Poštnina plačana v gotovini
Gona Mn U-
ilev. 61.
V Ljubljani, sreda 15. marca 1939.
Leto IV
Konec češkoslovaške države in konec češke samostojnosti
Sporazum med Hitlerjem in zadnjim predsednikom ČSR dr. Hachom v Berlinu:
Češka se je podala pod varstvo Kemčije in postala nemška pokrajina
15 nemških divizij z 800 letali začelo zasedat Češko
Brno, Plzen, Moravska Ostrava v nemških rokah Praga bo zasedena zvečer
Praga, 15. marca. Ko je slovaški deželni zbor razglasil ustanovitev posebne slovaške države, sprejel novo ustavo in postavil začasno vlado, je novi začasni predsednik slovaške republike dr. Tiso takoj poslal zahvalno brzojavko Hitlerju, v kateri ga prosi za takojšnjo pomoč. Poveljstvo nemške vojske je odredilo, da morajo "■N pripravljeni nemški oddelki za vkorakanje na Slovaško, če bi bilo fo potrebno.
Češkoslovaška vlada je Imela ves dan seje. Po poročilih, ki so prihajala v Prago s Slovaškega in iz Karpatske Ukrajine, po ultimatu, ki ga je poslala praški vladi Madžarska, ni češki vladi preostalo drugega, kakor da se obrne po zadnjo pomoč k Hitlerju, saj se Ya drugih evropskih prestolnicah ni nihče zmenil za nove razmere v tem delu Evrope. Vlada je sklenila, da se Predsednik republike dr. Hacha in zunanji minister dr. Chvalkovski takoj odpeljeta v Berlin k Hitlerju prosit pomoči in varstva za češko. Odpotovala sta s posebnim vlakom ob 16. S predsednikom je odšla tudi njegova hčerka, ki je hkratu njegova tajnica, ter dva višja uradnika iz zunanjega ministrstvae
Dr. Hacha pri Hitlerju
V Berlinu je predsednika češke republike sprejel v Hitlerjevem imenu minister Meissner, dalje načelnik predsedstvene pisarne, številne vojaške in civilne osebnosti ter dostojanstveniki narodno-social. stranke. Na kolodvoru je bila postavljena častna četa nemške vojske, katero je dr. Hacha obšel in pozdravil. S postaje sta se češki predsednik in zunanji minister odpeljala v hotel Adlon.
Nemški zunanji minister v. Ribon-tropp, ki je obiskal v hotelu »Adlon« Predsednika dr. Hacho In zunanjega ministra dr. Ghvalkovskega, je odšel ob I ponoči iz hotela ter se odpeljal v zunanje ministrstvo. Dr. Hacha in dr. Chvalkovski sta po odhodu von Ribentroppa še nadalje konferirala v
omenjenem hotelu. Predno je nemški zunanji minister začel razgovore s češkima državnikoma, je bil sprejet v daljšo avdijenco pri Hitlerju. Kmalu po odhodu von Ršbentroppa so bili sprejeti pri Hitlerju dr. Hacha in dr. Chvalkovski ter češki poslanik v Berlinu Mastny. Razgovori so trajali do 3 zjutraj, nakar so se češki državniki odpeljali nazaj v hotel »Adlon«.
Hitler je češke državnike sprejel v svojem delovnem kabinetu. Pri teh razgovorih je bil navzoč tudi nemški
zunanji minister von Ribentropp. Ob prihodu dr. Haehe v palačo nemškega kanclerstva, so dr. Hacho sprejeli nemški minister Meissner in pobočnik kanclerja Hitlerja Briickner. Uvrščena je bila pred palačo tudi častna četa nemške vojske z godbo, ki je odigrala pozdravno koračnico. Predsednik dr. Hacha je v spremstvu von Ribentroppa in šefa protokola ven Dernberga obšel častno četo, nato pa odšel v kabinet kanclerja Hitlerja, kj«r je bil takoj sprejet.
