•278. številka.
Ljubljana, vtorek 3. decembra.
XI. le(o, 1878.
Iniiui« vaak dan   . \.   Mtit ■   ■•«.. j«       yosr. ,  . .    t* . .. u-u^ertku dasoic in coio toto 1<I fftd., ta puhu; t gJL,
S« 6ei.it, leta 4 ujd, — vi* I        .:i«pjs na aon n o.*Io loto 18 j-la., v,a *e».vs leta 8 gld. 30 kr., ta en meee? 1 jrld. 10 kv    Za pošiljanj« r a
dom a« računa U k«-,      a—s .  .- MM tov«- — it. a :, a j e deiolo toliko 7ee, kolikor pottnina fenaia. —Za gospode učitelje na ljubkih »otah in za
dijake velja anič** * cena in sicer   Ba Ljubljar<^ ^ f,/t. fots 2 gtd. 60 kr,, p . ,»oSti" prejokan «a četrt leta 3 «ld. — Za osnanila s«; plaću;e od ivtfai* -pm« potit-vrBte 6 kr., če se . krat tiska, h ,sr., &<• ru< dvakrat in 4 kr. če ae tri- ali večkrat tiska.
Dopisi naj a«> izvole frankirau.     Rokopisi se ne vračajo. — D od ni S t v o jo •-• Ljabliani v Franc Koimiinovej bili 6'. 3 „gledattiki srolba". Opravuiitvu, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. ad ni"iairmtivn • **M  io v .Narodni Hakami*   - KoluiHnovoi biSi.
Fcm. Filipović in neri škutarska večina ljubljanskega mestnega zbora.
Naši nemfikutarji bo se zopet jedenkrat v Boboto pokazali, kakšni bo — oni, ki nijso nikoli nehali nas narodnjake denuncirati, da smo državi sovražni, nelojalni itd., oni, ki žive in bo kaj Bamo iz milosti in podpure avstrijske vlade, in padejo v svoj nič precej, kakor biž jih bode vlada jenjala podpirati.
V sobotuej večernej seji mestnega občinskega zbora ljubljanskega je stavil namreč narodni odbornik g. Regali nasvet, naj ljub* ljansko mesto izvoli glavnega povelju ,ka naše vojske v Bosni, fcm. Filipov ića za častnega meščana. Podpiral je svoj predlog z razlaganjem, da si bode naše vedno lojalno mesto moglo le v čast šteti, ako ima mej svojimi odličnjaki tudi moža, ki je tudi sinove naše dežele v zmagovite boje vodil, ki ga je cesar sam z veliko pohvalo odlikoval, in kateremu so tudi naši sosedje in bratje Hrvatje v Zagrebu poklonili največjo čast, katero more kako mesto komu izkazati, namreč častno me fičanstvo. Zatorej stavi g. Ilegali u uju i predlog, naj se fcm. Filipović imenuje za častnega n.eščana Ijubljauskega.
G. Potočnik podpira nujnost tega nasvetu, ki je od te straui uže zadnjič nameravan bil. Nujen je predlog tembolj, ker bode te dni fcm. Filipović iz Bosne preko Trsta v Prago vračajoč se, skozi Ljubljano Šel, in bi se spodobilo, da mu pri tej priliki ljubljansko mesto sklep občinskega zbora na sna ni. —
O. De ž man govori proti nujnosti tega predloga. On po svoje zbadljivo napada narodno stranko, zakaj n ,j prej tega nasveta na-
znanila večini, kar vsaka stranka drugej na sproti storiti mora, če je lojalna in se dostojno vede; on pravi, da ulje narodne stranke slepe miši love (verstecken^pielen); on je zoper nujnost predloga uže zarad tega, ker bi se naredil precedens in bi se potlej predlagal kdor koli za častnega meščana.
Odbornik Potočnik odbija prazno Dež-mauove ugovore. V zadnjej seji se predlog nij stavil, ker nij bil nujen, a denej je, in vsak ie mogel misliti,  da kdor je lojalen, bode brez ugovora glasoval zanj. (Hrup mej nem-škutarji,  dr. Pfufferer kliče:   „Filipović und illoyal?u Župan kara Potočnika, češ, da tu se ne sme nobenemu posameznemu, in nobe nej  stranki nelojalnost očitati.) G. Potočnik dalje pobija Dežmanov ugovor, da bi bila morala narodna stranka prej nemškutarskej po vedati, da bode ta nasvet stavila. Ko smo zad-niega častnega meščana volili,  g. Malitscha, na svetovan je bil od večine, a tudi tako, da i? mej naše manjine nij nobeden nič prej ve del. Prectdeus, o katerem tedaj g. Dežman govori, je uže storjen in sicer od veČine, a kar je g. Dežmau o tem grajalnega rekel proti narodnej stranki, pada na njega in njegove somišljenike nazaj. Lojaliteta zahteva, da se brez ugovarjanja za predlog glasuje. (Župan vpraša g. Potočnika, da li oporeče svojo oči tanje nelojalnosti večini, in ko  g. P. molči, zavrne ga župan kot predsednik „na red !")
Odbornik Jurčič se čudi, kako je to, da je Dežman zoper nujnost ravno tega imenovanja. Jaz se domislim, pravi, daje bilo v zadnjih letih več jelnacih nujnih predlogov v tej dvorani, a g. Dežman so njih nujnosti nij upiral, kakor se denes. Tako na priliko je vaša stranka  na nujen predlog imenovala
Karanfil] s pesnikovega groba.
Spisal A Šunoa, provol Jano: Naglic. (Daljo.)
