RAD JIH
MAM str. 2
SRCE MI JE DJALO KAK BEJKARCA str. 6
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 23. avgusta 2001	Leto XI, št. 17
Na konci milenijskoga leta
Več kak trigezero praporov, zastav, trigezero svetašnji dnevov po cejlom rosagi, v vsakšom Varaši, skurok v vsakšoj vasnici, kipi, Spominski parki, obnauvlene šaule, vrtci ali na nauvo zozidani daumi za starce... Tau bi leko bila hitra bilanca milenijskega svetešnjoga leta. Istina ka je tau svetešnjo leto trpalo skurok dvej leti, po pravici se je začnilo 20 augustuša 1999, končali smo ga pa z letošnjim 20. augustušom.
Kakša je pa bilanca v dušaj lidi? Pri večini Madžararov gvüšno pozitivna. Istina, ka bi težko bilau povedati, Sto je pravi Madžar. Kak je na gorenjeseničkom Svetki pravo podpredsednik županije, v Prekodonavji bi težko najšli človeka, steri med svojimi predniki (ősei) nej bi najšo kakšnoga, steri je bijo druge narodnost večina lidi je vseeno maudro pa ponosno poslüšala guče, o gezero lejt stari državi, o svetom krali Štefani steromi se Madžari leko zavalijo, ka so svoje korenje leko pistili v srejdnji Evropi, ka ji je nej odpino zgodovinski veter, kak telko drugi narodov pa lüdstev. On je svojomi poganskomi lüstvi zapovedo, ka mora gorvzeli krščansko vöro, dostakrat na Silo tö, ka je dobra vedo, ka ovak rosag ne more gorostati.
Drugim je zatok kakšen grenki žma tö ostano v lampaj.
Kak povejmo meni lani vleta, gda so na Gorenjom Seniki prejkdavali milenijski pra-
por. Kak v najvekšoj Slovenskoj vasnici na Vogrskom bi človek Čako, ka de govornik
gučo ob sv. Štefani o Slovencaj, da povej bar tisto frazo, kak je sveti Štefan svojomi sini priporačal, naj ma rad pa naj čuva »tihince« v svojom rosagi. Dapa nej, gospod državni podsekretar o Slovencaj ranč nej sopno. Tak se je vidlo, kak če bi sam nej vedo, v kakšoj vesi je.
Človeki je te na pamet prišlo, Zakoj se mora samo tisti (Vasnice) trno pripravlati, steri dobi te dar, tisti steri te dar dá pa dostakrat sploj ne vej, komi ga dá.
Tau tö moramo prvideti, ka zatok nej vsepovsedik tak bilau, največkrat so govorniki prejkpoglednili zgodovino tiste vesi ali Varaša, gde so prejkdau milenijski prapor.
Ena ves je trno hirašnja (slav-
na) gratala na te račun. Mala ves nin pri ukrajinsko-romunski granici je stejla za te svetek en Spominski park naredti. Pa kak se šika, so poslali natečaj na milenijski Urad, prosili so dva pa pau milijona. Drugi tau prej uni sami vcujdejejo. Dapa pejnaze so nej dobiu. Te je pa župan čemeren grato pa je javno valas dau vladi, ka prej Baug plati, nam zastave tö nej trbej. Če prej nejga pejnez na Spominski park, te ves tö nejma pejnez za proslavo, za svetašnji program. Njega prej tau najbole bantivalo, ka dosta pejnez se völüča na zamanjske dele, Zakoj prej te njegva mala ves nej vrejdna tisti hölarov.
19. augustuša zazranka sam čüla eno misel po radioni. Eni politiki so se gorprosili, Zakoj vlada telko pejnez vödava na tau svetašnjo leto (sveta korona se pela v Esztergom, ognjemet za 20. augustuš itt. ). Nakak jim je etakši odgovor dau. Gda se gostüvanje slüži, se tö ne gleda, kelko košta, fontoško je samo tau, naj sneja pa ženin srečniva baudeta.
Tau je istina, dapa v redni družinaj se zatok dun pogledne, ka kelko košta pa sto plače.
M. Sukič
Blago-slovitev krüja in vina
v
Andovci
Milenijska
spominska
plošča
v
Mono-
štru
2
Ivan Camplin
»Rad jih mam«
Na Gorenjom Seniki majo Zdaj mladoga, nauvoga düšnoga pastira, Ferija Merklija. Po skorom osmij lejtaj so se poslovili od gospoda Ivana Camplina, šteri je pomago, ka se je slovenska rejč v najvekšoj porabskoj vesnici, v njenom božjom rami ške ob nedelaj leko čüla. »Bratje drügi onstran meje, duh ljubezni do vas veje. « Tau je verz, ka ste ga že dugo nazaj v Pesmi slovenske krajine zapisali gospaud Camplin. Leta 1993, gda ste, leko prajmo, skoraj samoiniciativno odišli na Gorenji Senik mašüvat, ste v pameti meli zapisano v toj pesmi?
»Ja, gvüšno, gvüšno. Že v Franciji, gde sam biu pred drügo bojno dvej leti izseljenski dühovnik, sam se zanimo za naše rojake, tü pa tüj tak bilou... «
-Zanimivaještorija. Dosta lidi Misli, ka vas je v Porabje poslala cerkvena oblast pa nej bilou ranč tak? »Ranč tak rejsan nej. Pred tistim, ka se je granica tü oprla, smo mi pozvali našoga mariborskoga škofa dr. Krambergerja, ka naj pride sé v Martinje. Te smo že meli dovoljenje sombotelskega škofa Konkolya, ka dovoli, ka de leko slovenska meša na Gorenjom Seniki. Cejla dekanijska duhovščina, vsi smo šli prejk granice, k gorenjoseniškomi župniki. On je tüj pravo, ka je daubo od svojga škofa glas, ka dovoli tüdi slovensko mešo. To je mejseca majuša 1993. leta bilou. Sam sam se te večkrat zanimo, mejsec majuš je mino, prišo je junij pa dale nika. Dosta sam ojdo prejk pa sam jih tüdi spitavo: »Mate že kakšoga župnika? « Pa so mi prajli: »Vej pa vsi nam samo obečavlejo... Bilij smo pri gospoudi Milani Kučani, pri škofi... vsi pravijo, naj malo potrpimo, pa bou. « Te sam pa pravo: »Čüjte, ka pa če bi ges začno oditi. « »Ja, tau bi pa najboukše bilou,
zatok ka vi tak po našom gučite, ove, ka slavski gučijo, tak dosti ne razmejmo. Tou bi pa vrejdi bilou. «
Te pa tak. Za velko mešo, za 15. avgust lepou povejte, ka pridem pa mo meu mešo. «
- Pa se je tak začnilo. Gospoud Camplin se spominjajo, ka je v začetki dosta lüstva k slovenski meši ojdlo.
»100 pa tüdi do 150 jih je prišlo, če je vekši svetek biu. Zdaj pa smo na slednje Prišli na 30 do 50 največ. Ministranti so v začetki tüdi radi Prišli. Samo gda je moj „šef”,
domači župnik tak pravo, ka morejo mlajši k njegovi Vogrski meši titi... Vej jih po svojem razmejm, mlajšom je ške ena skoron preveč, ka bi k dvema ojdli? «
- Problem je tüdi v tom, ka mlajši slovensko materno rejč več niti ne vejo?
»Ges sam se trüdo pa razlago. Dragi stariši pa vi ste krivi pa kaj mislite, ka so Jezuš pa Marija pa Jožef vsi latin-
sko ali grški gučali? Nej, aramejski, po domače, kak vsi vi gučite. Liki kak ge čüjem, si vi z mlajšimi bole Vogrski gučite kak slovenski. Tou pa nej vrejdi. Malo premišlavlite. Za tau te tüj odgovor davali. «
- Mislite ka so premišlavali?
»Na eno vüjo notri, na drügo vö! Nika nej dosta, « je iskreno povedo moj sogovornik. Porabski problem je tüdi razlika med knjižnim jezikom pa narečjom. Tüdi tau je krivo, ka mi, ka iz Slovenije Odimo prejk grani-
ce, včasi dobimo občutek, ka naše rojake silimo v slovenstvo? Ste vi tüdi tak čütili?
