ZVONČEK___________•________________________________       XXVI—5 in 6
JANKO LEBAN:
Miče Nerodnik.
^^—' ' fl .'   li ni to čudno ime? In vendar ga je zaslužil vsaj
,jpJJ\SJ%§tB    v detinskih letih, in že samo ime je povedalo, kako
''a ^ MC^mrl^     Je bilo pravzaprav z njim.    So ljudje,   ki jim vse
/$WL^^*$\fy%     Šre P° sireči, so pa tudi taki, ki jim vse spodleti,
=^«K^^^«^     ki imajo v vsem. smolo, kakor bi rekli po domače.
dtt«c?Žrfafc--     In tak ipobček je bil Miče Nerodnik! Poanal sem
¦—*-^«" •   ' *   ga, ko je še »platno prodajal«, ko mu je bilo šele
pet let. Bil je imovitih staršev sinček, živ fantek kakor poper, ki se
je najrajši igral vojake. Pa jaz vam moraim vendar povedati, v čem
in zakaj je Miče Nerodnik imel taiko smolo. Poslušajte!
Nekega dne je prinesel svojega lesenega koinja na plano pred hišo! Konj je bil lep in se je dal res prijetno gugati, kakor na priliko otroška zibel. Naš Miče je z vojaškim klobukom na glavi, s sabljo in z zastaivo v roki zajahal konja ter :ga jel premikati. »Hura!« je zaklical na vse grlo. Ta njegoiv iklic privabi iz hiiše njegovo manjšo sestrico. Ta se smejoč približa konju ter ga pograbi za rep. Resk! — se začuje in veseli vojak pade s poškodoivanega konja in se udari na glavo, da se mu je bunka pokazala na čelu!
Drugi dan je naš Miče s svojo sestrico zajtrkaval tudi pred hišo na plarnem. Mati mu je izročila lonček mleka, rekoč: »Pazi, Miče, in trdno drži lonček!« Miče vzaime lonček in sede na stolček, da bi posrebal mleko.
»Miče, prosim te, daj mi malce svojega mleka!« iiau zakliče se* strica. Dobrodušoi fantek takoj vistane ter donese lonček. Toda preden je sestrica še prijela lonček, ga je Miče izpustil, in vse mleko se je sestrici polilo po krilcu. Lonček pa je padel na kainenita tla ter se razletel na drobne kosce. Tako je prišel Miče ob zajtrk. A do* letela ga je še kazen, da je moral iz svojih prihrankov kupiti nov lonček.
Ko je Miče nekaj časa potem obiskai strica, ga je sestrična Milka odvedla na vrt, da mu pokaže mlade svoje mačice. Pri tem je Milka imela najmlajšo svojo sestrico v naročju. Prime mlado mačico ter jo izroči mali sestrici. Ta pogladi mačico, stara mačka pa nevoljno zakrivi hrbet in jame pihati. Na vsak način se je bala za svojega mladiča.
»Ne bodi huda,« je rekla mlada pestunja, »mi ne storimo nič žalega mlademu mačetu.«
»Ah, daj mi mače,« je prosil Miče ter je živalco vzel v roko. A v tem hipu je skočila stara mačka nanj ter mu tako krepko zasadila
114
XXVI—5 in 6_____________________________'__________________ZVONČEK
kremplje v roke, da se mu je kri ulila iz njth ter je takoj izpustil mačico. Jokaje je pohitel k stricu tožit o svoji nesreči.
Neke nedelje predpoldne, ko so starši bili v cerkvi, je Miče šel na dvorišče. Buistil je sobna vrata odprta ter se je igral na dvorišču s kozličkam. Kozliček pa se mu izmuzne ter pohiti naravnost pri odprtih vratih v sobo. Tam vidi v zrcalu svojo podobo in meneč, da je to drug kozliček, se zakadi vanj in razbije zrcalo. Ko zasliši ropot, prihiti zdaj Miče ves preplašen v sobo. Toda kar se je zgodilo, se je zgodilo! Seveda ga je oče kaznoval, ker vrat v sobo ni zaprl; a pomoči ni bilo več; zrcalo je bilo izgubljeno!
