Sedemdesetletnica, ki jo praznuje Tovarna obutve Peko v letošnjem letu, je častitljiv jubilej. Z jubilejno številko Čevljarja želimo dati tej visoki obletnici poseben poudarek. Zajeti hočemo najpomembnejše zgodovinske trenutke porajanja čevljarske industrije iz nekoč zelo močne in sloveče tržiške čevljarske obrti, nastanek naše tovarne in njen nenehni strmi vzpon ter razvoj tehnologije v njej zlasti v zadnjih desetih letih. Posebno mesto smo posvetili trenutnemu stanju v dinamičnem gibanju poslovanja podjetja in na koncu smo skušali orisati bodočo razvojno pot našega dvatisočpetstočlanskega kolektiva. Med številnimi jugoslovanskimi proizvajalci obutve je naše podjetje najstarejše, čeprav je nastalo šele kot tretje v Tržiču, trideset let za prvo čevljarsko tovarno. Čevljarstvo v Tržiču pa ima še starejšo tradicijo, saj ga omenjajo zelo stari pisani viri. Pred sto leti, to je v dobi prehajanja čevljarske obrti v industrijo v svetu in tudi v Tržiču, je tržiški okoliš proizvedel 500.000 parov obutve letno in prodajal na Kranjsko in druge dežele Avstro-Ogrske monarhije, kjer je bila zelo cenjena zaradi kakovosti in zmerne cene. Danes izdelamo nekaj več kot dva milijona parov obutve in smo, kot pravijo, vodilni v proiz- vodnji modne obutve, predvsem pa po količini proizvedenih parov te obutve. Doma in v svetu prodamo štiri milijone in pol parov obutve, kar je posledica zelo razvitega sodelovanja s sorodnimi podjetji po vsej Jugoslaviji in izven meja naše domovine. Podjetje, ki ima svoj sedež vseskozi v Tržiču, se je razširilo v vse naše republike s svojimi 111 poslovalnicami. V Trbovljah je odprlo obrat za izdelavo zgornjih delov, v katerem je zaposlenih 320 članov kolektiva, v samem Tržiču pa obrate za proizvodnjo sestavnih delov obutve: gumarno, obrat za predelavo plastičnih mas, usnjarno in obrat za pripravo in predelavo poliuretanskih pen. Vedno so v podjetju posvečali veliko skrb dobrim medsebojnim odnosom. Tudi samoupravljanje se je v dvaindvajsetih letih nenehno poglabljalo in utrjevalo. Veliki uspehi, na katere smo lahko zelo ponosni, so plod trdega in neumornega dela več generacij, ki so v menah časov in razmer dvajsetega stoletja ne le iskale v tovarni svoj vsakdanji kruh, temveč nenehoma dograjevale, vlagale in večale, da bi njihovi nasledniki živeli bolje in delali še uspešneje. Tovarna obutve PEKO TRŽIČ Razvoj čevljarstva in nastanek naše tovarne Sedemdeset let nepretrganega razvoja, ki jih ima za seboj Tovarna obutve Peko, je upravičeno lahko v ponos ne le delovni skupnosti te tovarne, marveč tudi vsemu Tržiču, vsemu slovenskemu narodu ter vsej socialistični domovini. Tovarna je odraz sposobnosti, vztrajnosti ter notranjega zdravja Slovencev in v svetu kljub naši majhnosti veliko pomeni. Stopnje v razvoju, ki jih je tovarna prehodila v sedemdesetih letih, so odsev razmer v času, ki je bil eden izmed najbolj razgibanih v naši zgodovini. Njeni začetki segajo v čas, ko pri nas z majhno zamudo prevzamejo delo človeških rok stroji in ko se naša dotlej nebogljena narodna zavest komaj dobro začenja prebujati. Če hočemo bežno pogledati ta razvoj, pa ni dovolj, če posežemo le sedemdeset let nazaj, zakaj tržiška pokrajina je že davno prej pripravila plodna tla, da je v njih lanko vzklilo seme, ki ga je vanjo vsadil pred sedemdesetimi leti Peter Kozina. Poseči moramo do sredine 18. stoletja nazaj, kjer zasledimo prve pisane vire za stoletno dejavnost takratne — spet z zamudo — po srednjeveškem načinu porojene čevljarske zadruge, tako imenovanega čevljarskega ceha. Le-tej je bil vsekakor temelj še starejši usnjarski ceh, katerega nosilce zasledimo nesporno vsaj v začetku 17. stoletja, če ne že prej. Ta Tržiški usnjarski ceh je slovel po svojih izdelkih in je bil hkrati izvir vsega razvoja usnjarstva na Slovenskem sploh. Toge postave cehovstva so dopuščale le skrajno omejeno, potrebam prebivalstva ustrezno število čevljarskih delavnic. Vendar je tržiški čevljar že v tem času zaslovel po kakovosti svojih izdelkov in po njihovi nizki ceni daleč preko meja kranjske dežele. Obutev tržiških čevljarjev ima kupce na sejmih ne le v Ljubljani, temveč tudi v mestih Koroške in Štajerske, v Primorju, na Hrvaškem in Ogrskem ter dobiva priznanje za priznanjem na takratnih obrtniških razstavah. Zaprtosti, katere so se oklepali tržiški čevljarski mojstri, je sredi prejšnjega stoletja končno tudi pri nas odzvonilo. Čevljarstvo se je silno razmahnilo. Oklenilo se ga je na desetine tržiških čevljarjev poleg čevljarjev v Pristavi, Križah, Senicnem, Sebenjah, Žiganji vasi, Tovarna leta 1923 ju. Brž ko pa je stekla tržiška železnica, si je izbral stavbišče nasproti železniške postaje za novo tovarniško poslopje. Lahko si mislimo, kako so mu nasprotovali tujci, koie hotel uresničiti svojo namero. Zlasti o Goeknu, ki je bil sicer vzel hčer slovečega tržiškega zdravnika Tomaža Pirca za ženo, je znano, kako zagrizen Nemec je bil. Njega ustanovitev nove sloven- ske tovarne obutve ni bodla le zato, ker bi v njem dobil nevarnega tekmeca, ampak zlasti zato, ker bi spodkopala njegovo vero v nepremagljivo nemštvo na tržiških tleh. Peter Kozina pa je vzdržal in že leta 1911 preselil svojo tovarno v novo poslopje z dozidanima stranskima kriloma in še nedozidanim srednjim delom stavbe, ki je bil povišan dobrih deset let pozneje. Medtem je izbruhnila prva svetovna vojna. Tovarni ni prizadejala škode; še v prid so ji bile potrebe vojske, za katero je ta čas delala. Po vojni je spet preusmerila proizvodnjo, preusmerila pa tudi prodajo na jugoslovanski trg, ko je po razpadu Avstroogrske monarhije izgubila prejšnjega. Z ustanavljanjem lastnih prodajaln po nova državi se je še bolj trudila in postala vodilno podjetje te stroke v državi. Težave pa so nastale v času splošne gospodarske neuravnovešenosti, zaradi česar seje kljub povečanemu trgu in povečani proizvodnji znašla v dolgovih. Vendar tudi prezadolženost Petru Kozini ni vzela poguma, kot ga ni vrgel iz ravnotežja mogočni tekmec Bata, ki se je s cenejšo obutvijo v najbolj nevarnem času pojavil v Jugoslaviji. Tržiška tovarna obutve se je odločila, da bo za višjo ceno stregla odjemalcem z boljšo kakovostjo. Po smrti Petra Kozine leta 1930 je prišla tovarna v nove roke. Dela je imela slejkoprej dovolj; spričo naraščajočih potret) je proizvodnjo še večala. Kljub zadolženosti, zaradi katere so jo imeli v j>esteh denarni zavodi, ki so ji v času stiske posojali denar, ni nikoli izgubila zaupanja svojih odjemalcev in je bila na najboljši poti, da znova doseže gospodarsko ravnovesje. Nadaljnji vzpon ji je mogel preprečiti le udarec, ki je zadel naše svobodoljubno ljudstvo s strani nemškega zavojevalca v drugi svetovni vojni. prof. Josip Rakovec Kovorju in Zvirčah. Kupčija je cvetela. Obrtniki s tržiškega območja še vedno niso imeli tekmeca, zakaj njihov izdelek je še vedno v nezmanjšani meri sad sposobnih in marljivih rok, ustreza okusu časa in je poceni. Mojstri, pomočniki, vajenci delajo od zore do mraka, trgovci blago prevzemajo in sproti prodajo. Med posredovalci na črti proizvajalec-potrošnik se pojavi konec stoletja tudi že mladi trgovski potnik zaposlen pri veletrgovcu Krisperju v Ljubljani, Peter Kozina. Bržkone se je v otroštvu na-srkal iz ribniške zemlje gostobesednosti, prebrisanosti, šegavosti, spretnosti in modrosti, da se je lahko tako uveljavil. Na lastno tovarno tedaj še ni pomislil. Dodobra pa se je seznanil s številnimi proizvajalci obutve s tržiškega področja, z njihovo kakovostjo ter s povpraševala po tem blagu na vseh koncih in krajih. Trudil se je, da razširi krog odjemalcev izdelkov tržiške čevljarske obrti tudi na dežele