Najin ponos bil je samo enkrat živo razžaljen, in sicer v štajerskem mestu Brežicjh. Ponosne glave stopila sva v brežko krčmo, ter jo mimo kmetske sobe zavila v drugo, gospodsko, ali na pragu vstopi se pred naju poštena Slovenka natakarica, ter rezko za kriči: „TiBta soba je za gospode". Nij torej čudež, da nama je od jeze kri oblila mlada lica, ker sva se kot pesnika smatrala nekaj višega, nego li so navadni umrli ljudje, a evo naju je Mica držala za rtprofanom vul-gus". Pozneje sva zvedela, da so naju smatrali nekateri za Garibaldinca, drugi za potujoča pomagača, in tako Bva se prevarila o silnem delovanju najine romantične obleke. Stisnivši zobe in sunivši Mico jako nežno mej rebra,
odgovorim jej čisto lukonično: „Tudi mi dva sva gospoda," in tako sva prišla v svetišče brežke aristokracije. Za jedno mizo sedelo je pet indiViduov pijoč graško pivo. Najimenit nejša osoba mej njimi bd je trebu^at debeluh. Na velikem nosu sedela so očala, brado zakrival mu je veliki ovratnik, a na glavi čepela mu je avstrijska uradniška kapa. „Gospod okrajni predstojnik" imenovalo ga je malo društvo. Torej nemški birokrat. Nemili pozdrav na pragu prebudil je v nama struno opozicije, zatornj sva odločila, samo hrvatski govoriti. Precej pomeri naju „Bezirksvorstand" b bvo jim glupim očesom, ter dvigne svoj nos, kakor da bi bila najina pričujočnost okužila zrak. Konverzacija birokratov potihne za malo časa, no, ko sva se brez obzira vsedla, položivši telečnjake na stran, ko sva začela piti najbolje vino ter jesti pečena piščeta, stisnili so birokrati glave, a ko sva v svoj hrvatski govor vmešala fraze, kakor „konstitucija", „Ganbaldi", „Nupoleon", zarudi „Bezirksvor-
nemškega politikarja in nemškega pesnika grofa Antona Aueraperga za ljubljanskega Častnega meščana, a g. Dežman nij ugovarjal  Dalje je bil v tej dvorani od vas imenovan za častnega meščana ljubljanskega mesta oui nemški mož, ki je našo avstrijsko monarhijo v našo in vašo Škodo in v zdanjo obfno obžalovanje ra^klal v dve polovici, grof Beust, a tudi nij  bilo slišati in čitati,   da bi bil g.  Dežman  proti  nujnosti  u>cega predloga vzdignil se. Dalje ste vi, gospoda veČine tega zbora,   dovolili  iz  naše  mestne  kase večjo svoto za nemški švindel nnordpolexpedition" na nujen predlog,  tudi brez ugovora g. Dež« manovega.   Meni se prav zdi,  da bi g. Dežman tudi denes ne ugovarjal, ko bi se za častnega meščana predlagal kak nemški pri* vrženik „German iae irridente"; le ker se od naše strani predlaga dober Avstrijec, a poleg tega tudi  sin sosednjega, bratovskega slavjanskega  naroda  hrvatskega, Hrvat Filipović, zato govori g. Dežman proti; to jo poslednji in doslednji njegov pravi motiv, njegova nemška m sel,
oiboink Dežman vstane silni jezen, in pravi, da mora z vso odločnostjo zoper tako „p er fidijo" protestovati, kajti „per-fidija" je njemu očitati, da je prav za prav le zoper Slovana Hrvata Filipovima. (Jurčifi kliče vmes: Le re<nica! Perfiden zna biti le renegat!) Dežman potem govori strastno dalje, pravi, da je le narodna stranka nelojalna itd. Ker g. predsednik, ki je lil prej na neke občno mišljene besede narodnega odbornika Potočnika ,na red" zavrnil, Dež-mana zdaj brez vsega ukora pusti zabavljati in psovati, vzdignejo se zoper to vsi narodni odborniki in viharno zahtevajo, da se proti
stand" kakor puran, začne težko d h-iti kakor parostroj, ter srdito izide iz sobe, a za njim cela četa. Tako sva izprašila brežko aristokracijo; moj Albert izpije v slavo ta zmage čašo ljutomerskega vina, a jaz sem sa od srca veselil, ker se je v tej Leti vtopil zadnji spomin izgubljenega ideala.
Daljuega pota vam ne bodem opisoval. Nenavadno utrujena dospela sva y hito Albertovih rojakov — v Kranj. Bilo mi je, ko da sem se preselil v drugi svet — v raj. Pred menoj vsa krasota kranjskega pogorja, vsi oni strmi vrhovi, osuti s teinuo jalovino, vsi hladni klunjei, peneči potoki, drobne cerkvice na vrh hribov — a k temu na griču to staro, — starodavno mesto. Že se vidijo pod mahom ostanki starega gradskega zida, tamo dviga se pod oblake na petini sivi raz-pokani stolp, kjer so nekdaj mučili coprnice, tu stara ruševina davnih kranjskih vojvodov, turno starinska gotska cerkev, polna kamenitih vitezov in zmajev. A kadar v večer zla-
Dežmanu vršu določila opravilnega reda. Nem-žkutarji so proti, nastane hrup, župan skori od svoje mize proti sredi dvorane in reče: Seja je s ki en en a.
Narodni ud;e mestnega zbora potem zapuste dvorano, le nemškutarji ostanejo še ♦dolgo v njej v privatnem konventiklu pogovarjajo se o zlem Škandalu, ki gaje »tari prepiraš, renegat Dežman, sebi in svojej stranki na sramoto p r o v o c i ral.
Politični razgled.
Potrta it J« tl«»ž«»le.
V Ljubljani 2. decembra.
V budgotnem odseku avstrijske delegacije je grof .i*.«■#/ 30. nov. zopet svojo vnanjo politiko razkladat, pa prav za prav z mnozimt besedami — nič novega povedal, će ga prav plačani oficijozni listi hvalijo, in če prav je dve uri dolgo govoril. On si je stavil tri vprašanja: ali je vlada delala na to, da zasede Bosno in Hercegovino; drugič: ali je bilo mogoče ogniti se žrtvam na krvi iu blagu, in tretjič : ali je bilo okupacijo mogoče prej, in v boljših razmerah dovršiti? Nji vsa tri vprašanja je Andrassy odgovoril z „ne!" Raz kladal je dalje, da bi bila monarhija prej ali slej Dalmacijo izgubda, ko ne bi bila zdaj Bosne anektirala.
