. I., to je dne 22. marca, ta jarek na lastno pest zasul ter da je toženka dne 24. aprila t. 1. jarek zopet, in sicer brez njegovega dovoljenja, izkopala. Vsled tega zahteva A končni sklep, s katerim se ugotovi motenje posesti od strani toženke B ter se ji naroči, da izkopani jarek zasuje, postavi vse v prejšnji stan, se vzdrži vsakega poseganja v njegovo parcelo ter plača stroške.
Pri razpravi pred prvim sodiščem se je dognalo, da toženka jarka ni izkopala letošnje leto meseca marca, ampak že leta 1912. približno ob tem času. Prvo sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožitelj toženki že leta 1912., predno je slednja jarek izkopala, ob priliki neke občinske komisije izrecno dovolil, da izkoplje jarek za odvajanje vode na njegovi parceli, in sicer tako, »da bo mogel čez voziti«.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
299
Prvo sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da je toženka z dovoljenjem tožiteljevem zadobila naslov za posest pravice izkopavanja jarka in odvajanje vode, dejanje za pridobitev te pravice pa s tem izvršila, da je jarek izkopala, in se nahaja torej v zadnji posesti te pravice, ter ni mogla radi tega tožitelja v njegovi posesti motiti.
Proti temu končnemu sklepu rekurz tožiteljev na c. kr. okrožno sodišče v Novem mestu.
Rekurzno sodišče je rukurzu ugodilo s sledečo utemeljitvijo:
»Ker je svet, na katerem je toženka izkopala jarek, kakor je to že prvi sodnik ugotovil, izključna last tožnika, in je toženka, kakor je to tudi že prvi sodnik ugotovil, od tožnika zasuti jarek še-le dne 24. aprila 1913 zopet izkopala, ne da bi radi tožnikovega dejanja dne 24. marca 1913 v § 454 c. pr. r. določeni dobi vložila tožbo radi motenja posesti v zmislu § 339, oziroma 346 o. d. z., bilo je vpošte-vati določbe §§ 351 in 320 o. d. z.
V zmislu § 351 o. d. z. izgubila je toženka zatrjevano posest pravice, imeti na tožnikovi parceli jarek, in s tem, da je še-le dne 24. aprila t. 1. izkopala novi jarek na istem kraju, ni mogla nadaljevati svoje zatrjevane posestne pravice, ker je ista že ugasnila.
če je toženka čakala 33 dni in potem zopet nanovo jarek izkopala, gre tožniku, ker je v navedenem času že postal zadnji faktični posestnik, brez ozira na kake prejšnje pravice toženke postavno varstvo do posesti in je postopanje toženke, ki je posest svoje zatrjevane pravice že izgubila, označiti za popolnoma samolastno (§ 320 o. d. z.). Če ni imela več posesti, tudi ni imela ničesar več iskati na tožnikovi parceli in je bil tožnik radi samolastnega postopanja toženke k tožbi upravičen.
Je toženka mnenja, da ji pristoja glede na dogovor iz leta 1912. kak pravni naslov do prepirne pravice, prosto ji je vložiti tožbo na priznanje dotične (služnostne) pravice.«
Proti sklepu rekurznega sodišča revizijski rekurz toženke na vrhovno sodišče.
Vrhovno sodišče je revizijski rekurz toženke zavrnilo s sledečo utemeljitvijo:
Če se tudi vzame domneva prvega sodnika za podlago, češ,  tožitelj  je   dovolil   lansko  leto   nasprotnici,   da  sme   na
300
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
njegovi parceli toliko izkopati, da bode mogel on neovirano čez voziti, in ako se celo popolnoma prezre čas, kedaj je tožitelj do takrat obstoječi jarek zopet zagrnil, označuje se postopanje toženke dne 24. aprila t. 1. še vedno kot samolastno motenje tožiteljevega zadnjega posestnega stanja. To že radi tega, ker se je moglo glasom izida lokalnega ogleda pri položaju, kakor ga je vstvarila toženka, celo prazen voz le s posebno pripomočjo spraviti čez jarek, katerega je izkopala toženka, in je le ugotovljeno, da ta jarek ne tvori nikake »velike« ovire. Večja ali manjša stopnja oviran ja pa ne more priti v pošte v, ker o tem ni spora, da je tožitelj tam vozil vedno neovirano. Vsaka stopnja oviranja tožitelj a pri izkoriščanju njegovega zemljišča v tej smeri   znači   torej   poseganje v njegovo posest.
Vrhu tega se sme v zmislu § 344. o. d. z. nasilnost le tedaj, če bi prišla sodnijska pomoč prepozno, zavrniti s primerno nasilnostjo; ničesar ne govori za to, da bi toženki ne bilo mogoče se braniti uspešno proti tožitelju na način, omenjen v § 339. o. d. z., v teku roka, katerega je imela na razpolago.
Tudi glede stroškov je revizijski rekurz neutemeljen, ker je Mokronog pri obstoječih železniških zvezah lažje doseči iz Ljubljane ko pa iz Novega mesta in torej pritegnitev odvetnika iz prvega mesta ni mogla stroškov razprave povečati.
Dr. J. Pučnik.
b) Sodna položba varovanskih vrednot v poštno-hranilnetn uradu je dopustna po zakonu od 15. septembra 1909 štev. 198 drž. zak., a ni obvezna za stranke.
Mati in varuhinja je izročila vrednostne papirje za svoja mladoletna otroka okrajnemu sodišču s predlogom, da jih kot dedščino po očetu hrani in upravlja davčni in založni urad okrajnega sodišča. Sodišče je sprejelo vrednostne papirje, v zadevnem sklepu pa izreklo, da bode odredilo po pravomočnosti sklepa prenos v hrambo in upravo poštno-hranilnega urada na Dunaju.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
301
Sodišče ni ugodilo predočitvi varuhinje ter navaja v zadevnem sklepu to-le:
Pred veljavnostjo zakona od 15. sept. 1909 št. 198 drž. zak. o naložitvi varovanskega in skrbstvenega denarja v poštni hranilnici je bilo reševati vprašanje o blagajniškem ravnanju varovanske in depozitne imovine zgol po navodilu, izdanem z naredbo pravosodnega in finančnega ministrstva od 16. novembra 1850 št. 448 drž. zak., pa tudi po naredbah, ki so bile izdane pozneje. Navedeni zakon ni razveljavil teh predpisov, še manj pa sili ali nalaga sodišču ali strankam dolžnost, da nalagajo imovinske mase v poštni hranilnici. O tem ni govora z ozirom na določni zakoniti ukaz. Enako jasno pa kažeta besedilo in zmisel navedenega zakona, da je moči tudi na drug način nalagati in hraniti imovino in da je poštna hranilnica torej enakovrstna z davčnimi uradi, katerim sta naložena prevzem in hramba depozitnih mas. Razmerje med davčnimi kot založnimi radi in poštno hranilnico se sme pojmiti tako, da je poštna hranilnica prevzela sedaj takorekoč posle založnega urada poleg davkarije in da 'ne gre nobenemu teh uradov prednost pred drugim, ker je državno jamstvo za varno brambo enako v enem kakor drugem uradu. To je treba upoštevati pri rešitvi vprašanja, je-li hramba vrednostnih papirjev dopustna v poštni hranilnici zoper voljo strank.
Sodnik se mora držati v varstvenih in skrbstvenih stvareh vobče strankinih predlogov. S tem pa ni rečeno, da mora vselej slepo izpolniti želje in predloge varuhov in odločiti zoper svoje boljše prepričanje v nasprotju s svojo dolžnostjo, da varuje ter ščiti vselej in v vsakem položaju koristi oseb, izročenih mu v skrb. Za tako nasprotje gre tukaj.
Hramba vrednostnih papirjev v davčnem kot založnem uradu, kakor jo predlaga varuhinja, ni v korist varovancema. Eden njih je v 6., drugi v 10. letu. Domnevati je, da bodo vrednostni papirji ležali, kakor običajno, v sodni hrambi čez 10 let. Po predpisu cesarske naredbe od 26. januarja 1853 št. 18 drž. zak. in od 12. septembra 1858 št. 151 drž. zakona, je plačati za lOletno hranilno dobo 1% hranilnine, to je pri 14.400 K vsekakor precejšnja vsota 114 K.
Dokaj manjši so stroški pri poštni hranilnici. Predmetne vrednote so avstrijski državni papirji. Po zmislu naredbe pravosodnega ministrstva od 9. junija 1911 št. 30 nar. p. m., je plačati od takih vrednostnih papirjev enkratno upravnino (provizijo) 2%0 brez ozira
302
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
na hranilno dobo, če jih hrani in upravlja poštna hranilnica. Uprav-nine bi bilo torej od 14.400 K le 28 K.