zunaj Avstroogrske. Brž ko je mogel, je osnoval lastno izvozno podjetje, ki mu je spričo njegove izredne sposobnosti in natančnega poznavanja trga nadvse dobro uspelo. Toda medtem so delo človeških rok že dalj časa prevzemali stroji. Tam, kjer so že nadomestili vsaj do neke mere ročno delo stroji, se je seveda proizvodnja močno povečala in pocenila. Kljub temu, da je bila tržiška obutev poceni, bi ji postala strojna izdelava prehud tekmec, da bi mogli tržiški čevljarji Peter Kozina v tovarni Peter Kozina ni bil prvi tovarnar te vrste v Tržiču Prehiteli sta ga dve podjetji. Prvo sta ustanovila že 30 let prej brata Demberger, tujca, Nemca, ki sta po naključju prišla v stik s Tržičem. Tovarno sta uredila najprej v hiši pri Ferbarju. Deset let kasneje, potem ko se je podjetju pridružil K. Mally, lastnik stare m ugledne tržiške usnjarne, pa se je tovarna Mally & Demberger preselila v nanovo urejene prostore na glavnem trgu. Drugo tovarno čevljev je zasnoval prav tako tujec, Julij Goeken, konec stoletja v Ošabnikovi hiši. Ustanovitev tretje tovarne obutve v Tržiču, ki si jo je bil zamislil Peter Kozina, je bilo spričo tega nadvse pogumno dejanje, zaslužno pa tembolj, ker jo ustanovi v tedaj še močni nem-škutarski trdnjavi slovenski podjetnik. Peter Kozina je začel s proizvodnjo v Papovovi delavnici pri Toni- vzdržati. Še o pravem času so tudi v Tržiču nastale prve tovarne obutve, tako da prebivalstvo Tržiča ni ostalo brez zaslužka, ampak je ta postal celo večji. Delavci pri strojih v teh prvih tovarnah so opravljali v proizvodnji obutve le nekatera opravila, druga pa so prevzemali Tržičani na svojih domovih kot dodatni vir zaslužka. Delavnica v tržiškem muzeju Leta druge svetovne vojne v naši tovarni Izropana tovarna Druga svetovna vojna, še strašnejša od prve, ni prizanesla tovarni. Ob zasedbi Tržiča so jo Nemci zaplenili na ukaz šefa civilne uprave za Koroško in Kranjsko Kutschera, ki jo je izročil pooblaščenemu komisarju. Tovarna bi morala delati za nemško vojsko, vendar se je uslužbencem podjetja posrečilo prepričati nemško komando, da stroji niso primerni za izdelavo vojaške obutve. Tovarna je bila dodeljena Lederwirtschaftsstelle v Berlinu. V njej so še naprej izdelovali civilno obutev v predvojnem obsegu. Napredni delavci, med njimi tudi vidni komunisti, so že ob začetku okupacije ustanovili močno organizacijo OF. Iz majhnega kolektiva, ki je štel okrog 300 ljudi, je odšlo 62 čla- j* - ,§ »s. nov v NOB. 23 jih je padlo v borbi, 11 pa kot žrtve terorja. Izseljenih je bilo 10 družin članov kolektiva. V sami tovarni je bila obveščevalna mreža dobro organizirana in je vse pomembnejše stvari sproti sporočala NOV in skupaj z njo uspešno izvedla različne akcije za oskrbo NOV z obutvijo, pisalnimi stroji in drugim materialom. ★ Spominska plošča Ob umiku 13. 5. 1945 je poražena nemška vojska s svojimi oprodami vred izropala in opustošila vse, kar je v svojem besu dosegla. Tovarna je ostala brez obratnih sredstev, surovin, gonilnih jermenov in brez čolničkov pri šivalnih strojih. Toda sovražnik ni mogel uničiti plodov boja za novo, lepše življenje delovnega človeka v pravičnejši družbeni ureditvi. Začetek in razvoj delavskega samoupravljanja Zgodovinska spominska plošča ob vhodu v stari trakt tovarniških objektov nosi zgodovinski datum »28. oktober 1950«. Takrat je naš delovni kolektiv, potem ko je s splošnimi volitvami, dne 5. oktobra 1950 izvolil prvi delavski svet, prevzel podjetje v upravljanje in izpolnil eno najpomembnejših gesel tovariša Tita: »TOVARNE DELAVCEM!«. Prva dva organa samoupravljanja — delavski svet, ki ga je vodil tovariš Franc Meglič, delavec v takratni »cvikariji«, in upravni odbor pod vodstvom tovariša Alojza Legata, obratovodja, sta se sicer spoprijemala z začetnimi težavami novega gospodarjenja, sta pa zelo hitro uspela uvesti samo- Delavec 1955 upravne odnose, tako da so vsi njuni nasledniki lahko smelo vodili podjetje v vedno bolj se razvijajočem samoupravnem sistemu, vedno uspešneje novim ciljem in uspehom naproti. Fizična rast podjetja in povečan obseg poslovanja sta zahtevala spremembe tudi v osnovnem samoupravnem sistemu ter že leta 1955 privedla do decentralizacije in ustanovitve dvajsetih ekonomskih, kasneje delovnih enot. V le-teh so člani kolektiva na sejah svetov, še več pa na svojih zborih neposredno razpravljali in že odločali o najpomembnejših gospodarskih vprašanjih, razvoju in poslovanju podjetja. Tako postopno prehajanje pristojnosti od posrednih organov na neposrednega samoupravljalca je v veliki meri pripomoglo k dejanski uveljavitvi XV. zveznega in XIII. republiškega ustavnega dopolnila iz leta 1969. Samoupravni sistem v podjetju je bil že marca 1970 leta reorganiziran, s čimer so bile še dodatne pristojnosti prene-šene na novo ustanovljene kolektivne izvršilne organe. Le-teh je bilo namesto prejšnjega upravnega odbora ustanovljenih kar 9 ter razumljivo v njih izvoljenih večje število delavcev kot upravljalcev. V tem obdobju je bilo v osemnajst delavskih svetov izvoljenih 752 članov-delavcev, od tega 186 žensk, 209 članov ZK. V tem času so imeli 247 rednih in izrednih zasedanj. V upravnem odboru, drugih organih samoupravljanja, kolektivnih izvršilnih organih, ter organih DS in UO, le-teh je bilo skupaj 63, je sodelovalo 880 delavcev, od tega 159 žensk in kar 382 članov ZK. Ves ta razvoj in seveda izkušnje, ki jih je v tem obdobju dobila delovna skupnost, pa bosta mnogo pripomogla k čimboljši uveljavitvi novih ustavnih dopolnil, ki jih bo naša delovna skupnost izvedla v tem letu. Ob praznovanju petdesetletnice nastanka naše tovarne nas je obiskal naš najdražji gost, predsednik SFRJ Josip Broz-Tito, ki se je živo zanimal za naše delo, uspehe in težave. Kronološki pregled razvoja naše tovarne 1903 Peter Kozina je protokoli-ral pri trgovskem sodišču javno trgovsko družbo s firmo Hitzl & Kozina. Kot predmet poslovanja je bila registrirana za izvoz kranjske hišne industrije. Kozina je skupaj s Hitz-lom prodajal krtače iz ribniške doline, zobotrebce iz Lašč, glavnike iz Škofje Loke, slamnike iz Domžal in čevlje iz Tržiča. Ker so postali čevlji kmalu najbolj iskan artikel, je začel večati prodajo čevljev, prodajo ostalih izdelkov pa je opustil. Sam je izdeloval modele, nakupoval usnje in drug potreben material ter ga dajal obrtnikom v predelavo. 1907 Kozina je v delavnici mojstra Papova v prostorih današnje Vanderhovce v Tržiču začel z izdelavo zgornjih delov. Imel je en sekalni stroj in šest šivalnih strojev. Ostala dela pa je dajal obrtnikom na dom. 1908 Nakup zemljišča nasproti železniške postaje proti strugi Bistrice. 1910 Začetek gradnje tovarne in istočasno dogovarjanje z OVSG o nakupu oziroma posojilu strojev proti vračilu najemnine. Ti stroji so bili višek takratne strojne tehnike. OVSG je za stroje dobavljala nadomestne dele, skrbela za popravilo in zamenjavo dotrajanih oziroma zastarelih strojev. 1911 Dograditev tovarne, ki je obsegala srednji trakt v enonadstropni izvedbi. Na vsaki strani tega je bil zgrajen še po en stranski trakt. Kako je zgledala tedanja stavba, se najbolje vidi na sliki iz tega časa (na strani dve slika tovarne). Pritličje: Vhod v proizvodne prostore je bil na sredi glavnega trakta z dvoriščne strani. Na vsaki strani vhoda so bile garderobe, katere pa so pozneje premestili v kletne prostore, (podkleten je bil samo južni del, približno četrtino celotne stavbe). V zahodnem delu glavnega trakta je bila sekalnica spodnjih delov, na drugi strani proti dvorišču pa cvikarija s skladiščem kopit in pritrjevalnico podplatov. I. nadstropje: V zahodnem delu glavnega trakta je bila prirezo-valnica zgornjih delov in šivalnica, na dvoriščni strani je bila snažilnica, v severnem stranskem traktu finiš (dokončeval-nica) in pisarne, v južnem stranskem delu pa pomožni prostori. Skladišče zgornjega usnja je bilo v II. nadstropju severnega stranskega trakta, v južnem stranskem traktu pa stanovanje. Za transport med I. nadstropjem in pritličjem je skrbelo dvigalo. Transport v šivalnicah je potekal v lesenih zabojih, v sekalnici in montaži pa tudi na lesenih vozičkih. Končne izdelke so pakirane v lesene zaboje vozili s konjsko vprego na železniško postajo. 