OHS#::KAKOR JELEN KS m JJSij ?K8 v-KiM rS mt .-.V-', -V.'-:) ,■ ' ti' i.’ ■ i se zahvalim za del plemenite dediščine. (Za kakšno bodočnost se bodo nam zahvaljevali naši potomci, če jim ne moremo zagotoviti niti modro zelenih, čistih rek in studencev?) Ovijalka na pokopališkem zidu je že zelena, a njene jagode so žalostno modre. Spoštovanje med živimi in mrtvimi migota v številnih plamenih sveč; a prehitro dogorijo sveče živih, tudi moja. Kot v svetilki skrit stenj tli med onstranstvom in tostranstvom usodni! molk. Silovit veter zavrtinči listje na grobovih: zaslutim neizprosno skrivnost smrti, ki te uniči in odreši. Milena Merlak Rožni venec I. VESELI DEL Dekle, kil zapostavljeno trpiš, ne najdeš duše, ki bi te umela; poglej Marijo, ko v temi ječiš, in njena svetla luč te bo objela. Devici poje angel večno slavo in Sveti Duh ji venča z mirto glavo, Spočela je pod srcem božje Dete, vse blage misli so ji z njim prevze-Prekrita z lilijami se leskeče, |te. na ustnah so sledovi večne sreče. Od vekomaj krasi jo moč svetlobe. Zamaknjena kleči v zatišju sobe. Najvišja radost ji je razodeta, človeška srca z milostjo prepleta. Ostani vedno lepa kakor cvet in stori z vsako kretnjo dobro delo. Ko boš nosila svoje breme v svet, ti bo trpljenje radost razodelo. K Elizabeti krene zdaj Devica, nebeška radost vefnča njena lica. Povsod jo spremlja božje sporočilo, ki se nad njo je zvesto dopolnilo. Elizabeta zanj je že zaznala, v pozdrav ji angelsko besedo dala. In ko se je Devica k njej nagnila, ji svoje tiho blaženost razkrila, se sveti sreči dvoje žen raduje. Gospodu svojo hvalo izkazuje. O mati, blagoslovljen je tvoj sad, nobena žrtev zanj ni prevelika; saj on prinaša svetu novih nad, po njem obnavlja se človeška slika Devica božje Dete je rodila, ga varno v revne jasni položila. Z njo sveti Jožef] rojsl/va se raduje, ves sirečen božje Detece varuje. Pastirji v trumah k jaslicam hitijo, zamaknjeni pred Detetom klečijo, Od daleč Trije kralji so prispeli, z darovi so mu vdanost razodeli. Nebo iln zemlja v jaslice strmita in se velike sreče veselita. Ko svoje dete ljubiš, že trpiš, saj slutiš, da bo drugim žrtvovano. Kot drobno ptičko ga v rokah držiš, trepečeš pred usodo nepoznano. V svetišče z Detetom Devica pride. Skrivnost velika v templju vse obide. Tam Simeon pozdravlja božje De-prerokbe davtne vidi razodete. |te, Vse Sveti Duh mu dal je doživeti, pred Njim se zdaj smehlja Zveličar Še Jožef in Marija se mudita,|sveti. za dar golobčka bela tam pustita. Marija pa je v duši zaihtela, ko je pogledala golobčka bela. Z detetom boš morala na pot, težav, trpljenja si boš naložila... In ko ga boš iskala vsepovsod, usoda zanj bo mesto določila. V svetišču Sina našla je Devica. Donela tam je glasna govorica. Učitelji so z Njim v svetišču bili, Njegovemu razumu se čudili. Devica pa je Sinu potožila, da sta se z Jožefom za njim trudila. Na novo ji skrivnost je razodeta: „Saj to je hiša mojega Očeta." In spet sta s sinom se domov vrnila in božjo luč pod skromno streho skrila. IZ. ŽALOSTMI DEL V trpljenju, človek, boš do konca izmučila te bo njegova sila, |sam, In ko ves is trt ne boš več vedel kam, te bo le vdanost do Boga tešila. Glej, Jezus sam trpi na Oljski gori. V daljavi so ostali ljudski zbori. Učenci niso z Njim, so že zaspali, po oljkah listi so zatrepetali, Krvave kaplje čelo mu rosijo, s trpljenjem biči,trnje, križ pretijo. Sam v grozi vsej k Očetu kliče,moli, v njegovo voljo vdan še v strašni boli. Učenci niso k Njemu pristopili, le angel se mu bliža s tolažili. Kdor kruto muči; brata, je krvnik in izvršuje satanova dela. Ogaben je njegov človeški lik, ljubezen ni mu še srca o-bjela. Vojaki so ga z biči obstopili, divjali, kleli so in mu pretili. Surovo so v obličje mu kričali, med bičanjem z gledalci se smeja-Srdito so ga bičali do kraja, |li. kot da jih satan z besnostjo navda-Iz ran se mu je rdeča kri razlilajja. in trda tla in steber oškropila. Stal je med njimi in njegovo lice se je svetilo kakor luč pravice. Globoki duh je svetu le v zasmeh in vedno venčan s trpko bolečino. Ves žrtvovan za skupni blagor vseh, v obličju svojem nosi le milino. Na glavo so mu trnov venec deli, s škrlatnim plaščem mu telo odeli, drhtel mu v trudni roki trs je sloki, krik množice odmeval pod oboki. Vojaki so pred Njim poklekovali, ga z divjim smehom vsega opljuvali. »Pozdravljen kralj,“ so porogljivo vpili, jemali trs> ga z njim po glavi bili. Sprejemal Jezus je zasmehovanje, vojake gledal, tiho molil zanje. Ko prejmeš kr ž in iščeš svojo pot, za Jezusom potrpežljivo hodi; občuti ga v trpljenju vsepovsod, samo njegova pot te k luči vodi. Vojaki poleže mu križ na rame in božji Sin ga tiho nase vzame. In gre na Golgoto, na pot trpljenja, krvav, izmučen se po cesti vzpenja. Gnusoba grehov mu leži na duši, poslednje sile mu v telesu ruši. Marijo sreča, strta ga pogleda, od bolečine ji zamre beseda. Do vrha mora s težkim križem priti, s trpljenjem svojim svet ves odrešiti. Poslednja tvoja misel naj bo brat, vse moraš od srca mu odpustiti in dati mu dobroto slednj'ikrat, kar moral je pred svetom'izgubiti. Na križu Jezus zapuščen umira, še Oče sam se mu sedaj zastira. Na križih z Njim razbojnika visita, v poslednjih hipih mu še govorita. Mu prvi pravi:„če si Bog,nas reši.“ A drugi prosi: „dušo mi poteši.1* In Jezus se poslednjega usmili, pomaga mu, ga reši iv smrtni sili. V zadnjih vzdihih Bogu dušo izroči. Prosi odpuščanja še za vse ljudi. III. ČASTITLJIVI DEL Vse dni Hbi bil naš zemski trud zaman, če ne bi vanj svetila luč vstajenja, nas Jezus rešil vse življenjskih ran in nas popeljal v kraje hrepenenja. Premaga Jezus smrt, od mrtv!h vstane. Nagrobna straža se pred Njim ne gane. Jutranji mrak se v svetlo luč prelije. Obličje božje v belem blisku sije. Ko Jezus gre, ob grobu angel čaka; pristopi gruča žen, otožno plaka Ob rani uri so se že sestale, da bi pri grobu Jezusa iskale. In ko so čule, kaj se je zgodilo; so nesle vsem učencem sporočilo. Bog je življenje, sam je dušam ključ, on vodi nas v nebeško domačijo. Ves čas nam sije kakor svetla luč. in blagor vsem, ki večno v njem . živijo. Učence Jezus dolgo obiskuje, še štirideset dni jih posvečuje. Na Oljski gori zadnji dan so bili, učenci z Njim pobožno so molili. Povzdigne roke ter jih blagoslovi, dopolnjeni so mu na zemlji dnovi. Zasije in se dvigne proti nebu, strmijo Vanj, Ga čutijo v pogledu. Izgine. Dva moža pri njih stojita, in o poslednji sodbi govorita. Ponudi svojim bližnjim vso pomoč. Četudi čutiš v sebi bolečine; pomagaj jim, žrtvuj jim svojo moč, saj je le v žrtvah smisel veličine. Za binkošti so vsi učenci zbrani, a ?’agloma jih šum z neba predrami. Poslal je Jezus zdaj jim Tolažnika, njihovih glav se Sveti Duh dotika. V podobi zubljev Bog nad njimi sije. Iz Njega svetla moč se vanje lije; jim raste v dušah, kakor Luč jim sveti, Gospoda jim je dano zdaj umeti, Po širnem svetu so odslej hodili in z božjo Lučjo narode učili. Objel telesa naša bo pokoj in zemska doba bo za nas minila; končan bo v strtih srcih zadnji boj v in slednja duša se bo spon sprostila. barija tiho v Bogu je zaspala, brezmadežno življenje je končala. A zemlja, po kateri je hodila, telesa njenega ji ni prekrila. Nebeški angeli so prihiteli 'n so s seboj v nebo Devico vzeli. Samo nebo je pravi dom Devici, nebeški vrt najjasnejši cvetici. Vse dni je Sina svojega ljubila, *a vedno se sedaj je z njim združila. Ob koncu ne bo več nikjer izjem, Vsak bo prejel zasluženo plačilo. Mir se bo lil in tiho svetil vsem, ki jim ob veri je telo minilo. Devica zdaj v nebeški slavi sije, srce ji pa za revna ljudstva bije. Vse prošnje dviga, do Boga jih nosi in dan za dnem za naše duše prosi. Izlijmo k njenim nogam vse trpljenje, vse naše strto, žalostno življenje. Brezmadežno srce nas bo rešilo, z zaupanjem na novo okrepilo. Marija s svojo slavo svet rešuje, naj vedno našim srcem gospoduje. ljenje, e Le vera razsvetljuje sled iskanju. Ob njej je stkano vsako dobro delo. Ob njej zapro oči se v zadnjem spanju. Prelepo upanje bo v nas gorelo, dokler srce bo v trudnih prsih bilo in k boljšemu življenju hrepenelo. Ljubezen sije v srcu z živo silo, ko duša vnjej plamti, je žrtvovana; trpljenje jo bo vso izpremenilo, ljubezen je človeštvu lek in rana. Kot Oče, Sin in Sveti Duh je Bog vse dni nad nami. On vodi vid naš in naš sluh, k dobroti duše drami. V Devici bil spočet je Sin, trpel je, nas rešuje. On lajša trpkost bolečin in v dušah nam kraljuje. A Sveti Duh nam je v pomoč, naj nas krepi in vodi. Mogočni Bog je naša moč, čaščen in hvaljen bodi! Vida Taufer Kruh za življenje sveta Tako so naslovili argentinski škofje svojo poslanico vernikom, da jih pripravijo na VIII. narodni evharistični kongres, ki bo letos v Buenos Airesu, od 11. do 14. oktobra. Tudi Slovenci se ga bomo udeležili. Že sedaj molimo za njegov uspeh in tudi drugače pomagajmo pri pripravah! »Evharistija, kruh za družino in temelj za življenje v skupnosti", je geslo kongresa, ki bo ob petdesetletnici XXXII. mednarodnega evharističnega kongresa v Buenos Airesu. Škofje v poslanici izražajo željo, ki naj bi bila sklep vseh katoliških vernikov v državi: »Kongres naj bi bil za nas začetek nove dobe v zgodovini naše domovine. Vsi se moramo pripravljati na globljo povezanost s Cerkvijo v vsej Latinski Ameriki, ko se bliža 500-letnica odkritja Amerike in se je s tem začelo življenje novih narodov, njih kultura in evangelizacija med njimi. V takem razpoloženju in pripravljenosti bo rastla naša vest v odgovornosti za povezanost z viso Cerkvijo na svetu, ko se nam približuje tretje tisočletje krščanstva". Slovenci že veliko let živimo v tej deželi in moramo kot katoličani skrbeti, da se versko ohranimo, ne samo po naših lastnih središčih, ampak moramo z vsemi možnostmi sodelovati pri dušno-pastirskem delu naše nove domo- vine. Tako pomagamo ustvarjati tudi za naš bodoči rod ugodno versko in moralno okolje, ki prav zadnje čase ni preveč ugodno. Zaklad Cerkve V Evharistiji je ves zaklad Cer. kve, je začetek in višek njenega življenja, je Kristus sam resnično pričujoč. Kongres mora pomagati pri globokem duhovnem prenov-ljenju vernikov, zlasti o’b toliki moralni krizi, ki jo trpi prebivalstvo: Narodna edinost in sprava med ljudmi ; edinost v družinah in utrditev in obramba zakonske zvestobe v nerazvezljivi zakonski zvezi; dostojanstvo in pomen dela; potreba socialne pravičnosti med delodajalci in delavci in pravična razdelitev zemeljskih dobrin. Za rešitev vseh problemov najdemo v Evharistiji luč in moč. In to brez dvoma. Naj bi to razumeli zlasti tisti, ki so se vsaj pri prvem obhajilu hranili s Kristusom v Najsvetejšem Zakramentu. To je doživela velika večina ljudi, ki živi danes na argentinskih tleh. Evharistični kongres naj bi obnovil v njih to nebeško skrivnost in jih prenovil v življenju Po veri. Polnost sveta Po krstu je kristjan deležen duhovništva Kristusovega. Vrši to duhovništvo ob prejemanju zakramentov, s svetim krščanskim življenjem, z duhom odpovedi in dobrimi deli. Živi to duhovništvo v dveh razsežnostih: Z liturgičnim življenjem, katerega središče Je resnično pričujoči Kristus v Evharistiji, in z vsakdanjim življenjem, če je neprestana služba božja po službi bližnjemu. Tako bogočastje je Bogu všeč. Človek je del zgodovine, kjer mora iskati in graditi božje kraljestvo in biti živa priča Kristusova. Njegovo življenje poteka v družini, pri vsakdanjem poklicnem delu in z neprestanim prizadevanjem za zgraditev družbe, ki naj bi bila vsak dan bolj člove- čanska in bratska, da bi bile vezi soTdarnosti med ljudmi vedno bolj močne. S svojim življenjem in delovanjem .se človek prizadeva odkriti in častiti Boga in mu posvetiti vse na svetu. Njegova bitnost in dejavnost se tako spremenita v duhovno daritev, ki je po Kristusu sprejeta od Boga Očeta. Ta duhovna daritev ima svoj višek pri sveti maši, kjer se zakramentalno obnavlja velikonočna .skrivnost Gospodova. Po Evharistiji daruje kristjan Bogu trude in žrtvovanja vsakdanjega življenja. V Evharistiji se hrani in bogati dnevno življenje po ljubezni. Njegovo vsakdanje življenje se spremeni v neprestano Evharistijo na oltarju, ki mu daje moč v službi svetu in zgodovini. Za vernega katoličana je Evharistija polnost sveta. Je zanj tista prava kultura, ki jo razumemo kot vsestransko (v polno) udejst. vovanje človeka, v skladu z naravnimi i.n božjimi zakoni. Resnično, Evharistija je višek odrešenega stvarstva: Nas popelje do polnosti materialnega sveta, ko se kruh in vino spremenita v Telo in Kri Kristusovo; človek sam zaživi v polno svoje življenje, ko ga Evharistija napolni z milostjo, in zaživi skrivnost smrti in vstajenja Gospodovega; po Evharistiji pride do svoje polnosti človeštvo kot družba, ker se po Njej poveže v popolni ljubezni in ustvarja »civilizacijo ljubezni". Ti dve besedi, »civilizacija ljubezni", povdarja papež Janez Pavel II. ofo vsaki priliki. Skušajmo raumeti njun pomen in naj bi v bodoče naše življenje v skupnosti živeli v tem duhu. Ljudi je treba počlovečiti, ker smo vsak dan bolj podivjani, živalski, in tudi kristjani moramo postati bolj človečanski, po evangeljski zapovedi ljubezni in po socialnem nauku Cerkve. Dan Gospodov, praznik življenja Tretja božja zapoved pravi: Posvečuj Gospodov dan. In prva cerkvena: Bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih pobožno piri sveti maši. Argenfnski škofje pravijo v zgoraj omenjenem dokumentu: ,,Želimo, da bi evharistični kongres pomagal rasti v vesti vernega ljudstva zavest važnosti obhajanja svete Evharistije ob nedeljah ali dnevih Gospodovih. — Posebej povdarjamo obhajanje nedelje v žuipniji. Na tem vztraja in kar naprej ponavlja II. vatikanski koncil, zlasti v konstituciji o liturgičnem življenju. Lepo obhajana nedeljska maša in aktivno sodelovanje vernikov pri njej je izraz poslušnosti sv. Duhu, ki neprestano kliče k spreobrnjenju in k rasti v veri in v ljubezni". Pravilna je trditev: „Kakršna je tvoja nedelja, takšno tudi živ-iejnje in takšna smrt". Vsakdanja življenjska skušnja nam kaže, kako se življenje raz- vija korak za korakom, vrsteč ge delo in počitek, trud in veselje. Dnevi med tednom so za nas čas dela, prizadevanja, truda in trpljenja za vsakdanji kruh. Nedelja pa mora biti poseben dan molitve, počitka, srečanja in praznovanja. Delavni dnevi so nam doživljanje sveta, nedelja pa nam pokaže svet kot dar božji. Obhajamo Gospodov dan zlasti z udeležbo pri maši, in pri tem ne pozabimo na vsakdanje skrbi med tednom, pač pa jih darujemo Bogu. Poleg kruha in vina nesemo na oltar nas same, vse naše življenje in delo. 'Evharistično življenje (maša in obhajilo) je potrebno za vzdrževanje življenja po krstu. »Resnič-no vam povem: če ne jeste mesa Sinu človekovega in ne pijete njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi" (Jn 66, 553). Evharistija je kruh, ki daje človeku moč na zemeljski poti. Zlasti prot: koncu življenja, zato govorimo o »sveti popotnici". Gospodov dan je praznik življenja. Gospod je Pot, Resnica in Življenje. In prav na ta dan slišimo Resnico, ki nam kaže Pot Življenja. Vsi na kongres Vršil se bo v parku Palermo. 11. oktober bo posvečen sprejemu papeževega delegata in otvoritvi. 12. oktobra se bodo zbrale okrog Evharistije družine. V soboto 13. oktobra 'bo mladina pričala za svojo vero v Kristusa Vloga škofa Rožmana in duhovščine pri samoobrambi pred revolucijo V usodnih dneh okupacije in revolucije je bil najvišja moralna avtoriteta na Slovenskem ljubljan. ski škof dr. Gregorij Rožman. Ko so nacisti takoj po zasedbi Maribora tamkajšnjega škofa Tomažiča konfinirali v škofijskem dvorcu, se je Rožmanova vloga podvo. jila, zlasti še po uboju bana dr. Natlačena. Med vojno je naredil škof Rožman veliko dobrega in preprečil marsikaj hudega: Naštejmo le nekatere stvari: — Pri Italijanih je posredoval pričujočega v sv. Rešnjem Telesu in bo nato, po popoldanski maš:, že ponoči, s prižganimi baklami korakala proti Barriu Nunez, da prenapolni štadion nogometnega kluba River, kjer bo mladinsko navdušenje doseglo višek. Naj bi bila tedaj prisotna vsa odrasla slovenska mladina. Ob tem tako pomembnem evharističnem kongresu za bodočnost Cerkve v Argentini naj bi se utrdili v veri v Kristusa in v prepričanju, da je samo On odrešilna pot proti boljši bodočnosti, ki se je vsi tako želimo. Na temeljih Njegovega življenjskega nauka naj bi začeli tretje tisočletje zgodovine. Jože Guštin za duhovnike iz Gorenjske in Štajerske, da 'so se smeli naseliti v Ljubljanski pokrajini, pa tudi za civilne begunce, s čimer je rešil marsikakšnega partijca pred ge-stapom. — Pri okupatorju je pripomogel, da so se 'bivši jugoslovanski oficirji in podoficirji vrnili iz italijanske internacije. — Pri papežu je osebno interveniral proti nemškemu in italijanskemu preganjanju Slovencev. Pij XII! tou, je obljubil posredoval pri berlinski vladi55 *. — Pomagal je ustaviti deportacije Slovencev s Koroškega, kar mu je priznal tudi 'sv. oče50. — Neštetokrat — tudi po 70 primerov na dan — je pri okupatorju 'interveniral za Slovenske rojake, žrtve italijanskega nasilja, prosil za pomiloščenje na smrt obsojenih (tudi za -organizacijskega tajnika KPS Toneta Tomšiča, najprej Mussolinija, potem papeža57, in za obsojence na tržaškem procesu o božiču 1941). — Pri papežu je posredoval za pomoč preganjanim Slovencem; pomagal je, da so Slovenci v Beogradu odprli posebno pisarno v pomoč 'svojim rojakom, ki so jih bili izselili v Srbijo; v Ljubljani je ustanovil Škofijsko dobrodelno pisarno za pomoč beguncem iz nemške okupacijske cone in s podeželja v Ljubljanski pokrajini, za katere je izprosil veliko denarja od slovenskih duhovnikov v ZDA in od tamkajšnjih škofov. — Skušal je reševati internira, ne v Italiji in na Rabu; pri Vatikanu je posredoval, da bi bili izpuščeni na svobodo (apostolskega nuncija pri italijanski vladi Borgonginija je ob tem, ko so Italijani vozili 'Slovence množično v internacijo, vprašal: ..Povejte no, ali mislite Italijani Slovence popolnoma iztrebiti?"); organiziral je zanje gmotno pomoč, pri čemer mu je dal denar tudi papež; prek sv. sedeža je potem, ko je zvedel za razmere na Rabu, pritiskal na -italijansko vlado, naj interniran- cem življenje olajša; večkrat je poslal na Rab po dve šolski sestri, ki sta iz tamkajšnjega samostana pomagali internirancem s paketi; apeliral je tudi na italijanske škofe na Primorskem in Goriškem. — Pri vsem posredovanju za -Slovence ni škof Rožman delal noibne razlike med katoličani in nekatoličani, posredoval je tudi za komuniste, Jude in Srbe58. Škof Rožman je o O F in partizanstvu dolgo molčal. Molk je pretrgal zaradi vosovskih umorov v razmnoženem pismu duhovščini (24. oktobra 1941). Ko je na začetku pisma opisal nacistično in vojno nasilje nad Slovenci in ga obsodil, je omenil tudi nesmiselna izzivanja okupatorja: „V obstoje, čih razmerah moramo na vernike z vsemi močmi vplivati, da se drže reda in discipline in da ne store ničesar, kar bi oblastnike prisililo, da nastopajo strožje in o-streje... Podvigi raznih osvobodilnih gibanj nerazsodnih ljudi v sedanjih razmerah narodu ne koristijo nič, pač pa mu hudo škodujejo. Kdor res ljubi svoj narod, ne bo ničesar storil, kar narodu 55 Gl. Kolarič, Rožman III, 249. 