2e prihranitev skoraj 100 K na stroških je tako važno dejstvo, da ga mora sirotinski sodnik upoštevati.
Korist za varovanca je torej jasna. 2e iz tega razloga je bilo odločiti proti volji stranke, oziroma varuhinje, da se nalože navedeni državni papirji v poštni hranilnici, ne glede na olajšave, ki jih daje hramba vrednostnih papirjev v poštni hranilnici in ki so bistveno te, da se vrši vnovčenje zapadlih kuponov in pripiše skupilo za kupone hranilni vlogi ali pa pošlje upravičenemu prejemniku brez stroškov ter stranki ni plačati ne kolkovine ne poštnine.
Rekurzu varuhinje rekurzno sodišče ni ugodilo. Svoj sklep utemeljuje tako:
Materijalno-pravni predpis § 229 o. d. z. o hrambi vrednostnih papirjev določa, da jih je imeti v sodniški hrambi.
Temeljem pooblastila, prejetega s cesarskim sklepom od 28. junija 1850 in vsled cesarskega sklepa od 19. julija 1849, ki je odobril, da prevzemo in hranijo davčni uradi sodne depozite, je naredba pravosodnega in finančnega ministrstva od 16. novembra 1850 št. 448 drž. zak. naložila davčnim uradom prevzem, hrambo in blagajniško ravnanje z depozitno, sirotinsko in zapuščinsko imovino, odkazano jim od sodišč.
Zakon od 15. septembra 1909 št. 198 drž. zak., naredba pravosodnega, trgovinskega in finančnega ministrstva od 2. decembra 1909 št. 199 drž. zak. in naredba pravosodnega ministrstva od 9. junija 1911 št. 30 nar. p. m. pa dopuščajo in urejajo ne le naložitev varovanskega denarja, — kar tukaj ne pride v poštev — ampak tudi hrambo varovanskih vrednostnih papirjev v c. kr. poštni hranilnici.
Iz tega se sme sklepati, da ustreza hramba vrednostnih papirjev v poštni hranilnici materijalnopravnemu predpisu § 299. o. d. z., ker se opira na zakonito določilo, ki je razveljavilo deloma ministrsko naredbo od 16. novembra 1850 št. 448 drž. zak. Sodna naredba, ki ukazuje to vrsto hrambe, ne krati torej strankinih pravic do sodne hrambe ali drugih pametnih koristi tem manje, ker je tudi poklad v poštni hranilnici podvržen razpolaganju varstvenega sodišča, ki torej hrani in upravlja vrednostne papirje; le blagajnični urad, ki hrani poklad, je drug zaradi administrativne primernosti.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
303
Končno bodi omenjeno, da so združene s hrambo v poštni hranilnici za stranko zgol koristi; udobni promet, bankovno nadzorstvo žrebanja pod poroštvom, ki zadene sicer zakonitega zastopnika, in neznatne pristojbine, — tako, da se ne more govoriti o škodi za stranko in ni povoda za pritožbo.
Vrhovno sodišče je ugodilo revizijskemu rekurzu z odločbo od 4. junija 1913 opr. št. R VI 184/13 in je razveljavilo prvosodni sklep.
R a z 1 o g L
Glasom naredbe pravosodnega in finančnega ministrstva od 16. novembra 1850 št. 448 drž. zak., izdane temeljem cesarskega pooblastila od 19. julija 1849, morajo davčni in založni uradi prevzemati in hraniti sirotinske in zapuščinske denarje in vrednostne papirje. Rekurzno sodišče je v pravni zmoti, če domneva, da je zakon od 15. septembra !909 št. 198 drž. zak. zgornjo naredbo razveljavil v tem zmislu, da se morajo hraniti odslej v zakonu navedeni vrednostni papirji v poštni hranilnici na Dunaju. Take prisilne odredbe zakon ne obsega. Zakon hoče zgol to, da morejo stranke izročati vrednostne papirje v hrambo in upravo poštni hranilnici na Dunaju, ker nudi hramba in uprava po poštni hranilnici, kakor poudarja v 3. odstavku naredba pravosodnega ministrstva od 3. januarja 1911 št. 2 nar. p. m. to korist, da dobi upravičeni prejemnik mesto kuponov iz založnega urada izkupilo za kupone v gotovini po pošti.
Iz sedanjih zakonitih predpisov se sme torej le to sklepati, da je dopusten en kakor drug način hrambe in da je stranki prepuščena določitev, katera vrsta hrambe naj velja.
Po § 188. o. d. z. je varuh tisti organ, ki določa način hrambe varovanske imovine, ker spada zadevna določitev v oskrbovanje imovine. To stališče izraža vrhu tega tudi odstavek 3. ministrske odredbe z dne 3. januarja 1911 št. 2 nar. p. m.
Tukaj je mati in varuhinja ml. otrok predlagala hrambo vrednostnih papirjev, ki spadajo v varovansko maso, pri c. kr. davčnem kot založnem uradu, zato je kršen zakon, ker se je odredila hramba proti predlogu v poštni hranilnici na Dunaju.
B. B.
Glej bistveno enako odločbo glede užitkovnih oziroma nado-mestbenih skladov od 22. januarja 1913 opr. štev. R VI 20/13 v letošnjem ,.Pravniku" stran 75.
304
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
c) Povrnitev škode v zmislu § 2 zakona z dne 27. aprila 1896 št. 70. drž. zak. — Kupčija s srečkami na obroke.
Tožnik je kupil dne 16. marca 1910 od tožene bančne firme po njenem potniku, oziroma zastopniku tri srečke skupaj za 914 K proti odplačilu kupnine v mesečnih obrokih po 8 K, 6 K in 10 K. Srečke so ostale v posesti tožene firme. Na račun je tožnik odplačal v celem 542 kron 50 h, nakar je zaostal z mesečnimi obroki. Tožena firma je na to v zmislu § 2, zakona z dne 27. aprila 1896 št. 70 drž. zakona, odstopila od pogodbe, katero pravico si je bila pridržala pri sklepu pogodbe ter mu poslala račun, glasom katerega si je odtegnila te-le zneske: 1. za kurzne diference pri nakupovanju in prodaji srečk  K 109-75
2. za kolke................. » 6-88
3 za obresti od glavnice............ » 110-14
4. za prometni davek............  • » 3-30
5. za izplačano provizijo............ » 72-—
6. za poštnine................ » 3*—
7. za seznam o žrebanju............ » 5-80
8. za tiskovine     ............... » t"—
9. za položnice in pristojbine c. kr. poštne hranilnice  .  . » 1-20
10. za režijske prispevke............. » 80-—
11. za zavarovalnino.............. » 24-—
Skupaj torej   ... K 417-57
Priznala pa je toženka v zmislu cit. zakonove določbe obresti od posameznih vplačanih obrokov v skupnem znesku 67 K 32 h ter vpisala tožniku v dobro 191 K 45 h.
Tožnik je zahteval vrnitev vseh vplačanih zneskov z zakonitimi 5% obrestmi vred od posameznih obrokov ter priznal toženki le gotove izdatke za kolke v znesku 6 K 88 h.
C. kr. okrajno sodišče v Brnu (znak C III 408/13) je obsodilo toženo firmo, da je dolžna plačati tožniku znesek 191 K 45 h; glede ostalega zneska 251 K 05 h je pa tožbeni zahtevek s stroški zavrnilo.
Razlogi.
V zmislu § 2. cit. zakona mora prodajalec, ki si je za slučaj, ako bi kupec ne izpolnil svojih obveznosti, pridržal pravico, da sme od
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
305
pogodbe odstopiti, in če se je posluži, vrniti kupcu sprejet nadavek in vplačane obroke z zakonitimi obrestmi; kupec pa mora po slučajnih okolščinah prodajalcu povrniti škodo, ki bi mu morebiti vsled tega nastala. Z ozirom na to in na izpoved bančnega zvedenca smatra sodišče, da je tožena firma zakonito upravičena odtegniti si zgoraj navedne zneske za škodo, katera ji je vsled odstopa od pogodbe nastala.
Prizivnosodišče je — z ozirom na besedilo zakona (§§ 2 in 11), da ima prodjalec, če je odstopil od pogodbe in izpolnil napram kupcu svoje obveznosti, pravico do »povrnitve škode«, oziroma »do primerne odškodbe« — prvo sodbo potrdilo in izreklo, da so navedene postavke, katere si je tožena firma odtegnila, zanjo pravi izdatki ali vsaj, kakor kurzne diference, resnične vrednostne znižbe in znači to za njo efektivno škodo, ne pa izgubo na dobičku.