»Ges sam se trüdo, ka sam v narečji gučo, tak ka so najbrž bili kelko telko zadovolni. Berila pa tau sam tüdi malo spomino, pridigo pa meu tak po bogojansko, kak Košič Jožef, in tak smo se zato pred razmeli. Od srca do srca, sam probo najti pot, ka
bi se bole odprli. Malo se je že posrečilo, nej pa tak, kak sam vüpo. «
-	V začetki, gda ste v Porabje prišli, je guč biu, ka te tüdi drüge obrede, kak so zdavanja, pogrebi, krste meli v slovenskom geziki, če de tau što škeu.
»V začetki je tüdi tau bilou. Zvali so me Večkrat tüdi k kakšnim bolnikom, ka sam šeu na dom, samo ka so pravli: »Znate, svestvo pa prinesle s seuv, Znate ka pa če se te gospod plebanuš svadijo, pa ne do ščeli na sprevod titi. « Celou dovolenje sam doubo od mojoga šefa, ka sam nekaj parov poročo, pa krsto prvo dejte z dovoljenjom, kelko znam pa drügo dejte do zdaj ške nej bilou krščeno v isti držini. «
-	Kakša pa bi bila vaša popotnica novomi düšnomi pastiri, gospaudi Merkliji? »Drži se, ne pozabi, ka si Slovenec, poštüj Madžare tak kak Slovence. Ges vse narode poštüjem pa čiglij sam v časi druge svetovne vojne biu zaprejti v vogrskij vauzaj, ka sam partizana, narodnoga heroja, svojoga sošolca z gimnazijo Štefana Kovača-Marka nej zagno, gda je prišo k meni v žup-nišče v Gornje Petrovce. Zatau ka sam ga nej prijavo pa sam vse po pravici povedo, so mi dali pejt let zapora, od šterih sam dvej leti pa dva mejseca tudi odsedo. Tau sam zdaj že prebolo. Tak kak slovenska himna pravi, naj boug živi vse narode, tak tüdi vogrskoga. «
-	Na Gorenjom Seniki je Zdaj lüdstvo tak bilou navajeno, ka so meli vogrsko pa slovensko mešo. Ka vi svetujete novomi župniki, kakše naj bi bile meše? »Zainauk dvojezične. Te pa, če sé oprejo meje pa do porabski Slovenci vidli, ka na obej strani granice živi isto lüdstvo, ka smo tüdi pri nas normalni lidge, ka se mamo radi pa se spoštüjemo, bi se
mogli zavedati svojih korenin, štere bi pa začale poganjati. Če bi tüdi gospodarska pomauč Slovenije bila, bi bilou ške boukše. Vüpajmo! Zaprejta granica je dosta slaboga naprajla. Zatu po eni strani razmejm ges stariše, ka bole z mlajšimi gučijo Vogrski kak slovenski, ka se ške bojijo pa si mislijo, ka do jih pa selili. Ta straj je vlidaj. Delno je opravičen. Tak ka jim ne zamerim, rad jih mam. «
Gospod Ivan Camplin so v svojom žitki marsikaj doživeli. Lani, gda so diamantno mešo obhajali, 65. obletnico mašništva, je vgornjeseniški cerkvi Vera Gašpar v imeni vernikov jubilanti namenila tüdi tej rejči: »Vejmo, gda je dühovnir ška slüžba, slüžba posebne odgovornosti, da mate za vsakoga odprto srce, da Znate vernike lepou učiti, v težavaj in nevolaj tüdi pomiriti. Vaša živlenska paut je nej bila s cvejljom poštena, ali ste vse to premagati. «
Gospod Camplin pravijo, ka v žitki moraš meti humor, tau je velko zdravilo. »Ške najboukše zdravilo, vej pa pravijo, ka je smej pou zdravje« Té svoj humor, svojo vedrino razdajajo naprej. Dosta veseli zgodb znajo povedati. Ena je povezana tüdi z njihovimi lejti. Naj vas spomnimo, ka so konec junija staupiti v 90. leto.
»Največ časa, 33 let, sam preživo kak dühovnik v Dobrovniki. Tam je ednouk k meni prišla ena gospa pa mi prajla: »Baug vas živi sto let! «
»Samo stou, « sam pravo, te pa se je prestrašila pa pravla: »Naj bo 110 let. «
Tau vam želimo tüdi mi, gospaud Camplin, pa da bi vam zdravje dobra slüžilo. Pa ka bi ške kaj prišli tüdi v Porabje.
se
Gospaud Ivan Camplin in župan Gorenjoga Senika Martin Ropoš Fofo: K. Holec
Porabje, 23. avgusta 2001
3
Papiri pripovejdajo
„Eto je moj prvi glas... ”
Od 1900. leta mau je dosta lüdi odišlo iz naši slovenski vesnic v Merko, v Kanado, Brazilijo in drüge rosage po svejti. Ništerni so nazaj domau Prišli, dosta lüdi pa je vanej ostalo. Na gausti so nej mogli domau ojti, pismo pa so dostakrat pisali. V pismi so dojspisali, kak kaj živejo v tihinskom rosagi, pa spitavali, ka je nauvoga doma. Marička Terplan iz Števanovec je odišla v Betlehem, in eto pismo je pisala domau starišom  30. oktaubra 1921.
„Valen bojdi Jezuš Kristuš! Eto je moj prvi glas, šteroga jas štjém poslalipred vaš miti obraz. Libleni moji slatki starišje, Oča ino mati, najoprvin vas trno lepau dam pozdravili, pa (iz) srca küšnoti kak mojga dragoga Očo ino mojo drago Mater, i moje sestre Vilmo i Trezko. Vse vas lepau dan pozdravili z mojga čistoga srcá, pa van želejn dobra zdravdje pa srečo i boži blagoslov od Gospodnoga Bogá pa od Blajžene Divice Marie, ka van bogše ne moren želeti od milostivnoga Bogá.
Nadale van naznanje dan, ka smo mij vala Bogi sij zdravi. Tau ne vejn, kak nan Bog nadale dá. Nadale van pijšen, ka se dja vašo pijsmo v rotjé daubo, pa se trno žalosen bijo, ka ste mi pisali, ka je doma tak lagvo. Dja vi van rad pomago, či bi van mogo. Ali de pa ne moren, vej či vi sa štoj domau pelo, vej vi van kaj poslo. De se pa zdaj ništje ne pela.
Ijstina, ka je eti tü nej fajn, ali či je človek zdrav, zatok eštje zdaj tavala. Žensko delo je eštje nej tak preveč lagvo, liki moško bole.
Liblena moja mati, pijsali ste, ka vi Vilmo nota poslali, či vi nej tak draga paut bijla. Liblena moja mati. Istina, ka vi dja tü rad bijo, či vi prišla, ali ka te pa te vij samij doma delali. Rejsan, ka eštje Irenka doma. Či na stare dni tak samij ostanete, Baug vari štoj vkrajmardjé. Vej, Baug ne daj, ne moremo vedati. Ka de pa té mati san delo?
Liblena moja sestra Vilma! Ne misli, ka vi ti dja nevoščeni bijo, ka vi si tij kaj sprajla, ka vi dja tak preveč rad bijo, či vi prišla. Ali se mi pa naš stari oča in mati trno milijo. Da vi van samo mogo kaj pomagati!
Nadale van pijšan, ka je Roza maloga mejla, Septembra 13. toga. Pojba. Čali (Charlie) ma je ime. Dja se botra bijo, boter pa Vanišina Rejze pojep.
Libleni moji slatji starišje. Pijšte mi, kak se Rejza kaj má z možaun? Liblena moja mati! Pijsali ste mi, aj si kakšoga na glavau ne zvežen, či ranč ka se že mlajše dekle od mene se ženijo.
Libleni moji starišje! Za toga volo nigdar nej, či se ranč se oženijo, vej eti v Mertji dosta eštje starejši dejkel djé od ména. Či mo dja takšo pamet emo, kak zdaj, dja še trno brš nemo žéno. Ka dja tak mijslim, ka je etak bogše, samo aj mi Bog zdravdje dá.