1913 Tovarna je protokolirala kot firma Peter Kozina &. 1914 Tovarna dobi naročila za izdelavo vojaških čevljev in naroči stroje zanje. Z italijanskimi vojnimi ujetniki so izravnali svet okoli tovarne, ga ogradili in uredili v lep vrt. Zgradili so tudi oporni zid ob Bistrici. 1925 je bila izvedena dograditev tovarne na 5 etaž in izvršena nova razporeditev oddelkov. Na zahodni strani IV. nadstropja je bila prirezo-valnica z modelirnico, na vzhodni dvoriščni pa šivalnica s tanjšanjem. Na severnem delu trakta je bilo skladišče zgornjega usnja in vzorčna soba. V III. nadstropju je bil v srednjem delu objekta oddelek cvikarije, na severnem skladišče kopit in v južnem stanovanje. V II. nadstropju je bil oddelek pritrjevanja podplatov, v severnem delu skladišče furnitur in v južnem stanovanje. I. nadstropje je bilo na dvoriščni strani uporabljeno za snažilnico, na drugi strani za finiš (do-končevalnico), v severnem delu pa so bile pisarne. V pritličju je bila sekalnica spodnjih delov, v južnem delu mehanična de- lavnica, v severnem pa skladišče izdelkov in ex-pedit. 1945 Ob vojaškem umiku v maju je bila tovarna povsem izropana. Odnesli so celo jermena, ki so poganjala stroje, čolničke in druge važne dele šivalnih in drugih strojev, vendar je že v juniju pričela z izdelavo čevljev, na začetku namenjenih vojski. 1947 Tovarna čevljev Trio v Tržiču se je pripojila k tovarni Peko, vendar je kljub pripojitvi obratovala še naprej v lastnih prostorih. Izdelovali so žensko obutev. 1948 Tovarna se preimenuje v podjetje Triglav (prej Peko). Pripoji se cvekarna. 1950 Podjetje začne z delavskim samoupravljanjem. 1952 Obrat Trio se preseli z inventarjem in strojnim parkom v prostore matične tovarne. 1954 Tovarni je bil vrnjen prvotni naziv »Peko«. Tovarna čevljev »Ljubelj« se pripoji Peku. 1956 V bivšem gospodarskem poslopju je bil ustanovljen obrat za izdelavo califor-nija obutve z dnevno proizvodnjo 330 parov, v obratu Trio pa je bila organizirana delavnica za izdelavo otroške flex obutve, 1957 V prostorih bivšega obrata Trio je bil ustanovljen trenažni center (industrijska vajeniška šola). 1960 Dograjen je bil nov štirinadstropni objekt, ki je omogočil razširitev in specializacijo proizvodnje. V starem obratu je bila organizirana izdelo-valnica zgornjih delov, v novem pa sekalnica in montažni oddelki. Urejena so bila tudi skladišča osnovnega in pomožnega materiala ter izdelkov. 1964 Gumama se preseli iz »Ljubelja« v nove prostore. 1966 Odkupljeno je bilo postajno poslopje s kurilnico in zemljiščem. 1968 Naročena je bila oprema za elektronsko obdelavo podatkov. Odkupljen je bil del »Frče«, to je del, ki ga je uporabljala »Zelenica« za svoj gostinski obrat. Prostori so bili kasneje preurejeni za ambulanto, trgovino čevljev, novo vratarnico, telefonsko centralo in učilnico. Zaradi pomanjkanja domačih in izvoznih naročil je bilo ustavljeno obratovanje v cvekarni. V novem Triu v Bračičevi ulici je bil organiziran obrat za izdelavo notra-njikov za Peko in za druge ter odobrena udeležba v znesku 500 tisoč din. Odobrena in izvršena je bila tudi finančna pomoč usnjarskemu podjetju »Runo« — 1 milijon dinarjev. 1970 Oddelek za predelavo plastičnih mas prične z izdelavo plastičnih peta. S 1. 6. se Čevljarska delavnica pripoji k_ Peku. Delovni prostori Čevljarske delavnice so bili prodani podjetju Oblačila »Novost« za 400 tisoč din. Delavski svet je odobril pristop k firmi AFIS Pirmasens. Pričetek proizvodnje zgornjih delov v Trbovljah, za kar je občina odstopila podjetju novo pritlično stavbo. 1971 S 1. oktobrom je bila izvršena pripojitev »Rune«, kjer smo organizirali proizvodnjo skyvars ovčje podloge. Pričeli smo z adaptacijo in pripravo prostorov v Runo za izdelavo poly-uretanskih podplatov in drugih PU izdelkov. Obrat »cvekarna« prodana. 1972 Ustanovljena je bila posebna delovna enota za pripravo in predelavo poliuretanskih pen, ki je pričela s proizvodnjo PU podplatov v povsem na novo urejenih prostorih »Runo«. V tem letu je bila tudi naročena oprema za pripravo surovin, ki se uporabljajo za PU izdelke. Dovršena je bila nova štirinadstropna stavba. V spodnji je prevzemni oddelek, skladišče zgornjega materiala in skladišče furnitur. V II. in III. etaži je skladišče izdelkov in expedit. V IV. obsežna sodobno urejena šivalnica. V. etaža pa je urejena za potrebe upravnih služb. Tovarna leta 1960 Rast podjetja in razvoj tehnologije Ko je 28. marca 1903 protokoli-ral Peter Kozina, rojen dne 19. junija 1876 v Dolenji vasi pri Ribnici, javno trgovsko družbo Hitzl & Kozina, ni mogel predvidevati, kakšen razmah bo podjetje doseglo v teku 70-tih let. Prvi, za takratne razmere zelo velik uspeh je bil dosežen, ko se je leta 1911 vselilo podjetje v nove tovarniške prostore in si na začetku vojne zagotovilo naročila vojaške obutve. Tedaj je razpolagalo s 197 lastnimi in 11 najmodernejšimi najemnimi stroji svetovno znane firme USM oziroma njene dunajske poslovalnice OVSG. Drugi pomembni razvojni korak je bil, ko je bila leta 1925 prvotna tovarna povečana na 5 etaž s skupno okoli 5000 kv. m in opremljena z dodatnimi lastnimi in najemnimi stroji. Leta svetovne krize so razumljivo pretresale tudi tržiško čevljarsko podjetje, vendar se je kljub temu, da je glavni organizator in vodja podjetja — Peter Kozina — leta 1930 nenadoma umrl, prebilo skozi težke v boljše čase. Proizvod- Najbolj se je razmahnilo podjetje po letu 1950, ko ga je prevzel kolektiv v upravljanje in ko je kmalu zatem tržni način gospodarjenja zamenjal distribucijski. Na začetku je proizvodnja sicer nazadovala in padla v letu 1953 na 335 tisoč parov. Od tedaj naprej pa je v stalnem porastu in že v letu 1960 — po komaj zaključeni rekonstrukciji — je dosegla miljonti par. Rekonstrukcija in modernizacija podjetja, izvedena v letih 1958-1960, je dala kolektivu okoli 5.000 kv. m novih etažnih površin in 238 novih modernih strojev. Odpravljen je bil tudi okorel transmisijski pogon in stroji opremljeni z lastnimi motorji. S tem so bili podani pogoji za nadaljno rast proizvodnje in modernizacijo proizvodnega procesa, kar je omogočilo že leta 1971 proizvodnjo preko dveh milijonov parov sodobne, modne, kvalitetne moške in ženske obutve. V času od leta 1965 dalje posluje jugoslovanska usnjarska in obutvena industrija v pogojih odprtih meja z vso težo in posledicami inozemske konkurence. Peko zaznamuje v tem času velik razmah ude- Poslovalnica Ljubljana I 'gEgljrH -L 1 1 ■v« Tih 1 Montažni oddelek jam. Izkazalo se je, da je za naše jugoslovanske razmere celo boljše, da vzporedne dejavnosti organizira čevljarsko podjetje, ki je seznanjeno s tehnološkimi zahtevami in jih za lahko vedno pravočasno in kvalitetno da na razpolago porabniku — čevljarski industriji. Objekt, ki ga je zgradilo podjetje v letih 1970 do 1972 v velikosti preko 7.000 kv. m etažne površine, organizacija obrata za izdelavo zgornjih delov v Trbovljah leta 1970, pridobitev prostorov s pripojitvijo Rune in ne nazadnje ozko sodelovanje s stalnimi kooperanti v Sloveniji in ostalih republikah, dajejo pogoje za nadaljnjo