Tudi vrhovno sodišče je potrdilo z odločbo z dne 18. junija 1913 opr. št. Rv III 301/13-1, prvo sodbo. Nasproti tožnikovi trditvi, da ni imel od srečk, ki so ostale v lasti tožene firme, nikake koristi, ampak edino le firma sama. je vrhovno sodišče mnenja, da je iimel edino le tožnik korist od srečk. Ta je imel ob točnem vplačevanju obrokov pravico do morebitnih dobitkov in do vsega, kar se pri srečkah utegne smatrati za užitek in značijo vsi od tožene firme odtegnjeni zneski za njo pravo škodo, katero mora trpeti edinole kupec, in je torej njeno postopanje bilo popolnoma upravičeno in v zakonu utemeljeno.
Alojzij Trstenjak.
d) Spor o porabi prostorov, vzetih skupno v najem, je rešiti pravnim
potom.
Zobozdravnika A in B sta imela skupno v najem vzete prostore v svrho izvrševanja zobozdravniške in zobotehnične prakse. Olasom pismenega dogovora so bili v skupni porabi: tehnični atelije, predsoba, kopalna soba, končno čakalnica, dočim sta imela vsak zase operacijske sobe, ležeče na vsako stran skupne čakalnice. Ta razdelitev prostorov je imela to posledico, da so pacijenti enega zobozdravnika prihajali k drugemu in obratno. Razmerje je postalo neznosno, ker sta zdravnika delala vsak na svoj račun in so se množile
20
306
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
medsebojne pritožbe. Oba sta bila prepričana, da je treba drugačne razdelitve prostorov, osobito da se odpravi skupna čakalnica. Zaradi-tega zahteva A, ki plačuje polovico najemnine in režijskih stroškov, da naj mu B prepusti prostore na eni strani stanovanja, sam pa naj jih ima na drugi strani, vsak pa lastno čakalnico. S tem B ni bil zadovoljen in A je predlagal, da odloči o tem okrajno sodišče v izven-spornem postopanju po zmislu § 835. obč. drž. zak.
Prvo sodišče (Ljubljana, znak Nc I 212/13) kakor tudi re-kurzno sodišče sta napotila predlagatelja na redno pravdno pot, ker se predlog opira na § 835. o. d. zak., torej na določila o skupnosti lastnine in drugih stvarnih pravic, dasi gre po navedbah obeh strank za družabno pogodbo v zmislu § 1175 in dr. obč. drž. zak. in za pravico najemnika v zmislu § 1090 in dr. obč. drž. zak.; te pravice pa ni prištevati stvarnim pravicam do stvari, navedenim v §§ 307, 308 obč. drž. zak., marveč je osebna pravica do stvari, ki postane stvarna šele z vknjižbo v zemljiško knjigo. Tega tukaj ni, zato niso uporabna določila XVI poglavja obč. drž. zak., posebno ne § 835. obč. drž. zak. — Odločiti je v prvi vrsti vprašanje, ali je pogodbenik opravičen zahtevati, da se v najem vzeti prostori rabijo odslej drugače, kakor je bilo določeno v pogodbi. To je pravno vprašanje, ki se ne more rešiti v izvenspornem postopanju.
Vrhovno sodišče ni ugodilo izvenrednemu rekurzu A, ker ni pogojev § 16. ces. pat. od 9. avgusta 1854, št. 208 drž. zak. (odločba od 15. j u 1 i j a 1913, o p r. š t. R VI 231/13).
Razlogi.
Po pravilni domnevi rekurznega sodišča meri predlog na to, da bi se rabili v najem vzeti prostori odslej drugače, kakor je bilo določeno v pogodbi. Očitek v revizijskem rekurzu, da se opira izrek rekurznega sodišča na okoliščine, ki po spisih niso utemeljene, je neopravičen, saj pritožnik sam svoj predlog s tem utemeljuje, da se v pogodbi ni dogovorila dosedanja raba najetih prostorov za vse čase, kar se mora le tako umeti, da je način porabe pač določen v pogodbi, da pa pogodba ne veže za vedno. Odločbam nižjih stopinj se more tem manje očitati nezakonitost, ker se stvar tudi sicer in ne glede na pogodbeni dogovor ne more dognati v izvenspornem postopanju.
Dr. J. Žirovnik.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
307
B. Kazensko pravo.
a)  Zasebni obtožitelj  ni  dolžan povrniti oproščenemu obtožencu gotovih stroškov in škode na zamudi, — torej tudi ne stroškov za predlog na odmero stroškov in za pritožbo zoper prvosodni sklep, ki odklanja odmero (§ 390 odst. 1, kaz. pr. r.).
S sodbo okrajnega sodišča v Komnu je bila oproščena A na obtožbo B radi prestopka zoper varnost časti po § 487 kaz. zak. v zmislu § 259. št. 3 kaz. pr. r. (U 241/9.)
Obtoženka A, ki se je sama zastopala, je nato predlagala sodno odmero stroškov, nastalih vsled kazenskega postopanja. Navedeno okrajno sodišče pa je odklonilo odmero s tem, da obtoženki, ki se je sama zastopala, ne gre povračilo.
Njeni pritožbi zoper ta sklep je deželno kot vzklicno sodišče v Trstu (BI 474/9) ugodilo, odmerilo stroške prve stopnje z 8 K 20 h, za pritožbo pa z 9 K 30 h in naložilo plačilo obtožiteljici B. Vzklicno sodišče je sicer poudarjalo, da more oproščena obtoženka zahtevati le povračilo stroškov, navedenih v §§ 381 in 383 kaz pr. r., da torej zasebni obtožiteljici ni treba plačati odškodnine za zamudo in za vožnje, a priznalo je obtoženki 8 K 20 h za predlog na odmero stroškov in 9 K 30 h za pritožbo zoper odklonilni sklep okrajnega sodišča.
Vrhovno sodišče je izreklo v odločbi od 28. j a n u-arja 1913, opr. št. Kr VIII 6/13-4, izdani na ničnostno pritožbo generalne prokurature v obrambo zakona, da je kršen zakon v določilu § 390 kaz. pr. r.
Razlogi.
Odločba vzklicnega sodišča nasprotuje zakonu. Obe sodišči sta soglasno z odločbo kas. dvora zbirka št. 3346 po pravici izrekli, da zasebni obtožitelj ni dolžan povrniti obtožencu gotovih izdatkov in škodo za zamudo o priliki prihoda k sodišču.
Vzklicno sodišče pa je navedena zneska po 8 K 20 h in 9 K 30 h priznalo obtoženki po krivici. Ce obtoženki ne gre povračilo za osebne izdatke, bil je tudi neopravičen predlog za odmero stroškov in naravno tudi ni bilo priznati stroškov za ta predlog. Isto velja o stroških za pritožbo, ki je bila torej tudi neutemeljena.  Glede obeh
20*
308
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
zneskov se ne more trditi, da so nastali vsled postopanja zasebne obtožiteljice (§ 390 odst. 1 kaz. pr. r.), marveč so bili povsem nepotrebni in jih je obtoženka sama povzročila.
b) Pri kaznivih dejanjih, ki so iz storilčeve nemarnosti povzročila nevarnost za življenje, zdravje ali telesno varnost ljudi, prične zastaranje od časa, ko se je nesreča zgodila.
Dne 18. aprila se je udri strop pralnice. Pri tem je zadobila Terezija W. težko telesno poškodbo. Javni obtožitelj je stavil progonski predlog zoper stavbnega mojstra Hermana H. in tesarskega mojstra Jožefa R. radi prestopka po § 335. kaz. zak. Prvi sodnik je ustanovil, da sta se ta dva okrivila v tej smeri, da sta vedela ali vsaj kakor strokovnjaka vedeti morala, da se v danem slučaju za strop pralnice brez primerne prezračevalne priprave ne sme dejati možnikov (Dippelbaume), pa navzlic temu to storila — ali on ju je oprostil; krivo dejanje je bilo končano z momentom, ko je bil strop napravljen, ker je odtlej vsako aktivno delovanje obdolžencev prenehalo in sta pretekli od naprave stropa nekako dve leti, ne da bi bila obdolženca ta čas storila drugo kaznivo dejanje.