Uradno poročilo o koncu Češke
Nočni sestanek med predsednikom češke republike in med nemškim voditeljem je trajal 45 minut, nakar sta se dr. Hacha in dr. Chvalkovski odpeljala na posvetovanja z Goringom in Ribbentropom. Ob 2.55 ponoči je bil podpisan med Nemčijo in češko sporazum, o katerem pravi uradno poročilo takole:
Hitler je v navzočnosti zunanjega ministra Ribbentropa sprejel dr. Hacha in dr. Chvalkovskega po njuni želji. V Berlin sta prišla zaradi resnega položaja, ki je v zadnjih tednih nastal v bivši češkoslovaški državi. Tako nemški kakor češki zastopniki so pri posvetovanjih izrazili prepričanje, da je treba skupno napeti vse sile za vzdržanje reda in miru v tem delu Srednje Evrope. Predsednik Češkoslovaške republike je izjavil, da zaradi končnega pomirjenja polaga usodo češkega ljudstva in češke zemlje z zaupanjem v roke nemškega voditelja. Vodja je to iz-
javo sprejel ter dejal, da se je odločil postaviti češko ljudstvo pod varstvo nemško države.. Nemčija bo češkemu ljudstvu jamčila za samostojni razvoj njegovega narodnega življenja po določilih, ki jih vsebuje sporazum, podpisan 15. marca 1939 po Hitlerju, dr. Hachu, dr. Chvalkovskem in Ribbentropu.
Takoj nato je bilo izdano povelje nemški vojski, da se pripravi za vkorakanj« na češko in moravsko ozemlje. Ponoči so govorili po radiu razni nemški voditelji, med njimi dr. Goebbels, ki so pozivali češko ljudstvo, naj sprejme novi položaj. Nemška vojska je že začela korakati na Češko. Praška vlada naj zapove češke vojski, da se ne bo stavila v odpor proti nemškim četam, ker bodo Nemci vsak odpor zlomili, marveč naj nemško zasedbo olajšajo. To opozorilo so nemške postaje, za njimi pa tudi češke, oddajale vsake četrt ure vso noč.
Nemška vojska zaseda češko in Moravsko
Zaradi dogodkov, ki so se pripravljali, je bilo ob češko-nemški meji pripravljenih že od predsinoč-njim 40 nemških divizij, včeraj pa so Nemci koncentrirali še 14 divizij, dve motorizirani diviziji pa sta zasedli šlesko-češko mejo proti Breslavu.Vse avtomobilske ceste, ki drže proti češkemu in moravskemu ozemlju, so bile za osebni promet od včeraj zjutraj dalje zaprte. Hemške vojaške oblasti so zaplenile veliko osebnih avtomobilov za prevoz čet.
Danes zjutraj ob sedmih so Nemci prekoračili mejo na več krajih, tako pri Melniku in Mesnu. Spremlja jih 800 lovskih in bombnih letal. Do 9 zjutraj so zasedli Brno, Plzen, Moravsko Ostravo. Radijska postaja Melnik je ob 8 že dala prvo oddajo v nemščini. češko prebivalstvo ne nudi ni-kakega odpora nemški vojski in ni prišlo do zdaj do nobenega, niti najmanjšega spopada. Nemške čete bodo zasedle Prago najpozneje nocoj do 6. češke čete in policija se povsod mirno udajajo nemški vojski, ki jih raz-orožuje
Češko ljudstvo sprejema svojo usodo
Washington, 15. marca. m. Reuter poroča: Tukajšnji list »Washington Star« poroča, da je dejansko uničenje Češkoslovaške vzbudilo v Ameriki težak vtis. Ta nova kriza sc smatra kot predigra za zelo resne dogodke, ki jih je treba pričakovati konec tega meseca. Poročila ameriških diplomatov iz Srednje Evrope potrjujejo, da sta nemška in italijanska Vlada pripravljeni, da gresta še dalje, in opozarjaj o Združene ameriške države na to, da bi ti dogodki utegnili nastopiti v desetih dneh. Uradni krogi v Washingtonu so včeraj mislili, da totalitarne države hočejo zagotoviti poslušnost malih držav v bodoči vojni s Francijo in Anglijo.
Praga, 15. marca. Praško prebivalstvo je bilo vso noč pokoncu zaradi usodnih dogodkov, ki jih je pripravil sestanek v Berlinu. Okrog 3 zjutraj je praška radio-postaja sporočila sklep, ki so ga sprejeli nemški in češki državniki v Berlinu ob razgovorih med Hitlerjem in Hachom. Od 4 dalje je praški radio vsake četrt ure oddajal pozive vojnega ministrstva vojski, naj ostane v vojašnicah in naj ne nudi ni-kakega odpora nemškim četam, ki so začele zasedati češko ozemlje ob 7. Radio je prosil prebivalstvo, naj bo mirno in naj se izogiblje vsakemu spopadu. Po radiu je bila dana tudi poštnemu, telegrafskemu in železniškemu osebju zapoved, naj stori vse za vzdrževanje redne prometne službe. Ob 3 zjutraj je bila izredna seja vlade, na kateri so ministri zvedeli za vsebino sporazuma med Hitlerjem in Hacho. Vlada je sporazum sprejela in potrdila.
