Uto XIV., St. 13. "V
Poitnina platana v gotovini.
V Ljubljani, dne 5. septembra 1922. koiikVmöo-?inlo pravico i
ŽELEZNIČAR
Glasilo Saveza ielieznlčara Jugoslavije.
Izhaja vsakega 5. in 20. v mesecu.
Uredništvo in upravnistvo: Ljubljana, Selenburgova ulica št. 6/II.
Posamezna št. stane 50 p, mesečno 1 Din, celoletno 12 Din. — Za člane brezplačno.
Oglasi: prostor 1 X 55 mm 1 Din.
Dopisi morajo biti frankirani in podpisani, ter opremljeni s štamp. dotične organizacije.
Rokopisi se ne vračajo. — Reklamacije so poštnine proste.
Vprašanje železničarskega zavarovanja.
Novi zakon o zavarovanju delavcev z dne 14. maja 1922 ureja tudi vprašanje železničarjev, nameščencev prometnih podjetij in sicer:
Predvsem deli zakon železničarje na one, ki so zaposleni pri državnih prometnih napravah in pne ki so zaposleni pri ostalih javnih železniških podjetjih.
Kar se tiče zavarovanja osobja državnih prometnih naprav določa § 6. cit. zakona: Osobje državnih prometnih naprav je izvzeto iz zavarovanja po tem zakonu, ako mu daje ministrstvo za promet vsaj iste oodpore. ki jih uživajo po tem zakonu ostali nameščenci, in ako trna ob določanju podpore in v upravi osobie one Dravice. ki Jih določa ta zakon. Minister za promet izda sporazumno z ministrom za socialno politiko na-redbo o zavarovanju osobja državnih prometnih naprav.
Osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu preneha biti nosilec zavarovanja za železničarje torej šele takrat, kadar izda ministrstvo za promet nared-bo s katero se poleg drugega ministrstvo za promet pravno zaveže, dajati nameščencem državnih prometnih naprav za bolezen in nezgode vsaj te dajatve, ki jih nudi zakon o zavarovanju delavcev.
Gornji edino možni in logični zaključek zavezuje zato osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu, da le ta zavaruje nameščence državnih prometnih naprav, dotlej, da bo izdalo ministrstvo za promet v zakonu predvideno na-redbo. — Vsaka drugačna interpretacija zakona bi dovedla vsakogar do prepričanja- da državni železničarji v času od 1. 7. 1922 do danes niso nikjer zavarovani.
O	taki, za državnega železničarja neobvezni in zato neveljavni naredbi govori sicer rešenie ministrskega sveta, ki se glasi:
Na osnovi § 211 zakona o osiguranju radnika od 14. 5. 1922 ovlaščuje se Mini-starstvo Saobračaia. da„ prema potrebi može odložiti do 1. oktobrk 1922 sprovad-ianie osigurania državnog saobračajnog osoblja za slučaj bolesti i nesreče po odredbama naredbe Ministarstva Saobračaia od 30. 5. 1922 br. 16.276.
Pravno pomotno ie to rešenje iz sledečih razlogov:
1. julija 1922 je stopil novi zakon v veljavo. § 211 pravii izrecno: Izvajanje tega zakona se sme v posameznih delih kraljevine Srbov. Hrvatov in Slovencev z odločbo ministrskega sveta odložiti na.i-dalje do dne 1. julija 1925. — Ker ie to-rei no zakonu dovoljeno ministrskemu svetu, da sme odložiti le teritorijalno veljavo novega zakona, ne dopušča pa per-
sonalnega oproščenja zato ie sklicevanje na § 211 absolutno napačno in pogrešno.
Rešenju je dodana inštrukcija ministrstva Saobračaja. ki pravi: Aili da ne bi do postizania tog sporazuma nastao pre-kjid u osiguranju. potrebno ie. da taj (osrednji) ured produši sprovadjanje to? osi-guranja na onai način i po onim principi-ma, po koiima su ga obavljale one osi-gurne ustanove, čjije je agende taj ured oreuzeo što znači. da ima nepromenjen ostati dosadanii ključ.davanja i upravnih troškova. a isto tako i način naknade time nastalih izdataka.
Da bo še bolj jasno: osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu vrši zavarovanje za bolezen in nezgode od ». julija 1922 dalje po odredbah novega zakona. Ministrstvo Saobračaja pa nalaga sedaj temu osrednjemu uradu, da mora zavarovati državne železničarje po odredbah starega zakona! — Dejanski pa je i zakonito le nastopno: do donošenja na-i redbe izdane po ministrstvu za promet (v j sporazumu z ministrstvom za socialno po-j litiko, ki Da mora biti nred uveljavljenjem j objavljena, ie osrednji urad nosilec zavarovanja tudi za državne železničarje. Dajatve starega zakona sme izplačevati osrednji urad le predujmoma, le do definitivne ureditve svojega upravnega, aparata.
Od 1. julija 1922 dajati le dajatve starega zakona bi se reklo, kršiti zakon!
Toliko o državnih železničarjih! Se-dai pa premotrimo zavarovanje še ostalih železničarjev, torej pri nas železničarjev južne železnice.
S 153 zakona o zavarovanju delavcev določa:	Prometna podjetja, katerih
posel se razteza na območje več okrožnih uradov za zavarovanje delavcev In ki imaio preko 1000 nameščencev, zavezanih zavarovanju, morajo ustanoviti blagajno za zavarovanje svojih delavcev.
