f
s
)
1
J
i'
15
-j
iz!
i
m
e,
li-
3S
35
-
15
V
k<J
i.oo
jl»
!.S0
i/e'
t>0
1.35
3)0
of'
tlo*
an1
laf'
m*
8.1$
jcjfl
iio
9.00
3I0'
j
v«*
d«
»9tf‘
kli"1
9.1»
3 x Oi
,Sf'
I
,vor
)3.1*
>©itr»l urad 9021 Celovec — Verlagsposfamt 902rt Klagenfur!
Uhaja v Celovcu — Erschelnungsorf Klagenfurt
Posamezni Uvod MO £11., mesečna naročnina 5 Šilingov
P. b. b.
H§B
■»■MKHi
illiii
Ti
lili
Letnik XIV.
Celovec, petek, 31. januar 1969
Štev. 4 (1388)
Delegacija koroških Slovencev na uradnem obisku v Sloveniji
Kokor smo pisali že v zadnji številki našega lista, se je mudila dne 24. in 25. januarja 1969 delegacija Zveze slovenskih organizacij na Koroškem in Narodnega sveta koroških Slovencev na uradnem obisku v Sloveniji.
Takoj prvi dan dopoldne je bil na sedežu Izvršnega sveta SR Slovenije sprejem pri predsedniku Stanetu Kavčiču, ki so se ga udeležili še člana Izvršnega sveta Bojan Lubej in Drago Flis, nadalje namestnik republiškega sekretarja za kulturo in prosveto Boris Upužič, načelnik urada za narodnosti pri Izvršnem svetu Albert Zornada, načelnik urada za zunanje zadeve pri Izvršnem svetu dr. Ivo Murko in svetovalec Izvršnega sveta Ljuban Jakše.
Delegacijo Zveze slovenskih organizacij na Koroškem je vodil predsednik dr. Franci Zwitter, nadaljnji člani pa so bili podpredsednik ZSO Hanzi Ogris, član izvršnega odbora ZSO dr. Pavle Apovnik, član upravnega odbora ZSO Lojze Trunk in član upravnega odbora Slovenske prosvetne zveze Hanzi Weiss. V delegaciji Narodnega sveta koroških Slovencev pa so bili predsednik dr. Reginald Vospernik, dr. Marko Dumpelnik, Ignac Domej, dr. Erik Prunč in Janko Tolmajer.
V kratkem pozdravnem govoru je predsednik izvršnega sveta Stane Kavčič izrekel dobrodošlico, v kateri je poudaril, da je razvoj odnosov med sosednimi državami ustvaril bolj strpno vzdušje v korist slovenskih narodnostnih skupnosti v Avstriji in Italiji. K temu so prispevali razni stiki SR Slovenije s sosednima deželama, in k še boljšemu vzdušju in razumevanju naj prispeva tudi ta obisk delegacije obeh koroških slovenskih osrednjih organizacij. Izrazil je željo, da bi bil 'azgovor odkrit in odprt, brez predsodkov in poln medsebojnega zaupanja.
Predsedniku Kavčiču se je za Iskreno dobrodošlico najprej zahva-•ll predsednik ZSO dr. Franci Zwlt-ter in izrazil svoje zadovoljstvo nad vabilom, s katerim se osrednjima slovenskima organizacijama nudi priložnost odkritega razgovora o vprašanjih slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem, pa tudi neposrednega spoznavanja uspehov In problemov matičnega naroda. Ob tej priložnosti je posredoval Predsedniku Kavčiču tudi pozdrave deželnega glavarja Hansa Sime, ki mu jih je le-ta naročil ob obisku delegacije ZSO pri njem.
V	nadaljevanju je predsednik ZSO dr. Franci Zwitter izčrpno po-tečal splošno o veljavni ustavi in mednarodnopravni zaščiti koroških Slovencev, o strukturnih spremembah dvojezičnega ozemlja In njegovega prebivalstva, o zgodovinskem nastanku obeh osrednjih organizacij ter posebej o delu In usmeritvi Zveze slovenskih organi-*acij na Koroškem, nadalje o dosedanjih skupnih prizadevanjih in do-sežkih za nacionalno zaščito slo-yenske narodnostne skupnosti na Koroškem Jer končno o še odprtih yprašan)lh, ki terjajo rešitev. (Bl-rivene Izvlečke iz poročila pred-tednlka ZSO objavljamo na poseb-•tem mestu — op. ured.)
V	imenu Narodnega sveta ko-
Skupno sporočilo
o sprejemu delegacije koroških Slovencev pri predsedniku Izvršnega sveta SR Slovenije Stanetu Kavčiču dne 24.1.1969.
O pogovorih, ki so jih imeli predstavniki koroških Slovencev med svojim obiskom v Sloveniji na Izvršnem svetu, je bilo objavljeno skupno sporočilo, v katerem je rečeno:
Predstavniki Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij, ki sta jih vodila predsednika dr. Reginald Vospernik in dr. Franci Zwitter, so danes obiskali Izvršni svet Skupščine SR Slovenije, kjer jih je sprejel predsednik Stane Kavčič. Večurnega razgovora so se udeležili člani Izvršnega sveta Bojan Lubej, Drago Flis in drugi sodelavci.
Predstavnika obeh osrednjih slovenskih organizacij na Koroškem sta seznanila predsednika Izvršnega sveta s položajem Slovencev na Koroškem, z delom in napori obeh organizacij za uveljavljanje pravic slovenske etnične skupnosti ter s kulturno-prosvetno dejavnostjo. Hkrati sta poudarila skladnost prizadevanj v okviru avstrijske države s pripadnostjo slovenski narodni skupnosti. Ponovno sta naglasila potrebo po nadaljevanju skupnih nastopov pri avstrijskih deželnih in zveznih oblasteh, kadar gre za bistvena vprašanja koroških Slovencev. Pri uveljavljanju nacionalnih pravic in zadovoljevanju kulturnih potreb slovenske manjšine na Koroškem pa je odločilne važnosti tudi tesno povezovanje z matič-
nim narodom. Politika dobrososedskih odnosov in odprtih meja je temu stremljenju bistveno doprinesla ter je v interesu slov. manjšine, da se nadaljuje in razširi.
V svojem nagovoru je predsednik Stane Kavčič z zadovoljstvom ugotovil, da je to že drugi uradni obisk SR Sloveniji predstavnikov obeh osrednjih slovenskih organizacij na Koroškem, ki kljub različnim svetovnonazorskim pogledom enotno nastopata v narodnostnih vprašanjih. Slovenska javnost in republiški izvršni svet z velikim zanimanjem in prizadevnostjo spremljata delo in življenje koroških Slovencev ter sta jim tudi v bodoče pripravljena nuditi vsestransko pomoč.
Predsednik Izvršnega sveta Kavčič je poudaril, da je politika dobrososedskih odnosov in odprtih meja vodilno načelo zunanjepolitične usmeritve Jugoslavije in da se strinja z zaključki obeh predsednikov, da je tako politiko treba nadaljevati in razširiti. Taka politika, je rekel Kavčič, ustreza interesom tako Jugoslavije kakor Avstrije ter nalaga slovenski manjšini odgovorno nalogo povezovalca med dvema državama, narodoma in kulturama.
Po razgovoru v Izvršnem svetu je predsednik Kavčič priredil v čast delegacije koroških Slovencev kosilo v vili „Podrožnik“.
roških Slovencev je govoril predsednik dr. Reginald Vospernik, ki je po zahvali za povabilo predstavil najprej člane delegacije NskS in prav tako izrazil zaskrbljenost za obstoj in razvoj slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem. Pri tem je poudaril: »Zavedamo se, da je rešitev narodnostnega problema na Koroškem danes v veliki meri odvisna od nas samih, od naših naporov, od našega hotenja; prepričani pa smo, da moramo tisto samozavest, ki jo je Izgubljal naš človek v temnih obdobjih naše narodne zgodovine, pridobiti spet samo na podlagi širokega duha strpnosti, ki je pripravljena Slovence priznati docela kot celotno osebnost." Glede odnosov koroških Slovencev do matičnega naroda pa je dejal: »Zdi
se mi, da moramo graditi medsebojne odnose le na osnovi medsebojnega priznavanja popolne suverenosti. Naš vrhovni imperativ v manjšinsko političnem delovanju je in ostane — ohranitev naše narodne bitnosti. Pot, ki jo pri tem uberemo, naj je suverena. Jugoslovanska politika pa naj bi pri teh ukrepih meddržavnega značaja imela pred očmi naš narodnostni obstoj."
Po obeh poročilih je v zaključkih predsednik Izvršnega sveta Stane Kavčič iznesel:
»Iz poročil lahko ugotavljam, da med predstavništvom matičnega naroda in zastopniki koroške slovenske narodnostne skupnosti ter v gledanju na vprašanja in v oceni problemov ni bistvenih razlik. Razlike so kvečjemu v obliki prizade-
vanj, izhodišča in duhovne osnove pa so iste." V nadaljevanju je predsednik Kavčič posebno poudaril stalno zanimanje SR Slovenile za stanje in razmere Slovencev v Avstriji, katero vprašanje je bilo in je stalno prisotno tudi v vseh kontaktih med Slovenijo in Koroško, pa tudi med Jugoslavijo in Avstrijo. Ta načelna briga za obstoj in razvoj Slovencev v zamejstvu je vedno prisotna, pač pa se lahko menjajo določene poti in metode. Najbolj splošni In prvenstveni interes Slovenije je ustvarjati take pogo|e in tako vzdušje, da se bo slovenska narodnostna skupnost na Koroškem lahko vsesplošno razvijala in Imela občutek popolnoma suverenega dejavnika v okviru avstrijske republike.
Za to sta po njegovem mnenju potrebna predvsem dva pogoja:
#	narodnostna skupnost ne sme biti zaprta napram družbenemu in političnemu dogajanju v Avstriji;
#	prav tako pa ob avstrijski državnosti ne sme v ničemer biti omejena pri njenih živih stikih z matičnim narodom.
V zvezi s stvarnim prikazom stanja na Koroškem je predsednik Kavčič menil, da razume zaskrbljenost predstavnikov koroških Slovencev v očigled upadanja števila in krize narodne odpornosti, da pa Slovenija gleda na vprašanje razvoja narodnostnih skupnosti in tudi koroških Slovencev iz širše perspektive sodobnih nacionalnih odnosov v Evropi in na svetu sploh. Danes je doba razvoja narodov. Saj se novi narodi ne oblikujejo le v Evropi, ampak tudi v Afriki in Aziji. Noben, še tako močan pritisk ne more zaustaviti tega pomembnega procesa sodobnega sveta. V Sloveniji sami pa sta v povojni dobi začutiti buren utrip in mogočen preporod vsega slovenskega naroda kot sad vsesplošnega napredka in zlasti samozavesti in samobitnosti, ki sta vedno tleli v zavesti slovenskega človeka — utrip in preporod, ki imata svoje korenine v narodnoosvobodilni borbi in zadobivata nove sokove v današnjem plodo-/item razvoju suverenega slovenskega naroda.
Predsednik Kavčič je dalje naglasil, da se narodnostnih vprašanj v sodobnem svetu ne da reševati s pritiskom in bombami, marveč samo z dialogom, s toleranco in medsebojnim razumevanjem. To je osnova politike Slovenije, pa tudi Jugoslavije, in v taki politiki gleda tudi svojo nalogo in pomoč pri reševanju odprtih vprašanj slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem ter pri graditvi dobrososedskih odnosov med Avstrijo in Jugoslavijo. Taka politika pa zahteva potrpežljivost in vztrajnost in Slovenija bo nadaljevala to pot potrpežljivo in vztrajno. Vendar nihče naj te potrpežljivosti ne jemlje kot šibkost ali slabost, kajti kdor bi jo tako ocenjeval, bi to delal napak. Na osnovi take svoje politike se bo SR Slovenija tudi nadalje zavzemala za to, da se rešijo odprta vprašanja.
Ko je predsednik Kavčič govoril o odnosu do obstoječih ideoloških in političnih razlik med koroškimi Slovenci, je menil, da je bil odnos Slovenije v preteklosti morda ozek in ideološko pobarvan — vzrokov za to noče iskati — že dalj časa pa so ti odnosi široki in imajo pred očmi le interese slovenske narodnostne skupnosti kot celote brez razlike svetovnonazornih gledanj. Vsekakor pa ta odnos terja tudi jasno priznanje in upoštevanje današnje stvarnosti v Sloveniji.
Po krajši diskusiji o raznih vprašanjih, v katero so se vključili tudi še drugi člani obeh delegacij, sta se predsednika Zveze slovenskih organizacij in Narodnega sveta koroških Slovencev zahvalila predsedniku Izvršnega sveta SR Slovenije za sprejem. O razgovoru je bilo dogovorjeno In Izdano skupno uradno sporočilo, ki ga objavljamo posebej.

Trenutni položaj in problematika
slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem
Kakor poročamo že na 1. strani današnje številke, sta predsednika obeh osrednjih organizacij pri razgovorih na Izvršnem svetu SR Slovenije izčrpno prikazala trenutni položaj koroških Slovencev ter orisala njihovo dejavnost na vseh področjih življenja, zlasti pa njihovo prizadevanje za dosego vsestranske enakopravnosti.
Predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem dr. Franci Z w i 11 e r je uvodoma opozoril na zakonske osnove, na katerih temelji zaščita narodnostnih skupin v Avstriji, in sicer so te osnove deloma v avstrijski ustavi in zakonodaji, kot predvsem člen 19 državnega osnovnega zakona, ter zlasti v mednarodnih pogodbah, tako posamezni členi senžermenske pogodbe in v prvi vrsti člen 7 državne pogodbe iz leta 1955; končno velja za manjšine tudi člen 14 evropske konvencije o človekovih pravicah, ki na splošno zagotavlja vsem manjšinam enakopravnost z ostalimi državljani.
'Po avstrijski ustavi spada reševanje manjšinskih vprašanj v pristojnost zveznih oblasti; kar zadeva slovensko manjšino na Koroškem in hrvatsko manjšino na Gradiščanskem, pa ima manjšinsko obravnavanje tudi mednarodni aspekt z ozirom na to, da je Jugoslavija pristopila k avstrijski državni pogodbi iz leta 1955 in je člen 7 te pogodbe več ali manj rezultat jugoslovanskih aspiracij po priključitvi južnega dela Koroške.
Avstrijska manjšinska zaščita se po avstrijskem pravnem redu in dosedanji praksi omejuje zgolj na negativno, individualno in subjektivno zaščito, to je, da skuša preprečiti diskriminacijo posameznega avstrijskega državljana, ki se priznava k slovenski ali hrvatski narodnostni skupnosti, ne pozna pa pozitivne, kolektivne in objektivne zaščite, to je pospeševanja razvoja narodnostne skupnosti kot celote, čeprav ima tudi taka zaščita svoje osnove v členu 19 državnega osnovnega zakona, v členu 68 senžermenske pogodbe ter v členu 7 (§ 5) avstrijske državne pogodbe 1955.
Končno je treba še poudariti, je dejal predsednik ZSO, da dosedanja avstrijska praksa pozna le specialno drobtinčarsko reševanje posameznih vprašanj, ne pa kompleksnega celotnega vprašanja, kakor to upravičeno zahteva slovenska manjšina na Koroškem.
V zaščito manjšin omenjena določila v bistvu predvidevajo naslednje:
#	določeno obliko šolske avtonomije;
#	določeno obliko jezikovne avtonomije;
#	primerno soudeležbo manjšine na kulturnih, sodnih in upravnih ustanovah;
#	sorazmerno participacijo manjšine na javnih sredstvih za vzgojne, verske in dobrodelne namene v javnih proračunih;
#	določeno zaščito obstoja manjšine, to je prepoved delovanja proti pravicam manjšine, kar pomeni konec konca preprečitev direktne ali indirektne asimilacije manjšine potom večinskega naroda.
Koroški Slovenci so svoje poglede no vprašanje manjšinske zaščite in svoje tozadevne zahteve izraziti v Spomenici koroških Slovencev z dne 11. 10. 1955, ki je bila posredovana avstrijski zvezni vladi, štirim zavezniškim silam in Jugoslaviji. Nadaljnje zahteve pa so vsebovale tudi v Spomenici o šolskem vprašanju, v raznih pismenih vlogah na avstrijsko vlado in v ustmenih predlogih, ki sta jih iznašala predstavnika Zveze slovenskih organizacij in Narodnega sveta koroških Slovencev kot zastopnika koroške slovenske narodnostne skupnosti na dosedanjih šestih več ali manj uradnih razgovorih s predstavniki zvezne in koroške deželne vlade.
Struktura dvojezičnega ozemlja in njegovega prebivalstva
Ko je govoril o strukturi dvojezičnega o-zemlja in njegovega prebivalstva, je predsednik ZSO naglasil, da so se v zadnjem desetletju tudi na našem ozemlju začele razvijati nove gospodarske panoge, predvsem industrija in tujski promet, ob njih pa tudi razne obrtne panoge. S tem razvojem se močno spreminja' tudi gospodarska struktura naših krajev in njihovega prebivalstva. Prej skoraj zgolj v kmetijstvu in gozdarstvu zaposleno prebivalstvo danes dela v industriji, je zaposleno v trgovini in zlasti v vedno bolj se razvijajoči uslužnostni gospodarski panogi, ki posredno vpliva tudi na razvoj obrti.
