Oveneli antifašizem?
v
Nekaj misli ob knjižici dr. Vojana Rusa: Žive vrednote antifašizma, Delavska enotnost, 1996
IGOR LUKŠ1Č
Knjižica profesorja Vojana Rusa naslavlja na nesprijaznjenega bralca številna nezastavljena vprašanja ob proslavljaju peldcsetletnice zmage nad fašizmom. Prav lako razgrinja vrsto poudarkov, ki so bili spregledani in pometeni pod lepih, da bi ne kalili podobe sveta, ki se trudoma utrjuje v devetdesetih letih.
V	knjižici je revitaliziral nekatere svoje poglede, ki so kot ponatisi danes drugače aktualni, kot so bili ob prvih objavah, pa vendar tudi danes opozarjajo na nikoli dovolj izpostavljene dimenzije bivanja in vrednotenja.
Za moj okus je najbolj obetaven uvod. ki zadeva tudi nekaj mojih stališč. Profesor Rus ugotavlja, da je "antifašizem porodil žive in nove realne vrednote" in hkrati ugotavlja, da se je zmaga nad fašizmom praznovala predvsem kot "vsaka druga vojna zmaga", "precej rutinsko in formalno".
Antifašizem je imel in ima vedno v prvi vrsti ne proliberalni naboj, temveč socialistični.
V	petdesetih letih po drugi svetovni vojni in porazu vojaškem fašizma je liberalom uspelo izenačiti fašizem s socializmom (komunizmom) pod oznako totalitarizma. Socializem je bil pač edina svetla točka, ki je koncentrirala upor zoper fašizem. To ni bi! liberalizem. Liberalizem je s celokupnimi vrednotami v resnici zakuhal fašizem. Tako je bil fašizem in z njim nacizem odgovor na miselni svet, ki ga je dirigiral liberalizem. Ta miselni svet se je po vzpostavitvi fašizma in po padcu fašizma potuhnil. V boju proti fašizmu je bil liberalizem nemočen, zato tudi nima nobenih neposrednih zaslug znotraj antifašizma.
Današnji svet je spet prišel pod hegemonijo liberalizma, ki ni zainteresiran, da se opeva zmaga nad fašizmom. Liberalizem doživlja fašizem kot dvakratni poraz: najprej je fašizem premagal liberalizem, nato pa ga je premagal še antifašizem.
Velika vrednota svobode, ki je liberalizmu dala ime, je postala jalova. Svobodo kot vrednoto je na zastavo obesil socializem. Pod to zastavo je bila osvobojena Evropa in nato veliki deli sveta.
Prav tako veliko geslo enakosti ni potegnilo ljudi v družbeni boj in antifašistični odpor skozi liberalistično interpretacijo, temveč šele skozi socialistično. Liberalizem je tudi povsem gluh za pravičnost, solidarnost, partnerstvo, ki so se na novo oblikovale prav v protifašizmu. Socializem je namesto fašizma obljubil drugačno, boljšo demokracijo, demokracijo življenja, kar jc postalo vrednota in inspiracija za iskanje praktičnih rešitev. Socializem le svoje naloge še ni realiziral.
Za slovenska tla je treba poudariti, da je podobno vlogo kot liberalizem igral politični katolicizem. V boju proli fašizmu ni imel kaj ponuditi, kar bi zagrabilo ljudi. Ponujal je svojo hegemonijo in cerkveno nadoblast, v obliki, ki jo je prakticiral v prvo polovici dvajsetega stoletja. Prav zato je bil glavni sovražnik tisto gibanje, ki jc oblikovalo nove vrednote svobode in sožitja, antifašistično, socialistično gibanje - torej neposredni konkurent v državi in ne tuj vojaški škorenj in ideologija, ki gaje nosila.
Proslave ob petdesetletnici zmage nad fašizmom so bile okleščene vrednotnega dela zato, ker se je po novem treba sramovati socializma. Socializem pa jc vrednotno
najbolj neposredno prežemal antifašizem. Josip Broz ni bil samo vodja odporniškega gibanja, temveč je bil nosilec novih vrednot, ki so zagrabile ljudi. To ni bila manipulacija. Socializem je tedaj edini imel kaj ponuditi veliki večini Slovencev in tudi zato so prešli na pozicije antifašizma.