PRI
REZIJANSKIH SLOVENCIH V ITALIJI str. 4-5
GORENJESENIČKI LUTKARGE POTÜVLEJO PO SLOVENIJI str. 7
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 22. aprila 1999   Leto IX, št. 8
Pomagaj si sam...
Etognauk sam najšla v madžarski cajtinaj Népszabadság pisanje o tem, ka se na kraci začne delati železnica med Madžarsko i Slovenijo. Pitate, če je tau kaj nauvoga? Nauvoga nej, vej se pa o tem že guči pa piše par lejt. Ranč zatau so mi na pamet Prišli tisti cajti, gda sé je najoprvin začnilo gučati, ka ta tejva dva rosaga vküpzvezana z železnico. Najoprvin je bijo takšen plan, ka de prej "želejzna paut" vodila prejk Martinja, Gorenjoga pa Dolenjoga Senika do Varaša pa tak tadale. Eni so že tau tö znali, ka prej Gorenji Senik štrejka na dvauje vrejža pa tau tö, stero kučo de trbelo porüšili ptt. Tak daleč, tak daleč, ka je že krvavo vcüj šlau, so skoraj na bitke šli tisti, steri so bili za železnico (ka de prej asnila krajini, več dela bau) pa tisti, steri so prauto bili (ka prej nanikoj deje krajino, lejpo čisto naravo, čisti luft, rogatalo de). Pa ka je najbole bantivalo lidi, ka prej, kak de tau vögledalo, ka ves na dva tala razdeli.
Tistoga ipa sam se pogučavala z enim prejdnjim, steri je tau železnico prejk emo, pa sam ga pitala, Zakoj bi se nej dalo tau štrejko pelali po drugo dolej ali prejk bregaj. Če že tak fejst ščejo, ka bi ta železnica pomagala Porabskim Slovencom se vöskopati z gospodarske tazaostanjenosti! "Jaj, Baug moj, " je pravo, "tau pa nej. Vejte, kak bi tau drago bilau, če bi trbelo predor (alagút) delati pa mauste zidati. Te bi se sploj nej splačalo delati železnice... "
Pa ka štem Zdaj v Népszabadsági? Prej ranč pri tej štrejki, stera de Zdaj vodila prejk krajine Őrség, de trbelo zozidati najdukši železniški predor na Vogrskom. Pa tau eške ne dojde! Kakšni 10 do 15 maustov do tö mogli naredti. Ja, Baug moj! Te pa dun nej tau bila najvekša baja pri porabskoj železnici, ka je drago pod zemlov kopati. Eni voditeli (tak v županiji kak više) so vejndrik tak mislili, ka je krajina Őrség bole potrejbna železnice kak
Porabje. Nam so obečavali pomauč, njim so pomagali. Mi sami smo si pa nej znali ali nej steli pomagati.
Če smo že pri Őrségi. Tau ka na dosti mestaj tak djemlejo, ka je naša slovenska krajina en tau Őrséga, nam bole škaudi kak asni. Zmislimo si samo na naravni park Raab-Goričko-Őrség pa na razne Pharove programe, steri segajo prejk granice. Pri tej programaj smo do tejgamau vsigdar vküper bili z njimi, če gli leko, ka bi ejkstra mi tö
vekše šanse meli, da pridemo do kakši pejnez pri Phari. Če smo iskreni (őszinték), do tejga mau smo nej preveč haska meli s tauga "zakona" s krajino Őrség. Če smo pa pravični, moramo priznati, ka smo si sami tö dosta krivi. Pá smo se nej znali boriti (harcolni) sami zase! Zakoj smo nücali par lejt, ka smo gorprišli, da bi mi leko meli v Porabji za naturpark ejkstra drüštvo ali združenje. Vejpa naše slovenske vasice majo drugo zgodovinsko preteklost (történelmi múlt), druge šege, navade kak Vasnice v Őrségi. Pa te smo eške sploj nej gučali o geziki pa o tom, ka smo Slovenci. Vüpajmo, ka se prejdnji vasnic v Porabji rejsan zgučijo za ejkstra regijo. Zdaj že vejndrik notprividijo, ka če si sami nemo pomagali, ranč Baug nam nede pomago. Ovak pá tak zopojdimo, ka nas drugi "lačne pa žedne prejk vode pripelo", kak je tau bilau pri železnici, pri mejnih prehodih pri...
Marijana Sukič
2
SKRAJNOSTI
Ali ste vedeli, da je edina žrtev kosovske krize madžarska skupnost v Vojvodini? To trdi namreč predsednik desničarske Stranke madžarskega življenja in pravice. Po njegovem mnenju imajo vsi ostali narodi in narodnosti določene interese in vzroke (teritorialne, zgodovinske, etnične, verske), zato so več ali manj krivi vsi. Saj se vsi borijo za nekaj.
Da so med njimi mamice z dojenčki, starke in starci, bolni ljudje, ki bežijo, da bi si rešili golo življenje? Kaj več jim itak ne ostane. Ja, tudi oni so krivi! Le ubogi vojvodinski Madžari, ki jih mobilizirajo v jugoslovansko vojsko, da bi se borili za tuje interese, le oni so edina žrtev.
Zato bi pa morala vlada - tako gospod Csurka - sprejeti sklep, da na Madžarskem sprejmemo kot begunce le vojvodinske Madžare. Na vprašanje, kaj bi rekel, če bi l. 1956, v času madžarske revolucije, recimo Nemčija sprejela le begunce nemške narodnosti, je le skomignil z rameni.
Hvala bogu, večina Madžarov ni tako nestrpna, kot je gospod strankarski predsednik, čeprav se - po nekaterih javnomnenjskih raziskavah - približno 50 odstotkov prebivalcev boji neomejenega begunskega vala. Toda tudi večina teh podpira humanitarne akcije v pomoč kosovskim beguncem.