Ob neki drugi pniliki je Miče dobil za svoj rojstni dan par novih copat, ki jih je bil jako vesel. Popoldtie je šel s svojimii bratci in sestricamd k rečici, ki je tekla mimo njiihove hiše.
»Kdo stopi z mano v čoln,« pozorve, stopivši v vozilo, ki je stalo kraj reike. Sestre so bile takoj pni njem. Pa toliko da so otroci bili v čolnu, ko Miče zakliče: »Ojoj, ojoj, moja capata!« Bil je nogo uiprl preveč kraj čolna in copata mu je zdrkniila v vodo. Plavala je dalje po vodi. Miče bi bil sam skoro padel v vodo, ko je hotel prijeti za copato. K sreči je bil domači zveti pes Azor na bregu. Ta je skočil takoj v vodo ter je prinesel oopato.iz vode.
Najlepša zabava našega Mičeta pa je bilo pozimi drsanje in sankanje po zmrzleim klancu, ki ni bil daleč od njegovega stanovanja. Tu je kar mrgolelo mladili drsalecev im sankačev. Bilo je nekako tako, kakor opisuje pesnik Simon Jenko:
Tam na klancu je vse živo
...                        •
vkup so iz vasi otroci,
vsafc sani v premrli roci vozi in drži se krivo.
Nencajte, kako so tu dečki in deklice po gladkein ledu švigali semtertja! Lica so jim kar gorela, nos se jim je pordeoil, a kakega mraza, kake tmdnosti niti čutili niso! Tudi naš Miče se je seveda sankal. In še posebno se je hotel skazovati. Ob nekem takem slučaju so mu prišle neike tuje sani prebliizu, da so z vso silo udarile v nje« gove. Miče je zletel kalkor je biil dolg in širok na led. Pri tem mu je padel kluibuk z glave ter odletel precej daleč na ledeno gladmo »Le vstani, le vstani!« mu zaklioe drugi, mimo se vozeči sankač, »to bo najbolje!« Miče pa je jokal, ker se je bil precej obtolkel po kolenih. S težff^f je hromotal po svojem klobuku. Veselje do sankanja ga je bilo minilo. Zalosten je odšantal domov.
Nekoč pa niti za las ni manjkalo, da ni izgulbil življenja. Njegov stric je namreč bil grajski oskrbnik. Miče ga je često obiskal v družbi s svojo najstarejšo sestro. Ni 6uda. Pred gradom je bil krasen ift oBširen park ali vrt. V parku pa je biA nibnik, ki so se v njem kopali
115
ZVONČEK                                                                                     XXVI—5 in 6
krasni labcdi. In labode je Miče iimel tatko rad! V veselje mu je bilo, da jih je pital. Nekega popoldne si Miče dovoli šalo, da labodom naistavi klobuk, v katerega je natrosil — ne morda krušnih drobtin — nego le — peska, Labod pniplava blizu ter pogleda v klobuk. Menda je kmalu spoznal, da ga je Miče »potegnil.« Zato vrže klobuk v vodo. Miče se nagne, hoteč doseči klobuk, a v tem telebne v globoko vodo. Gotoivo bi bil utonil, da ni njegova sestra jela glasno klicati na pomoč, na kar je pritekel grajski vrtnar, ki ga je rešil.
Od tega dne pa je bil Miče previdnejši. Česar se je lotil, se je lotil mirno in preudamo, ta.ko da ga je odslej vsaka nezgoda zapu^ stila. Zdaj je Miče že postarven fant, in lahko vais zagotavljam, da nima več smole, nego da rou gre vse po sreči. Pravično bi bilo, da bi se odslej ne pisal več Miče Nerodnilk nego — Miče Srečnik!