Zdaj van pa drügo kaj ne vejm pisati. Eštja vas ednok z mojga žalostnoga srcá trno lepau dan pozdravo, pa srcá küšnoti na Vaše tople vörne lijca. Pijšte mi, ka de té zdaj Šaloski Karec, či se je Rejza domau oženila. Pa mi pijšta, či je zdaj doma. Eti Vas pa Nacek teticin, pa oni sij navküper lipau dajo pozdravili. Pa Bori Mariček, pa botra z mlajši vred vas lipau dajo pozdravili. Eti pa séstra Nani z Naninom vred, pa Rozi pa svak. Pa njija mlajši, Frenki pa Ilonka. Pa mali Čali (Charlie). Vas pozdravlajo, pa van želejo dobra zdravdje pa srečo i boži blagoslov od Bogá. Zdaj van pa več kaj ne vejn pisati. Nauvoga nika ne vejn. Leko doma kaj bole dje, pa mi pijšte! Eti pa Čafardija botrijno tü že trno lepau dan pozdaviti. Zdaj pa zapren svojo malo pijsmo, pa ostanen z bogom dočas, ka mo se vidli. Pišteka tü lepau dan pozdraviti ž njegovo držino vret.
Pijšte mi nazaj! Ostanem zbogom, vašo dejte Marička”
Marija Kozar
„Doma si samo tak malo tasedem pa si premišlavam... “
Večkrat sam že pisala od naši ,, varaški” Slovencov pa je vsigdar nikak tak vöprišlo, ka oni dva doma majo. Po dugi lejtaj se že držijo v Varaš, depa nigdar ne zapüstijo svoje „domove” tü nej, če rejsan eden ali drugi več nejma svoje rojstne hiše. Te dni sam si z ednov ženskov pripovejdala, stera je v Ritkarovci rodjena pa že več kak 40 lejt živi v Varaši. Šerfec-Windisch Anuš (Lovenjakovski Anuš) mi je pripovejdala od svojoga živlenja, od svoje držine.
»Nikše skrivnosti nejmam. Na gnes sam že več kak 70 lejt stara. Če nazaj mislim na svojo živlenje, je nej leko bilau, depa morem povedati, ka sam dosta lejpoga tü zadobila. Najlepše je te bilau, gda smo deca bili. Kakoli kanas je 5 mlajšov bilau pa smo od mala-malüj mau vsigdar delali, je lepau bilau. Ritkarovci pa Verica sta na svejta najlepši. V žmetni cajtaj smo bili deca zatok, ka so tistoga reda zaprli granico, tistoga reda so od pavrov vse vkraj vzeli pa itak. Starišje so nam telko vsigdar pripravili, ka smo nej bili lačni pa smo meli pošteno obleko tü, če rejsan nej tak kak gnes. Gda sam eške mala dekličina bila, sam „slüžit” üšla k rodbini, krave sam pasla. Gda sam pa že zrasla, sam po gazdašagaj, po marofaj ojdla 8 lejt. Bila sam v Hegyeshalomi, Uraiújfaluni, Tőzeggyári pa Pósfi. Nej sam mogla doma sejdati pa čakati. Vzimi smo pa doma bili. Goščice smo lüpali, perge smo česali, ojdli smo k Rövcini v krčmau plesat, gde nam je Štednjarski fudaš igro. Veselo je bilau. «
- Sé je kaj zvünrednoga zgodilo s tebov, gda si mala, mlada bila?
»Tak 20 lejt sam stara bila, gda so slabi cajti bili za nas. Granico so sigorno skrb meli Vaugri pa stavi tü. Pa te so bila tista strašna lejta za pavre, gda je Rákosi biu. Na priliko pri nas je nišče nej smo tikevni daj delati legalno. Depa delali so na Črno, v Andovci pri Karbini. Ge sam za starišami üšla h Karbini pa sam kak mlada dekla nika zaplejtala ta pa nazaj pa sam prejk staupila jugoslovansko mejo. Včasin je iz grata naprej staupo eden srbski sodak pa mi je pravo, ka me Zdaj včasin tastrli kak psa. Strašno sam se zbojali depa mi smo zatok nej
tak meka deca bili. V tistoj minuti mi je napamet prišlo, ka mam dva ali tri stopaja do naše granice pa kak buja sam skočila prejk na našo zemlau pa sam si mislila, Zdaj me strejli ti bedak, če me smejš. Etak sam vujšla.
Naša hiša je v Ritkarovci bila, skurok na meji, depa Verici bola skrajek kak Ritkarovcam. Etak sam pa na Verico ojdla goščice lüpat, perge čejsat pa v krčmau. Gnauk sam Sama üšla domau, gda mi je eden verički pojep poprejk lego po pauti pa me je tak postrašo, ka sam tak letejla domau kak bejsna. «
- Znam, ka si mejla iz Ritkarovec moža, Jožefa Šerfeca, kiježau, 1991. ista mrau. Mela sta dvej čeli. Edna pa njeno dejte živeta s teov. Druga, Ma-
ti živi v Varaši pa ma dva sina. Eden je hirašan grato, kakoli ka je eške samo 19 lejt star. Predlanije med kadeti v metu kladiva (kalapacsveto) svetovni prvak (vilagbajnok) bio. Letos je pa med mladina evropski prvak grato. Antona čij, Viki je tü rokometašica, ranč tak kak Marijin drugi sin je tü rokometaš pa že v Gyori špila v ednoj hirešnjoj ekipi, pri Raba ETO-ni. Po imeni so pa tej mladi: Kris-tian pa Ferenc Paršpa Viktoria Baboš.
Anuš, prva liki bi kakoli prajla, se je malo smejala pa etak začne. »Sploj sam ponosna pa rada za volo toga. Pa mi te napona samo tau na pameti odi, ka tejva dva pojba sta strašno
razbešaniva bila. Dostakrat so mi sausadje prajli, ka prej, gda smo nej doma, podje vrkaj po streji odijo pa vse naaupak obrnejo. Rada sam, ka so si etakši lejpi Cilj najšli, če tau ovak sploj dosta vövzema od nji pa so več nej svoji gospaudje etak mladi tü nej. «
- Eške kaj odiš na Verico-Ritkarovce?
»Odim, odim. Ram, gde sam se narodila, več ne stoji, samo tisti ram je ešče, gde smo sledkar na Verici živeli. V Ritkarovci pa eške gestejo nikše sadne drejve, mali ograd pa te si tam najdem delo.
Pa mam rodbino tü, šogor pa šogorca, Tom Šerfec pa Anuš sta tam doma Odkec je bio moj mauž, dobra je k njim tü titi, si malo pripovejdati.
Če sam pa Sama na našom starom funtoši, si tam malo doj sedem pa si Premišlavam. Vse pa vse mi na pameti odi. Sploj lejpe spomine nosim v srcej od doma. Pa te ešče sam nej gučala od toga, kak je dobra pa zdravo gesti bilau doma. V lampaj čütim žma perecov pa raji retešov, ka je mati doma v peči pelda. Pa tisti dobri šterci z dinskoga pa kukarčnoga mela. Dobri žganki, pa vse domanjo, ka gnes več ne moremo si naprajti. Ge sam vcuj zraščena k Verici-Ritkarovcaj pa tau vez v mojom živlenji nigdar nišče nede mogo odrezati. Samo naj nam ešče malo zdravje slüži. «
I. Barber
Lovenjakovski Anuš s hčerko pa vnukico Foto: /. Barber
Porabje, 23. avgusta 2001
4
OD
SLOVENIJE...
V luki Koper začasna baza ameriške vojske
Ameriška vojska in delniška družba Luka Koper sta sklenili pogodbo za pretovor vojaške opreme prek koprskega pristanišča na krizna žarišča nekdanje Jugoslavije. Luka Koper bo tako postala začasna baza ameriške vojske za pretovor. Prvi pretovor opreme, natovorjene v 40 ali 50 zabojnikih, vozil in 35 helikopterjev, namenjenih silam SFOR v BiH, bodo opravili v 45 dneh z začetkom konec avgusta.
Nekdanji ruski premier Primakov v Sloveniji
Na počitnicah v Sloveniji je 11 nekdanji ruski premier Jevgehij Primakov, zdaj poslanec opozicijske stranke Domovina - vsa Rusija v ruski dumi. Primakov se je med počitnicami, ki jih preživlja v Portorožu, sestal tudi s predsednikom državnega zbora Borutom Pahorjem in vodjo slovenske diplomacije Dimitrijem Ruplom.
Na Marijin praznik po vsej Sloveniji slovesne maše
Cerkveni praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgust, ki je v Sloveniji tudi dela prost dan, so zaznamovale slovesne maše v vseh večjih romarskih središčih po Sloveniji. Na Brezjah je slovesno somaševanje ob obletnici posvetitve slovenskega naroda Mariji vodil ljubljanski nadškof in metropolit Franc Rode. V župnijski in romarski cerkvi sv. Marije na Ptujski gori je maševal mariborski škof Franc Kramberger, koprski škof Metod Pirih pa na največji primorski božji poti Sveti gori pri Gorici. Slovesna maša je bila tudi v župnijski cerkvi Marijinega obiskanja v Olimju, kjer je somaševanje vodil apostolski nuncij Edmund Farhat.