Priziv je bil zavrnjen pozivom na razloge prvega sodnika z ozirom na naslednje uvaževanje: Z dejanjem, stoječim pod obtožbo, se je ustvarilo stanje, ki učinkuje nadalje, ne da bi obtoženci pozneje k temu stanju kaj pripomogli; gre torej za nadalje učinkujoči ali de-likt, kojega učinek obstaja naprej (Zustanddelikt), ne pa trpežni delikt (Dauerdelikt), ki zahteva po svojem pojmu še nekako protizakonito delovanje ali vsaj nekako ostajanje v protizakonitem razmerju. Zastaranje počne torej v trenutku, ko se je stanje ustvarilo. Zastaranje tudi ni opovirano, ker škoda iz nezgode ni še popravljena, ker je ta škoda nastala šele po storitvi dejanja, da, šele po zastaranju. Pri presoji glede zastaranja more pa samo ob sebi umevno priti v po-štev le taka škoda, ki je postala že po dejanju eksistentna.
Na ničnostno pritožbo v varstvo zakona generalne prokurature je vrhovni kakor kasacijski dvor z odločbo z dne 14. majnika 1913 opr. št. Kr I 202/13 izrekel, da kr š it a sodbi p r vega in pr i-zivnega sodišča zakon v določbi § 531. kaz. zak.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
309
Razlogi.
Oprostitev obtožencev H. in R. radi baje nastopivšega zastaranja je protizakonita in je sodišče vprašanje glede zastaranja nepravilno rešilo. Ako je sodišče ustanovilo, da sta obtoženca pri uporabi možnikov opustila smotreno ventilacijo in si s tem naložila krivdo, ki se jima mora po § 335. kaz. zak. prišetevati, onda je obstajal pravni interes na tem, da stavba ne spravlja v nevarnosti življenja, zdravja ali telesne varnosti ljudi niti ne po končani stavbi. Krivda obtožencev je bila torej dvojna, na eni strani vsled tega, ker sta kršila svojo dolžnost, da napravita strop tako, da nevarnost ne more nastopiti, na drugi strani pa sta opustila dolžnost, da odstranita od nju povzročeno nevarno stanje. Ta opustitev je trajala tako dolgo, dokler se odstranitev nastale nevarnosti, čeprav je bila možna, ni izvršila, v tem slučaju torej do tedaj, ko se je strop udri. Od sodišča ustanovljena krivda obtožencev je utemeljila torej trpežni de-likt, ki glede na čas, ko se je strop udri in ko se je stavil zasledovalni predlog, še ni zastaral.
Zato je bilo od c. kr. generalne prokurature dvigneni ničnostni pritožbi v varstvo zakona po § 292. kaz. pr. r. ugoditi.
Opomba priobčevalca: Nazor kasacijskega dvora sloni v bistvu na cepitvi dolžnosti stavbenika na dva dela, ki sta v resnici le eno in isto. Po izpolnitvi pogodbe in ko-lavdaciji stavbe nima stavbenik nobene ingerence več na odpravo nedostatkov, dokler mu teh naročnik stavbe ne pove in od njega ne zahteva bodisi jamstva po §§ 922. nasl., bodisi odškodnine po §§ 1295. nasl. obč. drž. zakona. To so pa obveznosti, ki slede po civilnem pravu iz pogodbe, nima pa stavbenik samostojne dolžnosti, da odpravi nevarnost, vsaj nima niti samostojne pravice, dabi končano stavbo pokolavdaciji še kedaj pregledoval ali nadziral. Lastnik bi gotovo in opravičeno odklonil zahtevo stavbenika, da naj mu da prosti dostop do stavbe, češ, da mora odpraviti morebitne nevarnosti. In kedaj naj se neha ta od kasacijskega dvora ustvarjena posebna dolžnost?! — Ne quid nimis! Nazor kasacijskega sodnega dvora je nevzdržljiv; od končane stavbe jamči stavbenik za škodo gotovo le po civilnem zakoniku, ako in koliko zadene njega krivda in ni niti civilno odškodninski zahtevek zastaran. Dr. M. D.
310
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
c) Lov na veverice ni tatvina.
Deželno kakor prizivno sodišče v G. je v dveh slučajih razsodilo, da je vlovitev prostih veveric tatvina. Reklo je, da ne gre za streljanje na veverice samo zase, v kojem pogledu se je obtoženec morda smel sklicevati na neznanje lovskega zakona, ampak za to, da je streljal v namenu, prilastiti si veverice in si jih tudi prilastil, dasi je moral vedeti, da so zanj ptuje blago. Nič ne de, da veverice ne spadajo v zmislu § 2. štajerskega lovskega zakona z dne 21. sept. 1906 med lovne, taksativno naštete živali; brez lastnika le niso, ampak šteti jih je med tiste živali, ki se jih sme po zmislu § 66. lovsk. zak. loviti le s pismenim dovoljenjem lovskega gospodarja.
Na ničnostno pritožbo v varstvo zakona je vrhovni in kasacijski dvor z odločbo z dne 14. majnika 1913, opr. št. Kr VI 79 in 780/13-4 izrekel, da kršita obe razsodbi prizivnega sodišča zakon v določilih §§ 171, 460 kaz. zak.; obe je v celem obsegu razveljavil in oba obtoženca od obtožbe radi prestopka tatvine po § 460. kaz. zak. po § 259. št. 3. kaz. pr. r. oprostil.
Razlogi.
Kazenskopravna zaščita lovske pravice sloni na določbi § 174 II. f veljavnega kaz. zak. v obliki zakona z dne 9. aprila 1910, št. 73 drž. zak. (prej g). Ta paragraf je po svojem besedilu enak § 154. II. f kaz. zakona z dne 3. septembra 1803. S tem določilom se izreka v revirju prosto živeča divjačina ne glede na okolnost, da je v tem stanju prosto stoječa stvar in da ni, predno ni vlovljena ali zadeta, nikako premakljivo blago (§§ 295. in 382. nasl. obč. drž. zak.), za možen predmet tatvine; odtegnitev iz posesti drugega se kaznuje strožje, ako se je izvršila iz ograjenega gozda ali s posebno drznostjo, ali pa od storilca, ki si s tem napravlja takorekoč prosto obrt.& S to pozitivno postavno določbo, ki se znači za razširitev v § 171. kaz. zak. dane opredelbe pojma tatvine, deva se tudi tista tatvina divjačine pod kazen za tatvino, ki ni obremenjena z ravnokar označenimi kvalifikacijskimi okoliščinami. Ta nazor odgovarja § 20. lovskega reda z dne 28. februarja 1786 in justičnemu dvornemu dekretu z dne 7. februarja 1818, št. 1415 zbirka zak. Kaj pa se šteje za divjačino v zmislu § 174. II. f kaz. zak., je bilo preje posneti iz reda za lov in lovske tatove z dne 28. februarja 1786, iz ces. patenta z dne 7. marca 1849, št. 154 (lovski patent), ter se sedaj povzame iz lovskih
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
311
zakonov, veljavnih v posameznih kronovinah, ki vsebujejo one utesnitve vsem članom države glede prosto stoječih reči pristoječe okupacijske pravice, na katere kaže § 382. obč. drž. zak. Po teh lovskih* zakonih in posebno tudi po lovskem zakonu za Štajersko z dne 21. novembra 1906 se smatra v bistvenem soglasju s § 1. reda za lov in lovske tatove z dne 28. februarja 1786 lovska pravica za izključno upravičenost, v pristoječem lovskem ozemlju lovne živali gojiti, zasledovati, ujemati in streljati, kakor tudi prilastiti si te živali in pa njihove morebiti odvržene koristne dele, kakor n. pr. rogovje. Ako pa obstaja izključna okupacijska pravica po teh zakonih le glede lovnih živali, onda se more po določbi § 174. II. f kaz. zak. dana kazenskopravna zaščita raztezati le na lovne živali. Edino lovne živali sme imetnik lova sam streljati, le na lovnih živalih se da učiniti lovska tatvina po neupravičeni prilastitvi. Med te lovne živali pa spadajo veverice prav tako malo na Štajerskem, kot v drugih kronovinah, ki imajo nalik Štajerski novejše lovske zakone. Veverice so nasprotno v § 66. odd. 2. štajerskega lovskega zakona naštete med škodljivimi živalmi, glede kojih je lovljenje, streljanje, prilaščanje, dovoljeno lovskim upravičencem in njihovemu lovskemu varstvenemu osobju brezuvetno, tretjim osebam pa le pod pogojem, da posedujejo pismeno dovoljenje lovskega upravičenca. S tem se nikakor lovska pravica imetnika lova ne razširjuje na te živali, marveč daje se mu edino le v interesu neopoviranega izvrševanja lova policijska zaščita zoper osebe, ki brez njegovega dovoljenja po njegovem revirju love take živali in si jih prilaščajo. To sledi po eni strani iz tega, da je določba § 66. uvrščena med lovsko-policijske določbe in da se more pismeno dovoljenje upravičenca pod pogoji, navedenimi v § 67. odst. 3. lovskega zakona nadomestiti z dovoljenjem političnega okrajnega oblastva, ki ga sme zaupanja vrednim osebam, ima-jočim lovski list, dati po zaslišanju lovskega upravičenca tudi brez njegovega privoljenja, po drugi strani pa tudi iz tega, da se zahteva pismeno dovoljenje, dočim bi moralo zadostovati tudi ustmeno dovoljenje lovskega upravičenca, ako bi šlo tu le za pravico lovskega upravičenca in za vprašanje, ali nasprotno ravnanje utemeljuje tatvino, kajti učin tatvine bi odpal že tedaj, ako se je pripetila odtegnitev z voljo upravičenca.
