NARODOPISNO POPOTOVANJE
59. Šentvid: Prispevki za Prešernov spomenik
Veliko je dogodkov, ki so šentviško čitalnico, matič-no organizacijo vseh tamkajšnjih društev, proslavili v širšem slovenskem prostoru. Vendar je ta, o katerem bo danes tekla beseda, še posebno znamenit.
Zgodilo se je v letu 1905. V marsikaterem slovenskem kraju se ljudje še niti podpisati niso znali, Blaž Potočni-kov čitalnica v Sentvidu nad Ljubljano pa je štela 106 članov, imela 14 odborniških sestankov, organizirala tri veselice ter dva izleta z zastavo.
Prvo nedeljo v maju je imel čitalniški odbor že sedmo redno sejo. Predsednik Andrej Kregar, mizarski mojster iz Vižmarij, jo je sklical z namenom, da se pogovorijo o bodoči veselici. Bližali so se namreč tedni, ko so tedanja društva ponavadi prirejala zabavna srečanja s petjem, godbo, šaljivimi igrami in dramskimi prizori. Tudi to-krat je imel Kregar v mislih take vrste prireditev, katere izkupiček bi nekoliko zapolnil vedno lačno čitalniško blagajno.
Takoj po pozdravnem govoru predsednika Kregarja se je,k besedi oglaal blagajnik Blaž Potočnikove čitalni-ce Anton Belec, sicer tudi šentviški župan. Povedal je,
da so se pretekli teden nanj obrnili tukajšnji dijaki z že-ljo, da bi v Šentvidu priredili veselico v korist spomenika dr. Franceta Prežerna. Zato prosijo čitalnico naj prevza-me organizacijo prireditve v ta namen.
Seveda so bili vsi odborniki takoj pripravljeni sprejeti ponujeni predlog. Belec je še svetoval, naj bi k sodelo-vanju povabili vsa šentviška društva, ki jih je bilo takrat v tem kraju kar nekaj. Prisotni dijak, gimanzijec Poči-valnik, pa je predlagal naj bi polovico dohodkov dali za Prešemov spomenik, drugo polovico pa v dijaško bla-gajno. Tudi to so odborniki Kregar, Rus, Widmajer, Nučič, Merhar in Belec soglasno potrdili, čeprav s to prireditvijo čitalnica denarno torej ne bi pridobila niče-
sar.
Medtem ko so v prihodnjem tednu v Šentvidu stekle priprave na Prešernovo slavnost, se v Ljubljani stvari kar niso mogle premakniti z mrtve točke. Prve prispev-ke za Prešernov spomenik so namreč pričeli zbirati že le-ta 1899, a do uresničitve zamisli še vedno ni prišlo. Maja 1905 so sicer že imeli izdelan osnutek, vendar še ni bilo znano, kje bo spomenil stal. Izdelovalec kamnitega spodnjega dela, arhitekt Fabiani (pravkar je v Cankar-jevem domu razstava o njegovem delu — tudi o tem spomeniku) je predlagal Marijin trg pred frančiškansko cerkvijo, kipar Zajec se je s tem strinjal, nad to lokacijo pa je bil navdušen tudi župan Hribar. Vsi pa niso bili te-ga mnenja. Po njihovem naj bi spomenik stal v parku Zvezda, kjer bi bolje prišel do veljave. Nastala je javna polemika, tako da je nek odbornik predlagal, naj bi pe-snikov spomenil naložili na velik voz ter ga vozili po me-stu. Le tako naj bi bilo vsem ustreženo.
Vendar se vrli šentviški čitalničarji niso menili za ljubljanske zdrahe. V teku štirinajstih dni so pripravili vse potrebno za prireditev kot so bili vajeni že v prete-klosti, kajti Čitalnica se je že bližala svoji štiridesetletni-ci. Podpredsednik Rus, šentviški organist, je bil zadol-žen za pevski program, povabili so tamburaški klub Vzajemnega in podpornega društva, igralci pa so se pri-pravljali na igro. Tako je v soboto, 20. maja, nSlove-nec" že prinesel vestičko o bližajoči prireditvi, katere osrednja točka je bila igra ,,Deseti brat".
Potem so dali tiskati vabila pri ljubljanski tvrdki In-glič nakar so jih čitalniški poverjeniki razdelili po Šen-tvidu in okoliških vaseh — Podgori, Vižmarjih, Gunc-ljah, Stanežičah, Dvoru, Mednu, Poržanju, Podutiku, Glinici, IJolnicah, Dravljah in Poljanah. Dan pred vese-lico sta oba tedanja dnevnika ,,Slovenec" in ,,Slovenski
narod", prinesla obvestilo o tej čitalniški prireditvi ter poudarila, da gre za slavje v korist PreSernovega spome-nika.
Tako so se v nedeljo, 2. junija popoldne, malo pred tretjo uro začeli zbirati ljudje v spodnjem delu Šentvida, kjer je domovala Cebavova dvorana (na tem mestu je danes Helidonov studio). Najprej je bila veselica na pro-stem, ki so jo poživili pevci, zvoki tamburic ter razne šaljive igre. Ob petih pa so se ljudje nagnetli v dvorano. Tudi tu je slavje pričel Rusov pevski zbor, nakar je sle-dila priljubljena narodna igra o Desetem bratu. Kot že pri mnogjh prireditvah, ki jih je vse od leta 1866 prireja-la šentviška čitalnica, pozneje poimenovana po svojem ustanovitelju, Blažu Potočniku, je tudi tokrat občinstvo zadovoljno zapuščalo dvorano.
Dva meseca kasneje je bila v Ljubljani podobna vese-tica v korist Prešemovega spomenika. Jeseni leta 1905 pa so spomenik končno tudi postavili na Marijin trg pri današnjem Tromostovju.
Ni nam znano kakšen je bil izkupiček šentviške prire-ditve v korist Prešernovega spomenika, kajti čitalnica ga je v celoti prepustila dijakom, ti pa niso zapustili nikakr-šnega poročila o tem. Pa tudi, če bi znesek zadostoval za nakup enega samega kamenčka, s tem ne bi zmanjšal zaslug šentviške čitalnice, njenih stošestih članov, priza-devnih dijakov, ter preprostih delavcev in kmetov iz Šentvida in okolice, ki so se prireditve udeležili. Hvale-žni smo jim lahko, da Prešernov spomin, ne samo v njegovih delih, pač pa tudi v kamenju in bronu še vedno živi med nami.
Andrej Mrak