Ostanejo nam na
27. juliuša je velka žalost dosegla slovensko Porabje, najbola števanovstje pa sakalauvstje vernike. Ništja nej Sto dati valati svoji vöjam, ka smo na vekoma zdjibili mladoga, slovenskoga popa, župnika. Spaumnila se na nji s poštanjaum! Pri tejm so mi bili na pomauč Röfcin Jenek pa njina žena, Aranka iz Števanovec.
•	Jeno bači, kak kantor, kakšne spomine mate iz tistoga časa, gda ste slojzili gospauda? Ste od začetka bili kantor pri nji?
- Ja, včasik, kak so gospaud es Prišli. Prvi cajt sam tak slöjžo Markovič gospauda. Gda so oni mrli, te malo cajta tak nej bilau plebanoša, pa so te oni Prišli. Nazaj vardjate gda sam čöjo, ka se na Gorenjom Seniki eden pojbič vči prej za popa. Te sam sam si brodo, a, dja, gda pa tau bau, ka pop grata, vej pa te tak nikdar nede toj odo. Pa tisto je tak flajsno šlau, tak brš sé prišlo. Gnauk so samo meli posvečüvanje pa so že toj bili v Števanovci. Prejk dvajsti lejt so oni meni nikdar eno lagvo rejč nej prajli. Sir so mi prajli, ka prej dja kak paverstji pojbič kak dobro sam se navčo igrati na orglaj. Tau so oni za velko držali. Prajli so mi, naj tisto popejvam, ka brodim. Dja sam njim sir tak pravo, ka tri vesi želijo, dja mo tisto delo, naj nikoma prauti ne včinim. Zdaj te eni so steli, ka malo naj vogrstji bau, drüdji, ka slovenstji tü, tak prej najbaugše.
•	Nej bilau špajsno na začetki nauvoga, mladoga popa slojžiti?
- Nej, nej. Gda so gospaud Markovič bili, te Baug vari vogrstji popejvati. Tej eni so želeli, prej eno nauto döjn popejvaj vogrstji! Markovič gospaud so sir prajli, gda mo dja vö üšo iz cerkvi, leko popejvale francuško. Na, te smo sir eno za božič popejvali vogrstji, depa ovak nej,
ka so nej dali. Pri nauvom gospaudi je pa tak bilau, ka smo slovenstje pa vogrstje naute popejvali.
• Kak tau, ka je nej ostalo tak tadala, kak so godpaud Markovič mešüvali?
- Tau dja tak vejm - lagvo ne povejm, ka so že pokojni pa ji neštjem zbantivati - oni so
sir tak prajli, ka se oni slovenstji nedo mantrali, te raj naj ji vkraj dejejo. Tau je sveta istina. Depa püšpek so ji zatok nej vkraj djali, ka so radi bili, ka itak takši pop djé, steri slovenstji' vej s starcimi gončati, spovadavati.
•	Kak kantor, vüva sta se z gospaudom furt zgončala pred mešov, ka za popejvanje bau?
-	Tau so oni nikdar nej prajli, ka trbej popejvati. Dja se sam vödejvo numere naut. Litji, gda je pokapanje bilau pa če stoj takšen mrau, ka nej odo trno v cerkev, te so prajli, ka toma takšo lejpo nauto nemo popejvali, ka te nej klačo certjev. Dja sam njim pa pravo, es čöjte gospaud, toma tö moramo popejvati eno lejpo. No, te pa prej naj bau po vašom.
•	Te so gospaud na Vas trno fejs poslöjšali, so dali na vašo rejč. Vi ste bili njima prava rauka. Ste še dobro porazmeli z njimi?
-	Sploj. Dja po pravim povejm, dja trno ne djaučem, gda je pokapanje, depa Zdaj, gda so nji na cintori v grabo pištjavali, sam mislo, ka vtjüp spadnem, tak sam ji šanalivo.
Mi je na pamet prišlo, tau je žalosto, ka dja pokapam nji, mladoga človeka. Po drügom tali pa tau tü moram prajti, ka so oni eno dvej, tri lejta nazaj meni gnauk prajli: , Jenő bači, nikdar ne vejmo, ka se ma zgoditi, če bi vi tak Baug vari mrli, kakšno prošnjo te vi mate? ” Dja pa pravim, es poslöjšajte gospaud, velko pokapanje neštjem, vse po srmačkom, ka so Jezuša tü v grob djali s prčacom. Samo eno malo želenje mam, če sam že od 1956. leta skur vsakši večer v cerkvi bijo. Telko, ka bi škrinje zar pod kaurošom dola djali. Zdaj mi je tau tü napamet prišlo pa sam zatok tak metji grato, ka so oni tak mladi prvin odišli. Ka vse so oni toj naprajli! Stokoli je prišo poglednit cerkev, vsakšoma se je trno vidla. Več lüstva me je spitavalo, če je tau nauva cerkev. Sam pravo, ka nej, ka so toj en mladi gospaud pa so oni dali vse tau naredti. Kak je tisto vse vögledalo, gda so oni sé prišli! Kak so mogli te par lejt tau vse vönaredti!? Vse so vösprajli, pa nej z domanji pejnaz, ka bi za tisto štja en mali zvaun nej mogli tjöjpiti. Vse z Meritje, iz Slovenije, z Avstrije pa z drüdji rosagov, vse so vöprignali.
• Ka vse so dali naprajti v dvajsti lejtaj?
- Najprvin tören, na tören so dali djasti nauvi križ, nauve zelene pale s pleja. Te so gora dali djasti strelovod (villámhárító) prauti grmenja, naj ne vdari v cerkev. Cerkev zvöjna vred djasti, tau je strašno delo bilau. Strejo so vse preklali. Znautra so nauvi stauci, spovadavnica, oltar za mešüva-
nje. Orgole so tü dali naredti. Elektrike so na nauvo dali notapotegniti, ka so prajli, ka je tau že nevamo. Boži grob, kak je ronjavi bijo! Zdaj tak vögleda kak nebesa. Te graube okne so vred djali. Zdaj so že tau steli, ka dajo naredti tjördjanje, centralno kurjavo. Faro so vred vzeli. Vanej kaulek fare so vse vred djali. Gda eštja tanač (občina) bijo, so od tistec prosili rauže, s sterimi so nota posajene te grede. Sami so delali dosta vse. Gda se je zvaun pobaunto, so sami naprajli. So sami vse kosili. Zdaj, gda so nej ladali kositi z mašinom, te so že trno slabi mogli biti.
•	Kakšno brigo, delo je mejla cerkvena kotriga vtüper z gospaudom?
-	Zdaj so djilejši že taostali pauleg betega. Gda so štja dobro bili, so nam na djilejšaj vse ta prajli, vse so rejšili, vse ta zračunali. Oni so od vsakšoga filera račun dola dali. Velko brigo so meli za vse.
	Jenő bači, tiste nej samo kantor bili, litji prvi pa mislim najbaugši saused tü gospauda. Gvüšno so vas dostakrat gora ziskali, kakšne tanače prosili od vas.
-	Oni so nika nej bili maudro Tau, ka so oni veltje šaule meli, ka so mladi ijrašnji človek bili, so nika nej gora držali. Aranka neni malo tü na rejč staupijo:
-Tisto je buma že dvajsti lejt, tak nagnauk je odišlo. Dja sam z njimi vsigdar zadovolna bila. Sprvoga je njim trno žmetno bilau, ka so v takšno ronjavo, raztrgano faro pa cerkev prišli. Zatok, ka so pokojni Markovič skur štirideset lejt nika nej popravlat pa oni tak mladi so etak mogli začniti, nej so
Porabje, 23. avgusta 2001
5
vekoma v spomini
meli štje izkušnje (tapasztalat). Pejnaz je tü nej bilau, ka smo mi dali verniki, tau je trno malo bilau.
Oni so za mladino dobri bili pa za starce tü. Starci so slovenski gončali, mladina pa raj vogsrstji. Oni so vsigdar tak prajli, če stoj na nji slovenski povej, te slovenstji odgovorijo, če vogrstji, te pa tak. Tau so starci trno radi bili, ka so se leko slovenstji spovadavali. Pa dja sam se tü vsigdar slovenstji spovadavala. Z njimi nej bila nevola, oni so se z nitjim nej brigale če stoj vördja ali ne vördja, ali dela po nedelaj. Vej de prej vsakši od sebe račun davo.