50 Gl. prav tam. 57 Gl. Mladika, Trst 1983, št. 4. V članku Novi podatki o drugem tržaškem procesu je omenjeno, da sta prek Vatikana posredovala za pomilostitev Toneta Tomšiča ljubljanski škof Rožman in bivši tržaški škof Fogar. 58 O vsem tem škofovem delu gl. Kolarič. Rožman III, priloga Dokumenti. dejansko škoduje. Naša duhovniška dolžnost je, da po svojih močeh narodu prihranimo večje zlo... Zanesljivi podatki dokazujejo, da 'so bili mnogi mladi ljudje, dijaki in vajenci od 15 do 18 let, zvabljeni pod lažnimi pretve. zami v ,hribe', od koder se niso smeli vrniti... Nekaj od teh jih je bilo že ujetih, nekaj pa jih je 'bilo v bojih z redno vojsko ubitih ... Tudi ženske so pregovorili, da so šle med .partizane" v hribe, zlasti akademičarke... Njiho. vo življenje je nepopisno mučno, telesno in nravno se uničujejo. Ali je za .osvobojenje' naroda vse to potrebno? Niti koristno ni, še manj potrebno... “59 To škofo pismo je bilo okrog božiča 1941 razširjeno tudi kot ciklostiran letak. Na njem 'stoji med drugim: „Š'koda za tolikšne žrtve, če pa presodimo, koliko škode delajo ljudstvu po deželi, se prepričamo, da povzročajo pod geslom osvofoojenja svojemu narodu le večje zlo. Koliko je bilo hiš in gospodarskih poslopij zaradi tega zažganih. Škoda gre v milijone. Iz nekaterih vasi so bili odpeljani v zapor vsi moški. Kdaj se bodo vrnili in ali se sploh bodo? čemu trpljenje teh mož, če. mu žalost žena in otrok? Kdo bo opravljal težka dela? Ali vse to kaj koristi ,osvobojenju‘? če bi zadeva ne bila tako žalostna in škodljiva za narod, bi to početje 'imenovali otročje"60. Na istem ietaku naroča škof duhovnikom: „Naša verska in na- rodna dolžnost je, da proti tolikšni zaslepljenosti in kratkovidnosti ljudstvo pravilno poučimo, mu odpremo oči, da bo spoznalo, v kakšno zlo taki podvigi vodijo, da zavarujemo navdušeno ‘in nerazsodno mladino, da ne bo naše. dala vabljivim in neresničnim geslom... Danes prihajajo z narodnimi gesli tudi taki, ki so po svojem komunističnem nazoru internacionalni in protiverski. ,Ne verjemite!' (Mt 24, 23). Komunizem je spremenil krinko, bistva pa ne... Nam mora biti merodajno, kar je palpež Pij XI. v svoji o-krožnici Divini Redemptoris z dne 19. marca 1937 razložil in naročil... V njej pravi: .Komunizem nasprotuje po svoji naravi vsaki religiji..., komunizem je nekaj bistvenega slabega, zato prav v noben; reči ne bo z njim (sodeloval, komur je mar krščanske kulture.'... Za nas ta papeška načela veljajo, o njih ni več debate, držimo se jih po vesti in spoznanju. Od komunizma pričakovati kulturni napredek ali celo narodno svobodo, je prazno, je usodna zmota, ki bi narod uklenila v najhujšo sužnost in ga ugonobila"61. Škof Rožman je s prižnice v ljubljanski stolnici obsodil vosov, ske umore prvič 30. novembra 1941: „Danes čujcm govoriti tudi 'sicer resne ljudi, da umor ni več zločin, ampak junaško dejanje, ko so dandanes nekatere na- 59 prav tam, 227. Ljvil II, 295. 60 Ljubljana v ilegali II, 295. 01 Prav tam. ravne vrednote ptilitične narave višje :kot Verske, nadnaravne. Pro, ti temu mnenju stoji božje razodetje: Umor je in ostane vnebo-vpijoč greh, ki božjo kazen pravično izziva, pa naj gre za letnih 20.000 umorov nerojenih človeških bitij med s'ovenskim narodom, ali za uboj sočloveka brez obtožbe in brez obsodbe — umor na lastno pest, iz političnih, socialnih in nacionalnih razlogov ali iz osebne maščevalnosti"02 03 04 * * 07 08. Od pomladi 1942 so na škofova vrata trkali vsak dan prosilci z dežele, naj za božjo voljo kaj u-krene, da se zaustavi neznosno gorje, ki ga je sprožila revolucija. V dokumentiranih seznamih je zapisanih na stotine imen ljudi, ki jih je partija likvidirala (od marca do avgusta 1943), pa še zdaleč niso vsa63. „Šest mesecev je škof Rožman pregovarjal deputacije, naj se z orožjem ne upirajo. Ljudje so se v sili in stiski začeli organizirati. Niso hoteli biti zaklani in mučeni na cesti, v lastni vasi ali hiši"64. Ker je gen. Roatta Rožmanu sporočil, „da okupacijska oblast ne bo trpela v Ljubljanski pokrajini nobenega odporniškega gibanja 'in da je treba zatreti partizanstvo"65, se je škof na škofiji sestal z 18 slovenskimi politiki, javnimi in kulturnimi delavci (12. septembra 1942). Po tem posvetu je izročil Grazioliju protestno listino, zaradi katere je bil ta „ves divji, da si upa kdo fašistični oblasti delati očitke, ki po njegovem naziranju sploh niso utemeljeni"66. V listin; je škof Italijanom očital, da na partizanske napade odgovarjajo z maščevanjem nad nedolžnim prebivalstvom in s tem povzročajo beg ljudi v gozdove, ter zahteval odpravo izjemnih ukrepov, osvoboditev internirancev, poživitev gospodarske dejavnosti, prenehanje uvajanja fašističnih ustanov, vrnitev samouprave občinam. „Danes vemo, da je dolžnost in pravica Slovencev, da store vse, kar je potrebno, da se posamezno in kot narod ohranijo.. .“°7. Ob vosovskem atentatu na katoliška študenta Župca in Kiklja (16. oz. 18. marca 1942) je škof Rožman napisal posebno pismo, ki So ga prebrali po vseh cerkvah v ljubljanski dekaniji. V njem je med drugim ugotovil: ..Bratomor je v-nebovpijoč greh in temu grehu se pridružuje še drugi, ko se skuša z lažjo omadeževati svetla čast obeh mučencev..., vsak kristjan in zaveden Slovenec mora take zločine obsojati kot greh pred Bogom in zločin nad narodom. Soudeležu-je pa se na teh grehih vsak, ki jih odobrava in s kakršno koli podporo pomaga, da se morejo vršiti"68. Javno je Rožman proti revoluciji spet spregovoril ob Natlačenovem grobu (16. okt. 1942). V 02 Kolarič, Rožman III, 228. 03 Gl. Črne bukve, 136—162. 04 Kolarič, Rožman III, 287. 65 Saje, Belogardizem, 496. 00 Zbornik Svobodne Slovenije 1965, Buenos Aires, 65. — Citiram: ZSS 1965. 07 Saje, Blgr, 498—499. 08 Slovenec, Ljubljana, 24. marca 1942. govoru je Slovence pozval, naj odklonijo vsako brezboštvo, pa tudi vsako zvezo s »tistimi, ki jim je brezboštvo vodilni nazor"09. V Natlačenovem imenu je rekel: »Ostani živ, narod moj, ne ubijaj samega sebe in ne izzivaj ukrepov.. v svojem pa: »Združite se vsi, ki verujete v Boga ter sebi in potomcem želite življenje, lepše in boljše, kakor ga ponuja brezbožni komunizem, združite se in preprečite, da tisti, ki so z vami sicer iste krvi, a s tujo blodno miselnostjo zaslepljeni, ne bodo več mogli pokončavati najplemenitejših bratov in sestra'** 70. Do jeseni 1942 je »skupina katoličanov v OF“ naslovila na škofa štiri pisma, ki jih je napisal Fajfar, da bi ga pripravil vsaj do nevtralnosti71. Tu so ga vabili na »položaj" k pogovoru s partijci. Tja ;ni šel, bil je pa na voljo za pogovor v Ljubljani, bodisi njim, bodisi njihovim zastopnikom72. Ko je poslal duhovniku Metodu Mikužu v partizane »po zaupniku svoj škofovski blagoslov in zagotovilo, da bo skušal ustreči vsem njegovim željam"73 *, in tudi nekaj stvari za bogoslužje71, je rekel, da so »tudi partizani... moji škofijam. Meni so izročene vse duše v škofiji, skrbeti moram za duše vseh"75. O svojem medvojnem ravnanju je škof Rožman zapisal po vojni tole: »Končno odkrito izpričujem, da sem videl v brezbožnem komunizmu, popolnoma v smislu enciklike .Divini Redemptoris', največjo nevarnost za krščanstvo in za krščansko življenje mojega naroda, nevarnost za časno in večno srečo, kakor doslej v tisočtristoletni zgodovini naroda ni nikdar poprej obstajala. Zato sem smatral za svojo nadpastirsko dolžnost, da vernike o resnosti te nevarnosti poučim, jih po poglobitvi verskega življenja. .. duhovno utrdim za grozečo težko versko in zvestobno preizkušnjo v vedno bolj verjetno prihajajoči komunistični revoluciji. To dolžnost sem vršil kljub nevarnosti, da se je od komunistične strani marsikatero moje delo napačno tolmačilo kot sodelovanje 7. okupatorjem"70. OF ni škof v svojih govorih nikdar omenjal z imenom. (Imenoval pa jo je v okrožnici duhovnikom in v intervjuju v Slovencu maja 1943.) Revoluciji se je s škofom vred miselno uprla tudi skoraj vsa duhovščina ljubljanske škofije, pa tedaj v Ljubljanski pokrajini bivajoči duhovniki begunci iz Gorenjske in štajerske. Razen treh (Mikuža, Lampreta, Cajnkarja) se ni v Ljubljanski pokrajini noben duhovnik vključil v partizane. Nekaj jih je z OF simpatiziralo (Fab- G9 Prav tam, 18. okt. 1942. 70 prav tam. 71 Gl. Mikuž, NOB I, 330. 72 Gl. Kolarič, Rožman III, 315— 316. 73 Edvard Kocbek, Tovarišija, Ljub. liana 1967, 364. 71 Gl. Saje, Blgr, 514. 75 Kolarič, Rožman III, 476. 70 ZSS 1965, 72. jan, Fajdiga, Finžgar, Miklavčič in frančiškani Ačko, brata Aljančič, Rant, brata Tominec). Finžgarja so vabili na Rog, baje so mu celo ponudili predsedstvo OF, gotovo pa članstvo v Vrhovnem plenumu OF, pa se je izgovoril s svojo starostjo. Duhovnik Mikuž je postal verski referent pri partizanih januarja 1943. V partizane je šel po ■svoji želji, čemur se škof Rožman ni upiral, ker je upal, da bo Mikuž mogel kot duhovnik zanje le kaj storiti77.' Ko so pri Vrhovnem štabu POJ ustanovili ..referat za verske zadeve", je Kardelj pisal Leskovšku v Dolomite (1. dec. 1942): „V zvezi s proglasom pravoslavne duhovščine... mi je prišla misel, da bi tudi mi morali določiti pri GŠ (Glavnem štabu — op. pisca) nekega duhovnika kot referenta za verske zadeve. Mislim, da bi to bil vražji udarec po beli gardi, če bi nam1 uspelo. Razen tega bi se tudi neprimerno bolj približali množicam. S tem v zvezi sem se spomnil na tistega duhovnika, o katerem sem Ti zadnjič govoril... Ponj pa pošlji takoj i. s. posebno zanesljivo patruljo, ki ji je treba objasniti, da gre za zaveznika, ne za aretiranca! Drugače znajo napraviti z njim še kako neumnost"78 Že v prejšnjem pismu je zapisal: „In da vam ga partizani •— ne likvidirajo!"79 Štajerski begunski duhovnik Jo. že Lampret je prišel v Slovenijo iz Hrvaške (jeseni 1943) in šel v partizane. Prav pred koncem vojne pa se jim je v Beli krajini pridružil še Stanko Cajnkar. Z OF so simpatizirali tudi nekateri štajerski duhovniki begunci, prav tako pa nekaj časa del slovenske duhovščine na Primorskem80. 77 A ker duhovnik Metod Mikuž i-deološko in intelektualno ni bil tako močan kot Kocbek, je partiji idejno podlegel in ji pri njeni propagandi dobro služil. 78 Jesen 42, 486—487. 7» Prav tam, 427. 80 ,,0 duhovščini so (Italijani — op. pisca) pravilno zapisali, da je bila sprva navdušena za narodno osvoboditev, potem pa se je začela polagoma odmikati. Nekateri župniki so (aprila 1943 — op. pisca) že sodelovali z oblastjo in so pozivali partizane, naj se vrnejo domov." (Dr . Metod Mikuž, Zgodovina slovenskega osvobodilnega boja, Ljubljana 1970, 125—126.) — Zgodovinar Bogdan Novak pa pravi: ,,Problemi, ki so se pojavili v Ljubljani, so soočali duhovščino tudi na Primorskem. L. 1942 je pooblaščenec bana Marka Natlačena ... vzpostavil zvezo s primorsko duhovščino, da bi jo pridobil za SLS in njeno stališče proti OF. Vendar duhovniki se takrat niso hoteli opredeliti. 18. febr. 1943 je o tem razpravljal Zbor svečenikov sv. Pavla, člani te organizacije so bili slovenski duhovniki goriške, tržaško-kopr-ske in reške škofije. Na tem sestanku se je pokazalo, da je en del duhovnikov že sprejel smernice SLS in je torej bil proti OF; drugi del, imenovan sredina, pa se je nagibal proti OF. vendar ni bil pripravljen sprejeti nobenega aktivnega sodelovanja. Zato lahko rečemo, da je bila velika večina primorske duhovščine blizu sredine, ali, da je bila previdno Duhovnike po deželi so skušali Partizani pridobivati na konferencah, ki so jih sklicevali, pa tudi z letaki, pismi in osebno. A uspeh je izostal. Fajfar je o Mikužu zapisal, da „...je bil prvi duhovnik, ki je napravil smeli korak in vstopil v partizanske vrste. Takrat in kasneje smo si mnogo prizadevali, da bi mu naši; posnemalcev. Vabili smo mlade duhovnike, ki so kazali naklonjenost do Fronte, toda vsak je našel tisoč izgovorov"81. Sicer se duhovniki za revolucijo niso mogli navdušiti, vosovski a-tentati na njihove sobrate so jih Pa pripeljali do končne diferenciacije: velika večina je revolucijo odločno odklonila. Veliko duhovnikov v Ljubljanski pokrajini je simpatiziralo s Slovensko legijo. Večina se je o-niejila le na nekakšno moralno pripadnost k nji. V vodstvu Legije so bili laiki, le redki duhovniki so prevzeli v njej ključna mesta (Duhovnik, Malovrh). V novomeški o-kolici je kaplan Glavač pridobil za svojo zamisel oboroženega upo-ar proti revoluciji svoje sošolce iz bogoslovja: Babnika, VVolbanka in Urbanča, ki so potem pri ustanavljanju Legije smrti odločilno podlagali. Babnik je na mobilizacijskem pozivu zapisal: „Slovensko ljudstvo je ogroženo od komunističnih partizanov, ki jim Italijani gredo na roke. Partizanske tol- nevtralna, ali pa, da je aktivna podpirala partizane, ki so priha jali v veliki večini iz katoliških vrst." (Ameriška domovina, Cleveland, 9. apr. 1983). pe nasiloma odvajajo in podrejajo svoji komunistični komandi naše može in fante, Italijani pa jih odvažajo v pregnanstvo, kjer od lakote počasi hirajo. Postavljeni smo pred edino možnost samoobrambe. Slovenski fantje in možje, odzovi-te se dolžnosti, zagrabite za orožje in vstopite v redne slovenske oddelke jugoslovanske vojske"82. „V tistih težkih časih... kot že tolikokrat v zgodovini,, je bil slovenski duhovnik tisti, ki je stopil na čelo ljudstva, da ga reši pogina.. . Že takrat, meseca maja (1942 —- op. pisca), je bilo v gozdovih mnogo katoliških mož in fantov.. . Združili so se v čete, da se bodo skupno borili. To so prvi početki organizirane borbe proti komunizmu"83. Posameznim vaškim stražam je škof dodelil 12 kuratov, štirje pa so delovali med njimi brez priznanja italijanske komande. Vrhovni kurat MVAC je postal prof. Ignacij Lenček. Skoraj dva meseca pred nastankom prve četniške skupine na Sv. Urhu pri Dobrunjah in skoraj pet mesecev pred nastankom prve vaške straže v Št. Joštu nad Vrhniko je začela VOS pobijati slovenske duhovnike, češ da so oni iniciator-ji bele garde. „Umori slovenske duhovščine so zgodovino slovenskega naroda vsekakor privedli v novo razdobje. Slovenska komuni- 81 Tone Fajfar, Odločitev, Ljubljana 1966, 184. 82 Saje, Blgr, 258. 83 Prav tam, 263. stična stranka se je s tem razgalila kot protinarodna in protiverska"84. Med vojno in po njej je stalinistična revolucija vzela življenje okrog 70 duhovnikom in 31 bogoslovcem. Do konca 1942 so postali žrtev vosovskega terorja tile duhovniki: — Hubert Leiler, bolniški kurat, izseljen z Golnika. Ustreljen 21. marca 1942 v Ljubljani — po pomoti ,,zaradi usodne podobnosti z enim od voditeljev kontrarevolucije"85. — Dr. Lambert Ehrlich, profesor na teološki fakulteti v Ljubljani. Ustreljen 26. maja 1942 v Ljubljani. — Jožef Eppich, župnik v Stari cerkvi na Kočevskem. Umorjen 2. jun. 1942. — Henrik Novak, kaplan v Hinjah. Mučen (ves dan so ga žgali na vejah) in umorjen 7. jun. 1942. — Jožef Kofalt, kaplan v Adle-šičih. Umorjen 15. jun. 1942 v Semiču. — Janko Komljanec, župnik v Prečni. Mučen in umorjen 17. jun. 1942 pri gradu Hmeljnik. — Franc Cvar, kaplan v Št. Rupertu na Dolenjskem. Mučen in umorjen 18. jun. 1942. Grob si je moral izkopati sam. — Franc Nahtigal, župnik v Št. Rupertu na Dolenjskem. Mučen in umorjen 18. jun. 1942. Grob si je moral izkopati sam. — Vinko Kastelic, kaplan v Št. 84 Slovenec, Ljubljana, 23. jun. 1942. 85 Mikuž, NOB I, 207. Jerneju na Dolenjskem. Umorjen 30. jun. 1942 v Gorjancih. — Jakob Omahna, župnik v Dra-gatušu. Mučen in umorjen 7. jul. 1942. — Karel žužek, župnik pri št. Vidu nad Cerknico. Umorjen 14. jul. 1942. — Jožef Geoheli, župni upravitelj v Zaplani nad Vrhniko. Ubit 27. jul. 1942. — Franc Kramarič, kaplan v Starem trgu pri Ložu. Umorjen 2. sept. 1942 v tamkajšnjem župnišču. — Anton Hočevar, kaplan v Zagorju ob Savi. Mučen in umorjen 27. okt. 1942 v gozdu med Pancami in Javorom. — P. Norbert Klemen, križev-nik. Mučen in umorjen 29. nov. 1942 po porazu Legije smrti na Suhorju v Beli krajini kot legijski kurat. — Franc Kanduč, župnik v Kropi. Nemci so ga pregnali. Ustreljen 26. dec. pri Grahovem pri Cerknici. (Iz knjige Staneta Kosa: Stalinistična revolucija na Slovenskem, 1941-1945,1., Rim, junij 1984.) nova knjiga Zgodovina revolucije na Slovenskem Žrtve revolucije na Slovenskem, ki so preživele strahote in se rešile v svet, so najprej pričevavke resnice. Zmagovita revolucija je namreč .izmaličila pravo mnenje o svojih namerah, izkrivila pogled na nagibe in razpoloženje tistih, ki so se ji uprli, in popačila zgodovinska dejstva. Dolga desetletja že se režimska zakonodaja, tisk in Šola prizadevajo, da ostaja vse javno in zasebno mnenje v prepričanju, da je bila komunistična revolucija osvobodilen boj za človeka in narod, odpor proti njej pa nazadnjaška reakcija in narodno izdajstvo. Bolj in bolj se v Sloveniji porajajo dvomi o čistih namenih in metodah oseb, ki so revolucijo vžgale, pa tudi o naravi tako imenovanega narodnoosvobodilnega boja. Zdrava sila narave, ki v mladih rodovih budi zvedavost, sili vse bolj k odkrivanju resnice. Zato tako raste potreba po literaturi, ki obravnava medvojne dogodke z druge strani. Režimsko zgodovinopisje mnogim preseda, tako da Vedno bolj hlepijo po drugačnih virih. Za zbiranje in ohranjanje podatkov o dogajanjih med revolucijo In za njih vrednotenje je emigra- cija veliko storila, saj je oskrbela knjižnih in periodičnih izdanj za široke, knjižne police. Pogrešali pa smo dela, ki bi zbrano, zaokroženo in celotno prikazalo dobo revolucije iz naših izhodišč. Zato nam je v veselje nova knjiga Stalinistična revolucija na Slovenskem 1 9 4 1 —1 9 4 5, I. del, ki jo je napisal in v Rimu v samozaložbi izdal Stane Kos (366 strani). Vsebina dela je postavljena pod vprašanje, kaj se je v Sloveniji med vojno v resnici zgodilo. Celotnemu slovenskemu svetu, seveda najprej ljudem v republiki, hoče pomagati, da se jim odkrije resnica in s tem očisti zastrupljeno ozračje. Pri branju je torej upoštevati, da je spis v prvi vrsti namenjen tistim, katerim je resnica zastrta, zato naletimo včasih na izraze in prijeme, katerih so vajeni bravci v republiški Sloveniji. V prid bo seveda tudi vsem tistim po svetu, ki niso bili neposredne priče dogajanjem ali se niso vanje posebej poglabljali. Preseneča morda v naslovu stalinistična označitev naše revolucije. Revolucija je bila vendar splošno komunistična in je že kot taka zavržna. Je pa tudi prestopila ok- vir, ki ji ga je predpisala Stalinova Kominterna, po katerem naj bi se revolucija zadrževala na predzadnji etapi narodnoosvobodilnega odpora in naj bi se komunistične partije zaradi zahodnih zaveznikov enakopravno povezovale v sodelovanje z vsemi protinacističnimi skupinami. Vendar je treba upoštevati, da so slovenski komunisti, ki so se pozneje s KPJ tako glasno odrekli stalinizmu, stopili v revolucijo v Stalinovem imenu in za sovjete in se tudi povsem ravnali po stalinističnem modelu revolucije. Ko so zavezniki zavrgli Mihajlo-viča, je pa Stalin sploh naknadno poveljavil vse ravnanje KPJ, ker ni bilo več razloga pri zaveznikih. Knjiga obsega dobo do kapitulacije Italije in priključuje tej neposredno sledeče dogodke. Za razumevanje življenjske in idejne priprave na poznejša dogajanja poseže pisec na vso dobo od propada Avstro-Ogrske. V strnjenem, a popolnem pregledu prikaže, kakšna je bila naša pot do zedinjenja, prebujanje iz navdušene omame v razočaranje in potem omahujoče tipanje v polno politično zavest. Pomemben je pregled miselnih krogov v predvojni Sloveniji. Prikaže se katoliško gibanje in njegovi visoki dosežki, vdor in krivda križarstva in krščanskega socializma ter reakcija nanju z nastopom KA in stražarstva. Sledi prikaz pretakanj v liberalnem krogu in porajanja socialističnega gibanja. Po naslednjem poglavju o sovražnem vpadu v Slovenijo, trojni oku- paciji in domačem odgovoru nanjo pisec obdela neposredne priprave na komunistično revolucijo, prikaže njene organizacijske strukture in zadeto razloži nemoralna sredstva in metode, po katerih je revolucija mogla uspeti. Tem sledijo poglavja o revoluciji na pohodu in o samoobrambi pred njo. Natančno je v njih obdelan nastop in delovanje partizanstva v vseh delih slovenskega ozemlja, kar je treba posebej podčrtati, in vzporedne politične akcije komunistov. Prikazan je nato odgovor okupatorjev in nastop slovepske samoobrambe v legali in ilegali, vojaško in politično. Pri tem se razgrne pred bravcem vsa pot, po kateri se začetna navidezna narava narodnoosvobodilnega boja proti zunanjemu sovražniku izrodi V socialno revolucijo komunistične zarote proti domačim idejnim nasprotnikom. Pri tem se prepričljivo upraviči protirevolucionarni nastop in takratna vloga uradne slovenske Cerkve. Knjiga se konča z zlomom Italije in končno usodo vaških straž, pa s preglednim popisom bojev za Turjak in epilogom na kočevskem procesu. Pred seboj imamo torej delo, ki stvarno razbija mit o narodnoosvobodilni naravi OF in partizanstva in prispeva k splošnemu sprejemu rehabilitacije protirevolucionarjev. Prepričljivo razgalja naklepe komunističnega prevrata in odgrinja njegove okrutne metode s popisi živih primerov in seznami žrtev. Posebna vrlina spisa je, da se opira na številno dokumentacijo, Po kateri se ugotovitve listinsko dokazujejo ali potrjujejo s pričevanjem in razlago. Bravcem, ki jim ni na voljo naša bibliografija, bo nje navajanje v informacijo in spodbudo, da si jo oskrbe, citiranje režimskih besedil pa bo pokazalo, kako isti prikazi zgodovinskih dejstev lahko namesto lažnim tezam služijo resnici. Kljub obilni bibliografski opremi in nadrobni, strnjeni in vendar široko zajemajoči obdelavi delo ni znanstveno težko pisano. Njegov slog je jasen, preprost in čist, tako da ga je imeti za poljudno branje. Delo tudi ne bo vnaprej odbijalo po vsiljivi tendenčnosti. Seveda je namenjeno, da odkrije pogled na dobo z druge strani, kot ga daje režimsko nasilje. A tega se loteva z mirnim tonom in v kritičnem duhu do oseb in njih ravnanja tudi na tej strani. Gotovo je, da bo delo po svojem Učinku močno pomembno, najprej v republiški Sloveniji, kamor se zdi predvsem namenjeno, kot tudi v slovenskem zamejstvu. V velik prid pa bo tudi mlajšim zdomskim rodovom. Pričakovati je, da bo o njem dosti razpravljanja. Poznavalci bodo preverjali podatke, pre- sojali ocene in vrednotenja gibanj in oseb in morda ugovarjali nekaterim izrazom (narod: ljudstvo, centralizem: unitarizem, klerikalna: krščanska stranka idr.). Saj k ocenam, popravkom in dopolnilom, pa k novim zgodovinskim delom pisec sam vabi, ko preskromno sprejema, da je ta knjiga nepopoln prvi poskus zaokroženega in celotnega prostega prikaza revolucije. Piscu in založniku smo svobodni Slovenci vsekakor dolžni veliko hvaležnost. Izpolnil nam je željo in zadostil potrebi, ki nas je vsa ta leta mučila. Naj mu ne poidejo moči in ne upade pogum za nadaljevanje v drugem delu, ki bo obsegal dobo, v kateri se je revolucija še bolj razplamtela in ojačil tudi odpor proti njej in so pri tem nastale situacije, kj so lahko za subjektivno pravilno vrednotenje še težje. Preglednosti bo v prid, če bo koncu drugega dela pridano imensko kazalo in morda kronološki pregled. Knjiga se naroča pri Mohorjevi tiskarni v Celovcu in stane 210 avstrijskih šilingov, 30 nemških mark ali 11 dolarjev ZDA. Božidar Fink Človekov odhod v grob n'i padec lista z drevesa na zemljo, kjer Propade, temveč padec pšeničnega 'zrna, ki nosi v sebi kal ali skriti začetek novega, bogatejšega, poveličanega in večnega življenja. Nihče ne živi zaman, za zemeljski nič, temveč za novo nebo, za novo zemljo, za večni Jeruzalem. Škof dr. Franc Kramberger Škof Rožman duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici časa Škof Rožman in Vatikan Škof Rožman je bil Rimu in papežu z dušo in srcem vdan. Vdanost in zvestobo do Svetega sedeža je ohranil do svoje smrti. Po 5. maju 1945. je njegova ljubezen do Kristusovega namestnika na zemlji bila večkrat trdo preizku-šana, a se zaradi tega nikdar ni pritoževal in njegove zvestobe do Petrovega prestola vse preizkušnje niso mogle omajati. Nekemu duhovniku je leta 1942 dejal: „Rad grem vselej na svoj rojstni dom, a še rajši grem vselej v Rim k sv. očetu, namestniku Jezusa Kristusa na zemlji." Škofje morajo vsako peto leto poročati papežu o stanju škofije, ki jim je izročena. Škof Rožman je tako poročilo prvikrat podal papežu Piju XI. oktobra 1933. Leta 1938. je škof po petih letih zopet moral v Rim. Ob tej priliki je predstavil v javni avdienci 16. julija papežu Piju XI. zastopnike dijaške Katoliške akcije. Papež se je v svojem nagovoru večkrat o-sebno obrnil do njih in jim naročal zlasti, da morajo „persevcra-re“, vztrajati, kot bi preroško gledal naprej, kakšni strahotni dnevi se tem fantom bližajo. Niso pa vse Rožmanove avdience pri Piju XI. potekale tako prijetno. Ena med njimi je bila taka, da je škof Rožman odhajal od nje zelo potrt. Kdaj je bila ta avdienca, je težko ugotoviti. Po vsej verjetnosti spada v prva leta Rožma-novega škofovanja. Fašistična vlada je od leta 1930. dalje še prav posebno brezobzirno zatirala slovensko in hrvaško manjšino pod Italijo. Jugoslovanski škofje so odločno protestirali, kar je izzvalo širok odmev v evropskem tisku in splošno zgražanje vsega kulturnega sveta. Fašistični režim je od- govoril s še huj<šim pritiskom na slovensko manjšino. Ena največjih žrtev stopnjevanja nasilja je kmalu nato postal goriški nadškof dr. Frančišek Sedej. Škof Rožman je bil pri tej avdienci sam, brez spremstva. Papežu je poročal o krivicah, ki se gode Slovencem pod Italijo, ter se zavzemal za pravično ravnanje katoliške Cerkve s slovensko narodno manjšino. Papež pa se je pri tem zelo razburil in škofa Rožmana nadrl, potem pa s pestjo udaril po mizi s tako silo, da je prevrgel tintnik in se je črnilo razlilo. Poleg tega je škofu ostro očital, zakaj se vmešava v razmere v drugih škofijah. Naj se rajši briga za svojo škofijo, kjer tudi ni vse v redu, v druge škofije pa naj se me vtika. Škof Rožman pa je še enkrat stopil pred Pija XI. v zadevi slovenske in hrvaške manjšine v Italiji. Ta avdienca je bil 6. novembra 1936. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman in krški škof dr. Josip Srebrnič sta bila pooblaščena, da predložita Piju XI. spomenico o nevzdržnem položaju slovanskih manjšin v Italiji z ozirom na versko življenje. Avdienca obeh škofov je trajala nad eno uro. Papež je bil pozneje zelo potrt in je odločni nastop škofov nanj močno vplival. Ali pa je imela spomenica jugoslovanskih škofov poleg tega, da je papeža potrla, še kake druge učinke? Kaže, da je ostalo vse le bolj pri obljubah, čeprav se je leta 1937. italijanski pritisk nekoliko omilil, zlasti glede izdajanja slovenskih in hrvaških knjig. Po smrti Pija XI. je bil 2. marca 1939. izvoljen za njegovega naslednika državni tajnik, kardinal Evgen Pacelli, ki si je kot papež prevzel ime Pij XII. Pri Piju XII. je bil škof Rožman večkrat. Za časa papeževanja Pija XII. je izbruhnila druga svetovna vojna. Tako je bil konec maja 1942. škof Rožman pri sv. očetu. Slovenija je bila že v ognju revolucije. Rožman je prosil Pija XII. naj mu svetuje glede namere, da bi enkrat obsodil vse krivice, ki so jih delali Italijani in Nemci na eni strani ter partizani na drugi. Papež je do te namere zavzel odklonilno stališče. Leta 1942. je bil škof še enkrat v Rimu. Pri tej avdienci sta s papežem govorila tudi o zbiranju dokazov mučeništva. Sv. oče je Rožmanu nasvetoval, naj se takoj začno zbirati dokazi, dokler je spomin na mučeništvo oseb še živ. Škof Rožman je zato naročil vsem župnikom, pa tudi vsem drugim duhovnikom, naj takoj začno z vso vestnostjo in natančnostjo zbirati dokaze, kolikor jih je mogoče dobiti. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943., so se zveze z Rimom praktično pretrgale. Škof Rožman je zapustil Ljubljano 5. maja 1945. V Rimu so na ta korak začudeno gledali. V Cerk. kvi ni običajno, da bi škof iz strahu pred preganjanjem ali tudi pred smrtjo zapustil svojo čredo. Ko je škof Rožman v obširnem poročilu, ki ga je poslal v Rim in je datirano s 1. avgustom 1945., izročil v roke Njegove Svetosti svojo škofovsko službo, bi Pij XII. njegovo odpoved skoraj gotovo sprejel, če ne bi dr. Janez Kraljič papežu pojasnil, da škof Rožman ni zapustil svojega škofovskega sedeža z namenom, da se tja več ne vrne. Kljub temu je bil škof Rožman za vatikansko diplomacijo vsa leta po vojni in še čez nedobrodošla osebnost. V svetem letu 1950. se je prvič kot begunec mudil v Rimu. Srčno je za časa svojega bivanja v Rimiu želel, da bi bil osebno sprejet pri Piju XII. v avdienci. A ta želja se mu ni izpolnila zaradi obzira Svete stolice do jugoslovanske vlade, s katero je bila takrat še v diplomatski zvezi. Podobno se je zgodilo za škofovski jubilej 1954. in celo za zlato mašo leta 1957. je bil Rožman še vedno ovira za vatikansko diplomacijo. Škofu Rožmanu je to stališče Vatikana gotovo povzročalo skrito bolečino. Občutiti jo je moral kot nezasluženo plačilo za svojo pokorščino do Pija XII. Trditi moremo še več. Ne samo da škofu Rožmanu nikdar ni bilo žal, da je do konca življenja branil zvestobo in vdanost do Cerkve in papeža, čeprav mu je to prineslo mnogo trpljenja in preganjanja in mu vrh tega tudi zaprlo pot nazaj na sedež ljubljanske škofije, ampak je svojo pokorščino do Cerkv-e občutil celo kot veliko milost, za katero se je Bogu vedno zahvaljeval. (Povzeto po knjig.! dr. Kolariča) Notranji položaj Cerkve na Slovenskem Glavni urednik „Dručine“ je v zvezi s posvečenjem novih duhovnikov zastavil ljubljanskemu nadškofu Alojziju Šuštarju več vprašanj, ki se tičejo notranjega položaja v Cerkvi na Slovenskem. Nadškof je bil v odgovorih stvaren, trezen in preudaren. Iz njegovih besedi si je moč ustvariti primerno predstavo o sedanjih verskih razmerah v Sloveniji. Družbeno stanje slovenske Cerkve Dr. Šuštar meni, da je sorazmerno ugodno, posebno če ga primerjamo z drugimi deželami. Ker ga še vedno boli, je nezaupanje do Cerkve, sumničenje, različni pritiski ter tolikokrat neutemeljeni načelni in zgodovinski očitki Cerkvi. Toda prav posploševanje, ki ga je zlasti dosti v nekaterih sredstvih družbenega obveščanja, ne vodi do resničnega dialoga. Jasna beseda in odkrit pogovor sta sicer včasih težka, a edina možna pot za reševanje odprtih vprašanj in težav. Nekateri pojavi s tem v zvezi so ljubljanskemu nadškofu popolnoma nerazumljivi, tako npr. obsodba dr. Krašovca, zavračanje sodelovanja vernih v javnem življenju, tu in tam oviranje in oteževa- nJe udeležbe pri verskih obredih, zlasti za šolske otroke in ostarele. So pa tudi stvari, ki so se v primeri s preteklostjo izboljšale. Sem je treba prišteti dovoljenja za gradnjo novih cerkva, prizadevanje za dobro ureditev verske oskrbe v domovih za starejše občane in v bolnišnicah, napoved, da bo mogoče vsaj včasih imeti mašo v cerkvi na Blejskem otoku, ureditev zavarovanja redovnikov in redovnic za vso Slovenijo, medverski razgovor o znanosti in veri v Ljubljani ter znanstveni Simpozij o menilštvu na Slovenskem. Trenutni odnosi med Cerkvijo in socialistično družbo Uradni predstavniki Cerkve, kot tecimo škofje, imajo sorazmerno dobre odnose do predstavnikov socialistične samoupravne družbe. Ne velja pa to za večino duhovnikov. Verniki tudi tožijo, da so izrazi kot „do-bri odnosi", ,.enakopravnost", »sporazumno reševanje vseh vprašanj", dostikrat le prazne besede, kar potrjujejo slabe osebne izkušnje. Večkrat pripovedujejo, kako so verni zapostavljeni, izpostavljeni pritisku, da se jih odvrača od Cerkve in od cerkvenega življenja. Skrivati morajo svoje versko prepričanje in delovanje, če se hočejo izogniti raznim težavam v službi in družbi in ne zapraviti možnosti za napredovanje v Poklicu. So tudi skupine verujočih občanov, ki jim ni dano uživati ustavnih pravic, ki se tičejo verskega življenja. Gre predvsem za zapore, pa tudi za nekatere domove, posebno pa mladino. Kakor v 'bolnišnicah bi moral imeti tudi v zaporih duhovnik pravico redno obiskovati zapornike in tistim, ki to želijo, deliti tudi zakramente. Posebno vprašanje je verska literatura, knjige in časopisi v domovih in zaporih kakor tudi pri vojakih. Politična dejavnoet duhovnikov Politika v prvotnem pomenu besede je delo v korist človeka in v službi človeka. V tem smislu je tako delo nujno in ne more biti nikomur prepovedano. Pač pa cerkveni predpisi (kan. 287, 2) duhovniku prepovedujejo politično delovanje v ožjem pomenu besede, tj. v političnih strankah in v vodenju sindikalnih združenj. Radi kritiziramo duhovnike v preteklosti, da so se preveč ukvarjali s politiko. Verjetno smo si v tem vsi edini in ne bi radi ponavljali napak. Sicer pa v Sloveniji politično delovanje duhovnikov v strogem pomenu besede tudi ni možno. Zato duhovniki načelno nimajo mesta v krajevnih organih, lahko pa duhovniki marsikaj uresničijo na raznih srečanjih na ravni posameznih občin. Odloženi papežev obisk Gotovo je že, da papeža letos ne bo na obisk v Jugoslavijo. Ob tem je bilo rdčeno, da bo prišel, »kadar bodo razmere za obisk dozorele". Nekateri družbenopolitični delavci (beri partijski veljaki, op. ur.) so glavno krivdo za odložitev obiska prevalili na del katoliške Cerkve v Jugoslaviji. Za dr. Šuštarja je vsa stvar ze- lo zapletena in je ni mogoče tako preprosto razplesti. Gotovo je bilo premalo stikov in dogovarjanja, da bi se vse pravočasno razjasnilo in uredilo. Stavek, da bo prišlo do o-biska, kadar bodo razmere dozorele, je vse prej kot posrečen. Ne gre toliko za vprašanje, kdaj bodo razmere dozorele, ampak kdaj bodo ljudje dovolj dozoreli, da se Ibodo znali pametno pogovarjati in reševati tiste stvari, ki jih je treba rešiti. Gotovo je, da je s papeževim obiskom v Jugoslaviji povezanih precej posebnih vprašanj in najbrž jih je bilo malokje toliko in tako zapletenih in med seboj prepletenih. Zato je tudi svetovna javuost toliko bolj pozorna, ali bo prišlo do papeževega obiska in pod kakšnimi pogoji Pet let na čelu ljubljanske nadškofije Dr. šuištar pravi, da z leti naloge rastejo in da jih odkriva vedno več. Kjer je delo prezahtevno, se potem pojavlja občutek nemoči, omejenosti, ovir in težav. Na drugi strani pa izkušnja nemoči in omejenosti sili k preprostemu vračanju v resničnost, v kateri živimo. Ta resničnost ni taka, da je teorija medsebojnih odnosov Cerkve in samoupravne socialistične družlbe v Sloveniji sorazmerno dobra, da pa praksa večkrat šepa in zaostaja za teorijo, včasih pa je tudi obratno. Kljub ustavni ureditvi in prizadevanju za dobre odnose je še vrsta nerešenih vprašanj, pa naj gre za navzočnost in dejavnost Cerkve v vsak- danjem življenju, za marksistično ateistično usmerjenost šole in vzgoje, za resnično enakopravnost na vseh področjih, za prisotnost Cerkve na radiu in televiziji, za praznovanje cerkvenih praznikov, zlasti božiča, za pravo predstavitev Cerkve in njene zgodovine. To povzroča pri vernih ljudeh razočaranje in sploh ne verjamejo več v ,,dobre odnose". Ta beseda jih kvečjemu še draži, ker je zanje izkustvo drugačno. Vendarle: ne se bati, ne imeti strahu, temveč živeti iz vere in v močnem zaupanju! Nič novega se ne dogaja na svetu in nič ni takega, kar bi nam Kristus ne bil v bistvu že prej napovedal in česar še ne bi bili v tej ali oni obliki doživeli v zgodovini Cerkve. Bodimo veseli, da živimo v tem času in v tem kraju, ne bežimo ne v preteklost in ne v neresnični svet želja, sprejmimo sebe in svet, v katerem živimo, sprejmimo ljudi in naloge, naredimo iz svojega življenja nekaj dobrega in lepega in se zavedajmo, da je Bog z nami! (Katoliški glas) Anton Stres Ali lahko obstaja vera brez Cerkve? Bolj kot vera je mnogim trn v peti Cerkev. Razlogi za to so različni in nekatere je mogoče razumeti. Moramo pa tudi vedeti, da so postale v našem času vse ustanove neprivlačne, ker je naša miselnost še vedno pod močnim vplivom individualizma: manjka nam čut za pripadnost skupnosti. Ustanove, med njimi tudi Cerkev, Pa prav tako ne znajo vedno dovolj spoštovati posameznika. Med nami je dosti ljudi, ki so še vedno verni, niso pa s Cerkvijo kot občestvom verujočih skoraj nič več povezani. Imeli so še krščansko vzgojo, 'bolj ali manj celovito sprejemajo osnove krščanstva, praviloma pa njihovi otroci ne bodo več verni. Drugi so spet verni čisto po svoje in se nočejo priključiti nobeni veroizpovedi. Imajo pač svojega boga. Sociologi nam napovedujejo, da bo takih vernikov vedno več. Pa tudi nekateri vidni katoličani gredo v kritiki svoje Cerkve tako daleč, da vero in Cerkev skoraj ločujejo in dajejo vtis, kot da oznanjajo nekakšen evangelij brez Cerkve. V tej zadnji pa vidijo zgolj oviro Prave in čiste vere. Zato si moramo vsaj malo osvetliti razmerje med vero in Cerkvijo, med o-sebnim verskim življenjem in ob- čestveno, »uradno" ali ..službeno" Cerkvijo. Pri tem je treba razlikovati vsaj dva pogleda: splošno človeškega in teološkega. S splošno človeškega vidika lah. ko imamo tudi Cerkev za ustanovo, podobno drugim ustanovam. Njen namen bi bil zavestno in načrtno gojiti vernost med ljudmi. Vsaka človeška dejavnost ali razsežnost ima namreč sebi ustrezne ustanove. Izobraževanja in znanosti ni, brez šol, inštitutov in univerz. Kulture ni brez knjižnih založb in čitalnic, galerij, gledališč in drugih ustanov. Športa ni brez ustreznih klubov, gospodarstva ni brez podjetij in ‘bank, rodnje in vzgoje prihodnjih rodov ni brez družin. Seveda se vedno najdejo samouki, ki niso obiskovali nobene višje šole in ljudje lahko igrajo nogomet na vaškem travniku, ne da bi pripadali kakemu klubu. Vendar je vsem jasno, da je zunaj ustreznih ustanov veliko teže razvijati določene dejavnosti, če je torej tudi spontane, zunajcerkve-ne vernosti med ljudmi dovolj, je vendarle z njo podobno kot s sa-mouštvom v izobrazbi in kulturi. Samouk uspe samo po neprimerno večji osebni prizadevnosti, ki je večina ljudi niti zmožna ni. Kdo bi danes iz odpora proti ustanovam zahteval odpravo rednega šolanja ali ustreznih kulturnih ustanov? In vendar nekaj podobnega počno tisti, ki govore o veri brez Cerkve. Kdor b; rad vero prepustil samo-hotnosti in naključnosti posameznih verskih ..samoukov", mu za vero sploh ni mar. Kot vse v življenju je treba gojiti tudi vernost. Tudi ta ne raste sama od sebe kot plevel ali divje češnje; tako poganja samo praznoverje in podrobne nezanesljive oblike verno, sti. Hoteti vero brez Cerkve je lahko isto kot hoteti uničiti vero samo. S krščanskega in bolj teološkega vidika pa je treba o zvezi med vero in Cerkvijo še dodati, da Cerkev ni samo ustanova, kjer našo vernost gojimo, ampak je tudi sama predmet te vere. ..Verujem v eno sveto, katoliško in apostolsko Cerkev. ..“ Krščanska vera vključuje tudi vero v Cerkev kot ustanovo, ki je tukaj nekaj drugega kot druge družbene ustanove. To pa lahko razumemo le, če upoštevamo, da je krščansko bivanje sprejemanje božjega razodetja :n odrešenja. To pomeni, da so vera, upanje in ljubezen dar. To, kar se dogaja s človekom, ko postane božji otrok in Jezusov brat ali sestra, ni sad njegovega prizadevanja ali naporov, marveč dar, ki ga prejme po službi Cerkve. Zato pravimo, da je Cerkev ..zakrament odrešenja". Vere si ne izmišljamo sami in v zakramentih se ne udejanja kakšna posebna človeška duhovna moč, temveč božji dar Svetega Duha — dar novega življenja. Ta vidik Cerkve lahko prizna samo kristjan. V svojem občestvu vidi božje ljudstvo, ki se ni samo sestavilo ali zbralo, marveč ga je zbral Bog s tem, ko je poslal svojega Sina in dal ljudem svojega Duha, da verujejo vanj. Zato se ta Cerkev ne gradi od spodaj navzgor, marveč od zgoraj navzdol, po daru vere in prerojenja. Posamezniki sprejemamo te darove od našega občestva, od Cerkve, ki jih varuje in deli rodovom že skoraj 2000 let. Ko pa posamezniki ta dar sprejmemo in osebno zaživimo, se tudi sami nujno vključimo v očestvo, saj vera, upanje 'in ljubezen nujno ustvarijo in udejanjijo občestvo. Zato je vernost nujno občestvena in ne more nikoli biti zgolj zaseb. no čutenje, čustvovanje ali razpoloženje. Vernost se hrani iz občestva, kliče po občestvu in vodi v občestvo. Zato je tudi razumljivo, da začne brez občestva nujno usihati. Prvi, splošni vidik Cerkve kot ustanove, podobne drugim ustanovam, lahko prizna vsak človek in tako vidi, kako bistvenega pomena je za ohranjanje in razvoj vernosti. Drugi, krščanski pomen sprejemajo seveda samo verni, neverujočim ne pove nič. Kljub temu pa vidimo, da se oba vidika dopolnjujeta in si ne nasprotujeta. Predvsem pa lahko vidimo, kako bistvena je za vero Cerkev. Vernost brez Cerkve sicer obstaja, vendar kot izjemen pojav, ki se pravzaprav še vedno ohranja tudi po zaslugi vidne obstoječe Cerkve, njene navzočnosti in vpliva. Naj bo Ali Cerkev res zapolnjuje „prazen prostor"? Ni mogoče reči, da je vsem jasno, kakšno mesto naj imata vera in Cerkev v naši družbi in kakšna naj bo njuna prihodnost. Ko to trdim, ne mislim na ustavna in zakonska določila ter razne urad. ne izjave, pač na nekatere bolj ali manj pogostne izraze in besedne zveze, ki jih srečujemo in ki po mojem niso samo govorne ohlapnosti, marveč se skrivajo za njimi tudi nazorske nedoslednosti. Tako neredko naletimo — pri vernih in neverujočih — na besedno zvezo »Cerkev in družba". Govorimo o odnosih med Cerkvijo in družbo". Toda Cerkev in družba nista ločeni enoti, ki bi ju bilo treba šele povezati. Tudi si ne stojita nasproti, saj so verni, ki sestavljajo svoja cerkvena občestva, hkrati tudi sestavni del družbe. To so že poudarili tudi naši politični forumi. Lahko torej govorimo o odnosih med cerkvami in raznimi političnimi u-stanovami, recimo med Cerkvijo in državo, če nočemo, da nam be. na račun Cerkve izrečenih še toliko kritičnih besed, ona ostane za krščansko vero nepogrešljiva. Kamne pa lahko meče vanjo le tisti njen član, k'i je sam brez greha. (Družina 29/84) sedna zveza vsili predstavo o Cerkvi, ki je zunaj družbe ali ji celo stoji nasiproti. Misel, da »Cerkev zapolnjuje prazen prostor", srečamo sicer bolj poredko, a zasluži naš premislek, ker izdaja miselnost, ki ni samo nesprejemljiva, ampak je tudi v očitnem protislovju z nekaterimi drugimi stališči naših marksistov. Ta misel se navadno pojavi tam, kjer obravnavajo dejavnost Cerkve in se vznemirjajo, če menijo, da je zelo dejavna in razgibana. Njeno morebitno uspešnost razlagajo s pomanjkljivo dejavnostjo drugih družbe, no-političnih organizacij, na primer mladinske. Cerkev bi potemtakem zasedala prostor, ki ga dru. ge ustanove in organizacije neopravičeno puščajo praznega. Tako govorjenje se mi zdi nesprejemljivo, ker se bojim, da se skriva za njim preveličevanje politike, celo zmotno, v bistvu stalinistično pojmovanje človekovega podružbljanja. človek je res družbeno 'bitje, vendar ga ta družbenost ne izčrpa. Družbene in politične dejavnosti so seveda popolnoma umestne in potrebne, vendar ne zajamejo vsega, kar človeka zanima, osrečuje in Izpopolnjuje. To so priznali že nekateri naši vidni marksistični teoretiki (E. Kardelj), človek je tudi osebno, svobodno in od drugih različno bitje. Za vernega človeka pa sta vera in z njo bistveno povezano občestveno, župnijsko udejstvovanje pomembna življenj, ska razsežnost, vir osebnega veselja in nenadomestljivega osmi-šljanja življenja. Kdor 'bi sedaj mislil, da je treba ta del življenja, ta „prostor“, ki je pridržan — če tako rečem — za Boga in za versko življenje v vsej njegovi občeštveni polnosti, zapolnjevati z nečim drugim, bi očitno sodil, da je vernost človeško neprimerna in da je človekova želja po Bogu neutemeljena. Z drugimi besedami: da je vera odtujitev. To pa ni nesprejemljivo samo za vernika, ampak opuščajo to misel že mnogi marksistični teoretiki sami. Misel, da se dejavna Cerkev okorišča z nedejavnostjo drugih ustanov in zavzema prostor, ki ga puščajo praznega, pa je tudi v očitnem protislovju s tistim, kar pravi marksizem o samem sebi. Zelo pogosto se namreč poudarja, da ateizem ni bistvo marksizma. To je tudi res, čeprav ne gre prezreti vseh zgodovinskih in filozofskih povezav marksizma z ateističnimi nazori v preteklem stoletju. Vemo tudi, da hočejo marksisti pridobiti verne za sodelovanje in zato svojega ateizma ne obešajo na veliki, zvon. če pa sedaj gre kdo tako daleč, da obžaluje, da obstaja prostor za ver. sko življenje in nalaga nekaterim družbenim in političnim dejavnostim nalogo, naj nekako tek- mujejo z njim in ga skušajo nadomestiti, postavlja vse to pod vprašaj. Cerkvene ustanove postavlja v isto vrsto z drugimi, postavlja jih celo za tekmece drugih in s tem ustvarja tudi vtis, da je marksizem, ki te družbene dejavnosti navdihuje, na isti ravni kot vera, ker jo more izpodriniti. Krščanstvo je namreč mogoče nadomestiti samo z nečim sorodnim, samo s kako drugo vero (islamom, judovstvom itd.). Kdor hoče na mesto krščanstva postaviti sebe, mora torej iz sebe narediti vero. Tu je ipo mojem tudi vsaj eden glavnih razlogov, zakaj še danes mnogi verni in neverujoči vidijo v marksizmu najprej in predvsem protivero, ateizem kot antiteizem. Kdor se potemtakem zaradi morebitnega razvoja vernosti vznemirja in zaradi tega celo zahteva močnejšo dejavnost drugih organizacij, ne nasprotuje samo načelu popolne verske svobode in enakopravnosti, ampak tudi maliči podobo marksizma. V ospredje postavlja njegov ateizem, ki pa dobi vse značilnosti nekakšne vere, če pa je res, da bistvo naših družbenih in političnih prizadevanj ni ateizacija ljudi in nasprotovanje veri, marveč čim popolnejše in vsestransko razvito življenje in sposobnosti vsakega človeka — kamor verni človek u-vršča tudi svoje versko življenje — potem bi morala postati odveč in izginiti vsako vznemirjanje in vsak preplah zaradi morebitnega razcveta in večje razširjenosti vernosti. (Družina 30, 1984) Ali so verni učitelji v sebi res razdvojeni? Vsi se zavedamo, kako pomembna sta za prihodnost naroda vgoja in izobraževanje. A odkar je država vzela nase velik del teh odgovornosti, je po eni strani vsem občanom omogočila vsaj približno enako izobrazbo, po drugi pa si je ustvarila možnosti, da po svoje oblikuje prihodnje rodove svojih državljanov. Otrokom ne posreduje samo znanja, temveč jim hoče tudi oblikovati življenjske nazore, spodbujati njihovo vero ali nevero in jim vcepljati takšne ali drugačne moralne poglede. Zato pa potrebuje pedagoških delavcev, ki se bodo strinjali s politiko in nazori skupine na oblasti. Toda po naravnem pravu imajo starši prvo pravico, da odločajo, kakšne vzgoje bodo deležni njihovi otroci. To je zapisano tudi v Splošni izjavi OZN o človekovih Pravicah: „Starši imajo prvo in neodtujljivo dolžnost in pravico vzgajati svoje otroke" (čl. 26, 3). To je tudi stalen nauk Cerkve in koncil ga je večkrat ponovil. »Starši, ki imajo prvo in neodtujljivo dolžnost in pravico vzgajati svoje otroke, morajo biti zares svobodni v izbiri šole... Sicer pa je država dolžna poskrbeti, da bodo mogli vsi državljani Priti do primerne izobrazbe in se bodo ustrezno pripravili na izvr- ševanje državljanskih dolžnosti in pravic. ... Pri tem pa ne sme pozabiti, da je njeno delo po načelu subsidiarnosti (Načelo subsidiarnosti zahteva, da višji organ ne sme odločati o stvareh, o katerih lahko odloča nižji, na primer država namesto družine, škof namesto župnika itd.) dopolnilno in da ne sme izvajati nad šolstvom nobenega monopola, ki nasprotuje vrojenim pravicam človeške osebe, napredku in širjenju kulture, mirnemu sožitju državljanov in pluralizmu, ki dandanes obstaja v zelo mnogih državah" (Izjava o krščanski vzgoji 6). Načela so torej jasna. O vzgoji imajo najprej pravico odločati starši. Država jim mora pri tem pomagati, predvsem pa nima nobene pravice vzgoji staršev nasprotovati ali jo celo spodkopavati. če so staršem te pravice zelo okrnjene, nimajo več pravega veselja do otrok. „Zakaj bi imela otroke, če nama jih bodo drugi drugače vzgajali in odtujili." Cilj šolske vzgoje pa tudi ne morejo biti uniformirani, marveč svobodni in razgledani občani, usposobljeni za mirno sožitje različno mislečih ljudi. To so načela. Žal pa je bila praksa zelo pogosto drugačna. Država je hotela utrjevati svojo moč in je budno nadzorovala pe- dagoške delavce. Tistim, ki so mislili drugače, kot je velevala o-blast, so se praviloma godile hude krivice. Pedagoški poklic, ki je eden najlepših in najodgovornejših, je dostikrat najmanj hvaležen. Zato lahko rečemo, da moremo po razmerah, ki vladajo v kakem šolstvu, in po stopnji pluralizma, ki ga oblast dopušča med pedagoškimi delavci, meriti stop. njo svobode v tisti družbi. Če se sedaj ozremo na odnos našega šolstva do vernih učiteljev, je najmanj, kar smemo in moramo reči, da so bili verni v tej službi prevečkrat le tolerirani, nemalokrat pa celo odkrito nezaželeni. Pogosto so morali svojo osebno vernost prikrivati, hoditi k maši v oddaljene cerkve in podobno. Seveda je treba tudi tu upoštevati, da na vseh šolah razmere niso enake, saj srečamo učitelje, ki jim nihče ne očita njihove odkrite vernosti, kot tudi neverne učitelje, ki vernost učencev docela spoštujejo in z njihovimi starši primerno sodelujejo. Zato je toliko bolj nerazumljivo, da še dostikrat naletimo na trditev, da so verni pedagoški delavci v sebi nujno razdvojeni in so zaradi te osebne nedoslednosti manj primerni za uspešno in prepričljivo vzgojno delo. To so neutemeljene krilatice. Njihov namen je vernim vzeti veselje do pedagoškega poklica. Verni učitelji bi bili res nedosledni samo, če bi 1. znanost in vera bili nezdružljivi ali če bi 2. naša šola imela za svoje poslan- stvo, da širi in uveljavi ateizem. Toda prvo ne drži, drugo pa naši politiki sami vztrajno zanikujejo. Če je bila pred kratkim Slovenska akademija znanosti (!) in u-metnosti gostiteljica mednarodnega simpozija o znanosti in veri, na katerem je bilo jasno poudarjeno, da si znanost in vera ne nasiprotujeta, mora postati že enkrat za vselej jasno, da so domneve o znanosti, ki zavrača vero v Boga, danes popolnoma ovržene. Naj gre za razvojni nauk ali pa za objektivno prikazovanje zgodovine, verni učitelj ne bo zaradi svoje vere nič manj znanstven ali celo osebno nedosleden. Njegova vera se znanosti ne boji, če le gre za znanost in ne za kaj drugega. Verni učitelj bi bil tudi nedosleden, če bi moral poučevati kakšen drug verouk, če bi moral svoje učence vzgajati v kakšni drugi veri ali ateizmu. Zato se je treba bati, da se za krilatico o razdvojenih in nedoslednih vernih učiteljih skriva želja ipo nekakšnem ateističnem verouku v naših šolah, s čimer pa se ne ujemaj0 najrazličnejše izjave naših političnih forumov. Tudi marksizem, s katerim naj se učenci seznanijo, ni in ne sme biti veri nasproten svetovni nazor. Ni torej nobene osnove za trditev, da so verni učitelji v sebi nujno razdvojeni. 'Treba pa je reči še več. Le bo naša šola vzgajala k pluralizmu in spoštovanju osebnega nazora vsakega našega občana, bo izpolnjevala svoje poslanstvo ta- ko, da ne bo kršila zgoraj navedenih načel q pravicah, ki jih i-majo starši do vzgoje svojih o-trok. Zato je treba navzočnost odkrito vernih učiteljev celo spodbujati in želeti. Vsakokrat ko učenci sami vidijo, da je možno popolno sožitje 'in sodelovanje vernih in nevernih učiteljev, še bolj verjamejo, da je možno sodelovanje med vernimi in never- nimi na vseh ravneh našega življenja. In če naj šola usposablja za življenje in če naj bo njegov odsev, potem je nerazumljivo in nedosledno, če se med njenimi zidovi vernih učiteljev kdo boji. Potem namreč tistega o sožitju, sodelovanju in enakopravnosti nevernih in vernih ne misli docela resno in si ga za prihodnost iskreno ne želi. (Družina 28, 1984) Skrivnost odrešenja v Kristusu Izvirni greh ni zaustavil božje ljubezni do človeka. Razodetje praVi, da je Bog obljubil človeštvu Odrešenika. Tako je bil že od začetkov zgodovine na vidiku božji poseg, ki bo rešil človeka in (prenovil delo stvarjenja. Zato Cerkev moli: „0 Bog, ki si dostojanstvo človeške narave čudovito ustvaril in ga še čudoViteje prenovil..." in se upa izvirni greh imenovati ..srečnega", ker nam je dal takega Odrešenika, kot je Kristus. Zgodovina odrešenja ima za svoje središče in glavno osebnost Jeusa Kristusa. Vsa prihodnost človeštva se po božjem načrtu usmerja k njemu in v njem morajo biti prenovljene in dvignjene vse stvari. To je zgodovina potrpežljive in daljnovidne božje ljubezni, s strani človeka gledano pa zgodovina negotovosti in bridke poti. Sv. pismo kaže to božjo naklonjenost do človeštva s tem, da govori o zaporednih ..zavezah". Pri vsaki zavezi je Bog v svoji dobroti obljubil človeku odrešitev. Najprej je to storil v zavezi z vsem človeštvom, kateremu Bog nikoli ne odtegne svoje previdnosti, nato v posebnem ravnanju z Abrahamom, očetom judovskega ljudstva, in z Mojzesom, rešiteljem in zako-nodajavcem tega ljudstva. Nazadnje se je Bog približal človeštvu na odločilen in edinstven način: božji Sin sam je po volji Boga Očeta in po delovanju Svetega Duha sprejel iz Device Marije pravo in neokrnjeno človeško naravo. Zato je Jezus Kristus, Marijin sin, pravi Bog in pravi človek, kakor pravi sv. Janez: „In Beseda je meso postala in se je naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta, polna milosti in resnice." V Kristusovi osebi se je izvršila ta življenjska zveza Boga z ljudmi in je za vse človeštvo vir večne sreče in neizčrpnega upanja. V Kristusu prebiva vsa polinost božanstva. V njem se na otipljiv način odraža božja ljubezen do ljudi. V Kristusu je Bog v vsem postal deležen človeškega življenja z izkušnjami in bridkostmi, ki ga spremljajo od rojstva do smrti, da bi ljudem razodel, kakšen mora biti pravi človek v občestvu z Bogom in s svojimi brati. V Kristusu prejme vsak človek odrešenje s tem, da se oprime Kristusa v veri, da po njegovem zgledu in besedi uravnava svoje življeinje in tako postane osebno deležen sadov njegovega odrešilnega dela. V svoji smrti je bil namreč Kristus duhovnik in predstavnik človeštva, ko je daroval svoje življenje v nadomestni zadostilni žrtvi za ljudi. S tem da je daroval samega sebe Očetu v duhu sinov-ske pokorščine in ljubezni, je obnovil izgubljeno občestvo med Bogom in ljudmi. „Po tej volji smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni." »Kakor je namreč po nepokorščini enega človeka množica postala grešna, tako bo tudi po pokorščini enega množica postala pravična. . . Kjer pa se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost." Kristus je s svojim vstajenjem dosegel največjo zmagoslavje vseh časov: zmago nad smrtjo. Daje pa tudi slehernemu človeku milost Ln upanje v podobno vstajenje. Razodel se je kot voditelj in prvenec prenovljenega človeštva in nezmotljivo vodi vse stvarstvo k Bogu. Skrivnost vstajenja je dopolnjena s skrivnostjo vnebohoda: Jezus Kristus je v vstajenju poveličano človeško naravo uvedel v 0-četovo veličino. Tako je v poveličanem Kristusu zastopano pri Bogu vse človeštvo. V njem ima uspešnega priprošnjika in srednika. Kot vodnik božjega ljudstva predstavlja Očetu njegove težnje, solze in hrepenenje po rešitvi; daje mu božjega Duha in milost za milostjo. (Tajništvo za nekristjane pri apostolskem sedežu.) ■■■■■■■•■•■•■•■■■■■■••■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■M« Pri Gospe Sveti V solboto 18. avgusta je bilo romanje treh dežel v svetišče Gospe Svete na Koroškem. Romanje treh sestrskih obmejnih Cerkva s 7000 verniki italijanske, nemške in slovenske narodnosti so vodili škofje iz Vidma, Celovca in Ljubljane, Alfrede Battisti, Egon Kapellari, Šuštar, Lenič in Kvas. Z njimi je somaševal v imenu argentinskih rojakov msgr. O-rehar. Med mašo je »Angelsko maso" v latinskem jeziku pelo vse ljudstvo. Pevski zbor iz Ljubljane je pod Vodstvom Jožeta Trota zapel med mašo dve pesmi: »Marija, nebeška Kraljica" in »Marija skoz življenje". Bogoslužje je vodil celovški škof Kapellari, ki je imel mašni nagovor v treh jezikih, po malši pa sta ravno tako nagovorila tudi ljubljanski in videmski nadlškof. Srečanje je bilo lepo doživetje skupnosti Cerkve, kjer ni več meja in ko se ljudje različnega rodu in različnega jezika postavljajo pod zavetni plašč božje Matere. Alojz Rebula Točka Omega Kakšen bo konec? Kristjanovi predstavi se danes ponujata dve različici, ki se v temelju razlikujeta, ker izhajata iz dveh nasprotujočih si pojmovanj paruzije. Prva, tradicionalna različica, se sklicuje ina tako imenovani Kristusov eshatološki govor v evangeliju in na preroško bistvo Janezovega Skrivnega razodetja. Po tej različici bo ta konec katastrofičen: pač konec sveta v smislu, v kakršnem je izraz apokalipsa prešel v običajno metaforiko. Stoična ekpyro-sis, končna upepelitev sveta, zraste v Janezovem videnju v vesoljsko tragičnost, v poslednje nezaslišano zmagoslavje zla. Nad zmedenim planetom zatriumfira Antikrist, na zemljo se zapovrstjo zgrinjajo angeli pokončevalci, v dramo je vpletena narava sama. Šele po tej grozljivi predigri se dvigne zastor za nastop Jagnjeta, Alfe in Omege, Kristusa sodnika. Povsem drugačna je različica, ki jo predlaga vizijski genij Pierra Teilharda de Chardina. V svojem nezadržnem vzponu v čedalje večjo osveščenost, organiziranost in bratstvo bo človeštvo doseglo točko — točko Omega —, ko se bo v svetlem zmagoslavju mirno izlilo v ocean božjega. Groze polna apokalipsa se je v tej predstavi umaknila navdušujo- čemu vnebovzetju. Postopoma bo-tehnika izločila dembnijo iz narave, socializacija bo izločila demo-nijo iz družbe, raven noosfere se bo dvignila v čedalje višjo medčlo. veško kvaliteto, dokler človeška vrsta ne bo na valu te divimizacijske plime dvignjena na raven Večnost-nega. Perspektivi si torej tako diametralno nasprotujeta, da ni videti, kako naj bi ju človek uskladil v neko tretjo sredinsko različico. Prva ima zase svetopisemsko sporočilo, z njegovim neusmiljenim realizmom, kar se tiče človeškega. Druga ima zase opojni zagon v prihodnost, ki je tako značilen za prometejstvo modernega človeka. Tudi v tem primeru je izbira prepuščena kristjanovemu okusu, njegovemu temperamentu, njegovemu temeljnemu bivanjskemu na-strojenju. Sodni dan. Dogodek, kj ga krščanstvo označuje s tem izrazom, je v domišljiji povprečnega vernika več ali manj povezan z nekakšnim kozmičnim sodnijskim pompom: med signaliziranjem z bliski se odvija redarska služba angelov, pod žarometi padajočih zvezd se odvijajo zavitki obtožnic, ob iztrobentanih pravdo-rekih se milijardne vrste bliskovito- krčijo, izmenično usmerjevane ali v večno brezno ali v večno gostijo. Očitno imamo opraviti z mitologijo, ki skuša iztipati obrise tega, kar ostaja v svojem poteku nedoumljiva skrivnost. Kristjan ve le to, da bo postopek v rokah Vsevednosti, ki bo istočasno neskončna Pravica in neskončna Ljubezen. V tem pogledu se lahko prepusti kakšni manj koreografski predstavi. Na primer, da bo tedaj razkrito vse, kar je hotelo ostati v človeški zgodovini zakrito, od lažnivih diplomatskih objemov do tekočih Generalno zasedanje Luteranske svetovne zveze Od 22. julija do 5. avgusta je bilo v Budimpešti sedmo generalno zasedanje LSZ. Potekalo je pod geslom: „V Jezusu Kristusu — upanju za svet". Udeležilo se ga je 1200 delegatov 97 Cerkva, članic LSZ iz 82 držav, ki skupaj štejejo 54 milijonov vernikov. Med gosti je bil tudi kurijski kardinal Jan Willebrands. Udeležencem zasedanja je poslal poselben pozdrav z letne rezidence Castelgandolfa Janez Pavel II. Spomnil jih je, da vatikansko tajništvo za edinost kristjanov po H. vatikanskem koncilu vodi z LSZ uspešen dialog. Na začetni slovesnosti je bil tudi esztergonski nadlškof kardinal Laszlo Lekai. LSZ je po 2. vatikanskem koncilu navezala stike s katoliško Cerkvijo, je pa ta stik šele na začetku dialoga. Pred- vsakdanjih hinavščin, od razglašenih političnih idealov do njihovega uresničevanja v intimnosti notranjih ministrstev, od laži na papirju do laži v zakonskih spalnicah. Kaj, če bo tisti dan zgodovina nehala biti ..domenjena pravljica" dn bo postala ..eksaktna znanost"? Če se bo preteklost vseh misli, besed in dejanj predstavila za to, kar je dejansko bila, v svoji nagi dialektiki? Ali ne bo šele takrat vse realno res postalo racionalno? In bo truplo časa, presijano z božjim rentgenom, zažarelo v svoji podkožni resnici, v svetlobi dobrega in v gnusobi zla? sednik vatikanskega tajništva za e-tlinost kristjanov kardinal Wille-brands je dejal, da mora teološki dialog spremljati tudi sodelovanje na nekaterih področjih in da se bomo ločeni kristjani bližali Kristusovi eni, sveti, katoliški in apostolski Cerkvi samo v skupnem iskanju resnice. Med sklepno slovesnostjo so prebrali poslanico delegatov vsem luteranskim Cerkvam. V njej so zapisali: ,,Sedaj ni čas obupavanja niti brezskrbnosti. Kjer kršijo, človekove pravice in žalijo dostojanstvo človekove osebe, moramo zahtevati svobodo, da bodo ljudje lahko živeli brez strahu po svoji vesti. Kjer revščina sili ljudi v nečloveške razmere, moramo globlje spoznati, da je človek podolba Boga. Moramo si prizadevati za pravičnejšo politično in gospodarsko ureditev." Razlaga ocenaša Daj nam danes nas vsakdanji kruh! Gospodovo molitev očenaša pri mašj molimo ali pojemo vsi skupaj. Kadar pa eden moli naprej, vsi skupaj zastavimo s prošnjo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh. To sicer ine pomeni, da bi nagovor in prve tri prošnje v očenašu ne bile prav tako zadeva vseh in da bi se združili šele v skupni prošnji za vsakdanji kruh. Vendar nas tak način molitve o-Senaša na svoj način opozarja, kako potreben nam je vsem vsakdanji kruh za telesino, duhovno in božje življenje in kako nujna je ta prošnja zanj. Vsak prosi za kruh na isvoj način Brez vsakdanjega kruha, ne samo v dobesednem pomenu besede, temveč tudi v širšem, ki obsega vse, kar je za življenje potrebno, ni mpgoče živeti. A nekateri mislijo, da jim za ta kruh ni treba prositi, ker ga pridelajo sami, ker je sad zemlje in dela človeških rok. Kmetje, ki imajo neposredno o-pravka z obdelovanjem zemlje, s setvijo in žetvijo, se zavedajo, da dobra letina ni odvisna samo od njihovega dela, ampak tudi od vremena. Zato verni poljedelci radi molijo za božje varstvo in blagoslov. Kdor pa kruh kupuje le v trgovini in vso preskrbo za življenje vidi samo z industrijskega in trgovskega vidika, čuti večkrat kaj malo potrebe, da bi molil za vsakdanji kruh. Prošnja za vsakdanji kruh je lahko tudi precej različna po tem, ali za kruh molijo lačni in revni ali pa siti in vsega preobjedeni ter bogati. Kdor lakote in pomanjkanja sploh še ni izkusil, mu tudi molitev za vsakdanji kruh ne pomeni dosti. Lepa pa je navada, če se zlasti v molitvi pri jedi spomnimo tudi tistih, ki so lačni in nimajo dovolj kruha, ko sami sedamo za obloženo mizo in imamo vsega za življenje. Koga prosimo za vsakdanji kruh Molitev je doživeta vera, pravijo. Tudi za vsakdanji kruh ne bo molil, kdor nima vere. Koliko pa komlu v očenašu pomeni ravno prošnja za vsakdanji kruh in kako zavestno jo izgovarja, je odvisno tudi od tega, kakšno predstavo ima o Bogu. V pridigi na gori govori Jezus o Bogu, ki so mu mar tudi naše telesne potrebe, naša jed in naša obleka (prim. Mt 6, 25). Čipom in ja nas, naj ne bomo v skrbeh in naj ne povprašujemo, kaj bomo jedli in kaj bomo pili ali s čim se bomo oblekli, saj naš nebeški Oče ve, da vsega tega potrebujemo (prim. Mt 6, 31—32). V neposrednem smislu besed nas hoče Jezus sicer opozoriti, naj ne skrbimo pretirano ali izključno samo za telesne potrebe, temveč naj i-ščemo najprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse to nam bo navrženo (prim. Mt 6, 33). Hkrati pa nam s temi besedami pove, da Bog skrbi tudi za naš vsakdanji kruh in za našo obleko in druge telesne potrebe, in to ne samo kot stvarnik, ampak tudi kot skrben oče. Kot se je Jezusu smilila množica, ki ni imela kaj jesti, in je ni hotel odpustiti lačne, ampak je čudežno pomnožil kruh (prim. Mt 15, 32 sl), tako se tudi danes Bogu smilijo lačni in jim hoče preskrbeti kruha. Res je, da tega navadno ne dela na čudežen način kakor prj Izraelcih na poti skozi puščavo ali pa kakor Jezus pri množicah, ki so prihajale k njemu. Kjer pa ljudje zase in za druge storijo, kar je v njihovi moči, in kjer se v zaupanju obračajo na Boga s prošnjo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh, ta prošnja ni zaman. 'K taki zaupni molitvi nas spodbuja Kristus sam, ko pravi: „Prosite in se vam bo dalo... Kdo izmed vas bo svojemu sinu dal kamen, če ga prosi kruha? Ali mu bo dal kačo, če ga prosi ribe? Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš nebeški Oče dajal dobro tem, ki ga prosijo" (Mt 7, 7, 9—11). Iz zgodovine Cerkve, iz življenja svetnikov in morda tudi iz svoje osebne izkušnje imamo močna potrdila za resničnost teh besed. Za kateri kruh prosimo Evangelij sv. Janeza pripoveduje, kako je Jezus čudežno nasitil kakih pet tisoč ljudi, ki so bili nad tem tako navdušeni, da so ga hoteli po sili vzeti in postaviti za kralja (prim. Jn 6, 5—-15). Ko se jim je umaknil in so ga ljudje spet našli, jim je očitajoče rekel: ,,Ne iščete me zato, ker ste videli čudeže, ampak ker ste jedli od hlebov in se nasitili" (Jn 6, 26). Potem pa jih je opozoril: „Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov" (Jn 6, 27). Ker Jezus sebe označuje kot kruh življenja, kot kruh, ki prihaja iz nebes, da kdor od njega je, ne umrje ,(Pr*m- Jn 6, 48—50), mislijo nekateri, da je treba tudi četrto prošnjo v očena-šu razumeti predvsem kot prošnjo za evharistični kruh. Prošnja za zemeljski kruh da bi bila preveč ..posvetna". Nedvomno je prav, da pri molitvi očenaša prosimo tudi za evharistični kruh in za kruh božje besede, ker človek res ne živi le od telesnega kruha. "Vendar je prvi smisel prošnje: Daj nam danes naš vsakdanji kruh nedvomno zaupna in vztrajna mblitev za vse tisto, kar potrebujemo za svoje telesno življenje, dobesedno za vsakdanji kruh. Ker je Bog naš stvarnik jn oče, od katerega prejemamo vse dobro še veliko bolj kot pa otroci od svojega zemeljskega očeta, ta prošnja nikakor ni preveč „posvetna“ ali duhovnega človeka in svetega Boga nevredna. Kaj nam pomeni četrta prošnja Verjetno molimo četrto prošnjo skupaj z drugimi, ne da bi posebno mislili nanjo. Ko pa hočemo vsebino in pomen Gospodove molitve čim globlje spoznati in biti nanjo čim bolj pozorni, je prav, da skušamo odkriti nekatere posebne razsežnosti prošnje Daj nam danes naš vsakdanji kruh: — Molitev za vsakdanji kruh je izraz naše vere v Boga-Stvarnika, od katerega prihaja vsak dober dar, merilo in preizkušnja naše vernosti tudi v času industrije in tehnike, ko nekateri tako poudarjajo človeško dejavnost, kakor da bj ljudje naredili vse sami in da jim zadošča ta zemlja s svojimi naravnimi zakladi ,in s svojo rodovitnostjo. — Ko prosimo Boga Očeta za vsak-danji kruh, izpovedujemo svoje zaupanje vanj, v njegovo skrb in ljubezen, kakor nam jo je v svojem zemeljskem življenju razodel Jezus. Upamo in zaupamo, da nas Bog ne bo pusiil hirati in umirati od lakote, ne telesne, ne duhovne in ne nadnaravne. Zato prosimo za telesni kruh, za kruh božje besede in za kruh življenja. — Molitev očenaša pred jedjo in po jedi, pri maši pred obhajilom, pa tudi sicer vsak dan ob drugih priložnostih nas spominja in opominja, da gre res za nekaj življenjsko potrebnega, ,in to vsak dan. Kakor ne moremo živeti brez vsakdanjega kruha, tako tudi ne brez molitve. Gospodova molitev oče-naš je v posebnem pomenu naš vsakdanji kruh. — Ker prosimo ne le za to, da naš Oče ne le meni osebno, ampak nam, nam vsem, vsem ljudem, dobrim in hudobnim, vernim in nevernim, posebno pa še telesno in duhovno lačnim, da vsakdanji kruh, se v Gospodovi molitvi vedno spominjamo tudi drugih in molimo zanje, drugi pa za nas. Če danes radi poudarjajo, da delo in boj za gospodarski napredek ljudi na poseben način združujeta, nas še bolj povezuje med seboj in z vsemi ljudmi prošnja za vsakdanji kruh v veri in zaupanju v Boga, ki je naš Oče. Zato radi posamič in skupno molimo, kakor nas je učil moliti naš Gospod Jezus Kristus: Oče naš, ki si v nebesih..., daj nam danes naš vsakdanji kruh! Alojzij Šuštar, nadškof Bog prihaja po materi Pred Marjeto je bil temen dan, eden takih dni, iz katerih ne vidimo izhoda. Nobene bilke ni bilo videti, na katero bi naslonila svoje upanje. Vse je bilo zastonj: njene besede, njen zgled, njeno prizadevanje. Njeni otroci niso sledili njej, ampak modernemu veletoku življenja, ki se je požvižgal na nekakšne moralne vrednote in odpovedi in je razglašal svobodo na celi črti: svobodo, ki je vodila v popolno sužnost, ker ni poznala nobene odgovornosti. Linija najmanjšega odpora. Počnemo lahko vse to, kar počne večina vrstnikov. Toliko stvari ji je razjedalo dušo! Saj sploh nismo več družina, je čedalje bolj glodalo v njej. Ne rešujejo skupno svojih vsakdanjih problemov. Za njene tako in tako nihče ne ve, svoje pa rešujejo na način, ki jih še globlje peha v pogubo. Nobena zgodovinska izkušnja ali nauk iz preteklosti nič ne velja, ničesar jim ne more prihraniti, vse morajo preizkusiti ma svoji koži. Predvsem pa, se ji je zdelo, se branijo globine; ostajajo na plitvem. Negujejo svojo zunanjost, v notranjost si nikoli ne upajo pogledati. Kaj je sploh v njej ? Ni nič takega, kar bi bilo vredno pogleda? Ni ničesar, čemur bi radi prisluhnili? Je prazna? Moj Bog, če jih je rodila zato, da ležejo spat in vstanejo jest in svojo plitkost mašijo s tem, da pritisnejo na gumb televizorja ali kasetofona, ali je vredno, da jih je rodila? In ona, ali ni popolnoma odpovedala, ali je nevredno odigrala svojo vlogo v življenju, če njen dom ni dom, ampak kvečjemu hotel z gostinskimi uslugami za popolnoma tuje goste? Ni znala naprej. In ni imela nobene moči več. Kristus, je vzdihnila, še Ti, ki si Bog, si imel Simona iz Cirene, ko si omagal. Odpusti mi, če ne morem več. Okoli nje so vrveli ljudje, skriti za svojimi maskami, mehanični roboti. Tudi sama je bila ena izmed njih. Nakupiti mora živež in potem skuhati kosilo in potem oditi v službo. In vmes praznina. In mraz. In skrb in čustvena nepo-tešenost. Samo da si napolnimo želodce. Na trgu jo je namesto k stojnicam zaneslo v cerkev. Tega sploh ni nameravala; ob delavnikih ni imela časa. Ampak cerkev je bila polna ljudi. Najprej jo je to začudilo, potem pa se je prepustila vzdušju, ki je vladalo tam. Obstala je v ozadju. Maša se je pravkar začela. Njen pogled je našel Križanega. V svojih mukah na križu se je skrčil in z obrazom je gledal v tla, kakor da nikogar ne vidi. Pred njim je valovala množica. Vedel je, da je tam, čeprav je ni gledal, vedel je za vsakega izmed njih, kakor so oni vedeli zanj, ker so prišli k njegovi sveti daritvi. Nič mu ni bilo treba pripovedovati, razlagati, dokazovati. Vse je vedel. Zato si se lahko popolnoma umiril in Ga molil. Svoje življenje si dal za nas, je molila Marjeta, kaj Ti jaz, Tvoja stvar, lahko darujem? Ničesar vrednega nimam: Zato sprejmi mojo ponižno nevrednost, moje neuspehe, moje otroke, vso mojo odtujeno družino. Ti s svojo milostjo naredi z njimi kar veš, da je prav, Ti, ki si vsemogočen, neskončno dobrotljiv in usmiljen. Gobavce si ozdravljal, mrtve si obujal k življenju, tudi mojemu brezupu lahko naliješ novega upanja in moje brezciljno delo lahko osmisliš. Kajti nič ni tisti, ki seje in žanje, ampak tisti, ki daje rast. Tistega, ki daje rast, v njeno družino že dolgo niso vabili. »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi... “ Odkar so njeni otroci od-'rasli, niso več hoteli skupne molitve ne zjutraj ali zvečer, ne pred jedjo ali po jedi. Hotel, je spet presunilo Marjeto, tujci. In nikjer Boga, ki bi njihovemu prizadevanju dajal rast. Bog, je Marjeta prosila pri obhajilu, pojdi z menoj v mojo družino, da Te bodo čutili tudi drugi. Ostani pri inas, čeprav Te samo jaz prosim za to. Zavila je k Marijinemu oltarju in tam poklekni- la: Ti, blažena Devica, si v Kani Galileji preprosila Sina, da je storil svoj prvi čudež. Ti, ki še nikoli ni bilo slišati, da bi Ti koga zapustila. .. Prosi svojega Sina, naj pride k nam, v negostoljubno hišo, v hišo, kjer mislijo, da ga sploh ne potrebujejo. Vem, da bi bil to čudež, ampak Tvoj Sin zna delati čudeže in lahko mrzla srca ogreje s svojo ljubeznijo in Ti, ki si Mati, zagotovo razumeš mojo materinsko prošnjo. Marijin obraz z Detetom v naročju se je smehljal, prižgane sveče so še vedno metale svetlobo po njenem' obrazu, čeprav je bilo maše že konec. Tisti hip je Marjeta začudena opazila, da na kamnitih stopnicah pred Marijinem oltarjem ne kleči sama: levo in desno od nje so klečale ženske kakor je bila ona,s cekarji za na trg, ki so jih stiskale k sebi, in s skrbmi v svojih srcih, ki so jih izročale nebeški Materi. Koliko jih je Marija pravzaprav danes povabila? In včeraj? Gotovo so bile že tudi včeraj tu. In jutri bodo spet in pojutrišnjem. Poslej bo tudi ona med njimi. Hvala, Marija, da si me povabila, je vzdihnila. Prihajala bom. In trkala bom tako dolgo, da me bo Tvoj Sin uslišal. Marta Kmet ,,ZUBELJ M MEJI DVEH DDB IN DVEH SVETOV*4 Gmajna, česminov grm... Med mejniki pot iz doline, molitev na gori za Kačurjev rod. — Nekje je luč. Bližine in daljave... V letu borove grizlice prelistavanje poldavnine in nova pesem — dokler je dan... * * * Dvanajst knjig je dalo svoje naslove za to kraško impresijo, in za temi knjigami je umetnik z vsem svojim svetom, z vsem svojim življenjem. Sedemdesetletnik, ki se vsako jutro, svež in postaven, odpravlja na neke avtobuse, v neke knjižni, ce, v neki urejeni, dinamični novi dan. Za njegovim naproženim korakom slutimo cilje in načrte, ki segajo še daleč v obzorje, poznamo pa tudi doslej prehojeno pot, ravno in ponosno. Ta -pot na zemljevidu ni dolga. Vinko Beličič se je rodil 19. avgusta 191.3 v Črnomlju. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, univerzo pa v Ljubljani, kjer je poučeval do konca vojne. Maja 1945 je zapustil Slovenijo iz idejnih razlogov, pri katerih še zdaj načelno vztraja, in je bil kot begunec najprej na Koroškem, potem pa v beneškem Monigu. Jeseni istega leta je prišel v Trst, kjer je pomagal pri polaganju temeljev za obnovljene slovenske šole pod okriljem zahodnih zaveznikov. Na teh šolah je potem poučeval 3 desetletja. * * * To-da človeškim potem ne sledimo po zemljevidih. Skozi čas je treba in skozi dušo, in zaustaviti se velja ob tistih mejnikih, ki so človeku sveti in ki ga hkrati oznamenjujejo. Vinko Beličič — profesor in u-metnik, zvest Bogu, Sloveniji, resnici in lepoti. * * * Biti slovenski profesor na Primorskem po končanem četrtstolet-nem raznarodovalnem nasilju, je bilo kot biti stavbenik v deželi, razdejani od potresa. Pa še nekaj več je bilo, zlasti če sl poučeval materinščino, ki jo je bil tujec zatiral v pravilnem spoznanju, da s tem uničuje narodovo dušo. Beličič je bil eden stavbenikov z velikim, odgovornim 'in ljubečim poslanstvom. Prvi povojni generaciji in za njo še celi vrsti drugih je odkrival čarobni svet slovenščine in umetnine, ustvarjenih skozi stoletja v našem jeziku. Čutil je, da ni profesor enega izmed šolskih predmetov, marveč negovalec velike, v skrivnostno davnino segajoče dragocenosti, ki je hkrati osnova narodne zavesti tudi za sedanjost in za prihodnost. Svojim dijakom se je trudil vcepiti ljubezen do rodnega jezika, obenem pa tudi čut za njegove izrazne možnosti in značilnosti. V njegovih razredih je bila slovenščina nekaj resnega, svečanega, bogatega. Zato je za tem profesorjem ostalo veliko spoštovanje v sipominu njegovih učencev, kolegov in tudi širše javnosti. Spoštovanje tudi za ponos, s katerim je premagoval grenkobe ob nestalnosti profesorja brez pravilnih državljanskih listin, in v razmerah, ki so bile včasih daleč od njegovega pojmovanja šolskega ideala. * * * Kot prehaja spomin na sejalca v pšenico in potem v kruh, tako tudi za dobrim profesorjem ostaja predvsem to, kar je dajal. Toda ime Vinka Beličiča bo imelo tudi trajen spomin — v slovenski književnosti, kateri je doslej dal že omenjenih dvanajst knjig. V njih je utrip posebnega slovenskega časa, kot ga je doživljal občutljiv umetnik, iz Bele krajine presajen na Kras, iz predvojnih ostankov neke urejenosti vržen v povojne pretrese, iz neke toplo občutene domovine umaknjen na njen rob, kjer mu je bilo življenje svobodnejše, pa včasih tudi težje. Na tem ozadju je stkana večina Beličičevih črtic in novel. Tudi v pesmih je precej tega občutja (naslov našega jubilejnega zapisa je verz), vendar gre v poeziji pogosto daleč drugam — ta daleč Pa je lahko čisto blizu, na Krasu, veliki ljubezni Vinka Beličiča, za Kosovelom prvega pevca tega čudno lepega koščka domovine. V dvanajstih knjigah — in še kje — je ohranjeno, kar je šlo v izbranih besedah skozi strune ne. kega srca in skozi soj nekega duha. Ključna beseda pa je BLIŠČOBA. Spoznal sem jo prav pri Beliči-ču in menda sploh samo pri njem. Zdi se mi vredna poudarka ne le zaradi njene starinske lepote, marveč predvsem zato, ker simbolizira osnovni ton Beličičevega umetniškega in človeškega sporočila. To bliščobo srečujemo v vseh odtenkih njegove zamaknjenosti in meditacije, celo tam, kjer je v resnici senca („senca pa spriču-je, da je nekje luč“). Tudi iz bolečine in trpkosti sije nekaj, kar vabi iz resignacije nekam više. Še solza, ki je v Beličičevi umetnosti zelo redka beseda, ima nazadnje blesk, ki ji ga lahko daje samo žarek. Ta bliščoba, ki je v izjemnih primerih celo pojoče vesela, je predvsem mirno in trdno zaupanje v neko vesoljno skladnost. V taki viziji postanejo tegobe relativne, ranjena misel ve, kam ima zapluti, v njenem žaru sta možatost in optimizem isto, kot sta isto resnobnost in vedrina. BLIŠČOBA, da še enkrat izpišem v verzalkah to veliko Beliči-čevo besedo, daje njegovim umetninam dimenzijo Dobrega. Skozi njegove knjige potujemo kot po gozdovih iskanja, nazadnje pa se Praznoverna Mira # Nekoč je bil naš župnik zelo žalosten. To je bilo, ko sem bil jaz v četrtem razredu. »Otroci, vi mi delate sramoto,“ je dejal pri verouku. Hudo nam je bilo, ko smo to slišali. Kar gledali smo se. Potem nam je povedal vse lepo po vrsti. »Sinoči sem bil v neki družbi, v kateri j-e bil tudi vaš učitelj. Med pogovorom mi je dejal: Gospod župnik, ti otroci vlečejo za nos vas in mene. V cerkvi vam pripovedujejo, kako jih odvračam od verouka, meni pa pripovedujejo, kaj so slišali od vas. Kadar jim razlagam kaj proti veri, se smeje- vselej spočijemo na jasi, kjer posije blaga svetloba in nam vlije poguma za nadaljevanje po poti, ki smo jo izbrali in vzljubili. (Mladika, Trst) 2^ in strahopetni Vinko jo. To pomeni, da se strinjajo in odobravajo moje besede. Ali je mogoče, otroci, da je med vami toliko hinavcev in strahopetcev ?“ Tako nam je rekel naš župnik. Sram nas je bilo. Jaz sem si tisti dan dobro zapomnil in sem prosil mamo, naj mi kupi verižico s križcem in od takrat mi vedno visi okrog vratu. Nikjer ne tajim, da hodim k maši in k verouku in vse je v naj lepšem redu. Nekoč je ta moj križec opazil moj sošolec Vinko. Tistega dne je bilo toplo, pa sem si malo bolj odpel srajco. Rekel mi je: »Zapni si srajco, Tonček, da u-čitelj ne bo videl križa." To mi je povedal čisto tiho, kakor bi šlo za strašno nevarno zadevo. Čuden je ta Vinko. Dobro ga poznam. Skoro vsako nedeljo gre k maši, a si ne upa z nami k oltarju. Vedno se skriva nekje pod korom alj za kakšnim stebrom. Našega župnika na cesti pobožno pozdravlja s ..Hvaljen Jezus!" samo takrat, kadar ni blizu nobenega, ki ne hodi v cerkev in k Verouku. Ko nas je lani učiteljica vprašala, kdo hodi v cerkev, se je Vinko od strahu skoraj skril pod klop. Ubogi Vinko. Sramuje se Boga. Vsi tisti, ki hodimo k maši in verouku, smo vstali in povedali, da hodimo. Učiteljica nas je vprašala, zakaj hodimo, pa smo ji odgovorili, da je to po zakonu dovoljeno. Tako nas je naučil naš župnik, če bi nas kaj takega vprašali. Nikomur se ni nič zgodilo. Zdaj pa se moj sošolec Vinko kar naenkrat boji, ker nosim križec okrog vratu. Mira, hčerka našega ravnatelja, je poslušala, kaj se pogovarjava, in se je naredila važno: „Res je, Tonček, strašno praznoveren si!" Uf, Bog obvaruj! Ko bi bil malo mlajši, se pravi, ko bi bil recimo v prvem razredu, to bi jo pocukal za kite, da bi si zapomnila, kdaj je bila tako važna. Toda malo preveliki smo, da bi si to smel dovoliti. A molčati ji pa res ne morem. „Joj, Mira, kako si ti napredna! Kaj pa ti nosiš okrog vratu?" sem jo vprašal, ker sem vedel, da nosi zlato podkvico in zlato štiriperesno deteljico. „Nič,“ je odgovorila. „To je samo okrasek." „Glej, glej! Samo okrasek. Kakšno broško pa imaš na bluzi?" Mira ima najlepšo bluzo v razredu, iz čiste svile. Na ovratniku pa nosi lepo broško, ki predstavlja dimnikarja z lestvijo in ščetkami. ..Dimnikarja," je odgovorila. „Joj, Mira, ti si šele praznoverna. Podkev, štiriperesna deteljica in dimnikar — vse to so za praznoverne ljudi znaki, kj prinašajo srečo. Prav gotovo se ustrašiš, kadar ti črna mačka preteče pot. Ali se kaj bojiš številke trinajst? In če srečaš duhovnika, gotovo iščeš kakšno železo, da bi se ga oprijela in tako odvrnila nesrečo. Čisto praznoverna si, Mira. Skrij broško in obeske, da jih ne bo videl učitelj. Saj veš, da učenci ne smemo biti praznoverni." Ko bi videl Miro, kako me je gledala. Kakor bi padel z Marsa. Odprla je usta, da bi nekaj rekla, a se je samo obrnila in zbežala. Vinko pa se je kar tresel od strahu. Da bi ga malo pomiril, sem izvlekel iz torbe katekizem za višje razrede. Običajno ne nosim katekizma v šolo, toda danes sem ga kupil v župnišču in potem sem šel naravnost v šolo. „Kako si upaš to nositi v šolo? To ni šolska knjiga." „Če ni šolska knjiga, je lahko knjiga za branje," sem mu rekel. „Ti vsak dan nosiš v šolo stripe, a ti nihče nič noče. Jaz imam med knjigami kakšno podobico. Ti bi si ne upal, kajne? Jožko ima polne knjige in zvezke slik filmskih igralcev in igralk, pa se nič ne boji. Nikoli jih še ni skrival pred učiteljem in učitelj mu tega ni zameril. Alj si morda kje slišal, da imam v šolski torbi lahko slike filmskih zvezd, podobic pa ne smem ?“ v družini ZAKON IN VEČNOST Še nobena knjiga in nobeno razmišljanje ni moglo ujeti vseh možnosti in vseh različic tega bogastva, ki ga možu in ženi ter otrokom nudita zakon in družina. Skrivnost zakona presega samo naravne globine te ustanove, ki je stara kot človeštvo, saj posega v božji svet podobnosti Kristusove ljubezni do Cerkve in njene do Kristusa. Ne gre pa samo za podobnost, ampak za sam delež te ljubezni. Po zakramentu zakona sta Kristus in Cerkev skrivnostno navzoča v mio-žu in ženi. Zato se zakonci, pa morda tudi drugi, upravičeno sprašujejo, kaj bo z zakonom in zakonci v večnosti. Neka žena je v nekoliko šaljivi obliki izrekla to misel ali celo skrb takole: „Jezus pravi, da se v večnosti ne bodo ženili .in možile, ampak da bodo kakor angeli (prim. Mt 22, 30). Zdaj torej, ko je moj mož še poln napak, ga zvesto prenašam. Ko bo v poveličanju čist, bo pa od vseh?" Res, ali bodo možje in žene, ki so se iskreno in zvesto ljubili, kljub svojim napakam Vinko me je poslušal in kimal, a mu očitno še ni bilo vse jasno. Prav gotovo je še veliko takih. Živko Kustič in omejenostim, ter vztrajali desetletja skupaj, v večnosti še možje in žene, ali bodo tako, kot da to niso bili? Ali duhovniki v večnosti ne bodo več zaznamovani z zakramentom mašniškega posvečenja, ne bodo več duhovniki? Najprej moramo preprosto in skromno reči, da o srečni večnosti vemo dovolj, da se lahko z vsemi močmi trudimo za to, da jo dosežemo po besedah sv. Pavla: „Kar oko /ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo" (1 Kor 2, 9). Z druge strani pa vemo zelo malo, da bi mogli govoriti kaj podrobnega o čemerkoli. Le kako naj bi omejeni in končni človek govoril o neomejenem in večnem Bogu ter življenju v njem ? Kot bi otrok v materinem telesu — ko bi mogel misliti in govoriti — vedel kaj povedati o svetu, ki ga pričakuje! Vendar, če Jezus v večnosti prav gotovo ne t>o nehal biti Marijin sin ne Ma-rijja nehala biti njegova mati, in kot enako Jožef ostaja Marijin mož in ona na vse veke njegova žena — zakaj naj bi vi, ki ste drug drugemu mož in žena, to ne ostali? Vemo tudi iz Jezusovih besed in iz dvatisočletnega učenja Cerkve, da bomo vstali s svojimi Poveličanimi telesi. Kako bo to, si res ne splača preveč beliti glave, ker bi bile te predstave preveč pritlikave in otročje. Pa vendar Vemo iz evangelijev, da so s takim poveličanim Kristusom apostoli in Učenci ter žene govorili, se ga dotikali in celo jedli z njim, čeprav so bili seveda ljudje iz evangelija takrat še sami v našem tuzemskem stanju umrljivih ljudi. Kako naj bi torej tudi vam, poročenim, v večnosti manjkalo tako človeških stikov! Prav gotovo bo v srečni večnosti v neskončno ljubečem in dobrem ter večnem Bogu vsaka resnična vrednota ostala, le da bo dopolnjena in prečiščena vsega o-mejenega in nepopolnega. „Ko pride, kar je popolno, bo minilo, kar je nepopolnega" (1 Kor 13, 10), kot pravi sv. Pavel. Zato se vam Poročenim res ni treba bati za karkoli resnično lepega med vami, da bj v večnosti tega pogrešali, najmanj pa ljubezni, ki — po besedah istega Pavla — tako »nikoli ne mline" (1 Kor 13, 8). Da ne bi bili Podobni dečku, ki je rekel svoji mami, če bo lahko vzel v nebesa svoj pipec... Lahko bi si pa ob pomislekih, ali bo vse lepo in osrečujoče iz zakonskega življenja o-stalo tudi v večnosti, odgovorili z mislijo, ki nas lahko pomiri tudi ob drugih težkih skrivnostih življenja. Včasih bi namreč najraje Boga poklicali na odgovornost, ker se nam zdi, da ni vse dobro uredil. Čisto preprosto zveni ta misel takole: Bog je vsaj toliko dober in skrben ter pameten kot mi, da razume te težave, pa neskončno sposobnejši od nas, da jih božansko, nedopovedljivo pametno reši. Seveda pa moramo počakati na božji čas, ko se nam bo vse to razodelo v polni luči, ki je bomo v Bogu deležni. Gre vsekakor za nov način bivanja, a zato nikakor ne manj lep in osrečujoč, ampak neskončno lepši in polnejši. Tako bi mogli in morali tudi vi, poročeni, kot vsi drugi, z velikim zaupanjem in gotovostjo ponavljati o Bogu s sv. Pavlom: „Vemo, komu smo verovali, in smo prepričani, da more naš zaklad ohraniti za oni dan" (Prim. 2 Tim 1, 12). Samo za eno stvar torej gre, ki jo apostol Pavel ob koncu svojega slavospeva ljubezni, ki spada med leposlovne bisere, napisane o ljubezni, priporoča: »Prizadevajte si, da boste imeli ljubezen!" (1 Kor 14, 1). To naj bo tudi naša zadnja misel in želja, ki jo vi, poročeni, zaključite z molitvijo : „Bog, ki si ljubezen in si hotel, da je tvoj večni Sin imel človeško mater in človeškega očeta varuha, bodi naša ljubezen in naše upanje! Verujemo v tvojo ljubečo navzočnost med nami in vemo, da nas ne boš zapustil nikoli, tudi ne ob težki, a srečni uri prestopa v blaženo večnost. Daj, da bomo vsi, ki se ljubimo, za vekomaj zbrani ob tebi, večina ljubezen!“ Vital Vider O VERSKEM ŽIVLJENJU IN VERSKI VZGOJI V DRUŽINI VII. — Družina — domača Cerkev V našem »Oznanilu", št. 24/84, smo brali kratko poročilo o prvi obletnici obstoja Slovenskega pastoralnega centra na Dunaju. Za to priložnost je dunajski kardinal Konig daroval sveto mašo za Slovence na Dunaju. V pridigi je pozval naše rojake, da so jezik, domovina in vera neločljiva enota. Domovino pa predstavlja v prvi vrsti družina. Če razpade ta enota, trpi vsak njen del. Da ostane vera živa, potrebuje predvsem osnovo, ki jo nudi zlasti družina. Vsem tem trem naj višjim življenjskim vrednotam: jeziku, domovini in veri je torej družina osnova za njihovo ohranjevanje, rast in reševanje. Prav tako glede vere uči tudi 2. vatikanski cerkveni zbor, da je Cerkev orodje za zvezo z Bogom; isto velja pa tudi za družino, za »domačo Cerkev". V družinskem okolju, pod domačim krovom se goji, ohranja in živi vera. Vse družinsko življenje mbra voditi k Bogu. Če sta zakonca sklenila zakon resno pripravljena, v živi zavesti, da sta od Cerkve prejela zakrament, ki jima nalaga posebne dolžnosti in jima daje za njih izpolnjevanje tudi potrebne božje milosti, sta dejansko ustvarila »domačo Cerkev" ali — kakor smo že omenili — »zakon v troje". Božja pričujočnost vlada v njunem okolju in tako ta božja pričujočnost odseva iz vsega njunega vsakdanjega življenja, ki s svojim zgledom vso družino vodi k Bogu. Sv. Karel Boromejski u-či: »Dolžnost staršev je, da vodijo h Kristusu svoje otroke, ki so jih od Kristusa prejeli." Ker je otrokom duša še kakor nepopisana plošča, sprejema vase vse zunanje vtise in jih skuša polagoma tudi posnemati. Gre torej za praktično »vzgojo", ki vpliva na otroke neprestano s svojim stalnim zgledom, in me za »verouk"! Ti vsakdanji zgledi v krogu domačega življenja so za otroka poti, ki ga vodijo k Bogu. In to sprejemanje je zanj odločilno — za vse življenje!! Slomšek nas uči: »Kamor se drevo nagne, tja bo rastlo in padlo." Morda bo primerno, če se pomudimo za boljše razumevanje pri konkretnem primeru! Otrok bo doživljal v družinskem okolju neki poseben odnos do bogkovega kota. Videl bo križ s visečim Križanim; pod križem bodo morda rože ali „večna lučka“; ob večerni »kupni molitvi ali ob posebnih družinskih okoliščinah in praznikih bo morda prižgana pod križem tudi svečica. Morebiti ga bo mamica ob večerih pred spanjem ponesla pod razpelo, mu pokazala na križ, m,u spregovorila kratko besedo o Jezusu in ga pokrižala. .. Otroku se bo v začetku zbudilo vsaj neko posebno doživetje, nekaj posebnega, čeravno še ne bo „ra-zumel“, za kaj gre. Ko ga bodo pa ponesli ali popeljali prvikrat v cerkev, bo v oltarju opazil tudi križ in ga bo prav-tako prevzelo neko posebno občutje, ki se mu je vtisnilo v dušo že doma, v družini. Doživel bo med domačim bogkovim kotom in oltarjem s Križanim neko skrivnost, no zvezo, ker se mu bo v spominu prikazal prizor, ko družina doma pred razpelom sklepa roke v molitvi in se — križa... In kolikšna sreča in zadoščenje za starše, če bo morda malček s sladkim nasmeškom že kar sam od sebe dvignil ročico k čelu, morda še celo na prsi in sklenil obe ročici — kot v molitvi!... Tako se staršem ne bo primerilo, kot se je to zgodilo zakoncema, ko jima je otrok na obisku prijateljske družine pokazal s prstkom na razpelo v kotu in veselo razložil: »,Avion, avion!“ Seveda bodo starši otrokom ob njihovem doraščanju in v razvoju njihove duševnosti ter razumnosti pričeli tudi z razlago, kako vse dobro in lepo, kar njim tako ugaja in jih tako zanima, dobivamo in imamo od Boga, ki nas ima tako zelo rad in ga moramo imeti tudi mi radi. Otrok bo pričel z najrazličnejšim povpraševanjem, kaj je to in ono, odkod to in ono, zakaj to in ono; n. pr. zakaj je Jezus na križu i. p. Starši mu bodo poskušali v najpreprostejši obliki razlagati vse po vrsti in polagoma — z največjo potrpežljivostjo. Za vsa ta vprašanja bodo verni starši morali najti otroku primerno razlago. Saj so ob sklenitvi zakona prejeli posebne božje milosti za vzgojo svojih otrok! Morajo se pa tudi v ta namen v molitvi redno vračati k Bogu Očetu s prošnjo za razsvetljenje. Saj podobno dnevno prosimo: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh!“ — Poleg tega pa jim moramo priporočati, da se med seboj osebno (z branjem knjig in člankov) posvetujejo in na skupnih zakonskih sestankih razpravljajo o vseh potrebnih vzgojnih vprašanjih. Vse to vzgojno prizadevanje mora iti za ciljem, da otroka naravnavamo in vodimo k Bogu, ki je večna Dobrota in naš najboljši Prijatelj. Ko so letos februarja Slovenci poromali s svojimi škofi v Rim, jim je sv. oče Janez Pavel II. med drugim poudaril tudi tale pomemben in dragocen opomin: „...V vaših družinah in cerkveni skupnosti naj raste prizadevanje za versko in moralno vzgojo otrok in mladine. To je danes težka naloga, istočasno pa prva in sveta, nedotakljiva pravica staršev in Cerkve." V razvijanju naših misli o družinski verski vzgoji skušamo svoje razpravljanje podpreti kolikor le mogoče z naukom in izjavami Boga, Cerkve in včlikih svetovnih mislecev ter osebnosti .iz preteklosti in tudi „naše“ sedanjosti. V pravkar navedenih besedah je sv. oče poudaril veliko potrebo otroške verske in moralne vzgoje kot „težke naloge danes". Naj spomnimo naše bravce ob tej priložnosti na misli, ki jih je povedal Solženicin, Nobelov nagrajenec za literaturo, ko je lani 10. majnika prejel v Londonu tudi nagrado „za uveljavljanje vere v družini": „Katoliški glas" od 12. marca letos nam poroča: — Tedaj je ob podelitvi nagrade ('Solženicin) dejal: „Ko sem bil še otrok — (sedaj ima 65 let) — sem večkrat slišal reči stare ljudi, ko je Rusijo kaj hudega zadelo: .Ljudje so pozabili Boga; in vse, kar je sedaj prišlo, je posledica tega!' — Še danes — pravi Solženicin — po tolikih letih razmišljanja o sovjetski revoluciji ga najbolj zadovolji razlaga, da je do te revolucije prišlo, ker so ljudje pozabili Boga." Tako imenovani list. In kaj naj odgovorimo mi danes na vprašanje, odkod na svetu toliko gorja in zla! ? Danes je svet, danes so ljudje, danes so — družine: pozabile na Boga! Zatorej mora veljati naš klic: Nazaj k Bogu! — Boga nazaj v naše družine, v srca naše mladine! Naj nam naše razpravljanje o domači cerkvi zaključi Erna Meško iz Lahoncev (Ivankovci), ki je v članku „Lepote in težave kmečkega dela" v „Cerkvi v sedanjem svetu," št. 1-2/83 izpovedala pretresljivo lepe misli: „Vera je namlreč tista vodnica, ob kateri ne moremo zaiti, ob kateri jasno spoznavamo, kaj je v prid naše časne in večne sreče. Božje zapovedi so kakor prometna znamenja ob cesti. Če jih spoštujemo in se po njih ravnamo, bomo varno potovali. Zato bodimo hvaležni za milost svete vere. Čim starejša sem, s tem večjo hvaležnostjo se spominjam svojih staršev, ki so si prizadevali, da so svoje številne otroke versko vzgojili. Imam občutek, da nam to danes ne uspe, ker je vse preveč izvendružinskih vplivov. Moji otroci me večkrat sprašujejo: ,Ja, mamika, kako ste mogli toliko hudega prestati?" Vem, da slutijo, zakaj; pa bi vseeno radi slišali z mojih ust, da jim porečem: Zaupala sem v božjo pomoč v prepričanju, da bom kos vsemu; kajti Bog pošlje križ in pošlje moč, da ga nosimo. Nobena noč ni tako temna, da ne bi za njo prišel svetal dan. In če pomislimo na Kristusove besede: „Jaz sem pot, resnica in življenje,' nam je, kot bj nas povabil: ,Jaz pot poznam, pojdite z menoj; spoštujem resnico, lahko mi zaupate; imam življenje in Vam ga lahko dajem.' Kolika tolažba! Ko hodim zvonit v vaško kapelico, vsak dan znova s pbgledom objamem vso okolico in si želim, da bi se vsaj eno, večno nemirno človeško srce razveselilo milega glasu zvona, ki odmeva po doleh Molitev moža in očeta Moj Bog, saj vem, da mi vidiš v dno srca in da neprimerno bolje kot jaz sam veš, kako je z menoj. Pa vendar bi se Ti rad še bolj odprl, še Ti spovedal, se obtožil pred Teboj za vse, kar v mojem življenju in nehanju ni prav. Kolikokrat — v pomanjkanju ljubezni -— spregledam naklonjeno privrženost svoje žene in svojih otrok in jih — namesto da bi jih z ljubeznivo pozornostjo sprejemal take, kakršni so — žalim s svojo kruto, „moško“ diktaturo, s svojo brezsrčno uniformirano zahtevnostjo, s svojo farizejsko „po-polnostjo"! Kolikokrat — v slepi sli po uveljavljenju — pozabljam na te svoje najbližje, jim jemljem sebe, svoj čas, svoje zanimanje, svoje moči in svoje srce, ko se preveč ubadam z ..neodložljivimi" delovnimi nalogami, ki stojijo na lestvici vrednot neprimerljivo niže od vsega, za kar od dne do dne prikrajšujem svoje najdražje! Kolikokrat — v pomanjkanju ž in bregčh in se izgublja v višavah, spominjajoč nas, da je nekdo nad nami, kj nas ne bo nikoli zapustil." — Tako besede verne matere. Blagor otrokom, katerim je Bog naklonil starše, ki so jim v „do-mači Cerkvi" kazali pot k Bogu, kakor pravkar omenjena „mami-lta"! Božidar Bajuk ve vere vate — omagujem pod bremenom vsakdanjika, klonim spričo težav, tudi tistih v odnosih z ženo in otroki, bežim pred dolžnostjo in lastno vestjo, po kateri mi govoriš, in se zatekam v sebičnost, v razne varljive nadomestke, v mračne kote na osojni strani življenja, namesto da bi se z vso težo svoje šibkosti zaupljivo naslonil nate in vdano, a vedro stopal po poti, ki nam jo je pokazal Tvoj Sin! Moj Bog, oprosti mi za vse, s čimer sem Te žalil! Daj mi, prosim, zadosti trdne vere, da bom lahko vselej in povsod zatiral svojo sebičnost, ohranjal in krepil svojo ljubezen in skupaj s svojo ženo in s svojimi otroki nenehno soustvarjal svetost naše družine! Molitev žene in matere Ti veš, o Bog, za vse moje slabosti in poznaš vse moje bolečine. Pred Teboj ne morem imeti skrivnosti. Pod Tvojim pogledom zgori vsaka maska, ki si jo tolikokrat nadenem na obraz, da bi se rešila neprijetnosti ali da bi na poceni način uveljavila svojo voljo. Maska je velikokrat ..bolezen" ali „slabo počutje", ki se zatekam vanj zato, da bi ohranila ali vzbudila pozornost svojega moža in svojih otrok zase, namesto da bi se bolj potrudila in si z ljubeznijo, potrpežljivostjo in žrtvovanjem nenehoma pridobivala in ohranjala njihovo spoštovanje. Maska je zlovoljnost, ki z njo pri možu in pri otrocih tolikokrat dosežem, da — zaradi ljubega miru — obvelja moja beseda in moja odločitev, namesto da bi dopustila, da zmaga pobuda tistega, ki ima bolj prav. Maska je moja „ženska šibkost", ki si jo nataknem velikokrat, kadar se mi kaj posreči, pa tega nočem izdati, namesto da bi — kljub trudu, ki ga vlagam v svoje delo — skromno priznala, da pač nisem popolna. Maska je ..utrujenost", s katero se prepogostokrat odvračam od moža in od otrok, namesto da bi jih vedno sprejemala z ljubeznivo pozornostjo in se jim nenehoma posvečala z neusahljivo skrbnostjo ljubeče žene in matere •— saj vem, da je prav to moj glavni poklic in nenadomestljivo poslanstvo. Maska je moj pasivizem, ki vanj zbežim prenekaterikrat, ko gre za kako težjo, bolj usodno odločitev, češ to so „moške“ zadeve, ki se mene kot ženske ne tičejo, namesto da bi hrabro sprejela svoj delež odgovornosti ter po vesti in svojih najboljših močeh zavzeto sodelovala pri vsem, kar je v zvezi z nami, z našo družino kot celoto. O Bog, ki si svojega Sina poslal na svet, da nas pouči in odreši, ki si videl Njegovo trpljenje za nas na križu in ki si videl trpljenje Njegove blažene Matere presvete device Marije — Ti veš, kako zelo mi je žal za vse, kar ni dobro v mojem življenju. A hkrati tudi veš, kako mi je velikokrat hudo, ko moram iz dneva v dan prenašati tegobe, napore in bremena poklicnega, zakonskega in družinskega življenja, ne da bi me moji najbližji vselej prav razumeli in cenili. Prosim Te, daj nam vsem skupaj moč in sposobnost, da se bomo imeli zmeraj radi in da bomo vse, kar doživljamo, doživljali v luči te medsebojne ljubezni. Potem ne bo nikoli več nobene maske na mojem obrazu. Zase pa Te še prav posebej prosim za vdanost v veri, s kakršno je bila obdarjena devica Marija, da bom kot ona tudi jaz na Tvoj klic vselej iz polnega srca odgovorila: Zgodi se mi po Tvoji besedi! Amen. Ovan davčai1 x Hodeč proti Jelovemu brdu, sem se čutil čisto novega človeka: sedaj sem pravzaprav šele vedel, kaj hočem, pred dušo mi je bilo vse jasno in dvomi me niso več mučili. Sedaj sem bil s tisočerimi vezmi prikovan na svojo slovensko zemljo, in če me ta ne bo živila, kdo naj me živi? Tisto leto je bila čudovito lepa jesen in še v listopadu smo imeli gorko vreme. Komaj sem napravil kakih dva tisoč korakov z Malenškega vrha, že mi je prihajal na uho ostri glas klepetajočih trlic. Pod vasjo je stala Presečnikova tarnica in brez dvojbe se je pri teh trlo. Kar pa se tiče klepetanja, so se terice uspešno kosale s trlicami. Zadnje so sekljale, prve pa obrekovale: izpod trlice se je drobil pezdir, izpod jezikov teric pa na drobno pretrta dobra imena sosedov in sosedinj. Kakor že povedano, je bilo tisto leto izredno lepo, ne prej ne pozneje se ne .spominjam, da bi se bil prve dni meseca novembra lan sušil pri tarnici. Torej tisto leto se je sušil, in prav na Presečnikovi tarnici pod Jelovim brdom je delalo osem starikastih devic in o-pravljale so svoj posel z nekako koketno pretiranostjo, kakor je bilo — ne vem, iz kakega vzroka — v navadi pri trenju. Ali že tiste dni se ni sejalo toliko lana kot v časih, ko bi .se bilo našemu kmetu čudno, skoraj sramotno videlo, če bi ne bil pridelal svoje hodnič-ne in pražnje srajce doma. Zatorej je zarod teric že tiste čase zamiral in le bolj starikasto ženstvo je še umelo trlico goniti in z njo pridelovati svilnate, mehke plasti, ki so se potem skladale v povesna. Ali manj ko jih je bilo, bolj so se terice zavedale svojega poklica in pri vsaki priliki si jih moral silno prositi, če si jih hotel dobiti na delo. Da je terica morala obilo in najbolje jesti, to se je posebej umelo! Pri Presečniku se je trlo tisto popoldne in gospodar sam z velikim belim predpasnikom je sušil lan ter moral zastavljati vso pozornost, da se mu pri jami nj vnelo. Ženske so napravljale ropot s trlico in jezikom, so obirale, vmes pa kaj rade spregovorile o možit. vi in ženitvi. Vsaka bi se rada možila: bolj če je bila stara, večje je bilo poželenje! Ravno ko sem mimo prihajal, je spregovorila Žganj ar jeva Urša: „Prvi, ki pride mimo, bo moj 1“ Nič hudega sluteč, se približam. Že se je Urša zadrla: „Janez, moj si!“ „Kaj boš z mano, vendar vidiš, da sem prestar zate!" „Nič prestar, vzamem te, Janez, in če laziš po vseh štirih okrog! Pa še prav rada te bom imela!" Nisem se hotel vdati: „Govore, da imaš od hudiča hudoben jezik, Urša!" „Ga mi boš pa na rajfelj polagal!" Bilo je to žebljasto orodje nemškega pokolenja, s katerim so se trgale glavice od lanu, ali Uršin jezik — deni ga desetkrat na rajfelj ! — ne bi bil ukročen. Tako sem postal žrtev dovtipa, kakor si ga terice rade privoščijo z moškimi, kj prihajajo mimo. Med smehom sem moral odriniti. Urša je še vpila za mano: „Le nikar ne obupaj, Janez, boš precej priženil! Dva otroka že imam in oba ti prinesem v hišo!" Sledil je krohot, da sem se bal, da bo kar tarnico razneslo. Pri jamli je sedel Boštjan ter dejal zadovoljno: „Med sršene si zašel! Pričakovali smo te pa šele o božiču." Na vprašanje, kaj dela mati, je pokazal na breg Karlovščice, kjer je prala pri tolmunu. Prinesli so ju-žino, zato sva se lahko podala k perici. Barba je radovedno vprašala: „Ali se nj kaj zgodilo, ko že danes prihajaš?" Z Boštjanom sedeva na skalo: „Nekaj se je zgodilo: Mlačanovo sem kupil!" Oba sta se začudila; Boštjan pa je pametno spregovoril: »Devet tisoč si že dal, je gotovo vredno. Sedaj se pa vpraša, kdo naj ti gospodari? Lahko je rečeno: ,Scm kupil', obdelovanje je pa kaj drugega!" Ponosno sem odgovoril: „Sam bom gospodaril! Ne vem, čemu naj se ne preselim na Jelovo brdo!" „No, pač —“ je Boštjan še vedno dvomil, „par mesecev se že dela na kmetih, potem bo pa vrag, ko ne bo ne mesa, ne kofeta in ne belega kruha!" Bil sem užaljen. Odgovoril sem bahato: »Belega kruha bo pač lahko, saj je plačano, a denarja mj še precej ostane!" »Ni tako!" me zavrne izkušeni mož. »Če dan na dan ješ beli kruh, ga hoče jesti tudi družina. Če si kmet, bodi pravi kmet; če si pa gosposki kmet, se ti bajta že naprej podira!“ Za nekaj časa sva obmolknila. Prvi se je zopet ogla- 'Sil Boštjan: „Nazadnje pa še kako žensko iz mesta privlečeš!" „Oženil se bom na Jelovem br-du!" Oče me je plašno pogledal, kakor bi hotel reči: Ali si še sedaj nisi iz glave izbil te neumnosti? Počasi je vprašal: »Kje češ na Jelovem brdu dobiti žensko, ki bi bila zate? Pri Mlačanovih je trda, kar se dela tiče!" „Kar odkrito ti povem, Boštjan: oženim se pri Presečnikovih!" Presenetilo ga je tako, da mu je padla pipa iz ust in sicer naravnost v vodo. Z nervozno hitrico jo je lovil po vodi, dokler je ni z mokrim rokavom zopet izvlekel. »Se ve, če bo dekle hotelo in če bosta vidva zadovoljna," — tako sem ponižno pristavil. Pri Boštjanu bi bil prejkone le s težavo zmagal, da mi ni pomagala mati Barba. Do sedaj je molčala, nerada molčala, in prežala je na priliko, da je posegla v govorico. Nekako v šali je vprašal Boštjan: ,,Koliko boš pa dote hotel imeti ? Veliko ne bom mogel dati od hiše." Barba se je kar razpočila: »Boga zahvali, da se ti hči moži! Skoraj si res tako neumen, da bi takega zeta od hiše metal! Že nekaj časa se mi zdi, da ti nekaj v možgane uhaja!" V največji raz-jarjenosti je dostavila: »Sedaj pa pravi: .Veliko ne bom mogel od hiše dati!1 Presečnik je Presečnik, a kadar možiš edino hčer, se vendar ne boš ljudem dajal pod zobe!" Pomirim jo, da za doto niti ne vprašam. Ali Barba še ni bila potolažena: »Nič tisto! To ti povem, Boštjan: gnojnice ne boš bredel, kadar bo šla punca z ženinom v cerkev! Moja beseda pri Presečniku tudi nekaj velja! Midva sva zadovoljna, če jo vzameš, Janez, nimava prav nič proti temu, prav nič!" Boštjan je molčal in se ni upal upirati. »Predvsem moram izvedeti pri dekletu, če me sploh hoče." Po teh besedah sem odrinil v vas, Boštjan in Barba pa sta še ostala pri vodi. Ko sem včasih pogledal nazaj, je bila Barba še vedno v plamenu in prav videlo se je, kako pridigo je delala svojemu možu. Pri Presečniku je lazil okrog hleva Danijelov naslednik. Nj me poznal, zatorej se za mojo osebo niti zmenil ni. Bil je štulast, nekako polomljen je bil videti in ni mi bil všeč, ker je kadil, hodeč okrog hleva. Tudi nova dekla se je prikazala iz hišnih vrat, a je takoj izginila, ko me je ugledala. V hiši pri mizi je prebirala Meta fižol, in ko sem vstopil, je bila za velikim kupom, ki ga je imela prebrati, skoraj popolnoma skrita. Polagoma se je prikazal njen obraz izza fižola, spregovorila pa ni, da-si me je spoznala. Z velikimi očmi je gledala proti meni, a opazil sem takoj, da je bila upadlega lica in zelo potrta. »Spet sem pri vas," sem spregovoril pri vstopu. »Fižolico prebiram," mi je odgovorila, »pa je hudo plažnata." Z roko je mešala po kupu pred seboj, a do dela ni prišla. „Zgodaj si prišel — kje je še božič!" ..Dolgčas mi je bilo v Ljubljani." Nato sva oba nekaj časa molčala. Obrnila je oči proti stropu, potem pa je govorila plaho in tiho kakor otrok pri prvi spovedi: „Mati tudi misli, da bi tista reč nič čudna ne bila." „Katera?“ „No, da bi vzel sorodnico k sebi, da bi ti kuhala in gospodinjila." „Kje naj jo dobim, če bi ti ne hotela?" Nič posebno je ni zalila kri, ko je odgovorila: „Mati pravi, da bi tudi to nič čudno ne bilo. V mestu bi se veliko dobrega naučila." „Si očeta že vprašala?" ,,Ne še, mislila sem, da ga ti vprašaš." »Ne vem." „Če nočeš, pa ne!" Že jo je grabila jeza in na vsakem licu se ji je nabrala rdeča lisa. „Ne jezi se, Meta," sem jo miril, „na kaj takega ni treba več misliti!“ »Če torej nočeš —?“ „Kaj naj živim v Ljubljani, če sem lahko tu med vami!“ „Se boš pač naveličal!" „Ne bom se! Kupil sem zemljo, kupil sem živino. Gospodaril bom, sejal bom, prideloval bom." Plaho je vprašala: „Kdo ti naj gospodinji?" »Oženim se!" »Oženiš se!" je viknila zamolk- lo. Pri' tem ji je z obraza izginila vsa kri in z veliko grozo me je pogledala: »Moj Bog, pa vendar ne — Katreta?" V svoji zmedi je zopet mešala po kupu na mizi. Ker ji nisem odgovoril, je bila še bolj prepričana, da bom snubil pri Fortunovih. »Nič ne rečem," je vzdihovala, »nič ne rečem proti tem ljudem; radj delajo in tudi o dekletu ne vem nič slabega, Bog varuj!" Povesila se ji je glava in vedel sem, da se ji je hotelo jokati; vedel sem pa tudi, da bi mi za nobeno ceno ne hotela pokazati, da ji gre na jok. Pričel sem znova: »Mlačanovo sem kupil. Danes smo v Loki pismo delali. Tudi Danijel je bil tam. Liza je torej le Anžona vzela!" Odgovorila je trpko: »Kaj je hotela drugega? Kdo naj se na moške zanaša?" V hipu je popravila: »Kdo naj se na take moške zanaša?" Še je vprašala: »Koliko si dal?" »Devet tisoč ,in petsto." »Si vse plačal?" Vse." »Boš imel kaj dolga?" »Nič." Pristavila je grenko: »Na doto bi blez ne bo treba gledati." „Ne.“ Po kratkem premolku sem pričel: »Pravijo, da je zemlja dobra in da se dosti pridela." „Jšde.“ »Živelo se bo torej lahko. Gospodinja, seve, bo morala pridna biti, aii živelo se bo lahko." „J&de.“ Ta dvojna poljanska pritrditev ji je prišla kot smrtni izdih, tako rekoč kot srčna kaplja krvi čez blede ustne. Pri tem ji je glavica zlezla na roko in zaječala je: „Tako čudno me notri boli!" Nisem se mogel več vzdržati, naslonil sem se k njej ter ji šepnil na uho: „Govoril sem z očetom in materjo, oba sta zadovoljna, da se oženim pri Presečnikovih, če me ti hočeš." Bliskoma je dvignila glavo in tudi telo je stegnila, da je stala kakor sveča tik mfcne. Obraz ji je bil v trenutku bel kot sneg, potem pa se je zopet žaril kot roža, da se je videlo, kako ji je vrelo po duši. Spregovoriti ni mogla, in šele, ko sem ponovil, če me hoče, je vzdihnila: „Jest?“ „Da, ti, Meta! Druge nočem, samo tebe vzamem! Sedaj odgovori, če me hočeš." Spregovoriti le ni mogla. Odpirala je ustne, ali beseda ni prišla iz njih, nakar je pričela z glavo kimati in pokimala je trikrat ali štirikrat, tako da ni bilo dvojbe, da me hoče. Raztegnila je roke proti meni in hipoma me je objela — pri nas se zaljubljen parček ne poljubu je, pri nas se objema — in čutil sem, kako mi je tesno oklenila roke okrog vrata in kako je pritisnila svoje lice k mojemiu. ..Tako sem se bala," je zaihtela, „da vzameš Fortunovo!" ;,Šemica, ali sem Katro klical ?" „Za vselej prideš na Jelovo br-do ?“ „Za vselej! Za vse življenje bova mož in žena." „Mož in žena!" Takrat se je spustila v jok in jokala je, kakor še nikdar nisem slišal ženske jokati. Vse telo se ji je treslo in krčevito se je pritiskala k meni. Moja tolažba je ostala brezuspešna. „Mož in žena vse življenje!" — to so bile zadnje besede, ki jih je tarnala med solzami! Naenkrat sta se ji razrešili roki, s katerima je bila objela moj vrat, in desnica ji je onemogla zdrknila čez mojo ramo. Obrazek, ki se je nagnil od mojega lica, je bil brez vsake kaplje krvi. Oči so se ji široko odprle, in okrog ust, ki so tudi narazen silila, se ji je napravila črta bolesti in muke. V hipu je brez zavesti ležala v mojem naročju —• In tedaj, častite prijateljice, sem mislil, da je tudi meni prišla zadnja ura. Umeti nisem mogel, da je umrla, da mi je v rokah umrla, a še danes, ko je preteklo toliko let in ko se še vedno vsak hip živo spominjam tistega trenutka, imam občutek, da ni resnica, da je zgolj le moja domišljija, da je umrla — pa je v resnici umrla! Zdravniki so sicer trdili, da ji je srčna hiba vzela življenje in da bi bila morala prej ali slej od kake večje razburjenosti umreti, ali jaz vem bolje: zavest sreče ji je vzela življenje. Po dolgem molku si spregovorila ti, gospa Danica, prva, in v čast si štejem, da je bilo rosno tvoje oko. Vprašala si r ,tZahajaš še kaj na Jelovo brdo ?“ Čisto gotovo zahajam vsako leto in večkrat tudi vsak mesec v po-gorsko vasico. Moja duša je v pogorju, Meta zame ni umrla! Pred mano živi še vedno v podobi mladosti in devištva. Da sem jo vzel, potrl bi jo bil zakon, potrlo bi jo bilo delo. Vse to bi bilo streslo cvet z njenega telesa, tako pa mi živi dandanes še vedno v tisti cvetlični nežnosti, ki pri ženski tako rada in tako hitro usahne. Leto za letom prihajam na Jelovo brdo in sprejemajo me, kakor bi me bil; sprejemali, da sem postal pravi zet. Od pričetka smo težko in grenko živeli. Mati Barba je obilo jokala, plačevala je za maše in veliko je molila; Boštjan pa je taval v nekaki zmedenosti okrog in videl se nam je, kakor bi gledal na reči okrog sebe z visoke gore, ne da bi jih mogel nadrobno pregledati. Ali Bog se ju je usmilil! Kakor Elizabeta v sv. pismu je povila priletna Barba sina, katerega smo krstili na ime sv. Boštjana. Ta raste, kakor raste žito na polju, če ima dosti dežja in tudi dosti sončne gorlcote. To otroče nosi s sabo obrazek, ki je do zadnje črtice izrezljan iz Metinega obraza. Vsi imamo veselje nad njim. Naše skrbi ga obdajajo, kakor obdajajo skrbi starih mladiče v gnezdu. Mori nas predvsem skrb, da bi ga nam ne vzelo tako kakor Meto, in parkrat ga vlečem v Loko, da ga preišče prijatelj Arko, a leto za letom je srce v redu. Ob takih prilikah me moj prijatelj tolaži: „Mene< ;b(i. bij vprašal, pa bi- ti bik vse razodel! Punco sem dobro poznal, rdeče lise. j e; dobivala na lice in tudi druga znamenja je imela, ki so ,kazala na srce. Z eno besedo: vivere non: poterat! Mene bi bil vprašal,,,pa-bi sj bil prihranil dosti bolečin." Pustil sem, da je govoril; bil je glasna, a vendar dobra duša. In. prišlo je kmalu leto, ko je tudi njemu zapel zvonček: vivere non poterat! Zrno za zrnom gre v zemljo, ali iz zemlje pa zopet izhaja zrno za zrnom. Tako se je pripetilo, da sem bil enkrat še celo na svatbi na Jelovem brdu, takrat, ko je Kalar' dajal svojo hčer Ano Skalarjevemu Matičku, ki je pri njem, kakor veste, zvesto in pridno služil. Dal mu je precej sveta, da ima Matiče sedaj čedno domačijo, dal rnu je pa tudi svojo hčer. Svatovščina ni bila zadnja. Kalar in Skalar sta sedela za mizo v kotu in bila sta si kakor brata. Luca ni več živela, ali marsikatera beseda na svatbi je veljala poštenemu njenemu imenu. Okrog peči je prežalo obilo šeškar-jev; lazili so tudi pod mizo okrog in cukali svate za noge, da so jim kaj dali. Tako je svat pomolil pod mizo sedaj čašo vina, sedaj kos mesa ali belega kruha. Komaj pa si enega potolažil, cukal te je že drugi. Pri peči je prestoloval naš stari znanec Danijel. Prav ostro je vladal nad otročaji, ki so mu preveč snedli, preveč popili in sploh preveč pod mizo lazili. Odcedno jih je pretepaval ter kričal: „Ali mi ho- čete res vse snesti ? Vi imate očete doma, ki va® lahko rede, jaz pa sem berač!" Iri res j> bil berač! Velik koš je bil prinesel s sabo ter ga ppsadil na zapeček in metal vanj vse, kar je dobil od svatov. Koledoval je brez odmora, a vse je šlo v koš; tam je imel še celo bokal, v katerega je zlival vino. Toliko je že bil diplomata, da je vedel, da se ne sme upijaniti,, ker bi potem lahko izgubil napolnjeni košek, na katerega je že prežalo nekaj kolegov zunaj pred hišo. Ali Danijel se ni upijanil, zatorej so zaman prežali. „Alo, Danijel," — pri tej priliki sem ga prvič videl, kar smo delali pismo v Loki —„alo, kdaj pa si prišel iz Amerike ?“ „Dva meseca bo že," mi je odgovoril čemerno, „nekaj več, nekaj manj!" ,,Kaj pa v Ameriki?" „Kaj?" se je zadrl zaničljivo. ..Nič! To ni življenje, to je hudič! Po tistih jamah tiste pse vlačiti, to je dvakrat hudič!" „Torej nisi zdržal?" „Kdo bo zdržal, pa nič jedel? Tam je tako: če hočeš jesti, moraš delati!" „In to ti je postalo dolgočasno?" „E,“ je godrnjal, „ali mi je postalo ali mi ni postalo! V Ameriki moraš hoditi, kakor hočejo poličar. ji!« — Tu je imel v mislih policaje. „In sedaj?" vprašam še. „Sedaj?“ je tulil. „No, sedaj pa boš blez vendarle vedel, da sem berač! Delati ne morem, pa se mi tudi ne ljubi.i,Berač sem/ kaj rje n^. tem P' , Ko sepi zmajal z glavo, je spoznal moje misli. Zatorej je nadaljeval: ,,Ko vzameš vrečo — meni jo je dala Presečnikova mati — prvič v roke, te je res sram. Ali že pri drugi' hiši, ko ti gospodinja z malo prijaznim obrazom natrese moke v vrečico, te začne sram popuščati in kmalu je, vse dobro. Pri deseti hiši si že rojen berač. To sem ti povedal, da se boš vedel obnašati, če prideš kdaj do beračije. Pa blez ne prideš!" Med glasnim smehom j. dodal: „Mesto da me spoveduješ, mi daj kaj vbogajme! Danes mi tako še nisi nič dal. Daj mi krajec belega kruha!" Ko je kruh spravil, je spregovoril zadovoljno: ,,Za danes je dosti! Košara je polna. Poglej, kako zunaj čakajo in mislijo: kozavi se napije, mi pa mu izpraznimo malho! O, ne!" Oprtal je koš. Ko je odhajal, ga še vprašam: „Kje pa stanuješ?" „Za sedaj še nikjer. V Podpeč-narjevi luknji, kjer so kamenje lomili, tam sem nekaj desk pribil. Tam me dbišči, če te je volja’ Za zimo bom pa moral že kaj dobiti. Peškulja na Gabrški gori mi je že nekaj obljubila. Haha!" Morda bi rade kaj čule o Lizi? Njeno življenje je življenje dela in edinščine. Kadar hodim mimo karlovških bregov, ima skoraj vselej zibelko pri sebi, da je otročaj na delu ne moti, in če pride v vas, se vleče za njo rep zdravih in de- belili otrok — mislim, da jih je sedem. Blagor ji, da je blagoslov, ljena, zakaj od tega blagoslova živi slovenska zemlja! Kar pa se mene tiče, naglašam in zopet, da zame Meta ni umrla. Zatorej pozneje nisem poznal nikdar več ženske, in lahko rečem, da do sedaj še nisem prelomil zvestobe, ki jo dolgujem njenemu spominu. Gospa Marica se je ironično na. smehnila: „To se trdi, dokazov pa vendarle ni!“ Odgovoril sem ošabno: jNi mi na tem, da mi verjameš!" „Ali moraš takoj nevljuden postati?" je posegla vmes gospa Mi. ca. Nato pa je nekako nezaupljivo vprašala: „Bi jo bil res vzel, da ni umrla?" „0 tem ne dopuščam razgovora, draga prijateljica!" „Ne vem, da bi bil vzdržal recimo nekaj let!" „Vse to, ljuba Mica, sem bil do. . 'bro premislil. Naša največja napaka je, da sklepamo zakone brez pravega premisleka. V mojih očeh je zakon predvsem tudi gospodarska pogodba, ki daje strankama enake pravice in enake dolžnosti. Ta pogodba pa nalaga po mestih možem zgolj le zaveze, vam ženskam pa zgolj le pravice." Oglasila se je gospa Marica: „Ti hočeš torej reči, da zakonske žene po mestih ne delamo in da samo jemo?" Malo sem se umaknil: „Tega naravnost ne trdim!" ,yPač pa po ovinkih!" je dostavila gospa Dinca. Nadaljeval sem: „Ne prepirajmo se! Toliko je jasno, da so zakoni na kmetih mirnejši in zadovoljnejši. Oba zakonska lahko živita v zavesti, da enakomerno vzdržujeta rodbino. BM sem torej egoist, ko sem se hotel priženiti na Jelovo brdo. Ni se mi sicer posrečilo, ali vzlic temu upam, da m'i bodočnost prinese mnogo posnemovalcev. Stvar pa ni malenkostna, stvar je potrebna, če naj izginejo tisti zidovi, ki ločijo dandanes našega kmeta od naših mest! Tako, častite prijateljice, sem vam vse razodel, kar mi je ležalo na srcu. Ako mi je ušla tu in tam trda beseda, ne štejte mi v zlo! Časi prihajajo, ko se za malenkosti ne bomo več ruvali. Eno je glavno: Naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, ki mu korenine nikdar ne usahnejo! V to moramo delati vsi, na to moramo misliti takoj, ko se zavedamo življenja, misliti takrat, kadar sc odločimo za ipoklic, in predvsem tedaj, kadar se ženimo. Kdor se ženi, naj se ženi tako, da mu bo zakon oklep, ki ga še bolj zveže z domovino, in otroke naj rodi, ki bodo pomnožili slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev." Jšde! J&de! <=£=====— Unvrla duhovnika P. Jakob Laura, SJ 25. julija, na svoj rojstni dan, ko je dopolnil 78 let, je umrl jezuit p. Jakob Laura. Škof Kramberger je dejal v svojem govoru, da je bil apostol Maribora, kjer je deloval 29 let na desnem delu Drave, ustanovil je vrsto novih župnij: v Brezju, Radvanju, pri sv. Miklavžu, na Teznem, na Pobrežju, v Strazinskem gozdu; ves čas je opravljal tudi še dela, pomembna za vso mariborsko škofijo: skrlbel je za izobrazbo in duhovno oblikovanje katehistinj, vodil številne duhovne vaje, več let skrbel za mesečne duhovne prenove, veliko delal kot ljudski misijonar in bil član osrednjih škofijskih ustanov — in ostajal v vsem dosleden jezuitski redovnik. Pod komunisti je bil tudi v Zaporu. Napisal je knjigi „Maša, vir svetosti" in „Moja maSa“ ter bil dopisnik Verskega lista, Oznanila in Družine. Zadnjih 6 let je preživel kot bolnik v jezuitskem noviciatu v Mariboru. Dr. Vilko Fajdiga 5. avgusta je po daljiši, hudi bolezni umrl prof. dr. Vilko Fajdiga. Ro- dil se je 1906 v Radovljici, 1926 bil posvečen, 1929 doktoriral na Katoliškem institutu v Parizu, kaplano-val je v Šmarju in v Škofji Loki, nato bil imenovan za profesorja verouka na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani, 1948, po uboju Ehrlicha, pa je postal profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je deloval do zadnjih let. 1964 je postal stolni kanonik. 1971 pa bil imenovan za apostolskega protomotorja. Fajdiga je dolga leta po vojni vodil vse misijonsko delo na Slovenskem in bil tudi vicepostulator za Baragovo beatifikacijo. Po vojni je 'bil nekaj časa tudi župnijski upravitelj v Šentjakobu ob Savi, v Kosezah v Ljubljani pa je 10 let pripravljal ustanovitev nove župnije. Napisal je več knjig, po vojni je bil tudi ves čas, dokler je izhajalo, odgovorni urednik Oznanila, prva leta je pa tudi urejal revijo Cerkev v sedanjem svetu. IZ NAŠE KRONIKE 32. obletnica Hladnikovega doma 29. julija je bilo v Slovenski vasi praznovanje 32. obletnice blagoslovitve Hladnikovega doma. Program se je začel zjutraj z mašo, med katero je celebrant v pridigi vpletel v evangeljske misli razmišljevanje o krajevnem skupnem, življenju ter poudarjal potrebo po živem občestvu, ki naj goji duhovne, slovenske in občečloveške vrednote v okraju. Po skupnem kosilu je bil ob 16 popoldanski program; pozdrav predsednika HD Cirila Jana; recitacije; govor lic. Ivana- Korošca, v katerem je poudaril potrebo duhovne povezanosti z našimi žrtvami v revoluciji in potrebo zvestobe idealom, zavoljo katerih smo odšli v svet; nastop pevskega zbora in na koncu prosta zabava. Duhovne vaje V Domu duhovnih vaj v San Miguelu so bile duhovne vaje za dekleta (1. skupina) od 17. avgusta zvečer do nedelje 10. avgusta popoldne. Udeležilo se jih je 59 deklet. Vodil jih je Danijel Vrečar SDB. Teden dni kasneje je delala na istem kraju duhovne vaje skupina 39 žena. Vodil jih je dr. Jure Rode. Romanje v Lourdes V nedeljo po prazniku Marije v nebesa vzete, 19. avgusta, smo Slovenci iz Velikega Buenos Airesa romali v božjepotno cerkev lurške Marije v Santos Lugares. Toplo, skoraj pomladansko vreme je prispevalo k veliki udeležbi rojakov. Romarji smo se ob 15.30 najprej Obrali pred lurško votlino in tam po pozdravni pesmi odmolili dve deset-ki rožnega venca ter odpeli litanije Matere božje. V procesiji v gornjo cerkev smo se potem za križem u-vrstili fantje in možje, dekleta in žene, v sredi pa kip lurške Marije, skupina narodnih noš, ministranti in duhovniki. Med procesijo smo odmolili še .ostale desetke rožnega ven- ", :■!■ ... ■ r. ca. V obširni gornji cerkvi je bila nato romarska sv. maša. Mogočno in ubrano ljudsko petje je vodila skupina fantov in mož, na harmoniju pa je spremljal petje organist Gabrijel čamernik. V pridigi med mašo je dr. Alojzij Starc v duhu priprave na 8. narodni argentinski evharistični kongres govoril o Mariji in o Evharistiji. Podčrtal je, da nas božja Mati vedno spremlja na življenjski poti, tako posameznike, družine in skupnost. Evharistija pa nam daje moč v dvomih, težavah, padcih, nas nenehno oblikuje in povezuje in je poroštvo srečnega prestopa v večno življenje. Spremembe pri Svobodni Sloveniji V št. 26 (5. julija 1984) je izšel na 1. strani tednika naslednji oglas: Konzorcij založbe »Svobodna Slovenija" 'Po smrti ustanovitelja g. Miloša Stareta je bilo treiba našemu političnemu glasilu ,,Svobodna Slovenija" zagotoviti bodočnost. V ta namen so se preteklo soboto, 30: junija, zbrali na ustanovni seji člani konzorcija, ki bo v bodoče skrbel, da se, bo nadaljevalo delo, za , dosego dokončnih političnih ciljev' našega naroda. Sejo je ^klical in jo začetno vodil . dr. . Marko Kremžar, podna-čelnik SLS. V osnutku ptavil, konzorcija, ki so ga vsi navzoči podpisali, so se obvezali, da bodci Jškrbeli za redno izdajanje tednika in za ostale publikacije, katere še utegnejo založiti v njenem okviru, da bo njihova vsebina vedno v skladu z načeli de-, mokracije in krščanske družbene u-reditve v slovenskem narodu, da bodo branile pravice Slovencev v zamejstvu, ter da bodo imele pri tem prisotno tako tradicijo lista, kakor končni politični cilj našega naroda, ki je Združena, Svobodna in Samostojna Slovenija; enako kot do sedaj pa naj bo list tudi v bodoče odprt drugim demokratičnim smerem nalše politične emigracije s tem, da sprejme v objavo dobrohotne in podpisane prispevke somišljenikov drugih strank, kadar ti ne bi nasprotovali vrednotam in cilj'em, katere list po svojem prvotnem namenu brani." Predsednik ob ustanovitvi je dr. Tine Debeljak, prisotni pa so izvolili še dva podpredsednika (Rudolf Smersu in arh. Jure Vombergar), ter tajnico (ga. Marjana Batagelj). Poleg njih so člani konzorcija Se Gregor Batagelj, ga. Majda Bukovčeva, Janez Čeč, Tine Debeljak ml., dr. Jože Dobovlšek st., arh. Marjan Eiletz, dr. Andrej Fink, gdč. Mi-riam Jereb, prof. dr. Milan Komar, Marjan Ldboda, cont. Milan Magister, Jože Markež, Pavle Rant, dr. Jure Rode, Zorko Simčič, Stanc Snoj, Ludvik Šmalc, prof. Neda Veseli Tone Jeretina, 'ga. Tina Golob, dr. Katica Cukjati in Tone Mizerij., št. 31 (9. avgusta 1984) je prinesla nekoliko spremenjeno ,,glavo", kot glavni urednik je napisan Tine Debeljak ml., v uredniškem odboru pa so: dr. Tine Debeljak, Tone Mi-zerit, dr. Katica Cukjati in Gregor Batagelj. Uvodnik ,,Z novimi močmi" je napisal novi glavni urednik Tine Debeljak ml. in ga sklenil z besedami: ,,Uredniški odbor se je spremenil, spremenili se bodo morda prijemi, pisali bodo mlajši, ki niso aktivno doživljali revolucije doma, katerih domovina je tretja Slovenija. Toda ostali bodo isti cilji, ki jih je zadal listu njegov ustanovitelj še za časa okupacije in revolucije, in ostalo bo isto delo, da te cilje dosežemo: naš boj za demokracijo v domovini in po svetu; naJša vera v krščanske vrednote, ki naj prepoje posameznike in skupnost; naiš trud, da dosežemo in zgradimo zedinjeno, samostojno in svobodno Slovenijo." ,.Včeraj sem izgubil denarnico." ,,To je pa zelo žalostno." ,,Ja, posebno za tistega, ki jo bo našel." UVODNIK CERKEV V ARGENTINI Bodimo odprti za drugi svet! (Alojzij šuiš.ar, nadškof) ......................................... 577 Kruh za življenje sveta (8. argentinski narodni evharistični kongres) (Jože Guštin) ... 684 NOVA KNJIGA Ocena knjige: (Stane Kos, Stalinistična revo- lucija na Slovenskem 1941—1949, I. (do leta 1943.) (Božidar Fink) ................... 595 Vloga škofa Rožmana in duhovščine pri samoobrambi pred revolucijo (Stane Kos) ....... 587 ŠKOF ROŽMAN škof Rožman in Vatikan (Povzeto po Kolaričevi knjigi) ........................................................ 698 CERKEV Notranji položaj Cerkve na Slovenskem (po- V SLOVENIJI vzeto po Družini) .......................... 600 Ali lahko obstaja vera brez Cerkve? (Anton Stres) .................................... 603 Ali res Cerkev zapolnjuje »prazen prostor?" (Anton Stres) ............................ 605 Ali so verni uči. el ji v sebi res razdvojeni ? (Anton Stres) ............................ 607 Umrla duhovnika p. Laura in dr. Fajdiga . 637 VERSKI Skrivnost odrešenja v Kristusu (Tajništvo za ČLANKI nekristjane pri ap. sedežu) ................ 609 Točka Omega (Alojz Rebula) ................. 611 Daj nam danes naš vsakdanji kruh! (Alojz Šuštar, nadškof) ............................ 613 LEPOSLOVJE Vsesvetna skrivnost (Milena Merlak) .......... 578 Rožni venec (Vida Taufer) ................... 580 Bog prihaja po materi (Marta Kmet) .......... 616 Ob. 70-letnici Vinka Beličiča (Saša Martelanc) 618 Cvetje v jeseni (Ivan Tavčar) ............... 618 ZA MLADINO Praznoverna Mira in strahopetni Vinko (Živko Kustič) ................................. 620 V DRUŽINI Zakon in večnost (Vital Vider) ............... 622 Družina — domača Cerkev (Božidar Bajuk) . 624 Molitev moža in očeta ter molitev žene in matere ........................................ 627 MED NAMI Iz naše kronike ............................ 638 UVOŽENO O O DOMA Tlačane smo odpravili, pa saj so tako in tako plačevali le desetino. Bili bi dobro obveščeni, ko nas ne 'bi toliko informirali. Vse moderne pravljice se srečno končujejo v prihodnosti. Vrhovi so lahko zelo nizki. Zdi se mi, da bi za svoje prepričanje mnogi žrtvovali moje življenje. V političnih vodah je precej več ponikalnic kot rek. V začelku smo govorili, da imamo še vse ipred saboj. Pravzaprav se ni nič spremenilo: saj so vsi pred nami. šibke probleme najlaže ojačaš z mikrofonom. Ko se domovini ni mogel vsiliti kot osebnost, se je vsilil kot voditelj. Med vojno smo dobro juri šali na položaje, po vojni še bolje. Imamo velik de’avski razred. Zdi se mi pa, da tudi nedelavski razred ni tako majhen. Bolj ko mahate z reipom, manj je možnosti, da vam stopijo nanj. Mednarodne banke so naše največje /bogastvo. !fi a I o za šalo... Zvečer zazvoni pri zdravniku telefon. Na drugi strani je kolega zdravnik. „Pridi malo v naš klub, manjka nam tretji mož za partijo kart." „Ljuba Minka," pravi zdravnik svoji ženi, „ven bom moral." „Ali je kaj važnega." „Da zelo težek primer, dva zdravnika sta že tam." Strojepiska strojepiski: „Kaj ti je dal tvoj šef za god?" „Mož je čisto neumen, že četrto leto zapovrstjo mi je podaril pravopis." Bogataš in sveti Peter. Bogataš se pojavi pred svetim Petrom in ga prosi, naj mu odpre nebeška vrata. Toda sv. Peter ga ustavi: „Si napravil v življenju kaj dobrega?" „Sem,“ pravi bogataš, pet milijonov sem razdelil med reveže." Sveti Peter pa ne verjame kar tako. „Angel blagajnik, poglej v knjiga življenja, če je to res." Angel pogleda in pravi: ,.Tukaj je zapisano, da je dal pet tisoč starih pesov." Sveti Peter se razjezi in pravi angelu: „Vrni mu jih in ga pošlji k vragu!" ,,’Čas je denar," je rekel natakar in k računu pripisal še datum. ,,Tone zasluži ogromno, ker gara kot konj...“ ,,... da nato zapravlja kot osel." I MEH SLOVENSKI VERSKI MESEČNIK Izdaja ga konzorcij (msgr. Anton Orehar); urejuje uredniški odbor. — Odgovorni urednik: msgr. Anton Orehar — Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. Registro de la Propiedad Intelectual No. 223.231. — Tiska Vilko s. r. L. Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires. Argentina. POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA. Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANA/DA: Ivan Marn, 131 A Treeview Dr. Toronto M8W 4C4, Canada. TRST: Marijina družba, Via Risorta 3. Trieste, Italia. ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzutta 18, 34170 Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Naročnina za leto 1984 $a 1.800.-. DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Antonio Orehar, Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires. Argentina. Lil Vida Lspirilual Revista mensual religiosa eslovena. Editor y director: mons. Antonio Orehar — Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. — Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 223.231. — Talleres Graficos “Vilko” S. R. L., Estados Unidos 425. 1101 Buenos Aires. Argentina