Te blagajne so krajevni organi osrednjega urada za zavarovanje delavcev, zasnovani na načelu samouprave. Za nameščence nedržavnih prometnih podjetij ie torei osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu edini nosilec zavarovanja!
V	§ 7 pa oprošča zakon o zavarovanju delavcev dolžnosti zavarovanja one nameščence javnih železniških podjetij, in sicer zoper bolezen, ako dobivajo na podstavi službenih predpisov, ki veljajo zanie, svoie prejemke ob bolezni najmanj za čas 26 tednov od dne, ko se je pričela bolezen in zoper nezgode, ako imajo same in njih rodbina ob nezgodah pravico do pokojnine, ki ustreza odškodnini v »mislu XI. poglavja zakpna o zavarovanju delavcev.
Minister za socialno politiko določi sporazumno s prizadetimi ministri z na-redbo natančneie. kateni nameščenci so na podstavi tega paragrafa oproščeni ob-
veznosti zavarovanja, tako pravi 2. odstavek § 7 cit. zakona.
Provedbena naredba ministra za so-sialno politiko z dne 3. julija 1922 pa določa v § 3 sledeče: Dokler se ne izda naredba. predpisana v § 7 zakona, je treba izmed oseb. naštetih v § 7. prijaviti in zavarovati vse one osebe, ki so bile že tudi do sedai zavezane zavarovanju zoper bolezen ali nezgode, v Sloveniji in Dalmaciji pa razen tega tudi one osebe, ki nima-io pravice do svojih prejemkov, ob bolezni za 26 tednov, dasi so nameščene s stalno plačo.
Po veljavnih določilih so v smislu zakona o zavarovanju delavcev in odnosno provedbene naredbe zavezani zavarovanju no novem zakonu vsi nameščenci, v Sloveniji in Dalmaciji tudli taki. ki imajo stalno plačo, pa v slučaju bolezni ne pravice do prejemkov za čas 26 tednov in to dotlej, da bo izdal minister za socialno politiko v § 7 zakona predvideno na-redbo.
Tak je pravni položaj naših železničarjev v pogledu socialnega zavarovanja. Dolžnost osrednjega urada za zavarovanje delavcev pa ie, da izvede zavarovanje v smislu zakona predvsem, da vrši zavarovanje drž. železničarjev po novem zakonu dotlei. da bo stopila v veljavo naredba ministra za promet.
(Članek je bil spisan še pred objav-ljenjem naredbe ministra za promet, ki pa stopi v smiislu rešenja ministrskega sveta šele 1. oktobra 1922 v veljavo in je torej slefkonrej osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu dolžan izvajati zavarovanje državnih železničarjev do 1. oktobra 1922. — Op. uredništva.)
Vzroki draginje.
Ljudstvo dežele, kjej se cedi med in mleko protestira proti neznosni draginji. Kako ie pač to mogoče? Ali je morda pripadel bogati Banat Madžarski, ali je kuga pobrala živino ali so morda milijoni kobilic uničili pridelke?
Da. bogati Banat je padel v roke Židom, Italija in druge države so pojedle našo živino, milijoni nenasitnih žepov ve-rižnikov, 'izvozničarjev in špekulantov, pa je požrlo delavnemu ljudstvu vse. kar si ie s trudom pridobilo.
Država je izgubila vajeti iz rok. parlament je postal papirnati možiček, in zdi se. da je ves državni aparat le formalnost. Zakone in predpise ne upošteva nihče, razven če je treba malemu človeku zaviti vrat Delavca, ki je vzel 10 Dinarjev, da se naje zapro in v vseh registrih je zaznamovan kot tat. Če pa izvozničar izvozi iz države na stotine Vagonov blaga, katerega ljudstvo v državi samo potrebuje in če »zasluži« pri tem težke_stoti-sočake — to ni tatvina, temveč to je dviganje narodnega gospodarstva, to je v
nrid državi in ljudstvu. Tako se bujno razvija izvozničarska in židovska struja, ki z denarjem, izmozganim iz ljudstva — vlada.
Draginja grozno narašča in delavno ljudstvo protestira, vlaga resolucije — trpi 'in čaka boljših časov. Na stotine shodov se je že vršilo proti draginji, na stotine resolucij so že pometali ministri in razni visoki gospodje v koš, draginja pa še vedno narašča.
Vzroki draginje imajo svoje korenine v režimu samem. Resolucije ne bodo pomagale ničesar, temveč le vztrajno delo.
Izvozničarstvo je pri nas najbolj razvita panoga. Izvaža se vse, kar se le izvoziti da. In izvaža se vedno tako dolgo, dokler je kaj blaga v državi; ko blaga za lastno uporabo primanjkuje, ko ljudstvo že takorekoč strada, takrat pa ministrstvo izvoz prepove. Ivoz ni pod nikako kontrolo. Če izvažamo v Italijo živino, ki ima svojo pravo vrednost, pa dobimo iz Italije fige in pomaranče, torej blago, ki v vrednosti daleko ne dosega vrednosti izvožene živine.
Prvi predpogoj za omiljenje draginje ie torej, da mora država strogo kontrolirati ves izvoz in uvoz in ga dopuščati Ie pod pogojem, da odgovarja po vrednostnem merilu merjena vrednost izvoza vrednost? uvoza.
