Listek.                                                                 447
(»Izgubljeni cvet*), II. »Allein« (»Sam«) in III. »In der Zelle« (»V celici*.) — Želeti bi bilo, da bi g. Vidic zlasti prevode Kersnikovih spisov, katerih je že nekaj podal nemškemu občinstvu, še nadaljeval, a naposled jih zbral ter priobčil — recimo v Reklamovi biblioteki. Uverjeni smo, da se Kersnikove povesti omilijo tudi nemškemu čitateljstvu, kateremu je možno le tem potom usiliti umotvore našega slovstva ter tako uničiti predsodke o našem barbarstvu.
Slovenske umotvorine v prevodih. V 18. številki »Brankovega kola«, srbskega leposlovnega lista, objavlja Miloš Jokovič v srbskem prevodu začetek povesti »List za listom«, katero je spisal Premec, in katera je izšla v prvih številkah letošnjega »Ljubljanskega Zvona«. — V 23. številki prinaša isti list Kersnikovo črtico »U grautovnici* (V zemljiški knjigi), katero je objavil  »Lj. Z.«  leta   1884. Prevedel jo je D. C.
Dva Prešernova nagrobna napisa  iz nemščine poslovenjena.
I.
Na grobu  Emila Korvtka:
Človeku je umreti, Človeštvo se vzdrži; Le to se večno sveti, Kar za-nje storil si!   —
II.
Na grobu Marije Simonetti:
Sinu in mater,  ki ga je rodila,
V naročju svojem krije ta gomila;
Naj sprejme vase tudi nas po smrti,
Ki zdaj ju objokujemo potrti,
Da   bomo   skup   od   tukaj k sodbi   vstali
Ter   skup v nebes  se večni   dom   podali.
j Josip Karol Tertnik. Mlad, nadepoln slovenski umetnik je dne 3. maja -1. L umrl v Brnu: operni pevec J. K. Tertnik, znan po Slovenskem, ker je vedno rad sodeloval pri narodnih koncertih in slavnostih ter zlasti po potresni katastrofi stavil svojo umetnost v službo ljudomilosti. Porodil se je 1. 1867. v Ljubljani ter bil namenjen obrtnemu stanu. A njegov lepi, krepki glas je opozoril veščake, da so mu nasvetovali, naj se izobrazi za pevca. Šolal se je najpreje pri prof. Gerbiču, v Ljubljani, potem dve leti v Pragi pri prof. Levu; tam je tudi 1. 1890. prvič nastopil na odru v Verdijevem Trubadurju, ki je bil sploh izmed njegovih najboljših in njemu najbolj ugajajočih ulog. Potem je šel na Dunaj in se izobraževal pri slav-ljenem prof. Manciju. Poleg podpor iz domovine je užival zlasti od znanega mecenata, grofa Esterhazvja, za časa svojega izobraževanja primerno podporo. L. 1892. je bil angaževan kot dvorni operni pevec v Mannheim, bil potem operni pevec v Liibecku, v Opavi in Brnu. V svojem repertoarju je imel prve tenorske partije raznih nemških in italijanskih oper; kritika se je o njem zelo laskavo in pohvalno izražala — žal, da par dni pred smrtjo pri
448
Listek.
gostovanju v Gradcu iz narodnostnih ozirov ni imel zaželjenega uspeha. Tertnik je bil iskren Slovenec; ne le, da je v domovini sodeloval pri raznih koncertih, tudi v tujini je vedno izkušal slovenski pesmi pripomoči do zasluženega priznanja. Tako si je tudi letos za benefico izbral novo slovensko opero j,Ksenijo(<, in le nepričakovani zadržki so preprečili uprizoritev ob nameravanem času ter prouzročili, da se je odložila na poznejši čas. Žal, da ni dosegel svoje želje, da bi si kot slovenski umetnik v slovenskem delu stekel  priznanje v tujini.
Tertnik je bil osebno zelo simpatičnega in ljubeznivega vedenja ter si je tako pridobil tudi obilo  prijateljev in ceniteljev   med   rojaki   in  tujci.
Z njim smo izgubili Slovenci zopet enega naših itak maloštevilnih umetnikov, kateri so — dasi vsled neugodnih razmer živeči na tujem — vendar v čast in ponos  našemu narodu.     In zato  mu bodi  blag spomin !1)
G-l.
Doprsni kip Friderika Barage, prvega slovenskega apostolskega misijonarja in škofa ameriških Indijancev, so odkrili v dan sv. Petra in Pavla v župni cerkvi v Dobrničah pri Trebnjem na Dolenjskem v proslavo stoletnice njegovega rojstva. Narodil se je namreč imenovani »apostol Indi-janov« dne 29. junija 1. 1797. v grajščini malovaški v navedeni župniji. Kip, katerega je izklesal od kararskega mramorja Alojzij Progar, akade-mični kipar v Celovcu, je posnet po oljnati sliki Friderika Barage v naravni velikosti, ki jo je naslikal J. Lang 1. 1855. v Cincinati-Ohio. Podoba nam predstavlja slavnega slovenskega misijonarja v 58. letu njegove dobe, dve leti potem, ko je postal škof. Veleplastična njegova glava je obrisana z vprav klasičnimi potezami: v sorazmernem ovalu in izrazovitem profilu. Visoko njegovo čelo je duhovito prikrojen obok, ki se nad očmi vzpenja v zaokroženih lokih. Smelo urezani, orlovski nos daje njegovemu obličju odločen značaj, in mirno sklenjena usta nam pripovedujejo jako zgovorno o vseh bridkostih, ki jih je prebil v pretežavnem svojem poklicu. Posebna mi-loba pa odseva iz njegovih bistro zročih oči, katere je umetnik izdelal z vzgledno marljivostjo, podelivši jim z onimi virtuozno ubranimi gubicami kaj dražesten okvir. In bujni, v valovite kodre zasukani lasje se mu ovijajo ob ušesih in po tilniku vprav ženijalno, kar podeljuje vsej glavi nekakšno pesniško obliko. S kratka: s tem Baragovim kipom si je proslavil naš podobar z nova svoje ime.
Dotični epitafij, ozadje z dolbino in stojalom, na katerem se dviguje opisani kip, je izdelal kaj lično Feliks T o m a n, umetnostni in stavbenski kamenosek v Ljubljani.  Epitafij je od rumenkastega mramorja istrskega.
Pohvalno nam je omeniti Uidi preč. g. Karola Jančigarja, sedanjega župnika v Dobrničah, da je naročil ta dragoceni spomenik pri domačinih. Naj bi ga posnemali vsi njegovi vrstniki in sploh vsi rodoljubi v smislu prelepega slovanskega gesla: Svoji k svojim 1 Kip je bil razstavljen v Celovcu in Ljubljani, v tem mestu v izložnem mestu gospe Ane Hofbauerjeve, toda mnogo prenizko, kar je pokvarilo gledalcem ves umetniški užitek. Naši umetniki naj bi se združili ter si zgradili svoj poseben dom ali vsaj kakšen pavilijon, kjer bi mogli prirejati razstave svojih umotvorov.         V. H—z.
') »Dom in Svet« je prinesel v 6. štev. 1. 1892. Tertnikovo sliko s kratkim ži-votopisom.