Čudno se torej bere ko nam novejši telegram 1. decembra poroča, da je Andras*y potlej rekel v odgovoru na interpelacijo, da bode okupacije konec, kadar bode Turčija povrnila žrtve, in kadar bode dala poroštev, da se urejene razmere ne bodo zopet poslab le. — Kaj se to pravi?
Odsek avstrijske delegacije je sprejel po tem budget ministerstva vnanjih stvarij.
Iz Spfjettt v Dalmaciji brzojavljajo, da je polk Weber tam bil jako sijajno od mestnega zastopstva sprejet in pogosten. Slavje bode tri dni trajalo. — Pač menda je v tem tudi nekaj protidemonstracije Tržačanom.
sšfgatiistiinci so Angleže prvikrat Uže pretepli! Bog pomozi dalje. Iz Londona se v ,.N Fr. Pr." 30. novembra telegrafuje: Poročila iz Indije se glase nekaj vzne-mir je valno, ker so vojaki generala Brovnea začasno od svoje podloge (busis) odrezani in so se morali vozovi, ki živež za vojsko dovažajo, zarad sovražnosti posameznih rodov V Kyber-sotvski vrniti v Džumrud.
Iz Lahore poroča telegram: „Civil anl Military Gazette" poroča: Oddelek majorja PearBona je bil včeraj na visočini nasproti Kyberskej soteski od Afridov napaden, dva moža (angl.) oddelka sta bila usmrtena, jeden
ranjen, izpod majorja je bil konj ustreljen. Soteska je od včeraj zaprta in so se zato vozovi povrnili. Ena kompanija in en polk vojakov je tja poslanih. Slišati je bilo streljanje, vspeb nij še znan.
Iz M*eterh*twfjn se javlia, da je car 29. novembra iz Livadije v Moskvo prišel, kjer se dva dni mudi.
IZ u t le** „Peterburgskija Vedomosti" govore o financah Rusije, in svetujejo, naj 8e prodajo državna posestva Rusije, ki bnie so vredna nad štiri milijarde rubljev. S tem bi se ruske državne finance popolnem zholjšale.
Strahovanje in reakcija na JVentjf ■*. cm je od dne do dne večia. Zdaj se uže iz Berlina telegrafira:  državna poslanca H as selmann  in Fritzsche, ki spadati k so cijalističnej stranki,  bila sta na podlogi soci jalistovske   postave i z p o d e n a.   Torej niti poslanstvo ne varuje več na Nemškem. Pa naj se še kakšen Nemec s Rvobodoljubjem in pravim liberalstvom baha!   Bolj zarobljenega ali zaaužnjenenega naroda zdaj v Evropi valjda nij kot so Nemci na Nemškem.
V Hamburgu so baje naš'i 30 novembra Orsinijevih bomb. Nek urar Thierstein je znašel uro, ki naredi, da dinamit eksplodira. Torej nova peklenska mašina!
Dopisi.
Iz RoroynUc 27. nov. [Izv. dop.] Prav lep večer smo doživeli 24. nov., ko amo
govorniške spretnosti, govoreč o pomembi in napredku jugoslovanstva. — Ko smo se pa tako najbolj dobro imeli, pa uijsmo pozabili prijeti za čaše in je izprazniti našega društva ustanovitelju p. Zabredu v spomin, kateremu so moramo zahvaliti za toliko prijetnih ur, ki smo jih už«li uže pri društvenih veselicah. S tem pa nečem reči, da bi toliko socijalnega življenja v tako malem kraji mogoče bilo, ako bi ne dobivali od strani domačega učitelj stva najboljšo podporo.
K 1»liii .i Via 28 nov. [Izviren dopis.] Močno nas je osupnilo, ko smo izvedeli, da nam je policije prepovedala komers, katerega je hotela napraviti „Slovenija" dr. BIeiweisu na Čast. (Tu smo izpustili nekaj stavkov iz obzira na drž. pravdnika. Ur.)
Vzajemnost mej tukajšnjimi jugoslovanskimi V8eučiliščniki bi se kaj lehko popolnem pričela, kar se kaže o marsikatere] priliki. Sloven-ka mladina, srbska in hrvatska je v resnici navdušena za svoj narod. Kaj radi občujejo z nami, in se nam približujejo drugi južni Slovanje* Treba je le energičnega človeka, ki bi bodočo korist zjed njena jugoslovansko mladeži popolnem spoznal in premislil, in gotovo bi se spešila vzajemnost.