Nadaljni vzrok draginje je nadvse slabo državno gospodarstvo. Kakšni so naši proračuni? Kakšne so postavke posameznih ministerstev v teh proračunih? »Štediti je treba« pravijo gospodje, samo za voino ministrstvo ne velja to pravilo. Izdatki so ogromni, koliko pa sie med njimi brezpotrebnih? Dohodki ne krijejo izdatkov.
Finančni minister je do skrajnosti navil davčni vijak, na stotine vrst trošarine ie že naložil na vsako blag*», pa še vedno ni ravnotežja. Ej. pa ga tudi ne bo. dokler bo državne doklade zbiralo le delavno ljudstvo. Davke in trošarino plačuje itak le konzument in delavec.. Kaj pa bi bilo, č.e bi finančni minister uvedel progresivni davek in progresivno oddajo imetja. To bi bil najboljši lek za slabe državne finance in proračun bi gotovo dosegel ravnotežje. Seveda bi tudi potem vojno ministrstvo itd. ne smelo imeti v proračunu odprtega kredita do neomejene svote.
Istotako se mora spraviti v ravnotežje potrošnja in proizvodnja. Tega danes ni. Izvaža se neomejeno dokler blaga ne primanjkuje.
V	državnem proračunu se mora doseči za vsako ceno ravnotežje med dohodki in izdatki', v gospodarstvu se mora spraviti v ravnotežje potrošnja in proizvodnja.
Korumpirane razmere so vzroki vedno naraščajoči draginji. Delavno ljudstvo strada; kapitalist-delodajalec ga izkorišča pri mezdah, država mu nalaga posredne in neposredne davke in mu tako odvzema nakupno zmožnost.
Ne iščimo vzrokov draginje samo pri trgovcih, temveč vzroki leže v slabem državnem gospodarstvu. Vse kar je ko-rumpiranesra in brezvestnega pa sc poslužuje te zmede v državnem aparatu.
Kaj pa ie do danes ukrenilo delavno liudstvo zoper draginjo? Shodi, zabavljanje. resolucije, pa zopet shodi — to je bilo vse. kar se ie storilo za omiljenje draginje.
Še bomo gladovalci. še se nam bodo izvozničarji in kapitalisti smejali, dokler ne bomo priznali organizacije. Delavno ljudstvo mora zbrati svoje moči, da bo kos vedno hujši reakciji. Kakor razbita
! armada je danes proletariat in najhujše je, da se ne zaveda da ie v njem moč.
Zberimo drobce, ki leže razmetani po svetu, združimo jih v celoto! Korupcija, ki vedno ponosnejše dviga svojo glavo in zastruplja vse, kar ji pride v dotiko. bo premagana orjak bo pa stal in razdelil darove narave med tiste, ki poznajo trud, znoj in žulie.
Železničarski konsum.
tolikokrat svečano obljubili. Letne obleke železničarji niso dobili: kakor izgleda. ne bodo dobili niti zimske. Tako se minister in direkcija briga za svoje uslužbence! Za sebe najbrže bolj »očetovsko« skrb e.
Kaj naj storimo? Če imamo močno organizacijo, bo stvar lahka če jo pa ni..-?
Železničarji so pozabili sami na sebe, zato ie pozabil.na nje tudi minister!
Gospoda pri ravnateljstvu pritiska kjer le more na železničarje. Zadnje čase pa se je vrgla še na njihove konzume.
V	zagrebškem konzumu vidiš sedaj isto gospodo, ki je v ravnateljstvu in ki izdaja naredbe ria vse konzumne filialke, kakor ravnateljstvo na svoje službene edinice. Železničarji ne morejo kontrolirati, kaj se godi v ravnateljstvu sedaj pa so izgubili celo pravico kontrolirati, kaj se dela v konzumu.
Železničarski konzum ni bil nikdar dobro urejen. Vedno pa smo govorili, da naj železničarji ta svoj konzum urede. Nihče ni hotel tega poslušati.
Ravnateljstvo se je v borbi proti konzumu posluževalo najgrših sredstev. Že dve leti ie ravnateljstvo ne samo so-odločevalo. temveč odločevalo v konzumu. ker je isti obratoval z njegovim denarjem. Njegov komisar je nakupoval blago določeval cene, plačeval in zbiral denar. — ko pa ie konzum vsled slabega gospodarstva že takorekoč propadel, pa je ta gospoda zvalila krivdo na druge.
Postopanje ravnateljstva je v mnogih ozirih kaznjivo in neprimerno. Vabila na konzumno skupščino, ki bi se morala razposlati članom, ie razdelilo samo med »svoje« ' ljudi. Članstvo vabil ni prejelo. Ljudje so pod pritiskom svojih šefov dajali istim polnomoč, da iih zastopajo na skupščini. Šefi. sluge ravnateljstva so imeli na skupščini po par sto polnomočij in vrtei so se, kakor ie namignilo ravnateljstvo. Na ta načiu je ravnateljstvo pre-varilo železničarje in jih ogoljufalo za konzum.
Naši sodrugi so vsled tega vložili pritožbo na sodišče, in pričakujemo, da bo sodišče razveljavilo konzumno skupščino. O stvari bomo še poročali.
Zopet so pozabili na nas.
Izšel je finančni zakon (budžet) za leto 1922/23. V njem so predvideni vsi dovoljeni izdatki vseh ministerstev, med drugimi tudi prometnega ministrstva. V budžetu so označeni: dobave strojev, dvigalnice rezervni deli za stroje in vagone. premog, gradba stražnic, organizacija generalne direkcije, — le o povišku plače, o nabavi obleke ni nikjer govora, medtem ko ie za stanovanja predvidena svota 3 milijonov dinarjev. Kaj ie 3 milijone dinarjev za veliko stanovanjsko bedo v kateri žive železničarji? To ne zadostuje niti za eno veliko stanovanjsko hišo.
