553
ČAS IN LEDINČANI
Ledinčani so menda tretje daljše pripovedno delo Maiiice Lobiiikove; po prijemu se navezujejo na njen prvi tekst, Gorniki in čas, in prav tako po okolju, zakaj spet smo med slovenjegoriškimi viničarji. To je bila bistra odločitev: med temi ljudmi je Manica Lobnikova doma, pozna jih tako rekoč do obisti; in razen tega težka gmotnost kmečkega človeka ne dopusti, da bi pisateljico predaleč zaneslo v lahkotno in spretno, a včasih površno fabuliranje, ki je — kot je pokazal roman Rosa na pajčevini — druga plat njenega nespornega pripovednega daru. Z Ledinčani je čvrsto zakoreninjena v zemlji; te Ledine niso izmišljeno naselje, temveč vas, kakršna je stala v usodnem letu 1941 nekje v Slovenskih goricah; in čas, ki ga preživljajo prebivavci, je skoraj do dneva natanko določen z mejnikoma: 6. april — nemški napad na Jugoslavijo, 22. junij — spopad Hitlerja s Sovjetsko zvezo.
V nepolne štiri mesece je torej zajeto vse dogajanje skoraj 600 strani obsegajoče knjige; to kratko obdobje zadošča, da se iz amorfne, nacionalno in politično neopredeljene gmote Ledinčanov izoblikuje nekaj, kar kaže izrazite poteze prihodnje človeške skupnosti. Tudi Ledinčani, kot menda vsi ljudje, se znajo učiti samo na lastnih napakah in trpljenju; odzivajo se s težko odzivnostjo ljudi, ki niso vajeni misliti, temveč čutiti, pa sprva ne zaupajo instinktu;
seveda jih slednjič neizbežno privede v pravo smer. Toda čas, v katerem žive, je neizmerno važen pri njihovem oblikovanju.
Dvojega se je pisateljica spretno — za bravca, ki bi rad simpatiziral, kar prespretno — ognila: svojih viničarjev in kmetov, vaške inteligence in obrtnikov ni idealizirala; razen tega ne vnaša idej in spoznanj našega časa v dogajanje pred dvajsetimi leti. Ali vsaj skoraj ne; dovolj malo, da je oživila usodni čas v Ledinah z živo neposrednostjo sprotnega zapisovavca. Ledinčani^ delajo vtis, da so le neznatno preoblikovana kronika; da temelji roman na osebnih doživetjih, opažanjih in prisluškovanju komaj doraščajočega dekleta, ki vidi, ve in tudi razume znatno več, kot sodijo odrasli, vendar dojema nove slike, nove vtise z vso neizrabljenostjo otroških oči, sodi z neprizanesljivostjo mladosti in občuti tragedijo aprilskega zloma predvsem kot pisanobarven film. Temu se pozneje pridruži zrelo spoznanje, preučevanje in domišljija, vendar le kot drugoten element: razmišljanja ob strani dogajanja niso neumestna, so pa razmeroma bleda; nekateri prizori, zajeti iz izrazito odraslega doživetja — na primer erotične scene med učiteljskim parom — bi brez škode odpadli; odveč je tudi romantika ciganskih šotorov ali pogrošna ljubezenska zgodba med učiteljico in nemškim pilotom — odveč namreč za skladnost in prepričljivost romana. Pisateljici sami so te stranpoti najbrž potrebne; na njih si odpočije od trdega opisovanja resničnosti.
In resničnosti je v Ledinčanih nič koliko. Resnično je vse, kjer nastopa vaški »kolektiv«: nesentimentalni pogled na propad stare Jugoslavije; pričakovanje Nemcev pod devizo: kdo ve, kaj bodo prinesli, a gospodje so — pod Francem Jožefom se je živelo; nasedanje Kulturbundu; počasna reakcija na požig stare jugoslovanske zastave in hitra reakcija na požiganje slovenskih knjig; sprejem nemških »osvoboditeljev«; in še in še. Tudi posamezniki so nasploh resnični — od trdnega kmeta Škrgeta, ki postane v najtežjem trenutku zaveden Slovenec, do na vse strani priskledniškega občinskega tajnika; od idealista učitelja, čigar prostovoljski pohod v jugoslovansko vojsko je ena najzanimivejših epizod knjige, do pijanega, pod vsemi režimi zaprtega cerkovnika ... Tukaj govori pravo doživetje in pristen dar. Izza včasih obrabljenih, cenenih metafor vstajajo živi ljudje s svojimi težavami, zmotami in strastmi, pa tudi s svojo globoko človečnostjo. Toda najboljši, najbolj pretresljivi so nekateri prizori nasilja; pri nasilju so Ledinčani včasih celo domiselni in duhoviti; človeka kar strese, ko spozna, koliko poniglavosti in nasilnosti je v njih. Strese zato, ker je Lobuikova močna dovolj, da svoje Ledinčane posploši; v nekaterih trenutkili se čutimo pri njih vsi prizadeti.
Rapa   Šuklje
'¦ Manica Lobnik: Ledinčani. Roman. Založba Obzorja. Maribor 1961. Opremil Janez Vidic. Izdano v počastitev 20-letnice ljudske revolucije.
554