Ali ima veverica imovinsko vrednost, ali ne, ni odločilne važnosti. Med vrstami živali, naštetimi v § 66., odst. 2., so mimo popol-
312
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
noma brezvrednostnih tudi take, ki jim je radi kožuha pripisovati precejšna vrednost.
Kdor torej ravna glede v § 66., odst. 2. štaj. lovsk. zak. naštetih živalskih vrst zoper tam navedene omejitve, zapade radi prestopka teh določb lovskopolicijski kazni, ki gre po §§ 100 in 107 tega zakona političnim oblastvom, ni pa odgovoren radi tatvine, ser ni nikake •lovne živali, torej nikake divjačine v zmislu § 174. II. i kaz. zak. odtegnil iz posesti lovskega upravičenca.
Zatorej je bilo od c. kr. generalne prokurature dvigncni ničnostni pritožbi v varstvo zakona po § 292. kaz. pr. r. ugoditi in izreči, kakor je v razsodbenem izreku povedano.
Dr. M. D.
d) Pripravljanje peciva, namenjenega za trgovino in promet, v nesnažni pekarni in z zamazanim orodjem, učini prestopek po § 14. odst. 1. zakona o živilih, dasi je imetnik obrta čez dan zaposlen v svoji prodajalni. (Odločba kasacijskega dvora od 15. maja 1913, opr. it. Kr II 184/13-4.)
Sodba okrajnega sodišča v K. je izrekla, da je pek A kriv prestopkov po § 11. št. 4 in § 14. št. 1 zakona o živilih z dne 16. januarja 1896, št. 89 iz leta 1897, ker je vedoma prodajal pokvarjen ržen kruh, ne da bi kupovalci vedeli za to ali določno vedeti morali, dalje ker je malomarno konserviral testo, določeno za trgovino in promet v obliki peciva tako, da bi uživanje peciva utegnilo škodovati človeškemu zdravju. Vzklicno sodišče je oprostilo obtoženca v obeh ozirih; ni verjelo pričevanju P., da je rabil obtoženec pokvarjeno moko za ržen kruh in da je po testu, določenem za pecivo, lazilo premnogo mrčesa, izreklo, da je stvar tržne policije odpraviti nesnažna tla v pekarni in zamazano orodje ter verjelo obtožencu, da mora biti čez dan v prodajalni in prepustiti oskrbovanje pekarije pomočnikom, ki mu ničesar povedali niso o slabi kakovosti moke, vsled česar ga ne zadene ne krivda, ne malomarnost.
S sodbo istega okrajnega sodišča v K. je bil pek A oproščen od obtožbe, da je rabil pekovsko pripravo, določeno za pripravljanje in hrambo živil na način, ki je škodljiv zdravju, dasi mu je moralo to ob dolžni pazljivosti znano biti. Razlogi pravijo, da je nesnaga obtoženčevega orodja sicer utegnila imeti zdravju kvarne posledice,
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
313
da pa ta okoliščina, ki naj jo odpravi tržna policija, ne učini prestopka po zakonu o živilih, ker ni domnevati, da bi bila raba ne. snažnega orodja zdravju v kvar; to dokazuje § 15. navedenega zakona, ki govori o takih snoveh, zdravju škodljivih, zastrupljenih ali ponarejenih, ne pa o nesnagi. Vzklic javnega obtožitelja zoper oprostitev je vzklicno sodišče zavrnilo kot neutemeljen z ozirom na prvosodne razloge.
Vrhovno kot k as a c i j s k o sodišče je izreklo na ničnostno pritožbo generalne prokurature v obrambo zakona, da vse tri oprostilne sodbe ne ustrezajo zakonu.
Prvo navedena sodba vzklicnega sodišča je sicer neizpod-bojna, kolikor ne veruje pričevanju P., pomoten pa je pravni nazor te sodbe, da je zgol stvar tržne policije, odpraviti nesnago v peka-riji in pri orodju in da ne zadene odgovornost obtoženca, ki mora prepuščati oskrbovanje pekarije svojim pomočnikom. Po § 14. št. 1 zakona o živilih zakrivi prestopek, kdor pripravlja živila, določena za trgovino in promet tako, da utegne uživanje škoditi človeškemu zdravju. Če je bilo sodišče prepričano, da je obtoženec pripravljal pecivo v nesnažni pekarni in z zamazanim orodjem, rešiti je moralo nadaljno vprašanje, ali ne učinkuje tako pripravljeno pecivo zdravju v kvar. To vprašanje se mora vsekakor potrditi z ozirom na to, da si more vsakdo po užitku peciva pokvariti zdravje vsaj zaradi gnjusa, ko je zaznal za nagnjusno pripravo peciva. To, da je moral obtoženi biti čez dan v prodajalni, ga ne oprošča nadziranja svoje pekarije. Kot imetnik obrta je dolžan, da vsaj vobče pazi na red, da nadzira delo in odpravi nepriličnosti, za kar ni treba nepretrgane prisotnosti v pekarni. Če temu ni zadostil, je odgovoren za svojo malomarnost. V obrtu obtoženčevem se je torej pripravljalo pecivo, namenjeno za trgovino in promet, na tak način, da je utegnilo škodovati človeškemu zdravju, njega zadene za to krivda zaradi nedo-statnega naziranja obrta v obliki malomarnosti. S tem pa je učinjen prestopek po § 14. št. 1 zakona o živilih in obtoženi bi se moral krivim spoznati ob pravilni uporabi zakona. Dasi je stvar tržne, od-nosno prav obrtne policije, da odpravi v tej obrti vidne nedostat-nosti, je obtoženec vendar odgovoren za kršitev kazenskega zakona.
Pravopomotni ste tudi nadaljni dve oprostilni sodbi. Predvsem ni izreka o tem, ali je obtoženec res rabil najdeno onesnaženo orodje za napravo in hrambo peciva, namenjenega za trgovino in promet
314
Izpred upravnega sodišča.
(§ 270. št. 7 kaz. pr. r.). V tem primeru je obtoženec odgovoren za zdravju kvarno pripravljanje peciva, ker ga zadene vsaj malomarnost, s tem pa je učinjen vsaj prestopek po § 14. št. 1 zakona o živilih. Napačen je dalje pravni nazor obeh sodb, da ni prestopka v zmislu zakona o živilih za to, ker ni domnevati, da je raba nesnažnega orodja vobče zdravju kvarna, kajti zakon ne zahteva, da učinkuje živilo zdravju kvarno sploh, ampak le, da je sposobno kvariti človeško zdravje. Napačen je tudi nazor, da govori § 15. zakona o živilih o zastrupljenih ali ponarejenih snoveh; za to domnevo ni podlage v zakonu.
R-i.
Izpred upravnega sodišča.
Pri predpisu vodarine zadrugi za vodo, dobavljeno iz občinskega vodovoda,  ne  pridejo  vpoštev člani zadruge, niti to, so-li občani
ali ne.
Občina S. ima vodovod. Določila o rabi vodovoda so obsežena v zadevnem sklepu občinskega odbora in v vodovodnem pravilniku, odobrenem od višjih oblastev, ki so tudi prispevale k stroškom za zgradbo vodovoda. Da se obrestuje in odplačuje vodovodni dolg občine in pokrivajo vzdrževalni stroški, plačujejo domačini, to so občani, vodovodne prispevke po določenem ključu. Ekvivalent za plačila imajo v rabi vodovoda za svoje gospodarske namene in eventualno gašenje požara. Za obrtne namene se poraba vode in plačilo prispevka v vsakem primeru posebej določi. Vodo smejo pri javnih izlivkah porabljati tudi neobčani, dasi ne plačujejo vodarine.