 Jeno bači, kak se spaumnite na tisto, gda so vas oslejdnjim ziskali?
- Po pravici povejm, ka so zatok prišli, ka je ena meša lagvo bila držana, ka so betežni bili. Zatok so Prišli, ka tisto mešo ponauvijo. Pa so te oni tisto mešo slöjžili v četrtek, gda toj nejga meše. Na, te sva si müva toj doma oslejdnjim pripovejdala. Dja sam njim etak pravo: „Gospaud, es čüjte, lüstvo vas trno šanaliva, vi bi gnauk dola prajli en mejsac pa bi v špitala šli, leko bi se vözavračili. Pa bi se počinauli. Sami pravite, ka krepko vrastvo berete pa v motor sedete. Škoda nad vami, ka
vas šanaliva lüstvo. Meni pravijo, naj dja vam povejm. ” Na tau mi pravijo, ka so oni nej takšen betežnik, ka bi v špitala šli. Eštja sam se malo mogo smejati, ka so mi prajli: „Vej pa dja vejm voziti, Vejpa 180000 kilomejtarov mam pa sam štja nikoga nej zavozo. ” Vidte, pa kak je strašno! Se nej v autoni Zgodilo, litji doma v rama so mogli mrejti. Dja sam ne vejm, če je tau dano enoma človeka? Ja, vejn je vöspisano, gda se narodi.
• Vi ste prava katoličanska düša. Z vašo düšov tak
brodite, ka je tak moglo biti
dano?
- Po mojoj pameti tak mislim, ka buma, je dano bilau. Njegva mati, ta ženska je telko boga zmolila, če je gospaud kama z motorom üšo. En graubi pejklin majo, so ga prej od rimskoga papeža dobili, tisti pejklin je ženska neprstanoma na rokaj mejla, dočas njega nej bilau domau. Djaukala je, če nej prišo. Materna molitev je dun pomagala, ka je nej na pauti mrau. Ka je ta mati molila! Dja vejm, tjelkokrat so v motor sedli, so najprvin križ vrgli na se pa so etak prajli: „z Boga pomočtjauv”.
K. Fodor
Zadnji zbogom
27. julija sem dobila Žalostno novico po telefonu, da so mrli g. župnik Pišta Tóth v Števanovci. Smrt je vsigdar žalost, sploj pa če mladoga zadene, šteri bi ešče rad živo in meo načrte. Posebi je Žalostno, ka so bili dušni pastir, štere je premalo, več duhovnikov pokopamo, kak imamo novomešnikov. V najlepši letaj so bili in ta nesmilena smrt ji je vzela od nas in njinoj materi, štera ji je trno rada mela. Sama ji je težko gori ranila, jim pomagala na živlenjskoj poti z molitvijo. V težki uraj ji je on tö pomago. Zdaj je sama ostala.
Gospaud Tóth so dvajsti lejt slüžili Baugi in lüdem, nej samo v Števanovci, v Sakalovci, Slovenski vesi tö in gde je potrebno bilo. Težke poti so meli, sploj Vzimi, gda je bola lagva pot po bregaj gor in dol. Na njinoj zadnjoj poti ji je sprevodilo 44 sobratov in mariborski pomožni škof Jožef Smej in prevnaugo vernikov iz vsej krajov, samo so falili naš domači Sombotelski škof.
Ges mislim, če stoj gdekoli, kakoli dela 20 lejt, je toliko vreden, da ga na zadnji poti sprevodimo. Ali človeka samo dotačas poštüjemo, ka žive in dela? Grešniki smo in delamo napake, naj tisti vrže kamen, steri eške nigdar nej grejšo.
Pokojnomi gospodi župniki Tóthi daj Gospodin Bog večni pokoj in odičeno goristanenje. Vsem, ki smo ga poznali, bo osto v spomini odprtega srca in nasmejanoga obraza.
Vera Gašpar
Dragi Gospaud!
Trno Žalostno stodjimo pri vašoj škrinje eštje itak ne damo valati, ka ste Vi več nej med nami, ka Vas ne vidimo kaulek fare oditi pa delati, špajzno nam je, ka je Vašo mesto v cerkvi prazno gratalo.
20 lejt ste nam mešüvali, ste naše düše v redi meli, ste mlajše včili, krstili, potrdjavali, pripravlali na pravi krščanski žitek. Pomagali ste betežnikom, ste naše mrtvace pokapali pa ste sploj dosta molili za njine düše.
Duga lejta ste vtjüper prijali vörne düše iz Števanovec, Andovce pa z Verice-Ritkarovec, z njimi vred ste trno lopau dali vöpofarbati cirtjev pa faro. Dobro ste se porazmeli tak z mešterom-zidarom kak z domanjom lüstvom. Dostakrat ste morali pejnaze vtjüpar prostiti, natečaje pisati, naj se pršika tau velko pa lejpo delo. Tau smo tö vidli, če je trbelo, ste lopato tö vrnau tak v rokau prijali kak prausan delavec, če se je v cirkvi zvaun pobounto ali se je elektrika podarila, tau ste največkrat tö sami poprajli. Völtji gradec z lejpimi raužami pred faro ste vsigdar v redej meli.
Vsi dobro vejmo, ka ste nej samo doma, v našoj vesi delali. Dostakrat ste se morali betežni, po skliskoj pauti ali po snedjej z autonom v Sakalauvec pa na Židovo pelati. Slabo ste vidli, dapa Baug vam je vsigdar pomago, pa Vaša mati so tö dosta moliti za vas.
Cejla vaša živlenjska paut nam kaže, ka ste za Boga živeli, za njega ste trdo delali, mlajše ste sploj radi meli, vsakšoga ste poštüvali. Nej ste poznali tisto rejč, ka „nej! ”, če vas je nekak proso na krstitje, na potrdjavanje, na zdavanje, vnoči ste tö šli, če so vas k betežnikom zvau.
Zadnje čase ste za betega volo bola slabi gratali, dapa zatok ste vsakšo mešo zdržali, ena nej taostanila.
Zdaj, gda je skončana vaša 46-lejtna paut na Zemlej, vas trno lepau prosimo, odpüstite nam naše greje, če smo vas gdakoli pa kakkoli zbantüvali ali smo vam nej pomagali, gda bi trbelo. Pa zatao tö, če smo vam lagvo pomagali.
Prosimo Vas, molite za nas v nebesaj!
Počivajte v miru!
Guč Lacina Kovača na pokapanji v imeni števanovske fare.
... DO MADŽARSKE
Zaključek
milenijskega leta na
Madžarskem
Z 20. avgustom se je zaključilo t. i. milenijsko leto na Madžarskem, v okviru katerega se je praznovala 1000-letnica državnosti. Milenijsko leto se je začelo s 1. januarjem leta 2000 in je sovpadlo z 2000-letnico krščanstva. V tem obdobju je prejelo milenijski spominski prapor, darilo vlade, okrog 3200 krajev. Praznovanje se je zaključilo s prireditvami od 15. do 20. avgusta. 15. avgusta je nadškof Laszlo Paskai daroval zahvalno mašo v baziliki v Esztergomu. Ob tej priliki so svetoštefansko krono prenesli iz Parlamenta v Budimpešti v Esztergom. Krona je potovala po Donavi.
Osrednja prireditev 20. avgusta je svečana zaobljuba novih častnikov madžarske vojske in policije na trgu Kossuth pred Parlamentom. Dan se zaključi z veličastnim ognjemetom.
20. avgust v Monoštru
Prireditve v Monoštru so se začele že 17. avgusta z mednarodnim folklornim večerom, na katerem sta nastopili folklorni skupini iz Romunije in Turčije.
18. avgusta so na dvorišču kulturnega doma priredili večer irske glasbe in bluesa. V nedeljo, 19- avgusta, so obiskovalci lahko prisluhnili citrarjem iz Magyarszombatfa, nemškim pevkam iz Rabafuzesa in si ogledali program folklorne skupine Ungaresca iz Szombathelya. Na večerni veselici sta igrala ansambla Albatros in Jambo.