Složnost pa, ki bi se ustvarila, ter cvela uže mej odraslo slovansko mladino, bi prinesla
obhajali Bedemdesetlenico očaka Janeza B'ei weisa z veselico, kojo je priredilo v ta namen j v prihodnje gotovo lep sad. Uže pred leti jo bralno društvo" pri g J. Koširji. Veselica v | bil v Ljubljani, kakor znano, shod Jugoslovan*
malem kraji dela epoho, kajti mesece dolgo ali celo leto razgovarjajo ali vsaj spominjajo bo na njo i zatorej naj mi blagovoljni Čitatalj oprosti, ako o stvuri zanj  tako malo intere santnej  izgubim par besedic,  kajti  ako ne veče občinstvo, hvaležni mi hočejo biti obilni domači čitatelji »Slovenskega Naroda". — Ker je odbor veselico priredil samo domačim gostom, zatorej mu nij bilo na mari, vabiti zu najne goste, a počastila sta nas vendar dva: jeden iz pod Nanosa, drugi od Litije.  S priznanjem in živio klici bil je sprejet govor gosp. podpredsednika, razlagajoč nam namen denašnje veselice,  oslaviti ime Bleiweisovo. Pesni in napitnice, ki so se vrstile na to razvnele so duhove obilno zbranega občinstva in pri vsacem spominjevanji imena Bleivveisovega čulo se je gromovito odobravanje. Kar nas je pa posebno veselilo ta večer, bil je naš novi govornik improviso, gost izpod  Nanosa, kajti z lepo besedo kakoršne nimamo prilika često-krat čuti, vzbudil nam je občudovanje njegove
akih zastopnikov, kdor se je mnogo govorilo in sklepalo o prepotrebnei vzajemnosti; letos zopet so je o priliki Bleivveisove svečanosti ista stvar ponavljala, a vendar se skoraj ne doseže zaželeno. Ko bi se našel človek, ki bi sklopil navdušenje slovenskih vseučiliščnikov, srbskih in  hrvatskih za bvoj narod v jedno navdušenje — za Slovanstvo — človek, ki bi te domorodne čute znal zjediniti v čut, ki bi mladini teh narodov vedno govoril, da so sinovi jednega naroda, tak človek, pravim, bi koristil mnogo, premnogo Jugoslovanstvu. Odrasli mladini bi se vcepilo potem v srce prepričanje, da so vsi bratje mej soboj, in da je skrajni čas složnemu, skupnemu delovanju Jugoslovanov. Ko bi pričeli tako prepričani mladeniči kasneje v svojej domovini kot možje delovati, bi se ne godilo to delovanje separatistično, ampak moči bi se sjedinile, in skupno delovale v prid in korist Slovanstva. Upamo pa tudi, da se bode uresničila s časoma taka vzajemnost.
tijo zadnji solnčui žarki gorske vrhove, kadar na daleko Čuješ, kako milo S3 glase srebro-glasni zvonovi! Nikdar ne bodem pozabil nekega prizora — večernic. Uže se je mračilo; pod mrkimi svodovi gotske cerkve trepetale so sveče, orgije bučale so čudno kakor grom, a širom po cerkvi klečale so kmetice. Izpod bele peče rndečilo bo jim je polno plemenito lice, pri žaru sveč sijale so se jim črne velike oči, a iz grla donela jim je starinska pesen    Takega sklada,  tako nježnega, pri prostega ali vzvišenega soglasja nijsem še čul nikedar v  svojem življenji,  stisnen  v kotu gledal sem ta narod, poslušal petje in duša se mi je globoko pretresla.   Ko sem potem začel čitati Scbillerja, dozdeval se mi je čisto drugi. Razmišljal sem ter razmišljal in nehote vrinilo se mi je vprašanje: Jeli Schiller za to gorenjsko podnebje? Nijsem bi vedel prav odgovoriti na to vprašanje, ali skoro sem našel odgovor.
Hiša Albertovih rojakov imenovala se je
„Stara pošta" — a v resnici je bila gostil-nica. Gospodar naju je Ijubeznjivo sprejel, gospodarica, žena njegova, njegovala naju je, kakor svojo detco. Nečemu sem bo jako začudil. V Albertovej rodbini v Zagrebu čula se je samo nemška beseda, a pri strijcu nje govem pri „starej pošti" niti besedice nem-1 ške — vse slovenski — morala sva tako tudi jaz in moj Albert.
Strijc je bil človek srednjih let, jak ali neka bolezen mu je ubijala življenje. No, nikdar nij pokazal svoje muke, vedno je bil šaljiv, vedno vesel. Žena njegova govorila je po dnevi z nama in gospodo jako malo, delala je junaško po gospodarstvu, da je bila milina gledati, kako z zasukanimi rokavi vlada po dvoru. Ti ljudje, precej bogati, nijso imeli dece, zatoiej so Vzeli v hišo neko dekle, daljno ženino rojakinjo, na pol kmetico, nekje od koroške meje. Ne vem, kako bi vam jo opisal. Ste - li videli roso na listu, ptico na zelenem grmu, rude če jabolko na tankej ve-
jici — takova je bila Neža.   Kakor sem uže omenil, nij bila mestno dete, ali kako drobno je korakala, kako nježno se ponašala, z ročicama mahala, ter drobna usta na smeh držala; bila je tako nježna, tako fina, tako dobrodušna, da si nehote moral pomisliti: Nije li ta dekle ubežala iz kakega salona, nije li se morebiti za šalo preoblekla  v kmetsko oblačilo, kakor „Marta".   A zopet niti sence ko-keterije — prava, zdrava, čista, nedotaknena narav, cvet,  kakor ga je Bog sredi polja zasadil.   Bila je črnih las,  malena, drobna, polna ali hitra kot veverica,  bodeča ko trn, a kadar se je srčno nasmijala,  kakor da bi z gore vsi srebrni zvončiči odmevali. Večkrat sem motril to milo lice.   Bilo je dolgovato, slovensko, rudeče in belo, rožica na snegu. Obrvice črne, tanke, ravne, usta palec široka, a črne oči, ob,  te oči — kakor pri ptici, milej pevki.   Neža je govorila hitro, kakor sploh Kranjice, nij razumela niti treh nemških besedij, a kadar se je govorilo pred njo v
Snuje se zđaj mej slovanskimi vseučilišč-niki novo društvo „Slavistov". Slavni naš Miklošič je uže obljubil svojo podporo. Slovanski mladi filologi se bodo v tem koristnem društvu v jezikoslovnih stvareh vadili in pripravljali za svoj bodoči poklic. Ako prične v re •.snici to društvo cvesti in dedovati, kar moramo jako želeti, smemo upati od njega mnogo s^du. Poznam več mladih slovanskih filologov, ki so za svojo reč zelo navdušeni, in svoj predmet pridno Študirajo. A znano je pač, da je baš -ta Btroka težavna, in prvenci v jezikoslovstvu imajo pri svojih študijah premnogo truda Ako se pa moči zjedinijo, bode nedvomno vsacemu lažjo in bolj temeljito mogoče ta predmet gojiti. —
Novo „Slovensko literarno društvo na T)u-<najiw, o katerem sem poročal zadnjič, je uže imelo v soboto 23. novembra prvo zborovanje, pri katerem so se tudi sestavila društvena pravila. §.