rast in razvoj osnovne in vzporednih dejavnosti Peka. OBRATI ZA PROIZVODNJO SESTAVNIH DELOV OBUTVE Razvoj tehnologije izdelave o-butve je terjal izgraditev za tradicionalno čevljarstvo povsem novih obratov za proizvodnjo sestavnih delov obutve. Gumama Zametek današnje gumarne seže v leto 1961, ko je bil 25. oktobra po- stavljen prvi dvovaljčnik, na katerem so pripravljali zmesi za izdelavo granulata v stavbo Ljubelja. V letu 1964 je bila zgrajena nova gumarna, kjer so postavili dvovaljčnik in vulkanizacijsko stiskalnico. Strojni park je bil v 1969 moderniziran z nakupom novega dvovaljčnika in dveh novih stiskalnic v letu 1970. V letu 1972 pa je bilo montiranih še sedem novih stiskalnic. Obrat za predelavo plastičnih mas Prvi stroji za brizganje mase, dva horizontalna in en vertikalen, so bili postavljeni maja 1970 v se-kalnici in takrat se je začela proizvodnja prvih peta. V letu 1972 so bili dokupljeni še štirje stroji, dva horizontalna in dva vertikalna, ki so bili skupaj s starimi postavljeni v prejšnjo mehanično delavnico. Usnjarna Septembra 1971 je stekla v kooperaciji s TMB iz Belgije proizvodnja skyvars podloge v bivši tovarni usnja Runo v Tržiču, kjer so že imeli odgovarjajoče stroje in naprave. nadaljevanje na naslednji strani nja v tem obdobju nam najbolj nazorno prikazuje težave, ki jih je imelo takratno gospodarstvo in seveda tudi Peko. Količinski obseg, ki je znašal leta 1930 170.370 parov, je v letu 1931 nazadoval na 136.360 parov, zatem porastel v naslednjem letu na 149.521 parov in nato v letu 1933 padel na najnižjo mejo 125.203 pare. Ko je bila kriza mimo, je proizvodnja rasla iz leta v leto in na začetku druge svetovne vojne leta 1938 dosegla 204.758 parov. V dobi okupacije podjetje ni napredovalo, zelo hitro pa se je pričelo razvijati po osvoboditvi, četudi je bila tovarna ob razsulu leta 1945 v celoti izropana, njeni prostori in oprema pa poškodovani. V letu 1949 je bila proizvodnja 2,7-krat večja kot leta 1938, vendar tega obdobja ne moremo primerjati z normalnim razvojem proizvodnje. Proizvodni program je bil takrat zelo ozek, izdelki pa že vnaprej razdeljeni in tudi ni bilo posebno važno, kakšen proizvod je bil na trgu, predvsem ne glede mode. ležbe na inozemskem — predvsem zahodnem — trgu, ki narekuje tekoče spremljanje modnih tokov in tekoče prilagajanje z obsežno ponudbo razvajenemu kupcu obutve. Izvoz Peka ni več odvisen od vsakokratnega razpoloženja posameznih exporterjev in grosistov, temveč je z ustanovitvijo mešanega podjetja AFIS Pirmasens v neposredni povezavi z inozemskim tržiščem. Utrditev podjetja je bila dosežena z organizacijo spremljajočih dejavnosti: gumarna, plastika, po- lyuretan, usnjena skyvars podloga ter organizacija izdelave notra-njikov v samostojnem podjetju Trio. Spremljajoča industrija se v svetu razvija običajno ločeno od proizvodnje obutve. Ker v Jugoslaviji za to kljub večkratnim pobudam ni bilo posluha, se je Peko moral sam odločiti za vzporedne dejavnosti. Kapacitete le-teh presegajo njegove potrebe in jih zato s pridom odstopamo bližnjim in daljnim čevljarskim organizaci- Gumarna oljni kotel moči 400.000 kcal/h. S tem so zagotovljene temperature v sušilnicah do 150 stopinj C. Leta 1962 je bilo instalirano moči v trafo postajah obrata I in II 485 kva, letna poraba električne energije pa je znašala 747 195 KWh. Z razvojem tovarne v zadnjih 10 letih pa smo morali instalirano moč povečati na 1950 KVA, poraba pa je narasla na 4 198 559 KWh letno (indeks 561). poredom, ki je bil v podjetju pred petnajstimi do dvajsetimi leti, ugotovimo velike spremembe. Pa si jih kar nekoliko oglejmo: Prirezovalnica Prirezovalne mize so bile več ali manj podobne današnjim, vendar v različnih izvedbah in dimenzijah. Sedaj so, koliko jih sploh še imamo standardizirane po obliki, velikosti Obrat za predelavo plastičnih mas Usnjar na Obrat za pripravo in predelavo polyuretanskih pen Poleg usnjarne se je v letu 1972 organiziral v bivšem Runu tudi obrat za izdelavo polyuretanskih podplatov, katerih največja prednost je, da so lahki. V maju 1972 je stekla proizvodnja na avtomatskem stroju za vlivanje PU podplatov — Desmi. Letos pa se je prvotnem stroju pridružil še eden in postavili so elektronsko mešalno postajo za sestavljanje poliolov. Prva poliol komponenta je bila v novi mešalni postaji, ki ima velike možnosti razvoja, narejena 10. maja 1973. Vzporedno s proizvodnjo podplatov in gume in polyuretana ter peta in napetnikov iz plastike se je v mehanični delavnici razvila orodjarna. Energetika Zaradi povečanja potreb stisnjenega zraka smo v letu 1968 zgradili novo kompresorsko postajo z dvema avtomatiziranima kompresorjema, ki dobavljata 1000 kub. m zraka na uro in razvodnim sistemom stisnjenega zraka za celo tovarno. V letu 1971 smo povečali zmogljivost kotlarne za ogrevanje tovarniških prostorov. Nabavili smo dva nova kotla na tekočo kurjavo skupne ogrevne moči 2.000.000 kcal/h in tank za kurilno olje vsebine 50 ton. S tem je zagotovljena zadostna količina energije za ogrevanje vseh starih in novih tovarniških prostorov. Istega leta smo za ogrevanje novih stiskalnic v gumami nabavili popolnoma avtomatiziran termo- oljni kotel ogrevne moči 300.000 kcal/h. S pripojitvijo Runa v letu 1972 in z uvajanjem nove proizvodnje smo morali najprej obnoviti vse skrajno dotrajane energetske vire. Popolnoma smo obnovili kompresorsko postajo in razvod stisnjenega zraka. Obnovljene so bile tudi vse elektroinstalacije in razsvetljava, Prejšnje nezadovoljivo in dotrajano parno ogrevanje prostorov smo zamenjali z ogrevanjem na toplo vodo. S predvideno rekonstrukcijo montaž v letu 1973 smo morali zagotoviti tudi zadostno ogrevanje sušilnic. Nabavili smo nov termo- Kontrolna plošča postaje za mešanje poliolov in izvedbi. Enako je s prirezoval-nimi stojali (kozami) in prirezoval-nimi noži. Že dolgo je čevljarska industrija stremela za tem, da bi tudi pri pripravi zgornjega materiala uporabljali sekalne nože in material sekali. V Peku so tako delali, ko so v letih prve svetovne vojne izdelovali tipizirano vojaško obutev v velikih serijah. Pozneje so sekali samo artikle ali njihove dele, ki so bili vedno enaki in glede kvalitete ne preveč zahtevni. Dolgo so rezali s prirezovalnimi noži celo vmesno podlogo, vendar so kmalu po drugi svetovni vojni vpeljali za rezanje tekstila tračni nož, kar je precej olajšalo delo in povečalo produktivnost. Danes sekajo vse vrste tekstila z modernimi mostovnimi sekalnimi stroji, še več, tudi usnje sekamo domala v celoti, vendar ne z mostovnimi, temveč s hidravličnimi elektronsko vodenimi sekalnimi stroji. Avtomatski stroj za vlivanje poliuretanskih podplatov — Desma Vse do rekonstrukcije v letih 1958—1960 je bil razpored strojev in delovnih miz skupinski. Šivalni stroji so bili razporejeni po štirje skupaj in so imeli skupen pogon. Zagibanje in sestava se je vršila na velikih delovnih mizah. Delavke so sedele na najrazličnejših stolih, večkrat funkcionalno in zdravstveno dvomljivih. Transport polizdelkov je potekal s pomočjo Obrat za pripravo in predelavo poliuretanskih pen in usnjarna v Tržiču Pred štirimi leti je bil pri nas instaliran elektronski računalnik IBM 360/20 in ob njem je bil ustanovljen elektronski računski center. Računalnik nudi lepe možnosti za sodobno in hitro obdelavo podatkov. Elektronski računski center Elektronski računski center V preteklih štirih letih smo položili temeljne kamne elektronske obdelave podatkov v našem podjetju in naredili prve korake na povsem novem področju, ki ga vrtoglavi razvoj tehnike postavlja pred nas kot stvarnost vsakega sodobnega podjetja. Razvoj transportnih