Dan praznika se je začel s sveto mašo v baročni cerkvi in se nadaljeval s svečano sejo mestne samouprave. Na koncu svečane seje so odkrili spominsko ploščo na steni Urada župana. Popoldne je bil namenjen nastopu monoštrske pihalne godbe in mažoretk, večer pa nostalgični glasbi ob nastopu vokalne skupine Melodia iz Szombathelya.
Vaške igre na Gornjem Seniku
Slovenska samouprava in domača folklorna supina sta 19. avgusta priredili na Gornjem Seniku vaške igre, na katerih je sodelovalo več skupin iz vasi. Mladi so se pomerili pri opravljanju raznih kmečkih opravil. Dan so zaključili s plesom, na katerem so igrah Fantje z Rdečega brega.
Porabje, 23. avgusta 2001
6
Kalcin Pišta o tom, kak je pobejgno
Srce mi je djalo kak bejkarca
Vi zdaj zivite v Ameriki, pa ste pá malo prišli domau stariše poglednit. Kak še kaj počütite doma?
Dobro. Gda pridem, te se vsikdar dobro počütim, liki gda je trbej nazaj titi, te tem bole lagvo spadne.
Vaša mati so ranč tö tak pravli. Uni so že tö malo nemerni, ka se že prej pa bliža čas, ka te se pomalek mogli pakivati.
Na žalost, kak koli na dugi cajt pridem, dja pa nej, pa je že pá trbej nazaj titi. Pred štirimi kednami sam prišo domau, in že je pá trbej rajzati. Včera sam biu v Budimpešti, tam živi moja sestra, šogor in nephew (sestrin sin). Zranje pa mo üšo k brati Djožini v Mosonmagyaróvár, nej zranje drügi den de un name pelo v Beč. Pripovedajte malo o sebi, prosim, ka ge vas več neponim, gvüšno ste že rano odišli.
Ge sam taodišo 1954-oga leta z mojim padašom, s spaudnjim Krajcamim Guslinom.
Kak vam je tau na pamet prišlo, ka te tašli?
Nej se nam je vidlo na vogrskom pa smo ravnali, ka de nam tam baukše.
Ka sé vamje najbole nej dopadnilo?
Tau ka smo nej dobra slüžili, delali smo na marofi v Köcski. Gor na tau sva že skor 19 lejt stariva bila, in sva že leko čakala, ka va mogla rukivati. Toga smo sé najbole abali.
Depa vi ste nej dezerter bili?
Nej, ka sva eške nej dobila nikše papére nej.
Petdeseta lejta, za Rdkosina so zato ostri cajti bili. Nej ste sé bodjali ilegalno prejk grajnce titi?
Nej smo ranč tau najbole stra meli, ka nas ger zgra-
bijo, liki te so eške akne (mine) bile dojsklajene.
Sta mela kakši film?
Nej, kakšoga posabnoga plana sva nej mela. Ge sam Prejšnjo leto delo na grajnce ka smo kopali in sam si vse vönagledno, gde je bole nevarno in gde menje.
Šteri od vajaje vönajšo, ka ta „disidirati“?
Badva, tisto že tak bilau, ka sva en drugoga nut zgučali Mislim, ka je tau skrivnost znau samo vaš najbaukši padaš in niške drügi nej.
Nej, drügi so že tö znali, zato je že mujs bilau titi, ovak bi vöprišlo, ka se müva napalávava.
Pa gda sta zdomi šla, vnoči?
Podnik sva vkraj od Köcska šla in sva s cugom prišla do Varaša. Natau sva se napautila prauti Gorenjomi Siniki prauti grajnci pri Markinomi križi. Gda sva prejk meje prišla, sva tavö po brgej šla in prišla k Žužini. Uni so se z Gorenjoga Sinika taprejk oženin. Gda sva v Austriji cuj k iži prišla, te je vöra na gorenjesinčarskom törmi varnau paunauč vörvala. Tisto nikdar ne pozabim.
Brodim, te ste Baugi valo dali in se prekrižili?
Te eške ranč nej, ka sva sa tak bodjala, ka nama te tau ranč nej na pamet prišlo.
Tam v slami sva spala in sva se te zrankoma nuti poklonila k Žužini.
Te sta se vnoči ranč nej zglasila pri njij?
Nej, samo zrankoma.
Psa so nej meli?
Pes je biu, pa je lajo tö, pa so te drügi den gučali, ka so si brodili, Zaka je pes cejlo nauč lajo.
Gda sta tavö po Meleknom vrejeki klepala, sta se nej bodjala, ka kakši sodacke pridejo in vaja haup vzemejo?
Varnau gda sva tam pri križi prejk pauti prišla, te sva čüla, ka so sodacke šli kauli po pauti. Te sva tam fejst tüma čakala in se bodjala tö.
Kak drek v travi, majo šagau povedati, nej?
Djenau tak. Čüli smo stopnje kak so stapali. Gda so mimo odišli, te sva tadale šla. Te vam je vendrak srce zato miri vgotanjaj bilau? Fejst, fejst. Tak sam sé bojo, ka sam sé ranč sapo nej vüpo vzeti, nej ka bi me ger čüli. Te pa je srce tak djalo, kak kakša stara bejkarca.
Pa ka ste si vözbrodili, če bi vas sodacke ger don dobili, ka bijin zlažali?
Nika smo nej mislili takše. Kak pride, tak baude. Mladi smo bili, pa smo nej špakolérali, kak je nevarno, ka delava. Mislim, ka če bi se tak pošomeralo, te bi sodacke
eške strejlali tö na naja. Vaši stariške so znali, ka vi odidete?
Nika so nej znali. Samo te so zvödali, gda so detektivi k njim Prišli in Vsefale spitavali. Eden mejsec sledkar sam s Štajerskoga piso.
Pa vam nej žmetno bilau samo tak tünjati svojo rodbino: stariše, brate, sestre, pajdaše?
Te sam nej brodo na tau, bole sam tau premišlavo, ka baude tadale z menov.
Sploj vam nej napamet prišlo, ka do stariške žalostni zavolo vašoga odhoda?
Te nej.
Ka pa zdaj, ka vi že tö starejši gratüjete?
Ja, Zdaj že Večkrat nazaj brodim, Zaka pa sam samo tak odišo, ka sam nikanej pravo.
Ka ste v vaši prvi pismi starišom napisali?
Samo tau, ka gde smo gé, gde delamo, pa ka je vse v redi. Za pau drugo leto sam se tadale pelo v Meriko, v Varaši Cleveland v državi Ohio sam emo tetico, mamino sestro. V začetki sam eno leto pri njij doma biu.
Kak ste se pa kaj spajdašili z,, vöobrnjenim”engliškim jezikom?
Lagvo je bilau. Gda sam doj s šifta staupo, se je z autobusom trbelo pelati 12 vör. Autobus je stano pri enom „restoranti” in gda smo tam nüti šli, sam nika nej znau prositi. Tam je eden „hembörgör” djo, pa te sam ge kak kakši štumli kazo, ka ge tö takšo škem gesti.
Včasik na začetki ste se kakšo maštrijo tö včili? Včasik nej, ka sam najprva v eni fabriki delo, natau pa sam üšo k sodakom.
K sodakom?
Tri lejta.
Tri lejta?!? Vej ste pa zato zbegnili zdoma, ka naj
vam nej trbej „casara” Rakosina slüžitü?! Pa gor na tau bi na Vogrskom samo dvej leti slüžili.
Dje, buma, tak je vöprišlo, ge sam tö nej brodo, ka tak bau. No, istina, ka sam se ge sam glaso.
Te ste vi plačani sodak bili? Ja, plačo smo dobili, depa lon je nej tak dober biu, kak če bi delo. Tistoga časa je ranč nej delo bilau, pa sam mislo, ka se zglasim za sodaka, in tačas ka vözoslüžim, že pa bau delo. En mejsec po rukivanji so me že zvali, ka geste delo, liki te sam več nej smo zapüstiti sodačijo. Depa ne morem se taužiti, zato nej lagvo bilau „cara” slüžili tö nej.
In če bi zmejs dojvrgli „komis”gvant, tebi vas zaprli? Mislim, ka nej, liki bi te bole na žmetni grato Amerikanec.
Kakšo državljanstvo (allampolgarsag) mate zdaj bejdvej?
Nej, samo merikanarsko, te sam nej znau, ka bi bejdvej leko emo.
Gda steprvo paut prišli domau iz Merike?
37 lejt po tistom, ka sam odišo.
37 lejt? Vej je pa tau pau živlenja?!?
Buma, skor.