V občini je tudi zadružna mlekarna, ki porablja iz vodovoda mnogo, po navedbi pritožbe, do 100 hI vode na dan. Člani zadruge so deloma občani, deloma spadajo v druge občine. Občina je hotela zadrugi predpisati vodarino za porabo vode, a tako, da bi zadela samo tuje občane, ker domačini itak plačujejo za vodovod. Občinski odbor je torej sklenil, da plačajo zunanji člani za vodo, porabljeno v zadružni   mlekarni v njihovo korist, po 30 vinarjev od kubičnega
Izpred upravnega sodišča.
315
metra; sklep je bil naznanjen zadrugi z dostavkom, da naj ona plačuje v občinsko blagajno po sklepu občinskega odbora odpadajočo vodarino.
Pritožbi mlekarske zadruge zoper sklep občinskega odbora je deželni odbor ugodil in izpodbijani sklep razveljavil. Po njegovi odločbi je občina sicer upravičena zahtevati vodarino od zadruge kakor pravne osebe, ki rabi vodo iz občinskega vodovoda, ne sme pa predpisovati porazdelitve vodarine na zadružne člane, ker je to notranja zadeva, ki jo uredi zadruga sama po svojih pravilih.
Pritožbo občine zoper odločbo deželnega odbora je upravno sodišče z razsodbo od 8. maja 1913 št. 4871, kakor neutemeljeno zavrnilo s to-le utemeljitvijo:
Nesporno je, da ima od občine S. zgrajeni vodovod značaj javne občinske naprave. Zato je razmerje med občino kakor lastnico vodovoda in posameznimi odjemalci vode presojati na podlagi norm javnega prava po avtonomni inštančni poti. Tudi se ne zanika dejstvo, ki je izpodbijani odločbi za podlago, da se od mlekarske zadruge porabljena voda iz občinskega vodovoda oddaja neposredno zadrugi, ne pa posameznim njenim članom. Iz tega sledi, da more občina za dobavljeno vodo zahtevati plačilo samo od odjemalca, torej od zadruge. Občina priznava v pritožbi sama, da je ta konstrukcija pravnega razmerja pravilna, opravičuje pa svoj sklep z namenom, da hoče imeti svoje občane od plačevanja vodarine po § '9 obč. reda oproščene. Dosegati ta namen pa ni dopusten po tej poti, ker posamezni člani zadruge osebno niso odjemalci vode iz občinskega vodovoda. Bili bi zavezani k občinski dajatvi, kateri bi ne odgovarjala nobena protidajatev občine. Pri tem stvarnem in pravnem položaju ne pridejo glede vodarine, ki jo mora po zakonu z dne 9. aprila 1873 drž. zak. št. 70, pravilno konstituirana zadruga plačevati za vodo iz občinskega vodovoda, prav nič vpoštev vsako-časni član: te zadruge in torej tudi ne okolnost. so-li občani ali ne-občani.
J. S.
316
Književna poročila.
Književna poročila.
System des Osterreichischen Privatrechtes von dr. Jusef Krainz, aus dessen Nachlasse herausgegeben vom Prof. Dr. L. Pfaff. Vollstandig umgearbeitet von Dr. Armin Ehrenzweig. Fiinfte Auflage. Erster Band: Der allgemeine Teil und das Sachenrecht. Wien, Marz 1913.
Peta izdaja znanega sistema avstr. privatnega prava izpričuje njegovo neizčrpno življensko moč. Seveda provzročajo nova pravna vprašanja, ki silijo na dan, z vsako izdajo večje izpremembe v naukih slovitega našega rojaka in zvabljajo prireditelju izdaje nova izvajanja o novo se ponavljajočih problemih. Prireditelj pete izdaje, profesor Ehrenzweig poudarja, da more uprav pričujočo izdajo imenovati povsem predelano in more prevzeti odgovornost za vso vsebino. Prvič je posegel tudi v sistem in to pri nauku o posesti, uvažujoč sedanje stanje vede. Skrajšal je poglavje o subjektivnih pravicah. Vendar pa je tudi v novi izdaji ostal v pretežnem delu stari „Krainz", o čegar uredbi in vrlinah govoriti bi bilo pač odveč. Izredno skrbna navedba in uporaba najnovejše domače in inozemske civilistične literature in judikature pomlaja kakor pri prejšnjih tudi v tej izdaji .Krainza" vedno znova ter eminitetno povečuje njegovo praktično vrednost. P.
Dr. Gustav Hanausek: Amerikanische Skizzen. Vortrdge gehalten itn Grazer Juristenvereine. Dunaj 1913, Manzova založba. XI -\- 178 str. Pisatelj je bil 2 krat v Ameriki; vsega skupaj sicer le nekaj čez 2 meseca, ali ob svojih zvezah mu je bilo lahko, da je pač vse, kar zanima pravnika, v velikih potezah pregledal. Uvodoma poudarja, da ima zahvaliti tema posetoma odolečo množino misli in vtiskov. Po zimi je na treh večerih o svojih vtiskih predaval, po leti pa je izdal o teh predavanjih naznanjeno knjigo, spopolnjeno še z nekoliko novimi črticami in pa osobito z bogatim kritičnim aparatom, povzetim iz pestre literature o Ameriki.
Hanausek je prav storil, da je to delo priobčil. Brez dvoma so njegove, čeprav tu pa tam skoraj aforistične črtice povsem sposobne, da nepoznavalcem za Anglosase značilnih pravnih institucij podajo sliko, ki baš vsled svoje lapi-darnosti bolj miče in poduči, nego debeli folijanti, ki se dajo le s trudom predelati. Posebna prednost pa gre H a na usekov i m črticam radi tega, ker slone na samostojnem opazovanju pravnika, ki je gledal z očmi avstrijskega jurista. Refleksij je v knjigi malo, pa tudi to je šteti pisatelju v dobro; baš zato se knjiga čita lažje, vpliva pa globočje.
Skice niso nikak sistem, niti se ne na našajo vse na pravo, pa vendar po ogromni večini. Pisatelj jih je razvrstil po logičnih skupinah.
Najprej govori o pravniških šolah. To poglavje je najobširnejše, kar ni čuda, vsaj je pisatelj avstrijski vseučiliščni profesor. Ameriških univerz je osem zasebnih in 6 državnih. Ni vse univerza, kar nosi naslov universitv. Dvoje vseučilišč je pisatelj proučil in opisuje njihov velikopotezni ustroj. Predavanja spominjajo bolj na  seminaristične diskuzije, kakor na predavanja, pri nas
317
navadna. Slovita čikagoška univerza ima le malo juristov; v treh letnikih le 284 med 6466 vseh obiskovalcev. Ta in pa tudi slovita hawardska univerza imata internat; v obeh je alkohol do cela prepovedan. Poučno je poglavje o zvezi (Union), zveznih državah, sodiščih in odvetnikih. Pisatelj stavi vprašanje, kje je nadvlada juristov nad nejuristi v pravniških zadevah večja, v Ameriki ali v Nemčiji in Avstriji? Odgovarja, da ta nadvlada v zveznih državah še bolj tlači, kakor pri nas ... Za vzrok navaja to, da ameriški pravniki črpajo pravno vednost iz zbirke sodniških odločb. Kodifikacije za celokupno unijo ni. Celo zasebno, zakonsko, splošno kazensko, civilno, oboje procesno pravo spada pod kompe-tenco posamnih držav. Avtoriteta precendenčnih slučajev, celo tistih iz evropske Anglije, je velikanska. Zveza (Union) daje zakone le za indirektne davke. Značilna je dupliciteta sodišč: zveznih in takih posamne državice. Ali sodišča imajo pravico, da preskušajo vse zakone glede tega, ali so sestavno pravilni. Tako postanejo sodišča revizijske instance za pravilnost zakonodaje; pač najčistejša emanacija demokratične misli. Sodišča so pa tudi nadrejena upravi.
Sodniki se volijo ali imenujejo od guvernerja, po večini le začasno. Kvalifikacija je le redko predpisana. Največkrat postanejo odvetniki sodniki, ki pa s tem materijalno ne pridobe. Zaupanje do sodnikov je velikansko; v tem zaupanju tiči garancija za dobro vlado.
Zastopništvo ni predpisano nikjer. Ali navzlic temu zastopajo odvetniki redno. Za kvalifikacijo so posebni predpisi, različni po državah. Le Indiana ima izrecno določbo, da sme k pravni praksi vsak volilec, ki je na dobrem glasu. Največkrat se zahteva za dopustitev k odvetništvu izpit pred sodnikom ali pred posebno komisijo. Tudi žene imajo dostop k odvetniškemu stanu. Odvetniki imajo svoje zbornice, ki so pa brez disciplinarne oblasti. Formalnega pooblastila ni treba, brez predujma ne sprejme odvetnik zastopstva.