Zadnji povišek, katerega so železničarji dobili, je bil kakor olje na ogeni. Država je takoj povišala železniške tarife. trgovci svoje blago in tako so železničarji ostali brez vsakega poviška. Minister se ne briga za železničarje, temveč samo za vagone in premog.
Ko bodo prišli železničarji zopet z zahtevo 00 povišanju plače pa se bo gospod minister izgovarjal, češ: nimam kredita, ravnati se moram po budžetu in ne smem ?a prekoračiti.
Isto je z obleko . V budžetu ni postavice o nabavi obleke, čeravno so jo že
Za proletariat v državni službi.
Pravo štrajka In organizacije.
Govor nar. poslanca sodr. Golouha na 109. seji Narodne skupštine, o priliki razprave o proračunu ministrstva železnic.
Gospodje poslanci! Razprave o ministrstvu saobračaja si ne morem zamisliti brez razprave o politiki tega ministrstva naprarn svojemu osobju.
Po velikih političnih bojih 17., 18., 19. in 20. stoletja je bil končno zlomljen politični despotizem. Na njegovo mesto je stopila demokracija v zvezi s konsti-tucignalizmom kot politični sistem. Demokracija kakor vemo, pomeni enakopravnost državljanov. To načelo se je v odnosu med delom in kapitalom pokazalo
v	tem, da se je sprejelo načelo, da sta delavec in delodajalec dva enakopravna državljana. S tem, gospodje, je bilo končno ovrženo staro rimsko pravo, po katerem se delavca ni smatralo za človeka, ampak za stvar, ki se lahko proda ali uniči.
Delavsko pravo, gospodje, se je od francoske revolucije sem polagoma razvilo v cel sistem. Podlago temu sistemu so dale zlasti koliktivne pogodbe. Kolektivne pogodbe so baza, na kateri se je I razvilo delavsko pravo. Po vojni je dobi-1 lo to delavsko pravo mednaroden značaj I in mednarodno veljavnost z ustanovitvi-! jo mednarodnega urada za delo, ki je za ! nas obvezen in ki je temelj, na kateri se ! delavsko pravo nadalje razvija in uve-I ljavlja.
Znake te demokracije, znake tega naziranja najdete tudi v naši državi. V § 14., 33. in zlasti 23. vidimo pismeno potrjena ta osnovna načela demokracije in konstitucionaiizma, kakor so se pač razvila od francoske revolucije naprej.
Do tu bi bila stvar z ozirom na vprašanje. ki je nocoj v razpravi, v redu. Glavna je pa v tem, da se naša vlada ne drži v naši ustavi zagarantiranega osnov nega prava, ne drži označenega načela demokracije in konstitucionaiizma, ne drži onega, kar je v tem pogledu zapisano in uveljavljeno v ustavi. To smo videli pri vprašanju Sumega delavnika, to smo videli pri zakonu o zaščiti dela.
Da gre socialna politika nekaterih ministrov v neko smer. .in sicer v smer poslabševanja tega. kar je določno v ustavi in kar naj bi bilo direktiva za delovanje na tem polju, je pripisovati dejstvu, da se vlada ni ravnala po zakonih in naredbah novega svojega ministrstva, ki se bavi s socialno politiko, ostala ministrstva pa vodijo drugačno politiko. Ona izdajajo zakone, ki so popolnoma v nasprotju z določili zakonov in naredb ministrstva za socialno politiko. In to, gospodje, je za nas velevažno vprašanje. Mislim, da bi bila elementarna dolžnost zlasti ministrstva saobračaja. da rešpekti-ra določbe ustave v tem pogledu, da uva-žuje določbe ministrstva za socialno politiko na vsej črti. Kajti lahko rečemo, da
je pri nas baš država največji delodajalec. Če štejemo železnice, šume in rudnike monopole itd., vidimo, da je ona največji podjetnik v državii. In če država daje slab zgled, če država krši zakon o Burnem delavniku, če država krši določbe o zaščiti dela, se ni čuditi, da delajo privatna podjetja in privatni delodajalci enako in da sledijo zgledu vlade.
Da je razpoloženje proti ministrstvu za socialno politiko neugodno v krogih naših lindustrijcev in delodajalcev, teinu se ni čudiiti. »Trgovinski glasnik« imenuje ministrstvo za socialno politiko kar »ministrstvo brezposelnih«. Do tu je stvar razumljiva. Toda da vlada sama na drugi strani spodkopuje delo ministrstva za socialno politiko, da ona podžiga reakcionarne tendence naših delodajalcev, je slabo in to je treba pribiti in zahtevati, da se s tem jenja.
Ta politika našega ministrstva sa-obračaja in drugih ministrstev, katera zaposlujejo mnogo delovnega sveta, je imela za posledico, da smo ustvarili v našem proletariatu dve kategoriji delavstva: eno takorekoč priviligirano iin eno brezpravno.. Kajti med tem ko delavci pri privatnem podjetju lahko sklenejo kolektivno ali individualno pogodbo, med tem ko ta pogodba velja, jo ščiti zakon,.medtem ko ima delavec v privatnem podjetju pravico, da se organizira in da štrajka — delavci v državnih podjetjih teh pravic — teli elementarnih pridobitev političnih bojev iz prošlih stoletjih — nimajo. Delavec v državnih podjetjih nima pravice do kolektivne pogodbe, zanj ne postoji pravo svobode, organizacije, zanj ne postoji pravica do štrajka.