Berlin, 15. marca. m. V razgovoru, kf ga je imel nek visoki uradnik pri nemški vladi z dopisnikom »United Pressa«, je izjavil, da je za trenutno krizo odgovoren predsednik USA Roosevelt. V tej izjavi je omenjeni visoki funkcionar nemške vlade tudi dejal, da so govori Roosevelta o demokraciji in oboroževanju ter njegovo kritiziranje avtoritativnih držav vzbudili na Češkem prepričanje, da lahko še nadalje tlačijo Slovake in da Nemčija ne bo posredovala. Toda, prevarili so se. Za to je odgovoren Roosevelt.
Berlin, 15. marca. Davi ob 7 je dr. Goebbels po radiu zapovedal vsemu nemškemu ljudstvu, naj izobesi zastave v znamenje veselja nad dogodki, ki so Nemčiji dali spet eno pokrajino. J
Podrobna poročila v redni izdaji.
Stran 4.
VENSKI DOM«, <ine ,15. marca 1939.
<Stev. 61.
Naš paviljon na newyoriki razstavi
Na njej bo razstavi.en tudi model dubrovniške lekarne,
najstarejše na svetu
Naše izseljeniško časopisje v Združenih ameriških državah objavlja izjavo našega poslanika v Newyorku Konstantina Fotiča o sodelovanju kraljevine Jugsolavije na veliki svetovni razstavi. V tej izjavi je poslanik dejal tudi tole:
Jugoslovanski paviljon na svetovni razstavi v Newyo.rku ima namen prikazati ameriškim narodom ne samo naravne lepote in bogastva naše mlade kraljevine, pač pa tudi ogromne napore, ki so jih Jugoslovani pod modrim vodstvom Nj. Vis. kneza namestnika žrtvovali za ohranitev svetovnega miru in napredka sploh.
Ta razstava, na kateri sodeluje domalega ves kulturni svet, bo prikazala svetovni javnosti splošno stanje naših državnih in gospodarskih ustanov, začenši od zgodovinskih kmetskih organizacij, pa vse do najmodernejših ustanov na polju zavarovanja narodnega zdravja, narodne prosvete in pa športa. Malo je ljudi, ki vedo, da ima Jugoslavija na primer najstarejšo lekarno, ki uspešno posluje v Dubrovniku že od začetka srednjega veka. Model te najstarejše lekarne na svetu bo razstavljen na newyorški razstavi.
V nadaljnem svojem govoru je minister Fotič poudaril pomen sodelovanja Jugoslavije na svetovni razstavi ter naglasil pasebno želje Jugosla-
vije, da z vsemi 60sedi ohrani dobre in prijateljske odnošaje ter da zviša kulturno stopnjo in poveča blagostanje svojih državljanov. Izrazil je tudi globoko hvaležnost našega ljudstva velikemu ameriškemu narodu za prijateljsko in človeško postopanje proti stotisočem naših sinov, ki so v raznih krajih Amerike naleteli na gostoljubnost ter tam ustanovili svoje nove domove.
Na veličastni svetovni razstavi v Newyorku, ki se bo odprla 30. aprila, je naša država poskrbela, da bo na njej razstavila 6Voje proizvode in zanimivosti v 1000 m3 velikem paviljonu narodov. Na pročelju paviljona je postavljen pred glavnim vhodom velik krasen simbolični kip, ki predstavlja skromnost in moč Jugoslovanov, ki 60 se mnoga stoletja borili za svojo svobodo in napredek. Nad glavnim vhodom v paviljon je velik razsvetljen zemljevid Jugoslavije v živopisanih barvah. Na njem je z mordo barvo označeno naše Jadransko morje, dalje zelena polja, naše železniške proge, avtomobilske ceste in letalske zveze. Do razstavljenih predmetov v zgornjem nadstropju paviljona se pride z dvigalom. V paviljonu bo tudi mala bosanska kavarna, v kateri bodo obiskovalci razstave- lahko pili pristno bosansko kavo.