Z veliko ljubeznijo razpravlja pisatelj o mladostniških sodiščih. Bil je sam prisoten pri razpravah, po ameriški šegi sedeč kakor gost poleg sodnika.
Hanausek je obiskal dva izmed najznamenitejših zavodov za kaznjence, namreč Sing - Sing kaznilnico in pa prosluli reformatorij Elmira. Glede obeh obiskov nam nudi nebroj interesantnih posameznosti. Ustroj kaznilnic je pač čisto drugačen nego pri nas. Da le eno navedem: mnogi učitelji so izišli iz bivših kaznjencev istega zavoda in baš te se hvali prav posebno. V reformatoriju je najzanimivejši institut odpustitve proti paroli: kaznjenec se odpusti pred absolviranjem maksima prisojene kazenske dobe, ako sta splošno ponašanje, kakor tudi napredek v znanstveni in delavniški šoli (school of letters in trades school) tako povoljna, da se sme od odpuščenca domnevati, da se bo tako obnašal, kakor to zakoni od državljanov pričakujejo. Sploh se vse bivanje v reformatoriju ne smatra za kazen, vsaj sramotna ni nikakor. Cel organizem je pravcato amerikanski: Gojenci imajo svoje vojaške vaje, koncerte, gledišče, celo časnik se tiska zanje v zavodu. Javnost ima po zatrdilu Hanausekovem neomajno zaupanje v vodstvo zavoda in njega uspehe.
V zadnjih poglavjih opisuje še nekaj drugih uprav izrazito amerikanskih naprav. Tako zavod Hull House, ki je humanitarni zavod par excellence. V njem bivajo predvsem tisti, ki hočejo spoznati in proučiti življenje delavcev in
318
Razne vesti.
priseljencev; zavod pa ima tudi posebne klube, za ženske, za dečke, za može, itd. Ob ogromnih sredstvih zavoda dobe tisoči revnih in najrevnejših pomoči, bodrila, razvedrila in oddiha. Hanausek pravi, da je ta institucija naravnost občudovanja vredna. Za mase ljudstva v Chicagu je odmenjeno 24 parkov. Osobito je tu skrbljeno za otroke, bolje kakor kje koli na celem svetu. Ellis Island je inštitut za kontrolo priseljencev; za nas posebno zanimiv, kajti 69°,o vseh Slovanov pride v Ameriko iz Avstrije. Pisatelj podaje pregled zakonskih določil o ininumu imovine, ki jo mora priseljenec izkazati, o zadržkih izselitve, prinaša obilno statistično gradivo. Hanausek se poteguje iskreno za izboljšanje avstrijskega zakonodajstva glede izseljencev, češ, le malo je takih, ki si v Ameriki kaj prida prislužijo, pa še tisti plačajo to pridobitev — s silnim oslabljenjem svojih moči. Slednjič očrta pisatelj še t. zv. Taylor-system (t. j. uravnavanje dela po izberi delavcev za njemu najprikladnejše delo), ameriško enakost in disciplino, pa tiste palače, ki zgačejo oblake (Wolkenkratzer). Ne pove mnogo, ali značilno.
Iz teh opomb oHanausekovih črticah se utegne doznati, da je imel pisatelj pred vsem namen informirati se o ameriških razmerah, ki interesirajo pravnika. Kdor se s tem zadovolji, da dobi originalne pa jedrovite informacije, temu bo nakazana knjiga gotovo dobro služila. Dr. M. D.
— (Osebne vesti.) Pravosodno ministrstrstvo je izreklo priznanje višjesodnemu svetniku v Zadru Mihi Obuljenu o priliki zaprošene začasne upokojitve za mnogoletno, nadvse požrtvovalno in vestno delovanje v službi pravosodne uprave. — Imenovani so: za avskultanta pravni praktikant Marko Ružičv okrožju višjega dež. sodišča v Trstu; za prvega državnega pravdnika v Celovcu dež. sodni svetnik Viljem Portugall v Gradcu. — Odvetniško pisarno sta otvorila: dr. Marko Stanjko v Ljutomeru, dr. IvanŠavnikv Trsru. — Vpokojena sta na prošnjo: dež. sodni svetnik in predstojnik okrajnega sodišča Robert Englisch v Podkloštru stalno, državnega pravdnika namestnik dr. Ridiger Sandr i v Rovinju začasno. — Umrl je avskultant Karel Jožef Kavčič v Gorici.
— (Novi člani oz. naročniki.) Dr. Ivan Černe, tajnik dež. banke, tu; dr. Igo Jane, odvetnik v Radovljici; dr. Mirko Koršič, c. kr. sodnik v Gorici; dr. Vladimir Orel, odv. kand. v Gorici; dr. Karel Šabec, odv. kand. v Gorici; Josip Zdolšek, okr. sodnik in predstojnik na Vranskem; dr. Diego Ziegler, odv. kand. v Gorici; Josip Zorzi, c. kr. drž. pravd. nam. v Gorici; dr. Josip Leskovar, odvetnik v Mariboru; dr. Ivan Zabukovšek, odvetnik v Šmarju pri Jelšah.
— (Franc Ksaver Jelenec [Jellenz]) pravoslovec, rojen v Selcih na Gorenjskem 26. novembra 1749, umrl v Inomostu 19. aprila 1805. Obiskoval je
Razne vesti.
V Ljubljani, dne 15. oktobra 1913.
319
šolo v Beljaku, v Celovcu in v Ljubljani. Ker se ni hotel ukloniti volji očetovi, ki ga je bil namenil za duhovniški stan, ga je oče zavrgel — in naš Jelenec samemu sebi prepuščen je šel 1770 na Dunaj, da bi študiral pravoslovje, toda revščina in beda ga je prisilila, da se je vpisal k vojakom. Ko so se bile njegove razmere nekoliko zboljšale, se je zopet vrnil k študijam ter se je izobrazil za učiteljstvo in postal profesor cerkvenega prava na visoki šoli Inomoški — in ko so to šolo leta 1782 ukinili, je postal profesor državljanskega prava v Freiburgu kjer je pridržavši profesuro leta 1791 postal tudi apelacijski svetnik. Leta 1797 je prišel kot apelacijski svetnik in ravnatelj juridične fakultete v Inomost, kjer je ostal do svoje smrti, ki ga je dohitela v 56. letu njega starosti.
Pisateljsko delovanje njegovo se omejuje na nekaj manjših pesniških, pravoznanskih in zgodovinskih sestavkov po časopisih. V Posseltovem Archivu (1789, I. zv.) je njegov hvalospev na Jožefa II. govorjen v imenu visoke šole Freiburške in Posseltov Wissenschaftliches Magazin fur Aufklarung (1785, 3. sn.) obsega Jelenčev govor o rimskem pravu povodom otvoritve predavanj, vrhu tega pa v naslednjih snopičih še več sestavkov o predmetih javnega in zasebnega prava. Samostojno so izšli v tisku tile spisi: »Rede auf den Tod der romischen Kaiserin Maria Theresia (Innsbruck, 1780)" — „Der Mann am Capitol besungen (Kempten, 1784)" — Zwei Reden iiber die allgemeinen Grundsatze des Criminal-rechts und der Literatur desselben (Wien, 1785) in sicer prvi govor „Allgemeine Grundsatzejdes Kriminalrechts" govorjen 20. aprila 1784 — drugi govor pa „Literargeschichte des Kriminalrechts".
Jelenec je bil na glasu kot bistroglavec in prostomislec in je kot profesor užival pri mladeničih učencih veliko udanost, katero je on v tistih časih, ko je vse vrelo v razlikah mnenj in se ravnalo na vojsko, izrabljal v pospeševanje domoljubnega mišljenja in plemenitih namenov. — .Biedermanns Chronik" posebno pohvalno povdarja o njem, da si je mnogo prizadeval, da iztrebi zastarele predsodke in sesvedrane, zmedene nazore.