Ministrski predsednik se je v daljšem televizijskem pogovoru neposredno odzval tudi na skrajne pojave v madžarski politiki in izjavil, da bo Madžarska sprejela vse begunce, ne glede na njihovo etnično ali versko pripadnost. Šel je celo nekoliko v drugo skrajnost, ko je govoril o neomejenem številu beguncev, ki jih je Madžarska pripravljena sprejeti. Zakaj ta "velikodušna" poteza, ko si pa lahko od nas večje in bogatejše države privoščijo, da določijo, koliko beguncev so pripravljene sprejeti? A ne bi lahko tudi mi dodali, da smo seveda pripravljeni sprejeti žrtve te humanitarne katastrofe, toda le v okviru naših možnosti? Komu želimo s tem dokazati, da smo demokratična država? Saj nas pravzaprav nobeden ni vprašal in nobeden ne sili, da bi nosili bremena, ki presegajo naše moči in možnosti. Niti Nato ne, y katerega smo se včlanili tik pred izbruhom kosovske krize. Od takrat pa kar naprej poslušamo, kako na varnem smo, kako se nam ni treba bati, da bi se neposredno vpletli v vojno na Balkanu, kako nas bo ta močna vojaška zveza obranila od vsega zla. To poslušamo dnevno vsaj dvakrat iz ust odgovornih politikov. Če te pa hočejo o nečem vsekakor prepričati, lahko dosežejo prav obratni učinek. To dokazujejo tudi podatki javnomnenjske raziskave, po katerih se več kot 60 odstotkov Madžarov boji, da bi Jugoslavija napadla Madžarsko.
Nespametno se pa zdi tudi obnašanje srbske skupnosti na Madžarskem. Da jih napadi na Srbijo kot matično državo osebno in človeško prizadenejo, je razumljivo. Le eno stvar pomešajo. Časovno zaporedje namreč. Kaj je bilo prej? Genocid nad Albanci ali napadi na Jugoslavijo? Vzroka in posledice se namreč ne bi smelo zamenjati.
M. Sukič
Nauvi prostori - pomauč za baugšo delo
Daum je tisto zatočišče (menedék), kama se človek skrije, če ga kaj bantiva, daum je tisto mesto, gde se človek dobro (po)čüti, daum je tisti kaut, gde si
človek z držinov plane dela, daum je...
Zatok je pa dolenjosenička slovenska samouprava tak mislila, ka oni tö nücajo svoj "daum", svoje prostore, gde bi se leko večkrat srečali, meli programe. Na vüzemski pondejlek (5. apriliša) so zatok organizejrali 5. slovenski kulturni den na Dolenjom Seniki, gde so po kulturnom programi prejkdau svoje prostore. Lüstvo je lepau vküpprišlo, tak ka so mogli eške stauce vcüjznositi, ka nej vsikši mesto emo. Goste je
pozdravo Laci Bajzek, predsednik slovenske samouprave.
V programi so gorastaupili domanji mlajši, mlajši slovenske glasbene šaule (harmonikaš) z
G. Senika pa gledališka skupina s Trdkove. Gledalci so se fanj nasmejali, gda so gledali, kak se leko vse vküpzmejša, če krava pa sneja pri iži mata skurok gnako ime. Vejpa nej vseedno, če saused šké küpiti kravo (Rozano), domanji pa mislijo, ka se pogaja za snejo (Rožiko). Zatok na konci vse vred pride. Domanja rejč (igraje dramatizirala Irena Kalamar po zgodbi Irene Barber), dobra muzika pa flajsni igralci so si zaslüžili ploskanje pa gratulacije gledalcov.
Dolenjesenička slovenska samouprava de mejla z nauvimi prosnji več možnosti, ka bi organizirala programe, menkše ali vekše, za Slovence v tej vesi pa za vse druge (Madžare, Nemce), stere ne mauti, ka smo nej vsi gnaki.
-MS-
Trdkovčani na odri
Monošter, 14. aprila
Prejšnjo sredo so v Monoštru tudi uradno predali namenu novi nasip ob reki Rabi. Kot je v svojem kratkem nagovoru poudaril župan mesta Károly Bauer, je Raba zmeraj igrala pomembno vlogo ne le v življenju kraja, temveč tudi v zgodovini širšega območja. Sam kraj (cistercijanska opatija) je bil prvotno ob pritoku reke Rabe v reko Lapinč. Vlogo reke omenjajo tudi zgodovinarji v zvezi z bitko pri Monoštru (Modincih) 1. 1664. Samabitkase je namreč odvijala v dolini Rabe od Monoštra proti D. Seniku. L. 1965 je pa ta mirna reka pokazala tudi svojo moč, ko je poplavila pokrajino. Investacija je stala skoraj 200 milijonov forintov.
Generalni konzulat R Slovenije v Monoštru (Kossuth L. u. 39. )
ima uradne ure od 31. aprila vsako sredo od 9. 00 do 12. 00 ure.
Porabje, 22. aprila 1999
3
Štenje
ZRANKMA RANO
Pisateu, šteroga poznamo kak Pavle Zidar, se samo na knjigaj piše etak. Njegvo pravo ime je Zdravko Slamnik (1932-1992). Naraudo se je
na Gorenjskom paulek Varaša Jesenice. Biu je škonik na Dolenjskom pa v Pirani. V svoji knigaj je Zidar piso o živlenji pavrov i delavcev na Dolenjskom, Gorenjskom i Primorskom (napril. Sveti Pavel, Oče naš). Večkrat piše o svojom življenji tö. Tak v knigaj Dim, ki diši po sestri Juli. V te knigaj se najde novela V jutranjem mraku, s štere Zdaj leko štete odlomek o tome, kak se držina zrankma pripravla v slüžbo:
„V prihodnjih dneh se bo nekaj zgodilo. To so sanjale moje sestre. Najstrašnejše sanje je imela Jula. V rdeči halji (köntös), kakor angleški kraljevski rabelj (hóhér), sé je poganjala po kuhinji in se zamišljala v megleni Svet sanj, ki jo je obstopil v spanju.
Ura je bila pet zjutraj.
Brata Francek in Slave sta se pripravljala za na šiht (delo). Grgrala sta Vodo in jo pljuvala v škaf. Jaz in sestra Roza pa sva brlela (pislog) s postelje in prisluškovala, kaj še bosta zinili Jula ali mama. Na štedilniku se je že vzdigoval kofe. Ciril je biksal čevlje. V belih gatah, s črnimi čevlji in Črno krtačo je stal pod lučjo in se razlezal v naporen smeh.
Jula je bila vsa preč (ustrašena).
-	O mesu in zobu, je naglas strnila še enkrat svoje sanje.