Nej vam je žmetno bilau, ka ste tak dugo nej bili pri svoji rodbini, žlati?
Žmetno je bilau nazaj priti. Gda je fligar prvo paut z menov doj seu v Pešti, sam več nikanej razmo Vogrski in sam nikanej znau povödati tö nej.
Kak pa te tau, ka slovenski tau lepau znate gučati? Sprvoga je zato slovenski tö nej dobra šlau, ka sam večkrat vezno, depa zdaj je že v redi.
Besedilo in posnetek: Francek Mukič
Porabje, 23. avgusta 2001
7
Ciganj pa čaralica
Gnauk je čaralica zapelala ciganja. Cejlo nauč ga je gora-dola po brgaj vodila. Že skur je sonce sijalo, gda se je ciganj domau pritepo. Samo doma je vido, ka si je gvant vse vküpzrazčejso, v žepki pa konjski drek emo notrazaklačano.
»Čakaj samo ti grda kača prekleta, vej ti dja pokažam! Ne’š ti z mene nauroga redla, « si je mislo ciganj.
Dapa včasin ma je napamet prišlo, ka ma je čaralica prajla: »Če koma tapuvejš, ka sam dja čaralica, te oslepnaš! «
»Ka naj Zdaj delam? « si brodi ciganj. »Ka naj delam? « Gnauk si samo z rokauv na čelo vdari. »Že vejm! Čalejra moram pitati, on vse zna od čalarica
Pa rejsan, drügi den si ciganj kalap na glavau včesne pa dé v sausadno ves, gde čalejr žive. Gda pri sauseda rama tastapla, saused za njim skriči: »Skrb mej, ciganj, nej ka bi se potekno. «
Ciganj nazaj pogledne: »Zaka? «
»Zato, ka ti tak naus visi, ka včasin na njega staupiš, « se smeje saused.
»Smej se samo, smej, ti vdardjeni, vej ti še tü leko tak zopojdiš, kak dja. Vej se te ne’š tak smejau. «
»Zaka, kokauš ti je kröj vzela? « pa se je saused pa tak reketo, ka se je vse za črvau držo.
Čalejra ram že audalič leko vido. Viša vesi na edno velko brgej je stau. Ranč edno malo dejte so mujvali v pomijaj, steroga so zvörkli. Dočas ka je ciganj taprišo, so že zgutauvili. Mati je dejte v roke vzela pa so gora na konjstja kaule sedli, talejr je eške za njimi kričo: »Vsakši den skauz tjed-na s tisto mazalov ga morata notranamazati! «
»Ka je ciganj, tebe so tö zvörkli ali ka vrag je? «
»Name so nej zvörkli, dja vekšo bajo mam. Edna čaralica me mantra, ne nja mi mer. Povejte, ka naj delam? Prajla mi je, če go vöovadi ali če bi
go
bantivo, te oslepnem pa vsakše fela beteg name pride. « »Tau je nej šala, « se za sakalo škraba čalejr. »Čalarice velko mauč majo, depa mi jo zato znaurimo! Vnoči, gda de paunauč, vzemi v roke edno črno kokauš, dej go pod pazdja pa idi v edno križišče. Ta, gde se dvej pauti križata, gde tak vögleda, kak če bi eden križ bijo na zemlau namalani. Stani notra v križišče pa gda ranč paunauč baude, te začni proti dauma staplati. Kakoli do zark za teuv kričati ali do se ti mujsali, ti znak ne poglendi, če do vrazdje dola z neba skakala eške te tü nej. Če tau vöpristudjiš, te’š tau delo s čalaricov ka’š sto. Zamerko si, ciganj? « pita čalejr.
»Zamerko, nemo znak gledo, če gronska strejla zark za menov dolavdari, eške te nej. « »Dobro, ciganj, te zgrabi kokauši, edno Črno pa edno drügo. «
»Nej ste tau prajli, gospaud čalejr, ka edno Črno kokauš trbej? «
»Dobro vejš, ciganj, dobro. Črno sebi, drügo pa meni prinesi za slöjž. «
»Dobro, « pravi ciganj, »zranja go prinesem. «
Rad je bijo ciganj, proti daumi že füčko kak eden švorc. »Mam go, Zdaj go te stepem, tau staro grblavo! Neda ona mene več zapelala. Tak go z botom vužgem, ka se vugna. « »Ka mrnjaviš sam sebi, že si nauri tö grato? «
»Saused, mata edno Črno kokauš? «
»Mam, dapa zaka pitaš, ti tau tak dobra vejš. Dvej sam emo, edno si tak ti vkradno, ti prekleti djaušovi. «
»Ne čemerite se saused, tau vöplačam. Večer mi go prinesle prejk, « pravi ciganj pa de domau.
»Ka vrag je v tauga vdaro pa te eške kokauš nigdar nej küpo, bola go je vkradno. Tü nika nej vreda, « se škraba po glavej saused. Dapa vačer je zato kokauš prejk neso Ciganji.
»Kelko plačam? « pita ciganj. »Telko pa telko, « pravi saused.
»Nauri ste? Za edno kokauš je tau sploj drago. «
»Za edno je drago, dapa za dvej nej. Če ti go trbej, te go vöplača če nej, te kokauš
nesem domau. «
»Dobro, dajte tau nevauno kokauš! «
»Vej sam ma zdaj pokazo, tauma djaušuvoma, ka se z menov ne more špilati, « si je mislo saused.
»Vej drügi keden za tau dvej kokauši vkradnem, nej edno, « si je mislo ciganj.
V edenajstoj vöri je ciganj že gora dola odo v tjüjnji, kumaj je Čako, naj paunauč baude. V trifrtale dvanajstoj je ciganj kalap na glavau djau, kokauš pod pazdja včesno pa je üšo vö iz vesi prauti križišči.
»Če do tisti žrdjavi dolaskakali pa nemo znak gledo, nemo pa nemo, kakoli do z menov delali, te tü nej, « bondriva v sebi ciganj pa samo stapla tak na visiki, kak če bi v velki travi ojdo.
Ciganj je nej vedo, ka vanej v križišči dva žandara stoj i ta pa tauvaje čakata.
Drügi den čalejr vanej pred ramom stoji pa vidi, ka dé ciganj.
»Jaj, kak dobra, podne na obed mo kokauš djo, « si misli. Samo gda skrajej pride ciganj, te vidi, ka je nej prineso
kokauš, čelo pa tašo ma, kak če bi ga krava brsnila. Ranč je pitati sto, ka gde je kokauš, gda ga je ciganj z botom tak v glavau düno, ka včasin vtjüpseu.
»Vse sam tak delo, kak ste prajli, vse se vöprstau, dapa nika nej valalo, vi, posrani čalejr. V križišči, gda sam se proti daumi obrno pa sam domau začno staplati, dvej čaralice ste vö iz zemle prišle. Najprvin sta mi samo gučale, naj stanem. Dapa dja sam nej stano. Üšo sam samo tadala. Za menov so priletele pa so me za vlase znak stele vlečti, dapa dja sam se nej njau. Od kokauši so se gvüšno fejst bojale, zato ka so vsigdar tau pitale, Odkec sam go vzejo. Dapa dja sam vse tak delo, kak ste prajli. Nej sam znak gledo pa nej sam gučo nika nej. Te so me z niši naužici v rit začnili pikati, sploj me je bolelo, dapa dja sam se nej njau. Začno sam leteli, te pa gnauk nika dünilo, žardjavo, pa mi je vöja lüknjasta gratala. Te sam že bejžo kak eden zavec. Mislo sam, ka telko mantranjaže dojda, Zdaj de že valalo. Zazranka sam čaralico začno kovati, dapa ona nej ka slabša gratala, liki bola krepša. Z valekom me je tak v glavau dünila, ka sam edno vöro nika nej vido. Že sam rejsan tau mislo, ka mi je pogled vzela. Trpeto sam kak šiba na vodej. Ka sam dja trpo pa sam se mantrau za nika volo. Vi pa eške kokauš prosite? « je kričo ciganj.
»Vejš ka, te drügo vösprobamo. Edno kokušečo djajco v žardjavo vudau notra dej... «
»Vejte ka, vi svojo djajco dejta notra v žardjavo vudau, « je pravo ciganj, z botom je papo čalejrini plečej eške enga düno, obrno se je pa tak odišo, ka so ga več nikdar nej vidli.