To, gospodje, se mi zdi, da je korak nazaj: to pomeni, da se vračamo v politični despotizem. Kajti drugače se to stanje ne more imenovati. Država misli, da koristi sama sebi. če ne priznava železničarjem pravice do organizacije, če ne priznava svojemu osobju veljavnosti kolektivnih pogodb, če ne priznava nastav-ljencem v svojih velikih podjetjih pravice clo štrajka. Toda če to stvar pravilno analiziramo, vidimo, da se vlada tudi v tem pogledu moti. Štrajk ni vedno državi nevarno sredstvo, štraik je sredstvo, da se ohrani večina naroda. Prepričan sem, da če bi se dovolilo našim železničarjem, da morejo uveljaviti svoje pravice tudi potom štrajka, bi bilo to manj škodljivo in nevarno nego je stanje, katero se je ustanovilo vsled vladine politike, ki ne priznava svojim delavcem pravice do organizacije in do štrajka. Kajti to je imelo za posledico, da se je povišanje železničarskih plač zavlačevalo tako dolgo, da so moraii nazadnje vsled nevzdržno poslabšanega položaja zapustiti delo na železnicah celo starejši in zato najbolj sposobni ljudje, ker niso mogli več delati v takih razmerah. Priznanje organizacij, priznanje kolektivnih pogodb in pravice do štrajka bi bilo v korist podjetju samemu, ne pa v škodo. Kajti s tem bi se bil preprečil beg iz državne službe, ker bi bila država prisiljena, da ugodi pravočasno opravičenim zahtevam železniškega osobja, tako zelo opravičenim, da ni niti minister Stanič nikdar trdil, da ne bi bile opravičene.
V	ustavi imamo torej v členu 33. določbo, ki priznava pravico do organizacije. Država pa se v svojih podjetjih — to velja osobito za ministrstvo saobrača-ja — te določbe ne drži, ker priznava organizacij ne pro forma in ne de facto. To sovražno razpoloženje države proti organizacijam gre tako daleč, da direkcija
v	Zagrebu noče priznati niti delavske
zbornice. Na podlagi zakona, ki ga je izdala vlaida. so bile razpisane volitve v to institucijo, ki je torej uradna. Ko so železničarji imenovali svojega zastopnika kot reprezentanta železničarstva v delavski zbornici, je zagrebška direkcija tako dolgo prosjačila in intervenirala, dokler se ni zastopnik železničarjev črtal. Zagrebška direkcija .je stala na stališču, da delavska zbornica ne more imeti ž njo nikakega opravka, da se nima^ vtikati v razmerje direkcije do uslužben-stva- Ko to slišite se vam zdi. da imate pred seboj kitajskega madarina iz sredinega veka. ki nravi: »Suženj ie moj in jaz ž njim prosto razpolagam«.
Vem, da se je pri ministrstvu sao-bračaja interveniralo v tem pogledu in zahtevalo, da se prizna delavska zbornica. Tisti, ki so bili pravila izdelali, so dosegli da ie ministrstvo obljubilo, da bo poslalo v Zagreb potrebne inštrukcije. Toda to se ni zgodilo. Zagrebška direkcija še danes trdi, da ne priznava ne delavske zbornice, ne koalicijskega prava in ne kolektivne pogodbe.
Tudi drugače se prezira železniško osobje. O plačah in o socialnem položaju delavcev in drugih železniških uslužbencev bom pozneje govoril. Naj omenim samo to, da direkcija v Zagrebu na pritožbe sistematično ne odgovarja. Zgodili so se celo slučaji, da so se delavci kaznovali, ker so se pritožili. Vlaida, kakor rečeno. ima naravnost sistem, da se na pritožbe. prošnje vloge in spomenice sploh ne odgovarja ne pozitivno, ne negativno. V Plažah blizu Reke, kjer je draginja največja, se je vzela skoro vsemu osobju brez lazlike draginjska doklada. Tega osobja je tam precej. To se je zgodilo že lansko leto. Državna direkcija, oziroma tisti, ki je o tem odločal, je napačno razumeval določbo o zemljiškem davku. Železničarjem se draginjske doklade niso izplačale, dasi nimajo zemljišča. Poslala se je pritožba na zagrebško direkcijo, a še do danes ni nikakega odgovora. Še več! Ne samo, da ti železničarji do danes niso dobili draginjske doklade, ampak je tudi vprašanje ali se jim bodo sploh kdaj povrnile te doklade tudi za tisti čas. ko sc iim pomotoma niso izplačale. Takih slučajev je več.
Gospodje poslanci! če se je delavcem odvzelo pravo štrajka, pravo kolektivne pogodbe, sploh vse elementarne pravice, potem bi bila vsai dolžnost vlade. da to izgubo nekako nadomesti z drugo ustanovo tako da bi se delavstvo lahko branilo. Vem na primer, da se je turška vlada Abdul Hamida, ko je po izjemnem zakonu odvzela delavcem na železnici pravico štrajka, uvedla posredovalni urad, ki je poravnaval spore med železniško upravo in železniškimi nameščenci. Našim državnim delavcem so se odvzele vse elementarne delavske obrambne in borbene pravice, ni se pa ustanovila instanca, ki bi bila prizadetim na razpolago, da morejo uveljaviti svoje potrebe in pravice.