Ta zob in modrikasto mešo sta se je prikazovala že ves teden.
Mama je lovila kipečo peno, dišečo po žganem ovsu, in se zamišljala v pripoved Julinih sanj.
-	Kaj bo, kaj bo? je zaropotala Roza kot tista kimava štampiljka za datume na železniških postajah.
-	Nič ne bo, se je oglasil z bistrimi usti Francek. Slave pa se je zarežal.
Ciril, ki je bil bolj počasne pameti, se je šele čez kakšno minuto.
-	No, boš videl, no, no, boš, je grozila Jula in odšla v shrambo, kjer so visele njene šihtne cape (cipő).
-	Ti se pa smeješ! je kot napihnjen balon pristajala z glasom.
Francek je zamahnil in sedel k šalici kave. ”
Marija Kozar
SLOVENSKA
SLOVNICA
Slovenska slovnica Franceka Mukiča se dobi na Zvezi Slovencev v Monoštru (Deak Ferenc u. 17. ). Cena: 1. 000 forintov.
SZLOVÉN NYELVKÖNYV
Mukics Ferenc Szlovén nyelvkönyve megvásárolható Szentgotthárdon a Szlovén Szövetségen (Deák Ferenc út 17. ). Ára: 1. 000 forint.
Vsigdar srmacke, dapa dun veseli (5)
Bojna dé prauti konci
O svojom žitki je pripovejdala starejša tatica, stero je v živlenji dosta vse zaojdlo, dapa na njenom obrazi je dun skurok vsigdar smej kak če bi se težavam pa lagvomi tö znala smejati. Njeno zgodba (történet), stero objavlamo v več talaj, je doj spisala Ema Sukič.
"Gda so Rusi zbili Nemce pri Dom, te je vojska znak nazaj išla, te so naši tö maširali pred vojsko proti daumi. Tau je bilau 1944. leta. Tistoga ipa sam tri-štiri mejsece nika nej čüla od svojga moža. Dosta sam joukala pa se žalostna, ka bau z nami, če ne pride domau. Sam na goli kolenaj klečala, prosila Gospodnoga Boga pa Blajženo Devico Marijo, naj se dunk smilüjeta pa naj moj mož zdrav domau pride. Pa je prišo. Iz Újvidéka (Novi Sad) je prišo prejk Slovenije na Kuzmo. Te je več samo 25-30 km-ov emo do daumi. Gnauk eden večer sva že spale z dekličinov, gda sam se na tau pribidila, ka nakak na dveraj kloncka. Postrašila sam se, mislila sam si, sto pa zdaj ojdi, vej je pa že prejk devet vöre. Samo gda se je zglaso: "Moja lüblena ženska, dja sam, odpri mi dvera, ka sam domau prišo! ” Takšo veseldje sam eštje nigdar nej začütila v mojom srci, kak gda sam njegvo rejč čüla. Vse je bijo vtjüpzmrznjeni, brž sam naložila, sam vodau segrejva ma djesti pripravila. Pomirila sam se, nej sam mejla več nikšo bojaznost, vej pa če vojska v našo ves tö pride, nemo več sama, ka de moj mož z menov.
Pa je buma vojska prišla, ves je puno Rusov bila. Med njimi so bile takše svinje, ka so samo mlade ženske pa dejkle iskale.
Vse smo se skrivale. K nam so Rusi tö Prišli, dja sam skrita bila. Deklična je 3 lejta stara bila, zatok so spitavali moža, gde ma mamko. Mauž je pravo, ka je mamka mrla, gda sé je dejte narodilo.
Edna nauč je tak strašna bila, ka jo ne pozabim. V Modincaj, v Avstriji je bijo eden klošter, tam so se Nemci notra skvaterali pa so prejk na Vogrsko s štükami strejlali. Rusi so se pa tam za bregaum notra vkopali pa so s stalin
orgonov tanazaj vožigali. Na Štajerskom so 3 ali 4 vesi vse pogorele. Takša sveklina je bila kak vodné pa takšna strejlba, ka je lüstvo od velkoga straja vse na pogibej bilau. Proti zranka se je vse pomirilo. 1945. leta 4. apriliša se je bojna končala.
Moj mož je te delo pri brati zidarsko delo. Pravla sam ma, naj naredi zidarski izpit (vizsga) pa de te malo vekšo plačo emo. Tak je bilau. Je išo za inaša (vajenca) pa za dvej leta daubo zidarski papir. Te bi že malo ležej živali, dapa tü skrak je nej bilau dela, je mogo od daumi vkraj titi. 4 lejta je delo na Vogrskom. Te smo si tak zgučali, ka de raj v Varaš/Monošter v Kosino fabriko išo. Gora so ga vzeli, tam je
tö zidarsko delo delo. Po tretjoj vöri, gda je iz fabrike domau prišo, je pa doma eštje malo vcuj prislüžo. 1949. leta smo drugo dejte dobili, tö je dekličina bila, mala črna avčarna. Te je že dobro bilau, ka go je vekša (h)či skrb mejla.
Za edno leta je štork pa na našo orau (dimnik) sejo. Prišlo je tretjo dejte, pojbič mali. Te sam mejla že dosta dela, držina je velka bila. Dosta gvanta je trbelo prati pa
smo eštje stüdenec nej meli. Smo od 200 mejterov vodau nosili. Te mi pravi moj človek: "Vejš, ženska, najprvin si stüdenec dava skopati, ka vodau vsikši den nücamo. " Bijo je v vesi eden starejši človek, ka je trno lepau znau stüdence kopati. Pa buma 10 mejtrov globko je mogo kopati, dapa voda je tak čista v njem kak svejklost.