Sin nemškega barona - francoski legijonar
N,egov oče je stresal z „debelo Berto” na Pariz
Čeprav je minilo že dvajset let, kar je končala svetovna vojna, vendar je ostal na njo še- živ spomin in strah pred bodočo vojno. Saj imamo še vse polno žrtev njenih strahot. Invalidi so dovolj zgovorna priča za to. Pa tudi drugih spominov je 5e vse polno. Eden takšnih je tudi ogromni nemški top »debela Berta«, s katerim so Nemci streljali iz Berlina v Pariz. Francozom ta top ni prizadejal toliko gmotne kot pa moralne škode. Parižani so debelo gledali, ko so začele padati v Pariz granate. Končno so pa s pomočjo vohuna le ugotovili, odkod jim pošiljajo »hruške«. Nemci so bili na top zelo ponosni in jim je veljal kot nekak simbol.
»Debela Berta< je stala nekje pri Berlinu in njegov strel je spremljal grom drugih manjših topov, da bi tako zadušili njegov strašni pok. Toda kaj točnejšega še danes ni znanega o njem. X.iegova cev je bila baje dolga 36 m in za vsak strel so porabili na desetine kilogramov smodnika. Lahko si mislimo, kakšen velikan je to bii. Kaliber pa je bil z ozirom na njegovo velikost precej majhen, samo 220 mm. Cev je bila preračunana na okrog 60 strelov, potem pa bi postala neuporabna. Tolikšna količina smodnika je namreč proizvajala ogromen pritisk in vročino in se je cev zaradi tega raztegnila in postala neuporabna, ker se je kaliber povečal in streljanje postalo tako netočno. Kako je bilo rešeno vprašanje
upora zraka, ali tako, da je šla krogla skozi brezzračen prostor, ali s pomočjo nekakšnih raket, vse to je tudi samo domneva. Kajti težko si je predstavljati, kako bi bilo mogoče poslati kroglo tako daleč, ker krogla naleti pri svojem letu na razne zračne plasli, ki jo utegnejo tako preusmeriti, da cilja sploh ne doseže. Toda, kakor rečeno, so vse to samo domneve.
Toda naj bo že tako ali tako, gotovo je, da se je usoda nekoliko poigrala in 6e zgodba ne sklada s častjo in spoštovanjem, ki ga je ta top užival. Dejstvo je, da je sin poveljnika, ki je s tem topom streljal na preplašene Parižane, postal francoski legionar, torej član vojaškega oddelka tistega naroda, na katerega je njegov oče v goreči rodoljubnosti pošiljal smrtonosne izstrelke.
M*ada leta
Maks von Roda je gin Alberta von Koda, inženirja v nemških orožarnah. Maks se je kot otrok podil po vrtovih in poljih svojega očeta v Turingi ji. Prvo veselje je doživel, ko mu je oče podaril malega ponija. To je bilo za njegov deseti rojstni dan. Ko je začel hoditi v šolo, ni kazal posebne ga veselja do učenja. Rad pa je slikal in koval pesmice. Zaradi neprestanih norčij, ki jih je Maks uganjal, je oče sklenil, da ga pošlje v zamejstvo in sicer v Francijo, da bi pridobil na resnosti. Eden od sorodnikov naj bi ga spremljal,
toda on se je znal tega jarma otresti in je odpotoval sam. Kmalu je imel prazne žepe in še dolg povrhu. Čeprav se je bal ostrih pridig, se je vendar vrnil domov. Vpisal se je na srednjetehniško šolo v Eisenachu in obljubil, da bo priden.
Beg z doma
Ko je leta 1914 izbruhnila vojna, je njegov oče med prvimi odrinil na bojišče kot topniški oficir. Maks je bil tedaj star dvajset let. Še malo, pa bi moral tudi on odriniti na fronto. Toda nikakor mu ni šlo v glavo, da bi se moral boriti proti Franciji, deželi, kjer je preživel toliko veselih dni. V naglici je pobral nekaj hrane in denarja ter jo popihal od doma. Šel je v Francijo, kjer se je vpisal v tujsko legijo. Poslali so ga v Saido, kjer se je spoznal z nekim dekletom, Marijo po imenu. Od tod je odšel v Tonkin, kjer je bil deset let. Po desetih letih se je vrnil spet v Saido in poiskal Marijo, ki ji je bilo sedaj dvajset let. Kmalu sta se poročila in žena ga je spremljala povsod. V teku svoje vojne službe si je Maks pridobil celo vrsto odlikovanj. Končno je
napočil čas, ko sta se z ženo lahko vrnila ▼ Francijo.