Gospodje poslanci! Zakon o zaščiti dela določa S-urni delavnik za vsa Industrijska podjetja, ki spadajo v kompetenco ministrstva za socialno politiko. V S 1. se določa, da spada v kompetenco ministrstva za socialno politiko tudi saobra-čaj in da zakoni ministrstva za socialno politiko veljajo tudi za to panogo našega gospodarstva. Toda vkljub temu je ministrstvo saobračaja kršilo 8-urni delavnik in uvedlo neki sistem, kjer se ne more govoriti niti o 10-urnem ali 12-urnem delavniku, nego se dela tako. kakor se poljubi posameznim direkcijam in posameznim
predstojnikom, ne da bi se oziralo na fiksne določbe zakona o 8-urnem delavniku. Da je temu tako, zato je dokaz dejstvo, da je bil v Zagrebu odslovljen strojevodja. ker ni hotel po 60-urni službi več delati, ker ni mogel, in je prosil za nekaj ur odmora.
Gospodje! Kakšne so plače delavstva na železnici in pri vseh večjih državnih podjetjih, je pač že dovolj znano vsem, ker smo imeli večkrat priliko o tem govoriti. Lahko rečemo, da so plače strašno nizke. V vsakem pogledu so slabše nego plače delavstva v privatnih podjetjih. (Karol Škulj:	»Zahteva se pa-več
dela.«) Zahteva se več dela kršijo se pa določbe o 8-urnem delavniku, kršijo se vse določbe službenega reda, plača se manj. Borba za zvišanje železniških plač se je začela pred dvema letoma. Začela se ie pravzaprav že z železniškim štraj-kom. Vlada je štrak zadavila in železničarji takrat niso mogli doseči svojega cilja. Boj za reguliranje železniških plač se je vodil do pred kratkim, vodi se prav za prav še danes, ker je bilo to, kar je ministrstva sedai koncediralo. komai zadosti za dobo pred dvema letoma.
(Dalje prihodnjič.)
Pozabljeni.
Imamo kategorijo, ki izhaja iz stale-ža strojevodjev. To je tako zvana kategorija strojnih mojstrov. Zato kategorijo se uporablja starejše in izkušene strojevodje, ne zato ker ni primernih uradnikov na razpolago, temveč iz vzroka, ker zahteva služba strojnega mojstra dolgoletna izkušnja strojevodja. To pa iz uzroka, ker strojni mojster po njegovi mu dani dolgoletni skušnji uporablja na podlagi te izkušnje stroje po njih uporabljivosti k pripadajoči službi.
Njemu je izročeno vdejstvovanje uporabljivosti stroja, kakor tudi pripadajoča oprema, odgovarja, da se služba na podlagi njegovih strokovnih določb, resno in točno izvršuje. Uvidevno je da se določi, za izvrševanje te službe strojevodje in tudi razumevno je da se zato službo ne uporablja najslabše.
Na podlagi tega tudi ker je kategorija strojnih mojstrov določena za nadzorovanje strojnega osoblja, kakor strojev in opreme bi se lahko kdo mislil če se strojevodja dodeli k tej službi, da je s tem napredoval. Kdor ima tako mišljenje se kruto vara, najbolj pa dotični strojevodja sam.
Z imenovanjem strojevodja za strojnega mojstra je dosegel imenovani le nekako zaupniško mesto uprave. Kako sc ga tozadevno odškoduje je druga stvar Njegov prejšnji zaslužek katerega je iinel kod strojevodja se mu še znatno skrči.
Pri 120% priboljšku na kilometrini in premijah se je na strojne mojstre popolnoma pozabilo. Da bi bälo kaj takega mogoče, tega si ni nihče mislil, to je tem bolj ker nikakor ne gre, da bi se strojnemu mojstru prikrajšal zaslužek, katerega je imel kod strojevodja, ker opravlja to službo mnogokrat proti njihovi volji.
Strojni mojstri so imeli pri dodelitvi k tej službi veliko zaupanje napram upra-
vi	in ne morejo pojmovati da se jih ima samo za izkoriščevanje, kakor vse one, katerim je on predpostavljen, in katere on izkorišča. Ostane jim le prelepa čast, da se jih nazivlje predpostavljene, a njihov želodec ima od te časti bore malo. Hoče uprava z onakim postopanjem strojne mojstre osmšiti, in s tem tudi njihovo izvrševanje službe?
Kje ostane pri takem postopanju autoriteta s katero se vedno po vdana, katero mora ta kategorija napram njim podrejenem osobju imtei.
Hvala za tako čast, naj jo vrag vzame. Če v želodcu kruli in šiv na obleKi vsled starosti več ne drži, ni pomagano ne z autoniteto in ne z vzvišenim občutkom predpostavljenega se pustiti nazSv-ljati.
Se li hoče ta krivica popraviti al! ostaneio strojni mojstri pozabljeni.
Enako na tem stališču so strojevodje kateri na podlagi boljše kvalifikacije začasno to službo vršijo, ker je njim s tem možnost odvzeta ostati pri njih rednih dohodkih, kakor bi jih imeli če bi ostali pri njih službi kot strojevodje. Razumljivo .je, da bi se moral v enakih slučajih strojevodja odškodovati za njegov prikrajšani zaslužek, ker drugače se mu vsiljuje nazor, da je njegova uporabljivost kod predpostavljen manj vredna kakor služba strojevodje, to pa iz vzroka ker se ta služba slabše plača.