iS Itllftljo 27. nov. [Izv. dop.] Rusi so se začeli zadnja leta zelo r.animati za drugo Slavjane in „81 a v j a n o ve de ni j eu je pri njih tako rekoč posebna znanstvena stroka postala. Razen „Slavjanskega sbornikaM,ki ie bil letos „Slov. Narodu" uže naznanjen, izhaja tudi v Kijevu uže tretje leto „Slavljanskij Je Zegodnik (Slavljanski letnik), ki ga izdaja Ni kolaj Zaderackij. Mej drugimi zanimivimi članki je pjinesel tudi prevod poglavja o slavjan-skero mythologiji iz kniige našega rojaka profesorja G. Kreka: Eiuleit.ung in die sla-vische literaturgeschichte. Sbornik ni) drag. Prva dva zvezka se prodajata po OO kop. tretji pa do r ubij i.
Domače stvari.
— (Ljubljanski mctni zbor) ima drevi ob 5. zopet Rejo. Zopet pride na vrsto g. Regalijev predlog, naj se imenuje fem. Filipović za ljubljanskega častnega meščana. Naši nemškutarji so se zbali osode tržaških lahonov in bodo nehali ugovarjati, ter z nami vred glasovali — kaj stavimo?
— (Valvazorja) je izšel 46. zvezčič.
— (Svetovno znani tatovi.) Znano je iz poročila našega lista, kako »o uzmoviči Landler, Markus in Glanz trdili, da so one tatvine binkoštno nedeljo na tukajšnjej železnici nedolžni, in da so porotniki bili nasprotnega mnenja, ter so jih krive izpoznali, in so bili židje obsojeni. Pred tremi dnevi pa se je prijavil Glanz, kateri je dobil G let, najmanjšo kazen mej vsemi tremi, preiskoval-
nemu sodniku, deželne sodaije svetovalcu g. Pesjaku, in mu povedal, da so vsi zatoženi tatvine res krivi, on se ve da najmanj, a Klavni tat. da je Landler. Torej so porotniki pravo zadeli, če prav nij bilo pozitivno dokazano.
— (Požig alec.) Blaž Bogatai je bil pri končnpj obravnavi zadnio soboto od ljubljanskih porotnikov hudodelstva požiganja enoglasno kriv izpoznan, in od sodišča na pet let teške ječe obsojen poostrene vsik mesec z enim postom. — Apoloniio L^čnikar pa so oorotniki enoglasno oprostili sokrivde hudodelstva požiganja.
— (Iz Glini) v spodnjem Rožti na Koroškem se nam 29 novembra piše: Vsled npprenfthljivepra deževnnia in posebno močno pihaiočpga jopa je naša Drava tako narastla, da nže od 1851. leta nij bila tako velika, in obdravskim prebivalcem velik strah pnuzrokuj«. D* so velike škode neirou'bne, jo gobovo, ker je zemlja od vedne močave čisto rahla. Oh koliko zemljišč in tudi stanovanj bode uničenih, in uboge družine, kaj jim je začeti!
— (J ugoslovanska akademij azna-11 Osti in umetnosti") je imela, kakor Rmo uže omenili, 25 nov. letno Reio. V poročilu tamikovem čitamo i sledeče: „Namocu mukom mimoići svečanosti, koja se netom dne 19. nov. obavila u Ljubljani, a u kojoj je jedan član na*e akademije odlikovan; to jest pro «lava TOgodišnjice dra. Ivana Bleivveisa, „otcau naroda slovenskoga. Akademija vi soko cieneći zasluge ovosa odličnoga člana, medju kojimi nije najmanje, Što jo on budeći svoj narod čistim pučkim jez'kom njegovim, ujedno uviek pred očima imao duševnu i književnu zajednicu sa srodnim plemenom hrvatskim i srbskim, čestitala mu ne samo pismeno, nego i ustno po os >bt svoga izasla nil<a i predsjednika."
tem tujem jeziku, gledala je na zemljo, ter si z roko gladila svilen predpasnik. Ljudje pravijo, da ima človeško oko najčarobnijo moč, — jaz pravim, da jo ima tudi človeško grlo, vsaj njeno jo je imelo; kadar je ona zapela, topilo se mi je radosti srce. No, zakaj bi vas dolgočasil s temi stvarmi? Jaz sem Skakal po gorah in pečinah, a moj Albert ae je spomnil zopet, da je v Zagrebu izgubil ideal, pa skreše lepo število solznih nemškib elegij. Kadar je takovo lamentacijo izprešal iz tintarnice, poklical me je navadno v vrt. Jaz sem navadno legel na trebuh v zeleno travo, ter pušil iz kratke lulice, Albert, sedeč pred menoj, deklamoval je s tragičnim patosom nemško elegijo, mahajoč z rokama, dokler ga izza rožičnega grma ne iznenadi miloglasen smeh, a nad rožami prikaže se Nežina glava.
(Dalje prih.)
Izpred porotnega sodišča.
V Ljubljani 25. novembra. (ITutlodelatvo veleizdaje.) Predseduje deželne sodnije predsednik g. Gerčar, votanta sta deželne sodnije svetovalec g. Kočevar in deželne sodnije tajnik g. Božč. Zapisnikar je g. avskultant baron Lazarini. Državno pravdništvo zastopa g. baron Ntugebauer iz Gradca, zagovornik ie gospod dr. Moše. Obravnava se vrši tajno. Na obtož-nej klopi sede trije markerii, kateri so bili v Blužbi v kavarni „all Corso" v Trstu, namreč Peter Rezini 28 let star, oženjen iz Benetk; Peter Meneghini 24 let star iz Conegliano, in Vincenc Binder 42 let star, oženjen, iz Tre-viso doma. Vsi trije zatoženci so italijanski podložnlki, torej inostranci. Vsi trije so zatoženi, da so dne 3. junija, to je, tistega dne, ko se v Italiji praznjuje podeljenje ustave (statuto), v Trstu zjutraj okolo štirih na sprehajališčih „Aquidotto" lepili na drevesa in raztresali po potih plakate veleizdajskega zadržaja, kateri so podpisani od nekega tržaškega odbora „Italije nerešene (irridente) do Julijskih Alp". Pri tem poslu jih je opazoval neki Filip Sauli, tekel precej iskat policije in oskrb 1, da je zatožence takoj zaprla. Ljubljanska porotna sodnija je za ta slučaj od najvišjega državnega sodišča delegirana, ker se tržaškim laškim porotnikom ne upa. Zatoženci ravno tako taje, kot tačas, ko so bili zaprti pri policiji, in kakor so tajili v preiskavi ; oni ne priznajo, da bi bili krivi tega, česar jih zatožba dolži. Oui vse jednako, ka-
kor bi se bili pomenili, pripovedujejo, da so Sli, ko je proti 3 uri zjutraj v kavarni njih službi nehala, na wAquidotto" sprehajat se, d» jim pa nikakor nij nič mar za politiko v obče, in da se izključljivo zanimajo le za svoj kavarnarski posel in skrbe za svoje rodovioe. Prva priča, katera se zasliši, je Filip Sauli. On pove, da je bil v jutru 3. iunija t. 1. do •/i na 3 zjutraj v kavarni „al Tedesco", kjer je gledal, kako so drugi taroki rali. Jutro je bilo krasno, zato mu nij ugajalo iti spat, nego šel se je sprehajat, in sedel na „Aquedottou na klop. Crez nekoliko Ča3a gredo mimo njega trije zatoženci, in jeden njih pravi: Glej, kako krasne so naSe italijanske Alpelu On je slučajno gledal za njimi in videl, kako ie šel jeden po desnej, dva po levej strani drevoreda, in oba sta lepila neke liste na drevesa, tretji jih je pa raztresal, potem pa so jo zavili vsi trije proti rotundi. Sauli je šel bltro proti drevesom in odtrgal kakih pet plakatov. Ko jih je le povržno malo prečital, videl je takoj, da so, kakor on pravi, obrnenf proti Avstriji in njegova prva misel je bila, najti policaja, kateri bi te tri zaprl. Komaj 50 korakov dalje pa, ne da bi bil izpred oči pustil te tri zatožence, uže najde dva policaja Žaka in Beloga, takoj jima izroči proklame in jima pokata tri zatožence, ter reče, da ima jeden cilinder, druga dva nosita nizka klobuka, dva pa imata bele vostije, in reče, da so ti trije lepili podobne plakate, in da naj jih policaji zapro. Šel je Se b policajema tako daleč, da so bili zatoženci le kakih 30 korakov proč, tu jih še enkrat naznači, da so isti, ki so lepili proglase. Ko je videl, da jih je policija zgrabila, šel je takoj k c. kr. dvornemu svetniku g. Pichlerju in mu vso stvar naznanil.
Zatoženci vsi trije pravijo, da je vse, kar je ta priča povedala, naravnost zlagano in da tako govori, le zaradi tega, d» bi se maščeval, Ko jih pa prvosednik vpraša, ali poznajo pričo, pravijo, da ne poznajo. Na vprašanje, kake uzroke bi imel Sauli za maščevanje, tudi ne vedo ničesa odgovoriti.
(Konec tirih.)
Razne vesti.
* (Zaljubljen tat.) Oger3ki časopis „Ilonved" pripoveduje sledečo dogodbico : Grofica Kamila St., vdov«, stanuje sama so svojimi posli v gradu Kortvelv^su. Dne 22. prišla je od večerne zabave ob polunoči domov. P red no je pa legla spat, stopi še k toaletnej mizici, da spravi svoje dragocenosti. Slučajno se pri tem ozre na pred njo visečo Bliko Apolona, ki je prikrivala doblino v zidu, in zdi se jej, da ta bog danes oči premika, — kar Se prej nikdar nij storil. A grofica se za to ne briga, meneč, da jo je oko premotilo. Kmalu se jo pa preverila, da oči na sliki zdaj to zdaj ono opazujejo. Kaj jej je bilo storiti v tem čudnem slučaji? Vrata njene spalnice so bile zakljeujene od zvunaj, in niena postrežn'ca jo imela ključ pri sebi. be enkrat se gospa ozre na sliko, in vidi, da jo oči boga Apolona zmirom opazujejo pri njenem početji. Kakor pa da ne bi ničesar slutila, stopi k mizici, in strese na njo vso dragocenosti in še denar, kar ga je bilo v denarne] listata), — potem pa leže v posteljo, a pusti iz previdnosti svetilnico goreti. Dve uri je čakala grofica v takem strašnem Btanji, kako da se bode stvar razvila, — ko naenkrat zapuzi, da se je jola slika na steni premikati, jedna roka sliko na stran potisne, — in iz dobline stopi mož, ki no zmeueč se za dragocenosti na mizi vabljivo ležeče, tiho koraka naravnost k postelji grofice. V roki držal je nož. Nesrečnica bo nij upala ganiti; mož je stal nekoliko tre-notkov pred posteljo  gospe, o katerej je mi-
Blil da spi, kakor da bi ne vedel, kaj pričeti. Grofici bila je v strašnem položaji, kajti bala | se je nečesa, kar bi jej bilo liuj^e nego smrt; : zdajci nagne mož tvojo glavo k ujenej — ču i tila je njegovo vročo sapo — in  (rez jeden i trenotek jo tujec — trdno poljubi   na ustna. Grofica je hotela 2akričati, a tujec zopet vstane gre k mizici, vtakne  vse dragocenosti v žep, in gre poti m iz sobe, ko je vrata s ponare-nim klimtin odklenil.   Drnzega jutra grofica nobenemu ne pove o stvari, ki se je v noči v njenej spalnej Bobi vršila, nego ukaže kočijo napreči, ter se odpelje v bližnje mesto. Ko je voz dospel tja, ukaže svojemu ko čij ažu ustaviti se pred  policijsko hišo,  pokliče policaja stojećega pri dvtrih — in ukaže prijeti in zapreti svojega kocijaža. To je bil namreč tat, kije v njeno sobo ulumil, in katerega je bila grofica izpoznala.
Tržno ]»oroi*ilo.
TrBt, 26. novembra.
Več nego 2 leti trajajoča negotovost in žalostne trgovinske razmere se nijso še za las spremenile; mi živimo v jako slabej dobi, ki je najbrže prelazna doba do važnih, a takih sprememb, ki bodo trajne, in slonele na solidnoj podlagi. Zelja vsega svota je, da se hitro zgodi, kar bo ima zgoditi, kajti ta večna negotovost je postala uže nestrpljiva; bremena postajajo vedno veča, mej tem ko barometer dohodkov vseh stanov, posebno pa nižjih, v jednomer pada.
Tukaj je okupacija Bosne in Hercegovine prouzročila nekoliko več živahnosti trgovinske, dela bo še precej v one kraje; a kupčija z notranjo Avstrijo in z inostranskimi deželami je popolnem potrta; špekulacijska žila je močno otrpnela; vsi trgovci s;- omejavajo le na vsakdanja, najpotrebnejša poslovanja, kar je uzrok mlahovosti v cenah raznega blaga.
Kava. Fine baze Ctylon so drži prav dobro, Perl manjka. — Rio, kateri se posebno dosti izvaža v Bosno in Hercegovino, gre dobro izpod rok po še precej dobrih cenah, ki pa so še zmirom ugodne za kupovalce, in ka tere bedo teško še kaj znižale se, kava Kio prodaja se od gld. 85 do 06, in najfineja Zbrana po g'd. 102 do 106; Java gld. 1 10 do 130; Malabar nat. gld. 106 do 118; Ma-labar plant. gld. 125 do 145; Cevlon nat. gld. 00 do 114; Cevlon plant. gld. 128 do 154; Moka gld. 120 do 130.
Olje. V očigled dobrej letošnjej letini in dovažanju novega blaga, miruje nekoliko ta kupčija; vse čaka in pričakuje nižj h cen, in skoro gotovo je, da zadnje še zdatno padejo; letos se smemo nadejati sploh dobrega in cenega olja.
Denes velja jedilno olje od gld. 46 do 54, namizno Monte St. Angelo gld. 68 do 74; francosko Aix gld. 80; pavoljnato ah koton olje gld 44 do 48; laneno gld. 45; ribje olje gld. 75.
Sadje. — Akopram je skoro vse levan-tovsko sadje letos posebno lepo in prav po ceni, je vprašanje po tem blagu letos mnogo manjše, nego lani; samo rožiči, kakor smo uže sporočali, so letos slabi in dragi.
Mast. — Ker se tega blaga dovaža prav mnogo iz Angležkega, in je prav velika konkurenca posebno v tem blagu, padle so cene za kakih 6°/0 — Denes se dobi Wilcox I.! po 4 (i do 47 gold., Bancroft 1.11 po 48 do 48 V2y gold., — ceneje, nego slab Speli.
Špeh. — Debelega blaga nij prav nič na trgu, in še celo lebko blago primanjkuje, ker ga iz Angležkega malo dovažajo, in so v zadujem času tukaj za rusko in grško nakupili špeha, slabega in dobrega, kolikor so ga sploh našli. Pričakuje se nekoliko nižjega blaga v prihodnjem mesecu, lepega in debe lega pa ne bode pred februarjem. — Špih po 17 do 19 kosov v zaboji velja 46 do 47 gld. in čez.
Petro lij — prodaja se zdaj po tako nizi.'; ceni, knkor še nikoli ne; cena mu je ll8/, gold., in za velike množine še 2% ceneje; nižja pač ne more postati ta cena; pa tudi dosti višjih cen ne utegnemo doživeti to zimo. —
IZUttltf/lj   i U   UlKdiUa  JUblp JuJClC
Domačipridelki. — Fižola cene vedno padajo; blaga je prav dosti, pa vprašanj, posebno iz inostranskega prav malo. Našemu trgu delajo v tem blagu veliko konknrenco crnomorska skladišča, ker od tum izvažajo vse baze fižola na Francosko in druge kraje pu jako nizkih cenah, tako, da morajo pri nas cene še veliko pasti, predno si moramo od preti zopet stara pota. Tudi maslo ne gre naprej, akopram je ceno, ker rusko blago izpodriva naše domaČe. — Sliv subih je povsod dosti, zatorej jih ponujajo na vse knpl)e. — Fižol rudeč plačuje se tukaj po 8 gold 00 kr. do 9 gld.. — buhinec 0 7* do 9 aU gld.,
— mandolon 9*/« do 10 gold., — bel po Đ gold., — zelen po 9 Vi gold., — mešan po 7 Va do 7 ;V* gold. — Maslo prav fino, naravno po 82 Va do 83 Va gold., — konoplje po 23 gold., — proso po 10 Va do 10 n/4 t>M.,
— suhe slive po 7 Va do 7 3/4 gold., — go riške otupljene po 50 do 52 gold.
J. Pipan & Comp.
Dunajska borza 2 decembra.
(Izvirno telograficnu porodilo.)
Enotni dri. dolg v bankovcih .   .   61 gld. 10 kr
(•.notni dri. dolg v srebru   .   .   .   62 „ 35
Zlata roma.........   71 „   80 „
1860 dri. posojilo......112 „80 „
Akcijo narodne banke   .... 787 .   — -
Kreditno akcija.......2'^9 „ —
London..........116 „40 "
Napol..........9 „   31 _
C. kr. ci kini........5 „   56 „
"»robro..........100 B   — _
Državno inarkn.......57 „ 50
Za sv. Miklavža in za Ml
priporota (401—8)
Rudolf Klrblsch,
komlitor na kongresnem trgu v Ljubljani, svojo -velllco zalog-© bonbona, lionbonier, najfinejših sladčie, krliljaka  Klotzenbnid), maiulolatov. M&Ja v lepih koških, in sto druzih stvarij.
jJ^F"" Vaujaka naročila so točno izvršujo.
Le jedenkrat
podaje se tako ugodna prilika, da si za polovico prave cene omisli vsakdo izvrstno uro.
Velikanska razprodaja.
Politično razmero, ki so nastale v celej Evropi, zadelo so tudi Švico; vsled teh razmer so jo na stotino delavcev izselilo, tako da jo obstanek tovarn jako dvomljiv. Tudi najvokša fabrika za uro, katero smo mi zastopali, so jo zaprla zučasuo, ter nam jo zaupala prodajo svojih ur. To tako zovano žepne ure bo najboljšo uro celega sveta, kolih okrovi so izdelani iz najfinejšega i*rel»r-iiegu niklja, so izredno elegantno gravirani In ghjoširani, ter so amerikanskoga sistema. Vj»Ie«l neke vluMtiie koiiNtrukeije ue umre Ne tukn ur» niktlni* pokvariti, putle lehko mi tlu, ume Me stisnili, m lendur uru pri lem nI* ne trpi.
Proti povzetju, ali vpošiljatvi malo svoto, katera jo pri vsakej bazi ur zaznamovana, s katero jo plačana le pridejana zlata double urna verižica, baržunasti etui, glavni ključ za uro in delavska plača, dobi vsakdo najfinejšo repasirano uro skoraj na polovico zuNtoiiJ. Vso uro so natanko repasirano, ter K**ruiitu|ein«» zi* vNitkn uro pet let.
V <loKa/. ^ulovr^a jiimsl vn in Ntrogo sol i<liio*-i i i , prevzemamo m !«'•»» «lo lžilOHt juvuo, (Iti. >'H3iko neprislojefo ni-«> u (t z ti j vzeuieiiKi, m se «li-uji«> Kumeiijuiiio.
1000 komadov žepnih ur od ponarejenega zlata, umetno in čudovito izrezljano, najfinejšo rcgulovaue, pri vsakej uri zlata double urna verižica, medaljon, baržunasti ctui in glavni ključ; jeden komad lo gl. 3.45.
100O komadov remontoir žepnih ur, katero so pri kozici navijajo brez ključa, z dvojnim okrovom in kristalnim okrovom, izredno natančno regulovano; razen tega so tudi elektrogalvauično pozlačeno, tako da jdi nobeden zlatar ue more od pravo zlatili razločiti; z verižico, medaljonom itd. preje jeaen komad gl. 25, zdaj le gl. 3.20.
1UU0 komadov krasnih ur na sidro (ankeruhr) od najtežjega srebrnega niklja, tekočih na 15 rabinih, z emailiraniun kazali, kazalom za trenutke in kristalnim plosinatiin steklom, natančno repasirano: preje jeden komad gl. 21, zdaj samo gl. 7.25.
10OO komadov mobilnih ur na valje (eylin-der-uhrj v teških giljoširanih okrovib ud srebrnega niklja, s kristalnim plo.ščnatuu steklom, tekočih na 8 rubinih, fino repasiraue, z verižico, medaljonom, in baržunastiin etuijeui, jeden komad preje gl. 15 zdaj le gl. 5.60
lOOO komadov vVublimutonskih ur na sidro od ltttotnoga srebra, potrjene oa c. k. denarnega uradu, tekočo na LO rubinih, elektrogalvauično pozlačene, da jih ne more nobeden strokovnjak ali zlatar od pravo zlatih razločiti; fino na trenutek regulovano in poskušeue. Teli ur stal je preje jeden komua gi. 27, zdaj pa ie gl. 11.40.
1000 komadov Washingtonskih remontoir žepnih ur, od pravega Pilotnega srebra odobrenega od c. kr. denarnega urada, pod najstrožjim jamstvom na trenutek repasirano, s kolesjem od niklja in privilegiranim regulovaujem, tako da se nij treba teh ur nikdar popravljati. Pri vsakej uri da so zastonj tudi jedna zlata double urna verižica, medaljon, baržunasti etui in ključ; vsaka taka ura stala je preje 35 gl. zdaj pa samo gl. 16.
1000 komadov ur za dame od pravega iduta t 10 rubini, preje gl. 40, zdaj gl. 20.
1000 komadov remontoir ur od pravega zlata za gospodo ali gospo, preje 100 gl. zdaj gl. 4U.
650 komadov stenskih ur v najfinejšem einai-liraucm okviru z zvouiloin, repasiraue, preje jeden komad gl. 6, zdaj lo gl. 2.75.
650 komadov ur z ropotcem, fino regulovano, dajo se rabiti tudi na pisalnej mizi, preje gl. 12, zdaj le gl. 4.dO.
650 komadov ur z majatnikom (pendeluhr) v fino izrezljanih gotičkih visokih omaricali, navijajo so vsukih osem dnij, fino na trenotek regulovano, lepe, in impozantne. Ker je taka ura po ininohh letih .še dvakrat več vredna, naj bi jo imela vsaka družina, poaobno ker so s tako uro soba olepša. Te uro stale so preje gl. 35, zdaj se dobi jeden komad za smešno nizivo couo gl. 15. 75.
Pri naročilih za ure z majatnikom (pendeluhrcn) priloži naj se tudi
mala svota.
Naslov: U S»roii-^issvorKiiBilV
(368—6)
Philipp F i' o HiHi| Uhrenfabrik,
Wien, Rothenthurmstrasse Nro. 9.
LaBtnina in tiuk -Narodne tiskarne*