Pomalek smo si ram tö vred djali, mogli smo podaukne (zoc) porüšili, ka se je notra v ižo vlejko. Podaukne smo dali zoziati s ciglom, ižo pa tjünjo smo dali z deskami popodne. Vsigdar malokaj, kak smo pejnaze meli. "
E. Sukič
Porabje, 22. aprila 1999
4
Pri rezijanskih Slovencih
„My sömö Slovinske, Rozojanuvi... "
Najprva smo mislili, ka se kakša kača süče pred nami na betoni. Vej so pa kače nej kosmate!... Mašeralo je 50 ali 60 gausenic, kak če bi vküp zgrablene bile. Pa so nej bile, samo so tak na drauvne sploj pauleg ene druge tackale, kak če bi kakšo procesijo mele pri cerkvi v Ravanci v Italiji pauleg slovenske pa austrijske granice. Pred prvo gausanco smo poprejk dojdjali eno malo igarco (orglico). Ta prejdnja je za frtau sekunde stavila prve dvej noge, z drugimi ne vem kelkimi pa prencala, ka se ji je hrbetnasršo, kak kakši divdji mački, gda ji stoj cverke kradne, natau pa volan zosüknila na lejvo - mimo igarce... Prvi frtau gausančnoga cuga seje vtrgno. Prva živinica drugoga falata je skor v caglo spadnila, ka zdaj bau, depa zadnji kosmati bagonček je malo z ritko sé pa ta migno, pa se je lejpa velka držina že pá vküper tadale zibala. Kak če bi se za roke držale. Te so zvonauvge v cerkvi začnili vküp zvoniti: bim-bam-bam, bim-bam-bam...
Takše lejpe duge slovenske gausance nega, liki geste ena vekša pa več menši. Ta najvekša zato vsikšo menšo pozna, de menše bole malo vejo o eni drugi. Ali pa nikanej. Kak napriliko Slovenci v Reziji pa Slovenci v Porabji. Edni nika migamo na enom konci Srejdnje Evrope, drugi pa na drügom. Začetek pa konec sta nikdar nej bila povezaniva. Nekak je inda svejta med nas djau eno velko (zgodovinsko) igarco, pa je tak ostalo dosta stau lejt. Ranč ne vejmo, ka smo si žlata.
Študijsko potüvanje
Rezijanci so pozvali Slovensko zvezo, naj pride s par svojimi aktívisti pa poglednejo svojo najbole skrito slovensko žlato. Mala, depa aktivna skur pinica (J. Hirnök, K. Fodor, M. Sukič, E. Köleš, V. Perger, M. Kozar, F. in D. Mukič -ja pa što je porabsko gausanco sploj dobro pelo -L. Nemeš)je 9. aprila prišla v prelejpo ves Rávanca (italijansko Prato), štera je center cejle doline Rezije. Tü sta nas že čakali dvej prijazni Rezljanki Luigia Negro pa Silvana Paletti. Že iz naši par kejpov tö leko vidite, kakše lüšne so slovenske vesnice v Reziji (Bila, Solbica, Njiva, Osojane, Korito, Ravanca)rf\
Dosta lepot pa malo dobrot
Vsigderje bilau guča, ka je v Reziji velko siromaško. Beneški slovenski pesnik Ivan Trinko-Zamejski je že pred 50 lejti zapiso, ka je Rezija svojim lidam dala strašne lepote pa malo dobraut. Kak te tau, ka smo mi vseposedik vidli skor samo nauve iže? Zato, ka se je l. 1976 zemla trausila pa cejlo Rezijo (pa sausadnjo Benečijo tö) porüšila. Tistoga ipa je Slovenija tö dosta pomagala. Sprvoga je pošilala  rano, gvante, šotore pa druge potrebščine v sili. Sledik pa so njeni majstri pomagali zidati takše iže, štere se ne porüšijo tak naleki od potresa (foldrengés). Slovencom v Reziji je matična domovina Slovenija zozidala lejpi kulturni dom tö, šteroga domačini „Rozajanska kulturna ftiča” zovejo... Dühovnik Trinko tau tö piše, ka so sev stari cajtaj ranč Slovenci najmenje brigati za Rezijane. Dje, Porabskim Slovencom je matica -tö dugo bila-mačija.
Toga doma so Rezijanci trnok posebni tö bili, ka so je Italijani pa Furlani stau pa stau lejt preganjali zavolo njinoga slovenstva. Slovenske šaule so nigdar nej smeli meti. Italijanski fašisti so l. 1934 na nikšom srečanji v Benečiji prisilili šest slovenski dühovnikov, ka so mogli napisati pismo Mussolinini, v šterom so se mogli dučeni„zavaliti”, ka je prepovedo slovenske meše v cerkvaj. Te pa nej čüda, ka se nemajo za velke Slovence. Najbaukše so sé Rezijani prej počütili v Beneški (velencei) republiki konec 15., v začetki 16. stoletja. Te so stražarge bili na granici, ka naj neprijateu ne more prek plamin Kanin (2592m) priti. Zato soposabno plačo dobili pa jim nej trbolo porce plačüvati.
Ovak so se v cejli svoji zgodovini dosta mogli matrati. Doma so nej meli dela, zato so mogli po svejti vandrivati kak kakši „drotoštotke” (drugi kejp na lejvo), laboške pa piskre so cinivali, držence popravlati, košare, žlice odavali. Nistarni so prej eške po Pešti pa Rusiji tö ojdli... Mi smo zdaj tö nej vidli nej traktore, nej konje, nej krave, liki tau, ka so lidge z lopatami gorkopali njive. Istina, ka so tisti falački zemle bole zaplade bile kak prave velke njive.
Slovanom: živio! - Italijanom: Evviva!
Rezijanski Slovenci so nej bili samo drautoške, liki velki frejtoške tö. Inda svejta so se prej s tem valili, ka se njim dolina zato zove Rezija, ka so mi iz Rusije (Resija) prišli. Zvün toga, ka dve imeni pet gnaki liter mata, je nikanej istina. Ivan Trinkoje tau tö dojspiso, ka če so bili med njimi kakši tihinski Slovenci ali drugi Slovani, te so radi gučali: „My nysömö Laške, my sömö Slavinske, Rozojanuvi! ” (Mi smo nej Italijani, mi smo Slovani, Rezijanci! ). Gda so pa k njim prišli kakši velki Italijani, te so pa govorila„Noi siamo Malimi! ”(Mi smo Italijani! )... Gospo na sliki na drugi strani vrkaj smo srečali na naši šeti v Ravanci pa nam je v italijanskom jeziki
Porabje, 22. aprila 1999
v Italiji
nika pripovejdala, natau pa začnila v italijanščini spejvati pesem „Moja Micka je še mlada, ja, ja”. Naše vodičke so ji pravla naj pove po rozajansko: „Moj dodjeto pou’’, pa je rejsan začnila po rezijansko spejvati. Takse je nutzagnala, ka je eške z rokami tö majutala. Ne vejmo, če je gospe dod (iedek) tö na tabli, gde so napisane brüsarske držine, depa vidimo, ka so na desni strani domanja imenu, ka je trnok značilno (jellemző) za Slovence. Celou se nam je vidlo, gda nam je domanja folklorna skupina miri pokazala stare-stare rezijanske plese pa eške bole indašnje 'melodije na gosli pa na kravo (kontrabas). Sprvoga sploj prausno vögleda njim muzika pa ritmika, depa gda so naspozvali, naj mi tö z njimi plešemo, tau baukše, ka ste nej vidli. Samo poglednite, kak predsednik Hirnök dojpoklücnjeno gleda pa si roke škipa od velke nevole, ka kakši špot smo naredili Porabskim folkloristom!