Na ta način se je bistveno spremenila naša kmečka vas, ki ni več samo bivališče kmetov, temveč se vsepovsod okrog kmečke sredine razvijajo delavska naselja s številnimi ljudmi, kii se vozijo zjutraj na delo in se le zvečer ali za konec tedna spet vračajo domov. Tem ogromnim spremembam koroški
Slovenci s svojim delom za ohranitev in razvoj naše narodne biti na žalost nismo bili kos in tu so vzroki nazadovanja in padanja narodne zavesti, in to kljub temu, da imamo danes več slovenske inteligence, kot smo je imeli kdajkoli na Koroškem. V teh spremembah pa je treba videti tudi dejanske vzroke politične diferenciacije koroških Slovencev. Zato sta dve politični stranki med koroškimi Slovenci ne glede na neposredni povod razhoda nujna posledica nakazanega razvoja in danes naraven pojav v pluralistični družbi, v kateri živimo.
V drugem delu svojega poročila je dr. Zwitter podrobno govoril o Zvezi slovenskih organizacij na Koroškem in med drugim dejal:
Še v obdobju pred podpisom državne pogodbe je skupina okoli Demokratične fronte delovnega ljudstva začela oblikovati politi-
ko, ki naj bi razbila izolacijo slovenske narodnostne skupnosti in pripomogla k napredovanju demokratičnega razvoja v deželi. Že leta 1951 je pri prvih volitvah predsednika republike podprla kandidata Socialistične stranke Avstrije lin od tedaj naprej sploh ni več samostojno nastopala pri volitvah.
Iz te perspektive je bila dne 25. marca 1955, torej tik pred podpisom državne pogodbe ustanovljena Zveza slovenskih organizacij na Koroškem, ki naj bi kot nestrankarska in politično nevezana zbirna organizacija, v katero naj bi se včlanile posamezne slovenske kulturno-prosvetne, gospodarske in druge organizacije, skrbela za uveljavljanje nacionalnih pravic slovenske narodnostne skupnosti 'in njen napredek; hkrati pa naj bi pospeševala aktivno vključitev koroških Slovencev v družbeno in politično življenje dežele in države v boju za splošni demokratični napredek.
Ustanovitev ZSO je posledica spoznanja, da klasična manjšinska politika, ki stremi uresničiti svoje narodnostne cilje zgolj na osnovi nacionalne razlike, ne more rešiti nacionalnega vprašanja v smislu zbližanja med narodi, marveč s poudarjanjem razlik sosedna naroda le še bolj razdvaja in na ta način narodnostno skupino tira v popolno izolacijo, kakor to potrjujejo izkušnje iz prve avstrijske republike. Stara klasična
Delegacija koroških Slovencev
na uradnem obisku v Sloveniji
Po razgovorih na sedežu Izvršnega sveta SR Slovenije, o katerih obširno poročamo na 1. strani, je predsednik Kavčič priredil v vili „Podrožnik" na čast delegaciji koroških Slovencev kosilo, pri katerem so bili poleg udeležencev razgovorov tudi še avstrijski generalni konzul v Ljubljani dr. Heinrich Riesenfeld, jugoslovanski generalni konzul v Celovcu dipl. inž. Karmelo Budihna in predsednica komisije za narodnostna vprašanja in mednarodne zveze pri republiški konferenci SZDL Slovenije Majda Bojčeva.
V	zdravici je predsednik Izvršnega sveta SRS ponovno poudaril enotnost pogledov v osnovnih vprašanjih narodnostne politike z željo po nadaljnjih uspehih, nato pa v izredno toplih, pristno človeških besedah izrazil veselje, češ, da je v tej dvorani bilo že mnogo sprejemov odličnih gostov, med njimi cesarjev, kraljev, prezi-dentov, ministrov in generalov, toda nobeden ni bil sprejet s tako prisrčnim občutkom kot gostje iz Korotana, zibelke slovenske državnosti. Izrekel je željo, da bi se koroški Slovenci v okviru avstrijskih meja razvijali kot integralen del avstrijske družbe, v kateri živijo, pa tudi kot integralen del slovenskega naroda, kateremu pripadajo. Na koncu je še enkrat poudaril zavzetost vsega slovenskega naroda za Slovence v zamejstvu in apeliral na potrebo enotnega prizadevanja za uresničitev narodnostnih zahtev. Z opozorilom, da so vsi koroški Slovenci kot sestavni del nacionalne celote vedno dobrodošli gostje, je naročil tople pozdrave vsej slovenski narodnostni skupnosti na Koroškem z najboljšimi željami za srečno bodočnost.
Za prisrčno zdravico sta se zahvalila predsednika obeh osrednjih organizacij ter izrazila ponovno svojo hvaležnost za povabilo, za izredno gostoljubnost in iskreno toplino sprejema ter obljubila, da bosta njegove pozdrave in želje sporočila koroškemu slovenskemu ljudstvu.
V	petek popoldne je delegacija koroških Slovencev obiskala Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, kjer jo je v navzočnosti tajnika akademije prof. Milka Kosa sprejel predsednik Josip Vidmar. Le-ta je člane delegacije, katero je spremljal tudi član Izvršnega sveta Bojan Lubej, seznanil z delom in ustrojem te najvišje slovenske znanstvene in kulturne ustanove. Tako je med dru-
gim navedel, da ima SAZU trenutno 37 rednih članov, da obsega njena knjižnica približno 170.000 zvezkov in da izmenjava svoje publikacije s približno 900 ustanovami in posamezniki po vsem svetu.
Med trenutnimi načrti je zlasti zanimiva izdaja znamenitega dela iz dialektologije, za katero je bilo v pripravi že doslej zbranih 4,000.000 listkov. Med diskusijo, v kateri sta se dr.
Franci Zvritter in dr. Reginald Vospernik zahvalila predsedniku Vidmarju za sprejem in obrazložitev dela SAZU, so bile iznesene različne možnosti pomoči, ki bi jih ta ustanova lahko nudila tudi koroškim Slovencem.
Po vljudnostnem obisku pri general, konzulu naše republike dr. Riesenfeldu je prvi dan obiska zaključila slavnostna večerja v hotelu „Slon“, na katero je vabil predsednik republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije Janez Vipotnik.
V	svoji zdravici, za katero se mu je potem v imenu celotne delegacije zahvalil dr. Franci Zwitter, je predsednik Vipotnik izrazil svoje zadovoljstvo, da lahko pozdravi predstavništvo kor. Slovencev v tako širokem sestavu. Tolmačil je gledanje SZDL na vprašanje slovenskega zamejstva in poudaril, da je SZDL kot vsenarodna politična platforma in usmerjevalka političnega življenja v Sloveniji zagovornica politike odprtih meja in prijateljskega sožitja med narodi, pri tem pa sta ji pri srcu stalna skrb in briga za obstoj in ohranitev Slovencev v zamejstvu. Delegaciji obeh organizacij je povabil, naj se čim večkrat zglasita s svojimi skrbmi in željami na SZDL, kjer so vrata odprta vsakomur.
V	soboto dopoldne si je delegacija koroških Slovencev v spremstvu člana Izvršnega sveta Bojana Lubeja, avstrijskega generalnega konzula v Ljubija- venije.
ni in jugoslovanskega generalnega konzula v Celovcu najprej ogledala tovarno embalaže, žarometov in svetilk »Saturnus" v Zalogu in v Mostah, potem pa obiskala še Znanstveni inštitut za narodnostna in mejna vprašanja, kjer so jo sprejeli direktor Drago Druško-vič ter znanstvena sodelavca dr. Janko Pleterski in dr. Tone Zorn.
Direktor Druškovič te tolmačil delo in načrte inštituta, katerega glavni namen je proučevanje fenomena življenja
narodnostnih skupnosti na splošno z namenom komuniciranja svojih izsledkov tudi navzven. Med drugim pripravljajo poseben zbornik o plebiscitu in je bila iznešena sugestija po koordinaciji načrtovanih tozadevnih publikacij na Koroškem in v Sloveniji z željo, da se pol stoletja po plebiscitu stvari ocenijo objektivno in se s prikazom dejanske resnice preprečijo diskriminacije. V nadaljnjem razgovoru so bile od obeh strani izražene želje po čim tesnejšem medsebojnem sodelovanju zlasti v zvezi z realizacijo študijskega krožka na Koroškem. Ob koncu si je delegacija ogledala še izredno zanimivo in bogato knjižnico inštituta.
Ob zaključku dvodnevnega obiska je priredil delegaciji član Izvršnega sveta Bojan Lubej slavnostno kosilo v hotelu »Union". Gostitelj je v kratkih besedah še enkrat povzel zaključke razgovorov in ugotovitev teh dveh dni ter zaželel obema osrednjima organizacijama koroških Slovencev mnogo uspeha pri bodočem delu. Za besede in želje sta se mu predsednika dr. Franci Zvvitter in dr. Reginald Vospernik iskreno zahvalila in ga prosila, da posreduje še enkrat zahvalo za povabilo in za prisrčno gostoljubnost predsedniku Stanetu Kavčiču in celotnemu Izvršnemu svetu SR Slo-
tako imenovana manjšinska politika v bistvu nasprotuje celo pojmu enakopravnosti vseh državljanov, saj zavednim pripadnikom narodnostne skupnosti več ali manj onemogoča sodelovanje in uveljavljanje v družbenem življenju v državi, ko jih omejuje le na narodnostno manjšinsko stranko, ki v zapadni demokraciji že zgolj številčno ne more učinkovito poseči v reševanje nacionalnih, kaj šele drugih važnejših družbenih problemov, kot so na primer socialno vprašanje ali gospodarska politika. ZSO pomeni jasno odpoved lastni politični manjšinski stranki in v tem smislu depolitizacijo, hkrati pa pomeni v resnici šele dejansko vključitev narodnostne skupnosti v politično življenje države. Koroški Slovenci bodo lahko šele z vključitvijo v avstrijske politične stranke kot popol-noma enakopravni državljani dejansko in sem ter tja morda celo vplivno odločali v važnih vprašanjih, ki jih stavi pred človeka sodobna družba.
Vključevanje v družbeno življenje
V smislu te svoje koncepcije je ZSO kot glavni dve obliki vključevanja koroških Slovencev v politično življenje dežele in države dopuščala in v gotovih primerih tudi usmerjala individualno vključevanje svojih pristašev v socialistično stranko in njene organizacije, pri deželnih, državnih in predsedniških volitvah pa je koroškim Slovencem priporočala, naj glasujejo za kandidate socialistične stranke. Pri občinskih in kmečko-zborskih volitvah pa je spričo določenih razmer v glavnem skoraj vedno prišlo do skupnega aranžmaja z NskS, na osnovi katerega so bile v teh primerih postavljene različne krajevne liste, pa tudi osebne kandidature.
Napredno usmerjeni Slovenci so to politič- I no prakso pozitivno sprejeli. Kljub temu pa je v določenih trenutkih koncepcija ZSO doživljala tudi s strani svojih pristašev kritiko, zlasti takrat, kadar socialistična stranka ni pokazala pričakovane odpornosti proti prizadevanjem nemških nacionalistov za utesnjevanje pravic slovenske narodnostne skupnosti.
Socialistična stranka podpiranja s strani ZSO v začetku vsaj formalno ni priznavala kot nekaj, iz česar bi nastajale za njo kakšne obveznosti nosproti ZSO, vendar pa je to podporo dejansko sprejemala in V , naslednjih letih začela modificirati svoja sta- 1 lišča nasproti prizadevanjem ZSO. Predvsem je osvojila stališče, da manjšina na Koroškem ne pomeni kakega negativnega faktorja, ampak predstavlja pozitivni dejavnik, ki nima le pravico do enakopravnega obstoja, marveč je tudi sestavni del koroške kulturne in politične posebnosti in ki lahko opravlja pozitivno funkcijo mostu med sosednima narodoma in državama.
Določeni uspehi politike ZSO
Ko je navedel vrsto konkretnih primerov vključevanja članov ZSO v soc. stranko in njene organizacije, je predsednik ZSO ugotovil, da so to brez dvoma znamenja prebija- ; nja politične Izolacije koroških Slovencev v ; odnosu do socialistične stranke. Tega razvoja ne gre podcenjevati, ker je ravno s tako politiko tudi že uspelo doseči določene uspehe. To se je konkretno pokazalo v raznih primerih, kakor pri subvencijah raznim slovenskim kulturnim društvom, pri odškodnini slovenskim kulturnim ustanovam za škodo iz časov nacizma, pri odškodnini slovenskim izseljencem, pri ustanovitvi manjšinskega šolskega oddelka, pri imenovanju nod-zornika za dvojezični pouk na koroških osnovnih šolah, pri podpori raznih slovenskih teženj v deželnem šolskem svetu, pri zavrnitvi Klausovega načrta uvedbe slovenskega uradnega jezika v administraciji potom glo-sovanj po občinah ter pri zadnjem navodil11 deželnega glavarja podrejenim uradom glede uporabe slovenskega uradnega jezike v poslovanju s slovenskimi strankami.
Končno je ta politika ZSO hkrati s tozd' devnirn prizadevanjem Jugoslavije in Slovenije doprinesla svoje, da je socialistična večina v deželi bistveno prispevala k temOi da je bilo polagoma izboljšano tudi razmerje z Jugoslavijo oziroma Slovenijo predvsem v razvijanju obmejnega prometa, v kulturni izmenjavi, v političnih kontaktih koroških in slovenskih oblasti, v zveznem merilu pa pod vplivom bivšega zunanjega mi'
(Dalje na 5. strani)
. I
(Nadaljevanje z 2. strani)
nistra dr. Kreiskega v utrditvi načela, da bo Avstrija izpolnjevanje člena 7 odslej izvajala v sporazumu s predstavniki prizadete manjšine, kar pomeni v bistvu priznanje obeh osrednjih organizacij kot predstavništva slovenske narodnostne skupnosti in ne nazadnje tudi dejanski odstop od zahteve po ugotavljanju manjšine.
Skupno prizadevanje za dosego nacionalnih pravic
Obširno je govoril dr. Zwitter tudi o skupnem prizadevanju Zveze slovenskih organizacij lin Narodnega sveta koroških Slovencev za dosego nacionalnih pravic ter ugotovil:
Izboljšano splošno ozračje, v katerem danes živi slovenska narodnostna skupnost na Koroškem, in delni uspehi v konkretnih zah-tavah pa vendarle niso zadostni, da bi rešili osnovne eksistenčne probleme koroških Slovencev. V tem pogledu je bila in je nujno Potrebna enotnost vseh koroških Slovencev brez razlike svetovnonazornega in politične-9a gledanja. Zato je ZSO od vsega začetka stremela za tako enotnostjo v vseh skupnih nacionalnih vprašanjih. Tako je nastala jeseni leta 1955 skupna Spomenica koroških Slovencev avstrijski vladi o problematiki izvedbe člena 7. Ta še danes ni le veljavna Platforma narodno-političnih zahtev koroških Slovencev, marveč tudi osnova, da obe slovenski organizaciji, torej ZSO in NskS, za dosego tega programa in sploh v vseh zadevah, ki se tičejo narodnega položaja našega ljudstva, nastopata skupno. Načelo te skupne akcije ne temelji na kakem strankarskem slogašfvu, ampak na spoznanju, da so Marodno-polifična vprašanja, predvsem pa Problematika izvajanja člena 7, skupna zadeva vseh koroških Slovencev.
Ta načelna praksa, ki je našla svoj izvajalni organ v tako imenovanem koordinacijskem odboru obeh osrednjih organizacij, je do današnjega dne bila uspešno uveljavljena in je tudi privedla do tega, da so avstrijske oblasti dejansko priznale obe slovenski organizaciji kot predstavništvo manjšine kot celote, kor so nemško-nacionalne sile poskušale na vsak način preprečiti. Končno se je Za časa zunanjega ministra dr. Kreiskega uveljavila praksa, da je v smislu avstrijske ustave za manjšinska vprašanja pristojna zvezna vlada v zadevah izvajanja čl. 7 poleg predstavnikov kor. dež. vlade in v njej Zastopanih strank na tako imenovanih kontaktnih razgovorih konsultirala tudi predstavnike obeh slovenskih organizacij, ki sta nastopali vsaj v načelnih vprašanjih enotno v smislu sklepov njunega koordinacijskega odbora.
Vendar je slovenska narodnostna skupnost na Koroškem tudi kljub takemu skupnemu prizadevanju ogrožena v svojem obstoju, i6 dalje ugotovil predsednik ZSO ter navedel vrsto podatkov o ljudskih štetjih in o pri-
Vljudnostni obisk koroških Slovencev
pri avstrijskem generalnem konzulu v Ljubljani
Med svojim dvodnevnim bivanjem v Sloveniji je skupna delegacija Zveze slovenskih organizacij na Koroškem in Narodnega sveta koroških Slovencev napravila vljudnostni obisk tudi pri generalnem konzulu naše države dvornem svetniku dr. Heinrichu Riesenfeldu. Poleg zastopnikov obeh organizacij so bili navzoči še član Izvršnega sveta SR Slovenije Bojan Lubej, jugoslovanski generalni konzul v Celovcu dipl. inž. Karmelo Budihna, namestnik republiškega sekretarja za kulturo in prosveto Boris Lipužič, predsednica komisije za narodnostna vprašanja in mednarodne zveze pri republiški konferenci SZDL Majda Bojc ter direktor inštituta za narodnostna vprašanja Drago Druškovič.
Generalni konzul dr. Riesenfeld je izrekel delegaciji koroških Slovencev dobrodošlico in naglasil:
Zelo me veseli, da Vas, dragi koroški rojaki, lahko tudi tokrat zopet — istotako kakor že enkrat pred tremi leti — v Vasem uradnem obisku pri vladi nase sosednje dežele, ki ste z
njenim prebivalstvom po Vaši narodnosti povezani, pozdravim pri sebi ter se Vam za Vaš prihod prisrčno zahvaljujem. Istotako pa se zahvaljujem tudi gospodu ministru Bojanu Lubeju kakor ostalim vodilnim osebnostim javnega življenja Slovenije, ki se Vam posvečajo pri Vašem tukajšnjem obisku, za veliko čast, ki mi jo izkazujejo s svojo navzočnostjo. Isto
velja tudi za mojega dragega in cenjenega ko-lega, gospoda generalnega konzula Budihno, ki Vas je spremljal semkaj.
Kakor domnevam, služi Vaš obisk predvsem temu namenu, da si pridobite tukaj pobude za nadaljnje izoblikovanje kulturnega življenja slovenske manjšine na Koroškem, in trdno upam, da bodo rezultati Vašega obiska v tem pogledu prav uspešni. Kajti vsako intenziviranje kulturnega življenja slovensko govorečega dela koroškega prebivalstva je istočasno tudi obogatitev kulturnega življenja koroškega ljudstva na splošno. S tem doprinašate torej s svojim obiskom k izpolnitvi naloge, ki jo stav-Ija usoda slovenski manjšini na Koroškem in ki jo državniki Avstrije in Slovenije vedno poudarjajo, namreč nalogo, ustvariti most med obema prijateljskima sosednima deželama.
Ravno razvoj odnosov med tema dvema državama in posebno še med Slovenijo in obmejnimi avstrijskimi zveznimi deželami, ki smo ga doživeli v zadnjih letih in ki se očivid-no izraža v principu „odprtih meja“, je po mojem mnenju velikega pomena za dobro sožitje obeh narodnih skupin Koroške. Kajti čim bolj in čim bližje se prebivalstvo tostran in onstran Karavank med seboj spozna, tem bolj bodo kot posledica takih osebnih kontaktov na široki ravni izginili iz preteklosti izvirajoči predsodki in bo pripravljenost k toleranci in spoštovanje napram pripadnikom druge narodnosti kakor razumevanje za njihove upravičene želje rastla. To pa je pogoj za mirno in zaupno sožitje obeh narodnih skupin Koroške, za katerim odkritosrčno stremijo merodajni politiki Avstrije in Socialistične republike Slovenije.
Tako je Vaš današnji obisk zelo važen člen v verigi vzajemnih obiskov, ki jih izmenjavajo zastopniki vseh življenjskih območij obeh sosednih dežel Avstrije in Slovenije v vedno večjem obsegu in katerih se kot uradni zastopnik republike Avstrije v Socialistični republiki Sloveniji odkrito veselim, kateremu je nadaljnje zbližanje med tema dvema deželama službena naloga, za katero se zavzemam z vsem svojim srcem.
V tem smislu dvigam svojo čašo in pijem na lep in uspešen potek Vašega današnjega obiska, ki ga posvečate kot avstrijski državljani in istočasno kot pripadniki slovenske narodnosti vladi prijateljske sosedne dežele.
Za prisrčni sprejem in pozdrav se je ob koncu obiska zahvalil dr. Vospernik v imenu celotne delegacije.
javah k dvojezičnemu pouku. Spričo tega razvoja je zlasti v očigled resnega prizadevanja obeh slovenskih skupin za kulturni in gospodarski ter vsestranski razvoj naših ljudi dejansko treba govoriti o krizi odporne moči naše narodnostne skupnosti, kar terja čimprejšnjo rešitev vseh življenjskih vprašanj v korist našega človeka, predvsem pa pomoč vse narodne celote. Zato smo Izvršnemu svetu SR Slovenije izredno hvaležni, da nam je dal priložnost, da ga seznanimo z dejanskim položajem na Koroškem.
Odprta so še mnoga vprašanja
Zavestno in čustveno smo kot del sloven-skega naroda stalno povezani z narodno tatico ter živo spremljamo njen razvoj in njene zavidljive dosežke. Ponofsni smo na Ugled, ki ga uživa Jugoslavija v mednarod-n®m svetu, pa tudi 'neposredno doživljamo °t> široko odprti meji in stalno razvijajočih se Meddržavnih in splošno medčloveških odnosih vedno večje uveljavljanje SR Slovenije v soseščini in predvsem tudi na Koroškem. Ju vidimo široke možnosti podpore tudi našemu človeku. Koroški Slovenci smatramo, da bi moralo ozemlje slovenske narodnostne skupnosti biti integralen del ne le enotnega *tavenskega kulturnega, marveč tudi enotnega slovenskega gospodarskega prostora.
Na kulturnem področju menimo, da bi Vsaj gostovanja najvišjih narodnih ustanov Slovenskega narodnega gledališča, Na-r°dne galerije, Slovenske filharmonije in podobnih — morala biti koordinirana z želja-M' naše narodnostne skupnosti, v kolikor ne bilo sploh mogoče v smislu in uveljavljanju enotnega slovenskega kulturnega prostora sprejeti v program posebna gostovanja olj vsaj posebne predstave in prireditve ta slovensko zamejstvo.
. S tem so nakazane le nekatere oblike zatajene pomoči in iznešene le nekatere želje.
^dvsem pa prosimo za podporo matičnemu naroda pri naših prizadevanjih za reše-v<ta|e še odprtih vprašanj v zaščito naše na-*°dnostne skupnosti, ki Izhajajo iz člena 7
državne pogodbe in kjer gre v bistvu za naslednje probleme:
O Koroški Slovenci zahtevamo dosledno izvajanje manjšinskega šolskega zakona, to je predvsem ustvaritev takega ozračja, da bo brez vplivanja, pritiska in nasilja možno svobodno odločanje staršev pri prijavljanju otrok k dvojezičnemu pouku. V tej zvezi je treba predvsem prepovedati dejavnost, ki pod pretvezo borbe in obrambe nemške večine dejansko stremi za odpravo slovenskega odnosno dvojezičnega pouka zlasti v obrobnih šolah, za katere velja manjšinski šolski zakon, kakor se je to zgodilo na primer s sklepom občinskega sveta v Velikovcu.
0 Treba je rešiti vprašanje pristojnosti manjšinskega šolskega oddelka pri koroškem deželnem šolskem svetu, ki edini bi moral biti pristojen za vsa vprašanja slovenske srednje šole, imeti pa bi moral tudi zagotovljeno pravico soodločanja pri namestitvah na dvojezičnih osnovnih in glavnih šolah.
0 Posebno pereče je vprašanje čimprejšnje namestitve slovenske gimnazije v lastni zgradbi, ker dosedanji stalni popoldanski pouk pomeni težko obremenitev tako za u-čence kot za učitelje. Obljuba nove zgradbe je bila že ponovno dana s strani na|višjih vladnih predstavnikov, določeno je tudi že zemljišče, ni pa še prišlo do dejanske realizacije oziroma niti do potrebnega razpisa za načrtovanje.
0 Nadalje zahtevamo na šolskem pod-
ročju ustanovitev javne slovenske kmetijske šole za fante ali vsaj priznanje pravice javnosti obstoječi zasebni šoli v Podravljah.
0 Odprte želje imamo tudi glede upoštevanja materinščine v otroških vrtcih, v katerih do danes uporaba slovenskega jezika ali dvojezičnosti nikjer ni zagotovljena, še manj pa v praksi.
0 Končno opozarjamo v tej zvezi tudi na zahtevo po ustanovitvi posebnega kulturnega referata za Slovence pri koroški deželni vladi.
Na jezikovnem področju je bil v izvajanju določil člena 7 državne pogodbe doslej sklenjen edinole manjšinski sodnijski zakon, ki pa v bistvu priznava slovenskemu jeziku le značaj pomožnega jezika; poleg tega velja ta zakon samo za tri sodne okraje Pliberk, Železna Kapla in Borovlje, ki mejijo neposredno na Jugoslavijo, in tudi tu le v prvi instanci.
0 Koroški Slovenci pa zahtevamo slovenščino kot uradni jezik dodatno k nemščini v vseh dvojezičnih sodnih okrajih, torej poleg omenjenih tudi še v Dobrli vasi, Velikovcu, Celovcu, Rožeku, Beljaku in Šmohoru. Tozadevno smo svoječasno posredovali vladi podrobno izdelan zakonski osnutek.
Za upravno področje je avstrijska vlada Izdelala sicer že dva osnutka, namreč leta 1963 in znani Klausov predlog iz leta 1967; toda oba osnutka sta nesprejemljiva. Koroška deželna vlada je lani izdala svojim uradom notranje navodilo, da morajo sprejemati fudi slovenske vloge in s slovenskimi strankami na željo le-teh uporabljati tudi slovenski uradni jezik, kjer je po mnenju koroške deželne vlade določilo § 3 člena 7 državne pogodbe neposredno izvršno. Vendar to navodilo nikjer ni bilo uradno objavljeno, čeprav se je nanj skliceval v parlamentu tudi kancler dr. Klaus in ga je zunanji minister dr. Woldheim hvalil kot najbolj primerno sredstvo reševanja tega kočljivega vprašanja'. Zgoraj omenjeni osnutki zakona o uporabi slovenskega jezika v upravi za slovensko narodnostno skupnost že zaradi tega niso sprejemljivi, ker priznavajo slovenščino le kot pomožni jezik; zlasti pa jih od-
klanjamo zato, ker predvidevajo za določitev krajevnega področja veljavnosti tega zakona tako imenovano ugotavljanje manjšine, kakršno vsebujeta tudi oba doslej sprejeta manjšinska zakona iz leta 1959, ki potemtakem pomenita samo provizorij.
0 Končno zahteva manjšina na jezikovnem področju uvedbo dvojezičnih topografskih napisov v vseh okrajih s slovenskim ali mešanim prebivalstvom. Rešitev tega vprašanja pa tako zvezna kot deželna vlada absolutno odklanjata in je bil 5. 6. 1967 sprejet sklep, da se k reševanju tega problema ne pristopi.
0 Koroški Slovenci v smislu člena 68 sen-žermenske pogodbe in § 4 člena 7 državne pogodbe utemeljeno zahtevamo sorazmerno participiranje na javnih sredstvih, ki so namenjena za vzgojne in dobrodelne namene. Po teh določilih bi morala biti ustrezna sredstva zagotovljena tako v državnem kakor v deželnem proračunu, pa tudi v občinskih proračunih.
Obljubam morajo slediti dejanja
Ko je navedel bistvene zahteve koroških Slovencev, je predsednik ZSO ob koncu svojega obširnega poročila opozoril, da so najvišji avstrijski predstavniki ob raznih priložnostih, tako tudi državni predsednik Jonas ob zadnjem obisku v Jugoslaviji, obljubili in zagotovili stalno pospeševanje kulturnih in gospodarskih teženj koroških Slovencev, vendar pa se v zadnjih letih z izjemo omenjenega navodila koroškega deželnega glavarja glede uporabe slovenskega uradnega jezika izvajanje člena 7 ni premaknilo z mrtve točke. Prav tako je na zadnjem kontaktnem razgovoru dne 27. 6. 1967, torej pred več kot poldrugim letom, kancler dr. Klaus sicer sprejel predlog o ustanovitvi posebne komisije ekspertov iz vrst zvezne in deželne vlade ter manjšine, ki naj bi iskala možnosti in pripravila predloge za sporazumno rešitev odprtih vprašanj; toda tudi ta zamisel je očitno zaspala, kakor številni podobni predlogi.
Pred petindvajsetimi leti
je umrl narodni heroj
Matija Verdnik -Tomaž \J
Jutri bo minilo petindvajset let od smrti narodnega heroja Matije Verdnika - Tomaža.
Rojen je bil 16. septembra 1916 na Bistrici v Rožu, kjer je njegov oče najprej delal v tovarni, ki je takrat spadala še v sklop jeseniških železarn; potem je bil oče premeščen na Jesenice, kjer se je tudi Matija šolal in izučil za železostrugarja. Že v mladih letih se je vključil v napredno delavsko gibanje ter ga je predvojni jugoslovanski režim zaradi revolucionarne dejavnosti interniral v taborišče političnih pripornikov v lvanjici. Po okupaciji se je spet vrnil na Jesenice in nadaljeval politično aktivnost. Tako se je 17. julija 1941 udeležil tudi sestanka na Jelovici, kjer je bil sprejet sklep o vstaji na Gorenjskem.
Ko so Nemci posumili, da Matija zbira in pošilja delavce v partizane, so ga poskušali prijeti, vendar jim je pobegnil na Koroško in pričel v Rožu organizirati osvobodilno gibanje. Po naključju so ga Nemci aretirali in odvedli v celovške zapore, toda zaradi pomanjkljivih dokazov so ga morali kmalu spet izpustiti. Vrnil se je na Gorenjsko in decembra 1941 odšel v partizane, v Cankarjevo četo pod Stolom. Kmalu je postal politkomisar najprej Cankarjevega bataljona in pozneje Gorenjskega odreda, pri katerem je ostal, dokler ni za stalno odšel na Koroško.
Že v prvi polovici leta 1942 je Matija Verdnik večkrat prihajal z manjšimi skupinami partizanskih borcev na Koroško ter v raznih krajih Roža začel širiti ideje narodnoosvobodilne borbe in organizirati osvobodilne odbore. S to svojo dejavnostjo je ustvarjal pogoje za poznejši razmah partizanskega gibanja v tem delu Koroške. Septembra 1942 pa je prišel za stalno na Koroško ter po uspešnem ustanavljanju krajevnih odborov OF februarja 1943 postal sekretar novo-f armiranega okrožnega odbora za Rož. Svoje aktiviste je pošiljal tudi v Celovec, kjer so prav tako organizirali odpor proti fašizmu.
Gosta mreža odborov OF, ki jih je organiziral Matija Verdnik - Tomaž (samo na področju Roža jih je bilo okoli dvajset), je pomenila neprecenljivo pomoč in oporo partizanskim enotam, ki so se pozneje formirale ali prihajale na to področje. Večkrat je prekoračil Dravo in tudi na Gurah pod najtežjimi pogoji vzpostavljal stike z zavednimi Slovenci in avstrijskimi antifašisti, tako da se je tudi v tem predelu dežele začelo širiti protifašistično osvobodilno gibanje.
Jeseni 1943 je bil ustanovljen pokrajinski komite na slovenskem Koroškem in je bil vanj vključen tudi Matija, ki je že ves čas deloval na Koroškem kot politični delavec. Kot sekretar okrajnega odbora OF za Rož je imel svoj sedež v začasnem bunkerju blizu Sveč. Sredi januarja 1944 so zaradi konspiracije in povečanega števila borcev na vzhodnem področju Mušenika zgradili nov bunker, ki pa so ga 28. januarja odkrili Nemci. Med spopadom je bil Matija težko ranjen ter je 1. februarja 1944 umrl na posledicah poškodbe. Po vojni je bil prekopan v skupno grobišče na pokopališču v Svečah, kjer zdaj v domači zemlji, ki jo je tako ljubil in za katere svobodo je žrtvoval tudi
SPD »Edinost« v Škofičah
bo letos slavilo 60-letnico obstoja
Med prosvetna društva, ki že več kot pol stoletja delujejo med našim ljudstvom na Koroškem, spada tudi SPD .Edinost" v Škofičah. Letos obhaja to društvo namreč že šestdesetletnico svojega obstoja. To pomeni dolgih šest desetletij dela v razmerah, ki niso bile vedno naklonjene slovenski prosvetni dejavnosti; pomeni desetletja, v katerih smo koroški Slovenci na žalost le bolj redko beležili lepe uspehe, zato pa toliko bolj pogosto doživljali težke preizkušnje. Vse to se je odražalo predvsem tudi v dejavnosti raznih društev, katerih kronika je zato tudi najbolj zgovoren prikaz celotnega našega življenja, hotenja in prizadevanja v posameznih obdobjih naše zgodovine.
O društvenem jubileju so pred nedavnim razpravljali na občnem zboru Slovenskega prosvetnega društva »'Edinost", ki je bil pri Ume-ku v Škofičah in katerega se je udeležilo kar lepo število društvenih članov. O delovanju društva je poročal predsednik Herman Jager, Jci je izčrpno orisal prizadevanja za prosvetno udejstvovanje v tem kraju. Ker so Škofičani v poletnih mesecih zelo močno zaposleni v tujskem prometu, je aktivnost njihovega prosvetnega društva več ali manj omejena na zimski čas. V to dobo spada tudi njihova tradicionalna vsakoletna družabno-zabav-na prireditev, na katero ne prihajajo le domačini, marveč mnogi obiskovalci tudi iz bližnje in daljnje okolice. Škof iški prosvefaši vzdržujejo tesne stike tudi s sosednimi društvi v Logi vasi in Hodišah, s katerimi sodelujejo predvsem na pevskem področju, kakor je društveni pevski zbor sploh — kot v mnogih drugih društvih — glavna opora društvene dejavnosti. Prav tako pa sodeluje njihov pevski zbor tudi v združenem zboru Slovenske prosvetne zveze, ki nastopa na posameznih centralnih prireditvah in raznih gostovanjih.
Pri volitvah je občni zbor potrdil dosedanji odbor s predsednikom Hermanom Jagerjem na čelu ter mu zaupat vodstvo društva še za nadaljnjo delovno dobo. Ko se je znova izvoljeni predsednik zahvalil za 'izkazano mu zaupanje, je orisal naloge, ki čakajo društvo in društvene člane v tem letu. Pri tem je zlasti opozoril na 60-letnico ustanovitve društva, ki jo nameravajo v letošnji pomladi proslaviti s svečano akademijo. Društveni pevski zbor pa se bo v tej sezoni odzval tudi povabilu ljubljanskega radia ter bo za snemanje pripravit poseben spored koroških narodnih pesmi. Ob koncu se je predsednik zahvalil vsem članom društva za njihovo pomoč pri razvijanju društvene dejavnosti ter jih pozval, da tudi v bodoče po svojih močeh pomagajo njemu 'in ostalim odbornikom pri izpolnjevanju nalog, ki so jim bile naložene na občnem zboru. Še prav posebno je njegova zahvala veljata pevovodji Tonetu Umeku in tajniku Koriju Portschu.
Zbranim prosvetašem je ob tej priložnosti spregovoril tudi tajnik Slovenske prosvetne zveze Andrej Kokot ter jih seznanil z načrti naše osrednje prosvetne organizacije za letošnje leto. Društvu je tudi na bodoče zagotovit podporo SPZ pri njegovem prizadevanju in še posebno pri izvedbi proslave 60-let-nice, za zaključek občnega zbora pa je zavrtet lepi barvni film »Stara
gorenjska ohcet", v katerem poleg krasnih pokrajinskih motivov navdušijo zlasti čudovite melodije znanega Slovenskega okteta.
VABILO
2. GIMNAZIJSKI PLES
Vabimo vse ki se čutijo z nami povezane, na 2. gimnazijski ples, ki bo 8. februarja 1969 ob 20. uri v kletni dvorani Glasbenega doma (Kon-zerfhausj v Celovcu.
Igral bo ansambel »Korotan". V kulturnem sporedu bo nastopil fantovski zbor 8.a razreda ter »Veseli študentje". Začetno polonezo bodo plesali dijaki Slov. gimnazije.
Vstopnina:
prostovoljni prispevki
Pripravljalni odbor
Loga vas
V zadnjem času smrt neusmiljeno kosi v našem kraju. Ob koncu minulega leta nas je pretresla vest o nenadni smrti našega dolgoletnega župnika Franca Repnika, ki je po kratki bolezni umrl v celovški bolnišnici. Rodil se je leta 1903 v Dvoru nad Vrbo, v mašnika pa je bil posvečen leta 1926. Kot kaplan je služboval v več farah, kot župnik pa je bil dolga leta tudi na Djekšah. Med zadnjo vojno je moral, kot mnogi slovenski duhovniki, zapustiti svojo faro, ko je bil prisilno premeščen v nemški Zwickenberg. Ko je prišel k nam v Logo vas, se je hitro priljubil med prebivalstvom. Zlasti je bil očetovski prijatelj naših pevcev, kajti slovensko pesem in besedo je neizmerno ljubil in je zato rad obiskoval prireditve našega prosvetnega društva. O njegovi priljubljenosti je pričala udeležba na pogrebu, ko so prišli ljudje od blizu in daleč, da mu izkažejo zadnjo čast. Pogrebne obrede je ob asistenci številnih duhovnikov opravil kanonik Aleš Zechner, v imenu pevcev, ki so se od župnika in prijatelja Repnika poslovili s pesmijo, pa je spregovoril besede slovesa pevovodja Stanko Černič.
Dne 18. januarja so zvonovi sj)et vabili k pogrebu. Umrla je Terezija Košir, doma iz znane slovenske družine pri p. d. Kovaču na Debru. Bila je sestra pokojnega dekana in nekdanjega predsednika Slovenske prosvetne zveze Krista Koširja, ki je dolga leta služboval na Žihpoljah, kjer je tudi pokopan. Čeprav je Terezija Košir že od mladih let živela in delala v Celovcu, se tudi v mestnem okolju ni odtujila svojemu po-kolenju, marveč je ostala zvesta svojemu narodu in materinemu jeziku. Za to njeno zvestobo so se ji domači pevci ob odprtem grobu zahvalili s slovensko pesmijo.
Istega dne, ko smo se poslavljali od Terezije Košir, je prispela vest, da je v celovški bolnišnici umrl Luka Mesotič, gostilničar pri »Marici" v Logi vasi. Pokojni Lukej je bil pri nas zelo priljubljen in spoštovan; bil je dober prijatelj, zaveden Slovenec in zavzet za naše prosvetno udejstvovanje. Poleg svojega poklica je vedno našel tudi čas in razumevanje za potrebe našega prosvetnega društva »Svoboda", katerega je skozi dve leti vodil tudi kot predsednik. Ko sta z ženo obnavljala in izpopolnjevala gostinski obrat, sta mislila tudi na potrebe društva ter sta uredila dvorano, v kateri so se v povojnih letih zvrstile že številne prireditve našega društva in raznih drugih organizacij, bodisi slovenskih, pa tudi nemških. Pač pa Lukej nikdar ni skrival svoje narodne pripadnosti in zvestobe materini besedi, tako da je vsak, ki je; prišel k njemu ali kot gost ali kot prireditelj, vedno vedel, s kom ima opraviti. Ravno zaradi tega pa je bil Lukej priljubljen in spoštovan pri vseh ter lahko ugotovimo, da je v veliki meri doprinesel k dobremu sožitju in medsebojnemu razumevanju občanov obeh narodnosti. Slovo od našega Lukeja je bilo težko. Zlasti pa je številne žalne goste presunilo, ko je pred njegovim domom iz grl naših pevcev poslednjič zadonela zanj njegova najljubša pesem »Gozdič je že zelen". Poslovilne besede v imenu vseh organizacij, kjer se je Lukej udejstvoval, je spregovoril Stanko Černič ter se mu zahvalil za njegovo nesebično požrtvovalnost; pogrebne obrede pa je opravil župnik Adamič iz Lipe.
Pokojni sovaščani, od katerih smo se poslovili v zadnjem času, naj mirno počivajo v domači zemlji; ohranili jih bomo v hvaležnem spominu, njihovim žalujočim svojcem pa izrekamo naše iskreno sožalje!
Št. Jakob v Rožu
svoje mlado življenje, počiva ob strani svojih soborcev.
Matija Verdnik - Tomaž je bil eden izmed pionirjev osvobodilnega gibanja na Koroškem ter so njegove velike zasluge našle priznanje tudi v tem, da je bil proglašen za narodnega heroja. Njegovemu spominu se bo Zveza koroških partizanov poklonila v nedeljo 2. februarja ob 11. uri na sveškem pokopališču; svečanosti se bo udeležila tudi delegacija občinskega odbora Zveze združenj borcev NOV z Jesenic.
Zadnjega dne minulega leta smo na šentjakobskem pokopališču položili k zadnjemu počitku Janeza Kunčiča, p. d. Štantačevega iz Dravelj, ki si je s svojo družino ustvaril prijeten dom v novem delavskem naselju Št. Jakoba.
Janez Kunčič se je rodil leto 1903 na Bledu. Ko je bil star šest let, se je družina preselila v Dravlje, kjer so si kupili Štantačevo posestvo. Po poklicu je bil Janez zidar ter je živel pri svojih starših do leta 1942, ko je zločinska roka nacizma posegla tudi po tej družini: skupaj z mnogimi drugimi zavednimi slovenskimi družinami so tudi Štantačevi morali na težko pot izseljeništva.
Po končani vojni so se Kunčičevi spet vrnili na svoj dom. Janez se je leta 1946 poročil s hčerko iz znane zavedne Robceve družine na
Izdajatelj, založnik in lastnik: Zveza slo venskih organizacij na Koroškem; glavni uradnik: Rado Janežič; odgovorni urednik Andrej Kokot; uredništvo in uprava: 9021 Klagen*urt - Celovec, Gasometorgasse 10 tel. 85-6-24. — Tiska: Založniška In tiskarska družba z o. J Drava, Celovec - Borovlje
V
Plešerki ter sta si z marljivim delom ustvarila nov dom, kjer sta vzgojila tudi tri otroke. Poleg svojega dela je Janez vedno našel časa in razumevanje tudi za narodne zadeve. Bil je zvest član naše narodnostne skupnosti ter svojega pokolenja in materinega jezika nikdar ni zatajil. Zelo rad je obiskoval slovenske prireditve in tudi aktivno pomagal, kjer je le mogel.
Ko je pred leti šel v zasluženi pokoj, mu na žalost ni bilo usojeno, da bi ga užival dalj časa. Kal bolezni je že takrat nosil v sebi ter je dalj časa bolehal. Lani proti koncu leta je iskal še pomoč v bolnišnici, toda po uspešno prestani operaciji ga je zadela možganska kap.
Na Silvestrovo smo ga spremili na njegovi zadnji poti in ga ob udeležbi številnih žalnih gostov položili 'k počitku v domačo zemljo. V imenu Zveze slovenskih izseljencev se je od bivšega sotrpina poslovil predsednik Lovro Kramer, ki je na sveži grob položil tudi venec.
Janeza Kunčiča bomo ohranili v lepem spominu, žalujočim svojcem, posebno ženi in otrokom, pa izrekamo naše globoko sožalje!
Mala vas pri Globasnici
Spet je posegla smrt med naše vrste. V petek 10. januarja se je raznesla po vsej fari žalostna vest, da je umrl vrli mož in narodnjak Matevž Smrečnik, p. d. Jamer iz Male vasi pri Globasnici. Po kratki bolezni nas je nepričakovano zapustil.
S pesnikom bi lahko rekli: »Umrl je mož, kje tak je še med nami." Matevž Smrečnik se je rodil leta 1899 pri Pruteju v Večni vasi. Ljudsko šolo je obiskoval v Globasnici. Leta 1925 se je poročil z Rozino Karl, posestnico pri Jamru v Mali vasi. Bil je vsestransko sposoben ter je obvladal najrazličnejše stroke gospodarstva. Kot samouk si je osvojil potrebno znanje pri zdravljenju živine, v poljedelstvu, v gozdarstvu, pri kolinah, pa tudi v tesarstvu in mizarstvu. Vedno je bil pripravljen pomagati z delom in nasvetom ter lahko rečemo, da ni poslopja v Globasnici, pri katerega gradnji on ne bi bil soudeležen.
Ker je bil razgledan na vseh področjih narod, in gospodarskega življenja, je bil leta 1934 izvoljen v u-pravni odbor Hranilnice in posojilnice v Globasnici, leta 1938 pa je postal njen predsednik. Tako je vodil domačo kreditno zadrugo v najhujši dobi slovenskega zadružništva na Koroškem — v dobi nasilne likvidacije in izbrisa vseh naših organizacij in ustanov. Ko so leta 1942 prišli k njemu gotovi domačini v spremstvu gestapovcev ter mu s silo — držeč orožje na prsi — odvzeli ključe blagajne, so nastopili zanj trdi časi. Težko mu je bilo pri srcu, ko so nacisti izvedli v zapisniku »die Umwandlung der Hranilnica in posojilnica in eine deutsche Raiffeisenkasse".
Takoj po razpadu nacističnega rajha je bil Matevž Smrečnik spet med prvimi, ki so se lotili obnove; s korajžo in neutrudljivo požrtvovalnostjo je prevzel spremenjeno nemško »Raiffeisenkasse" znova v svoje vodstvo. Pač pa po končani vojni ni vračal hudega s hudim, temveč je vedno poudarjal potrebo po sodelovanju med sosedi ter se zavzemal za mir in pravico. Leta 1947 je bil izvoljen tudi v občinski svet, dolga leta pa je bil član upravnega odbora Zveze slovenskih zadrug v Celovcu, medtem ko je posle predsednika domače hranilnice in posojilnice vršil vse do leta 1967.
Čeprav je moral skrbeti za številno družino (z ženo Rozino sta imela dvanajst otrok), je vedno našel časa tudi za javno delo. Bil je odločen rodoljub in je v tem duhu vzgajal tudi svoje otroke. Poleg zvestobe svojemu narodu in ljubezni do domače zemlje je polagal veliko važnost na ohranitev narodnih običajev, ki jih je gojil, varoval in posredoval svojemu naraščaju. Po svojem značaju je bil odločen, razumen in veder mož; čeprav v svoji skromnosti nikdar ni stremel po naslovih in časteh ter je svoje mnogostransko nesebično delo opravljal več ali manj skrito pred širšo javnostjo, je bil daleč naokoli priljubljen in spoštovan.
Zvonovi so žalostno zapeli s stolpa farne cerkve v Globasnici, ko so se farani v ponedeljek 13. januarja poslavljali od moža, ki je vsa leta živel in delal med njimi, se z njimi veselil in z njimi trpel. Nepregledna množica žalnih gostov ga je spremila na globaško pokopališče, kjer je pogrebne obrede opravil domači župnik Franc Posch, ki je ob grobu spregovoril tudi poslovilne besede. Iskrene besede zahvale za dolgoletno požrtvovalnost je izrekel tudi poslevo-deči podpredsednik Zveze slovenskih zadrug dr. Mirt Zsvitter, medtem ko sta se globaški cerkveni zbor in šte-benski oktet poslovila s slovensko pesmijo, ki jo je Jamrov oče tako ljubil.
Vsem žalujočim, predvsem pa ženi in otrokom, velja naše najgloblje sožalje!
KOLEDAR
Petek, 31. Januar: Peter Sobota, 1. februar: Ignacij Nedelja, I. februar: Svetnica Ponedeljek, 3. februar: Blaž Torek, 4. februar: Andrej Sreda, 5. februar: Agata Četrtek, 6. februar: Doroteja

l
<
t
t
I
<
3
3
t
! t
t
t
I
\
r
t
Kadar se kdo zlaže, se utrne ali odtrga zvezda, pade nekam daleč v deveto deželo, pade druga, pade tretja. Potem se prikaže od nekod škrat Dolgobrad. Zmaje s sivo gla-/ Vo, pogleda sem in tja in reče: .Kje je tisti širokoustnež, ki pomendra vse besede? Dajte ga meni, da greva po svetu!"
Tako se je zgodilo Poljančevemu Primožu. Dvakrat, trikrat je povedal po svoje in že je prišel od nekod škrat Dolgobrad. Prijel ga je za roko in sta odpotovala. Šla sta po strmi Poti. Vsak trenutek si moral paziti na korak 'in kretnjo. Pa je vprašal škrat:
„Kaj pa doma, ali si kaj priden?"
Primož ni niti pomislil na vse, kar je napravil prav ta dan. Kar tjavdan je prikimal In potrdil:
.O ja, priden pa in kako!”
Komaj je izrekel, že so se utrnile zvezde, Prva druga in tretja, šinile so po nebu in utonile v mraku. Škrat je nekaj zagodel, jezno potegnil Primoža za seboj in hitela sta, da bi prišla čimprej do vrha. Pa je spet vprašal škrat čez trenutek:
.Kaj pa mati — ali jo zmeraj poslušaš?"
Primož je že nekoliko pomislil, tehtal je in niencal, nazadnje je ravnodušno dejal:
.Kako pa naj bi, seveda jo poslušam."
Nekaj je moralo biti napačno, zakaj ta trenutek se je osul poln šop zvezd. Padle so v temo ko goreča metla in izginile v nič. Primož je začuden obstal. Škrat ga je pa povlekel za seboj, češ, da je treba hiteti, dokler sploh še koka zvezdo sveti. In sta lezla navkreber, od skale do skale. Primožu je včasih spodletelo, ker ni predobro videl. Škrat je pa bil uren. Kakor ptič je poskakoval s kamna na kamen.
Čez nekaj časa je vprašal zamolklo:
»Kaj pa na cesti, ali se kaj pretepaš?"
Primož se je spomnil na razgrete obraze, na raztrgano srajco in na razbite šipe. To-| ^a naglo se je otresel zadrege. Drzno je l odkimal:
.Zakaj bi se pa pretepal, saj nisem ravno lak razbojnik!"
Ta trenutek se je svet nekako zazibal, zvezda za zvezdo se je osipala nekam v kmo. Preden se je Primož ovedel, sta bila s škratom v popolni temi. .Kaj pa zdaj?" je onemel.
.Nič, pojdeva pač v temi," je dejal škrat.
Njemu je bilo lahko. Škrati imajo take ■oči, da vidijo tudi ponoči. Primož je pa tipal z nogami po tleh in pri vsakem koraku *nu je spodrsnilo. Zdaj je stopil na oster rob, Zdaj je zadel s prsti ob kamen, zdaj se je zbodel ob trnjo. Nato ga niso niti noge dr-
žale več, zdrsnil je na tla in se pobi! na komolcih in kolenih.
.Treba je hiteti, da naju ne dohitijo volkovi," je rekel škrat.
Res so tulili nekje za njima. Škrat ga je vlekel za roke in Primož je odletaval sem in tja. Nogi sta mu krvaveti. Telo mu je oblivala vročina in utrujenost.
.Ati ne bo več zvezd?" je jokal.
.Nič več, vse si pogasil, ker nisi govoril
Dva tatova sta šla h graščaku konje krast. A graščak je imel tako hude pse, da nikakor nista mogla do konjušnice. Pa sta se s slamo omotala, se obvezala in se zakotalila po dvorišču. Prikotalila sta se do korita, nalijeta vode, zamešata otrobov — psi so pojedli, se napili in zaspali. Tedaj sta pobrala konje, en tat pa pravi:
„Veš kaj, še h gospodu grem, da mu ukradem denar. “
Tisti graščak pa je rad poslušal pravljice: kadar se ponoči zbudi, si mu mora sluga karkoli izmisliti. Tisto noč je graščak komaj zaspal, sluga pa se je nekam izmuznil. Tedaj je tat odprl okno in zlezel v sobo, a denarja nikakor ne more najti. Takrat pa se graščak prebudi, misli, da je to njegov sluga, in pravi:
Domača zabava
•	SVEČA, KI 1E IZGINILA
Na mizici (oddaljeni najmanj pet metrov od prvih gledalcev) stoji svetnik z dolgo belo ali rdečo svečo. Čarovnik jo prižge v dokaz, da je prava, potem pa vzame časopisni papir in vanj zavije svečo, medtem pa izgovarja skrivnostne čarovniike besede. Potem potrka trikrat s plosko roko po zavoju in ga z obema rokama raztrga v drobne koičke. Sveče ni več! — Pri tej zvijači je važno samo to, kako smo se nanjo pripravili. Iz belega ali rdečega motno lesketajočega se papirja zavijemo cevko, debelo kot sveča, in vanjo na vrhu prilepimo košček sveče. Vse drugo je lahko napraviti.
•	UGANITE, ČIGAVE SO ROKE!
Ena od vrat v prostoru spremenimo s zaveso, ki smo jo pritrdili približno v višini 170 centimetrov, v majhen oder. Po trije igralci naenkrat izginejo po možnosti neopaženi za zaveso, sedejo ali počepnejo za njo in dvignejo roke nad „rampo“. Suknje je treba prej sleči in potegniti rokave nazaj, tako da razen golih rok ni nobenih znakov, po katerih bi bilo mogoče ugotoviti lastnika rok. Gledalci morajo uganiti, komu pripadajo roke. Zadnja trojica za spremembo pokaže gledalcem ne roke, ampak noge. To naredijo tako, da da vodja igre vsakemu igralcu par moških nogavic in si jih ti nataknejo na roke. Potem se vsak od zadnjih treh igralcev sezuje in si čevlje prav tako natakne na roke. To, kar se iz tega izcimi, se pokate v začudenje gledalcev v čimbolj živahnem gibanju nad zaveso.
resnice," je dejal škrat. .Zdaj morava pa potovati v temi."
.Joj, prejoj, nikdar več tako," je obljubljal Primož.
Bolj in bolj so se bližali volkovi in strahovito zavijali s svojim tuljenjem. Ko so prišli že tako blizu, da so tik pred njima zami-gotale njihove Iskreče se oči, se je Primož sesedel in ni mogel nikamor več. Zakril si je obraz z obema rokama in bridko zajokal. Približal se mu je prvi volk in široko odprl žrelo.
Takrat je Primož preplašeno dvignil roke — In se zbudil.
Venčeslav Winkler
.Povej mi pravljico."
Tat je pa napletel:
.Živel je graščak in imel je slugo, kakor sem, recimo, jaz. Pa ni vedel sluga, kje je shranjen gospodov denar, tako nekako, kakor pri vas ...“
.Kaj ti morda ne veš?“
.Tamle, glej, kjer zlata sablja stoji."
„Ne vem, gospod."
Rekel je to in spet zaspal.
Tat pa je pograbil denar in zlato sabljo in izginil.
Denar sta hitro razdelila, za sabljo pa je nastal med njima prepir.
.Počakaj," pravi tisti, ki je sabljo ukradel, .jaz pojdem h gospodu in ga bom vprašal, komu pripada sablja."
Spet je zlezel v sobo in ko nalašč se je prav takrat tudi graščak prebudil:
.Povej mi pravljico!"
.Glejte," spet naplete tat, .nekoč so tatovi graščaku ukradli denar in zlato sabljo. Denar so si razdelili, za sabljo so se pa sporekli. No, komu po vašem pripada sablja?"
.Tistemu vendar," pravi, „ki jo je ukradel."
Rekel je in zaspal.
Tat se je vrnil k tovarišu:
.Graščak je rekel," pravi, „da sablja pripada tistemu, ki jo je ukradel."
Razdelila sta si in odšla.
Zjutraj pa, ko je spoznal, kaj si je s svojimi pravljicami nakopal, je graščak potožil popu. Pop pa se mu je smejal. Graščak se je razjezil in razglasil:
.Kdor bi tako potegnil popa, da bi se mu človek lahko nasmejal, tistemu bi plačal velike denarje."
Pa sta se priglasila ta dva. Graščak jima je dal denarja. Napravila sta se v meniha, nakupila sta dve veliki vreči rakov in pa voščenih svečk in sta ponoči prišla na popovo dvorišče.
Pa vsakemu raku prilepita svečko in ga spustita po popovemu dvorišču. Spustila sta vse rake, potem pa zavpijeta pod oknom:
.Vstanite, oče, bog vas kliče k sebi!"
Vidi pop, kaj se godi na njegovem dvorišču — svečke gorijo povsod — hitro se obleče in pride iz hiše. Tatova pa mu pravita:
Dedejeva pravljica
Povejte dedej kakšno zgodbo ali bajko, kar pač je, mi tiho bomo tu sedeli, vas poslušali, se ve.
Hm, saj bi pravil, res bi pravil danes sem le ves zaspan, pa če bi mogel, bi jo mahnil v deželo bajno — Macapan.
Vi, dede j, kakšna je dežela, tako čudno ‘ma ime, li rastejo tam sladke hruške, češnje rdeče tam zore?
Ho, to vam je dežela čudna, ta dežela Macapan . ..
Po strugi teče mlečna reka čez strdeno tja ravan.
Na drevju pa — tako vam rečem, zlato listje šelesti, med njim se ziblje sladko sadje, dobrih mrgoli reči.
Ko hočeš jesti — lahko delo!
To je laže kakor nič:
Odpreš le usta in že frkne vanje fino pečen ptič.
Ja, dedej, kje je ta dežela, morda vi ste bili tam?
Katera pot nas tjakaj vodi?
Dedej, le povejte nam!
Poglejte tamle tisto goro, strmo raste vam v nebo; izjavljam: tista gora skriva deželo tako čudežno.
Pa — kadar kdo prispe vrh gore gledati deželo to — se smuk za drugo goro skrije ona hitro, hohoho!
J. Štular
.Saj vam ni treba, da bi se vzpenjali sami, kar v vrečo zlezite, midva pa vas bova obesila na palico, položila čez ramo, sama se bova vzdignila in vas bova ponesla s seboj."
Pop bedak je zlezel v vrečo. Zavezala sta jo, jo odnesla in jo pred cerkvijo obesila na vrata, zraven pa sta še napravila napis: — Kdor tod mimo gre in ne udari po tej vreči, ta je sam pravi vrag.
In kdorkoli pride mimo, prebere pa takoj mahne po popu. In tudi graščak pride mimo, prebere in udari s palico ... Vsi, ki so šli mimo, so mlatili popa, nazadnje pa so odvezali vrečo ...
Odtistihmal pop graščaka nikoli več ni zasmehoval.
Ukrajinska pravljica
Tatova, graščak in pop
	Ivan Cankar:
NA	KLANCU 22
Noči so bile dolge in komaj za uro, proti jutru, so Omahnile težke misli od utrujenosti ter zadremale; v sanjah l 5o se vračale čudno pretvorjene, vse oblike neizmerno po-i v®čane. Zgodilo se je redkokdaj, da je zasijalo upanje Podnje, ali tudi upanje je bilo v sanjah čudno spačeno, Sonaravno je bilo in otroško, sence grdih skrbi so se še b°znale na njem ...
Napočilo je jutro, jutro siromakov, mrko in megleno, kančka je vstala trudna od sanj, spomnila se je v istem hi-bu trnove poti, ki čaka nanjo, in mraz jo je izpreletel. V i*bi je bilo zadahlo, dišalo je še po mrliču, po svečah in po *9anju. Na mizi je ležal kos kruha, ki ga je bil prinesel čev-ior, tudi kave je bilo v omari in Francka je šla kuhat zajtrk, ^zrla se je iz veže po klancu — vse je bilo še tiho, blatna v°da je tekla po grapavem jarku v dolino in je žuborela Platino. -Nikjer še niso zaškripala vrata — klanec je spal 'siko -in zadahlo sponje pijanega berača, ki so ga bili podali preko praga v deževno noč in je legel v jarek.
Skuhala je zajtrk; ko so zaropotali lonci na mizi in je fsdišalo po kavi, se je zbudila mala Francka. Pomela sj 16 oči in je prašala še v polspanju: »Kdaj pa pride Lojze?
.Poleti pride, kadar bo šola pri kraju."
.Mati, meni se je sanjalo, da je bil doma. Prinesel mi je piškotov in lepo je bil oblečen."
.Vstani, Francka, sedem bo ura, v šolo moraš."
Francka je sedela na postelji, zamislila se je v sanje, ki so bile tako lepe in so tako hitro minile. Vse je bilo drugače. O božiču je bilo, kolači so bili na mizi, vrata so se odprla in prišel je Lojze, gosposko oblečen, pod pazduho velik zavoj in v zavoju same piškote in bonbone.
.Zakaj pa ne gremo še mi v Ljubljano, mati, če je tam tako lepo?"
„Ni lepo v Ljubljani, Francka, ljudje so tam hudobni."
Francka je pogledala začudeno; zdelo se ji je neverjetno, da bi bili hudobni ljudje v Ljubljani, kjer so velike hiše in lepe cerkve in kjer je vsega bogastva dovolj.
Zazvonilo je v farni cerkvi, Francka je skočila s postelje in se je oblekla hitro. Ko je popila kavo, se je napravila v šolo; bose noge so gazile po vodi in blatu, poskakovala je po klancu navzdol čez luže in jarke, pričelo je spet pršiti iz megle in dež ji je močil lase.
Mati je ostala sama, sedla je, da bi krpala. Toda srce ji je tolklo od težkega pričakovanja, čas je hitel čudovito, bala se je in mudilo se ji je. Ko je bila v stolpu deseta ura, je vstala, ogrnila si je zimsko ruto in pokrižala se je pred durmi.
Na klancu je srečala čevljarjevo ženo, ki je nesla kruh in kavo iz štacune.
.Kam, Mihovka?"
„Po opravkih v trg," je odgovorila Francka. ,Po težkih opravkih... sam Bog se usmilil”
In je šla hitro dalje.
-Prišla je mimo hiše, kjer je -stanoval pisar. Gledal je skozi okno in jo je pozdravil.
.Kam tako zgodaj, Mihovka?"
.Dol v trg, k ljudem ... težka pot."
Pisar je razumel.
.Stopite malo sem, Mihovka ... Ko boste govorili z njimi, ne bodite preveč sitni ... to jih razjezi, poznam jih!... Povejte čisto na kratko, tako je in tako. Nič tarnati, nič nadlegovati... in ne glejte na vsako besedo; če vam poreče kdo kaj žalega, mislite si, da niste slišali... No, veliko sreče!"
Francka ga je komaj poslušala; pogledola je dol na trg — neprijazne so bile tiste bele hiše, neprijazne, bahate in za zmerom zaprte siromakom, bile so kakor ljudje, ki so stanovali v njih ...
Tako se je pričela trnova pot, ne prva, ne poslednja, ena izmed stoterih, polna ponižanja In strahu in razočaranja.
Odprla je velika vrata in se je prestrašila, ker so zaškripala. Čakala je v temni veži, nikogar ni bilo. Naposled je prišla dekla p° stopnicah iz zgornjega stanovanja, postala je in se je ozrla hladno na Mihovko.
.Kaj pa vi čakate?"
.Ali so gospod župan doma?"
Zavrelo je malo v Francki.
.Kaj me tako gledaš?" si je mislila. .Ali sem prišla tebe kaj prosit?"
.Doma so gospod, zajtrkujejo!" je odgovorila dekla malomarno in je šla.
Francka je začula zvenčanje vilic iz bližnje ‘izbe, ki so vodile vanjo iz veže steklene, zeleno pregrrrjene duri.
Čakala je; zvenčanje je utihnilo, premaknil se je stol in župan je odprl duri, stopil je v vežo. Velik in močan človek je bil, neobriti obraz se je svetil kakor s salom namazan.
„Ka pa vi, Mihovka?"
.Prišla sem vas prosit za srna, ki študira," je odgovorila Francka in sama se je začudila svojemu krepkemu, čisto neberaškemu glasu.

o _ Štev. 4 (1388)
31. jonuar 1969
DEDIJER A m
Moskva
proda koroške Slovence
Sam Stolin r*i bil Rus, ampak Georgijec, torej sin majhnega naroda. Kot revolucionar je Stalin proučeval nacionalno vprašanje in je celo nopisal študijo o narodu, o koreninah njegovega zgodovinskega nastajanja in razvoja.
Carska Rusija je bila „ječa narodov". Oktobrska revolucija je prinesla svobodo tudi vsem zatiranim narodom. Lenin je dosledno uresničil načelo samoodločbe naroda s pravico do cepitve. Vse nacije, narodi in etnične skupine so dobile v Sovjetski zvezi možnost za poln razvoj. Ko pa je Stalin postal gospodar Sovjetske zveze, je zapihal drugačen veter. Čutiti je bilo oživljanje velikodušnega hegemonizma.
Lenin je opazil to potezo pri Stalinu in je ob neki priložnosti dejal, da Stalin v svojem velikoruskem čustvovanju, kakor vsi spreobrnjenci, rad malo pretirava. To Leninovo opažanje o spreobrnjencih — konverfitih — o ljudeh, ki so spremenili svojo pripadnost narodu, veri, ideji ali skupini, je zanimivo. Jovan Cvijič je opisal pojav socialne mimikrije, to je pojav, da so posamezne balkanske etnične skupine po prihodu Turkov na Balkan sprejemale nošo, jezik, običaje in vero prišlecev, da bi si rešile golo življenje pod strahovlado gospodarjev. Psihologija pozna pojav istovetenja z agresorjem, ki pojasnjuje, da se prav iz vrst teh spreobrnjencev rekrutira najsurovejša skupina svetnikov nove vere, ki si je zastavila nalogo, da z ognjem in mečem vsiljuje svojim včerajšnjim bratom nazore gospodarjev. (Spomnimo se le značilnih primerov renegatstva pri nas na Koroškem — op. ured.) Ljudstvo je to označilo z besedami: »Nič ni hujšega od potu-rice".
Tudi v naši najnovejši zgodovini lahko opazimo ta pojav istovetenja z agresorjem. Več ali manj pri vseh južnoslovanskih narodih so največji nacionalisti, zadrti ksenofobi, sovražniki tujcev, praviloma spreobrnjenci, konvertiti, ki so po rodu druge narodnosti ali pa so člani drugih verskih ali kulturnih skupin.
Ker pa je imel Stalin popolno oblast, absolutno oblast, se je ta pojav istovetenja z agresorjem, z vetikoruskim hegemonizmom, razvil do popolnosti. Vsaka oblast človeka kvari, popolna oblast ga popolnoma pokvari.
To Stalinovo omalovaževanje malih narodov smo občutili tudi mi, posebno kar zadeva njegovo stališče do koroških Slovencev, doživeti srno, kako je za kvartopirsko mizo velikih državnikov konec vojne, za katero se je odločala usoda posameznih narodov, predvsem matih, brezobzirno trgoval z usodo koroških Slovencev, da bi mu primaknili kakih 50 milijonov dolarjev v obliki nemškega imetja v Avstriji.
Nekaj tragičnega je v položaju koroških Slovencev in Slovencev sploh. Najnazadnej-ši južnoslovanski narod je pod pritiskom močnih sosedov. Njegova etnična črta se pod pritiskom severnega ledenika, če vzamemo samo primer na severu, pod ponem-čevalnim pritiskom polagoma, toda stalno pomika proti jugu. In to v tem stoletju, pred očmi te generacije.
Podobna tragika je tudi v položaju Makedoncev. In kolikor bolj bomo mi, člani nekoliko večjih južnoslovanskih narodov, to globlje občutiti, toliko bolje se bomo razumeti in sporazumeli. Se kot majhen deček sem bil takoj po koncu prve svetovne vojne z materjo v Ljubljani. Moj mladi stric Jovan je umiral v Leonišču za tuberkulozo. Odkar smo prišli liz Bosne v ravnine, prišli v Beograd, je začela tuberkuloza razsajati v naši družini. Za to boleznijo je umrl v Ljubljani tudi stric Jovan. Neke temne noči sem se vračal z materjo iz Leonišča, zatopljen v misli na dragega strica, ko je nekje iz daljave priplavala pesem:
Hej Slovenci, kje so vaše meje?
Hej Slovenci, kje je vaša kri?
Tam za Gorico, tam so naše meje! Tam za Celovcem, tam je naša kri!
Pozneje sem vprašal mater, kakšna je ta pesem in zakaj je tako žalostna. Mati in njeni dve prijateljici, mislim, da sta bili Lojzka in Cirila Stebi, so mi razlagale, kdo so Slovenci, kako so nekoč živeli daleč zunaj današnjih meja proti severu in zahodu, a
je njihova usoda bila, da se niso nikoli združili in da jih je ponemčevalni val na severu hitro prekrival.
Ko sem odrasel, sem pred drugo svetovno vojno prevajal »Požganico’ Prežihovega Vo-ranca. Spremljal sem tudi poročila o tem, da se je ponemčevanje koroških Slovencev zelo okrepilo, odkar je Hitler okupiral Avstrijo, da vse slovenske razumnike prisilno izseljujejo, da je sleherna raba slovenščine prepovedana, da so prepovedane vse slovenske organizacije, kulturne in gospodarske, in da je njihovo imetje zaplenjeno.
Med narodnoosvobodilno vojno so v Vrhovnem štabu z veliko radostjo sprejeli no-
vice o prvih partizanskih bojih na Koroškem. Koroški Slovenci so bili edini narod v okviru predvojnih meja Hitlerjevega rajha, ki se je z orožjem v roki boril za svojo osvoboditev. Res je, razmere na Koroškem so bile za partizane nadvse težavne. Večkrat so jih razbiti, toda vedno znova so se dvignili kakor prerojeni iz pepela. Ko so sile Tretje armade in Četrte operativne cone prodrle čez staro jugoslovansko-avstrijsko mejo na Koroško, je koroški partizanski odred že počistil naciste po vsej Koroški južno od Drave, 9. maja pa je hkrati z anglo-ameriškimi četami vkorakal v Celovec.
Toda velesile so hotele drugače. V Potsdamu, kjer so krojili usodo sveta, je bilo skljenjeno, da bodo Avstrijo okupirale samo čete velesil, enotam Jugoslovanske armade pa je bilo ukazano, da se umaknejo. To so morale s težkim srcem storiti konec maja 1945.
Toda Stalin ni hotel javno prevzeti odgovornosti, da je prodal usodo koroških Slovencev za dolarje oziroma, kakor je pozneje zapisal Moša Pijade: »da je zabarantal pravico koroških Slovencev do samoodločbe za 50 milijonov dolarjev povrhu tistih 100 milijonov, kolikor so njegovi trije zahodni partnerji bili dotlej voljni priznati svojemu vzhodnemu partnerju".
Molotov in Višinski sta zahtevala v Moskvi od naših predstavnikov, naj izdelamo svoje maksimalne in minimalne zahteve do Avstrije glede slovenske Koroške, »da bi se
laže pogajali z zahodnimi državniki in skušali dobiti, kar se da".
Ne da bi slutili, kakšna je igra, smo izdelali take predloge.
Toda usodo koroških Slovencev je že davno zapečatila prav Sovjetska zveza. Stolin je brez vednosti koroških Slovencev, na skrivaj mimo vodstva Osvobodilne fronte Slovenije, ne da bi obvestil Nacionalni komite AVNOJ, v smislu barantanja z drugimi velikimi državami poslal maja 1945 tole pismo avstrijskemu kanclerju in voditelju avstrijske socialne demokracije Rennerju:
»Zahvaljujem se Vam, spoštovani tovariš, za Vašo poslanico z dne 15. aprila.
Ne dvomite o tem, da je Vaša skrb za neodvisnost, nedotakljivost in napredek Avstrije tudi moja skrb.
Pripravljen sem po svojii moči in možnostih nuditi sleherno pomoč, ki bi bila potrebna Avstriji.
Oprostite poznemu odgovoru.
J. Stalin’
Mi jugoslovanski komunisti ali »pošteni bedaki" po Stalinovem besednjaku nismo tega niti slutili in smo mu ob vsaki priložnosti prisegali zvestobo.
To je bil nauk za vsakogar, ki hoče misliti, da je lahko človek samo enkrat bedak!
•
Januarja 1947 je jugoslovanska vlada poslala spomenico ministrskemu svetu Francije, Velike Britanije, ZDA in Sovjetske zveze, v kateri je uradno zahtevala priključitev ozemlja slovenske Koroške k Jugoslaviji. Glavna argumenta sta bila dejansko etnično stanje in dejstvo, da so koroški Slovenci aktivno sodelovali v narodnoosvobodilni vojni.
Marca 1947 je bila v Moskvi konferenca sveta ministrov štirih velesil, na kateri so razpravljali o sklenitvi avstrijske pogodbe. Jugoslovansko delegacijo je vodil Edvard Kardelj in jaz sem ga spremljal. To je bila četrta mednarodna konferenca, pri kateri sva skupaj sodelovala. In zmeraj sva v prostem času igrala šah. Na prvem dvoboju v Londonu decembra 1945 in januarja 1946 je zmagal Kardelj z veliko razliko 34:22. Na pariški mirovni konferenci je bilo zelo mnogo dela in sva manj igrala, toda tudi ta dvoboj je dobil on z 18:14. V vlaku na poti od Beograda do Moskve — pot je trajala pet dni — je bil dvoboj neodločen 9:9 prav do zadnje partije, ki sva jo začela, ko se je vlak bližal Moskvi. To pot se mi je sreča nasmehnila in Kardelj mi je ves srečen čestital k prvi zmagi na dvoboju:
»Kadri se razvijajo, ni kaj reči!" mi je dejal.
Delal sem se skromnega:
»Ni mi všeč, da šef naše delegacije izgublja, četudi v šahu, ko prihajamo no to mednarodno konferenco."
V tem je bil tudi konec zle slutnje. Molotov in Višinski sta sporočila Kardelju, da ni nobenega upanja, da bi ugodili jugoslovanskim ozemeljskim zahtevam na Koroškem. Delegacijo je obšla potrtost. Zvedele so se tudi druge podrobnosti. Kardelj je poslal sporočilo Titu, da je sovjetska vlada jasno povedala, da ZSSR ne bo mogla več vztrajati pri podpori ozemelsjkim zahtevam do Koroške, če bo na konferenci dosežen sporazum o nemškem imetju v Avstriji.
Predstavniki ZSSR so na tem sestonku sveta ministrov v Moskvi večkrat poudarili, da je za sovjetsko delegacijo glovno vprašanje nemško imetje v Avstriji, ki ga je ZSSR zahtevala zase. Tako so Američani, Britanci in Francozi razumeli, da je ZSSR voljna popustiti glede avstrijskih meja, to je, voljna pustiti koroške Slovence nai cedilu.
Pod naslovom »Izgubljeni boj J. V. Stalina 1948—53" objavlja Vladimir Dedijer v ljubljanskem Delu svoje spomine na prvo desetletje po zadnji vojni. Iz teh spominov ponatiskujemo odlomek, v katerem avtor piše tudi o svoje-časnih pogajanjih za sklenitev avstrijske državne pogodbe s posebnim ozirom na vprašanje koroških Slovencev.
Uredništvo
Župan se je razjezil.
»Da, seveda, to pojde kar tako dalje, mislite. Jaz bom kar dajal, dajal, pa vzemi, kjer hočeš... Kaj pa dela vaš sin? Saj se nič ne uči!"
Francka je bila vesela, da je župan govoril, da ni šel kar molče mimo, kakor je storil že mnogokrat — ni se ozrl, napravil je, kakor da bi je ne bilo v veži.
»Uči se, priden je!" je odgovorila hitro. »Samo... večerje nima, stanovanja ne more plačati in tudi obleke nima, raztrgan hodi."
»Lepa mati!" se je nasmehnil župan porogljivo. — Pogledala mu je v obraz in videla je, da je rekel nalašč, zato da bi jo razžalil.
»Nimam nič!" je govorila počasi in tiho. »Ko bi mu mogla pomagati, bi si odsekala roko. Nimam, da bi mu kupila enkrat kos kruha za večerjo ...’
»Kaj pa dela stari?"
»Šel je in ga ni več, tudi ne piše nič.’
»Prebrisano jo je ukrenil. Tako bi napravil tudi jaz — lepo v svet, otroke pa tujim ljudem na rame... Ampak ukanil se je, tako ne pojde več dalje. Nekaj da človek, nazadnje pa mu je le preveč."
Francko je izprelefelo — obrne se in pojde ter jo ostavi v veži. Stopila je bliže in je govorila hitreje.
»Saj ste obljubili, gospod župan ... takrat, ko je šel
v šolo ... jaz sama bi nikoli ne bila na to mislila ... zanašala sem se... In če jutri ne bo denarja, ga sunejo na cesto ... vsega bo konec ... kakor Boga vas prosim ..."
Nekoliko je pomislil, nato je posegel po denarnici in ji je dal petak, lepo zvit, še čisto nov.
Hotela se je zahvaliti, ali obrnil se je takoj in je šel k durim, ki so peljale v štacuno.
»Tako brž mi ne pridite več blizu!" je zaklical za njo, ko je bila že pri vratih, in sladka hvaležnost, ki se je bila
vzdignila v njenem srcu, je izginila v tistem hipu. Ko ji je bil pomolil petak, je zrasfel pred njo, visok in plemenit človek, in tudi njegov obraz se je bil izpremenil, čutila se je grešnico, ker je mislila prej, da je .surov in osoren. Zdaj, ko je odhajal v štacuno s težkimi koraki, je bil spet prav tako surov, debel in grozen, da se je bal človek predenj in da je strepetal, če so se ozrle nanj njegove srepe sive oči.
To je bilo pet goldinarjev, ali dolg je bil velik, še pet jih je bilo treba, najmanj še, brez vsega drugega. In raztrgan hodi po Ljubljani in lačen je, ker nima večerje — hodi po mestu, gleda morda po izložbah, kjer so kolači in klobase, in lačen je in si misli: »Kaj dela mati, da nič ne skrbi zame, da mi ne da kruha, kos lepega belega kruha..."
Dalje, Francka!
Šla je počasi po stopnicah, kjer so stanovali sodnikovi. Postala je, ko je prišla do velikih belih vrat, ki so bila zmerom zaklenjena in je bilo treba pozvoniti. Roka se je vzdignila do črnega gumba, ni si upala pritisniti, omahnila je. Znotraj se je slišal rezek glas, prepirali so se: Francka se je že hotela vrniti, strah jo je bil obšel. Toda zašepetalo ji je na uho, da, zakričalo je od daleč: »Lačen je; hodi po ulicah in gleda v izložbe in lačen je . .."
Pritisnila je na gumb, zazvonilo je s tankim zvokom. Komaj je odprla dekla in je Francka vstopila, je že prišla gospa po mostovžu. Suha je bila, siva v lica, nosila je naočnike in spodnja ustnica je bila velika in napeta.
Preden je Francka izpregovorila, je zakričala gospa: »Kaj pa vi? Po kaj pa ste spet prišli? Še vas sem čakala!"
»Zaradi sina, ki študira ...’
»Naj gre krave past! Berači naj ostanejo doma! Na tuje stroške je lahko študirati. Kdor ne more, noj pusti. Take gospode bi imeli lahko dovolj... danes ta, jutri oni... ves klanec bi si naprtili... Naj gre krave post! Zbogom!"
Gospa je bila že daleč na mostovžu, stopila je v izbo in je zaloputnila duri za sabo. Francka je stala mirno, tiča so ji gorela od sramu in od žalosti.
Prišla je dekla, postarana ženska, in se smehljala pol dobrodušno, pol škodoželjno.
»Da bi bili prišli pol ure, uro prej, pa bi bilo vse dobro ... Hišna jo je razjezila in zdaj je kakor zlodej. Še mačka je sunila v vežo, ki ga ima rajši nego moža."
»Samo pol ure!" si je mislila Francka, ko je odhajala po stopnicah. »In zaradi te pol ure... je on lačen In ne dobi kruha. Zaradi hišne, ki je morda razbila krožnik... Kaj je naredil hišni, da ne dobi kruha zaradi nje?... In kakšen obraz, da bi se človek prekrižal in pobegnil strahoma. Kakor levi razbojnik!...’
Stola je na cesti in je premišljevala. Ali on čaka in je lačen, a ona le stoji, kakor da bi se ji nikamor ne mudilo, in premišljuje.
Dalje, Francka!
K župniku. Župnik, star, čemeren in malobeseden, se je ozrl po strani, poslušal je komaj, dal ji je srebrn goldinar in se je vrnil v 'izbo; komaj da je mimogrede pokimal z glavo.
Nikogar ni bilo, ki bi se bil nasmehnil prijazno, rekel jU »No, pa malo sedite, Mihovka, 'in pripovedujte!" in ki b* poslušal s sočutjem, kako se mu godi tam v mestu, kako ga gonijo iz hiše in kako je lačen in raztrgan. Nikjer ga ni bilo, ki bi rekel: »Nate, pa popijte kozarec vina in ne skrbite preveč, bo že kako; leta minejo, da človek som ne v® kdaj, 'in tako bo končano vse trpljenje; še z veseljem se boste potem spominjali nanj." — Ni ga bilo, hodila je med somimi tujci in grdo so gledali nanjo, s težkimi zapahi so bila zaklenjena srca, niti špranjo se ni odprla.
(Nodaljevanje v prihodnji številki)
^IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIMMIIIIIIIIIIIIIIIIIISIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIMIIIIIIII! Illlllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll^
I\	E
?Wesec tebvuav » mesec slovenske knjige
..........................................................................................................................................
VSAKA KNJIGA SAMO ŠIL.
—	France Bevk: ČRNI BRATJE, 88 sir., ilusfr., br.
—	Ivan Bralko: S POTI PO EVROPSKEM ZAPADU, 100 sir., ilustr., br.
—	Zogovič: NJEGOŠEVA PESNITEV O BORBI IN SVOBODI, 48 str., br.
—	Vladimir Levstik: PRAVICA KLADIVA, 144 sir., br.
—	Dr. Marij Avčin: NAŠ OTROČEK, 44 str., ilustr., br.
VSAKA KNJIGA SAMO Š
•	Fran S. Finžgar: TRIGLAV, 80 str., ilustr. br.
•	Ksaver Meško: MLADIM SRCEM, 112 str., ilustr., br.
•	Julija Bračič: GRAŠČINSKI STRADARJI, 176 str., br.
•	Čopič-Kosta>-Osredkar: SKRIVNOSTI ATOMA, 112 str., ilustr., br.
•	Ela Presinger: GOSPODINJSKI NASVETI, 112 str., ilustr., br.
VSAKA KNJIGA SAMO Š
—	Alojzij Remec: VELIKI PUNT, 160 str., br.
—	France Bevk: IZ ISKRE POŽAR, 112 str., ilustr., br.
—	Cvetko Golar: SRP IN KLAS, 58 str., ilustr., ppl.
—	Lev N. Tolstoj: POLIKUŠKA IN DRUGE POVESTI, 248 str., br.
—	Tone Seliškar: VELIKA GALA PREDSTAVA, 128 str., ilustr., br.
VSAKA KNJIGA SAMO Š
•	Miško Kranjec: MACESNI NAD DOLINO, 152 str., br.
•	France Koblar: STAREJŠA SLOVENSKA DRAMA, 204 str., br.
•	Agatha Christie: OTOŽNA CIPRESA, 64 str., br.
•	Ing. Dušan Ogrin: ZELENJE V NAŠEM OKOLJU, 144 str., slik. pr., br.
•	Anton Ingolič: DEČEK Z DVEMA IMENOMA, 112 str., ilustr. br.
I
VSAKA KNJIGA SAMO ŠIL. U.—
—	Karel Grabeljšek: POMLAD BREZ LASTOVK, 152 str., br.
—	Prežihov Voranc: LJUBEZEN NA ODORU, 168 str., br.
—	Anton T. Linhart: VELESI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI, 120 str., br.
—	Vitko Musek: KNJIGA O FILMU, 108 str., sl. priloge, br.
—	Jean de la Fontaine: BASNI, 208 str., pl.
VSAKA KNJIGA SAMO Š
•	Mile Klopčič: DIVJI GRM, 192 str., br.
•	Claude Aveline: ŽIVALSKI PARADIŽ, 120 str., br.
•	Karel Širok: KAPELICA, 64 str., kart.
•	Ciril Cvetko: POGLED V GLASBENO UMETNOST, 128 str., sl. pr., br.
•	Miško Kranjec JUŽNI VETROVI, 130 str., ppl.
VSAKA KNJIGA SAMO ŠIL.
•— Louis Adamič: KRIZA V AMERIKI, 100 str., kart.
—	Marijan Brecelj: BEVKOVA BIBLIOGRAFIJA, 64 str., ilustr., br.
■— Sergej Obrazcov: IGRALEC Z LUTKO, 160 str., sl. priloge, ppl.
—	Matevž Hace: TIHOTAPCI, 208 str., br.
—	Emilijan Cevc: SLOVENSKA UMETNOST, 192 str., slik. priloge, br.
Prihodnji teden bomo ob obletnici smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna spet obhajali vsakoletni slovenski kulturni praznik. V to praznovanje se na različne načine vedno vključujemo tudi koroški Slovenci in tako manifestiramo neizpodbitno dejstvo, da smo živ del slovenskega naroda in da se zavestno priznavamo h kulturni skupnosti vseh Slovencev.
Knjigarna „Naša knjiga" v Celovcu se je odločila, da ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku priredi poseben „mesec slovenske knjige“ in v tem okviru tekom februarja omogoči nakup slovenskih knjig po izredno nizkih cenah. Odločili smo se za pester izbor knjig z najrazličnejših področij ter jih porazdelili na skupine, kjer znaša cena za posamezno knjigo od 1 šilinga do največ 20 šilingov. S tem hoče knjigarna res vsakomur dati možnost, da si nabavi eno ali drugo knjigo in vabi ljubitelje dobrega čtiva, da v prihodnjih tednih izkoristijo edinstveno priložnost ter med svojim bivanjem v Celovcu obiščejo tudi knjigarno „Naša knjiga".
Da tudi tisti, ki se ne morejo osebno zglasiti v knjigarni, ne bodo prikrajšani, objavljamo danes na tej strani iz vsake skupine po nekaj naslovov knjig, med katerimi lahko izbirajo doma in potem knjige naročijo po pošti. Izbor v vsaki skupini je seveda mnogo obsežnejši, zato bomo prihodnjič objavili spet druge knjižne naslove in tako polagoma vsaj delno tudi po tej poti prikazali bogato izbiro in ugodno priložnost, ki jo knjigarna „Naša knjiga“ nudi v „mesecu slovenske knjige".
Posebej pa opozarjamo, da so mnoge knjige na zalogi samo v nekaj izvodih, nekatere pa celo le v enem samem izvodu. Zato priporočamo, da z nakupom oziroma naročilom ne odlašate, kajti knjigarna vam bo mogla ustreči le v mejah možnosti — dokler ena ali druga knjiga ne bo pošla. Seveda velja to le za izbor, ki ga je knjigarna pripravila za akcijo v okviru „meseca slovenske knjige", ker sicer ima „Naša knjiga" bogato zalogo najrazličnejših slovenskih knjig, tako da vsakomur lahko postreže z ustreznim čtivom za vsak okus in vsako priložnost.
Obisk v knjigarni se bo torej vsekakor izplačal, izplačal še prav posebno tekom meseca februarja, ko bomo imeli priložnost, da si knjige nabavimo po res ugodni ceni. Izkoristimo to možnost v čim večji meri. Odprimo naša srca in naše domove slovenski knjigi, tisti dobrini, o kateri splošno velja, da je najboljši prijatelj človeka. Ni namreč prazna splošnost govoriti o knjigi; za nas Slovence pa sploh velja, da smo kot narod zrasli ob knjigi, saj smo se prav s knjigami, ki so jih napisali naši veliki umetniki slovenske besede, uvrstili med kulturne narode.
Posebno mesto med temi umetniki pa nedvomno zavzema naš Prešeren, katerega spominu se bomo v nekaj dneh poklonili ob 120-letnici njegove smrti. Tej obletnici je posvečen tudi letošnji „mesec slovenske knjige" v celovški knjigarni „Naša knjiga"!
VSAKA KNJIGA SAMO ŠIL. 8.—
0 Isaac Asimov: JAZ, ROBOT, 160 str., br.
0 Erasmus Roterodamus: HVALNICA NOROSTI, 140 str., pl.
•	K. Zuckmayer: GOSPODAR NAD ŽIVLJENJEM IN SMRTJO, 84 str., br. 0 Vladimir Ličen: SHRANJEVANJE ŽIVIL, 108 str., ppl.
•	Bratko Krett: KRANJSKI KOMEDIJANTI, 208 str., ilustr., ppl.
VSAKA KNJIGA
SAMO
Š I L
10.-
—	Nikolaj Ostrovski: ROJENI V BURJI, 256 str., ilustr., ppl.
—	Matilde Seraro: ČRNA REPUBLIKA, 296 str., ppl.
—	John M. White: POSLEDNJA DIRKA, 156 str., br.
—	Brian Aldiss: LADJA MED ZVEZDAMI, 168 str., br.
—	Aleksej Tolstoj: ZLATI KLJUČEK, 120 str., ilustr., ppl.
VSAKA KNJIGA SAMO ŠIL. 12.—
0 Charles E. Maine: GOSPODAR SVETA, 176 str., br.
0 Vladimir Minač: SMRT HODI PO HOSTAH, 164 str., br.
0 Arthur C. Doyle: SPOMINI SHERLOCKA HOLMESA 128 str., br.
0 Violante do Canto: ČRNI ORFEJ, 124 str., br.
0 Friedrich Michael: GOSPA Z DOBRIMI PRIPOROČILI, 168 str., br.
VSAKA KNJIGA SAMO ŠIL.14.—
—	Jože Pahor: HODIL PO ZEMLJI SEM NAŠI, 288 str., ilustr., ppl.
—	Leland Stowe: ROBINZON S SAMOTNEGA JEZERA, 144 str., br.
—	Georges Simenon: MAIGRETOV MRTVEC, 168 str., br.
—	Ernst J. Gorlich: DEKLICA IZ LOUISIANE, 196 str., ilustr., br.
—	A. Seratimovič: ŽELEZNA REKA, 164 str., ppl.
VSAKA KNJIGA SAMO
Š I L
0 Aldous Huxley: KRASNI NOVI SVET, 188 str., br. 0 Isaac Asimov: KAMEN NA NEBU, 176 str., br.
0 Alberto Moravia: CIOCIARA, 192 str., ppl.
0 Jukio Mishina: KIPENJE MORJA, 136 str., ppl.
0 Ivan S. Turgenjev: POMLADNE VODE, 156 str., br.
VSAKA KNJIGA SAMO
Š I L
—	Andre Gide: VATIKANSKE JEČE, 288 str., br.
—	John D. Carr: SPEČA SFINGA, 196 str., br.
—	Robert A. Heinlein: GOSPODARJI LUTK, 236 str., br.
—	C. S. Forester: ODLOŽENO PLAČILO, 116 str., pl.
—	Slavko Kolar: SMO ZA PRAVICO, 224 str., ppl.
VSAKA KNJIGA SAMO
Š I L
0 Giovannino Guareschi: DON CAMILLO IN PEPPONE, 204 str., br. 0 Jakob lljin: VELIKI TEKOČI TRAK, 396 str., pl.
0 Karl B. von Mechovv: ZGODNJE POLETJE, 256 str., ppl.
0 Richard Broocks: BLIŠČ IN BEDA HOLLYWOODA, 344 str., br.
0 Ladislav Mnačko: SMRT SE IMENUJE ENGELCHEN, 256 str., br.
Šll<>iiuiniitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii'ii>ii<i><<i>>>"<i>><i<<'''i'<i<iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiuiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiui
| |
Knjigama »Naša knjiga**, Celovec, Wulfengasse
'i||i<iuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiii>iiiiiiiiiii|iii.............................................
1 o.
GOSTOVANJE
VEČKRATNI SVETOVNI PRVAK
Smmerich Danzer
IN EVROPSKA PRVAKINJA
<Jngvid Wendl
ter številne
mednarodne zvezde na ledu v prekrasni reviji
DUNAJSKE
DRSALNE
„K0 N FETI“
Režija: WILL PETTER - Glasba: ROBERT STOLZ
od 6. do 16. februarja 1969 v Mestni hali v Celovcu
REVIJE
Prodaja vstopnic:
Koroški deželni potovalni urad, Celovec,
Novi trg 2, telefon (0-42-22) 70-4-71 telex 042 465, in vsi potovalni uradi;
v Jugoslaviji:
ATLAS Zagreb, Generalturist Zagreb, Izletnik Celje,
KOMPAS, Ljubljana Transport, Potnik, SAP Ljubljana, Transturist,TT Ljubljana.
S
1. PROGRAM
Poročila: 6.00, 7.00, 8.00, 10.00, 12.15, 17.00, 19.00, 22.00,
23.00,	24.00.
Dnevno oddaje (razen sobote, nedelje In praznikov): 6.00 Pozdrav — 6.40 Jutranja opažanja — 6.45 Vesele melodije — 7.10 Včeraj zvečer v svetu — 7.20 Jutranja telovadba — 8.45 Dobrodošli z novicami — 9.00 Za prijatelje glasbe — 10.05 Magazin ob desetih —
11.00	Roman v nadaljev. — 11.15 Opoldanski koncert
—	13.00 Operni koncert — 13.45 Gospodarska poročila — 14.00 Slavni orkestri, slavni dirigenti — 15.00 Več uka, več znanja — 15.45 Koncertna ura — 16.30 Majhne dragocenosti — 17.10 Kulturna poročila —
17.30	Mladinska redakcija — 18.00 Večerni koncert — 18.55 Danes zvečer boste videli in slišali.
Sobota, 1. 2.: 6.09 Vesele melodije — 9.00 Smeh sodi k oliki — 13.00 Srečanje z Avstrijo — 13.30 Tehnični razgled — 13.45 Iz opernega sveta — 14.30 Literarna delavnica — 15.00 Dunajski simfoniki — 16.30 V žarišču — 17.10 Ex libris — 18.00 Evropa poje: Madžarska
—	18.30 Glasba iz Madžarske — 19.30 Oddaja zveznega kanclerja — 20.00 Portret — 21.00 Vse poti vodijo na Dunaj — 22.10 Srce sveta — 23.10 Majhna nočna glasba.
Nedelja, 2. 2.: 6.05 Vesele melodije — 8.05 Teden dni svetovnih dogodkov — 9.10 Satirična oddaja —
11.00	Mednarodni orkestralni in zborovski koncert —
13.30	Stališče — 13.45 Operni koncert — 15.00 Ljubite klasiko — 16.30 Žene Evrope — 17.05 Magazin znanosti — 18.00 Samo veselje z glasbo — 19.10 „La Gio-conda", opera — 22.10 Tribuna — 23.10 Glasba z Dunaja.
Ponedeljek, 3. 2.: 6.05 Odkrito povedano — 6.08 Agrarna politika — 6.13 Vesele melodije — 13.45 Avstrijska pripovedka — 17.10 Mednarodna radijska univerza — 17.30 Mladinska redakcija — 19.35 Visokošolska reforma — 20.00 Evropski koncert — 21.00 Ne bojte se glasbe — 21.30 Pesniki in filozofi v politiki — 22.10 Znanje časa — 23.10 Sodobna glasba.
Torek, 4. 2.: 6.05 Preden odidete — 6.12 Vesele melodije— 13.45 Simone Weil — 17.10 Raziskovalci na obisku — 17.30 Mladinska redakcija — 19.35 Pogled v znanstvene revije — 19.45 Pesmi Richarda Straussa —
20.00	Spectrum Austriae — 21.00 Republika Avstrija in njena ustava — 21.30 Klavirsko delo Franza Schuberta — 23.20 Studio nove glasbe.
Sreda, 5. 2.: 6.05 Odkrito povedano — 6.09 Vesele melodije — 13.45 Tuji pripovedniki — 17.10 Družina kot socializacijski faktor — 17.30 Mladinska redakcija — 19.35 Življenje ob knjigah — 20.00 Orkestralni koncert — 21.30 Naš planet Zemlja — 22.10 Kriminalna igra — 23.10 Sodobna glasba.
četrtek, 6. 2.: 6.05 Preden odidete — 6.09 Oddaja delavske zbornice — 6.12 Vesele melodije — 13.45 Satirik Clemens Brentano — 17.10 Pesmi Ernsta Jandla
—	17.30 Raziskovalno delo visokih šol — 19.35 Kultur-no-politične perspektive — 19.45 šansoni — 20.00 Sodobne psihološke šole — 21.00 Sonatina — 21.15 V žarišču — 23.10 London-Rim-Pariz.
REGIONALNI PROGRAM
Poročila: 5.00, 5.50, 6.30, 7.45, 10.00, 12.45, 17.00, 19.00,
20.00,	22.00, 23.00.
Dnevne oddaje (razen sobote, nedelje In praznikov): 5.00 Pozdrav — 5.40 Jutranja opažanja — 5.45 Kmetijska oddaja — 6.05 Jutranja telovadba — 8.05 Zveneč jutranji pozdrav — 9.00 šolska oddaja — 11.30 Kmetijska oddaja — 11.45 Za avtomobiliste — 12 00 Opoldanski zvonovi — 13.05 Objave — 14.00 Za ženo
—	14.15 Slovenska oddaja — 15.30 Otroška ura — 16.00 Koncert po željah — 18.15 Odmev časa — 18.45 Šport
—	18.55 Lahko noč otrokom — 19.03 Pregled sporeda. Sobota, 1. 2.: 5.05 Godba na pihala — 5.50 Obvestila za kmetijske delavce — 7.55 Naš hišni vrt — 8.20 Priljubljene melodije — 10.30 Smučarske tekme — 12.55 Smučarske tekme — 14.00 Zabavni koncert — 15.00 Koroški roman — 15.30 Koncert po željah — 17.10 Pisano sobotno popoldne — 18.00 Vaš konjiček — 18.40 Koroški profili — 20.10 Program v orehovi lupini — 22.25 Plesna glasba po naročilu.
Nedelja, 2. 2.: 6.35 Ljudska glasba na tekočem traku — 7.35 Pisani zvoki — 8.05 Kmetijska oddaja —
8.15	Kaj je novega — 9.45 Dunajski zajtrk z glasbo'
—	10.30 Radijska pripovedka — 10.55 Smučarske tekme — 11.30 Ostanimo mladi — 12.05 Za avtomobiliste
—	12.45 Smučarske tekme — 13.45 Iz domovine — 14.30 Koncert po željah — 16.00 Otroška ura — 16.30 Dunajska glasba — 17.05 Plesna glasba — 18.15 Ogledalo Mestnega gledališča — 18.30 Pogovor o umetnosti —
18.45	Pridite in zapojte — 19.00 Nedeljski šport — 19.30 Govori deželni glavar Sima — 20.10 Dve deski, ki pomenita svet — 21.30 Kabaret.
Ponedeljek, J. 2.: 5.05 Godba na pihala — 9.00 Pravljice za vas — 9.30 širni pisani svet — 10.25 Kmečki vrt — 10.45 Pesništvo in glasba od srednjega veka do baroka — 11.00 Humor v ljudski pesmi —
13.45	Glasba po kosilu — 15.00 Nova koroška pesem
—	15.15 Koroški knjižni kotiček — 17.10 Trič-trač —
19.15	In kaj menite vi? — 20.10 Radijska igra — 21.30 Ljudska glasba naših sosedov.
Torek, 4. 2.: 5.05 Pihalna godba — 8.15 Davčno pravo — 8.20 Priljubljene melodije — 9.00 Avstrijska zgodovina v dokumentih — 9.30 Ljudske pesmi in plesi iz Pomorjanskega — 11.00 Godci, zaigrajte — 13.45 Za našo mladino — 15.00 Komorna glasba — 15.30 Pustni čas, veseli čas — 17.10 Avstrijci o Avstriji —
18.00	Oddaja za delavce — 19.15 Slišiš pesmico —
20.10	Orkestralni koncert — 21.30 Glasba za oddih.
Sreda, 5. 2.: 5.05 Začetek dneva s pihalno godbo —
8.15	Priljubljene melodije — 9.00 Literatura absurdnega — 9.30 Nove knjige koroških založb — 9.45 Kar pridite v sobo — 10.45 Energija v gospodarstvu —
11.00	Zvoki iz Bludenza — 13.45 Glasba po kosilu —
/II	■ V
V zadnj'i številki našega lista smo poročati, da bo od 6. do 16. februarja v celovški Mestni hali gostovala dunajska Drsalna revija s povsem novim programom »Konfeti”. Prejšnji teden so imeli zastopniki koroškega tiska priložnost, da si na Dunaju ogledajo ta program in lahko rečemo, da je imel režiser Will Petter posrečeno roko, ko je snoval spored »Konfeti”; pa tudi skladatelj Robert Sto Iz je prispeval svoj delež ter z glasbeno obdelavo dovršil celotni program.