sredstev, strojnih in ostalih naprav Ce primerjamo današnji razpored strojev in strojne opreme z raz- lesenih zabojčkov po štiri skupaj, ki so jih prenašale preddelavke od enega do drugega delovnega mesta. Ob času rekonstrukcije smo pričeli transmisijski pogon zamenjavati s posamičnim. Zamenjali smo tudi velike skupinske mize s tipiziranimi, prikrojenimi le za eno delavko. Tudi delovne priprave (zagibalno kladivo, čopič, posode ne ustvarja prevelikih nepotrebnih zalog. Pete so bile sestavljene iz usnja in ob današnjih gumijastih si je težko predstavljati, koliko operacij je bilo potrebnih za njihovo izgotovitev. Največji napredek je doživela sekalnica z uvedbo montažnega sistema, s katerim se je velik del tehnologije iz montaže prenesel v sekalnico. Ta način dela Montažni oddelki Naziv »montažni oddelek« smemo uporabljati praviloma šele v zadnjem času, ko smo v podplatnih izdelovalnicah dejansko prešli na montažo že vnaprej pripravljenih zgornjih in spodnjih delov obutve. V dobi pred rekonstrukcijo je bila proizvodnja zelo raznolika in je potekala iz oddelka v oddelek skozi skupno cvikarijo, skupno pritrje-valnico podplatov, skupno snažil-nico in skupno končno izdelavo. Proizvodnja ni bila specializirana in smo še v letu 1955 imeli kar 12 vrst izdelav, in sicer: — goodyear — goodyear California — California — flexibel — spončana — spončana in zbita — zbita — ago lepljena — mackay — mackay + zbita — coflex - latexflex — copatna (obrnjena) izdelava Razen obrnjene — kjer smo izdelovali copate — in californie, so vse proizvodnje potekale skozi zgoraj omenjene skupne oddelke. Po rekonstrukciji, ko so stroji dobili svoje pogonske motorje in v snažilnici svoje odsesalne naprave za prah, smo pričeli s specializacijo. Opuščali smo izdelavo za izdelavo in zadržali končno le lepljeno (poleg nekaj vulkanizira-ne), kar je pripomoglo k skrajšanju tehnološkega postopka in občutnemu dvigu produktivnosti, nadaljevanje na naslednji strani Poslovalnica Ljubljana I na Titovi ulici za lepila, ipd.) so bile zamenjane s sodobnejšimi, tehnološko ustreznejšimi. Transport polizdelkov se je odvijal s pomočjo kovinskih odlagalnih polic in tudi leseni zabojčki so bili zamenjani z zabojčki iz pločevine. Delo preddelavk je bilo s tem olajšano in tudi na času so precej pridobile, kar so s pridom izkoristile za pomoč vodji oddelka (mojstru) pri organizaciji proizvodnje. Prvi korak k mehanizaciji transporta v šivalnicah je bil storjen z nabavo transportnega traku, ki pa je imel veliko pomanjkljivost: delavka je namreč morala paziti, kdaj se ji bo približal zabojček z delom in ga sama vzeti s traku. Prav zaradi tega se ti trakovi (nabavili smo samo enega) niso uveljavili. šele z nabavo USM transportnega traku, ki dostavlja zabojčke na določeno delovno mesto povsem avtomatično, smo dobili transportni trak, ki odlično rešuje dostavljanje partij na delovno mesto in odpremljanje izgotovljenih z delovnega mesta. Cas transportiranja je praktično izginil in tudi organizacija dela je lažja, zaradi česar se je produktivnost povečala za 15 %. Tudi druga dela v šivalnici so doživela izboljšave, npr. zamenjava ročnega s strojnim zagibanjem z uvedbo stroja za za-gibanje, uvedbo šivalnih avtomatičnih strojev za različne operacije, uvedbo raznih pripomočkov na šivalnih strojih npr. priprave za porezanje nitk, itd. Mehanična delavnica pa je terjal veliko točnost modelov, s čimer je bila podana potreba po uvedbi podplatnih modelerjev. Za transport so uporabljali lesene vozičke, lesene in kartonske zabojčke, katere smo kasneje zamenjali s kovinskimi vozički, lesene in kartonske zabojčke pa s kovinskimi in končno s plastičnimi. Tudi v strojni opremi je bil storjen z nabavo hidravličnih sekalnih strojev in planet strojev za obrezovanje precejšen napredek in zvišanje produktivnosti. Sekalnica Sprva je bila sekalnica oddelek, ki je iz osnovnih surovin samostojno pripravljal spodnje dele za podplatne oddelke. Zaradi boljšega izkoriščanja usnja so sekali podplate na zalogo, vendar so pozneje prešli na sekanje po planu ki zahteva manjše zaloge polizdelkov in Izdelovalnica zgornjih delov 515 (v Trbovljah) Obrat v Trbovljah Pogled v etažo nove stavbe nadaljevanje s prejšnje strani Tako kot v šivalnicah, smo tudi v montažnih oddelkih iskali možnosti transportiranja s pomočjo transportnih trakov. Stare lesene vozičke smo najprej zamenjali s kovinskimi valjčnimi trakovi in končno so bili uvedeni tranportni trakovi, ki opravljajo ves transport avtomatično brez pomoči s strani delavcev. Stari stroji za cvikanje so bili zamenjani z novimi, ki pomenijo po svoji funkcionalnosti pravi preobrat v čevljarski industriji. Z novimi termooljnimi sušilnicami smo dosegli trikrat večji preobrat kopit kot s starim načinom, ko so morali biti čevlji na kopitu vsaj 24 ur. Ko smo v letu 1972 dogradili nov 5. etažni objekt, smo dobili možnost za najsodobnejšo ureditev tehnološkega postopka v proizvodnji obutve. V obratu I., to je v stavbi iz leta 1925, je v peti etaži modelirnica z vzorčno delavnico, razvojni oddelek s pripravo dela in drugimi tehničnimi službami. V 3. nadstropju je sekalnica zgornjih delov s kapaciteto 5200 do 5500 parov v dveh izmenah. V 2. nadstropju izdelovalnica zgornjih delov, do nedavnega za mokasine, sedaj pa prav tako za lepljeno obutev. V 1. nadstropju izdelovalnica vulkanizirane obutve. V pritličju pa so vzdrževalni obrati. V stavbi zgrajeni v letu 1959 sta 2. in 1. nadstropje namenjena za štiri trakove s kapaciteto po 2000 parov v osmih urah. V pritličju je sekalnica oziroma pripravljalnica spodnjih delov, v kletnih prostorih pa skladišče spodnjega materiala in kartonaža. V novem objektu zgrajenem leta 1972 so v 4. nadstropju upravni prostori, ki so tako v neposredni povezavi z razvojnim oddelkom. V 3. nadstropju je velika šivalnica s tremi modernimi transportnimi trakovi in četrtim pomožnim za priučevanje delavcev. V 2. in 1. nadstropju skladišče izdelkov in expedit. V pritličju pa skladišče zgornjega usnja in furnitur. Razvoj tehnologije in specializacije seveda nista zaključena, četudi lahko trdimo, da sta danes Naša prodaja Tovarna je imela poleg stalnih odjemalcev — trgovcev že takoj na začetku interes, da stopi v stik s končnimi potrošniki. Omrežje lastnih trgovin je začela razvijati po prvi svetovni vojni. Prva prodajalna je bila osnovana leta 1921 v Ljubljani na Bregu v Zoisovi palači. Nato so sledile v letu 1927 prodajalne v Ljubljani na Cankarjevi cesti, v Zagrebu, v Beogradu, v Skopju in v letu 1929 še v Sušaku. Nadaljna razširitev mreže je sledila leta 1930, ko so bile odprte trgovine v Novem Vrbasu in Som-boru, dalje 1931 v Subotici, Mariboru, Murski Soboti, Celju, Splitu, Šibeniku ter nato v letu 1932 v Velikem Bečkereku, Crikvenici, Banja Luki in Novem Sadu. Zaradi pomanjkanja sredstev je širilo podjetje svojo prodajno organizacijo tudi v obliki komisijske trgovine pri bivših samostojnih trgovcih, ki zaradi velike konkurence niso mogli več obdržati svoje popolne samostojnosti. Na začetku aprila 1941, ko so Nemci zasedli Jugoslavijo, je štelo podjetje 51 dobro založenih podružnic. Na ozemlju, ki je bilo okupirano od Nemcev, so bile prodajalne v Tržiču, na Jesenicah, v Radovljici, na Bledu, v Kranju, Celju in Mariboru. Drugo prodajno omrežje je bilo razdeljeno na 5 okupacijskih področij. Ker jih ni bilo mogoče oskrbovati, nadzorovati in voditi iz Tržiča, je takratno vodstvo pooblastilo poslovodje, naj vodijo trgovine bodisi pod imenom Peko ali na svoje ime in za svoj račun, z edino nalogo, da trgovine obdržijo in po osvoboditvi zopet združijo v enotno mrežo. Vse trgovine se seveda