Pola Megsri
Glej »Usoda Pole Negri« str. 276.

6.
življenje In svet
Dustrovana tedenska revija
Izhaja vsak petek in stane celoletno (dve knjigi) Din 80.—, polletno (ena knjiga) Din 40.—, trimesečno Din 20.—, mesečno Din 8.—. Posamezna številka Din 2.—.
Naročnina za inozemstvo: ITALIJA, trimesečno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. — FRANCIJA, mesečno 4 franke. — ČEŠKOSLOVAŠKA, mesečno 6 kron. — AVSTRIJA, mesečno 1 šiling. — Amerika in ostalo inozemstvo letno 1 V2 dolarja. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Knafljeva ulica 5.
VSEBINA št. 10: Prof. A. M. Low: Znanost in sreča. — Cvetko Golar: Bolnikova povest (nadaljevanje) — Fridtjof Nansen: Po Volgi navzgor. — E. B e r g : Teodora, kurtizana in vzhodnorimska cesarica. — Prvič po severni steni na Matterhorn. — Med ljudožeri. — Ameriške zanimivosti. — Непгу Picard: Pečatni prstan. — Kislo zelje podaljšuje življenje. — Razvoj letalstva v sliki in besedi (nadaljevanje). — Campbell na težki poti do svetovne slave. — Usoda Pole Negri. — Novodobne ure. — Harmoničen stenski okras. — Nov indoevropski jezik. — Karikature. — Tedenski jedilni list. — Ali naj ima poročena žena prijatelja? — Humor v
Slikah.
Ali naj ima poročena žena prijatelja?
Zanimivo mišljenje moderne emancipiranke
To vprašanje je samo na sebi čisto nedolžno; kakor hitro pa spravimo to vprašanje v zvezo z družinskim življenjem in z današnjim položajem zakcunov, postane takoj silno važno.
Ta problem je popolnoma nov, zakaj za časa, ko so bile naše matere še mlade, so se molče sporazumele o tem, da poročena žena ne sme imeti razen najbližjih sorodnikov nobenega prijatelja. Žena je morala biti, kakor Cezarjeva soproga, vzvišena nad vsak sum. Najmanjša indiskrecija, najmanjša lahkomiselnost ali pa trma je utegnila spraviti ženo ob dobro ime in tedaj je bilo konec njenega mirnega življenja. Žena zadnje in predzadnje generacije je bila-v takem primeru izgubljena.,
Takrat ni nihče govoril o kakem novem svetovnem nazoru, takratna generacija ni poznala besede »toleranca« — takrat ni obstajala možnost izgovorov in opravičil; če je žena izkazala razen svojemu možu še komu drugemu le najmanjšo naklonjenost, so jo takoj obdolžili najhujšega in čakala jo ie težka kazen.
Tako je bilo vsaj pred petdesetimi leti še v angleškem in nemškem družinskem življenju.
Prvo, kar so si priborile emancipirane ženske, je bilo to, da so si lahko prosto iti javno izbirale svoje prijatelje. Za to so se posebno zavzele žene, ki so imele svoj lastni poklic. Trdile so, da je nemogoče delati v javnem življenju brez prijateljstva z moslcirrri. Kdorkoli se ni strinjal s tem, j« dobil priimek »srednjeveški«.
Idealno, čisto prijateljstvo s kakim zanimivim moškim je lahko nekaj zelo lepega, pogoj je samo, da žena ljubi svojega moža in da mu je brezpogojno zvesta.
Takega prijateljstva tudi družba ne bi obsojala in nihče ne bi našel na tem česa slabega. Če hi bila vsa prijateljstva taka, kdo bi potem še sumil o kaki nezvestobi? Kdo bi videl v takem prijateljstvu kaj nepoštenega in neplemenitega,
In tako je šlo javno mnenje iz ekstrema v ekstrem. Poročena žena si je kmalu priborila popolno prostost, kar se tiče tovarištva in prijateljstva, in s tem je bilo družinsko življenje postavljeno na nov temelj.
V teoriji se nam vidi to zelo prijetno. To imenujemo napredek in spoznanje; a v resničnem življenju pridemo vedno spet do tega. da so imeli naši predniki več življenjskih izkušenj in več spoznanja in se niso zaman tako trudili, da bi si ohranili svoje tradicije.
Kakor v toliko drugih slučajih, postane prostost, s katero znajo le nekateri pravilno ravnati, v rokah množice nezaželje-na koncesija. Množici je treba začrtati meje, da ne zaide v zmoto. Samo peščici ljudi smemo zaupati, da se bo držala svoje poti in ne bo zašla na drugo stran meje.
Če žena nima otrok in jo njen mož kakorkoli zanemarja in če se ta žena potem dolgočasi (čudno, da se more v našem tempu časa sploh še kdo dolgočasiti), tedaj ji nihče ne bo zameril idealnega, čistega pri-
Jiadaljevanje na predzadnji strani*
ŠTEV. 10.
LJUBLJANA, 6. SEPTEMBRA 1931.
KNJIGA X.
Po trudnem dnevu
čreda bivolov na otoku Ceylonu po težkem delu na riževem polju
Prof. A. M. Low
Znanost in sreča
i
Badnji napad na znanost in znanstvenike trdi, da je stroj kriv vse nesreče in bede na svetu in da bi bil človek zadovolj-nejši, če bi mogel pozabiti na vse izume zadnjih sto let.
Kakor večina trditev v škodo znanosti, vsebuje tudi ta obtožba zrnce resnice, a obenem tudi celo »goro nesporazuma«. Nedvomno je res, da bi bili nekateri možje in žene med nami srečnejši, če bi mogli nazadovati do prvotnega stanja prvih ljudi. Je pa tudi res, da imajo poljedelec, drvar in vodonosec prejšnjih časov v opisih nekih zgodovinarjev navidezno zavidanja vredno vlogo.
A vzroke moramo iskati v tem, da niso imeli opisovalci življenja preteklih časov dovolj bistroumnosti in izkušnje, da bi znali razločevati med srečo in nesrečo, kakor znamo to danes. Sreča je relativen občutek. Če bi, dragi čitatelj, vzrasel v temni jami med drugimi ljudmi, ki so živeli isto tako v jamah in jedli vse svoje življenje čebulo, ne bi imel poželenja po luči in dobri hrani iz preprostega razloga, ker obojega ne bi poznal. Znanost je razširila krog človeškega delovanja in zato tudi človeško sposobnost za občutenje sreče in bolečine.
Res je, še danes lahko čitamo, da so bili ljudje v davno minulih časih navidezno vsi srečni ali da je mož — da navedemo posamezen primer — po dolgem pojezdu krenil v gostišče, popival tam veselo pozno v noč in se dvignil naslednje jutro spočit, sedel na svojega spočitega konja ter nadaljeval svojo pot. Vprašanje pa je, da-li je takšen romantičen opis, ki vsekakor ustreza zahtevam starih romantikov, tudi resničen! Ta opis je pozabil na večino« drugih značajev, ki bi jih bilo treba navesti: n. pr. na kuhinjskega vajenčka, ki je v tistih časih po dvajset ur na dan pomival posodo, na kuharja ki so mu pozni gostje lahko vsak trenutek zmotili nočni počitek, in na hlevarja, ki ni poznal osem-urnega delavnika ...
Nedvomno je, da neka majhna, privilegirana družbena skupina v tedanjih časih ni poznala nobenih skrbi na svetu, razen morda putike, a ogromno število mož, žena in otrok je živelo v okoliščinah, ki bi se nam zdele dandanes narav-
nost neznosne. Ali so bili ti ljudje srečni? Ali je bil srečen mož, ki je pomival od ranega jutra do pozne noči posodo, ali je bil srečnejši od svojega modernega potomca, pomivalca posode, ki so mu na razpolago milo in celo stroji? Vzgoja in znanost sta usmerila človeškega duha na njegove neomejene razvojne možnosti, a stroj še ni tako izpopolnjen, da bi napravil moža, ki mu streže, v idealnem pomenu neodvisnega. Nesreča tega sveta temelji večji del na zlorabi duha in telesa ali pa na dejstvu, da ju ne uporabljamo po najboljši možnosti. Neozdravljiv bedak je malokdaj nesrečen. Treba nam je neke mere pameti, da se čutimo srečne ali nesrečne ...
V mnogih ozirih nas je povedla znanost nedvomno do višje stopnje sreče. V kraljestvu umetnosti — njeni pospe-ševatelji so le preveč pripravljeni za napade zoper znanost — najdemo, da je znanost znatno pomnožila število ljudi, ki so zmožni ceniti lepoto. Le nekoliko tisoč ljudi je za Mozartovega življenja morda slišalo genialno muziko nesmrtnega skladatelja. Kako majhno pa je to število v primeri z milijoni, ki jo poslušajo danes s pomočjo radia in gramofona! Tudi če smatramo, da je muzika po radiu v primeri z izvirno muziko manj vredna — ali ni bolje, da jo uživajo milijoni ljudi nego peščica privilegirancev ?
Poleg tega je znanost z novimi in boljšimi instrumenti povečala izrazne možnosti muzike in s tem gotovo tudi mero užitka med njenimi ljubitelji. Nihče ne more trditi, da so bobni, železni instrumenti in školjke nekdanjih godb proizvajali boljšo muziko nego današnji orkestri — in vendar očitajo znanosti, da je razvila muziko iz primitivnega stanja divjih, nebrzdanih ritmov do podušev-ljene kombinacije melodije, harmonije in meditacije — kakor da so kričeče disharmonije davnih ljudstev bistvo muzike!
Znanost je pomnožila zemeljsko srečo, ker omogoča najvišjemu kakor najnižjemu koristno in prijetno zabavo, veselje in pouk. Mogoče, da razodeva z roko pisana in z arabeskami okrašena knjiga določeno, umetniško lepoto — a kaj nam daje več veselja: rokopisna knjiga ali izdaja tisočih izvodov iste knjige, ki vsebujejo iste besede in obravnavajo isto
snov? Glede odgovora na to vprašanje pač ne more biti dvoma, kajti naj bo veselje do posesti lepe knjige še tako veliko, vendarle se ne more primerjati z veseljem, ki ga prireja tisočim čitateljem današnjih dni poljubna razmnožitev te knjige. A tisk je samo eden tistih izumov, ki je osrečil vse narode brez razlike.
Zdravilo za človeško nesrečo je danes bolj nego kdaj znanost, dokler ne dosežemo pač tiste stopnje nasičenosti, ki nam bo omogočila spoznavati lepoto z našim duhom brez posredovanja čutnih organov.
Trditev, da je vedla znanost do zasuž-njitve mož in žena in s tem do njihove nesreče, izdaja površnost v mišljenju. Da se čutiš v sužnosti nesrečnega, si mo-.ral biti pred vsem nekoč svoboden, ker suženj po rojstvu je običajno s svojo usodo zadovoljen in si nič ne želi svobode. Ni tlačanstvo, temveč svoboda, ki dela modernega človeka često nesrečnega. Tlačanstvo je morda zvezano s trdim delom, nikoli pa ne z odgovornostjo in potrebo razmišljanja. Možje in žene našega časa so bili hipoma obdarovani z relativno kratkim delovnim časom in samo, ker ne umejo pravilno izkoristiti prostega časa, trpijo in se čutijo nesrečne. To ni posledica vzgoje, temveč preprosto zelo slabe vzgoje. Več vzgoje in več znanosti, to je lek.
Tisti, ki zvračajo krivdo za svojo nesrečo na našo znanost, bi menda rajši
videli, da bi se vrnili časi, ko so bili ljudje sicer umazani, toda srečni v svoji umazanosti in propalosti, ker niso poznali pomena higiene. Ti odrešeniki sveta zahtevajo, da bi se morali odpovedati svojim hišam, svojim kanalizacijskim napravam, svojim vodovodom, svojim knjigam, skratka vsemu, kar se proizvaja v tovarnah in delavnicah, da bi se obudila k novemu življenju blagoslovljena doba z mahom poraslih koč. Ne verjamem, da bi imel takšen eksperiment kakšen uspeh in da bi bil sploh mogoč. Ena tistih nevarnih bolezni, o katerih pisatelji zgodovinsko romantičnih do-godb tako vestno molčijo, bi kmalu pobrala polovico človeštva, med tem ko bi druga polovica poginila od gladu. Seveda, potem bi bili vsi srečni, a jaz osebno bi le rajši nadaljeval manj nevarni eksperiment življenja med sodobnimi okoliščinami!
Zanikati dejstvo, da se nagiba človeštvo k razvoju naprej, k razvoju, ki ima prej dobre nego slabe tendence, pomeni zanikavati evolucijo prošlih stoletij. Pomeni zavidati prašiča, ker živi v nevednosti zadnjega dne v svojem svinjaku!
Mislimo rajši na to, da bi se morali požuriti, kajti nas, ki živimo danes, bodo nekoč primerjali s starimi Egipčani in z divjaki v primeri z ljudstvi in plemeni, ki jih bo usoda nekoč postavila za naše namestnike na zemlji...
Spominska plošča odkri* telju elektro-magnetizma
V Monakovem so odkrili spominsko ploščo velikemu danskemu fiziku H. Chr. Orstedu, ki je po naključju odkril elektro-magnetizem in dal s tem posredno povod Faradyu za odkritje velepomemb-ne indukcije. (Glej žis, knjiga X, str. 162.)
} t . i
Cvetko Golar
Bolnikova povest
(Nadaljevanje)
iša, v kateri je stanoval, je bi« la že stara in je imela široka vrata s kamenitimi podboji. Zdela se mu je prijazna in do« ker je ležala že izven mesta zraven majhnega vrta. Z visokim ko« stanjem, pod katerim je zvečer pose« dal in čital, ako ga ni poklicala druž« ba. Gospodinja, pri kateri je imel ka«
binet je bila vdova in je imela dva si« na, ki sta obiskovala šole, ter omože« no hčer. Ob dolgih večerih ga je pokli« cala, in potem so poiskali mizico ter klicali duhove. Sprva Andrej ni vero« val v to premikanje in udarjanje nog, bilo mu je vse skupaj šala, s katero je včasi on, včasi kateri izmed dijakov vzbujal radovednost in vznemirjenje. Potem se je zgodilo, da se je v stvar nekako zamislil, ker si ni mogel vsega razložiti. Sedeli so za mizo in sklenili prste. Zlasti hči je bila zelo pri stvari, in je pazila na brata. Že pozno v noč se je zgodilo nekaj, česar si ni mogel raztolmačiti. Gospa Liza, hči gospodi«
Od takrat se je Andrej začel resne« je baviti s spiritizmom in drugimi
okultnimi znanostmi. Naročil je knji« ge glasovitih učenjakov dr. du Prela, Crookesa, de Rochasa, Vallacea, Aksa« kova, Flammariona in drugih, ki so pi» sali o svojih poskusih in doživljajih v mističnem svetu. Zamislil se je v ma« gične lastnosti duše ter bil prepričan, da je mnogo prirodnih zakonov še ne« znanih službeni znanosti in da so te« lepatski učinki, ki se dajo raztolmačiti edino z delovanjem umrlih ljudi.
Že njegova vzgoja je vpHvala nanj v tem smislu, ker so ga še otroka stra«' šili, da ni jokal, in mu pripovedovali strahotne zgodbe o duhovih. Kasneje, ko je študiral v mestu, je na vse to po« zabil, ali v njem je ostal vzgojen strah pred nečem neznanim in skrivnostnim, kar je nad nami, da smo v oblasti ne« znanih moči, včasi dobrih ali zlobnih. Nekega pomladnega večera je sedel zo» pet pri vdovi in mu je vsa razburjena pripovedovala o svojem bratu, ki je med vojsko prišel k njej. Poklical jo je trikrat in obstal pri vratih. Bil je ta« krat na vojni, ali ne, bil je že od Rusov ujet, in se zato ni toliko bala za nje« govo življenje. Ali čez mesec dni je dobila pismo, da je njen brat umrl v ujetništvu, prav tisto noč, ko se ji je prikazal.
Tudi Andrej je povedal dogodek, ki se je njemu pripetil. Šel je o Veliki noči v zvonik z več dijaki ob dveh zju« traj, da bi potrkavali.
»Trije smo bili,« je pravil, »in čakali smo še enega, nekega Pavla Leskovca, ki nam je obljubil, da pojde z nami. Je« žili smo se, ker ga ni bilo, nenadoma stoji med nami. A kot bi trenil, plane skozi lino in svetel žarek se je potegnil na zemljo. Vsi presenečeni smo obstali in ni se nam ljubilo posebno potrka« vati. V čudnih slutnjah smo se razšli. In — drugi dan sem zvedel, da je tisto noč umrl.«
»Zmerom se zgodi kaj takega, le pa« zite se, gospod Andrej, ali hočete, da vam pokažem karte?«
»Ni treba, gospa,« se je branil An« drej, »vi mi ne poveste nikoli nič do« brega. Ne vem, kdaj bi že bil nloral umreti, da je po vaše.«
mača,
»Veseli bodite, da nisem uganila. No, saj bi bila skoraj. Po zimi vam je že trda predla.«
»O, mama, febe smo že za roke vlek* li, da "i se še zbudila,« je z nasmehom pravila gospa Liza.
«V resnici ste bili pravi, roko bi mi skoraj utrgali takrat.«
»In pri meni ni bilo nič posebnega! Živce imam slabe, že iz mladosti. Me* ne ima mačeha na vesti, ker me je pla« šila z vragom in coprnicami.«
»Ali vse eno morate bolj gledati na svoje zdravje! Zakaj prečujete vse no« či, zakaj čitate toliko! Ali ni škoda oči!«
«In petroleja, ali ne, mama?« Se je pošalil njen sin, dijak.
«In potem ne morete spati, in ste ■ drugi dan vsi bledi in slabi,« je oporni« njala gospodinja.
»Čitanje mi ne kvari živcev,« se je branil Andrej, »ravno narobe' Po čita* nju šele zasnim lehko!«
»Veliko bolj bi bili zdravi, da hodite redno spat. Knjige vam bodo vzele vso pamet, kaj pa imate od njih?«
»Marsikaj! Vse tisto, česar se nisem naučil v šolah, zakaj med nebom in zemljo je marsikaj, o čemer se niti ne sanja šolski učenosti, kakor je rekel danski princ, ki ga pa vi ne poznate, gospa!«
»Haha, Hamlet je bil, ali ne, go« spod?« Se je pobahal študent Mirko.
»Kako bom pa jaz vse vedela!«
»Vsak nekaj, ali ne, mama,« je pri« stavila gospa Liza.
»Ali nocoj ne bi zopet vprašali mizi« ce?« Je omenila gospodinja.
»Ah, vrag naj vzame te neumnosti! Živce mi vznemirjajo,—«
»Samo pol urice,« je povzel dijak.
»Nocoj res ni treba,« se je branil Andrej.
»Gotovo ste videli svojo izvolienko, ha ha, jo že poznam,« ga je dražila go* spa.
Andreju je bilo neprijetno, zato je tiho vstal in se poslovil. V svojem ka= binetu, do katerega se je prišlo po dol* gem hodniku in ki je ležal v prvem nadstropju z dvema oknoma na cesto, trdo tlakovano in visečo proti mostu, se je vrgel utrujen in slabe volje na star naslanjač. Jezilo ga je, da je go« spa govorila o ženski osebi, ki še ni nastopila v njegovem življenju. Ni bil . sicer sovražnik žensk, ali do sedaj je še ni našel, ki bi mu vzbudila nežnejše
čuvstvo in segla globlje v njegovo du* šo. Celo ponosen je bil na to, da se je doslej uspešno izogibal skušnjavam in strastem. Hotel je ostati trden in čist, ker je tudi glede na svoje zdravje mo« ral biti vzdržljiv. Opaz'1 je včasi pri« jazne poglede mladih deklet, ki so ve« ljali njegovi visoki postavi in bledemu, zamišljenemu obrazu z gostimi črnimi lasmi in obrvmi. Dobival je tudi pisma neznanih oboževalk, ki jih je sicer či« tal, a ni odgovarjal nanja. Trdno je sklenil, da bo samo tista njegova, ki ni še nikogar ljubila, in jo bo sam iz« bral, ako mu jo privede usoda naproti.
Pred seboj na mizici je imel odprto Turgenjevo »Klaro Miličevo« in zdel se je sam podoben junaku te povesti, Jakovu Aratovu. Tudi njemu je bilo šele pet in dvajset let in se je mnogo bavil s knjigami. In ugajalo mu je celo to, da je bil kot njegov junak občut« ljiv, nervozen, in mu je trepetalo srce, ter so prsa težko dihala. Tudi on je ve« roval v tajne sile in prikazni, katerih oficielna znanost ne priznava, a ki ob« stoje kljub temu. Zamislil se je v njer govo žalostno zgodbo in v usodno Iju« bežen nesrečnice Klare. Vzel je zopet knjigo v roke in je odprl mesto, kjer zaklinja Aratov umrlo ljubico:
»Klara, ako si v resnici tukaj, ako me vidiš, ako me slišiš, oglasi se! Ako je ta oblast, ki jc čutim nad seboj, v resnici tvoja oblast, oglasi se! Ako raz« umeš, kako gorko se kesam zato, ker te nisem razumel, ker sem te odbil od sebe, oglasi se! Ako je to, kar sem sli« šal, v resnici tvoj glas, ako je čuvstvo, ki me je objelo, ljubezen, ako veruješ, da te ljubim, jaz, ki doslej nisem lju« bil, niti spoznal niti ene ženske, ako veš, da sem se po tvoji smrti zaljubil vate strastno, nepremagljivo, ako ho« češ, da ne pridem iz uma — se oglasi, Klara!«
Vznemirjen in zadet v dno srca je čital Andrej te besede. Zdelo se mu je, da vidi-pred seboj Aratova, in tako se je zamislil vanj, da mu ni mogel od« pustiti njegove neusmiljenosti do Kla« re. Tudi njo je videl jasno v duhu, črno židovko in ciganko, slišal je njen glas in videl njene strastne kretnje. Ves večer je mislil na njo, in ko je ugasnil luč, ni mogel dolgo zaspati.
»Ni drugače, moral bom pustiti knji« ge,« je modroval. »Vedno bolj sem nervozen, ne spim, in ako za trenutek zaprem oči, imam čudne sanje, haluci«
nacije. — .Vse se maščuje nad menoj, nisem zdrav, živci so prenapeti, pisati ne morem —«
Ali je zaspal ali ni, ali so bile sanje? Mesečina se je razlivala po sobi, ko je odprl oči. Prav nad obraz se mu je nekdo sklonil, čutil je lahen dih, kot bi
zavela sapa mimo njega — Zavzel se je in planil — Sredi sobe je stala žen« ska postava, neizrečeno lep obraz se je smehljal v mesečini in ga vabil. Gosti črni lasje so padali in lili po hrbtu, čr« ne obrvi so se skoraj stikale, in vse po« teze njenega obraza so dihale skriv« nostno lepoto. Prvi trenutek je mislil Andrej, da sanja, ali takoj se je pre« pričal, da je vzbujen, ko je zaslišal ne« znanko:
»Pridi, pridi! Čakam te!«
Nasmehnila se mu je zapeljivo in ga z roko vabila.
«Kdo si?«
Sklonjen pokonci in drhteč po vsem telesu je strmel vanjo, ki mu je sijala v tajnih čarih naproti. Zdelo se mu je, da so se zganile njene ustnice, in njen nasmeh je bil vse zapeljivejši.
»Povej, kdo si? Od kod si prišla k meni?«
»Jaz sem — ne smem ti povedati Spoznal me boš, pridi!«
Kot da ga je nadnaravna sila dvig« nila iz postelje, se je približal in šel za njo, ki se mu je umikala proti oknu. Še ga je vabila in se smehljala. Hote) jo je objeti, ki je tiho in lahno plavala pred njim. Zdaj je bila tik okna, sku« šal jo je objeti, njena koprena mu je zaplavala pred obrazom, čutil je njen omamljiv vonj, vzdignil se je —
»Jutri, jutri se vidiva—«
»Kje, počakaj, ali si prikazen ali si živo bitje?«
»Pridi in me spoznaš —«
Že jo je mislil objeti, zasmejala se mu je zmagoslavno, in tedaj se je pred njim odprla noč. Vse je izginilo pred njim, zletel je v temo in obležal na kamenju —
-SCSSl?-
Maj raste drevje?
»Revue d' ttorticulture« obiavlia n>rese-netljive izsledke francoskega botanika o naskvvnem vprašanju. Glavni čas za rast ie med oolnočio in šssto uro zarana. Različna iakost rastenia v teku 24 ur se v odstotkih izraža takole: Od 6 do 9 ure ziut-raj 82/s%. od 9 do poldne 1/-з%, od poldne do 18 ure vobče nikake rasti, od 18 do 21 ure 1 Уз%, od 21 do polnoči 37/s%, od polnoči do 6 zarana 85%. Nad 90% rastenia se navrši torej v času, ko se solnce skriva pod obzorjem, in sploh se drevesa krepe domala le tedai. ko iih solnce ne obseva. Tudi pri drugih rastlinah se ie pokazalo nekaj podobnega, vendar ne tolikanj izrazito kakor pri drevju, in čas rastenia ie ori raznih vrstah .iako različen.
Univerzalno zdravilo
V wurzburški univerzitetni knjižnici hranijo znamenit rokopis receptov iz časov Karla Velikega. Farmacija in medicina takrat še nista bili tako visoko razviti kakor dandanašnji. Lekarn v današnjem smislu še vobče ni bilo. Sicer pa bi imeli lekarnarji itak prav malo posla, ker predpisuje en sam izmed treh receptov wiirzburškega rokopisa tako učinkovito zdravilo, da pomaaa zoper vse bolezni, strupe in kačje pike. To zdravilo je bilo sestavljeno iz 50 različnih masti in zelišč, iz katerih si je moralo pač telo samo izbrati tiste, ki so mu najbolj pri-jale. Zanimivo je. da se mnoge tistih sestavin še dandanašnji uporabljajo kot zdravila, čeprav ne v taki mešanici kakor nekoč.
Fridtjof Nansen'
Po Volgi navzgor
Od Astrahana do Stalingrada
otovanje po Volgi navzgor iz Astrahana srno nastopili 13. julija (1925) ob 8. uri zvečer.
____To je bil začetek znamenite
vožnje po največji evropski reki, po mogočni žili ruske ravnine. Volga teče
ra
vodno zvezo z Belim morjem na se« veru in z Baltijskim morjem na za« padu, kadar pa bo gotov prekop med Volgo in Donom, bo vezala Rusijo tudi s Črnim in preko njega s Sredo« zemskim morjem. Izliva se v K as pij«
Sodi s slaniki na
s svojimi pritoki preko največjega de« la sovjetskih republik na zapadu Ura« la. Njeno porečje meri 1,459.000 štiri« jaških kilometrov in je večje, kakor Francija, Nemčija in Velika Britanija skupaj; na njem živi več ko 50 milijo« nov ljudi. Povolžje je bilo pred vojno žitnica Evrope. Pridelovanje žita še danes ni doseglo predvojne višine in izvoz žita še vedno ni bog ve kako znaten.
Volga je izvor blagostanja vse juž« novzhodne Rusije. Po nji in po njenih pritokih se z ladjo dospe proti vzhodu do samega Urala, prekopi omogočajo
* Glej »Smrt velikega raziskovalca in človeka«, Žis knjiga VII, str. 570.
loIu v Mahač Kali.
sko morje ter veže s tem Rusijo s Srednjo Azijo in z Iranom. Redne pa« roplovne zveze poslujejo med Baltij« skim in Kaspijskim morjem. Izmed 130 volških dotokov jih je 12 plovnih in plovne proge celega porečja zna« šajo 29.770 km.
Volga izvira v Valdajskem višavju v Tverski guberniji. Dolga je 3694 km in ima do Kaspijskega morja 262 m padca. Teče večinoma po ravnini, zato je nje tok počasen. Nje hitrost je po« vprečno 2.9 km do 4.3 km na uro. Pri visoki vodi se hitrost toka podvoji, pri nizki pa često pade pod gornjo po« vprečno hitrost. V dobi taljenja ledu in snega rabijo pomladanske vode po
natančnih opazovanjih za 2747 km dolgo progo od Rybinska do Astraha* na 50 dni. Veletok je v svojem dole* njem teku južno Samare in Saratova širok do 2 km, mestoma je pa še celo širji; njegovo ustje ob Kaspijskem morju meri 170 km.
Nešteto parnikov in jadrnic, čolnov in splavov, naloženih s tisoči potnikov in z množicami dragocenega blaga se vozi neprestano po reki v obeh sme* reh. Ob bregovih leže velika in bogata mesta z živahnim prometom in vrve* njem. Ob dolgem veletoku in na nje* govih ravninah so v teku vekov nasta* jale in propadale silne in mogočne dr* žave. Države Bolgarov v Bulgarju, Hazdrov v Itilu, Mongolov, Tatarov in drugih narodov so se vrstile v tem ozemlju. Slednjič so od severa prišli Rusi in utrdili svojo oblast od izvira do izliva. Kakor prej, vali Volga svoje rjavorumene valove po svoji zaviti ši* roki strugi, kakor jih je valila pred ti* sočletji, davno prej, nego se je ob njej naselil človek. Edino vidno izpremem* bo v tem je napravil človek: posekal je gozdove, ki so dajali vlago, zato pa so povodnji ob času taljenja snega češče, trajajo pa manj časa.
Najživahnejši promet se razvija po Volgi navzgor proti Baltijskemu mor* ju. Volško=nevski prekop je dal Lje* ningradu pomer glavnega pristanišča podolškega prometa; blagovni promet je tu 15krat večji nego v Astrahanu. Po vodi navzgor prihajajo predvsem ribe, kovine, tovarniški izdelki, kože, 'žito, moka, lan, petrolej, razn^ olja, sol in les, nizdol pa se pošiljajo veči* noma gotovi izdelki in les za gubernije Samaro, Saratov in Astrahan, ki ni* majo gozdov. Struga se često izpremi* nja, zato jo je treba vsako leto očistiti in poglobiti ob nevarnih sipinah. Ladje vkljub temu pogosto nasedajo nanje ter zato na posebno opasnih mestih stalno stoje pomožni parniki.
V prejšnjih časih je na desettisoče burlakov vleklo čolne in splave po reki navzgor. Od teh burlakov izvirajo znane povolške pesmi, osobito slovita »Ej, uhnem...« Dandanes se za to delo porabljajo vlačilci*parniki, burla* ki pa so se umaknili na nekatere plit* vejše dotoke, kjer je druga plovba ne* mogoča. Živahni promet traja vse poletje do srede jeseni. Novembra meseca se pojavi prva ledena skorja, nato pa reka polagoma zamrzne in
plovba popolnoma preneha. Brž ko do* seže led primerno debelost, pa se 'na njem začne promet na saneh in Volga nudi za tri do štiri mesece najkrasnej* šo cesto. Celo železniški vagoni vozijo preko ledu, ki je povprečno 80 do 90 cm debel, na dolenji Volgi pa doseže često debelost poldrugega metra. Spomladi med 10. in 20. aprilom se začne led taliti, v Astrahanu pa vse* kakor šele sredi marca. Led poka, .da se čuje kakor streljanje neštetih to* pov, nato pa drve mase ledu po reki, zidovje ledenih plošč se dviguje ob bregovih in vsak promet je popolnoma nemogoč. Štirinajst dni kasneje pa znova oživi ladijski promet v starem redu in obsegu.
Tudi severno Astrahana sta bregova še nizka, osobito vzhodni breg, ki je ves preoran od raznih pritokov. Velik del obrežja je popolnoma zarasel z ločjem in bičjem. Zapadni breg je ne* koliko višji, suh, brez ločja in s te strani je le redko videti kak dotok. Na zapadnem bregu lahko opazimo 10 km nad Astrahanom ostanke mogočne ha* zarske prestolnice Itila. Mesto Iti! je bilo kake tri vekove središče mogoč* nega hazarskega carstva. Hazari so sprejeli židovsko vero od hebrejskih misijonarjev; o njej ni sledu, pač pa nedaleč odtod leži Kalmycki Bazar, središče Kalmikov, budistov, s svojim budistovskim svetiščem.
Mrak se je spustil na zemljo in noč je razgrnila svojo črno temo na va* love Volge. Iz dalje prihajajo glasovi sloveče pesmi:
Volga, Volga, mat rodnaja,
Volga ruskaja reka,
Ne vidala ti podarka
Od donskogo kazaka...
Čudoviti akordi pesmi o Stenjki Razi* nu, kazaškem atamanu, vodji upornih kmetov, prijateljev siromakov, o nje* govih junaških pohodih in žalostni smrti. Po tej reki so tiho drseli čolni z Razinovimi kazaki in na tej vožnji bi se bil ataman Stenjka zavoljo perzij* ske princese * krasotice skoro spri s svojimi tovariši. Da bi ne bilo raz* dora, je vrgel ataman devojko v Vol* go in odplul, da zavzame Astrahan, kar se mu je 1. 1670. tudi posrečilo.
Ime Volga, m?tuška Volga, ki ima tako važno vlogo v domišljiji in pe* smih ruskega naroda, ni rusko, marveč izvira od ugro*finskega plemena Bol*
garov, ki so že v prvih stoletjih naše« ga štetja ustanovili veliko državo ob Volgi. Njihova prestolnica se je imeno« vala Bolgar, iz česar je nastalo ime reke Volga. Grki so reko imenovali Ra, Ugro«Finci pa Rau. Razvaline pre* stolnice slutijo danes pri vasi Uspen* skoje, 25 km pod ustjem Kame. ,V, zgodnje^ »rpHniem veku je bil ves vzhodni del današnje Rusije naseljen po raznih ugro=finskih plemenih. Šele
Na ravninah obeh bregov drse mtmo nas velike vasi s cerkvami, zvoniki ki kupolami, plovemo mimo obširnih polj, na katerih kar mrgoli pridnega ljudstva. Kadar pristanemo, se sezna* njamo s tem ljudstvom. Tu je razvit značilni južno*ruski tip: možje in žen« ske so temnejših las, oči in polti, pri marsikom je videti mešano kri, kajti ta del ruskega naroda je vsesal mnogo tatarskega, finskega in mongolskega
Astrahan: vhodni stolp mestne trdnjave, levo katedrala, desno razvaline Bazarja.
iy 16. veku so Slovani prodi® proti
vzhodu in ob Volgi proti jugu. Bol« garsko državo je v 14. veku uničil Ti« mulenk in na nje mestu je nastal ta« tarski kanat, dokler ni Ivan Grozni leta 1552. osvojil Kazan in dve leti nato še Astrahan. Grozni car je s tem odprl pot svojemu narodu do ustja Volge in odstranil edino veliko oviro v zmagovitem pohodu ruskega naroda v Sibirijo in na Daljni vzhod.
Nič ni prijetnejšega nego taka vož* nja po Volgi, zlasti na tako izvrstni ladji, kakor je naša. Vožnja od Astra* hana do Nižnjega Novgoroda traja sedem, v obratni smeri pa le pet dni.
snvlja. Ravna stepa, ki se razprostira na obeh straneh dolenje Volge, je na* seljena s Kalmiki, Kirgizi in Tatari. Tudi na krovu našega parnika je za« stopana ta pestra narodopisna meša« niča.
Tako smo dospe® do Sarepte, nem* ške naselbine, ki so jo ob koncu prejš« njega veka ustanovili reformirani herrnhutovci. Od tu dalje severno do Saratova in celo do Volska na levem bregu Volge se vrste druga za drugo nemške vasi, ki pa so starejše, ker so ustanovljene še za Katarine II. ob koncu 18. veka. Kakih 60 km vzhodno Sarepte leži vas Carev. Prej je na tem
mestu stalo mesto Saraj, kjer je v 13. veku stoloval Batu, vnuk silnega Te« mudžina Džingiskana, pod zlatim šo« torom. Saraj je bil središče mogočne mongolske države. Severno Sarepte pa leži mesto Stalingrad, prejšnji Caricin.
Tu se približa Volga Donu na 50 km. V davnih časih je bil na tem mestu znamenit »volok«, t. j. prehod, kjer so morali trgovci iz Kaspijskega morja vleči svoje ladje po suhem do Dona, da so po njem dopluli v Črno morje.

Ernst Berg
Teodora, kurtizana
vzhodnorlmska cesarica
Iz najnižjih ljudskih slojev ška igralka — Cesarica in vo
I Hi e o d o r a — lepa bizantinska BI cesarica! Vredna je, da se je B spomnimo! Svetovna zgodovi« ШЕ na pozna mnogo žensk, ki so šle v ljubezni in v strasti, v dobrem in v slabem, v vdanosti in okrutnosti do skrajne meje. Toda nobena ni preko« sila Teodore. S svojo lepoto in modro« stjo je premagala svojega moža in po možu ves svet.
Teodora je bila žena Justinijana I., ki je vladal krščanskemu rimskemu svetu od 527 do 565. Če naj sodimo Teodoro po svetovni zgodovini, tedaj bo vstala pred nami slika nasilne in nekrepostne ženske. Če jo pa sodimo po tem, da je bila rojena v cirkusu in pokopana s cesarskimi častmi, bomo videli, da tudi njeno življenje ni bilo vedno posuto s cvetjem.
Teodora je bila v svoji mladosti suž« nja, plesalka in igralka — človeško bi« tje, ki so ga lahko podarili in prodaja« li, kakor je bilo koga volja. Sama ni smela nikoli izraziti svoje volje. A vendar je kasneje ob strani svojega moža vladala državi, in kar je glavno — znala si je ohraniti oblast do svoje smrti.
Teodora je bila izredno lepa žen« ska; a s to svojo lepoto se je znala iz« koristiti in nihče ji ni mogel očitati prevelike vestnosti ali tenkočutja. Ka« kor jo je bila narava ustvarila, taka je bila: robustna in brez pomislekov, strastna in častihlepna. Njen oče je bil medvedji strežaj v carigrajskem cirku« su: težak poklic, ki si ga ni bilo moči misliti brez biča in železa. Kadar je imel oče uspeh (in medvedji strežaj je bil dolgo časa dika gledališča), je cve« tja in daril kar deževalo; če se pa on
— Sužnja, plesalka, gledal i-diteljica državnih podjetij, ali njegovi varovanci niso obnesli, so ga čakale psovke in udarci. Nihče ni izkazoval ne njemu ne njegovi rodbini človeškega razumevanja; veljave je imel komaj toliko kakor njegove ži« vali. Teodora je poslušala kričanje ze« lene in višnjene stranke v cirkusu, gle« dala borbe divjih zveri in vdihavala cirkuški zrak, ki je bil poln strasti in upora. Nihče je ni vzgajal, nihče je ni poučeval. Hčere sužnjev so bile, kakor le«ti sami, last velikih gospodov dežele. Komaj se je bila operila, je šla zala deklica že iz rok v roke. Upala je, da pride s pomočjo ljubezni do denarja in moči. Ta up je ni prevaril.
Nekega dne je Teodorin oče, medve« dji strežaj Akazij, umrl in mati je osta* la s svojimi tremi hčerami sama. Pred« stavila je zeleni stranki novega kandi« data za posel medvedjega strežaia, proseč, naj jo puste v njeni službi. Ze« leni so to odbili. V obupu je žena po« slala svoje tri male hčerke na oder, naj prosijo usmiljenja. Zeleni so kričali in se posmehovali. Tega trenutka, ko je 's svojima sestrama Komito in Anasta« zijo stala na odru in sprejemala od mnogoglave nošasti pred seboj psovke in grohot, ni Teodora nikoli pozabila. Pozneje, ko je bila sama že cesarica, Komito in Anastazija pa kneginji, se je zelenim strašno maščevala.
Kdaj je Teodora pričela svojo ljube« žensko kariero, ne vemo; ker ji je bilo 527, ko je zasedla prestol, šele 18 let, je morala vsekako že zgodaj pričeti z razuzdanim življenjem, ali, da se bolie izrazimo: očividno so jo bili že zelo mlado zapeljali. Prav dejstvo, da je bi« la Teodora že v takih letih, ko erotična strast niti pri južnjakinji še ne more
biti polno razvita, na glasu kot kurti* zana in zapeljivka mož, nam najbolje dokazuje, da ni mogla biti tolikanj kri* va, kakor trdijo njeni moški zgodovis nopisci. Teodora je v gledališču nasto= pala samo z majhno prevezo okoli le« dij; odlikovala se je posebno v mimič> nih vlogah. Hvalili so živahnost njenih oči in vitko nežnost njenega telesa. Duhovni in posvetni gospodje so se potezali za njeno naklonjenost, in ko
kaže verjeti. Zakaj cesarica Teodora, ki je neizmerno hrepenela po sinu, se ni niti menila za sodbo ljudi, niti se ni sramovala svoje minulosti. Veliko bolj verjetno je, da je bil mladenič, ki so ji ga hoteli vsiliti za sina, slepar.
Ekobol jo je bil zapustil; neki drugi ji je ostal zvest. Ta drugi je bil patricij Justinijan, tisti mož, ki mu je bilo kot nasledniku svojega strica Justina zasesti rimski cesarski prestol. Jdstin,
(po i
je Teodora spoznala, da ji je treba sa= mo zaželeti, pa jo obsujejo z darili in dragocenostmi, se je zapeljanka pola* goma izpremenila v zapeljivko. Izmed njenih mnogih ljubimcev ji pa ni nikoli nihče plačeval. Vedela je, da jo nobe» den izmed njenih prijateljev noče po* znati na cesti, in se maščevala s tem, da je vse moške brezobzirno oplenje= vala. Zato pa je morala prenašati bes» no sovraštvo carigrajskih žen, ki so bile manj lepe, a bolj krepostne, in ti' stih ljubimcev, ki jih je bila že oplenila ali odbila. Ko jo je pa njen ljubček Ekobol zapustil, je zašla v skrajno be* do. Nekoč je baje postala mati, in nje* ni sovražniki pripovedujejo, da je kas* neje, ko je bila že cesarica, dala spra* viti otroka s poti. Tej trditvi skoraj ne
iku T eerkvi sv. Vitala v Ravenni narisal Elo Justin)
daški kmet iz okolice današnje Sofije, je bil po zaslugi svojih vojaških vrlin in majhnega dvornega prevrata, kakrš=> ni so bili v Bizantu kaj neredki do» godki, postal vladar sveta. Za dediča svojega imetja in vzhodne države je določil nečaka Justinijana, častihlepno ga in nadarjenega mladeniča, ki je na* stopal v Carigradu s kraljevskim^sijajem in se ni pomišljal dovršiti dvornega prevrata, ki ga je bil zasnoval njegov stric z nekaterimi spretno zamišljenimi in versko pobarvanimi zavratnimi urno* ri. Justinijan se je seznanil s Teodoro in padel v njene mreže. Zgodovinarji trdijo, da je Teodora, ko je bilo treba premotiti pobožnega Justinijana, ma< homa postala pobožna in krepostna. Nemara imajo prav; a ta izprememba
bi utegnila imeti tudi naravne vzroke. Teodoro so bili prezgodaj pokvarili in preveč razočaranj je bila doživela, da ne bi bila hrepenela po drugačnem živ« Ijenju. Naj jo je vodilo prepričanje ali hladen račun, vsekako je postala Justi« ntijanu dobra 'fi zvesta žena. Molčanje sovražnikov o moralni strani njenega življenja v zakonu je zanjo najboljši dokaz čistosti in zakonske zvestobe. Teodora se je odrekla česčenja velika« šev, ki so jo prej obsipali s sramoto in zasmehom in so zdaj kar tekmovali med seboj, kateri bo prvi poljubil cesa« rici nogo. Večino leta je preživela na svojih vrtovih ob Propontidi in Bos« poru in se pokazala v prestolnici le ta« krat, kadar so jo klicale dolžnosti do dvora.
Da se je mogel poročiti s Teodoro, je moral Justinijan odpraviti zakon, ki je odličnim moškim prepovedoval že« nitev z brezčastnimi osebami, gledali« škimi igralkami in-plesalkami. Zato je v stričevem imenu proglasil nov zakon, ki je uničil staro pravilo (tako nasta« jajo človeške postave in ves človeški napredek!) in ' o je kmalu nato zasedel cesarski prestol, je imenoval Teodoro za svojo sovladarico.
Dvajset let je Teodora vladala ob njegovi strani in njen vpliv na zgodo« vino rimskega sveta je bil v tem času ogromen. Teodora je pokazala kot ce« sarica nenavadno mnogo razumnost in duševne moči, kakršno najdemo pri ro« jenih vladarjih le redkokdaj; a tudi v svojem visokem položaju je ostala spletkarska, neobrzdana in muhasta
komedijantka, ki se je dajala v vseh rečeh osebnega značaja veliko bolj vo« diti svojim nagonom kakor pameti in premisleku. Zmerom je dajala prednost svojim prijateljem in z neizprosno okrutnostjo preganjala svoje sovraž« nike. Justinijanu samemu ni bilo treba nikoli obžalovati, da se je bil odločil zanjo; zanj je bila »Theodora« — da« rilo božje. Udeleževala se je vseh do« brih in dobrodelnih cesarjevih podjetij in ugodno vplivala na njegovo veliko zakonodajalsko delo; in ko je pri šport« nih tekmah v cirkusu izbruhnil velik politični upor, je bila ona edina, ki je ohranila omahujočemu cesarju pogum in prisotnost -Juha.
Teodora je vodila državne posle, med tem ko se je Justinijan posvečal noč« nemu bedenju in spokornim vajam. Njegova slava je osnovana veliko bolj na njegovi zbirki rimskih zakonov, na kodeksu, na pandektih in institucijah, nego na zmagah, ki sta mu jih dobila Belizar in Narz. Justinijan je posvetil svojo veliko zbirko zakonov »nasvetom svoje častite žene, ki jo je bil dobil od Boga v dar«. Ko je Teodora štirideset« letna umrla za rakom (12. junija 548.), je Justinijan izgubil svojo najboljšo oporo. Ostanek njegovega življenja je bil posvečen dragim stavbam, bogo« slovnim prerekam in pobožnim prega« njanjem.
-seste-
Volna — slučajen produkt
Divje ovce nimajo volne, marveč zgolj laskavo, sirovo dlako. Iz tega se da sklepati, da naši pradedje niso redili ovac zaradi volne, marveč le zaradi mesa in morda še zaradi mleka. Bil je zgolj slučaj, ko so prazgodovinski pastirji opazili, kako se je začela sirova dlaka počasi požlahtnjeva-ti in spreminjati v mehko volno. Ta preobrazba se je izvršila čisto nenamenoma. Prav tako mogoče bi bilo. da bi ovce v spremenjenih življenjskih pogojih dlako izgubile.
Žive konserve
Iz ladijskih knjig starih ribiških ladij, ki so lovile kite v južnem ledenem morju je lazvidno, da so vozile te ladje večkrat s seboj po 400 do 500 orjaških želv, ki so jim nadomeščale običajne zaloge mesa. Te žel-
ve so polovili na otokih, kjer le prav po-redkoma dežuje in je zaradi tega na njih vse živalstvo skrajno skromno v vseh življenjskih potrebah. Želve, ki žive na njih, lahko zdrže po več mesecev brez hrane in vode. Zaradi tega so te živali kakor ustvarjene za ladje na dolgih vožnjah in predstavljajo pravcate zaloge svežega mesa, ker se zanje ni treba niti najmanje brigati. Želvje meso je okusno in pomeni dobrodošlo spremembo v enolični prehrani mornarjev. Nam se vidi tako oskrbovoanje z živežem seve trpinčenje živali. Toda pred leti, ko so bile take žive konserve še bolj v navadi, so imeli ljudje pač trdnejše živce. Največ želv se dobivajo na otočju Galapagos. Od odkritja teh otokov so nalovili na njih po skromni cenitvi že kakih 10 milijonov orjaških želv.
*
Prvič po severni steni
Dva monakovska dijaka, 26-letni Franc in 22-letni Anton Schmid, sta letos prvič preplezala severno steno Matterhorna (4505 m), najdrznejšega špika v Peninskib Alpah, ki mu pravijo Francozi Mont Cervin, Italijani pa Monte Cervino. Pripeljala sta se 28.
julija s kolesom in se nšatorila pod vznožjem skalnega stožca, da bi najprej natanko premotrila severno plat. Pri tem sta rabila tudi povečane fotografije, napravljene z letala. Po zelenem snegu sta se v sredo dokopala na Bergschrund in si zaznamovala pot V četrtek, ko je bilo vreme prijetno, sta počivala. Šele ▼ petek hitro po polnoči
Franc in Anton Schmid
na Matterhorn
sta se poprijela napornega posla. Ob dveS sta bila pri koči C. A. Š. (švic. plan. društva) in zarana sta se lotila strme ledene stene Bergschrundske, nagnjene 60 do 70 stopinj, ki sta jo zmagala edino s kramipe-ži. Ko sta po dolgem trudu prelezla poševno razpoko, sta čez dan za trenutek sedla. Ko se je znočilo, sta bila 4.100 m visoko. Tam sta po sreči našla poličico 1 m! in sklenila prebiti na njej do zore. Seveda zaspati nista mogla, čeprav sta zabila v steno nekaj klinov in se z vrvmi privezala zanje, nakar sta zlezla vsak v svojo spalno vrečo, vsa utrujena po 14-urnem plezanju. Tik njiju je zeval 1000 m globok prepad. V soboto jutro sta, ogreta v solncu, dala slovo svojemu omotičnemu počivalniku in se pririnila gorostasu na pleča. Zadnjih 300 m pred vrhuncem je bila groza: planil je silovit vihar in sneg. Okoli poldne sta dosegla sijajni vrh in se skrila za več ur v pripravno dolbino, preden sta se jela vračati po običajni stezi (severno-vzhodni greben). Ponoči sta prispela v kočo Solvay, kjer sta izdelana ostala do ponedeljka in pojedla ostanek svojih zalog. Težko, da bi dobila kaj obilo posnemalcev, tako menijo gorski vodniki.
-3N©--
Med ljudožeri
Pastorja Turner in Steward, ki sta se nedavno vrnila v Sidney z misijonskega dela na Novih Hebridih, poročata o divjih šegah na otoku Malekuli. Med domačini sta dognala navado, da pokopavajo žive otroke, kadar si ne žele naraščaja. Matere pri takem pogrebu ne kažejo nobenih znakov žalosti ali kesanja. Pri plemenih, ki slove z imenom Mali Nambu, sta duhovnika našla pečena človeška bedresa in druge ude, shranjene ko slaščice za slavnostne prilike. Po nekaterih otokih, koder sta potovala, delujejo še ognjeniki, venomer. sipajoč pe-pelnato ploho na okolico; tokovi lave prevrnejo včasi cele vasi. Deželani nosijo obleko iz drevesnega lubja ali iz trave z živimi barvami. Mnogi od njih si za okrasek vtikajo skozi nosni pretin dolge kose ohlajenega kamena. Ženske si pripravljajo oblačila iz travnatih vlaken. Zakonščice se ločijo od neoženjenih po dveh škrbinah: oba srednja prednjaka jim stare žene s kamenom izbijejo. Nevesta se običajno kupi za nekaj prašičev. Praznik in ples imata pri teh uro-jencih velik pomen. Za eno samo veselico se tu pa tam zakolje 700 svinj ali še več. Na nekem osredku sta misijonarja naletela na plesišča oddaljena le po en kilometer »Najin prihod je vzbudil silovito pozornost«., pripovedujeta. »Ženske in deca so pobegnile ter se skrile, možje pa, ki so tudi prvič videli bele obraze, so plaho stali v nekolik-šni razdalji in zamolklo stokali od osuplosti«. Da sta si pridobila potrebni ugled pri teh srepih pesjanih, je mnogo pripomoglo — umetno zobovje, kakršno je nosil eden propovednikov.
— 266 —
— 267 —
ZANIMIVOST)!
Zgoraj v sredi: Največja omeleta na svetu. V Washing-tonu so ubili 10.000 jajc, ki so jih zmešali za velikansko omeleto, katero so ocvrli v nalašč za to priliko skovani ponvi. Kuharica si je privezala na noge debele plasti slanine in se drsala po ponvi, da jo je namazala. — Spodaj: Ameriška akrobatinja miss Tiny Kline izvaja svojo »umetnost«.
IZ AMERIKE
Spodaj v sredi: Srčni utripi po radiu. Na pennsylvanski univerzi so skonstruirali aparat, s katerim se morejo oddajati po radiu utripi človeškega srca. — Desno: V Long Beachu (v Kaliforniji) se je vršila nenavadna šestdnevna kolesarska tekma. Kolesa so bila pritrjena na sto-jalu in so tekla na valjarjih. Posebni hitrostni in distančni aparati so merili moči posameznih tekmovalcev.
Непгу Picarđ
Pečatni prstan
dipotujete, gospod?« je rekel z nekakšnim spoštljivim očitkom Jean svojemu gospodarju, Pierru Bruzonu.
»Treba je, vidiš, vrli Jean. Nisem se še odpovedal nakani, da pridem na sled morilcu mojega očeta. Že deset let je zadeva shranjena m ta dogodek, preprosta časniška novica, ki so jo že vsi pozabili, mi še vedno roji po glavi.«
Navzlic korakom francoskega veleposlaništva pri vladi Zedmjenih držav in navzlic prizadevnosti ameriškega in francoskega redarstva se ni posrečilo ujeti, niti ne dognati morilca. Redkobesedno poročilo ameriške policije je govorilo o pretepu v okraju Jackson— Street v Sam Frančišku.
Moj oče ni bil mož, da bi se spuščal v prepir z vinjenim pomorščakom. Uver-jen sem, da so ga zvabili v kitajski oddelek z varavo pretvezo in ga zavratno spravili s sveta.«
»Za božji čas!« je jeknil služabnik.
»■O tem sem prepričan, dobri moj Jean, ampak ... dovolj besed. Pariš je pravkar priplul in nadaljevati hočem svoje poizvedbe.«
Med pomenkom se je mladi mož dodobra napravil, moral bi reči: se našemil, kajti nataknil si je ribiško opravo, ki bi se bila v najmodernejši oblačilnici zdela čez mero ostudna.
Ker je bil tako našemurjen, bi bilo težko določiti pravi značaj v obrazu Pierra Bruzona. Neke gube v čelu so razodevale miselnega človeka, vendar pa sta trdota potez okrog ust in drža-nje drzne glave ovajala moža dejanj.
»Pazite se, gospod Pierre,« je še izustil stari sluga, odklepaje mrežna vrata vehkolepne imovine, pri kateri se je park razprostiral vse do morskega brega za strmimi skalami skoro tri kilometre daleč.
Mladi mož je skomignil in se izgubrl v noč.
Pol ure kasneje je Pierre Bruzom prodiral v blodnjak temačnih, ozkih in zavitih ulic, ki so se prepletale od izkr-cališča do zatokov za oopravljanje ladij.
Ta okraj je bil shajališče za mornarje obeh celin. Sestajali so se tod po krčmah, nekakih pivnicah, koder so se
po navadi zbirali posamezniki, katerih sodni zapisek je bil marsikdaj hudo obremenjen.
Pierre Bruzon je stopal brez obotavljanja med črnimi hišami, ki jih je tu pa tam kakor nerad obseval bledi, majavi blesk svetilnikov.
Ponekod je skozi zavešena okna prodiral rdeč odsev na blatne ceste.
Mladi mož je obstal pred nizko go-stilnico, odkoder je donelo kričanje m smeh. Nekoliko sekund je vlekel na uho, nato pa porinil vrata v beznico.
V	široki, nizki, slabo razsvetljeni sobani je stalo ob pudeljnu kakih dvajset pomornikov, možakarjev v suknjiču in žensk, ali pa so za mizami kvar-tali in pili.
Prihod mladega moža je ostal neopazen, razen gospodarju podjetja, nekakšni zverini visoke postave in atletskega života, ki ga je ošimil s pogledom, nezaznavno mežiknil z levim očesom in molče postavil pred došleca kozarec, ki ga je naglo nalil z zelenkasto tekočino.
V	ozadju sobane sta se dva moška mrkih obrazov preko svoje pijače po-tihoma in zaskrbljeno pomenkovala.
Pogled lažnega pomorščaka ju je ošinil, ne da bi se bil ustavil.
Počasi, po načrtu je premotril vse te zagorele ali blede obraze; njegov ostri pogled je tako rekoč ocenjeval možgane, medtem ko je z napetim ušesom preža! na najneznatnejši pomenek, ki bi utegnil potegniti nase njegovo pozornost.
Blizu njega je, sloneč ob pude jnu, bodel v oči mornar s svojo košatostio, ki je bila posledica mnogoštevilnih čaš alkohola. Delil ga je z bledičnim paglavcem, ki je izrabljal radodarnost razigranega pomorščaka.
»Gospodar, še eno merico!« je bučno ukazal mornar in. pri tem vrgel na pudelj nekaj drobiža.
Pri tej priči sta bili kupici polni.
»Tak pij, pij no, zelenilka!«
V	tem trenutku so vrata zazijala pod pritiskom neznanca, ki se je bližal pj-deljnu. Bliskovito je novinec krepko odrinil svojega druga in se zakadil na uličico, za njim pa takoj novi došlec.
»Saj sem dejal, da je zelen! Ce ,špi-celjnu' kaše ne upiha, je zamehurjen...
Materino mleko se ga še drži okrog ust, ubože je še nerodno; one se ga ne bi bil nikdar upal tukaj zagrabiti,« je zatrdil pomorščak Pierru Bruzonu, ki je poslušal njegov samogovor.
»Gotovo,« je pritegnil mladi mož.
Izpraznivši svojo čašo, je pomorščak prijel še kozarček pobeglega tovariša. Ta kretnja je potegnila nase Bruzonov pogled. Na desnem prstancu se je pomorščaku zasvetil cizeliran prstan. Mladi mož je zatrepetal.
Ker je vzdignil komolec, mornar ni zapazil razburjenja pri svojem sobe-sedniku. Sicer pa ga je imel preveč pod kapo, da bi bil kaj takega zmogel.
»Bom dal pa še jaz enkrat zanj,« je predlagal Pierre Bruzon; »povšeči si mi; čudna reč, take vere sem, da sva S2 morala že kdaj srečati.«
»Že mogoče,« je izustil mornar, ki je na dušek zvrnil svojo kupico.
Pol ure kasneje sta se z roko v roki nova pobratima opotekala iz sumljive beznice.
Pri nabrežjih se je Pierre Bruzon vzravnal. Nekajkrat je na pomemben način zabrlizgal na piščalko.
Hrup motorja ... limuzina se je ustavila. Pierre Bruzon je otvoril vrata, brezobzirno pahnil pijanca v voz in sedel k njemu.
Niti besedice nista golsnila z vozite! je m, in avto je oddrdral v noč.
Pierre Bruzon je slonel s komolcem na pisalni mizi, držal glavo v dlaneh in mislil.
V tej razkošni kadilnici, koder se je resnoba temnega pohištva očrtavala v somraku in delala to izbo pripravno za globoka razmišljanja, je iz krivega pomorščaka postal zopet on sam.
Iznebivši se mornarske opreme kakor tudi kretenj in govorice, ki se mu je prej tako podajala sredi srditih ali posirovelih obličij, kakršna srečuješ po pristaniških bezmicah, se je tako korenito predrugačil, da si Jean, njegov stari služitelj, nikakor ni mogel razložiti te nagle preobrazbe.
-6*329-
Prvi zrakoplov, ki se dvigne navpično
Na francoskem letališču Orly so preizkusili poseben tip balonskega letala, ki se v glavnem drži v zraku s pomočjo vzgona zrakoplovu podobnega balona. Dodatno silo, ki je potrebna za dviganje in spuščanje, pa mu dajejo v vodoravni smeri vrteči se
propelerji.
Mladi mož je iztegnil roko, pritisnil na gumb, skrit v opažu, in čakal.
Goste zavese so se zganile. Jean se je prikazal, stopil пекај korakov naprej, potem pa negibno, tiho obstal. *
Mladi mož je dvignil glavo, zganil ustnice, ne vedoč, ali naj izpregovori, potlej pa polagoma, kakor bi se mu sleherna beseda zdela zmaga potrpežljivega napora ali izraz dobro pretehtane misli:
»Moja povelja so pač izvršena?«
»Da, gospod.«
»Ne odgovarjajte preurno. Pomislite, malo nepazice, malo nerodnosti — pa bo treba vse spet od kraja pričeti. No, vaši ljudje so na svojih mestih in vedo, kaj jim je storiti?«
»Da, gospod.«
»Prav. Avto in motorni čoln sta na-red?«
»Da, gospod.«
»Dobro je, Jean, moj oče bo menda zadovoljen.«
Stari služnik je pobledel in se poklonil. Odmaknil je zastora, ki sta se strnila za njim.
Ko je bil sam, je Pierre Bruzon ko-račil po kadilnici in govoril pretrgane besede. V možganih se mu je kresal strahoten boj.
»Ali imam to pravico?« je dejal na glas.
V tem trenutju je njegov obraz ova-jal kruto bolečino trpinčene duše. toda ta šibkost je brž prešla. Geslo na rokopisu opata Faria se mu je vrinilo v spornih: »Pulil boš zmaju zobe in teptal boš leve,« je rekel Gospod.
Tedaj je Pierre Bruzon vzdignil glavo: v njegovih obrisih se je zopet či-tala krepkovoljnost in plemenitost. Ob tla je bii vrgel ves dvom!
Odšel je iz kadilnice in krenil v prvo nadstropje, kjer je Jean sedel na stolu s puško med koleni in bedel.
Mladi mož je potegnil ključ iz žepa, odklenil duri in stopil sam v čumnato, kjer je nekdo spal na postelji.
Pierre Bruzon je stresel spavaea.
»Hajd. na noge, pomeniti se morava, Jožef Miiller!«
»Koga, kako!« je bleknil mornar, ki se je pretezal, zehal in se zdajci vzravnal v skrajnem zavzetju.
To rezko predramljenje, klicanje njegovega imena, razkošje, ki ga je videl
v tej stanici, in navzočnost elegantnega moža, katerega ni poznal, vse to ga je nekoliko zmedlo.
»Kje pa sem?«
»Pri meni. Ali ne poznaš več onega, ki ti je snoči dal za pijačo pri mamici Lisjakovi?«
»Ne, brez šale ...«
»Pač, a nič ne de, pomeniti se imava, Jožef Miiller.«
»Kdo vam je povedal moje ime?« se je srdito zadri možak. »Jožef Miiller je mrtev, jaz se kličem Marcel Lapou.«
»Seve, na Francoskem, in John Sweet v Londonu.«
»To veste?« je vprašal prostodušno.
»Kaj, si mar tako pozabil prijateljev? No, domisli se San Frančiška ... Jack-son Street..., noč 24. novembra.«
»Molči!« je zarjul mornar, iščoč po svojem žepu orožja, ki pa ga ni bilo, in od togote se je hotel vreči na Pierra Bruzona. Toda mladi mož je bil razgalil svoj samokres, ki ga je tiščal v svojem rokavu, in ga naperil podležu na prsi, da se je ta kar odmaknil.
»No, umiri se nekoliko, rekel sem ti da se imava pogovoriti.«
»Kdo ste vi? Kaj hočete od mene?«
»Kako si nestrpen,« je pripomnil mladi mož, ki je stopil med okno in vrata, da je mogel preprečiti vsak poskus be-žanja. »Spomine budim, to menda smem. Najprej: kaj pa ti preti, ko je stvar zastarela in je človeška pravica brez moči nasproti tebi?«
Ta pravilna opomnja je vrnila razbojniku njegovo samozavest.
»Torej, kaj pa mi hočete?«
»Bil sem pri dogodivščini 24. novembra,« je povzel Pierre Bruzon, potakem imam pravico, da te pokličem na odgovor.«
»Lažnivec!« je zatulil mornar, »jaz sam sem opravil, ti si nesramen ...«
Jožef Miiller je kar obtičal.
Blisk, ki je spreletel Bruzonu oči, in izraz njegovega obličja sta mu pre-kasno razodela. da se je zaletel.
»Tvoje priznanje vzamem na znanje. Zdaj pa mi daj tale prstan,« je veiel mladi mož, kazoč na rezljani obodec, ki se je svetlikal rokomalhu na desnici.«
»Pa če nočem?«
»Prestrižem prst s kroglo.«
Prstan je padel na preprogo, vendar
Bruzon ni bil tako nepreviden, da bi ga bil pobral.
»Omiti bi ga bil moral, ta me je spravil v kašo.«
»V resnici je bilo nevarno, pridržati prstan moža, ki si ga ubil.«
»Ali me izročite?« je pozvedal lopov.
»Ne, ali s pogoji.«
»Katerimi?«
»Prvič, da pismeno pripoznaš svoj zločin.«
»Pa če ne maram?«
»Dobiš svinčenko v glavo; če pa sprejmeš, boš prost, a še s pogoji.«
»Da vidimo!« je bleknil ropar z upanjem v srcu.
»Tu si na mojem posestvu, kjer sem jaz neomejen gospodar. Razprostira se tri kilometre daleč, na eni strani ob visokih zidovih, za katerimi že sedaj paz-no stražijo srepi danci in moški s puškami. Na drugi strani pa strmi bregovi in prepadne pečine. Pred solnonim zapadom moraš izginiti z mojega imetja. Ampak vedi: beg po zemljišču je gotova smrt; po pečinah pa je nekje rešilna stezica, poišči si jo. Za obrambo ti pustim nož in četrt ure prebitka. Potem te bom le v spremstvu starega
strežnika pričel zasledovati in če te naletim, te usmrtim.' »Milost!« je zastokal malopridnež. »Ali si se ti usmilil mojega očeta, razbojnik? Deset minut imaš, da napišeš
zgodbo svojega Hudodelstva In četrt ure za beg. Ali sprejmeš?«
»Sprejmem,« je črhml.
Trepetaje je prijel za pero, ki mu ga je pokazal mladi mož, in pisal po Bru-zonovi narekvi tale kratki listič:
.Podpisani Joseph Miiller, rojen v Strasbourgu dne 6. maja 1875, priznam, da sem zvabil v zasedo ter umoril v Jack - Streetu (San Francisco) 24. li-stopada 19 .. gospoda Viktorja Bruzona z namenom, da si prisvojim zlato, vrednostne papirje in dragotine, ki sem vedel, da jih ima pri sebi.
»Ker me vest peče, grem sam od sebe v smrt.'
»Koga!« se je obregnil rokovnjač, izpustil pero in hotel vstati.
Grožnja z revolverjem ga je zopet posadila.
»Piši,« je malomarno velel Pierre Bruzon. »Ta odstavek dodajem za primer, da ti ne bi bil dovolj Okreten in ne bi zbežal. Ne maram imeti sitnosti!«
Z znojnim čelom in preplašenimi očmi je pomornik na novo prijel za pero ter napisal besedo za besedo groznega stavka...
»Datum in podpis,« je pristavil neizprosni sodnik. »Dobro,« je rekel, ko je lopov dokončal. »Vstani, pojdi ven in nikar se ne skušaj odtegniti kazni, ki ti jo nalagam. V deblu prvega drevesa
na levi boš našel zasajm nož. Nečem, da bi mi vest očitala, kakor da sem ubil razoroženega človeka.«
Z divjo jezo v srcu se je rokovnjač spustil v naznačeino smer.
Vrhu svoje ploščadi ga je Pierre Bruzon spremljal s pogledom in neoprede-ljiv .nasmešek mu je obkrožal ustne.
»Še štirinajst minut imaš!« je zakli-cal, ko je rokovnjač izdrl iz debla strahotni nož, opremljen z zaustavnim
Kislo zelje podaljšuje življenje
Naslednja zanimiva izvajanja vsebuje pravkar izišla knjiga »Die Kneipp Kur«, ki jo je spisal dr. Albert Schalle.
islo zelje je pri vseh civiliziranih narodih več ali manj cenjeno hranivo, v severnih deželah bolj kakor v južnih. Kneipp je dejal nekoč, da je čital v neki knjigi, da so uporabljali v rimskem cesarstvu celih 600 let zelje in zelnico kot zdravilo.
Prav po pravici je ta jed splošno priljubljena, saj je pa tudi visoke zdravstvene vrednosti. Zaradi toUkih načinov priprave je tudi zelo okusno in ugajajoče hranivo. Po svojem obsegu staničevine in milih kislin pospeša v izdatni meri tek in prebavo. Zaradi vrenja, ki ga povzroča, je zeljna staničevina v celoti prebavljiva in jo zato tudi ljudje s slabim želodcem radi uživajo in dobro prenesejo. Posebno sirovo zelje napravi dober želodec, pospešuje tek s tem, da draži želodčne živce oziroma prebavne žleze k večji delavnosti. Navadno zelje je mnogo bolj
prebavljivo kakor močno napihujoče vrste, n. pr. belo ali rdeče zelje.
Kislo zelje ima mnogo vitaminov vseh vrst (A. B. C. in D. vitaminov); enako bogati vitaminov so le še paradižniki. S to obilico vitaminov krepi kislo zelje telo v njegovi življenjski sili, zboljšuje kri in oživlja presnavljanje. Mimo vitaminov je vsega uvaževanja vredna tudi kopica rudninskih snovi v kislem zelju. Kisline in lužine so v njem skoro v enakem razmerju. Da, celo mal presežek lužin so dognali, kar daje kislemu zelju še posebno važnost kot hranivo.
Vsebina kislega zelja na C. vitaminu je posebne važnosti. Ta okolnost je velikega pomena ne le v nevarni zimski dobi, ko osiromašijo druga živila zaradi izsu-šenja in preležanja na vitaminih in je mnogo pripomogla k obrambi proti škor-butu, temveč je igralo kislo zelje posebno kulturno vlogo, ker je obvarovalo posadke jadrnic pred nevarnostjo škorbuta, ki jih je na dolgi poti pri izključni konzervirani hrani pogostoma v velikem številu ugonobil. Posebno važno sredstvo

DA2V07 mazsm
Ob jutranjem razsvitu dne 7. junija 1915 se je angleškemu mornariškemu podporočniku E A. J. Warnefordu posrečilo, da je prvi uničil Zeppelina v zraku. Vrgel je na zrakoplov več borni in zrakoplov je eksplodiral. Sila eksplozije ga je omamila in prevrnila njegovo letalo.
Čeprav je bil Warneford ves omamljen, se je vendar obupno boril z nevarnostjo in skuša spraviti svoj enokrovnik v prejšnjo lego. Po nesreči je bil pomotoma ustavil motor — ali pa j morda sam obstal zaradi eksplozije. V strmoglavnem padcu se je bližal zemlji.
je kislo zelje proti lenivosti črevesja, posebno pri tako zvanem ohlapljenju in mrtvičnosti črevesja. Že dolgo priporoča znani nemški strokovnjak prof. Noorden kislo zelje proti trajnemu zaprtju. Omeh-čanje napravi kislo zelje z mehanično dražitvijo po svojih rastlinskih vlaknih in z vplivom mlečne kisline. Kneipp priporoča pri zapečenosti zjutraj na tešče piti malo čašo zelnice in krožnik sirovega kislega zelja kot lahko, ceneno in najboljše zdravilo. Proti gorečici (zgagi) pomaga uživanje svežega, sirovega ne izžetega kislega zelja (po obedu nekaj žlic).
Znameniti prof. Mečnikov v Parizu, veliki propovednik podaljšanja življenja s črevesno higieno, priporoča kislo zelje zaradi bakterij mlečne kisline, ki jih vedno vsebuje kislo zelje, naravnost kot sredstvo za podaljšanje življenja in izvrstno pomlajevalno sredstvo. Kneipp priporoča za okrepitev želodca vsak dan zelnico, ki se nabere v kadeh, in sicer eno do dve žlici trikrat na dan. Nadalje je kislo zelje velikega pomena tudi kot sredstvo zoper gliste. V to svrho se jemlje sirovo na tešče ali pa sredi popoldneva med obedom in večerjo.
Posebnega pomena je kislo zelje že stoletja v ljudskem zdravstvu proti sladkorni bolezni. To izkustvo je tudi, kakor vse kaže, znanstvena medicina pričela v
polni meri upoštevati. Prof. Voigt v Tu-bingenu govori o tej lastnosti sirovega kislega zelja v »Munchener medizinische Wochenschrift« in izjavlja, da je predvsem množica vitaminov v sirovem kislem zelju tista snov, ki ji je pripisovati zdravljenje te bolezni. Na koncu moramo še omeniti pomen sirovega kislega zelja pri jetiki. Vzroka za njegov učinek je iskati tudi tukaj v razstrupljevalnem in splošno okrepčevalnem vplivu kislega zelja na telo prav posebno zaradi obilice vitaminov in redilnih soli. Prof. Hart-mann opozarja v novejšem času posebno na te zdravje pospešujoče lastnosti kislega zelja in priporoča prav izrecno, da ga je treba uvrstiti na jedilni list jetični-kov. Vsakemu jetičniku bi bilo treba za-klicati: Jej vsak dan kislo zelje!
Iz doslej povedanega je jasno, da je predvsem uživanje sirovega kislega zelja posebno zdravo. V kuhanem kislem zelju, ki ima sicer tudi svoje prednosti, odpade delovanje bakterij. Prav prikladno je zato dodajati kuhanemu kislemu zelju še zelnice iz kadi in zmešati nekaj sirovega kislega zelja med kuhano. Zelnico uporablja Kneipp tudi kot vnanje zdravilo. Zelnica čisti, razkužuje, hladi in leči. Pri urezninah in posebno pri opeklinah pomaga izvrstno. Pri opeklinah uporabljamo pogostoma obkladke z zelnico ali pa oblagamo opečeni ud s kislim zeljem.
v S4K1 M BISEV1

Že se je imel za mrtvega, ko se mu je posrečilo, da je obrnil letalo. Ali njegova stiska se je šele začenjala. Motor se ni dal spraviti v tek in drznemu letalcu ni ostalo drugega kakor pristati. To je pomenilo toliko kakor skoraj gotovo pasti Nemcem v roke!
V enem pogledu mu je bila sreča mila. Zagledal je širok, raven travnik in varno pristal na njem. Nič ni kazalo da bi bil v bližini kak sovražnik. Warneford je skočil iz letala, planil k propelerju in ga zavrtil. A motor je ostal trdovraten.
Uspeh je prav očividen. Stare, težko celjive gnojne rane se ozdravijo pod takimi obkladki prav hitro. Pri zmečka-ninah, vnetjih in vgrizu strupenih žuželk so obkladki z zelnico prav izvrstni. Tudi pri vnetju oči in ušes opazimo kaj hitro uspeh, če nakladamo na bolni ud kislo zelje.
Kar se tiče spravljanja kislega zelja, je treba poudariti, da se nikakor ne sme jemati preveč soli. Kot pridodatek so posebno priljubljene brinjeve jagode in tudi kumino uporabljajo. Kneipp priporoča pridati kislemu zelju še grozdja. Tako pripravljeno posebno okusno kislo zelje imenuje on »praznično zelje«. Prav zanimivo je tudi dejstvo, da se je v zadnjih letih razvila v Zedinjenih državah Amerike pravcata zdravilna industrija, ki prodaja zelnico pod imenom »sauerkraut-juice« na debelo. Ameriški trgovski list
poroča o tem: »Edinstvena panoga zeljne industrije je prodajanje zelnice. Doslej se ni nihče brigal za to vodo, sedaj pa je veliko povpraševanje po njej in jo v ogromnih množinah razpošiljajo, ko je večina spoznala veliko zdravilno vrednost te prej tako omalovaževane vode. Pravijo, da kupujejo zelnico v velikih množinah šole za redno dieto športnikom. Uporaba zelnice v Ameriki raste od dneva do dneva in jo tudi zdravniki vsestransko priporočajo.«
Kislo zelje, to ceneno pa vendar tako dragoceno hranivo in zdravilo za mlade in stare bi morali siromaki kakor bogatini veliko bolj ceniti. Sebastian Kneipp je bil prav poseben ljubitelj kislega zelja in ga je hvalil z besedo in knjigo. V resnici je kislo zelje jed, ki zasluži v polni meri pridevek: okusen, redilen in zdrav.
-sesas-
Campbell na težki poti do svetovne slave__
o so se pojavili prvii avtomobili na svetu, so jih splošno smatrali za nevarne in pogubne; sem in tja so jih najrajše imenovali »vražje orodje«, žene i.n otroci so bežali, konji so se plašili In možje so .preklinjali, če so zagledali avtomobil.
O kralju Edvardu pripovedujejo iz dobe -prvih avtomobilov veselo zgodbo, ki živo priča, kako je bilo angleško prebivalstvo pred dobrimi 30 leti navdušeno za avtomo-bilistiko. Eden izmed ministrov angleškega kralja je imel avtomobil, ki je bil ponos njegove hiše. Kralj je bil na letovišču v Balmoralu, minister pa nedaleč od njega. Zato je sklenil, da bo z avtomobilom obiskal kralja in se na ta svečan način poklonil svcjtmu vladarju.
Kralj se je ravno sprehajal pod gradom in pregledoval stražo, ko je nenadoma prekinil tišino strahovit ropot kot. streljanje iz strojnice. Malo pozneje se je izza grička pokazalo vozilo, stokajoče in bruhajoče, zavito v gost oblak dima. Vozač ni mogel videti straže in je že zavoziJ v njene vrste, preden se je mogel ustaviti.
»Kakšen vrag pa je to?« se je zanimal kralj Iz oblakov, ki so se polagoma razpršili, je vstal minister, do vratu pokrit s prahom, in obstal pred kraljem. »Za Boga. to je res vrag!« je ugotovil kralj Edvard. To ime se je dolgo držalo avtomobila in marsikaterega njegovih lastnikov.
Crmpbell, današnji mož svetovno slave na avtomobilskih dirkališčih, se spominja
iz prvih časov avtomobilskega športa tega zanimivega dogodka:
Avtomobilist je v južnem delu Anglije po nesreči do smrti povozi! otroka v vasi. Morda res ni mogel pravočasno zavreti ali pa ni opazil otroka v oblaku dima, ki ga je puščal avtomobil na vse strani. Vedeti je treba namreč, da so bili prvi avtomobili prav čudna vozila in res nI bilo varno priti v njihovo bližino.
Razjarjeni vaščaiti so sledili nesrečnemu avtomobilistu z nabasan.imi puškami in še več mesecev pozneje je bilo za vsakega motornega vozača nevarno voziti skozi ono vas. Sicer pa je Campbell tudi v drugih vaseh preveč često doživel, da so ga obmetavali s kamenjem, gnilimi repami, zeljnatimi glavami ,in jajci. To je bilo pač v dobrih starih časih!
1910 se je začel Campbell resno posvečati dirkanju. Imel je takrat šest ali sedem avtomobilov m se je nastanil v bližini znanega dirkališča Brooklandsa. Stanoval je nedaleč od zasebne ceste, ki je mejila na nekaj hiš z velikimi vrtovi. Nekoč se mu je v stanovanju javil stražnik — v imenu zakona. Izjavil je, da je dobila policija razne pritožbe proti njemu. Tožba je navajala, da je težko zrahljal živčevje neke ženske, ranil njena čuvstva in poškodoval vse njeno premoženje.
Pri zaslišanju je izvedel, da je pritožbo vložila dama, lastnica lepe vile, češ, da se njena hiša, kadar vozi Campbell mimo, tako trese, da padajo s stene in se lomijo
porcelanaste plošče, M jih ima obešene v svojem salonu. In vselej, kadar je Camp-Dell s strašnim strojem vozil mimo njene hiše, je morala uboga žena v salon, da je pravočasifo spravila svoj dragoceni porcelan na kraj, kjer je bi.l varen pred potresom Campbellovih koles.
Campbell se najrajše spominja svojih najhitrejših voženj na dirkah. Hitrosti pred vojno seveda niso dosegale bajnih hitrosti, s katerimi se .ponašajo moderni
krat v Londonu velfk uspeh. Pri tej predstavi je sklenil, da bo Imenoval svoj novi avtomobil »Siinjo ptico«, že drugo jutro je moral Campbell na start za dirko. Avtomobil je stal v garaži, toda ni bil niti najmanj podoben sinji ptici, še isto noč je s pomočjo prijatelja prepleskal voz z modro barvo. Zjutraj je bila barva še mokra in voz se je svetil v solncu, da je gledalcem jemalo vid. Ko je izstopil, je bil tudi Campbell bolj moder kot njegova »Sinja
Zgoraj: obrežje v Dayton Beachu, kjer je M. Campbell (v krogu) dosegel svoj zadnji avtomobilski hitrostni rekord. Spodaj: njegov dirkalni voz »Sinja ptica«.
avtomobili, med njimi tudi Campbellov z bajno mejo 500 km na uro. Pred vojno je vozil morda največ 150 km, kar je pomenilo že za takratne čase rekord rekordov. To hitrost je dosegel na starem vozilu z ogromnimi kolesi in lesenimi prečkami. Vselej, kadar je šel Campbell dirkat, je poškropil kolesa, ker sicer ni bilo gotovo, da jih ne bo izgubil med potjo.
Campbella radi vprašujejo, zakaj je imenoval vozilo, ki mu je prineslo rekorde, >Sinjo ptioo«. Pred 20 ali več leti je bil v Brooklandsu običaj, da so dajali dirkalnim avtomobilom domača imena. Campbell se je zelo mučil, da bi našel "za svoj voz primerno ime, toda ni mu uspelo.
Nekoč je sedel pri predstavi Maeterlin-ekove igre ».Sinja ptica«, ki je dosegla ta-
ptica«. Toda sinji voz mu je prinesel takoj nato dve zmagi in tudi pozneje ga ni nikdar pustil na cedilu.
191.2 je zopet segla koščena roka po njem in le za las je manjkalo, da ga ni prijela za vselej. Toda vožnja je bila senzacija, ki mu je ostala v prijetnem spominu. Vozil je po odprti cesti, dobrih 150 km na uro. Nenadoma je počil obroč prednjega kolesa in se snel z osi. Voz se je nevarno pozibal v stran, toda Campbell je bil mojster v ravnanju in posrečilo se mu je, da je ohranil smer vozila nespremenjeno. Kolo brez obroča je seveda udarjalo po asfaltu.
Ker je šlo za zmago, se Campbell seveda ni ustavljal, da bi popravljal defekt, temveč vozil dalje. Trudil se je, da bi vo-
žilo ostalo v ravni smeri, tođa kolesa niso več ubogala. S silnim pokom sta odleteli obe prednji kolesi, toda vozilo je brzelo s hitrostjo 2 km na uro dalje. Tedaj je švignilo Campbellu skozi mozeg: Dolgo si iskal, sedaj je prišlo! V odlomku sekunde, skoraj v polsnu je še enkrat videl modro nebo nad seboj, belo cesto pred seboj in zeleno naravo okoli sebe, potem pa je pozabil na vse.
V naslednjem odlomku sekunde je spravil vozilo na rob dirkalne proge, tako da je sprednji del avtomobila brez koles drsel
ob vzvišenem robe proge kot sami _ do
cilja. S 110 km na uro je švignil voz kot četrti skozi cilj! Pozneje ga skoraj ni bilo mogoče ustaviti, dokler se ni zaletel v z:id... Sreča je bila, da Campbell ni doživel konca pod njegovimi razvalinami.

Usoda Pole Negri
Od našega londonskega dopisnika
Po ameriških vesteh je Pola . Negri na smrtni postelji, ni pa izključeno, da gre samo za — reklamo.
Ko je bila Pola Negri zadnjič v Londonu, je nastopila v nekem varieteju v eno-dejanki »Slovo od ljubezni«. Zelo žalostna igra, skoraj tragedija. Potem sem jo obiskal v hotelu »Grosvaner« na robu IIyde Parka...
Pola, nekoč občudovana zvezdnica nemega traku, je napravila name vtis davno uvenele lepote. Mladost mine — in niti zvestoba ni trajna! Kar jo je še poživljalo, so bili spomini na lepše čase.
Spomini... Vedno je potovala s fotografijami Valentina, vedno in povsod so bile njegove slike na njeni toaletni mizi. Da, spomini so bili, ki so ozarjali ostanek njenega življenja. Valentino je bila njena »velika ljubezen«, toda on ji ni vračal ljubezni. In ona je bila velika grešnica kakor mnoge druge, in umetnica ki ni za vsakega.
žalost je bila v mojem srcu, ko mi je sedela nasproti. Mislil sem na minljivost vsega posvetnega, na večno človeško usodo, ki ji ne uidejo niti filmske zvezdnice.
Zdelo se je, kakor da je Pola Negri uganila moje misli... In tako mi je začela pripovedovati o svoji preteklosti, da bi pozabil na Polo sedanjosti. Kdo ve kolikim je že to pripovedovala v Hollywoodu, Parizu ii» Londonu?
»Bilo je v prvih letih moje igralske kariere«, je začela, »ko me je prejela častihlepna želja po uveljavljenju tudi na platnu. Ne kot filmska igralka, ampak kot avtorica filmov. Napisala sem izvrsten filmski rokopis (tega ji kar nisem mogel verjeti!) z naslovom »Sužnji čuvstev«. Bil je gol slučaj, da sem igrala glavno vlogo v tem filmu.
Pričelo se je snemanje. Angažirani režiser ni imel pojma o filmu — jaz sama tudi ne — in tako se je zgodilo, da sem si pordečila lica in ustnice, ker nisem vedela, da postane rdeča barva na platnu črna. Lahko si mislite, kako veliko je bilo moje presenečenje in še večja groza, ko so prvič
predvajali film, ki me je predstavljal kot zamorko.
Obžalovala sem v duši svojo za vse čase pokvarjeno filmsko kariero. Niti na cesto se nisem upala, ker sem se bala zasramo-
Pola Negri
vanja. Trak so prodali v inozemstvo in moja črna usoda je pričela svojo pot.
Da sem smela navzlic temu neuspehu, največjem v mojem življenju (?), še naprej filmati, je bilo moje edino zadoščenje.«
Bivanje v hotelu Grosvener je drago in Pola Negri je morala po svojih ponesrečenih gostovanjih v Londonu misliti na druge dohodke. Gostovala je v Glasgowu, Li-verpoolu in drugih angleških mestih. »Pu-bliciteta« njenega imena ji je nudila te zadnje možnosti... Tudi v drugih angleških mestih je bilo občinstvo razočarano
in se je dolgočasilo. Toda Angleži so potrpežljivi ...
Silno je želela nastopiti v kakem angleškem zvočnem filmu. Neko londonsko podjetje ji je bilo naklonjeno, toda gaža, ki jo je zahtevala, je bila previsoka. Pola Negri vendar ne more zahtevati tako visoke gaže kakor kaka Marlene Dietrich. Nemogoče! Na koncesije pa njena ženska niče-murnost ni hotela pristati.
Pred dvema letoma je priobčila v nekem ameriškem časopisu serijo člankov z naslovom »Moje čudovito življenje«. Kdo bo napisal njen življenjepis z naslovom »Moje življenje brez poezije in šminke«? V Hol-lywoodu so na tem polju že precej napredovali. Kolikokrat so že igrali filme o filmskih igralkah in igralcih!...
Sfilmana dremavost
Raziskovalec Chaumle. ki se nekaj let mudi' v osrednji Afriki, je z Genevievo Gentilovo in operaterjem Fouauetom napravil posastek spalne bolezni z naslovom »Pleme se Dtebuja«. Chaumle je dolzo kri-žaril no krajinah, koder mrtvičnost osobito razsaja. Sootoma ie naletel na zdravniške odseke, ki so lečili domorodce, in Drav spretno sestavil film. ki ima Dcedvsem medicinsko vrednost. Evropiski zdravniki, ki ondot poslujejo, so mu Dokazali mnoeo gradiva o početiku spalne bolezni in njenem pobijanju. Tudi ie videl učinkovanje preprečifriih pripomočkov pri roiaikilh. ki seveda kopoma in tropoma romaio k am-bul a torijem.

ČLOVEK, IN dom
Novodobne ure
Ura je glas prostora. Poleg tega, da izvršuje svoj namen, je bolj romantična, kakor bi človek mislil. Ce tudi svestno ne sli-
šimo njenega šepetanja, slutimo podzavestno, da je ona tista, ki daje prostoru življenje. Kadar vse utihne in ljudje obmolknejo, slišimo njeno tiktakanje, kakor da bi
slišali svoje lastno srce. Ce se hočemo v mislih vrniti v svoja otroška leta in si predstaviti kraj, kjer smo bivali kot otroci — tedaj bomo gotovo začuli tiktakanje stare ure, ki je spremljala naše otroške dni.
Sodobna ura ima sila preprosto in jasno lice.
Tisti, ki ga pojem »nova stvarnost« navdaja z nezaupanjem, bo moral pri predmetih, ki so, kakor na primer ure, namenjeni smotreni rabi, napraviti izjemo. Stvarno in plemenito oblikovana sodobna ura je človeku veliko veselje, ker mu prihranja vse zamotano razbiranje in mu jasno in razločno oznanja: »Toliko in toliko je.«
Na izbero je obilica okusnih vzorcev, ki so vsi enako lepi in dragoceni. Razlike med njimi so osnovane v različnem tvorivu. V delovnem prostoru visi okro«1* z nikljem obrobljena emajlna ura (a), ufeprav so številke nadomeščene s črtami, je vendar preglednost popolna. Za sobo mlade deklice je primerna dražestna ura profesorja Tessenowa (f); njena lepota je skrita v njeni preprostosti in oblikovni skrbnosti. Tudi veselju nad plemenitimi lesovi se nam pri izberi ure ni treba odreči. Pisalni mizi iz makasarjevine se prilega ura iz enakega tvoriva s palisandrovimi in orehovimi vložkami (b). Nihalna ura (e), ki s čarobno blagozvočnostjo oznanja čas, je prava ura za družinsko sobo. Njen plemeniti okrov je sodoben in antičen obenem. Nad jedilnikom visi kvadratna ura (c) iz zebranovine s številnikom iz maka-sarjevega lesa. Za pisarno si izberemo sinhronsko uro, ki je priklopljena električnemu omrežju in nam je ni treba navijati. Tudi za kuhinjo je najboljša električna ura (b), ki jo dobimo v mnogih okusnih vzorcih, Kuhinjska ura današnjih dni ima
torej presenetljivo lastnost, đa v resnici »gre«, ne pa da bi bila, kakor prejšnje čase, samo ličen stenski krožnik, okrašen s pisanimi figuricami.
Harmoničen stenski okras
Kako obesimo slike razne velikosti
Najbrže imate mnogo slik, ki se ne morete ločiti od njih. Radi bi jih obesili v svojem stanovanju, a to je težka naloga. Saj vemo, kako rada dobi soba nemirno lice, če so stene pokrite s prevelikim obi-
ljem slik. A počakajte, morda najdemo izhod.
Svoje tiske in risbe, izjedenke in fotografije, ki so vse različno velike, nalepite na kartonaste liste enake velikosti. Dobro je, da ne prilepite slike na sredo kartona, ampak jo premaknete nekoliko navzgor, tako da ostane zgoraj kaki dve petini, spodaj pa kake tri petine roba. Na desni in na levi morajo biti kartonasti robovi seveda enako veliki.
Zdaj morajo slike dobiti okvirje, nemara iz okrogle, paličaste, dva ali tri centimetre široke latve, ki naj bo črne, rjave ali Zlate barve. Tudi svetli nikljasti okvirji enake velikosti so zelo učinkoviti. Okvirje obesiti drugega tesno k drugemu, tako da nastane strnjena vrsta. Listi, ki so bili prej popolnoma neenaki, bodo zbujali v takih okvirjih in tako obešeni miren, harmoničen vtis.
Zelo lepo je na primer, če na ta način shranite risbe svojih otrok. S štirimi petimi leti se navadno malčki prvikrat lotijo risanja. Ti prvi, preprosti otrokovi iz-ražaji so časih pomembnejši, nego bi človek mislil. Vzemite šest ali sedem najbolj značilnih risb, morda iz vsakega leta po eno, pa boste videli, kako zanimivo se v njih zrcali otrokov razvoj. Morda bo otrok kasneje res kdaj kaj dosegel v umetnosti; kako škoda bi bilo v tem primeru, če bi se njegove prve risbe izgubile!
AKO &E ИЕ - VE $
Nov indoevropski jezik
Profesorji E. Sieg, W. Siegling in W. Schulze so po večletnem delu dovršili slovnico novega indoevropskega jezika, s katerim se je naše znanje indoevmpščme ali arijščine (Nemci najčešče pišejo: indoger-manščina, ne tako Angleži, Skandinavci, Francozi in dr.) znatno povečalo. Gre za toharščino, jezik indoskitskih Toharcev, ki so jo našli pri veliki Griinwedelovi in Le Cogovi odpravi med izkopavanjem okoli Turfana, vojaške utrdbe v vzhodnem Tur-kestanu. Odkrili so prastare pergamentne zvitke, po katerih so stala neznana znamenja zagonetne govorice. Po raziskavah so dognali, da besedilo sega nekako v 6. stoletje po Kr. Razbor in prevod teh pomembnih pomnikov stare indoevropske omike sta pokazala, da imamo opravka z za-padnim in osrednjim indoevropskim jezikom, torej najbLižnjim sorodnikom germanskih, romanskih, slovanskih, grščine itd. Na ta način se je zaklad naše jezikovne skupine v kratkem času obogatil za dva tehtna člana, saj spada po vsej verjetnosti semkaj tudi hetitščina, ki jo je češki učenjak Hroizny raztolmačil s podobopisnega pomnika, znanstvenikom v veliko radost. Toharščino so razrešili prej navedeni nemški učenjaki ter objavili izsledke v posebni knjiigi. Jezikovne drobtine, ohranjene po srečnem naključju, pripadajo prastaremu plemenu, ki j1 davno poginilo, toda po najdbah moralo že zgodaj imeti visoko pro-sveto.
Evropsko trdnjavstvo
švedski etnolog profesor Erland Norden-skjold z univerze v Gotebourgu je nedavno postavil mnenje, da so evropske utrdbe iz 16 stoletja posnete po južnoameriških zgradbah inkovske kultu.re. Po navadi so bila intoovska gradišča na višinah, že po naravi od treh strani nedostopna. Na četrti strani je bilo več kamenitih nasipov v kljukoviti črti, da so mogli napadača od dveh strani obstreljevati. Najznamenitejše trdnjave pri Inkih so bile Paramonga, In-callacta in Sacsahuaman. V svoji zgodovini arhitekture poudarja Ferguson, da je bila križkražasta črta trdnjavskega okopa, ki omogoča prijeti sovražnika z boka, neznana Grkom, Rimcem in srednjevečanom. To je samostojna iznajdba Inkov. Prve zv-ezdaste gradove in križkražaste nasipe v Evropi so po 1. 1550. stavili Zanchi in drugi italijanski utrdbeni inženjerji. Po Nor-denskjoldovem naziranju so nove svoje zamisli posneli po knjigah o španskih vojnih pohodih v Peruju, kjer so bili inkovski ostrogi potanko popisani. Inkovski stavbenik Apu Huallpa Rimachi, ki je zasnoval taborišče Sacsahuaman, se mora šteti med naj večje vojaške graditelje na svetu.
— 279 -
l^oriicof'lirci
žrtev svetovne gospodarske krize
Novi madžarski ministrski predsednik Karolyi
Madžarske sanje: Nevarna igra slepcev
Mac Donald ostane angleški ministrski predsednik
— 280 —
M уж t c a, pegm t se t
Tedenski jedilni list
Ponedeljek, obed: riževa juha s sladkim zeljem, govedina s praženim krompirjem in paradižnikovo omako, palačinke z marmelado. Večerja: rezanci z gnjatjo, solata.
Torek, obed: zelenjavna juha, pečena račka ali jarčiea, mešana solata, rulov puding z vanilijino kremo. Večerja: ri-žoto s perutninskim drobovjem.
Sreda, obed: krompirjeva juha z opečenimi žemljami, špinačni štrukelj z maslom in drobtinami, mešan kompot. Večerja: krompirjevi krapki s kuma-rično omako.
četrtek, obed: telečja obara z ajdovimi žganci, jabolčni zavitek. Večer-j a: vampi s parmezanom, kompot..
Petek, obed: Juha iz smetane, špi-nača ali jurčki z zakrnjenimi jajci, peh-tranovi štruklji. Večerja: kakao s peh-tranovimi štruklji (od opoldne).
Sobota, obed: na goveji juhi rezanci, ocvrta kuhana govedina, pražen krompir, zelena solata, jabolčni kompot. Večerja: faširani goveji zrezki v omaki z vrvicami.
Nedelja, obed: na juhi jetrni riž, obistna pečenka garnirana z obistnimi le-zinami in zeleno solato, trejet. Večerja: omelete z gnjatjo, zelena solata.
RECEPTI K JEDILNEMU LISTU, (količina računana za 4—5 oseb)
Rumov puding. V skledi vmešam, da naraste, eno jajce in pet rumenjakov s 15 dkg sladkorja. K temu dodam 5 dkg olupljenih zmletih mandljev, 10 dkg z rumom prepojenih drobtin od rženega kruha, odišavljenih s cimetom, klinčki in limonino lupinico. Nazadnje primešam še sneg od petih beljakov. Zmes vložim v dobro pomazan in s sladkorno sipo potresen pudingov model in skuham v sopari. Serviram ga z vanilijino kremo.
Smetanina juha. V lonec dam poldrugi liter vode, osolim jo in pustim, da zavre, nato pa primešam četrt litra kisle smetane, med katero vžvrkljam poldrugo žlico moke in žlico kisa. — Ko nekoliko povre, jo dam z žemljevimi rezinami pre-cvrtimi na presnem maslu na mizo ali pa zakuham vanjo sirove cmočke (glej žis. št. 1, knjiga 10).
Zakrknjena jajca. Od belega, dan starega kruha izrežem z malim krapovim obodcem za dva prsta široke, okrogle rezine in sicer po enega na osebo. Sredico
izdolbem v sredi in potem rezine na spodnji strani ocvrem. Potem vzamem primerno ponev, jo pomažem po dnu s presnim maslom, postavim ocvrte rezine drugo poleg druge vanjo in vbijem v izdolbinico eno drobno jajce. Jajce nekoliko osolim in položim na vsako za grahovo zrno presnega masla, postavim v pečico, in ko jajce zakrkne, takoj serviram.
Krustoni z obistmi. Ko je obistna pečenka gotova, izločim ledvice in jih zmeljem, dam v skledo in premešam eno jajce, dobro zrezanega petršilja, popra in omake od pečenke. Dobro premešam in s tem namažem na debeio tanke, ocvrte kruhove rezine in jih postavim na toplo. Nato zrežem pečenko na lepe kose in jo zložim na gorak krožnik, oblijem z omako in gar-niram z pripravljenimi rezinami.
Omelete z gnjatjo. V lončku stepeni šest jajc z eno žlico raztopljenega presnega masla, malo soli in deset deka-gramov sesekljane gnjati. Iz tega spečem v omeletni ponvi na masti debelejše omelete. Med pečenjem ponev stresam, da se spodaj lepo rumeno zapeče, zgoraj pa ostane še mehko. Nato omeleto zapognem od dveh strani od roba proti sredi in položim na gorak krožnik z zapečeno stranjo obrnjeno navzgor in takoj serviram.
Trejet. V kristalno sledo položim rezine prepečenca ali rezine temnorumeno opečenih žemljic in jih oblijem z dobro osladkorjenim rdečim vinom, da se prepo-je. Pred serviranjem potresem še nekoliko cimeta in dolijem še malo vina. Vino s sladkorjem se lahko prej prevre s sladkorjem in dišavami in se oglajenega precedi na kruh.
Odcedek od češpelj. Odcedek, ki ga med kuhanjem češpelj odlivam v porcelanasto posodo, precedim skozi prtič, nato jo stehtam in vzamem prav toliko sladkorja, kolikor tehta tekočina. Dobro premešam .postavim na ognej, da zavre in vre kakih osem do deset minut. Medtem posnemam pene. ki se nabirajo povrhu, še vročega napolnim v steklenice za dva prsta manj kakor polno. Steklenice pokrijem z redko tkanino in jih postavim v klet, da ne pride mrčes notri. Drugi dan prevrem nove primerno velike zamaške, jih osušim, nato pa pomočim v žganje in zamašim steklenice. Vrat zamašenih steklenic pomočim v žganje, nato pa v raztopljen vosek in jih hranim v hladno in suho klet. Ta odcedek porabim za pijačo, kakor malino-vec ,za polivanje kuhov in drugih sladic.
U—a
Urejuje Ivan Podržaj. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnika r. — Za »Narodno tiskarno« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. —
Vsi v Ljubljani.
jateljstva. Samo to prijateljstvo mora biti v mejah in diskretno. Ce ima pa žena otroke in dom. tedaj ne s e biti o kakem prijateljstvu nobenega govora. Logika in zdrava človeška pamet bi se temu uprla.
Skrb za doni in za otroke porabi vso energijo žene in jo zaposli ves dan. Ce ima pa žena vkljub temu časa za prijateljstvo s kakim drugim moškim, tedaj je to znak, da je nehala skrbeti za dom in za družino.
N.iravno in zelo možno je, da m oz ne ustreza v vsem svoji ženi, toda če ga žena le količkaj ljubi in če se zanima za družinsko življenje in za dom, tedaj se ne bo ozirala po »prijatelju«, ki bi moral imeti tiste lastnosti, katerih manjka njenemu možu.
Končno ne smemo pozabiti »druge žene«: novo dikle prevzame n. pr. ženi njenega moža*1 ali drugemu mlademu dekletu njenega bodočega moža. To nikakor ni pošteno. vendar se često dogaja.
V celoti je vse bolj vprašanje dobrega okusa kakor pa kak etski problem, in kul-tivirana, inteligentna žena, ki je vajena sama misliti, ne bo tako hitro napravila
napake Samo žene, ki se ne znajo ogniti zi?nk, katere jim nastavlja življenje, se bodo morale prej ali slej težko pokoriti.
Marjerie Bowen.
Shaw in žensko društvo
Novo žensko društvo je poslalo velikemu dramatiku pismo s prošnjo, naj mu pokloni izvod svojega »Womans Guido to Socialism« (Kažipot k socializmu za žen-stvo). V odgovor je pesnik pripisal pod list: »Za vraga, ne! žensko društvo, ki ne more zbrati 15 sh. za knjigo, nima pravice do obstanka«. 14 dni pozneje prispe druga poslanica s srčno zahvalo za svoje-ročno pisanje, katero je neki knjigotržec prav rad zamenjal za željeno knjigo. In Shaw je zopet pridal pod pismo: »Kako so ženske nespametne! Stvar je bila vredna vsaj 50 lir! G. B. Shaw.«

Svetovna gospodarska kriza v sliki
Kanada
Evropa
Posledice presežka ^	strovin
Južna Amerika"
Ves svet trpi na velikanski nadprodukciji sirovin, ki podobne še ne beleži kronika svetovnega gospodarstva. Producenti so v današnjem gospodarskem sistemu večkrat prisiljeni, da sami uničijo presežek pridelka, če hočejo preprečiti, da prodajne cene ne padejo pod lastne cene. V Južni Ameriki kurijo s koruzo lokomotive, v južnih državah Severne Amerike uničujejo plantaže bombaža, v Kanadi sežigajo pšenico, na Kubi uničujejo sladkorne nasade (zaradi česar je nedavno izbruhnila revolucija), y Afriki vlada velika brezposelnost, ker ni odjemalcev za sirovi kavčuk, y Evropi pa se gromadijo cele gore neporabljenega premoga.
itIKA!
Ona: »Zakaj si vselej ob oknu, kadar pojem?«
On: »Nočem, da bi ljudje mislili, da te tepem!«
Mlada žena: »To je pa zares nesramno, kako je prisil tvoj krojač gumbe! Že tretjič moram pritrditi taisti gumb!«

»Letos je pa zares čudno vreme! Zdaj je vroče in zdaj dež. človek ne ve, kaj bi prav za prav zastavil!«
»O gospej Mini sem slišala strašne reči!« »To sem si mislila že sama, ko sem vas videla, tako zadovoljno!«
Med poukom: »In kako je treba ustaviti, če ni-blizu nobene cestne svetilke?«