IZ RAZPRAVE NA LETNI PROGRAMSKI SEJIOBČINSKEGA SINDIKATA
Vloga sindikata in današnji čas
Letna programska seja občin-skega sveta Zveze sindikatov ob-čine Ljubljana Center je bila letos izjemno kritična predvsem do or-ganizacije same, njenega delova-nja in vloge, ki jo še ima v širšem družbenem prostoru. Že iz same-ga poročila o delu v minulem letu je bilo mogoče sklepati o nemoči te najširše organizacije delavcev. KJjub temu, da so vse leto sprem-ljali poslovanje delovnih organi-zacij, da so se tvorno vključevali v razprave o vse mogočih gradi-vih, od resolucij do zakona o združenem delu, oziroma njego-vih spremembah, lahko med vid-ne uspehe uvrstijo zlasti tiste ak-cije, ki so tudi po sindikalni plati obrobnega pomena.
Prav razprava o poročilu o delu in programu dela v prihodnjem obdobju je sprožila val spontane-ga nezadovoljstva številnih sindi-kalnih aktivistov, ki so lzrazili prepričaiye, da se s svojim delom odmikajo od tistega pravega sin-dikalnega bistva, da trošijo veliko energije v prazno, da se pri svo-jem delu zgubljajo in se vse bolj odmikajo od tistega, kar bi morali početi.
Leto, ki je za nami je bilo polno šokov za delavce, ki jih že lepo vrsto let jalovo prepričujemo o rgihovi vlogi, ki jo v tej družbi imajo. Kajpak gre za ideološki termin »samoupravljalec« in vse, kar ta termin nosi v sebi. Delavci naj bi bili gospodarji svojega dela, naj bi odločali o pogojih dela, naj bi odločali o rezultatih svojega dela, delavec naj bi bil za svoje delo nagrajen v razmerju do svo-jega prispevka, boljše delo naj bi bilo bolje plačano, diferencija naj bi bila na vseh ravneh sama po sebi umevna, itd. itd.
Država s svojim delom siromaši gospodarstvo. O famoznem raz-bremenjevanju združenega dela še zmeraj ni niti enega omembe vrednega sklepa, razen tistega verbalnega zavzemanja zaiy. Dr-žava je delavce z enim samim za-mahom razdelila na pet kategoiy in pometla s stoletjem delavskih bojev za njihove pravice. Država je sprejela toliko intervencijskih in drugačnih ukrepov, da je de-lavcem glede na veljavno ustavo, postregla seznam pravic na omembe nevredno mero. Država
odloča o vsem, pri tem pa je pre-pričana, da v nobeni meri ne krši ustave, ki naj bila podlaga za nje-no delo.
In kaj pri tem počne sindikat? Prepričeval naj bi ljudi, da je po-ložaj zapleten, da so poslovni re-zultati katastrofalni, da tako več ne gre! Kot da Ijudje, tega sami ne vedo! Ko se je po vsej Jugoslaviji razširil stavkovni val, sindikata skorajda ni bilo, pojavljal pa se je kot gasilec trenutnih razmer, na-mesto da bi se z vso silovitostjo postavil v prvo vrsto stavkajočih in delavsko nezadovoljstvo z niz-kimi osebnimi dohodki preusme-ril v tisto pravo bistvo problema, v boj za vrnitev delavskih pravic zapisanih v ustavi in vseh drugih približno 7 milijonih dokumen-tov, ki naj bi do obisti urejali sle-herni korak »svobodnega držav-Ijana« socialistične in samouprav-ne Jugoslavije.
Sindikat ima več dela, kot ga je mogoče zapisati in v kratkem be-sedilu omeniti. Družbena kriza je tudi zanj prelomnica, na kateh se že mnogi spotikajo.
Jurij Popov