Kje je tu razumevanje uprave?
Kateri strojevodja bi bil tako nepreviden da bi se dal uporabiti za to službo, ter bi si pri tem prikrajšal sebi in njego-
vi	družini že odmerjeni .košček kruha Mnenja smo da je ta naredba izišla popolnoma od strani uprave, ter pričakujemo da se ista čim preje popravi. Ce pa je uprava namenoma prikrajšala to kategorijo, naj tudi namenoma ukrene da pridejo vsi z častjo predpostavljenega podarjeni nazaj k njih prvotni službi, za kar jim bodemo hvaležni. Imamo dokaze da ni nikakjih zaprek za uvrščenje strojnih mojstrov k službi strojevodij, tako tudf ni zaprek če bodemo primorani radi krivičnega postopanja uprave zahtevali nazaj k prvotni službi.
Izobrazba.
Živimo v težkih, hudih reakcionarnih časih. Vojna je svt popolnoma preobrazila, prerodpla. Dala mu je novih smernic, začrtala mu je nova pota, povsem drugačna od onih, po katerih smo stopali po-preje.
Danes trpimo mnogo hujše, kot smo trpeli pred vojno. Kdo je mislil na kruh, jed, obleko, stanovanje? Sedaj nam primanjkuje celo tega. kar neobhodno potrebujemo, da si ohranimo svoje moči.
Ob prevratu je pretila anarhija in ljudje, ki so trpeli pod posledicami vojne, so biil kakor da stopajo iz teme na soln-ce. Svoboda! Za buržoazijo so bili to skrbipolni dnevi, proletariat je vzrojil, zaželel si je mehkih pernic, bogato okrašenih palač, zaželel si je razkošja samo iz maščevanja, iz jeze na svoje zatiralce.
Trumoma je hitel v organizacije m pričakoval od njih nekaj velikega, nekaj, česar sam ni razumel. Hotel je svobode, katere ni prav pojmoval.
Buržoazija in kapitalizem je razumel proletariatov klic po svobodi in hitro je organiziral svoje moči. Umetna brezposelnost, mezdna politika, reakcionarna kapitalistična državna uprava je z vso silo in terorjem hotela zamoriti v duši proletarca željo po svobodi. Nizke delavske mezde so pritiskale delavstvo k tlom, draginja pa je vedno naraščala.
Delavstvo je zahtevalo zvišanje mezd, obračalo se je na svoje organiza- | dje, ki so stale neprestano v mezdnih bo- ; jih. Uspehov, kakršnih si je delavstvo zaželelo ni bilo. Kako bi pa naj tudi bili, če je proletariat zahetval od vodstev or-ganizaaij aktivnega dela, sam pa je bil
član organizacije le na papirju. Manjkalo je resnega, vztrajnega dela v proletariatu samem. Hotel se je otresti izkoriščevalcev brez truda in napora.
Pritisk kapitalizma je bil vedno hujši in ljudska nezadovoljnost je naraščala.
Iz te nezadovoljnosti se je razvil ta-kozvani »komunizem«, ki pa z komunistično idejo in teorijo ni imel popolnoma nič skupnega. Ljudstvo si je predstavljalo komunizem kot sredstvo, s katerim bi uničilo kapitaliste. Oprijelo se ga je in zopet čakalo na »komunistične« čudeže, katerih pa ni bilo.
Kakor razburkano morje je valovil proletariat sem in tja; zaganjal se je ob kapitalistične postojanke — a vse za-manj. Kapitalizem se je na račun delavstva ojačeval, proletariat pa je z dnevom hujše stradal in zabavljal čez komunizem in socializem, ki ga nista osvobodila, ki mu nista podarila boljšega življenja.
Mlačen je postal proletariat in tak je še danes. Izven vsake organizacije stoji in gleda, kako se borijo njegovi organizirani sodrugi ter čaka na uspehe, k! mu jih bodo izvojevali drugi. Nič ne stori za zboljšanje svojega nadvse slabega položaja; pa vendar zabavlja.
Ne bo svobode, ne boljših časov, dokler bo proletariat samo gledal, kako se kapitalizem igra z njim.
Ko bo sila dovolj velika, se tudi proletariat ne bo več mogel upirati — organizaciji. Sila ga bo privedla v organizacijo, kapitalistično izkoriščanje pa bo združilo proletariat v bojevne vrste.
Kapitalizem si s svojo brezsrčnostjo sam brusi meč, s katerim ga bo uničil proletariat, od proletrariata pa je odvisno kedaj bo to.
Razno.
Protldraglnjskl shod v Zagrebu. V nedeljo 20. avgusta t. 1. se je vršil v Zagrebu velik delavski protidraginjski shod.
Tudi v Beogradu so se vršili taki shodi.
Konferenca ministrov in ravnateljev. v Beogradu. Pred kratkem se je vršila v Beogradu konferenca, katere so se udeležila vsa ravnateljstva. Razpravljalo se je v vseh važnih vprašanjih, posebno pa, kako bi se do jeseni uredil promet, da bi bilo mogoče izvoziti iz države kar največ živeža, seveda zato, da bo pri nas cenejše. — Konference se je udeležil tudi zastopnik Trgovske zbornice (seveda delavske zbornice in železničarske organizacije niso povabili). Gospodje so na konferenci konstatirali, da železničarsko osobje — vrši sabotažo. O železničarskih zahtevah po zboljšanju gmotnega in socialnega položaja seveda ni bilo govora.