niso obdržale in jih je ostalo po osvoboditvi le 13, ki so seveda dale bazo za novo razširitev lastnih prodajaln. To se je zgodilo konec leta 1947 in v začetku leta 1948, ko je uspelo podjetju razširiti trgovsko mrežo na skupno 86 trgovin. Zaradi distribucijskega načina gospodarjenja je prodalo podjetje v prvih povojnih letih le cca 20 % svojih proizvodov, ostale pa je bilo dolžno razpošiljati trgovinam širom Jugoslavije. V glavnem iz istega razloga je moralo matično podjetje registrirati s 1. julijem 1952 industrijsko prodajno mrežo, kot samostojno trgovsko organizacijo, ki pa je bila s 1. marcem 1953 z vsemi poslovalnicami, zalogami in osnovnimi sredstvi priključena nazaj k matičnemu podjetju. Danes ima Peko 111 svojih trgovin. V njih je bilo zaposlenih konec leta 1972 429 delavcev, prodanih pa je bilo v tem letu 2,537.404 parov čevljev v vrednosti 293.483.446 din. Pekova mreža je druga največja industrijska prodajna organizacija v državi, ne sicer po številu prodajaln, temveč po prodani količini in vrednosti, po Kje vse so poslovalnice? Gornja Radgona, Partizanska 11 Hrastnik, Trg F. Kozarja 12 Idrija, Trg M. Tita 13 Ilirska Bistrica, Bazoviška 6 Jesenice, Maršala Tita 44 Kamnik, Kidričeva 40 Kočevje, Ljubljanska c. 1 Koper, Čevljarska 24 Kranj I, Titov trg 13 Kranj III, Veleblagovnica Globus Krško, C. krških žrtev 32 Laško, Titova ul. 11 Litija, Valvazorjev trg 6 Ljubljana I, Titova 4 Ljubljana II, Trubarjeva 24 Ljubljana III, Miklošičeva 14 Ljubljana IV, Čopova 1 Ljubljana V, Celovška 28 Ljutomer, Ormoška 4 Maribor I, Gosposka 17 Maribor II, Prešernova 1 Metlika, Trg svobode 8 pri Peku na nivoju visoko razvitih držav. Kljub temu jih bo v bodoče treba še vnaprej prilagajati novim dosežkom strojne in kemične ter splošnim razvojem čevljarske industrije v svetu. Seznam poslovalnic POSLOVALNICE V SR SLOVENIJI Ajdovščina, Prešernova 8 Bled, Cesta svobode 19 Brežice, C. prvih borcev 43 Celje I, Kocenova 2 Celje II, Prešernova 8 Cerknica, Partizanska 6 Črnomelj, Kolodvorska 26 Lendava, Partizanska 17 Domžale, Ljubljanska 76 doma in v svetu prometu na zaposlenega in prometu na prodajno površino. Močnejša je le mreža Kombinata Borovo z okoli 600 poslovalnicami. Zaradi tesne navezanosti na domače trgovine in velikega povpraševanja po obutvi pri nas vse do pred nekaj leti, je pri nas izvoz bil dolga leta občasen pojav in ni imel bistvenega vpliva na usmeritev proizvodnega programa, namenjenega domačemu trgu. Leto Število trgovin Prodaja v parih Število zaposl. poprečno v letu Prav tako ni slučajno, da smo večji del obutve izvažali na klirin- 1963 96 1.487.600 268 ška tržišča, kjer so bile zahteve najbolj podobne razmeram našega 1964 97 1.871.706 276 tržišča, hkrati pa so bile cene bolj 1965 95 1.981.530 278 zanimive kot pri izvozu na konver- 1966 96 1.971.517 281 tibilnem trgu. 1967 95 1.954.778 283 Ko je izvoz po 1967 letu zavzel 1968 97 2.128.893 294 večji obseg, je nastal kompliciran 1969 100 2.183.158 334 položaj. Proizvodni program je bil 1970 100 2.460.152 361 razdeljen na tri dele, ki so bili pov- 1971 102 2.569.847 377 sem različni med seboj: program za 1972 107 2.537.404 411 domače trgovine, program za kli- V z adnjih letih prodaja podjetje koristna zato, ker je direktna pot rinško področje in program za konvertibilno tržišče. (razen izvoza) 95 % svojih izdelkov preko lastne trgovske mreže, istočasno dokupuje veliko kooperantskih proizvodov, deloma v dodelavnem poslu, ki teče vzporedno s proizvodnjo za izvoz in deloma kot čisti dokup, ki služi za dopolnitev asortimana. Prodaja preko proizvodne trgovske mreže je koristna za proizvodnjo in kupca. Za proizvodnjo predvsem zato, ker ima s tekočo spremljavo prodaje in zalog možnost spremljati želje in zahteve končnega potrošnika, dalje zaradi lažjega sestavljanja letnih, sezonskih in tekočih proizvodnih programov in zaradi hitrejšega dotoka denarnih sredstev. Za končnega kupca pa je izdelkov iz proizvodnje do potrošnika preko lastnih trgovin najcenejša, ker je kvaliteta izdelkov naj-sigurnejša in ker je tudi reševanje eventuelnih reklamacij najhitrejše in najsolidnejše. Zato bo podjetje tudi v bodoče razvijalo in širilo mrežo lastnih trgovinskih poslovalnic. V zadnjih desetih letih se je izvoz 4,7-krat povečal Nedvomno je rast in obseg izvoza, ki smo ga v Peku dosegli v zadnjih letih, eden najpomembnejših dokazov splošne rasti in razvoja podjetja. Mozirje, Mozirje 54 Murska Sobota, Kerenčičeva 6 Nova Gorica, Kidričeva 20 Novo mesto, Kom. Staneta 11 Piran, Tartinijev trg 13 Postojna, Tržaška 9 a Prevalje, Trg 1 Ptuj, Murkova 2 Radovljica, Gorenjska c. 5 Rogaška Slatina, Rog. Slatina 93 Sevnica, Glavni trg 38 Sežana, Partizanska 23 Slovenj Gradec, Glavni trg 35 Slovenska Bistrica, Trg svobode 4 Škofja Loka, Mestni trg 41 Šoštanj, Trg M. Tita 14 Trbovlje, Trg revolucije 22/a Tržič I, Trg svobode 24 Tržič II, Bistrica 118 Vrhnika, Stara cesta 14 Zagorje, Kidričeva 17 Žalec, Šlandrov trg 25 POSLOVALNICA V SR ČRNI GORI Titograd, Ivana Vujoševiča 2 POSLOVALNICE V SR HRVATSKI Crikvenica, Trg Nikole Cara 10 Dubrovnik, Ugao Cubranoviča 1 Karlovac I, Radičeva 7 Karlovac II, Gajeva 6 Osijek, Bulevar JNA 36 Pula, Lenjinova 10 Rijeka I, Korzo nar. rev. 23 Rijeka II, Ul. 43. divizije 7 Slavonski Brod, Omladinska 14 Split, Krešimirova 8 Šibenik, 12. kolov. 1941 br. 8 Varaždin, Kukuljevičeva 4 Zadar, Narodni trg 5 Zagreb I, Iliča 7 Zagreb II, Vlaška 91 Vinkovci, Lenjinova 7 Sisak, M. Tita 34 Djakovo, M. Tita 24 Koprivnica, Robna kuča Izvor POSLOVALNICE V SR SRBIJI Arandjelovac, Maršala Tita 265 Beograd I, Maršala Tita 17 Beograd II, Knez Mihajlova 17 Beograd III, Bulevar rev. 204 Beograd IV, Bulevar JNA 63 Kosovska Mitrovica, M. Tita 116 Kragujevac, Maršala Tita 68 Kraljevo, Lenjinova 25 Kula, Maršala Tita 77 Niš I, Pobede 2 Niš II, Trg oslobodjenja 15 Niš III, Ulica pobede 26 Novi Sad I, Svet. Markoviča 8 Novi Sad II, Narodnih heroja 5 Senta, Nar. revolucije 1 Sombor, Maršala Tita 18 Sremska Mitrovica, Trg n. heroja 1 Subotica, Trg republike 2 Šabac, Maršala Tita 9 Valjevo, Knez Miloša 1 Vršac, Andje Rankoviča 6 Zemun, Lenjinova 11 Zrenjanin, Maršala Tita 31 Kruševac, Trg okt. rev. 51 Bečej, Trg oslobod. 1 Smederevo, Maršala Tita 1 Cačak, Trg ustanka 2 Beograd V, Novi Beograd, Tržni center POSLOVALNICE V SR BOSNI IN HERCEGOVINI Banja Luka, Vase Masleše 26 Banoviči, Ulica JNA 38/1 Mostar, M. Tita 107 Sarajevo, Vase Miškina 13 Tuzla, Maršala Tita 2 Zenica, Stjepana Radiča 26 POSLOVALNICE V SR MAKEDONIJI Bitola, Maršala Tita 59 Skopje I, Maršala Tita 23 Skopje II, Ul. 106 A br. 12 Skopje III, Gradski centar Proizvodnja se je srečevala z mnogimi problemi, kako naj tako pisan program realizira, hkrati pa nikoli ni bilo jasno, kakšna bodo naročila v naslednjem razdobju. Problem je postal še hujši, ko je sporazum med industrijskimi podjetji čevljarske stroke vezal izvoz na klirinško področje in rezultati doseženimi na konvertibilnem področju. Zato je bilo nujno treba iskati odgovor na dve vpra- šanji: kako zagotoviti večji in sigurnejši izvoz na konvertibilno tržišče in kako poenotiti proizvodni program, ki pa naj bo na evropskem nivoju in hkrati zanimiv za domače tržišče. Rešitev smo našli v novi organizaciji izvoza na konvertibilno tržišče. Skoraj v celoti smo prenehali delati z manjhnimi kupci in začeli smo usmerjati svojo prodajo preko ene same uvozne firme direktno do nemških trgovin na drobno — tako se je rodil AFIS. Kljub velikim težavam na začetku uspeh ni izostal: prodaja na nov način koncipirane kolekcije je bila neprimerno bolj uspešna na vseh tržiščih, kar kažejo tako rezultati o doseženem izvozu kot povečanje prodaje na domačem trgu. Proizvodni program je bil bolj racionalno grajen, hkrati pa je predstavljal potrošniku večjo izbiro aktualnega, modnega blaga, ki ga na našem trgu do tedaj ni bilo. Naša vloga v izvozu se je spremenila: bolj smo morali prisluhniti potrebam tržišča, zato pa smo bili manj odvisni od zahtev posameznikov in vse bolj pomembna je bila naša vloga v celotnem poslu. Delež izvoza je bil vse pomembnejši, kar kaže tudi naslednja tabela: Izvoz v 000 parih Leto Proizvodnja v 000 parih konvertabilno področje klirinško področje Skupaj % 1963 1.158 57 101 158 13,7 1964 1.375 72 225 297 21,6 1965 1.532 108 192 300 19.6 1966 1.517 210 189 399 26,3 1967 1.631 272 323 595 36,5 1968 1.611 411 144 555 34,5 1969 1.909 465 152 617 32,4 1970 1.897 290 228 518 27,3 1971 2.057 549 159 718 34,9 1972 2.031 503 243 746 36,7 Iz pregleda vidimo, da smo v letu 1963 izvozili od celotne proizvodnje 1.158.000 parov le 158 tisoč parov ali 13,7 %, v letu 1972 pa od celotne proizvodnje 2.031 tisoč parov 746 tisoč parov ali 36.7 %. Udeležba izvoza na konvertibilno področje v skupnem izvozu je znašala v letu 1963 36 %, v letu 1972 pa 67 %. Vrednost izvoza je znašala leta 1963 849 tisoč dolarjev, v letu 1972 pa 4.056 tisoč dolarjev. Slika o doseženih razultatih v izvozu pa ne bi bila popolna, če ne bi omenili dveh bistvenih posegov podjetja na tem področju : — Izvoz na konvertibilno tržišče smo prevzeli v lastno režijo. Tako nismo le zmanjšali stroške izvoza, ampak smo postali neodvisni od izvoznikov in njihovih interesov, ki niso bili zmeraj identični. — Vključevanje naših kooperantov v naš program izvoza in proizvodnje za domači trg je logično nadaljevanje naše osamosvojitve na področju izvoza. Odprle so se nove možnosti za povečanje izvoza, hkrati pa nova področja za kooperacijo in specializacijo. Skupni obseg poslov, ki jih je realiziral Peko, se je izredno povečal (česar v tabelah ne prikazujemo) in je dosegel v letu 1972 vrednost 6.240 tisoč dolarjev, v jubilejnem letu pa bo narastel na preko 8 milijonov dolarjev. Šuštarska nedelja v Tržiču Celotni dohodek, dohodek in skladi Tako velike rasti in velikih vlaganj podjetje ne bi zmoglo, če ne bi s skrbnim in perspektivnim planiranjem stalno zviševalo dohodka in skladov. Rast celotnega dohodka Celotni dohodek, ki je znašal leta 1963 77.895 tisoč din, je po-rastel po desetih letih za 7,9-krat: na 613.915 tisoč din. Udeležba proizvodne dejavnosti je znašala leta 1963 44,6 % in leta 1972 pa 52,8 % celotnega dohodka. 1963 1964 1965 1966 1967 1968 1969 1970 1971 1972 Dohodek podjetja in bruto skladi Dohodek je znašal leta 1963 11.725 tisoč din, v desetih letih se je povečal za 10-krat in dosegel vsoto 118.375 tisoč din. Bruto skladi so znašali leta 1963 3.631 tisoč din ali 31 % dohodka, v Dohodek podjetja in skladi (v milj. din ) letu 1972 43.394 tisoč din ali 36,7 % celotnega dohodka. V prvih treh letih je moralo podjetje odvajati prispevek iz dohodka, ki je znašal blizu polovice bruto skladov, v kasnejših pa le še obvezni prispevek v skupne rezerve in obvezni prispevek za Skopje oziroma Bosansko Krajino in nekatere druge manjše prispevke. Kljub temu so se bruto skladi v desetih letih povečali 11,9-krat. (Grafikon izkazuje v letu 1972 nasproti letu 1971 nazadovanje skladov. Nastalo je zato, ker smo zvišali amortizacijo od 6.306 tisoč din na 12.360 tisoč din.) Sredstva amortizacije Hitreje kot bruto skladi so naraščala sredstva amortizacije. V letu 1963 so znašala 521 tisoč din, v letu 1972 pa 12.360 tisoč din in so se tako povečala za 24-krat. Osnovna sredstva ( v milj. din I 120 110 100 90 80 70 60 50 40 30 20 Gibanje vrednosti osnovnih sredstev Ostanek dohodka in amortizacija sta v zadnjih desetih letih omogočala primerna vlaganja v osnovna sredstva. Nabavna vrednost se je povečala za 9,5-krat, to je od 12.734 tisoč din na 120.027 tisoč din, sedanja pa kljub pospešenim odpisom za 10,6-krat, to je od 5.519 tisoč din na 62.717 tisoč din. Vzporedno z vlaganjem v osnovna sredstva je skozi vsa leta namenilo podjetje veliko dohodka za oblikovanje obratnih sredstev. Zato celotno sliko vlaganj najbolj nazorno prikazuje poslovni sklad, ki je od leta 1962 narasel za 21-krat, to je od 9.220 na 194.275 tisoč din. (pripomba: delni vpliv na porast poslovnega sklada je povzročila tudi revalorizacija osnovnih sredstev). Poslovni sklad (v milj.din) V prvi vrsti stoje (z leve proti desni): Janez Bedina, pomočnik glavnega direktorja, Jože Dolenc, glavni direktor, Jože Benedičič, predsednik delavskega sveta in Janko Rozman, svetovalec za ekonomska in poslovno-organizacijska vprašanja. V drugi vrsti stoje: Edvard Bedina, direktor elektronskega računskega centra, Danilo Gradišar, direktor nabavnega sektorja, Jože Gros, direktor tehničnega sektorja, Ivan Gregorc, sekretar osnovne organizacije Zveze komunistov, Janko Mladič, predsednik odbora za zadeve združenega dela, Ludvik Perko, predsednik tovarniškega aktiva Zveze mladine. V zadnji vrsti stoje: Janez Kališnik, direktor finančnega sektorja, Milan Jazbec, direktor prodajnega sektorja in predsednik odbora za gospodarjenje, Slavko Hvalica, direktor splošnega sektorja in Pavel Roblek, predsednik osnovne organizacije sindikata. Kadrovski sestav in izobraževanje Sedemdeset let obstoja podjetja je pravzaprav obdobje nastajanja velikega mozaika naše delovne skupnosti. Od majhnega, komaj tričlanskega zametka obnustano-vitvi firme je nastala v tem času velika delovna skupnost 2457 delavcev v rednem delovnem razmerju, 20 delavcev-honorarcev in 165 učencev v gospodarstvu ter 69 rednih štipendistov-študentov na vseh stopnjah šol, ki se bodo po končanem šolanju zaposlili v podjetju. Podjetje je šolalo in bo šolalo tudi precejšnje število že zaposlenih delavcev. Močno razvejena in raznovrstna dejavnost podjetja pa seveda zahteva tako število delavcev in v tako raznovrstni strokovni in kadrovski strukturi, da ji tega ni moglo dati samo mesto Tržič. Zato so se pričeli zaposlovati v podjetju delavci iz bližnje okolice in vse več tudi iz oddaljenih krajev. V zadnjem času pa je podjetje poizkusilo izpopolniti prazna delovna mesta tudi s priseljevanjem delavcev iz drugih krajev domovine. Ker je pomembno imeti dober strokovni kader, skrbi podjetje za redno in izredno izpopolnjevanje strokovnosti vseh zaposlenih. Osnovnemu izobraževanju — pri-učevanju za določene faze in operacije dela oziroma za delovna mesta je bilo posvečeno ves čas obstoja podjetja največ pozornosti. Ta smer izobraževanja je dobila po drugi svetovni vojni, predvsem pa v zadnjih dvajsetih letih zelo velik pomen, pomen stalnega neprekinjenega načina izobraževanja. Poleg tega pa je veljala skrb pridovi-vanju kadrov s srednjo, višjo in visoko šolo s štipendiranjem na red- nih šolah, pa tudi na izrednih za odrasle, saj je podjetje leta 1956 odločilno pripomoglo k ustanovitvi srednje tehniške čevljarske šole v Kranju, na kateri so diplomirali vsi naši čevljarski tehniki. Po ukinitvi redne vajenske šole raznih strok v Tržiču dolga leta nismo mogli poklicno izobraževati naših delavcev doma, pač pa le v oddaljenem šolskem centru v Žireh. Zato smo skupaj s Planiko v Kranju ustanovili pred leti poklicno šolo za poklice v čevljarski industriji, v kateri se je izučilo že 127 prirezovalcev in pre-šivalk. Tako kot za tovarno smo skrbeli za strokovni kader tudi v prodajni mreži; tu pa predvsem za trgovske pomočnike v rednih šolah in šolskih centrih širom po državi. Povprečno letno smo imeli v učnem razmerju kar 85 učencev. Poslovodje pa smo izobraževali v raznih poslovodskih šolah in šolah za visokokvalificirane delavce v trgovini. Vedno smo posvečali dokaj veliko skrb tudi dopolnilnemu izobraževanju članov delovne skupnosti. Tako smo samo v zadnjih petih letih poslali v razne strokovne, družbeno-politične in druge seminarje 3137 delavcev iz tovarne in 441 delavcev iz prodajne mreže. Dosežki na področju izobraževanja so dokaz, da se delovna skupnost močno zaveda, da lahko dosegamo boljše rezultate samo s spremljanjem razvoja tehnologije čevljarstva in sorodnih dejavnosti, zato pa je potrebno tudi stalno izobraževanje in dopolnjevanje stre kovnosti vseh zaposlenih. Povprečna starost po stanju proizvodnji je znašal povprečni Kvalifikacijska struktura zaposlenih v tovarni in prodajni mreži 1. 5. 1973 1. 5. 1973 ie v tovarni 30 let in v osebni dohodek v letu 1963 298 din, mreža skupaj prodajni mreži 31 let. v letu 1972 pa 1.791 din (indeks tovarna Nivo osebnih dohodkov sprem- 601); v prodajni mreži pa v letu visokokvalificirani 23 36 59 ljamo posebej za proizvodnjo in 1963 291 din in v letu 1972 2.344 din kvalificirani 331 351 682 posebej za trgovinsko dejavnost. V (indeks 806). polkvalificirani 82 3 85 nekvalificirani 1320 24 1344 Število zaposlenih v tovarni in prodaj ni mreži od 1945. leta dalje visokostrokovni 10 — 10 Leto prodajna mreža tovarna skupaj višjestrokovni srednjestrokovni 16 123 9 16 132 1945 28 243 271 nižjestrokovni 115 14 129 1950 197 524 721 1955 198 708 906 skupaj 2020 437 2457 1960 217 1024 1241 1965 280 1081 1368 od tega 1970 367 1678 2045 žensk 1379 278 1657 1973 437 2020 2457 moških 641 159 800 Skrb za delovnega človeka bila ponovno ustanovljena leta 1960 v prenovljenem objektu na območju tovarne in zaradi večjih potreb pred petimi leti rekonstruirana tako, da nudi danes vsako-dnveni topli obrok preko tisočim, kosilo pa 300 delavcem podjetja. Poleg tega skrbi tudi za druge oblike malic in za razne okrepče-valne pijače za člane kolektiva med delom. STANOVANJA Največja skrb za delovnega človeka pa je bila posvečena reševanju stanovanjskih zadev delavčev. Vsako leto so bila določena finančna sredstva za graditev in nakup stanovanj ter za posojila za gradnjo in adaptacije stanovanj. V času do konca 1965. leta je podjetje imelo in zgradilo 57 družinskih stanovanj ter jih takrat prodalo delavcem, ki so v njih stanovali. Zatem pa je podjetje dajalo v glavnem posojila za nakup stanovanj iz družbene gradnje. Tako je bilo danih posojil za skoraj 30 milijonov dinarjev in s tem rešenih 521 vlog prosilcev (od tega 100 v prodajni mreži) za stanovanja od skupno 1039 (od tega 286 v prodajni mreži) v tem obdobju vloženih zahtev. Če upoštevamo še v zadnjih letih kupljena družbena stanovanja, je bilo v celoti ugodno rešenih 586 stanovanjskih problemov naših delavcev. V tem pa ni vračunanih 35 ležišč v samskih domovih, ki jih je podjetje usposobilo v zadnjih letih. Znamenita šuštarjada Da bi dosegli čim boljše zdravstveno stanje vsakega člana delovne skupnosti, je bila v podjetju ustanovljena obratna ambulanta. Ta skrbi za kurativno in preventivno zdravstveno dejavnost. V okviru dispanzerja za medecino dela opravlja prve preglede delavcev pred zaposlitvijo, mladoletnikov in delavcev, ki so zaposleni na zdravju škodljivih delovnih mestih ter delavcev v živilski stroki (tovarniška menza). Tudi v kurativni dejavnosti je obratna ambulanta zelo blizu delavcu na delovnem mestu, kar se že in se bo še bolj odražalo na zdravstvenem stanju posameznikov in boljših rezultatih dela. Letos praznujejo naši gasilci 20-letnico ustanovitve gasilskega društva Tovarniška menza ZDRAVSTVENO VARSTVO V TOVARNI Ambulanta Poleg skrbi za stalno izpopolnjevanje in izobraževanje delavca v neposredni proizvodnji kot tudi za delavce v ostalih službah je bilo v podjetju veliko napravljenega tudi za izboljšanje življenjskega Standarda članov delovne skupnosti. Sindikalno prvenstvo naše tovarne v sankanju OKREVANJE DELAVCEV S pomočjo zdravnika izbira socialna služba že nekaj let določeno število delavcev za okrevanje v zdraviliščih ali primernih klimatskih krajih. Te ugodnosti so deležni seveda le delavci, ki so iz zdravstvenih razlogov takega zdravljenja potrebni in jim ga njihove socialne razmere ne dopuščajo. Doslej je bilo na takem okrevanju več kot sto članov delovne skupnosti. TOVARNIŠKA MENZA Tovarniška menza, ki je poslovala kot delavska-uslužbenska restavracija pet let po končani vojni, je Nekdaj je čevelj izdelal obrtnik sam od začetka do konca. V majhnih delavnicah, ki so bile v stanovanjskih hišah, je bila nameščena majhna lesena mizica, na kateri je bilo številno čevljarsko orodje. Okrog mizice so bili trinožni čevljarski stoli, ob steni pa je bilo na policah in v omarah veliko kopit različnih velikosti in oblik. Ker so velikokrat delali ponoči, so imeli pe- vanju z domačimi in tujimi usnjarsko-čevljarsko proizvodnimi podjetji. Potrebovali bomo veliko strokovnjakov najrazličnejših poklicev. Zato tudi vlaJ gamo velika sredstva v štipendiranje in šolanje že zaposlenih v podjetju. V sistem nagrajevanja po delu pa so vgrajeni elementi, ki še posebej stimulirajo pomembnejše prispevke k večji poslovni uspešnosti podjetja. Poslovalnica Ljubljana III — delo našega projektivnega biroja Medfazna kontrola v montažnem oddelku 523 trolejke, katerih svetlobo so usmerili s steklenimi kroglami, napolnjenimi z vodo, na mesto, kjer so rezali in šivali. Moderna tehnologija proizvodnje obutve, ki se je razvijala sto let, je popolnoma spremenila način izdelave čevlja in komaj kje še najdemo čevljarje, ki še znajo sami napraviti čevelj. Danes je vsakdo ozko specializiran za eno ali nekaj natanko določenih operacij. Da proizvodnja nemoteno teče, skrbe zanjo strokovne službe, ki morijo pripraviti vse za proizvodnjo. To pa zahteva številne različne poklice, ki s tradicionalnimi čevljarskimi poklici nimajo več nobene zveze. Organizacija in avtomatizacija proizvodnje in celotnega poslovnega procesa je eden od ključnih elementov za uspešno poslovanje. Prav gotovo se bo ta proces nadaljeval, čeprav nikoli brez ljudi. Nasprotno, zahtevnejša proizvodnja bo terjala od ljudi še večjih naporov, predvsem umskih, in zato tudi večjo usposobljenost. Še veliko možnosti se ponuja pri organizaciji posameznikove iniciative v samoupravnem sistemu. Da pa bo to resnično zaživelo, bo potrebno dvigniti zavest in znanje delovnega človeka na višjo raven. V prihodnjih letih bomo nadalje razvijali osnovno, kot tudi vzporedne dejavnosti ter širili prodajno mrežo poslovalnic. Veliko pozornost bomo posvečali nadaljnji rasti izvoza in sodelo- Ne samo tradicija sedemdesetih let in sredstva s katerimi razpolagamo, ampak predvsem znanje, pridnost in zagrizenost vsakega člana delovne skupnosti Tovarne obutve PEKO zagotavljajo, da bomo v naslednjih letih dosegali prav take, če ne še večje uspehe kot doslej. Obseg proizvodnje, ki se je v letih od 1954 do 1971 stalno povečeval, se je v zadnjih dveh letih ustalil na nekaj več kot dveh milijonih parov obutve. Skrb za stalno kakovost izdelkov, ki je bila že v preteklosti zelo velika, se sedaj še povečuje in tudi v bodoče bo v največji možni meri zajeta v proizvodnih programih. Z vsemi močmi si bomo prizadevali, da ostanejo naši izdelki pojem kakovosti. Proizvodnja v 1CJOO parih Čevljar, glasilo delovne skupnosti Tovarne obutve PEKO Tržič. Jubilejno številko je pripravil širok krog naših delavcev v podjetju. Sodelovali so zunanji sodelavci, uredila pa sta jo Janko Rozman in Božidar Meglič, ki zanjo tudi odgovarjata. Tiskano v ČP Gorenjski tisk Kranj v 5000 izvodih. List dobe člani delovne skupnosti, upokojenci in štipendisti tovarne brezplačno. V izdelovalnici zgornjih delov 512 je v dveh izmenah zaposlenih 420 delavcev