Delavec v Grenoblu
Kljub dolgim letom ni čutil nobene potrebe, da bi videl svojo rodbino. Zvedel je, da so njegova dva brata v vojni ubili. Zvedel pa je tudi — kar ga je navdalo s čudnimi čustvi — da je njegov oče poveljeval zloglasni »debeli Berti« in da njegovi starši, napol uničeni, še vedno živijo v Turingiji. Z ženo sta se naselila v Grenoblu, kjer si je Maks poiskal delo kot delavec. Na vrata 6kromnega stanovanja je zapisal: Maks von Roda. Od preteklosti mu ni ostalo ničesar drugega, kakor razoran obraz in žuljave roke. Ob nedeljah je zbiral okrog sebe bivše legionarje in so obujali stare spomine. Pred kratkim mu je umrla žena. Ves potrt in žalosten je stopal za krsto po; kojnice, ki ga je prej zvesto spremljala na trdi življenjski poti.
»Na križ ji bom (dal vklesati »baronica Roda«, gotovo bo zadovoljna.« tako je končal 11102 svojo težko življenjsko zgodbo.
Svojevrstna dostava pošte na Laponskem
Na skrajnem 6evemem koncu Evrope leži Laponska, ki danes večjidel pripada k Finski. Prav do konca svetovne vojne je ta zemlja spadala pod rusko blast. Laponsko so prištevali med najbolj puste dežele na svetu. Takrat je prebivalo tu samo nekaj tisoč potujočih Laponcev in par sto ruskih kolonistov, ki jih je trda usoda pregnala v najoddaljenejši kot svoje države. Vsak je živel zase, ločen od vsega sveta.
Življenje teh samotarjev se je v letu 1917 popolnoma izpremenila ko je postala Finska samostojna držav in je tri leta pozneje zavzela ozek dohod k Severnemu ledenemu morju. Tu je bilo edino pristanišče na Finskem, ki ni bilo zaledenelo.
Ravno radi tega je postala severna Laponska pomebna za finsko državo. Finci so podaljšali av- . tomobilsko cesto, ki so jo začeli graditi že Rusi med svetovno vojno. Cesto so podaljšali do pristanišča Liinahamari ob Ledenem morju, to je skoraj 70 stopinj severne širine. Ob tej avtomobilski cesti so se začeli naseljevati finski kolonisti in vlada je storila vse, da bi gospodarsko podprla skrajno neobljudeno novo deželo.
Poštne skrnirce na borovcih
Na 531 km dolgi cesti opravljajo promet državni avtomobili in v novejšem času oskrbujejo tudi redno poštno službo. Na ta način je prebivalstvu Laponske zdaj popolnoma priključeno k finski državi, in se pridno dopisujejo, čitajo vneto dnevno časopisje iz 6koraj dva tisoč kilometrov oddaljenega glavnega mesta in tako lahko zasledujejo vse važne svetovne dogodke.
Ker traja avtobusna služba skozi vse leto, se dostavlja pošta tudi pozimi v dolgih polarnih nočeh. Tako so prebivalci severne Laponske končno rešeni večne samote.
Kako se razvija torej poštni promet v najskrajnejšem severu naše zemlje? Med dvema glavnima poštnima uradoma Rovaniemi na jugu in Lii-
5	■■■‘T*.
* sv;
, . V .
v./'- - ■
e •
■ ■ ■. -1
V-'
%
immm
JStSKi9tfT$fCA
s** •<*
IIitil Mil.I f WWi
Zemljevid češkoslovaške republike, ki se je včeraj zdrobila na tri kose: na Češko z Moravsko (na levi), Slovaško (v sredini) in Karpatsko Ukrajino (na skrajnem desnem koncu). Črno pobarvano ozemlje na zemljevidu je tisto, ki so ga Nemci, Madžari in Poljaki zasedli po lanskih septemberskih dogodkih. Tudi včeraj je vkorakala od treh strani tuja vojska na ozemlje bivše češko-slovaške-ukrajinske države: Iz Šlezije je vdrla nemška vojska in zasedla že Moravsko Ostravo, od severovzhoda poljska in zasedla nekaj krajev ▼ Karpatski Ukrajini, od juga pa madžarska vojska na področje med
Mukačevom in Chustom. Tako se Češk-o«lovaSka drobi še dalje
nahamari na severu velike ceste je pet manjiib poštnih postaj in okrog dvanajst pomožnih pošt j1' ven vasi. Ker pa ne stanujejo V6i naseljenci blizu poštnih uradov ali ob glavni cesti, so postavili ko* lonisti male poštne skrinjice, ki predstavljajo edi-no zvezo med njimi in ostalim svetom. Skrinjic« so povsem enostavne in naravne in izpolnjujejo pri vsakem vremenu, poleti in pozimi svoj namen-Skrinjice so izdelane iz lesa ter visijo meter visoko na brezovi ali borovčevi veji. Brez imen ali številk visijo te skrinjice v velikem številu samotne in vendar ne zapuščene na ledeno-moreki cesti; njihovi posestniki 6tanuiejo često k^ometre daleč v polarnem pragozdu.