— (Kriminalistični zavod na vseučilišču v Gradcu.) K izvajanjem v razpravi drja. Fr. Goršiča o prostem pravu str. 271, ki je načela vele-važno pravnomodroslovno vprašanje v našem glasilu, dovoljujem si pripominjati, da se kriminalno pravo na vseučilišču v Gradcu že predava v najožjem stiku s prakso. Tu obstoja od lanskega leta sem kriminalistični zavod, ustanovljen od prvaka kriminalistike prof. drja. Hansa Grossa, ki je izšel sam iz prakse in pač zato dobro čutil, kako krvavo je potreba juristu tudi praktičnega zmisla za predmet. G ros s je utemeljeval ustanovitev inštituta naravnost s tem, da je treba postaviti kazensko pravo na podlago iz življenja vzeto. Dijak jurist naj vidi, kaj je hudodelstvo, kako se izsledi, kako se preganja, kako se izvršuje kaznovanje v praksi. Definicije hudodelstev mu ne hasnejo mnogo; še le če spozna, kako se hudodelstva v resničnem življenju izvršujejo, dobi zmisla za pravilno upoštevanje teh socijalnih pojavov in za socijalni boj taiste. Dijak pa naj tudi že izve, kako se v praksi hudodelcu hudodelstva dokažejo, kaki problemi pridejo tu v poštev — osobito v psihološkem oziru. Celo polje kriminalne psihologije in antropologije, kriminalistike, na vse zadnje kriminalne statistike naj se mu odpre. Če medicinci pridobivajo svoje uke ob
320
Razne vesti
živem materijalu, zakaj naj bi bilo pri juristih drugače?! Le tisti jurist, ki se je učil teorije ob praksi, bo v resnem jurističnem poklicu odolel praktičnim potrebam. Gross je prišel po tem potu do čisto pravilnega zaključka: Kriminalistični inštitut, iz kojega naj črpa dijak zmisel in razumevanje za prakso, spada na vseučilišče. Kakor že rečeno, ustvaril se je graški kriminalistični zavod 1912. leta. Ima šest oddelkov. Prvi oddelek ima skrb za predavanja o predmetih iz kriminalističnih pomožnih vednosti, osobito o realijah kazenskega prava; drugi tvori knjižnico, tretji je kriminalni muzej četrti — kriminalni laboratorij, kriminalna štacija, ki je poklicana, da ob bogatih sredstvih kriminalističnega zavoda preiskuje, daje svete naravnost praktikom, ki se na stacijo obračajo; zadnji oddelek tvori — publicistični organ zavoda, ki je za sedaj še prosluli Grossov arhiv. — Pobližji opis notranjega ustroja in vspehov kriminalističnega zavoda si pridržim za drugo priliko. Danes naj še omenim, da vlada med dijaštvom za ta zavod dovolj zanimanja, in da vse kaže, kako prav je imel Gross, trdeč, da uvedba novih predmetov v kazensko pravo po zmislu modernih zahtev dijaka ne bode obteževala, marveč mu študij celo olajševala, ker mu bode dajala mnogo več veselja do stvari. — Slednjič bi še pripomnil, da so tudi drugod čisto v zmislu modernega pokreta prostega prava zboljšali pouk kriminalnega prava. Tako sta ustanovili vseučilišči v Luttichu in Lausanne posebne kriminalistične laboratorije in ju vzeli popolnoma pod svoje okrilje; njihova zadeva je slična, pa ne tako univerzalna kakor graškega kriminalističnega zavoda. Dr. M. D.
— (.Prosto* pravo na dunajskem vseučilišču.) Za prihodnji zimski tečaj prijavlja docent dr. Kelsen koleg: „Einfiihrung in die Methodologie der Rechtswissenschaft (Methode der Rechtsanwendung mit besonderer Beruck-sichtigung der Freirechtsbewegung.) P.
— (Corrigenda.) Beri stran 257 , 4 vrsta od zgoraj G e vso v, stran 257, 3 vrsta od zdolaj sources, stran 260, 22 vrsta od zgoraj „spravimi očmi", stran 260, 9 vrsta od zdolaj vrednotno znanost, stran 262, 14 vrsta od zgoraj 1 a ko nično, stran 262, 5 vrsta od zdolaj dolnjih mesto delujočih, stran 263, 3 vrsta od zgoraj cesto mesto čisto, stran 265, 11 vrsta od zgoraj zanori (ne zamori), stran 265, 15 vrsta od zgoraj stopnji, stran 265, 18 vrsta od zgoraj Da (mesto Ta).
.Slovenski Pravnik" izhaja .15. dne vsakega meseca in ga dobivajo člani društva .Pravnika" brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 10 K, za pol
leta 5 K.
Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 26 oz. 22.
b) Pri kaznivih dejanjih, ki so iz storilčeve nemarnosti povzročila nevarnost za življenje, zdravje ali telesno varnost ljudi, prične zastaranje od časa, ko se je nesreča zgodila.............308
c) Lov na veverice ni tatvina.........310
d) Pripravljanje peciva, namenjenega za trgovino in promet, v nesnažni pekarni in z zamazanim orodjem, učini prestopek po § 14 odst. 1 zakona o živilih,
dasi je imetnik obrta čez dan zaposlen v svoji prodajalni. (Odločba kasacijskega dvora od 15. maja 1913, opr. št. Kr II 184/13-4.)........312
4. Izpred upravnega sodišča.
Pri predpisu vodarine zadrugi za vodo, dobavljeno iz občinskega vodovoda, ne pridejo vpoštev člani zadruge, niti to, so-li občani ali ne......314
5. Književna poročila    .............316
6. Razne vesti................318
TAT TAT TAT TAT TAT TAT TAT TAT TAT TAT TAT TAT TAT Ti
m
N
m m
N N M N N N N
I d. 111
je za društvo »Pravnik" v Ljubljani uredil ter se dobi vajo pri knjigotržcih naslednje pravne knjige:
a) knjige slovenske:
Civilnopravdni zakoni (IV. zvezek ,,Pravnikove zbirke") z obširnim slovenskim in hrvatskim stvarnim kazalom, z odvetniškima tarifoma 1. 1897. in 1909 ter z dopolnilom za 1. 1906— 1910 krog 1000 strani, vez. a K 8-. Dopolnilo Civilnopravdnim zakonom za leta 1906 do 1910 K 1-20.
Odvetniški tarifi od 11. dec. 1897 in 3. junija 1909, določila o rabi slovenskega in hrvat. jezika pred sodišči, sodne pristojbine, broš. a K 1'80. Nova odvetniška tarifa od 3. junija 1909 s alfab. stvarnim kazalom K —'80. Nova odvetniška tarifa v obliki
stenskega plakata K —'80. Zakoni o javnih knjigah, (V. zv. Pravnikove zbirke), I. in II, del, vez. a K 6'—. Zakoni o javnih knjigah, I. del, vez. a K 320.
Zakoni o javnih knjigah, II. del,
vez. a K 320. Tabela o zemljiškoknjižni kol-
kovnini K —'60. Zakon o dovoljevanju poti za
silo, s pojasnili a K —'40. Pristojbinske olajšave ob konverziji  hipotečnih   terjatev, a K --80. Predpisi o razdelbi in ureditvi ter o zložbi zemljišč, a K 2'—. Predpisi o obrambi poljščine,
a K —-80. Kazenska določila iz teh predpisov, a K — 20. Zakoni o nespornem sodstvu (VI. zvezek Pravnikove zbirke), 44 tisk. pol, vez. a 7 K.   —
Posebej se iz te knjige dobivajo broširani: Sodni depoziti, K 160; Predpisi o notarskih pristojbinah in zapovedanih not. spisih, K —'80; Pristojbine o zapuščinah, K -'80; Županstvom izročena opravila sodišč, K -'40.
b) knjige hrvatske: Zakoni o javnim knjigama I. dio
(A), vez. a K 360. Zakoni o javnim knjigama I. dio
sa II. dijelom (slovenski), ukupno
vezano a K 6-—. Zakon o dozvoljavanju prijekih
puteva, sa tumačem, a K —'40. Tabela o zemljišničkoj biljego-
vini, a K —'80.
Društvo „Pravnik" v Ljubljani izdaja mesečnik »Slovenski Pravnik", v katerem so slovenski in hrvatski članki pravne vsebine; list stane 10 K na leto.
Isto društvo je izdalo še naslednje pravne knjige: Kazenski zakon (I. zv. Prav. zb.),
uredil dr. J. Kavčič, vez. K 560. Kazenskopravdni red (II. zv. Prav.
zb.) dr. J. Kavčič, vez. K 6-—. Izvršilni red (ovršni postupnik)
(III. zvez. Prav. zb.), uredil Iv.
Kavčnik, K 7'-. Državni osnovni zakoni in drugi
ustavni in upravni zakoni,
uredil Štefan Lapajne, vez. 6 K
(VII. zv. Pravnikove zbirke). Ako ni dogovorjeno drugače, se pošiljajo knjige s pošto proti poštnemu povzetju, tako da se k navedenim cenam priračunijo le resnični in poštni izdatki; pri naročilih do 2 K je najceneje, ako se pošlje naprej kupnina in 10 h poštnine v gotovini ali v poštnih znamkah.
P*
N N
N N
6620