KOŠENINOVI AKICI V SPOMIN Ni bilo dolgo, odkar smo izvedeli, da je hudo bolna. Še pred štirinajstimi dnevi, ko sva se v bolnici na Golniku pogovarjala, je bila še polna optimizma. Potem pa smo izve deli, da je ni več. Posebno nas Ločane je ta vest pretresla. Ali je mogoče, da je ne bomo nikoli več srečali na Mestnem trgu. Njen zvonki smeh je utihnil za vedno. Znani novi nar je nekoč zapisal, da je bil ta smeh pose ben, žlahten, bogat kot zven cekinov in nalez ljiv. In tega smeha, s katerim je vsakogar očarala, ne bo nikoli več. Rojena je bila pred šestdesetimi leti kot drugi otrok znanemu loškemu dimnikarju Pe tru Košenini. Krstili so jo za Ivanko, rekli so ji Ivankica, sama pa se je ob prvem čebljanju, ko še ni mogla izgovoriti celega imena, pre imenovala v Akico in vse življenje je to ostala. Rojena je sicer bila pri Zofkežu na Placu, toda leto zatem se je družina preselila v lastni dom v Klobovsovo ulico in Akica je vse življe nje preživela v svoji priljubljeni Gasi. Tam se je igrala kot otrok, zrasla v dekle, tam se je tudi v zadnjih letih včasih usedla na klop in se vsaj malo odpočila od neumornega dela. Tudi, ko si je ustvarjala svoj dom, ni mogla iz svoje Gase. Sosedovo hišo si je preuredila v biser ob loškem obzidju. Tam je prav tako prirasla k Škofji Loki njena hčerka Mira in tu rastejo tudi njeni vnuki. Bila je s srcem in dušo fotograf. Že oče je bil navdušen fotoamater in kot otrok je rado vedno sledila njegovemu delu. Ko je bila stara petnajst let, se je odločila: fotograf bom. Mati je želela, da bi študirala farmacijo, toda ni se dala pregovoriti. Odšla je k znanemu loškemu fotografu Avgustu Blazniku na Poljansko ce sto in se izučila za fotografa. In nikdar ji ni bilo žal, kot je sama pripovedovala. Leta 1948 je opravila pomočniški izpit in leta 1953 še mojstrskega ter začela samostojno pot foto grafa v starem Blaznikovem ateljeju. Leta 1961 je odprla lastni fotografski atelje FOTO AKI na Mestnem trgu 27 in se leta 1985 preselila v novo adaptirani lokal na Mestnem trgu 30. Tu bo hčerka Mira nadaljevala njeno delo in Ločani bodo še dolga leta, iz roda v rod, pripovedovali, zakaj se ta atelje imenuje FOTO AKI. Atelje ni običajni lokal. Akica mu je vdihnila dušo in danes je mesto za srečanje vseh Ločanov, ki pridejo na Mestni trg. Iz Akice je vedno žarela dobrota, vedrina, razumevanje do sočloveka, zato so se ljudje tudi s svojimi težavami obračali k njej. Vedno je znala vsakomur prisluhniti in mu pomaga ti. Vselej pa je voljno prisluhnila tudi drugim prošnjam. Ni je bilo kakršnekoli dobrodelne akcije ali prireditve v Škofji Loki, ni je bilo generacije šolarjev, dijakov, študentov, kjer ne bi pomagala s svojimi dobrohotnimi na sveti in z denarjem. V oktobru 1990 je praznovala pri Homanu svojo šestdesetletnico. Malo bolj počasi je ho dila kot ponavadi, toda sredi svojih najbliž- njih, sredi daril in sredi cvetja je bila mladostna kot ponavadi. Kako je mogoče, da se je njeno srce za vedno ustavilo, njen smeh za vedno zamrl. Ni ga več, toda vsem nam 14' 211 ostaja čudovit spomin na ta smeh, na Akico, ki je tako zelo ljubila Loko in je bila zanjo pripravljena storiti vse. Odšla je od nas in z njo del Škofje Loke. Toda ko bomo hodili po Mestnem trgu našega čudovitega tisočletnega mesta, ki mu je po svoje dala svoj pečat, se bomo Ločani Košeni- nove Akice vedno z radostjo v srcu spominja li. Zdravko Krvina 212