„Oknöš pöknöš v röt gö vtöknöš"
Te so nam pa dvej pravi, istinski rezijanski slovenski pripovejsti povedali. No, naš starinski gučje dekličina, štera k prvom prečiščavanji dé prauti njini grbavi in črbinavi čaralici! Sprvoga, tačaš ka sam nej gorprišo na njin sistem, sam vrndrak samo par reči razmo. Najprva sam mislo, ka francuski govorijo pa se mi je pamet zbrcnila, ka če še Slovenci Madžarom conajo: „Eknešpekneš, v rit ga vtekneš, to je po madžarsko... ", te bi se Vaugri etak leko norca delali (tö samo po noriji! ) iz rezijanski Slovencov: „Öknöšpöknöš v röt go vtöknöš, tö jo po rözöjönskö... "Samo par besed: nöga, potök, vöda, kösa, kökuš, rösa, öblak, saböta, sömö, nysömo. Po naše: nauga, potok, voda, kosa, kokauš, ma, oblak, sobota, smo, nejsmo. Pelda za „Ikniš pikniš v rit gi vtikniš": brig gnjizdu, snig sinca, sikira, vitar, srida, din, hliv, miša za naše: brejg, gnejzda, snejg, senca, sekera, veter/vöter, srejda, den, (h)lejv/glejv, meša...
Gda je eden od naši porabski Slovencov spitavo, kak numare dejo, sta se pri 60 zateknila, ka je odgovorila: „trykrat dwisti". Of pa: tau vejm, ka 3-krat 20 je 60, liki kak po
rezijansko pravite 60? „Takrat dwisti". Kak pa 70? „ Takrat dwisti na desat”. 80? „Štirkrat dwisti. ” 90? „ Štyrkrat dwisti na dësat. “
Francek Mukič
Porabje, 22. aprila 1999
5
Čalivanje z diplomo
Pred dvajstipar lejtami bi kak študent slavistike na Ljubljani univerzi mujs mogo titi na študijsko ekskurzijo (tanulmányi kirdndulás) na Koroško pa v Rezijo. Ministrstvo v Budimpeštipa madžarski konzulat v Zagrebi, madžarska ambasada v Beogradi pa so nas nikak nej püstiti k "imperialistom". Prej naj nika ne odimo koulivrat, liki še naj raj včimo! Zaman mojim gučali, kaje tau najboukše včenje jezika, če ta deš pa je poslüšaš, kak govorijo. Eden profesor je čemeren grato pa pravo, ka nam un zrikta slovenske pasoše, nas nutv svoj auto posadi, pa de nas sam pelo, ka si leko poglednemo naše slovenske brate v Austriji pa Italiji.
Po pravla povedano, bi samo zdaj po 25 lejtaj, po študijskom potovanji Porabcov v Rezijo leko svojo slavistično diplomo daubo, ka sam samo zdaj vse potrejbne vižge (izpite) dojdjau.
Zdaj že vejm, ka rezijanski Slovenci nej govorijo francuski, pa ka še je zato trbej knjižno slovensko rejč tö včiti, ka bi se ovak Porabci pa Rezijanci samo lagvo razmeti. Kak bi se slabo razmiti Madžari iz Železne županije pa Madžari v Moldaviji na Romanskom, če bi bajdvoji samo v svoji domanji rejči gučati.
Dva dalečnjiva gausenčniva repo - eden je malo migno-sta se srečala. Leko, ka pomalek-v zadnji minuti- don začne rasti Slovenska Gosenica tö?
6
"Božji mlini pomaleg melajo"
... pravi pregovor. Od koj pa ge škem pisati, bi te pregovor tak mogli obemauti, ka povejmo: Zgodovinski (történelíni) ali politični mlini so pomaleg mleli. Sreča, ka so zatok na gnes nika vküp semleli, istina ka že skurok kesnau.
Da bi se nej špilala z vašim! živci tadala, ovadim vam od koj škem pisati. Od naše sosedna slovenske meje, od naši rojakov, štere smo dugo nej "dosegnili", tak dugo, ka je že skurok kesnau bilau. Od tisti časov, gda so naši lüdje eške slobaudno prejk meje ojdli pa do 21. augustuša 1992 je skurok 50 lejt preteklo, ka je v človeškom živlenji nej malo. Pa če gledamo v drugo smer na Verico, Andovce, te pa ne znamo, kelko lejt de eške trbelo čakati, ka se leko vidi, sreča rodbina, gda se ške. Naši mlini tam eške na prazno odijo.
Že šest lejt je minaulo, ka so mejni prehod oprli med Martinjem pa G. Senikom. Sploj velko veselje je bilau tau za vsakšoga, ki tüj blüzi meja žive. Začnili smo se spoznavati, najoprvin s sausadami. Tau tü morem povedati, ka smo na začetki nej dosta znali eden z drugim začniti. Vzroke nej trbej daleč titi iskat. Sploj pa nej tistim, ki so malo starejši pa sé eške spominajo tista lejta, gda so nam v glavau mlatili, ka so naši rojaki, naša rodbina, spoznana nam prauti. Kelko pa kelko trplenje je spadnilo samo za volo toga, ka so vözmislili za nakakoga, ka on "taprejk" misli. Te "krče" eške gnesden nosijo nistarni.
