346
Slovenski glasnik.
Posebno našim avstrijskim slovenskim kompoziterjem je v tem oziru težko stanje, ker so v višjih glasbenih zavodih nastavljeni ali našemu elementu tuji ali pa potujčeni učitelji. Nasledek temu je, da se učencem ponujajo in vcepljajo glasbo-tvori neslovanskih skladateljev, iz katerih se privadijo po teoretični in praktični vaji raznim klasičnim oblikam, katere jim imajo biti vodilo zlagajočim skladbe. Avgust Leban se je učil iz laških in nemških virov glasbe in iz teh si je hotel prirediti nekakšen sklad, ki bi se prilegel tudi slovanskemu značaju. Zaradi tega se opazuje pri večjih njegovih skladbah nestanovitnost in nezrelost in marsikatera lepa misel je zaradi te negotovosti izvedena — nepopolno. Hanslickova sodba o Lebanovih skladbah ; „bei liingerem Leben und Ueben hatte sein Talent wahrscheinlich auch zu Grosserem sich erhoben," je tedaj opravičena. — V zdaj izdani zbirki je najlepša skladba moški čveterospev „V t i h i noči"; pa tudi mešani zbor „Slovo o d domovine" je prav prijetna in za naše mala pevska društva pripravna kompozicija. Moški zbori: ,.N a boj": „Balkan, tužni velika n"; „Vse to" in mešani zbor ,,P r e v a r a" mi niso všeč; in ko bi nadarjeni skladatelj še živel, gotovo bi jih bil predelal, predno so prišli v tisk. Gospodu Janku Lebanu pa gre vsa hvala, da se žrtvuje izdavajoč bratove skladbe in iz srca mu želimo, da poproda prav kmalu vse iztise, da ne trpi za svoj trud materijalne škode. Vender bi svetovali gospodu izdajatelju, da bi priobčil samo one skladbe, katere imajo v istini muzikalno vrednost, nikakor pa tudi takih, katere je skladatelj zapustil še neizdelane načrte, ki so vsaj dan danes, ko je naša domača glasbena literatura že toliko napredovala, samo v kvar Avgusta Armina Lebana imenu.                                              Vojteh Valenta.
Slovenska cerkvena književnost. Nove bukve so prišle in svetlo pod imenom „Lurški majnik in molitvenik". Obsezajo berila za ,.šmarnice" in druge navadne molitve, kot: jutranjo in večerno molitev, sveto mašo, spovedne in ob-hajilne molitve, litanije vseh svetnikov in Matere Božje, sveti križev pot — Stanejo po pošti poslane: v polusnji 1 goldinar, vse v usnji brez zlate obreze 1 gld. 10 kr., z zlato obrezo 1 gld 80 kr. Ce bi pa kdo rad imel knjigo še lepše vezano, dobi jo tudi lahko. — Bukve se dobivajo pri podpisanem in tudi po nekterih Ljubljanskih knjigarnah.      .                            F r an j o M ar e ši č ,
v Šentvidu nad Ljubljano.
Svoje naročnike, ki kupujejo tudi molitvene knjige, opozarjamo na te šmarnice osobito za tega delj, ker nam je Marešičev molitvenik bistra priča; da se je dan danes tudi v cerkvenih knjigah začela pisati lepa slovenščina. Kako grozovito so še do pred nekaj let trpinčili slovenski jezik nekateri gospodje, ki so nam prav po težaško spisovali, t. j. največ iz nemščine slabo prevajali molitvene knjige! Gospod Marešič je v tem ozira častna izjema in če mu tudi časih uide še kaka ukoreninjena hiba, n. pr. na 298. str. ne prešustvovaj nam. n e p r e š e s t v u j), v obče mu je dikcija prijetna in jezik pravilen. Povsod se kaže, da se je g. Marešič v vzgled izvolil ukusne Francoze, a ne okornih Nemcev. Posebnega spomina se nam zdi vredno, kar g. pisatelj v predgovoru piše o pisanji tujih imen:
Po zgledu g. Stanislava (Cvetje l. 1883, stran 39., opomnja) sem pisal pri francoskih besedah vse končne soglasnike, na primer: Šalit, genit. Saleta (Chdlet); Subiruz, genit. Subiruza (Soubirous); Dozuz, gejirit. Dozuza (Dozous); Žakomet, genit. Zakometa (Jacomef); Eotrez, genit. Kotreza (Cauterets); Bordoz, gen. Bordoza (Bor-
Slovenski glasnik.