H tra dostava
Razdelitev pisem, razglednic in časopisov * posamezne poštne skrinjice oskrbuje avtoprevoznik, ki je istočasno tudi pismonoša. Ti avtoprevozniki 6o se poleg svoje glavne službe temeljito izurili kot pismonoše. Avtobusi se U6tavijo za nekaj sekund, pismonoša skoči do poštne skrinjice, dvigne pokrov, vrže časopis, zapre pokrov in se hitro povzpne v avtobus. To je včasih tako hitro« da se avtomobilu niti ni treba čisto ustaviti.
Kako pa napravijo kmetje, če hočejo oddati pismo? Tudi za to je v polni meri poskrbljeno. Pisma in razglednice vržejo enostavno v skrinjico in priložijo potreben denar za znamke. Da pa pl* smonoša ve, da je treba odnesti pošto, zataknejo kmetje na skrinjico belo zastavo, ki jo potem pi* smonša zopet sname, ko vzame pisma S 6eboj. V avtomobilu potem uredijo pošto in nalepijo p°' trebne znamke.
Poštne skrn"fce v rekah
Poleg velike ceste je v Severni Laponski tudi veliko vodnih ce6t, po katerih vozijo kolonisti urno in spretno z motornimi čolni, nekateri izmed njih tudi opravljajo poštno službo. Najbolj zanimiv potni promet je pač na široki reki Paat, ki predstavlja tudi mejo med Norveško in Finsko. Dolgo časa teče Paat skozi jezera. Po njej plava tisoče debel k norveškemu mestu Kirkenes. Sredi te reke je meja med obema državama in ob tej vodni meji sredi reke 60 postavljene poštne skrinjice, prav kakor ob veliki avtomobilski cesti.
Programi Radio Ljubljana
Sreda, 15. marca: 12 Pesmi iz zvočnih filmov (Pio-šfie) — 12.45 Poročila — 13 Napovedi — 13.20 Kvintet trobil — 14 Napovedi 18 Mladinska ura: a) Slovanski delež pri odkritjih v Afriki v 19. stol. (g. dr. >alter Bohinec); b) Papirnati zmaji (g. M. Zor) — 18 40 Rae!-onalizacija industrije (rt. Avgust Kuhar) — IS NaP0-vedi, poročila — 19.30 Nac. ura: Razvoj opere v grebu (Anton Dobronič) — 19.50 Prirodopisne zanimivosti (g. prof. Fr. Pengov) — ‘20 Koncert frančiškanskega cerkvenega zbora (sodeluje gdč. Valerija Heyba-lova), vmes orgle solo (p. Salv. Majhenič) — 21.15 Salonski kvartet — 22 Napovedi poročila — 22.15 Orglice in harmonika (gg Petan Franc' in StanVo Av*r’Pt).
Drugi programi
Sreda, 15. marca: Belgrad: 2( tlu.i.o — 21 Pevski koncert — 2.15 Klavir — Zagreb: 20.30 Ljubljana — Praga: 20.35 Godalni kvartet — Sofija: 19.30 Bizetova opera »Carmen« — Varšava: 21 Klavir — 22.05 Madžarski koncert — Budimpešta: 19.40 Igra — 22 Operni orkester — 23.10 Ciganski orkester — Trst-Milan: 17.15 Pianino —-21 Opera »Mali Marat< — Bim-Bari: 21.35 Vijoli-na — Florenca: 20.30 Opereta »Črni p'erotc — Dunaj: 20.10 Plesna glasba — Lipsko: 2010 Simf. orkester — Koln: 21.20 Bizertov večer — Vrati-slava-Monakovo: Plensni večer — Strasubourg: 20.30 Beethovnove skladbe.
Isi pogledala v oči, ki so bile polne smrt-1 nega sovratva. Oba sta začutila, vsak pri ’ sebi, da sta v smrtni nevarnosti. V skrbi za obrambo lastnega življenja sta zgra-
Ibila za meče in navalila drug na drugega.