Hvala Baugi so pa gnes tej "krči" vse menje navzauči v naši čustvaj, v naši pameti. Nauva generacija je gor zrasla. Samo smo leko radi, da je naša mladina na tejm, naj nam meja ne znamenüje nikše težave. Tak vidijo, ka smo mi eden narod, edna
kultura pa jezik. Že več kak šest lejt poznamo v sausadnoj Trdkovi mlado držino Kalamar. Mož Srečko je podjetnik (vállalkozó), ma velko trgovino. Njega smo pa nej samo tak spoznali kak trgovca, liki kak kulturnoga delavca tü.
Eške smo tau tü zvedli od njega, ka prej na svojom računalnik je nejma samo blago, ka on odava, liki pesmi tü piše.
Gospaud Kalamar, kak je tau, da vas leko vidimo vsepovsedik, gde se kaj godi?
"Ge sam se vsigdar rad spravlo s kulturo, tau meni je pri srci. Na gnes pa ka je najina deca že vekša, mi je žena Irena tü na pomoč, Zdaj že Obadva kaj leko napraviva za kulturo. "
Tak  znam, da ste nej dugo ustanovili edno društvo v občini Kuzma, šteroma društva sta Vi predsednik Ka vse dela tau društvo?
"Turistično društvo Tromejnik, kak že v imeni ma, se šké pobrigati za vse več turistov, ki es k nam pridejo. Tak leko našo pokrajine vse bole razvijamo. Za tau, da bi rejsan prišlo vse več lidi k nam, moramo različne pogoje izpolniti, prireditve organizirati. "
Lani decembra ste v Kuzmi meli premiero, na oder ste postavili igro z naslovom Rožika, stero je napisala I. Barber. Irena Kalamar, vi ste režiserka igre. Kak sta do toga Prišli, da bi ranč tau zgodbico na oder postavili? "Društvo je lani jeseni ustanovilo edno dramsko sekcijo. Da bi sekcija začnila delo, smo mogli iskati material za tau. V porabskom Koledari sam najšla "Rožiko", pa sam dramatizerala tekst. Sploj se mi je povidla zgodba. Na srečo smo najšli vcuj dobre igralec tü. Od lanjske premiere smo več sedemkrat zošpilali igro, med tejm dvakrat pri vas v Porabji tü. " Kak je pri vas sprejelo lüstvo tau igro?
"Gda smo igro začnili špilati, smo nej mislili, da bi nam na teltja uspelo. Vsepovsedik je dvorana puna bila, vsepovsedik je več kak 100 lüdi vidlo igro, sploj se je nam tau pršikalo. Videokaseto smo dali naprajti in je odani(h) 30 kaset. Tak ka igro po cejloj Prekmurji poznajo, vidijo lüdje. Naša lokalna kabelska televizija jo je tü not pokazala, TV Ljubljana je pa mali delček pokazala iz igre. "
Leko bi povedli, da je ta igra za društvo dobra reklama bila. Drugi asek ste nej meli z nje? "Cejlak šenki smo špilali. Igralci so sploj navdušeni bili, so delali brez plače. Plača je za nas biu aplavz, iz toga smo dobili moralno plačilo, ka je za nas dosta vrejdno. "
"Če je že od plače guč, " pravi Irena, "moram povedati, ka so igralci sami tü investirali
v igro. Obleko, opremo, no pa eške pijačo, ka smo na odti nücali, smo si sami vöpostavili. Tau tü moram povedati, da sam ge bila režiserka, depa Srečko je pa bio naš kritik med vajami, postano je naš menedžer pa za glasbo se je tü on pobrigo. "
Nej dugo sam se srečala z Ireno Pavlič, ki je v Budimpešti predsednica slovenskega društva. Prosila me je, da naj vam prejkdam njino željo, radi bi bili, če bi v Budimpešti tü zošpilali Rožiko. Ka vi na tau povejte?
"S tau igro smo mi tak mislili, ka smo Zdaj končali sezono. Cejlak pa neškemo odpovedati, moramo si zgučali z igralci. Za nas bi v Budimpešto titi lepau bilau. "
Kak pa z dramsko skur pinov tadala?
"Že iškem pa zbiram pravijo, " pravi Irena. "Te pravljice bi pa skupina - deca pa odrasli - vanej zašpilala. Pod Tromejnikom mamo postavleno edno malo hišo z lesa. Tam na tistom mesti bi te pravljice zošpilali. Zvün toga pa iškemo odraslim igralcom nauve zgodbice. "
Ka pa Turistično društvo? Zdaj sprtolejt planirate kakše prireditve?
"Našo društvo s svojim delom vse bole ške povezovati Porabje tü. Zvün kulture bi pa vse več radi začnili na gospodarskom področji tü. Etak mo v Kuzmi senje meli na Križeni četrtek, 13. maja. Na tau senje Vaše tü pozovemo, ki do na senji leko svoje stvari, svojo blago odavati. "
Ges bi na konci samo telko vcüj dajala: Samo etak naprej pa nam več meje nedo probleme delale.
Razpis
Manjšinski oddelek Ministrstva za šolstvo razpisuje natečaj za organiziranje jezikovnih in kulturnih kolonij za učence, pripadnike narodnih in etničnih manjšin.
Namen:
•	širitev znanja maternega jezika učencev, ki se udeležujejo pouka materinščine v šolah;
•	negovanje tradicionalne manjšinske kulture, spoznavanje kulture matične države.
Pogoji:
•	natečaja se lahko udeležijo narodnostne šolske institucije (šole z narodnostnim učnim jezikom, dvojezične šole in šole s poukom materinščine), manjšinske samouprave;
•	kolonija mora trajati vsaj 7 dni;
•	minimalno število udeležencev 15 oseb.
Obvezne priloge:
•	datum in kraj kolonije, število udeležencev,
•	strokovni program kolonije,
•	proračun kolonije
•	predračuni (stroški potovanja, prenočišča in prehrane)
Rok: 3. maj 1999
Naslov: Oktatasi Miniszterium
Kozoktatasi es Kisebbsegi Kapcso-
latok Foosztalya
1055 Budapest, Szalayu. 10-14.
Pályázat
Az Oktatási Minisztérium Közoktatási és Kisebbségi Kapcsolatok Főosztálya pályázatot hirdet a nemzeti és etnikai kisebbségek által szervezett anyanyelvi, kulturális és iskolai előmenetelt segítő táborok megvalósítására. Nemzetiségi anyanyelvi és kulturális táborok A pályázat célja:
•	a hazai nemzetiségi oktatásban résztvevő tanulok nyelvismeretének elmélyítését, a kisebbségi hagyományok és kultúra ápolását, az anyaország kultúrájának megismerését szolgáló programok megvalósításának segítése.