347
deaux). Tako sem pisal iz sledečega razloga. Francozi sami izgovarjajo vse končne soglasnike, če se naslednja beseda začenja s samoglasnikom ali z nemim h; torej jih moramo tudi mi izgovarjati vsaj ondi, kjer je z njimi tesno zvezan kak samoglasnik, tedaj v genit. in ostalih sklonih; po takem bi bilo v genit.: Subinlza, Bor-doza. V nomin. bi smeli ostati pri okršeni obliki: Subiril, Bordo; vender ako smemo reči: Ciceron, Eaton za lat. Cicero, Cato, smemo tudi reči Subiruz, Bor-doz za franc. Subiru, Bordo; in to storiti je . toliko pametneje, ker sicer bi bila prevelika zmešnjava za navadne bralce, ko bi se soglasnik pisal v genit. in ostalih sklonih, v nomin. pa ne. (Tudi pri besedi Pariš se pri nas končni soglasnik izgovarja v nom. :¦ Pariz.)
Od tega pravila  glede  končnega  soglasnika  sem  odstopil pri nenaglašeni končnici es* ki sem jo pri vseh besedah izpuščal.   Na primer: Lurd, genit. Lurda (Lourdes);   Tdrb, genit. Tdrba (Tarbes);   Demdr, genit. Bemdrja (Desmares).   ¦— Tako sem tudi pri nekterih besedah pustil končni d; na primer: Ruldnd (Eouland) Fuld (Fould).
Nosne e, a in o, naj so pisani kakor koli v francoščini, pisal sem en, an, on, ali pred tt in p: eni, am, oni; — tako je adjek. Mompeljerski iz besede Montpellier. ¦— Kdor se vender hoče spakovati nad francoskimi nosniki, slo-bodno mu.
Narodne biblioteke 3. zvezek je ravno kar prišel na svetlo ; obseza tretje bukvice „Kranjske Cbelice". Kdor še nima „Kranjske Cbelice", preskrbi si jo zdaj lehko za male novce. Podpirajmo rodoljubno podjetje Krajčevo, katero nam obeta slovensko književnost pomnožiti še z marsikatero lepo knjigo !
V pariškem Salonu se prične 1. maja običajna razstava slik, ki vzbuja vsako leto največjo' pozornost vseh umetniških krogov. Kakor se nam poroča iz Pariza, udeležilo se je bode (kakor navadno) lepo število slovanskih umetnikov in tudi naš slovenski slikar g. Jurij Subic razstavi podobo z imenom „Avant la chasse" (pred lovom). Predmet je vzet iz Normandije. Kmetski mož se pripravlja na lov, a poprej pazljivo preiskuje svojo puško, stoječ v sobi pred odprtimi vrati, skozi katere se vlivajo solnčni žarki v sobo. — 0 zanimljivi tej razstavi nam je obljubljeno daljše poročilo za ,.Ljublj. Zvon"; danes le še toliko omenjamo, da je bila udeležitev ogromna: okoli deset tisoč slik je bilo ogla-šenih, a odbor je postopal jako rigorozno in vzprejel samo kacih 3000 številk. med katerimi bode pač prvikrat tudi umotvor slovenskega uma!
Jurčičev Tugomer v češkem prevodu. Tugomer ni v vsakem obziru dovršena tragedija, a kljubu temu ima neoceniteljno literarno vrednost in pokojni Josip Jurčič je rekel sam o neki priliki pisatelju teh vrstic, da je — čeravno ga ne smatra za najboljši spis svoj — nanj vender ponosen. In res, ni ga v naši literaturi spisa, ki bi na čitatelja napravil tak globok vtis, ko Jurčičev Tugomer, v katerem se nam tako živo pred oči stavi nemška lokavost, neiskrenost in verolomnost. Ker je to poslednji večji pesniški spis iz peresa nenadomestljivega nam Jurčiča, mogel bi se imenovati njegovo „labodsko petje", kajti v njem nam živo slika občutke svojega, v politični borbi za pravice slovenskega naroda in njegovega jezika ranjenega srca.
Našemu čitateljstvu dobro znani češki prelagatelj slovenskih del, g. J o s. P e n i ž e k,   storil je  tedaj   gotovo veliko   uslugo literaturi svojega naroda,   da