Kdor bo tokrat obiskal predstavo dunajske Drsalne revije, bo deležen enkratnega doživetja. Zlasti kdor je že videl druge programe tega svetovno znanega ansambla, se bo čudil in spraševal, kako je bilo mogoče doseči nov višek. Vsekakor se na ledu odvija program, ki je vseskozi prepleten z vrsto novih domislekov, porojenih iz bogate fantazije. Ta spored lahko zadovolji tudi najbolj razvajenega gledalca in so tudi najstrožji kritiki tako ob premieri programa »Konfeti” v Passauu kot potem ob gostovanjih v Den Haagu, Luttichu, Antvverpenu in Berlinu ter zdaj na Dunaju morali priznati, da je dunajska Drsalna
. revijo
revija edinstven ansambel te vrste na svetu.
Seveda ta sloves ni bil dosežen od enega dneva do drugega, marveč temelji na
dolgoletnem prizadevanju, stalnem izpopolnjevanju in izboljševanju programov od sezone do sezone. Zlasti pa stremi vodstvo za tem, da pridobi za sodelovanje vrhunske umetnike, ki so sposobni izvajati tudi najbolj zahtevne točke programa. Tako bomo letos — kakor smo že zadnjič zapisali — med mnogimi znanimi imeni lahko občudovali tudi večkratnega svetovnega prvaka Em-mericha Danzerja in evropsko prvakinjo Ingrid Wendl, ki nastopata v glavnih solističnih vlogah.
Iz pestrega triurnega sporeda moremo tukaj navesti seveda le nekaj glavnih točk. Prvo presenečenje doživi gledalec v »Slovanski rapsodiji”, ki ob glasbi iz »Prodane neveste" Bedricha Smetane izzveni v čudovito baletno fantazijo. V tej točki se predstavijo solisti Alena Augusfo-va, Hugo Dumler, Herbert Bobek, Richard Ledwig, Lucien Meyer in Michele Colberg. V pravljični »lovski" točki, ki pripoveduje o začarani prin-
cezii, prevladujeta na ledu Fe-lix in Monique Heininger. Nato se dogajanje odvija v baru, kjer za razburljivo razpoloženje skrbijo Emmi Putzin-ger, Richard Ledwig in drugi. Veliki nastop za Ingrid Wen-dl je v prizoru »Pavlova na ledu”, za zaključek prvega dela sporeda pa v »Mehiških slikah" poskrbi za vrhunec Emmerich Danzer. Drugi del se prične s »Cirkusom na ledu”, kjer prideta do veljave artista in komika Herbert Bobek in Richard Ledvvig; pravo cirkuško vzdušje in razpoloženje se stopnjuje z nastopom Luoiena Meyerja, kjer se predstavi šimpanska dvojica Jacky in Joe. Triurni spored se po stari tradiciji zaključi z baletnimi točkami, pri katerih pridejo do veljave vsi solisti in celotni drsalni balet, hkrati pa tudi bogata zaloga prekrasnih kostumov, kar vse skupaj v pravljični razsvetljavi ustvari pri gledalcih nepozaben vtis.
Seveda je v kratkem sestavku mogoče navesti le nekaj bežnih utrinkov, kajti spored dunajske Drsalne revije je treba videti, je treba doživeti. In ta priložnost bo v kratkem dana, ko bo ansambel že desetič gostoval v Celovcu.
Sobota, 1. 2.: 9.25 Smučarske tekme — 16.30 Za otroke — 16.40 Za mladino — 17.05 Za družino — 18.00 Tedenski magazin — 18.25 Kultura aktualno — 18.50 Dober večer v soboto pravi Heinz Conrads — 19.30 čas v sliki in tedenski komentar Huga Portischa — 20.06 Šport — 20.15 Zvarek strahov — 22.30 šport — 23.00 čas v sliki — 23.10 Colorado, western.
Nedelja, 2. 2.: 10.55 Smučarske tekme — 16.15 Za otroke — 16.40 Za mladino — 17.05 Kontakt — 18.00 Iz moje knjižnice — 18.30 S skrito kamero, zabavna oddaja — 19.00 čas v sliki in vprašanje tedna — 19.30 Šport — 20.15 Olika v vseh zvočnih legah — 21.20 Zgodovina frivolnosti — 22.15 Čas v sliki.
Ponedeljek, J. 2.: 18.00 Denar in življenje — 18.25 Podoba Avstrije — 18.50 Valerija In pustolovščina —
19.30	čas v sliki — 20.06 šport — 20.15 Lopov proti lopovu — 21,00 Poštni predal 7000 — 21.10 Telešport —
22.10	čas v sliki — 22.20 Gosti iz Južne Amerike, zabavna oddaja.
Torek, 4. 2.: 18.00 Angleščina — 18.25 Kultura aktualno — 18.50 Kamor nas veter zanese — 19.30 Čas v sliki — 20.06 Šport — 20.15 Srečanje z živalmi — 21.00 Poročilo za akademijo — 21.40 Philadelphia Sympho-nie — 22.00 Čas v sliki.
Sreda, 5. 2.: 10.00 ženeva, mednarodno mesto —
10.30	Zvok in človeške roke — 11.00 Francozinja in ljubezen — 16.30 Za otroke — 17.15 Turek in otrok — 17.20 Mednarodni mladinski magazin — 17.35 Kdo ro-kodelčl z nami — 18.25 Podoba Avstrije — 18.50 Televizijska kuhinja — 19.30 čas v sliki — 20.06 šport —
20.15	Vaš nastop, prosim — 21.00 Izdajalec, film — 22.05 čas v sliki — 22.15 Evropsko prvenstvo v umetnem drsanju.
četrtek, 6. 2.: 10.00 Kaj lahko postanem — 10.30 Mostovi do človeka — 11.00 Šolska oddaja — 18.00 Italijanščina — 18.25 šport — 18.50 Donavske pripovedke — 19.30 čas v sliki — 20.06 šport — 20.15 Vse zaradi Monike, veseloigra — 21.45 čas v sliki — 21.55 Evropsko prvenstvo v umetnem drsanju.
Sobota, 1. 2.: 17.45 Narodna glasba — 18.15 Mladinska igra — 19.15 S kamero po svetu — 19.40 Za boljši jezik — 20.00 Dnevnik — 20.35 Dunajska drsalna revija, reportaža — 21.00 Festival popevk — 22.10 Rezervirano za smeh — 22.25 Sherlock Holmes —23.20 Kažipot — 23.40 Poročila.
Nedelja, 2. 2.: 9.00 Za madžarsko manjšino — 9.30 Po domače — 10.00 Kmetijska oddaja — 10.50 Daktari
—	11.40 Kažipot — 18.15 Celovečerni film — 20.00 Dnevnik — 20.35 Humoristična oddaja — 21.20 Malo za šalo, malo za res — 21.45 športni pregled — 20.10 Dnevnik.
Ponedeljek, 3. 2.: 9.35 šolska oddaja — 10.30 Ruščina — 14.45 šolska oddaja — 15.40 Ruščina — 16.45 Za madžarsko manjšino — 17.45 Tlktak — 18.00 Po Sloveniji — 18.30 Oskrba odprtih poškodb — 18.50 Zabavno glasbena oddaja — 19.20 Kalejdoskop —
20.00	Dnevnik — 20.35 Drama — 21.35 Glasbena oddaja — 21.45 Zunanje-politična kronika — 22.00 Poročila.
Torek, 4. 2.: 9.35 šolska oddaja — 10.30 Angleščina
—	14.45 šolska oddaja — 15.40 Angleščina — 17.45 Risanka — 18.00 Kurir Gregec — 18.20 Po sledeh napredka — 18.40 Vokalno instrumentalni solisti — 19.05 Na sedmi stezi — 20.00 Dnevnik — 20.35 Celovečerni film.
Sreda, 5. 2.: 9.35 šolska oddaja — 17.15 Za madžarsko manjšine — 17.45 Oddaja za otroke — 18.30 Pisani trak — 18.45 Skrivnosti narave — 19.15 Glasbena oddaja — 20.00 Dnevnik — 20.35 Partizanski qulz —
22.00	Evropsko drsalno prvenstvo — 23.00 Poročila, četrtek, 6. 2.: 9.35 šolska oddaja — 10.30 Nemščina
—	14.45 šolska oddaja — 15.40 Nemščina — 17.45 Pionirski dnevnik — 18.15 Po Sloveniji — 18.45 Samci, humoreska — 20.00 Dnevnik — 20.35 Saga o Forsyt!h
—	21.25 Kulturne diagonale — 22.10 Evropsko drsalno prvenstvo — 23.10 Poročila.
Petek, 7. 2.: 9.35 Šolska oddaja — 14.45 šolska oddaja — 16.45 Za madžarsko manjšino — 17.25 Daktari
—	18.15 Mladinski koncert — 19.00 Svet na zaslonu —
20.00	Dnevnik — 20.35 Evropsko drsalno prvenstvo —
22.00	Poročila.
14.00	Položaj žene v starem In novem Egiptu — 15.30 Koroška včeraj in danes — 17.10 Operetni koncert —
18.00	Ljudska prosveta na Koroškem — 19.15 Na obisku pri koroških zborih — 20.10 Leonhard von Liebe-ner, pionir tehnike in naravoslovja — 21.15 Zveneči filmski magazin.
četrtek, 6. 2.: 5.05 Ljudske viže — 8.15 Priljubljene melodije — 9.00 Mit in resničnost — 9.30 Dežela ob Dravi — 10.05 Pripovedke iz vsega sveta — 10.35 Vzgojni problemi sodobnosti — 11.00 Nesmrtni Dunaj — 13.45 Glasba po kosilu — 15.00 Ura pesmi — 17.10 V dunajski koncertni kavarni — 18.00 Oddaja kmetij-
ske zbornice — 19.15 Veselo in zabavno — 20.1® j »Vrata so odprta" — 21.00 Zveneče platno.
Petek, 7. 2.: 5.05 Ljudske viže — 8.15 Priljubljene ' melodije — 9.00 Evropska sodobna lirika — 9.30 Ljudska glasba sveta: Južna Amerika — 10.25 Veselo petje in igranje — 10.45 Dobrotniki človeštva — 11.® Ljudska glasba — 13.45 Glasba po kosilu — 15.00 Komorna glasba — 15.30 Glasba za mladino — 17.10 Konec tedna z glasbo — 18.00 Koroška avto- in moto-revija — 19.15 Veselo in zabavno — 20.10 Zvenečo alpska dežela — 21.10 Pogovor čez mejo — 22.25 Okretnica jugovzhod.
SLOVENSKE ODDAJE
Sobota, 1. 2.: 9.00 Od pesmi do pesmi, od srca do srca.
Nedelja, 2. 2.: 7.00 Duhovni nagovor — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
Ponedeljek, 3. 2.: 14.15 Informacije — Kmetijska oddaja — 18.00 Pokoncilski pogovor.
Torek, 4. 2.: 14.15 Informacije — Od tedna do tedno na Koroškem — Športni mozaik — Za krmilom.
Sreda, S. 2.: 14.15 Informacije — Za gospodarstvo
—	Vrhunska dela literature za violino in klavir — Pomenek s starši.
četrtek, 6. 2.: 14.15 Informacije — Koroška poje iP igra — Za našo knjižno polico.
Petek, 7. 2.: 14.15 Informacije — K 120. obletnici smrti Franceta Prešerna.
RADIO LJUBJANA
Poročila: 4.30, 5.00, 6.00, 7.00, 8.00, 10.00, 11.00, 12.00,
13.00,	14.00, 15.00, 17.00, 18.00, 19.30, 22.00, 23.00.
Dnevne oddaje (razen ob nedeljah in praznikih):
5.30	Svetujemo vam — 6.00 Napotki za turiste — 6.50 Dar.es za vas — 7.00 Telesna vzgoja — 8.00 Pregled sporeda — 10.15 Pri vas doma — 11.00 Turistični napotki — 12.00 Na današnji dan — 12.30 Kmetijski nasveti — 13.00 Prireditve dneva in pregled sporeda —•
13.10	Obvestila — 13.30 Priporočajo vam — 15.00 Komentarji — 16.00 Vsak dan za vas — 18.00 Aktualnosti doma in po svetu — 19.00 Lahko noč, otroci — 19.1® Obvestila — 19.15 Glasbene razglednice — 22.00 Pregled sporeda za naslednji dan — 23.05 Literarni nokturno.
5obota, 1. 2.: 8.08 Glasbena matineja — 8.55 Za šolarje — 9.25 čez travnike zelene — 9.50 Naš avtostop
—	12.10 Vivaldijevi koncerti — 12.40 Narodne pesmi ti* I plesi iz Istre in Kvarnerja — 14.05 Glasbena pravljica
—	14.25 V vedrem ritmu — 15.40 Naš podlistek — 17.05 . Gremo v kino — 17.35 Moški zbor iz Ribnice — 18.50 ® j knjižnega trga — 19.15 Godala v ritmu — 20.00 Spo- j znavajno svet in domovino — 21.30 Iz fonoteke radio Koper — 22.15 Oddaja za naše izseljence — 23.05 S pesmijo in plesom v novi teden.
Nedelja, 2. 2.: 6.05 Dobro jutro — 7.30 Za kmetijske proizvajalce — 8.05 Radijska igra za otroke — 9.05 Srečanje v studiu 14 — 10.05 še pomnite, tovariši "
10.30	Pesmi borbe in dela — 10.45 Voščila — 11.50 Pogovor s poslušalci — 13.15 Vedri zvoki z velikimi orkestri — 13.30 Nedeljska reportaža — 13.50 Novi as- j sambll narodnozabavne glasbe — 14.05 Glasba ne pozna meja — 14.45 Humoreska tedna — 15.05 Nedeljsko športno popoldne — 17.05 Iz opernega sveta
17.30	Radijska igra — 18.24 Starejša in novejša francoska glasba — 20.00 Zabavno glasbena oddaja
22.15	Serenadni večer Brahmsovih skladb — 23.15 Zaplešimo z velikimi orkestri.
Ponedeljek, 3. 2.: 8.08 Glasbena matineja — 8.55 Z* mlade radovedneže — 9.10 Cicibanov svet — 9.30 Pd' leta zvokov — 12.10 Nekaj Čajkovskega — 12.40 Koncert pihalnih orkestrov — 14.05 Lepe melodije — 14.35 Voščila — 15.40 Koncert mariborskega Komorneg® zbora — 17.05 Iz opere »Seviljski brivec" — 18.35 Mladinska oddaja — 19.15 Poje Lidija Kodrič — 20® Skupna oddaja jugoslovanske RTV — 22.15 Za ljubitelje jazza — 23.15 Lahko noč s pevci zabavne glasb*-
Torek, 4. 2.: 8.08 Operna matineja — 8.55 Radijsk® šola — 9.25 Morda vam bo všeč — 12.10 Poje basH* Bernard Ladysz — 12.40 Slovenske narodne pesmi 14.05 Glasbeno udejstvovanje mladih — 14.25 Popoldanski koncert lahke glasbe — 15.45 Jezikovni pog°' vori — 17.05 Simfonični orkester RTV Ljubljana — 18.1*
V torek nasvidenje — 18.45 Pota sodobne medicin*
—	19.15 Poje Elda Viler — 20.00 Alarm v Beljaku, ro- , dijska igra — 20.50 Mali ansambli In solisti — 21-1* , Deset pevcev, deset melodij — 22.15 Jugoslovanska glasba — 23.15 Plesni orkestri in ansambli RTV Ljut>' Ijana, Beograd In Zagreb.
Sreda, 5. 2.: 8.08 Skladbe Sergeja Rahmaninova •" 8.55 Pisan svet pravljic in zgodb — 9.10 Republlšk® revija glasbenih šol — 9.45 Poje vokalni kvartet »SO?' , ski val" — 12.10 Orkester Zagrebške filharmonije "
12.40	Od vasi do vasi — 14.05 Koncert za oddih •" 14.35 Voščila — 15.40 Naš podlistek — 17.05 Mladi*® sebi in vam — 18.15 Skladbe Vitezslava Novaka
18.40	Naš razgovor — 20.00 Ti In opera — 22.15 S fes*1' valov Jazza — 23.15 Nočni vrtiljak zabavnih zvoke^'
četrtek, 6. 2.: 8.08 Operna matineja — 8.55 RadU' ska šola — 9.25 Iz zakladnice resne glasbe — 12-1J Iz opere »Deseti brat 12.40 Pihalni orkestri n® koncertnem odru — 14.05 Mladina pojo — 14.25 OP®' retno melodije — 14.45 Mehurčki — 15.40 ce||9t Majaron — 17.05 Simfonični koncert - 18.15 Iz na«1" studiov — 18.45 Naši znanstveniki pred mikrofona"’
—	19.15 Poje Ivanka Kraševec — 20.00 četrtkov v**®’ domačih pesmi in napevov — 21.00 Literarni večer ^
22.15	Novejša španska glasba — 23.15 Lahko no* * jugoslovanskimi pevci zabavne glasbe.
Oi
t
n,
Vi
d
k
P
rr,
m
tv
To
n
Si
n,
ni
oi
ni
»1
n,
V:
2)
P
P
n
k
d
U
n
n
z
it
h
o
S'
T
P
Z
t;
t
k
L
l
i
t.
1
1
S
1
i
1
1
L