A pályázati feltételek:
•	pályázhatnak nemzetiségi oktatási intézmények (nyelvoktató, kétnyelvű, tannyelvű általános iskolák) és kisebbségi Önkormányzatok, amelyek általános iskolai gyermekek számára a fenti célok megvalósítására, legalább hét napos, vagy azt meghaladó, minimum 15 fő részére - tábort szerveznek.
Apályázatnak tartalmaznia kell:
•	a program várható időpontját, helyszínét, időtartamát, a résztvevők számát,
•	kidolgozott szakmai programod
•	a program költségvetését, a szolgáltatásra vonatkozó árajánlatokat (utazás-, szállás-, étkezési költségek)
A pályázat beadási határideje: 1999. május 3.
Cím: Oktatási Minisztérium Közoktatási és Kisebbségi Kapcsolatok Főosztálya 1055 Budapest, Szalay u. 10-14.
Porabje, 22. aprila 1999
7
Milivoj M. Roš
En den iz živlenja škrata Babilona
Neka je gvüšno! Nejso vsi dnevi škrata Babilona takši čüdni, leko bi prajli, načišni od čistak normalnoga dneva. Leko bi prajli, ka je nej vsikši den takši, ka bi se njemi moglo kaj takšoga zgoditi, ka bi zavolo toga zganjo tiste
svoje vragolije in čelarije. Neka je gvüšno! Škrati Babiloni se es pa ta napravi čistak normalen den. Tou pomejni, ka njemi den tak ta odide, kak nam navadnim lidam. Tou pomejni tö, ka škrat Babilon v takšnom dnevi grata bole človik pa menje škrat. Dapa, tou pomejni tou tö, ka si vsigdar vözbere takši den, gda se nika ne dela Tou pa pomejni, ka je tou vsigdar nedela Tou je gvüšno, najbole gvüšno.
Te gda je škrat Babilon bole človik in menje škrat, te bole dugo spi. Zbidi se kumaj te, gda v cerkvi že ta zvonijo kesno mešo.
- Če sam že nej biu pri meši, te mo pa bar emo reden nedelski obed, spopejvle sam sebi in se kcuj
spravi k küjanji.
Dapa, škrat Babilon nigdar nede vedo küjati, zato obeda tö nigdar ne sküja do konca, dapa gesti trbej. Tak njemi ne ostane nika drugoga, kak ka svojomi želoudci povej, ka aj sit pa pun bou. Po tom obedi se gvüšno šika, ka si človik malo dole lejže.
-	Zakoj je nej vsikši den nedela, si te zbrodi človek Babilon in malo zadrejmle in te drejmle, drejmle, drejmle, dokejč gore ne pride, ka de že., pomali večer. Večer pa trbej malo po vejsi kouli iti pa poslöjšali, ka si lidje zgučavlejo.
Takša pout je trno duga. In na toj dugoj pouti po vejsi gračüvle čidale bole žemeten od vsej klajf, ka ji je gora zeu in je zdaj domou nosi. Kumaj, kumaj se privleče do douma. Tam na pragi pa vse klajfe iz sebe strousi:
-	Klajfe, klajfaste! Tü vinej ostante, nut mi ne odite! in je že pounouč.
Dapa vejs eške ne spi. Pri ednom rami mukajo krave, v drügom djoče betežno dejte, v tretjom se še korita mouž pa žena
-	Vej je pa že pondejlek in ge sam že leko škrat Babilon, si pravi sam sebi v vüjo in se zdigne visiko gor na nejbo. Tam pomali pá naraji fudne doj po vejsi reči:
-	Vejs je merna in že spi,
meni se že spat midi.
In tak te vejs rejsan zaspi, niške več se ne kori, niške več ne muka in djoče tö nej.
Gorenjesinički lutkarge potűvlejo po Sloveniji
V tom leti se v Sloveniji dosta guči od sinički mlajšov, steri majo na svojoj šouli lutkovno skupino. Istina je, ka že več kak petnajst lejt vsikšo leto pokažejo, ka so se navčili, tak po domanjoj krajini pa v Sloveniji tö. Istina je tou tö, ka so vsigar pokazali velko volou za tou delo. Je pa pri toj cejloj stvari tak, ka edno leto naredimo trno dobro predstavo, kakšo leto pa se nam vse vküper ne posreči najbole.
Dapa tou leto smo naredili trno dobro predstavo, stera sé zove Brezi straja nego straja. Vidlo go je že dosta lüdstva v Porabji, eške več pa v Sloveniji.
Vsem se je trno povidlo, kak mlajši vejo s tejmi svojimi strajami pa dühovi lejtati po zraki, postrašüvati lagvogajoužija, zato ne smem prajti, ka se nam je predstava posrečila, liki, ka smo jo z veseljom do kraja naredili.
Že brž po tistom, gda so lutkarge oprvin gora stoupili v Monoštri, so začali "postrašüvati" kouli po gorički vesnicaj. Kak vsikšo leto so nas te zvali
na festival v Soboto. Tam je špilalo sedem takši lutkarski držin, kak je sinička. Gda se je vse skončalo, te se od tistoga, ka smo vidli, vse lipou povej. In ka so tam prajli? Prajli so, ka se njim je trno vidlo, ka so naši mlajši pokazali. Tak se je zgodilo, ka smo že za dva
tedna odišli na drugi kraj Slovenije, v Mislinjo, gde so gora stoupili lutkarge s pou Slovenije. Tam so se prejgnji palik zgučavali o tistom, ka so vidli. V dalešnjoj Mislinji so se tö dobro držali. Mlajši, ka so ji glejdali, so se smijali, pokali z rokami, tisti prejgnji pa nam sejgali v roke.