Zapisal:
K. Holec
Buča
Vsakša ves na leto gnauk bučo drži, tau je že stara šega. Etakšoga reda malo vküp pride držina, več pa baukše küjejo, pečejo, v vesi je pa že od Zazrankoma rano vse živo. Kakoli ka mi odrasli tü čakamo te den, najbole se deca veseli, ka prej te den dobijo pejnaze od starišov pa od rodbine pa te se vcuj postavijo k šatoraj, gde vse kaj odavajo pa si küpüvlejo. Gde so srečni, ešče ringišpül tü geste. Če gnesden bole poglednamo, ka odavajo našoj deci pa za kelko, nam buma vlastje kumas stojijo. Če eden mali ma povejmo gezero forintov, za tisto buma dosta ne dobi. Klumpa telko geste, ka bi Rabo leko stavo z njim. Deca pa tau ne zna, samo tau vidi, kak fajn rabulfa, pükša, tanki, vse takšo se da küpiti, s sterim kumaj čakajo, ka doma »bojno« začnejo. Pa deca buma sploj dosta gezero forintov tam nja za te vrajži klump. Pa te poglednita tau, če se oni tomi rejsan Veselijo? Dva ali tri dni gvüšno. Te pa? Te pa rabulfa več nejma cejf ali tank kolau, če se pa nika ne pobunta, te deca taliči vse tau, zatok ka se naveliča. Samo naj nakak dva kedna po buči pogledne dvorišče, gde geste deca ali pa smetišče. Buma te drage stvari tam najdemo tavö zlüčano.
Tau je nej vsigdar etak bilau. Buče so vsigdar bile pa pred dosti lejtami smo mi ranč tak čakali bučo, kak gnes čaka deca. V Števanovci je vsigdar bio ringišpül. Tisto je za nas sploj velko bilau, če smo meli priliko se samo gnauk pelati, ka smo meli 50 fílerov. Te je buma lejpi spomin ostano nam. Če smo se pa eške steli pelati pa smo nej meli pejnaze, te smo nut stanili ringišpül kaulak gonit, ka tistoga reda je nej bila elektrika ali motorge, z rokami so ga gonili. Za nistarne runde gonjanje je šef dopüsto, ka si se leko gnauk šenki pelo. O špilaj smo samo senjali. Kumaj smo pa čakati, ka sta z Otkauvec Kosar stric pa njegva žena malo vönapakivala cuker pa figice, no pa kakšo malo špilo. Depa največkrat smo tau tü samo gledati. Pa te iz Varaša smo buma čakati, gda so Reinelt stric vönapakivati svoje medene figice, srce z gledati. Tisto je fajn bilau. No, pa z biciklinom so sladoled tü pripelati. Kak smo sline požirali, gda smo že edno kepico podjeti pa bi radi eške edno.
Tistogaredaje zatok tü vse bilau, dapanej klump. Samo edno je nej bilau. Pejnaz. Depa zatok smo mi deca vsigdar čakati bučo. Nepozableno je bilau že, kak vekše dekle dobiti od pojbov medeno srce z gledalov. Slobaudni pa srečni smo biti na ringišpüli, če na leto samo gnauk. Eške mi je zdaj v lampaj Kosar strica cuker pa sladoled, ka so ga z biciklinom pripelati.
Komi je pa te buča več vrejdna bila, gnešnji deci ali pa tistoj deci, steri smo pred dostimi lejtami ojdti na bučo? Človek žmetno odgovori na takšo pitanje. Edno je gvüšno. Gnauksvejta smo bola poštüvati vse, ka smo dobili, če je rejsan tau sploj malo bilau. Sto malo ne poštüje, je velkoga nej vrejden.
I. Barber
Porabje, 23. avgusta 2001
VABILO
Zveza Slovencev na Madžarskem in Državna slovenska samouprava Vas vljudno vabita na SREČANJE PORABSKIH SLOVENCEV, ki bo 25. in 26. avgusta v Monoštru.
25. avgust 2001
12. 00	Prihod v Slovenski dom v Monoštru (Gárdonyi u. 1. )
Sprejem v restavraciji Lipa
13. 30	»Naše Porabje« - dialog o sedanjosti in prihodnosti Porabja
15. 00	Izlet na Tromejo
19. 00	Večerja v pivniškem šotoru v Slovenski vesi
20. 00	Veselica v pivniškem šotoru v Slovenski vesi Igrat bo ansambel »Slovenskogoriški kvintet« iz Slovenije
26. avgust 2001
10. 00	Dvojezična maša v rimskokatoliški cerkvi v Monoštru Sodeluje: MePZ A. Pavel
11. 30	Kulturni program v gledališki dvorani v Monoštru Sodelujejo:
-	FS G. Senik
-	Harmonikar L. Korpič in ženski kvartet
-	Lutkovna skupina OŠ G. Senik
-	Ljudske pevke iz Števanovcev 13. 00 Kosilo
15. 00	Poslovitev in odhod
MEGHÍVÓ
A Magyarországi Szlovének Szövetsége és az Országos Szlovén Önkormányzat sok szeretettel meghívja A RÁBA VIDÉKI SZLOVÉNEK TALÁLKOZÓJÁRA, melyre 2001. augusztus 25-26-án kerül sor Szentgotthárdon.
2001. augusztus 25.
12. 00	Vendégek fogadása a Szlovének Házában Szentgotthárdon (Gárdonyi út 1. )
Állófogadás a Lipa étteremben
13. 30	„Ami Rába- vidékünk” - beszélgetés vidékünk jelenéről és jövőjéről
15. 00	Kirándulás a Hármas határra
19-00 Vacsora Rábatótfaluban a sörsátorban
20. 00	Bál Rábatótfaluban a sörsátorban
Zenél a szlovéniai „Slovenskogoriski kvintet” zenekar
2001. augusztus 26.
10. 00	Kétnyelvű szentmise a szentgotthárdi római katolikus templomban
Közreműködik a felsőszölnöki Pável Ágoston Vegyeskar
11. 30	Kulturális műsor a szentgotthárdi Színházban Fellépnek:
-	felsőszölnöki néptánccsoport
-	Korpics László és az asszonykvartett
-	felsőszölnöki bábcsoport
-	apátistvánfalvi asszonykórus
13. 00	Ebéd
15. 00	Hazautazás
POLETNI SLOVENSKI BAL
25. avgusta v Slovenski vesi v pivniškem šotoru. Vstopnice se dobijo v predprodaji od 13. avgusta na Slovenski zvezi v Monoštru.
Vstopnina: 500 Ft
Grahova prikuha / Zeleni grajšček / Zölborsófőzelék
0, 5 grajščeka, 2 zlici žira, 2 žlici cukra, 2 žlici mele, petroza, rdeči prpeu, sau, voda.
V laboški segrejemo 2 žlici žirá, v šterom spražimo 2 žlici cukra (nej na Črno! ). Nütdejemo pau kile iz mošnic vöspüščenoga grajščeka. S teuko vodé gorvlegemo, ka grajšček pokrije. Med küjanjom večkrat zgraužamo. Če je potrejbno, eške malo vodé cüvlegemo. Če je grajščk meki in voda tázavré, posipamo z 2-3 žlici mele. Zgraužamo, z vodauv gorvlegemo. (Naj gostejše ostane. )
Dober tek!
Hilda Čabai
Berite PORABJE! Vaš in naš časopis
NIKA ZA SMEJ...
V patejki
Robi je etognauk v Varaš üšo pa je staupo v patejko, proso si je aspirin. Patejkoš ga je pito: »Gospaud, kak škete meti aspirin? V praji ali pa v tableti? «
Robi pa: »Dajte mi v tableti. Praja doma mamo zadosta. «
Vüje pa lampe
Ilonka se etognauk etak čemeri s svojim možaum Lacinom: »Človek, če tebi kaj pravim, na edno vüjo nut, na drugo pa vö. «
Laci pa: »Če pa ge tebi kaj povejm, tebi na obedvej vüje dé not in ti na lampe pride vö. «
Pečenka
Pištak je etognauk v Kermedin odo na plac nika küpüvat. Trnok se je zmantrau, sploj dosta je odo ta pa nazaj. Te si je pa vseo v edno krčmau pa si je edno pečenko proso. Mladi kölnar ma go je vöprineso. Pišta gleda tau pečenko pa etak pita kölnara: »Gospaud, kelko je pa stara ta pečenka? «
Kölnar pa: »Tau vam zagvüšno ne vejm povedati. Znate, ge sam ešče komaj tri dni tüj. «
I. Barber
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.