Le tako naprej, dokler se kolo usode ne zavrti!	'
Kakšnih sredstev se poslužujejo »neutralcl« pri svoji agitaciji. Dne 2. t. m. se je vršil v Delavskem domu na Turjaškem trgu v Ljubljani sestanek delavcev Južne železnice s sledečim dnevnim redom: 1. Zahteve lahkih delavcev. 2. Sklepi k tej točki. 3. Raznoterosti. Sestanek so sklicali za skladišče Florjančič, za vrhstavbne delavce Stoje, za kurilnico Trškan.
Agitacija za ta sestanek se je vršila na naravnost škandalozen način.
Prejeli smo kuverto z vabilom na ta sestanek. Kuverta nosi naslov:	Gospodu'	zaupniku
progovnih delavcev postaje Celje (nujno).
To kuverto je oddal neki železničar, ki se je peljal službeno skozi Celje našemu zaupniku progovnih delavcev.
Nič nimamo proti temu, če »neutralci« agitirajo za svoje sestanke. Nesramno pa je, da se pri agitaciji poslužujejo kuvert z napisom: Tajništvo jugoslov. soc. dem. stranke v Ljubljani. Te kuverte so svoječasno »zaplenili«, sedaj pa jih
uporabljajo za svojo umazano agitacijo. To je zloraba, ki je kaznjiva. Mislimo, da bo tajništvo SSJ napravilo potrebne korake!
Ej, gospoda »neutralci«, najbrže vam prede slaba, da morate loviti kaline pod tujo firmo. Vidi pa se pri tej vaši goljufiji tudi vsa vaša morala, katere vam v tako obilni meri primanjkuje.
Kakor vidimo sklicujete sestanke brez štampilije, tako da ni nihče odgovoren.
Svetujemo vam, da se v bodoče ogibljete takih goljufij, ker bomo sicer primorani poseči v stvar nekoliko globokejše.
Volitve obratnih svetov (Betriebsräte) v Nemčiji. Volitve v obratne svete v Nemčiji so prinesle našemu sorodnemu nemškemu Savezu železničarjev velfko zmago. 73.23% vseh oddanih glasov je odpadlo na našo listo. Nemški Savez železničarjev ima sedaj v glavnem delavskem svetu 20 mandatov, komunisti 1, dve žolti organizaciji pa vsaka po 2 mandata. Od 257.381 polnopravnih voliilcev je volilo 412.367 ali 78.2%.
Obratni sveti na Čeho-Slovaških železnicah. Z uredbo od 1. julija 1920 so osnovani na čehoslovaškem železniški krajevni in okrožni obratni sveti. Kakor tudi centralni svet. Sestojajo se iz: uraa-nikov, uslužbencev in delavcev. Okrožni obratni sveti obstojajo iz 30 rednih članov tn 20 namestnikov. V svetu je zastopanih 12 delegatov uslužbencev, 12 delegatov delavcev in 6 delegatov uradnikov. Ravno toliko delegatov je v centralnem svetu. Sedež centralnega sveta ]e pri prometnem ministrstvu. Taki sveti »o v Franciji, Italiji, na Angleškm in v Avstriji, samo pri nas nima delavstvo nikjer kakega zastopstva. Prometno ministrstvo in ravnateljstva vladajo tako kot v nobeni drugi državi. Sodrugi v drugih državah se čudijo, ko slišijo, da naš prometni minister ne priznava niti železničarske organizacije, niti ne smatra železničarje za enakopravne. Železničarji v drugih državah so si morali vse kar imajo priboriti, pri nas pa hočemo imelii vse brez borbe.
Araavtske manire.
Oosp. Turin, šef postaje v Ptuju, se naoram txxlrejen emu osobju tako čudno obnaša, da bi človek moral verjeti, da je ta gospod — ali potomec čistokrvnih magnatov, ali pa sin divjih arbanaških nlaTtfn 'kjer ie grm in pašnik najvišji zakon. Oosp. Turin ne trpi Saveza, pa zato misli, da lahko dela z onimi, ki so pri-1 staši Saveza. vse, kar hoče. Lepa para-! da! Javno ie ta gospod izjavil pred vsemi i uslužbenci: oni, ki se bo organiziral v j Savezu — bo odpuščen, ker on tega ne
i	dopušča. Kaj nam eden Turin, če pa je naša organizacija osnovana na zakonu; on Turin. — mačji kašelj! — je močnejši od zakona. In to govori ta gospod v službeni obleki. Pa to še ni vse! On, gosp. Turin, je pognal iz svoje pisarne delavske zaupnike, — katere zopet zakon priznava! — ker on da ni dolžan dajati, nikomur kakšna pojasnila. Pa naj si bo ta gospod demokrat ali pa Zvezar. v nobenem slučaju nima pravice, da bi bil ar-navt, ker mi živimo v konstitucionalni državi, a ne v magnatski državi. — Gosp. šef naj ne brusi svojih zob tam. kier mu nič ne koristi. Pomisli pa naj tudi, da zadnji uslužbenec ni niti za las slabejši od njega.
V imenu Saveza železničara Jugoslavije v Zagrebu izdaja: Strokovna komisija za Slovenijo v Ljubljani.
Odgovorni urednik: Jožef Ravnik.
Tiskala »Učiteljska tiskarna« v Ljubljani.