Much je čudovito mirno in lahkotno prenašal silovito močne udarce Dickona,
Horman Railly Raine:	66
JUNAŠTVA ROBINA HOODA
ZGODOVINSKI ROMAN S SLIKAMI
Much preračunava, koliko ima do in ga udaril z vso močjo na tilnik, se mu ki se je bil očitno nadejal, da bo s člo-svoje žrtve prav kakor zver,	ki hoče pla-	je zazdelo.	Ivekom	neznatne postave z	lahkoto opra-
niti	na svoj plen, nagonsko	oceni razda- Stresel se je kakor bi hotel	nekaj	zva- j vil že	po prvem spopadu,	po nekaj za-
Ijo, ki napadalca loči od napadenca. In liti s hrbta in z vratu, v tem pa je že mahih.
kakor zver	zlepa	ne	skače na	svoj	plen	začutil,	kako se je sam zakolebal na ko-j Much je Dickonove udarce vzdržaval
zamai, tako	tudi	Much	ne bi	hotel	zgre-	nju, se	nagnil postrani, roka mu je 6ama	čudovito mirno in premišljeno. Odbijal
Siti svoje žrtve.	!	od sebe morala izpustiti vajeti, ki jih je jih je s preračunanimi udarci. Sam ni na-
Če bi zgrešil, bi to pomenilo, da je	bila prej čvrsto stiskala v pesti. V	hipu padal,	tako da se je zdelo,	kakor bi štedil
boj	izgubil!	se je s tem neznanim težkim	bremenom svoje	moči za pozneje in	le pazil, kdaj
Much preži in se pripravlja za skok. vred znašel v mrzli vodi.	j	se	bo	jezni sovražnik z nepremišljenimi
Burno mu razbija	žila v grlu, vToče mu Kaj se je	bilo zgodilo?	Inapadi in udarci izčrpal. To	je bilo tem
e od razburjenja	pred bojem, ki ga bo Much je bil pričakal ugodnega trenut-	lažje in njegov postopek tem	pametnejši,
pravkar moral začeti biti na življenje in	ka in ko se	mu je zazdelo, da je prišel	kajti borba se je bila v vodi,	v kateri je
pravi čas, je	z drevesa gibčno skočil Di-	bilo premikanje na vso moč	težavno, saj
ckonu	naravnost na hrbet, mu obvil z	je že za vsako, tudi najmanjšo kretnjo
obema	rokama vrat ter se mu obesil ob	človek moral porabiti polovico več moči
levo stran težko kakor kamen.	i	kakor	bi	jo porabil, če bi se bojeval v
Dickon na to ni bil niti najmanj pri- navadnih razmerah na kopnem,
i,mrt.
Zdaj, zdaj bo ta odločilni boj pričel!
Konj je prišel prav pod vejo, na kateri sedi Much. Samo korak naj še stopi naprej, in končano bo ...
Dickon niti ne sluti, kaj se mu pri- _	.	.	_
pravlja. Odkod in na kakšen način pa naj ■ padel 6 konja v vodo. bi tudi slutil?
pravljen. Takoj je izgubil ravnotežje ter
Preplašena žival se je vzpela, planila
Narahlo in bledikasto se je razlila srebrna luč poznega meseca, ki se je bil ta trenutek izvlekel iz oblačne grmade, na
Mirno sedi na svojem konju in raz-1 kviku in se naglo izkobacala iz reke. | vodno gladino. Zasijali so valovi kakor išlja o tem, kako lepo se mu je bila ‘ Zdirjala je z brega v temni gozd na dru- u:
nenadoma ponudila prilika, da se bo ma ščeval kralju Rihardu z Levjim srcem, Rihardu, ki mu je bil odvzel plemsko čast ter mu zaplenil vse premoženje!
Za ročaj prijema Dickon z levico, in kadarkol zgrabi za ročaj, se mu zazdi, da se je dotaknil neizbežne kraljeve smrti.
Tedaj pa je nenadoma začutil na hrbtu težko breme in močan udarec. Kakor bi bil nanj z velike višine padel kamen
gi 6trani reke
Skoraj istočasno sta pomolila svoji glavi iz vode Dickon in Much. Divje sta se spogledala dva sovražnika, ki se do tega trenutka prav za prav nista še niti dobro videla.
Oba sta si bila takoj na jasnem, da gre zdaj enemu ali drugemu za življenje.
bi se po strugi pretekalo samo suho srebro.
Dickon je napadal vedno bolj divje in nepremišljeno. Much pa je ohranil hladno, trezno glavo, pazil je in se previdno umikal Dickonovim silovitim udarcem, ki 60 bili od časa do časa izvrstno preračunani in preudarjeni na uspeh. In v trenutku, ko je Dickon zamahnil 6 6vojim,
Boj ne bo prej končan, dokler eden ali ,težkim, ostrim mečem proti Muchovi gla-drugi ne bo mrtev obležal v vodi.	vi ter mislil, da je bil to brez dvoma nje-
Spravila sta se, vsa mokra, pokoncu, gov zadnji zamah, ker bo ž njim prav go-
tovo končal boj in ubil razbojnika, ki se mu je bil predrznil prekrižati pot, ko je moral opraviti tako obsežno, pomembno in nevarno nalogo, ki so mu jo bili naložili mogočni gospodarji — vselej se je Much spretno umaknil grozeči smrti. Potopil 6e je v vodo ali pa je kakor divja mačka gibčno 6kočil v stran. Dickonov udarec je zgrešil cilj, namesto po Muchovi glavi, je njegov meč zadel v vodo, da je zamolklo zašumelo. Ničesar ni mogel opraviti proti nasprotniku, ki se je znal izogibati tako pametno in spretno.
Dolgo časa je borba potekala na ta način. Dickon je divje napadal, in ker ni ničesar dosegel, se je od minute do minute bolj togoti! Jezilo ga je, da ne bi mogel on, ki je bil vendar na glasu kot izboren mečevalec, ničesar opraviti proti navadnemu, smešnemu cestnemu razbojniku. Much 6e je samo branil in čakal trenutka, ko se bo Dickon od neprestanih brezplodnih napadov utrudil ter se začel zaletavati vanj brezglavo in kar na slepo.
Prišel je pravi čas. Much je nenadoma spremenil na'čin svojega bojevanja. Iz obrambe je prešel sam v napad, pa ne prenagljeno in strastno kakor je to delal Dickon, ampak premišljeno in previdno.
Pazil je skrbno, da ne bi nasedel zvitemu in spretnemu nasprotniku. Dokler se je branil, je bil lahko do kraja spoznal način in sposobnosti svojega močnejšega nasprotnika. Moral si je potihem priznati, da se je Dickon na mečevanje kaj dobro razumel. Nevaren je bil, ker je bil od sile okreten in dobro založen s poznavanjem sleparskih umetnij in presenečenj v borbi z mečem.
Sklenil je zato, da bo v tej borbi sam
izbral orožje, ki je nevarnejše kakor surova moč in golo poznavanje presenetljivih udarcev. Za zvitost se je odločil, kajti edino v tej lastnosti se je imel za boljšega od svojega nasprotnika. Z zvitostjo je hotel ohromiti in onemogočiti Dicko-novo moč in znanje, ki sta bila nad njegovima.
Samo tedaj je prav za prav prehajal v napad, kadar je nasprotnikov meč zgrešil svoj cilj in radi težkega udarca, ki ga je bil napotil na Mucha na vso moč besni Dickon, plju6nil v vodo, odkoder ga gospodar ni mogel takoj izvleči.
Dickona je ob takih prilikah vrglo naprej, njegova lastna sila ga je neodo-Ijivo potegnila za seboj. Ni se mogel ustavljati. Tako priliko je Much vselej nemudoma izkoristil in to prav temeljita. V vsej tej borbi je bil Much ves čas v toliko v prednosti, v kolikor je znal ohraniti večji duševni mir, zbranost in trezno glavo, povrhu pa je tudi znal boljše in pravilnejše oceniti nasprotnikove kretnje ter uganiti njegovo vsakokratno namero.
Dickon je besnel čedalje hujše. Začutil je, da že postaja utrujen, boja pa kar kar ni in ni mogel dokončati.
Oči so se mu nenadoma od jeze zalile s krvjo. Potrpežljivost ga je zapustila, besnost 6e mu je razlila po vsem telesu. Pognal 6e je kakor tiger pri skoku, zamahnil in udaril... mislil je, fla je udaril in zadel Mucha po glavi... tako imenitno in silovito je bil zamahnil, meč je zasičal skozi zrak in se zalesketal v mesečini kakor blisk ... na Muchovo glavo je bil naperjen ... prostor med njegovim mečem in Muchovo glavo je bil prav ta hip odprt, Much ni bil pazil na to vrzel... njegova glava ni bila zavarovana.
»Sl# renski dom« iakaia ruk delavnik ob 12. M n teta a oaroiaina IS din. la inotomrtv« 25 din CroHniKvo: Kopitarjeva alie* G'Til TrMnn 1001 do 4005. UftAIMi KfgiUrltf* ftUc* (k ■	Z*	JagMUfuuk«	tUkara« l L4*bl]ul: K. C*i> Izdajatelj laž. Jože Sodja. Uradnik: Mirko Javornik.