Moran pa prajti, ka smo se
malo bojali, kak do tam razmejli našo domanjo rejč. Mogouče nejso razmejli vsikšo besedo, dapa, razmejli so vse, ka so vidli. Tou je pri lutkaj ranč najbole lipou, ka lutka leko narejdi tisto, ka ne more človik. In či lutkarge tou vejo naprajti, te se vse razmej. Ranč zato smo ške telko bole vesejli, ka leko špilamo vseposejdi. Zdaj čakamo, kama nas ške pozovejo pa kak vövijdi, se naše postrašüvanje ške nede brž končalo.
Za konec pa ške tou. Nigdar je nej bilou telko mlajšov lutkarov, kak tou leto. Tou je trno lipou in leko smo vesejli, ka je tak. Dapa, tou je ške nej vse! Gda se doma včijo tekst, steroga vsigdar spijšemo v domanjoj rejči, njim pomagajo stariške in stari stariške, steri ške dobro vejo, kak se guči naša rejč. Tou pomejni, ka se za nji ne briga samo šoula, liki držine, domanja ves, leko povejmo ka cejlo Porabje. Pa vala starišom v mojom imejni in v imejni učitelce lidi, ka tou dobro volou kažejo in pistijo svoje mlajše, ka delajo dobro zase in za druge!
Milivoj Miki Roš režiser gorenjesinički lutkarov
Izgubil sem ključ
Zjutraj, ko sem vstal, sem se odpravil v šolo. Zaklenil sem vrata, ključ dal v žep in odšel. Ko sem prišel v šolo, sem opazil, da nimam več ključa. Ustrašil sem se in stekel nazaj proti domu. Po poti sem gledal, če bi ga kje videl. Premišljeval sem, kaj bo, če ga ne bom našel. Šlo mi je na jok. Pozabil sem celo na šolo. Pritekel sem domov. Gledal sem pred hišo, če bi ga kje videl. Kar naenkrat ga zagledan v vratih. Sam sebi nisem mogel verjeti. Hitro sem ga vzel iz ključavnice in stekel nazaj v šolo. Vso pot sem ga držal v roki, da ga ne bi izgubil. Vesel sem bil, da sem ga našel.
Gabor Varga 3. r., OŠ G. Senik
Kakšna je bila šola moje babice in dedka
Po pripovedovanju dedka in babice je bila čisto nekaj drugega kot sedaj. Vsak učenec je imel samo en zvezek za vse predmete, za matematiko pa so imen črne lesene tablice in kredo. Snov so jemali zelo počasi. Zelo redko je imel kdo svinčnik. Pisali so s peresom. Držalo je bilo iz lesa. Zraven pa so imeli stekleničko s črnilom. Zelo veliko so vadili lepopis, kdor pa ni lepo pisal, jih je dobil s palico po prstih. Moj dedek je sedaj star 72 letin zelo lepo piše. Tudi jaz bi želel pisati tako lepo.
Balaž Bajzek 4. r.,
OŠ G. Senik
Laž ima kratke noge
Jaz mislim, da se vsi včasih zlažemo. Ne vem, zakaj. Mamici sem se nekoč zlagal, da nimam nič naloge. To sem naredil zato, da sem lako bil ves dan na dvorišču. Igral sem se celo
popolne.. Zvečer pa me je skrbelo, kako bo naslednji dan v šoli. Naredil sem se junaka in odšel v šolo brez naloge. Toda smola, učiteljica me je dobila, tudi mamica.
- Zdaj sem moral pisati halogo za nazaj. Laž mi ni uspela.
Mihaly
Bajzek
4. r
Porabje, 22. aprila 1999
» TÜ IN TAM «
sliki z razstave Jozsefa Gyecska
Evgen Titan
UJEMIMO SVOJE SANJE
Zgrabimo svoje senje (ob razstavi v Monoštru)
Raba moutna - püklava ešče furt naprej tečé.
Deca droubna doli v vesi molijo boga kličé.
Stara mati: riba, šivle ino küja dobro župo, nišče od nas v težavaj nede tö nej tan obupo.
Sin se "mantra" v megleni daleč tan v Ljubljani.
Oča njegov dela šikane lipoute na svita poljani.
Pravi škorci nej su ešče esik vküper prileteli, so že svikleči moji mali gvüšno v Lipi odsedeli.
Pesen lejpo čüjla v nabito puni se je v dvorani.
Guči, igra, ploskanje veselo tüdi v hoteli poulek.
Svejtila se šker - podoube moje zdaj so v rami.
Vejkica je oživejla. Je meki grato mejni kolek.
Natura živo naglo se je v dobron fküper zbrala.
Toplijna, smej in sreča v srca Mater se podala.
Tam v Seniki stari ajta mlado šibje fejst doj kusij.
Zavec z brejga zmejšano k potoki v skok bižij.
Mladenec palik drüjgi žmeten lejs dumou si pela, akoravno toga "dugo Včeraj" bejla bijla je nedela.
Skupna našo bitka s Törki davno je skončana, nouva pout ob reki gori-doli, se - pa ta podana.
Naj bi njeni lejvi - desni, brejg ino tiji - moker dou tak biu močen, složno meren. Voda, nejdi nikan prejk! Ino ka bi vküper delali, živeli. Srečno prišli vsi dumou v naš nouvi svejt že zdaj, nej prdouči kumaj treči vejk.
ZA
SMEJ
Pedantna
ženska
Lajči pa Kalman se srečata pa si malo sedata v našoj nauvoj restavracije v Lipi. Lajči se, gda par špricerov spigeta, etak tauži
Kalmani: "Tau je strašno, ge ne morem tadala trpeti tau, kak je moja žena pedantna. "
Kalman pa etak: Ti, norci Vej je pa tau samo dobra, če je redna, čista. "
Lajči pa etak: "Vej sam pa ge kaj takšomi tü nej prauti, moja mati so tü red držali v rami. Liki vejš, tau je že dosta, ka če vnoči tavö dem v künjo edno posanco vode pit, tačas že ona mojo postelo notpostijla. ”
Ločitev
Roza pa Lujza etognauk vöspravlata. Lujza etak pravi Rozi: "Vejš, Roza, ge mo se pa laučila od mojga Miškana. Strašen je. ”
Roza pa: "Ka je pa te z vama? Vej je pa tvoj Miška najbaukši mauž na svejti. "
Lujza pa: "Najbaukši, najbaukši. Samo ka on bole vörje svojim očam, kak pa tistomi, ka njemi ge pravim. "	I. B.
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deák Ferenc út 17, p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine